ekonomski sistem Oblikovanje lastninske družbene strukture Uredniški zapis Na Brdu pri Kranju je bil 9. aprila 1990 posvet družboslovcev, pretežno ekonomistov o izkušnjah, ki so se že doslej izoblikovale o procesu preobrazbe nelastni-ško zasnovane družbene lastnine v različne lastniške oblike. O tej temi obstoje tudi dokaj različna stališča, v praksi pa prihaja tudi do pojavov, s katerimi se ni mogoče strinjati. Po prvih razpravah v dnevnem časopisju in v družboslovnem revialnem tisku je jasno, da smo v obdobju pretežno spontanega in zato tudi stihijskega vzpodbujanja notranjega in zunanjega podjetništva, predvsem pa vzpostavljanja trga kapitala, kar bo imelo dolgoročne, tudi socialne in politične posledice. O tej temi smo želeli v Teoriji in praksi organizirati posebno okroglo mizo in že vabili sodelavce. Ker je Gospodarska zbornica sočasno pripravljala omenjeni posvet na Brdu. sodelovanje pa je najavila tudi Ekonomska fakulteta, smo se v tej fazi pridružili temu posvetu in si zagotovili objavo nekaterih ključnih prispevkov. Revijo zanimajo: - kritične ocene različnih zamisli o titularju družbene lastnine ter o njeni privatizaciji; - primerjava teh zamisli s koncepti privatizacije v razvitih tržnih gospodarstvih ter v deželah realnega socializma (zamisli, realizacije, izkušnje); - strokovni pogledi na to, katere so danes ključne teme oblikovanja »lastniške strukture« in kakšne so perspektive v reševanju teh dilem; - različni kritični pojavi v procesu privatizacije pri nas. Na prva od teh vprašanj so zelo temeljito spregovorili razpravljalci na Brdu pri Kranju, odgovore na druga vprašanja bo potrebno šele vzpodbuditi, zlasti ko bo mogoče strniti prve izkušnje. Geneza razprav in pomembnejša sporočila o novi lastninski reformi Empirično je mogoče potrditi tezo, da je bil temeljni dejavnik, določujoč smer in cilje dosedanjih socialističnih družb, osvajanje in reprodukcija enopartijske politične oblasti ter egalitarna redistribucija dobrin, ne pa produkcija. Razumljiva je zato pomembnost ohranjanja ali zavračanja družbene lastnine kot središčne kategorije reformiranja ali pa kar ukinjanja dosedanjega socializma. Politično manipuliranje z družbeno lastnino in teoretska konfuznost pri njeni opredelitvi (razpravljalci opozarjajo na posledice ideologizacije pravne in ekonomske znanosti), je v preteklosti običajno vedno končala v obrabljenih tezah o »protislovnosti družbene lastnine«, o nikoli končanem projektu »operacionalizacije družbene lastnine« in neprestanih razpravah o subjektu in predmetu lastninskega prisvajanja in razpolaganja. Na zapeček so bile odrinjene razprave o možnostih lastninskega pluralizma. o razlikah med premoženjsko in lastninsko strukturo. Pogostejše so bile raz- prave o motivaciji in racionalnosti poslovanja družbene lastnine, o alokativni učinkovitosti in distributivni pravičnosti ter podobno. Pri tem nismo nikdar jasno opredelili nosilca lastnine, tudi v odnosu na doslej znana alternativna lastninska sistema, kot sta privatna in javna lastnina. Spreminjanje državne v družbeno lastnino se je v Jugoslaviji začelo z razvojem samoupravljanja in tržnega gospodarstva. Pri tem je samoupravni socializem, kot danes ugotavljamo, postavil tri temeljne omejitve: samoupravljanje je izključevalo trg delovne sile, socializem je izključeval trg kapitala, socialistična delitev po delu pa je izključevala prisvajanje na temelju lastnine. Socialistični principi in netržni koncept družbe so povzročili, da je v jugoslovanski teoriji in praksi prevladalo prepričanje: a) da je družbena lastnina »nelastnina«, saj nima jasnega nosilca lastnine (družba je pravnoekonomsko neopredeljen subjekt, kolektiv zgolj »združuje« delo, delavci pa nimajo pravice prisvajanja na temelju lastnine); b) da družbena lastnina pomeni pravico do dela (delavci) in pravico razpolaganja z družbenimi sredstvi (samoupravno podjetje), zato delavci postanejo svojevrstni kolektivni podjetniki; c) da v razmerju med delavci, podjetjem in državo prevladujejo identični interesi za ekonomsko, racionalno in družbeno učinkovito izkoriščanje družbenih sredstev. Razpravljalci na Brdu so bili soglasni, da mora vsak lastninski model v tržnem gospodarstvu odgovoriti na štiri temeljna vprašanja: a) kdo je subjekt lastnine, b) kdo prevzema tveganje poslovanja, c) kdo prisvaja dosežek (dobiček) in d) kdo nadzoruje poslovanje. Subjekt družbene lastnine je formalno »družba«, toda dejansko je neopredeljiv (država, delovni kolektiv, delavci), tveganje poslovanja prevzema pri »mehkih proračunskih omejitvah« država, profit prisvajajo zaposleni (država ščiti družbeno lastnino s predpisano amortizacijo), nadzor nad podjetji pa so prevzeli neformalni politični pritiski. Samoupravno gospodarstvo je »upravljal-sko« in ne »lastninsko«, njegovo izhodišče ni kapital in premoženje podjetja, temveč delo in razpolaganje z družbenimi sredstvi. Podjetniško upravljanje pa je tudi prepuščeno nejasni razmejitvi med državo, managerji in delavci. Ustavna dopolnila. Zakon o podjetjih in Zakon o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom, predstavljajo temeljne sistemske okvire nove lastninske reforme. Medtem ko so ustavne rešitve in nova podjetniška zakonodaja predvsem odprle pot pluralizmu lastninskih oblik, pa je šele Zakon o družbenem kapitalu (Ur. list 84/89) omogočil, daje lastnina postala predmet kupoprodajnih razmerij. S tem pa je bila odprta tudi formalna pot za možno privatizacijo družbene lastnine, ki je postala v letošnjem letu vse bolj uradna ideologija Zvezne administracije. Toda pot do tega spoznanja ni bila lahka in ne kratkotrajna. Do ideološkega in političnega preloma je prišlo 1989. leta ko je socializem v Vzhodni in Srednji Evropi izgubil kakršnokoli legitimnost, in ko so tudi druge »socialistične« države (predvsem Poljska. Madžarska in Kitajska) pričele s procesi privatizacije. V deželah, kjer je okoli 90% ekonomskega potenciala v državni (družbeni) lastnini, normalizacija tržne strukture in demokratizacija države nista mogoči brez širokega procesa privatizacije. Ideja o nujnosti spremembe lastninske strukture je nadvse sveža. V preteklosti so le redki zagovarjali nujnost privatizacije družbene lastnine (S. Popovič,V. Gli-gorov, J.Mencinger, B.Kovač,...). Večina je hotela izboljšati mehanizme funkcioniranja družbene lastnine. Hitrost političnih sprememb in ideološkega razsula samoupravnega socializma je tako v veliki meri presenetila politično, eko- nomsko in pravno znanost. Prav tako se je šele v novih razmerah rakrila vsa težavnost dejanskega prehoda iz »socialistične« v normalno tržno strukturirano družbo. Omejene izkušnje in številni predlogi možnih poti procesa privatizacije opozarjajo, da ni mogoče pričakovati niti hitrih, niti enoznačnih rešitev lastninskega problema. Med predlogi globalne privatizacije se najpogosteje uveljavljajo naslednje zamisli: a) celotno ali delno podržavljanje družbene lastnine in šele potem njena postopna privatizacija; b) strukturiranje podjetij in družbene lastnine v tri sektorje (javni, privatni in kolektivni z mešano lastnino); c) spreminjanje družbene lastnine v delniško lastnino in medsebojna povezanost lastninskih deležev (javnih, kolektivnih, privatnih); d) razdelitev družbene lastnine zaposlenim delavcem v podjetjih in ustanovah; e) razdelitev družbene lastnine vsem državljanom v enakih deležih; f) prenos družbene lastnine na demokratične finančne institucije (pokojninski skladi...) ipd. Zvezna administracija oz. strokovna skupina, ki je zadolžena za lastninsko reformo v okviru treh vladnih agencij, nasprotuje predvsem vsesplošnemu podržavljanju in razdelitvi družbene lastnine delavcem ali državljanom. Zavzema se za: 1. pluralistične rešitve (nobena »monopolistična rešitev« v raznovrstnih pogojih gospodarjenja ni optimalna). 2. princip kompatibilnosti (navezanost na praktične izkušnje drugod), 3. princip kontinuitete in postopnosti (privatizacija kot dolgoročni proces spreminjanja tržne strukture), 4. princip učinkovitosti (rešitve morajo prispevati k povečanju podjetniške učinkovitosti) in 5. princip svobodne izbire te ali one predlagane rešitve privatizacije. Kako iz začaranega kroga? Pri privatizaciji socialistične lastnine imamo v bistvu opraviti s prebojem kroga: povečanje učinkovitosti gospodarjenja zahteva hitro privatizacijo, ki pa na drugi strani trči ob omejene finančne vire privatnega sektorja in visoka tveganja (politična in ekonomska nestabilnost) finančnih naložb. Mnogi se zavzemajo za realistične predloge, ki imajo praktičen pomen, zato se pogosto pojavljajo različni modeli odkupa podjetij na kredit in odplačevanje dolga na temelju prihodnjih dobičkov. Toda v Jugoslaviji ne obstaja globalni projekt privatizacije. O njem. kolikor nam je znano, prvič obsežneje piše B. Kovač Politična ekonomija privatizacije, v pričujočem zvezku Teorije in prakse (6-7). Tudi obstoječa zakonodaja posebej ne obravnava tega področja. Zakon o prometu družbenega kapitala omogoča v bistvu »spontano« privatizacijo, ne predpisuje pa različnih modelov ali poti. kako bi naj podjetja to tudi praktično storila. Med možnimi praktičnimi metodami privatizacije lahko na temelju tujih izkušenj, ki so pri nas v začetni fazi razprav, omenimo: - javna prodaja delnic podjetja; - zaprta prodaja delnic z vnaprej znanim in določenim investitorjem; - različni modeli kreditne prodaje podjetja (management buy out, levereged buy out, seller-take back financing...); - odkup podjetja s strani zaposlenih v podjetju; - različni načini najemanja podjetja (leasing, franshising...) in podobno. Ob zaključku zapisa k objavljenim besedilom naj omenimo obilo pravnih, finančnih in tržnih predpostavk, ki bodo še potrebne, da bi proces privatizacije lahko zaživel v gospodarski praksi. Odgovoriti bo potrebno na vprašanja, kot so: kakšni so pravzaprav cilji države in kakšne makroekonomske učinke pričakuje od privatizacije? Katera podjetja neposredno zajeti ali posredno privabiti v procese privatizacije? Kako oblikovati ceno delnic in kam usmeriti kupnino? Kdo lahko kupuje in prodaja družbeno podjetje in podobno? Zaradi omejenega prostora objavljamo prispevke naslednjih avtorjev: dr. I. Ribnikarja. rednega prof. Ekonomske fakultete v Ljubljani, dr. J. Mencingerja iz Ekonomskega inštituta Pravne fakultete v Ljubljani, dr. Marka Simonetija iz Ekonomskega inštituta Ekonomske fakultete v Ljubljani in mag. Marjana Kocbeka iz Gospodarske zbornice Slovenije. IVAN RIBNIKAR Kako priti do lastnine podjetij? Bistvo plansko-tržnega ekonomskega sistema, in sicer unikatnega, neučinkovitega in nekonsistentnega ekonomskega sistema, izhaja iz značilnosti ali posebnosti lastnine podjetja. Gre za bistveno značilnost tega ekonomskega sistema, in sicer za tako imenovano družbeno lastnino, ki opredeljuje vse druge elemente tega sistema. Njeno bistvo je v tem. da nobena pravna in nobena fizična oseba ni lastnik trajnih virov sredstev podjetja, kar seveda pomeni, da lastnik podjetja ni nobena pravna in nobena fizična oseba. Tako ali samo tako je bilo možno izključno delavsko samoupravljanje - seveda kot utopija - ker pač ni bilo lastnika v podjetje trajno vloženega premoženja, ki bi terjal zase kontrolo v podjetju, da bi prek te kontrole skrbel za svoje premoženje, da se ne bi uničevalo in da bi zanj dobival ustrezen donos. Vendar pa iz teh dveh značilnosti plansko-tržnega ekonomskega sistema, namreč iz družbene lastnine in izključnega delavskega samoupravljanja, izhajajo posebne finance. Te finance so tako posebne, da se prvi dve značilnosti tega sistema ne moreta označiti drugače kot utopični. Za nastanek podjetja in za njegovo povečanje je potreben deus ex-machina (to pomeni nekdo zunaj institucij ekonomskega sistema), kajti brez tega odrešenika podjetje, ki bi na novo nastajalo, ali podjetje, ki bi se večalo, ne bi moglo priti do trajnih virov sredstev (a brez trajnih virov sredstev podjetje ne more nastati, se ne more večati in ne more obstajati), razen če ne bi bilo zadosti altruistov (tu prihaja do izraza utopičnost), ki bi podarili svoje premoženje, da se spremeni v družbeno - da nastane poslovni sklad podjetja - nad katerim nimajo nobenih ingerenc. Vendar to še ni vse. Podjetja, ki so na novo nastajala, in/ali tista, ki so se večala s posredovanjem omenjenega Boga, niso bila finančno normalna. Imela so premalo trajnih virov sredstev ali preveč dolgov. Če ne bi bilo inflacije, ne bi mogla ostati pri življenju. Inflacija je bila potrebna tudi za podjetja, ki niso nastala kot zgrešena naložba. Ker pa je bilo podjetij, ki so bila bolj ali manj zgrešena naložba, več kakor tistih, ki niso bila to. je bila inflacija toliko bolj pomembna. Inflacija je bila na splošno zadostna, tako da so podjetja na splošno ostajala pri življenju. Funkcija inflacije je bila, da je zmanjševala bremena dolgov (plačilo obresti in odplačila glavnice). Tako so podjetja postopoma večala svoje trajne vire sredstev (poslovne sklade), in sicer z uzurpacijo premoženja upnikov. Neposredni upniki so bile predvsem banke, medtem ko so bili posredni upniki podjetij upniki bank - na primer prebivalstvo. Vendar pa so podjetja uzurpirala premoženje tudi v breme naraščajočih negativnih tečajnih razlik pri bankah - in sicer države, kar pomeni prek nje v breme nas vseh kot davkoplačevalcev. Tako iz bistva plansko-tržnega ekonomskega sistema, to je družbena lastnina, izhajata vmešavanje oblasti, politike (Partije) v gospodarstvo in inflacija kot normalni habitat ali normalni milje podjetja tega sistema. Od tod seveda izhaja ekonomska učinkovitost, kakršno poznamo. Ker se ni možno niti približati ekonomski učinkovitosti, kakršno poznajo tržna gospodarstva, če ne odstranimo osnovnih vzrokov za vmešavanje politike v gospodarstvo, in brez odstranitve tega vzroka za to. da mora biti inflacija normalni habitat podjetij tega sistema (da bi bila posojila v zadostni meri darila), to seveda pomeni, da moramo najprej ukiniti družbeno lastnino. Šele potem lahko pridemo do normalnega upravljanja podjetij (namesto delavskega samoupravljanja pridemo do delavskega soupravljanja ali delavske participacije) in do normalnih Financ. Odprava družbene lastnine pomeni uvajanje lastnine - vedno mislimo na lastnino podjetij ali nad podjetji, ker nas lastnina v kakšnem drugem smislu, ki je lahko nadvse pomemben, ne zanima. Uvajanje lastnine pomeni uvajanje državne, zasebne in zadružne lastnine. Uvajanje zasebne lastnine pomeni uvajanje lastnine enega, več ljudi ali mnogo ljudi nad podjetjem. Uvajanje državne lastnine je odvisno od preferenc ljudi - in državna lastnina podjetij v dejavnostih, kjer gre za naravni monopol, ni nekaj nenavadnega. Če pravimo, da je odvisna od preferenc ljudi, mislimo, da gre za politično odločitev na osnovi ustrezno izraženih preferenc ljudi. Drugače je z družbeno lastnino. Njen obstoj ali njena ukinitev ne more biti odvisna od preferenc ljudi, ker gre za nekonsistenten ali nelogičen sistem »lastnine«. Obstaja lahko samo, če je zagotovljeno neinstitucionalizirano vmešavanje oblasti v podjetja, kar je mogoče samo v partijski državi. Nelogične ali nekonsistentne stvari se ne morejo dati ljudem, da odločajo - na primer z referendumom - ali so za takšno nelogično stvar. Ker je bistvo tretjega ekonomskega sistema (vendar v tem primeru velja izrek »tertium non datur«) v poslovnih skladih podjetij, moramo najprej del tega premoženja, ki ga predstavljajo poslovni skladi podjetij, spremeniti v državno lastnino (lastnino republiške in občinske države). Gre za železnico, elektrogospodarstvo, PTT in verjetno še kaj. Tako pridemo do podjetij v državni lastnini. Za poslovne sklade drugih podjetij je treba najprej postaviti sistem, da se zaustavi nadaljnjo rast teh skladov. Tako bi količinsko fiksirali tisto, kar je bistvo plansko-tržnega ekonomskega sistema. Rast poslovnih skladov podjetij se zaustavi tako, da se najde lastnik tega premoženja zunaj podjetja. Tako je namreč v vseh tržnih gospodarstvih in tudi v centralnoplanskih. ki bodo čez čas postali zgodovina. Ne samo da je tako povsod, ampak se samo tako zaustavi rast poslovnih skladov, saj gre profit, ki gre temu delu premoženja, iz podjetja. Ker s tem ne rešujemo neposredno problema upravljanja, ampak samo ustvarjamo pogoje za to. da pridemo do normalnega sistema upravljanja podjetij (normalnega z vidika motivov), ta, ki postane lastnik poslovnega sklada podjetij, ne dobi s tem pravice do upravljanja v podjetijih. kakor gre navadno lastniku. Ta lastnik dobi na primer podobne ingerence, kakor jih ima lastnik tistega dela v podjetje (na primer v delniško družbo) trajno vloženega premoženja, ki ga predstavljajo preferenčne delnice brez glasovalne pravice. Vemo. da to ni nekaj nenavadnega v podjetjih tržnega gospodarstva. Zaustavitev rasti poslovnih skladov podjetij na ta način, da del profita podjetja (zelo splošno rečeno, naj bi šlo za tisti del, ki bi šel lastniku brez pravice do upravljanja, ki pa ima prednost pri izplačilu profita, v podjetju v tržnem gospodarstvu) gre iz podjetja, je pomembna zaradi tega. ker se tako ustvarja milje, ki bi silil podjetja, da se odprejo - da se spremenijo iz družbenih podjetij kot reliktov plansko-tržnega ekonomskega sistema v podjetja (v družbe z omejeno odgovornostjo, v delniške družbe in tako naprej, zatem v družbeni, mešani in zasebni lastnini, če imamo v mislih trenutno zakonsko ureditev). To bodo podjetja prisiljena napraviti, če bodo imela neustrezno finančno strukturo (imajo na primer premalo trajnih virov sredstev) ali če se bodo morala povečati (zgraditi morajo novo tovarno, kupiti novo opremo,...). Vendar bo nekaj podjetij tudi drugačnih. Imela bodo ustrezno finančno strukturo za preživetje, vsaj nekaj časa se jim na primer ne bo treba povečati, dajala bodo lastnikom poslovnega sklada ustrezen profit in tudi delavcem ustrezne plače. V tem primeru bi prišla v poštev morebitna delna prodaja poslovnega sklada, poleg drugih načinov za nastanek sklada vlagateljev, in o tem pozneje še nekaj več, da bi prišli do lastnikov podjetja in prek njih do poslovodstva, ki bi skrbelo tudi za kapital. Ustrezni milje za preoblikovanje družbenih podjetij se nadalje ustvarja z normalizacijo poslovnih bank (normalne poslovne banke bodo prisiljene skrbeti za svoj portfelj), z državo z ustreznim davčnim sistemom in sistemom kontrole ter z drugače organiziranimi delavci, ki de iure mnogo izgubljajo, vendar pa de facto mnogo dobivajo, ker de facto izgublja oblast, ker ni več potrebno, da bi igrala vlogo, ki je najbližja vlogi Boga, da bi gospodarstvo sploh delovalo. Poanta ali osnovna skrb ne more biti privatizacija obstoječega premoženja podjetij, ki ga predstavljajo njihovi poslovni skladi, ampak privatizacija v podjetje dodatno trajno vloženega premoženja, s katerim se ustvarja sklad vlagateljev. Ker nova podjetja lahko nastajajo popolnoma normalno, o njih ne bomo govorili. Če bi videli rešitev lastnine podjetij samo ali predvsem v tem, da pride v roke zasebnikov (razen tistih 10 do 20 odstotkov, kar naj bi prišlo v roke države na republiški ali občinski ravni), bi to pomenilo, da vidimo rešitev v razprodaji poslovnih skladov podjetij. V krajšem, na primer nekajletnem obdobju teh poslovnih skladov ni mogoče prodati po ceni. ki bi bila več kot 5 do 10 odstotkov resnične cene. To je socialno nesprejemljivo ker bi tako zašli v južnoameriško strukturo distribucije premoženja. Zato prihaja v poštev prodaja poslovnih skladov samo v posameznih primerih. Ne prihaja v poštev kot generalna rešitev. To pa tudi ni potrebno, da bi prišli do lastnine podjetij. Ko iščemo nekoga zunaj podjetja (podjetje ne more biti lastnik samega sebe in prav tako ne morejo biti lastniki podjetja delavci kolektivno - še manj seveda morejo biti delavci kolektivni kvazi lastniki podjetja, kar uvaja zakon o »družbenem kapitalu« - če nam seveda ni vseeno, kaj se dogaja s premoženjem, ki ga predstavljajo poslovni skladi podjetij), da bi postal lastnik poslovnega sklada podjetja, mora to ustrezati več zahtevam. Te so na primer vsaj naslednje: ne sme biti nevaren, da bi prevzel kontrolo v podjetju ali v podjetjih; zaradi tega, ker gre profit zunaj podjetja lastniku poslovnega sklada, se ne sme povečati obseg sredstev, ki gredo iz podjetja; izbranec mora biti podoben lastnikom podjetij, kakor jih poznajo tržna gospodarstva, in končno mora biti socialno sprejemljiv - mora biti na nek način blizu pojmovanj ljudi o minulem delu (ideji, ki je sicer neumna). Tem pogojem na primer ustreza pokojninski sklad - lahko pa tudi kaj drugega - morda »zeleni sklad« ali kaj tretjega, četrtega. Sicer pa ni osnovni problem, kdo je ta lastnik (in razprave, ne da bi upoštevale temeljni problem, so nesmiselne), ampak kako se rešiti družbene lastnine in/ali kako ustvariti razmere za nastajanje lastnine (državne, zasebne, zadružne) obstoječih podjetij. Rešitev ni v vsesplošni nacionalizaciji vseh poslovnih skladov, ki naj bi ji sledila privatizacija, ker nas bi to zapeljalo v južnoameriško distribucijo premoženja. Prav tako ne pride v poštev, da bi se poslovni skladi podjetij razdelili delavcem posameznih podjetij. Tudi to je socialno nesprejemljivo, ker bi spet prišli v nenavadno distribucijo premoženja. Ne more biti vsaka distribucija premoženja ustrezna - samo da se na primer rešimo družbene lastnine. Temeljna poanta mora torej biti v normalizaciji lastnine podjetij in prek nje normalizacija upravljanja podjetij (kar zadeva spodbude ali egoistično skrb), prek dodatno trajno vloženega premoženja v podjetje. Skladi vlagateljev naj ne nastajajo na račun zmanjševanja poslovnih skladov, ampak z večanjem v podjetja trajno vloženega premoženja. Potencialni investitorji (to je tisti, ki bi trajno vlagali svoje premoženje v podjetja) so delavci podjetij, drugi posamezniki, druga podjetja, banke in tujci. V tistem trenutku, ko pride v podjetje dodatno premoženje in nastane sklad vlagateljev, pride do radikalne spremembe podjetja. V tem trenutku se mora namreč določiti vrednost njegovih trajnih virov sredstev, ki se spreminjajo v kapital, prospektivno. Družbeno podjetje kot relikt planskotržnega ekonomskega sistema se spreminja v podjetje. Pri določanju te perspektivne vrednosti podjetja sta odločilna pričakovani profit in zahtevana pričakovana donosnost. V tem trenutku podjetje vstopa v novi svet. Da se ta novi svet ali novi sistem ne bi kompromitiral kot sistem goljufij, se mora z ustreznimi kontrolnimi institucijami zagotavljati. da na primer tisti, ki trajno vloži v podjetje N dinarjev in pride na ta način do n-tega dela v trajnih virih sredstev podjetja, resnično dobi za N dinarjev premoženje, ki je vredno N dinarjev. To pomeni, da ima n-ti del trajnih virov sredstev podjetja vrednost N dinarjev. Opisani splošni okvir, ki bi silil podjetja, da se odpirajo - da se pričnejo spreminjati iz družbenih podjetij v podjetja - se bo lahko pokazal kot nezadosten. To bo še precej bolj verjetno, če ne bo milje popolnoma takšen, kakršnega predpostavljamo. Vemo na primer, daje zakon o »družbenem kapitalu« ustvaril popolnoma neustrezen milje. Ker pa mora iti spreminjanje družbenih podjetij v podjetja ustrezno hitro, da se na primer ne bi izničilo vse premoženje, ki je naša skrb, se bo lahko pokazalo, da je treba še kaj dodati. Gre za več mehanizmov, vzvodov ali spodbud. Poglejmo nekaj tega. Del premoženja, ki ga predstavljajo poslovni skladi podjetij, na primer 20 do 30%, bi se lahko razdelil - če že moramo kaj razdeliti in namesto da bi kar tako razprodajah to premoženje - državljanom. Zelo preprosto načelo bi bilo: vsakemu enako velik kos. To premoženje je namreč nastajalo v glavnem z uzurpacijo premoženja bančnih upnikov in bančni upniki so bili vsi državljani. Če ne drugega, so uporabljali bančni denar, ki je neprenehoma izgubljal vrednost. V podjetjih zaposleni državljani bi postali kar delni lastniki podjetij, v katerih so zaposleni. Drugi bi postali delni lastniki podjetij posredno prek za ta namen nastalega Investment Trusta. Tako bi na primer v višini 20 do 30 odstotkov nekdanjega poslovnega sklada podjetja postali lastniki podjetja delavci podjetja neposredno in drugi državljani posredno prek omenjene institucije. Tako bi nastal sklad vlagateljev na račun zmanjšanja poslovnega sklada (katerega lastnik je postal nekdo zunaj podjetja, ki pa nima upravljalskih pravic) v bistvu čez noč. Osnovni problem je kriterij delitve, če bi že prišlo do odločitve, da je nujno treba na ta način preoblikovati na primer 20 do 30 odstotkov poslovnega sklada v sklad vlagateljev. Ali je na primer najpreprostejše načelo vsakemu enak kos - ali kaj podobnega - socialno sprejemljivo? Še pred omenjeno delno razdelitvijo poslovnega sklada, kar naj bi bilo na koncu, če ni ustreznih drugih mehanizmov za preoblikovanje družbenih podjetij v podjetja, pride v poštev, da na primer delavci delno prevzamejo bančne dolgove podjetja in v zameno za to postanejo delni lastniki sklada vlagateljev. V tem primeru bi nastal sklad vlagateljev na račun zmanjšanja bančnih dolgov podjetij. Podjetja s takšno sestavo trajnih virov sredstev - imajo na primer že sklad vlagateljev - bi bila v ustreznem miljeju, ki smo ga opisali, že na pol odprta. Od tod naprej bi se sklad vlagateljev večal z dodatno trajno vloženim premoženjem delavcev, drugih posameznikov, drugih podjetij, bank in tujcev. Za tem skladom so lastniki, ki egoistično skrbijo za svoje premoženje. To skrb mora upoštevati poslovodstvo, ki mora služiti dvema gospodarjema - lastnikom podjetja in delavcem. Če gre za trajne vloge enega podjetja v drugem, bo šlo v mnogih primerih za »participations croisees« ali za »equity swaps«. To pride na primer v poštev med drugim takrat, kadar je ekonomsko upravičeno, da se prepreči razpad neke grupa-cije, ki naj bi bila eno podjetje, vendar do tega ne more priti. Z nastankom holdinga, katerega lastniki so podjetja hčere, a holding je lastnik teh hčera, se lahko prepreči razpad in s tem izguba premoženja, ki ga predstavlja goodwill. Če tega ni, potem seveda razpad ne pomeni izgube premoženja. Ko pride do »participations croisčes«, se podjetja, ki se tako povezujejo, spreminjajo iz družbenih podjetij v podjetja. Gredo čez črto, ki loči plansko-tržni ekonomski sistem od tržnega. Bistvo ustreznega miljeja za preoblikovanje družbenih podjetij v podjetja je zaustavitev rasti poslovnih skladov podjetij (vedno mislimo na podjetja, ki ne postanejo lastnina države). Zaradi tega moramo priti do lastnika poslovnega sklada. ki mora imeti navedene lastnosti. Lahko je zgolj golo naključje, da ima največ teh lastnosti na primer pokojninski sklad, ki pa se je pojavil kot velik lastnik podjetij v tržnih gospodarstvih z normalno zgodovino, kjer ni bilo nikdar revolucionarne ali kakšne druge cezure. Zaradi tega ni poanta v tem skladu, ampak v lastnostih lastnika podjetja, to je poslovnega sklada. V ta milje gredo nadalje preoblikovane poslovne banke, preoblikovana država in ustrezno organizirani delavci. Če ta milje ni zadosti, pride lahko v poštev kot »izhod v skrajni sili« razdelitev dela poslovnih skladov podjetij državljanom na način, ki upošteva nastanek tega premoženja in je zaradi tega socialno sprejemljiva. Sicer pa prodaja poslovnih skladov podjetij ne sme biti v ospredju. Težišče mora biti v nastajanju skladov vlagateljev podjetij z dodatnimi trajnimi vlogami premoženja v podjetja. Končno je na voljo nastajanje skladov vlagateljev še s »participations croisees«. Takšen prehod v tržni ekonomski sistem preprečuje, da bi zašli v južnoameriški sindrom s socialno in politično nestabilnostjo. JOŽE MENCINGER Kam bi del? (ali zadrege polastninjenja družbenega premoženja) Ko je »Mikuličeva komisija« v 1988. letu začela z gospodarsko reformo, še ni bilo jasno, da ne gre za klasičen poskus reforme socialističnega gospodarstva, s katerim bi povečali njegovo učinkovitost, ne da bi pri tem ogrozili njegovo socialističnost. Šele ko so »reformatorji« začeli govoriti o trgu dela in kapitala in ko so začeli iskati titularja družbene lastnine, je postalo očitno, da gre za mnogo več. Trg kapitala namreč predpostavlja lastnike kapitala - kapitaliste, ki se morejo pojavljati kot njegovi kupci ali prodajalci. Družbena lastnina takšnega lastnika nima, saj je s celotno družbo kot titularjem eo ipso nelastnina. Z določitvijo titularjev. kar je pogoj za uvedbo kapitalskega trga. pa družbena lastnina nujno »degenerira« v kolektivno ali privatno. Takratna razmišljanja o tem, kako ohraniti družbeno lastnino kot dominantno obliko lastnine (z obvezno realno amortizacijo, obvezno akumulacijo itd.), so razkrila, da njene »degeneracije« v druge oblike lastnine ni mogoče preprečiti drugače kot z administrativno prisilo »titularja« v ravnanje, ki bi mu bilo. če bi bil dejanski titular, imanentno. Končno se je uveljavilo še spoznanje, da so socializem in gospodarska učinkovitost, trg kapitala in družbena latnina ter trg dela in samoupravljanje nezdružljivi. »Novi« socializem. »socializem po meri človeka« in druge pogruntavščine so bile le izraz popolne ideološke zmede. Zakon o podjetjih je dokončno uveljavil »kapitalske« namesto »samoupravnih« odnosov. Razdobje socializma se je tako končalo, še preden je njegov konec nedavno razglasila slovenska skupščina. Ostaja čakanje na račun - cena je bolj ali manj popolno gospodarsko razsulo, v katerem delavec spet razpolaga le s ponudbo lastne delovne sile namesto s »celoto družbene reprodukcije«. in nova »prvobitna akumulacija kapitala«. Dejanski vprašanji sta torej, kako »preživeti« in kako odgovoriti na zadrego, kije mučila Aškerčevega mejača. Vprašanji sta med seboj tesno povezani, vendar nas tu zanima predvsem zadnje. Kaj torej z družbeno lastnino? Bi jo vrnili nekdanjim lastnikom? Teh komaj da je še kaj. ostanki njihovega premoženja pa so (če izvzamemo zemljiško posest in stanovanja) po štiridesetih letih zanemarljivi. To pa jih nikakor ne izključuje iz procesa privatizacije, čeprav je reprivatizacija pravno izredno zapletena. Njihova vključitev pa vendar ne rešuje temeljnega problema, to je. kaj napraviti s pravim, »neukradenim« družbenim premoženjem. To je nastajalo na mnogo različnih načinov. Tudi zato teoretičnega odgovora na vprašanje, kako ga privatizirati, najbrž sploh ni. Če pa je, bi bil, ko bi ga našli, pravzaprav že odveč. Vse bolj namreč kaže. da bo velik del družbenega premoženja razgrabljen, še preden bo mogoče razrešiti zadrego Aškerčevega mejača. Razgrabili ga bodo najbolj »podjetni in iznajdljivi«. Načinov je veliko, ovir pa malo. pa naj gre za pravne ali moralne. Zakonodaje, ki bi družbeno premoženje učinkovito varovala pred »solastniki«, nimamo in si jo je težko zamisliti. Moralnih ovir je še manj. Nacionalizacije, ekspropriacije, kolektivizacije. agrarne reforme in drugi nasilni odvzemi privatnega premoženja na eni strani ter štirideset let življenja z nelastnino so povsem omajali veljavo moralnih norm. ki so se jih držali ekspropriirani ekspropriatorji. Je problem sploh treba reševati? So zato le moralni ali pa tudi ekonomski razlogi? 2. Temeljni problem družbene lastnine je njena neučinkovitost; izhaja iz slabšega upravljanja s premoženjem v »družbeni« kot s premoženjem v privatni lasti in iz neprestanega odtekanja tega premoženja. Privatizacija naj bi torej zagotovila predvsem boljše upravljanje s proizvodnim bogastvom in obenem zmanjšala odtekanje proizvodnega v potrošno bogastvo. Zadnje je doslej šlo predvsem s spreminjanjem družbenega proizvodnega v privatno potrošno bogastvo. Ob vsesplošnem navdušenju za privatizacijo ni odveč opozoriti na iluzijo, da bo že sama privatizacija močno povečala gospodarsko učinkovitost. Vendar to ni tako. Privatizacija za povečanje učinkovitosti sama po sebi ni dovolj; je samo potreben ne pa tudi zadosten pogoj. Da bi bila ekonomsko upravičena, jo mora spremljali povečevanje konkurence. Družbena korist privatizacije brez povečanja konkurence ne bi bila posebno velika. Zdi se. da predlogi za razrešitev zadrege Aškerčevega mejaša, kot so ustanavljanje mešanih podjetij, simulacija kapitalskega trga z ustvarjanji holdingov in drugih kapitalskih združb, porazdelitev delnic med delavce, vse državljane Slovenije ali Jugoslavije, podržavljanje družbene lastnine ali njen prenos v pokojninski sklad - ta vidik privatizacije zanemarjajo. Nekateri med njimi poskušajo rešiti sicer pomembno, vendarle bolj moralno kot ekonomsko vprašanje pravičnosti razdelitve premoženja, drugi pa niti tega ne. Zakon o podjetjih je uveljavil mešana »družbeno-zasebna« podjetja in s tem precej nenavadno obliko mešanega gospodarstva. Zdi se namreč, da je značilnost mešanih gospodarstev bolj soobstoj privatnih in državnih podjetij kot pa soobstoj privatne in državne lastnine v podjetjih. Razlog za soobstoj privatnih in državnih podjetij so predvsem naravni monopoli, torej dejavnosti, pri katerih je iz tehnoloških razlogov ceneje, da trg oskrbuje eno podjetje kot dve ali več. Razlogi za soobstoj državne in privatne lastnine v posameznih podjetjih morejo biti torej podobni, predvsem je to naravni monopolni položaj, ni pa za to pravega razloga (razen za obdobje privatizacije) v »navadnih« podjetjih. To pa pomeni, da so mešana »privatno-državna« podjetja le kratkoročen izhod iz zagate enakopravnosti lastnin in ne dolgoročna rešitev. Razloge gre iskati v večji »sebičnosti« privatnega solastnika v primerjavi s »sebičnostjo« državnega solastnika. Simulacija lastninskih odnosov, ki je najbolj razširjena oblika dejanskega »reševanja« družbenolastniških dilem, sodi med rešitve, ki ne rešujejo ničesar. Pri holdingih in drugih kapitalskih združbah, ki jih ustanavljajo predvsem velika monopolistična podjetja, je odprava »anonimnosti« družbene lastnine samo navidezna, prav tako navidezno je tudi povečanje učinkovitosti. S tem da podjetja ustanovijo kapitalske združbe, nanje prenesejo svoja sredstva in z njimi upravljajo na temelju kapitalskega vložka, medtem ko te postanejo njihovi kapitalski lastniki, se monopolna moč »mater in hčerk« ne zmanjšuje. S tem se le povečujejo možnosti, da »botri« v združbah privatizirajo družbeno premoženje. Takšne kapitalske združbe namreč menedžerjem omogočajo dejanski nadzor nad velikim delom družbenega premoženja in nad usodo tisočev delavcev. To bi bilo prav, če pri tem ne bi sami ostali povsem nenadzorovani. Dosedanji nadzor politokracije, ki so ji bili dejansko odgovorni (in iz katere so se v veliki meri tudi rekrutirali), je odpadla. Delavci, katerim so bili formalno odgovorni, so postali bolj ali manj brezpravna množica brez prave zaščite s strani pravih sindikatov, tako da nad vsakim med njimi visi grožnja, da bo postal »tehnološki ali ekonomski presežek«. Lastnikov, ki bi jim menedžerji odgovarjali, pa z nikakršnimi povezavami ni mogoče najti. Pri simulacijah lastninskih odnosov gre za način uveljavljanja idej »menedžer-skega socializma«, ki zanemarjajo pomen lastnine ali pa predpostavljajo, daje ta za učinkovitost irelevantna. Vendar pa brez trga kapitala ni mogoče ugotoviti uspešnosti ali neuspešnosti menedžerjev. Funkcija kapitalskega trga namreč ni le oskrba s finančnimi sredstvi, trg kapitala je tudi edino učinkovito sredstvo za nadzor ravnanja in uspešnosti menedžerjev. Če gre podjetju slabo, bo padla cena njegovih vrednostnih papirjev. Cenejše delnice bodo kupili tisti, ki poznajo pota za boljše gospodarjenje in ki so, ker jih poznajo, pripravljeni prevzeti podjetniški rizik, pri tem pa neuspešne menedžerje zamenjati. Zato pomeni prav prodajljivost vrednostnih papirjev nenehen pritisk na ravnanje menedžerjev. Brez tega tudi ni mogoče ugotoviti, kako uspešni so. Dejstvo, da so njihova podjetja na trgu produktov uspešna, še ne zagotavlja, da gre za dejansko dobre menedžerje (posebno še, če so bili monopoli ustvarjeni s političnimi in ne z ekonomskimi odločitvami), saj je uspešnost lahko samo posledica monopola. Pri simulacijah lastniških odnosov se močno povečujejo možnosti, da menedžerji postanejo (z nastajanjem mešanih družb) tudi formalnopravni lastniki. Zgodb o načinih sodobne »prvobitne akumulacije kapitala« je veliko, s popolnoma izgubljenimi moralnimi merili pa jih velik del sploh ne opazimo. Če pustimo ob strani moralne in socialne probleme, se zdi, da je s tem ekonomski problem privatizacije rešen. To drži samo delno. Do privatizacije takšnega tipa bo namreč prihajalo samo v delu gospodarstva, v posameznih delih podjetij in predvsem na račun drugih delov. Z njo se bo povečala notranja učinkovitost. Maksimiranje profita, ki je novim lastnikom kot kapitalistom imanentna, pa bo predvsem povečala uporabo vseh načinov uničevanja konkurence tudi preostalih delov istega podjetja. Neto učinek za družbeno učinkovitost je negotov, vsekakor pa je povečanje družbene učinkovitosti mnogo manjše od potencialnega. 3. Ker ni verjetno, da bi našli teoretično korektno rešitev za izvedbo privatizacije, ki bi upoštevala njene ekonomske in tudi socialne in moralne vidike, preostajajo pragmatične rešitve. Različni načini privatizacije se zato ne izključujejo, pri vsaki je mogoče najti nekaj trdnih in nekaj šibkih strani. Vendar gre dodati, da so nekateri med njimi pravzaprav bolj namenjeni iskanju »titularja« in preprečevanju izginjanja družbene lastnine kot privatizaciji. Sem sodita ideji o pokojninskem skladu in podržavljenja. ki sta si v bistvu precej podobni, saj dejansko poskušata reševati vprašanje pravičnosti razdelitve družbenega premoženja, tako da ga ne porazdelita. Učinke »privatizacije« na učinkovitost gospodarjenja pa bolj ali manj zanemarjata. Nedvomno pa sta možna prehoda, s katerima naj bi zavrli zdajšnje nenadzorovano izginajanje družbenega premoženja. Sem sodi tudi prodaja prek posebnega državnega sklada, ki jo uveljavlja Zakon o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom. »11. teza o družbeni lastnini« (Buvač, Delo, 17. 3), po kateri naj bi kar celotno bogastvo Slovenije z delnicami enakomerno porazdelili med vse njene državljane, ne sodi med resnejše predloge. Vsi predlogi, ki bi problem obvladali prek noči, so nasploh vprašljivi. V Veliki Britaniji je privatizacija desetine podjetij trajala osem let. Ker je obseg privatizacije pri nas neprimerno večji, tako počasna privatizacija ne pride v pošte v. Pospešitev bo nujna, kar pa bo povzročilo vrsto napak. Vsekakor pa bo privatizacija mučen in dolgotrajen proces. V njem bo vloga države ali njene takšne ali drugačne agencije ključnega pomena, pa naj gre za reševanje podjetij v stečaju in njihovo odprodajo, posrednika pri prodaji ali za nadzor, ki naj bi preprečil vsaj najbolj ekscesne oblike razprodaje. Kakorkoli namreč stvar obračamo, ne moremo mimo dejstva, da lastnika, to je tistega, ki prodaja, nimamo, in da imamo zato opraviti s »kupoprodajo brez prodajalca«. S tem pa se problemi ne končajo, saj so na drugi strani kupci, ki prav velikih finančnih sredstev nimajo in ki ne verjamejo v dokončnost odprave socializma. Recimo, da je problem prodajalca, to je tistega, ki dobi kupnino, rešen. V tem primeru bo praktične načine in izkušnje za izvedbo privatizacije treba iskati v privatizaciji sodobnih kapitalističnih gospodarstev. Podjetje je mogoče prodati na več načinov, ki se ne izključujejo: z javno ponudbo delnic splošni publiki, prodajo drugemu podjetju ali s prodajo menedžerjem in delavcem. Temeljni problem je določitev cene. saj so ugotovitev vrednosti podjetja z dosedanjo vrednostjo osnovnih sredstev in razne druge ocene lahko le indikacija bodočih donosov in s tem dejanske sedanje vrednosti. Ena od možnih poti je prodaja po nefiksni ceni, in sicer tako, da se s pomočjo ocen določi najnižja cena. temu pa sledi javna prodaja. Končna cena delnic se določi, ko se povpraševana količina delnic izenači z vnaprej določenim številom delnic. Takšen način prodaje je precej zahteven, vendar je izvedljiv, uporabili so ga v nekaterih angleških privatizacijah. Problemov je veliko, med najpomembnejše sodi, da potencialni kupci delnic ne vedo veliko o dejanski vrednosti podjetja. Vendar je verjetno, da vsaj večji potencialni kupci približno poznajo pravo vrednost podjetja, s tem pa se cena delnic vseh kupcev močno približa pravi ceni. To zmanjša tveganje manjših kupcev delnic, ki verjetno slabše poznajo pravo vrednost podjetja. Eden od ciljev privatizacije bi moral biti razpršitev lastnine, kar je tudi trend v tržnih gospodarstvih. Tako se je število lastnikov delnic v Veliki Britaniji v zadnjem desetletju povečalo s 3 na 9 milijonov. Med načine za zagotovitev takšne razpršitve sodijo možnost za obročno plačevanje, različni bonusi za lojalnost in posebno obravnavanje zaposlenih in upokojencev posameznih podjetij. Obročno plačevanje omogoča, da mali varčevalec kupi več delnic kot bi jih sicer, bonus za lojalnost v obliki dodatnih delnic čez nekaj let spodbuja ohranjanje delnic. Pri skoraj vseh privatizacijah in reprivatizacijah - od povojne reprivatizacije volkswag-na do sodobnih britanskih privatizacij - imajo posebne ugodnosti za zaposlene in upokojence v obliki dodatnih prostih delnic itd. V našem primeru bi mogli privatizacijo uporabiti tudi kot neposreden instrument stabilizacije gospodarstva, povezanim z nadzorom osebnih dohodkov. Ta je v gospodarstvu brez »naravnega sovražnika« rasti osebnih dohodkov nujna, njena slaba stran pa je uravnilovka. Prav to bi mogli odpraviti tako, da bi v podjetjih, ki bi mogla izplačati višje osebne dohodke, pa jih ne smejo, povečanje razdelili v obliki povsem normalnih delnic z eno samo omejitvijo, to je, da jih podjetje samo ne more odkupiti. S tem bi se tudi približali ureditvi v normalnih tržnih gospodarstvih. v katerih se večja uspešnost kaže predvsem v povečanju dobička (ta se izplača z delnicami, ki jih je mogoče prodati) in mnogo manj v povečanju plač. MARKO SIMONET1 Financiranje privatizacije družbenih podjetij V svojem kratkem prispevku se ne bom ukvarjal z različnimi idejami za dokončno razrešitev vprašanja družbene lastnine, ampak bom iskal možnosti za pospešeno privatizacijo v sedanjih sistemskih pogojih. Znano je. da se je zakonodajalec zaradi ustavnih omejitev odločil za začasno in pragmatično rešitev v zakonu o prometu in razpolaganju z družbenim kapitalom (v nadaljevanju zakon), ki sicer ne določa titularja družbene lastnine, predpisuje pa prodajo, dodatna vlaganja (konverzijo dolgov), ocenjevanje vrednosti in likvidacijo za podjetja, v katerih je naložen družbeni kapital. Zakon temelji na koncepciji, daje agent družbenega kapitala v podjetjih delavski svet. Koncepcija pa ni dosledno izvedena, saj niso določeni pogoji, pod katerimi delavski svet izgubi svoje pravice (podobno kot na Madžarskem ali na Poljskem). To slabost je treba v zakonu čim hitreje odpraviti. Privatizacija družbenih podjetij je tako postala možna, vendar se lahko odvija le ob soglasju delavskih svetov. V tem prispevku obravnavam, kako bi lahko z zagotavljanjem kreditiranja odkupa družbenih podjetij pospešili privatizacijo v danih sistemskih pogojih.1 Hitrejšo privatizacijo družbenih podjetij ovirajo predvsem omejene finančne možnosti zasebnega sektorja in državljanov. Če ne zagotovimo ustreznega financiranja za domačine, bodo kupci podjetij predvsem tujci. V primerjavi s tipičnimi odkupi podjetij s pomočjo kreditov na Zahodu (levereged buy-out: LBO), kjer sredstva zagotavljajo predvsem finančne institucije, bi bilo treba pri nas razvijati tehnike odkupa podjetij s pomočjo kreditiranja s strani prodajalca (vendor finan-sing ali sellertake back finansing: STB). Za takšno kreditiranje niso potrebna nikakršna finančna sredstva, saj ne gre za finančni, ampak v bistvu za blagovni kredit. Za LBO je značilno, da je celotna transakcija v velikem delu financirana s kreditom in tako novi lastniki pridobijo glede na svoja majhna sredstva nadpro-porcionalno velik delež v kapitalu podjetja. V prikazanem primeru (glej sliko 1) je delež v kapitalu za managersko skupino kar 6-krat večji od njihovega deleža v financiranju odkupa (multiplikator = 6). Uporaba kreditov pri odkupu povečuje rizičnost odkupljenega podjetja, saj mora podjetje vedno izpolnjevati svoje obveznosti do kreditov in ob nelikvidnosti sledi likvidacija, kjer lastniki v celoti izgubijo svoj kapital. Po drugi strani imajo ob uspehu lastniki velik profit, saj dolgovi po nižji obrestni meri od donosnosti sredstev omogočajo multiplikacijo profitnih stopenj. ki bi jih sicer realiziralo podjetje pri 100% odkupu za gotovino. Manjši kot je delež gotovine (večji kot je delež kredita), manj je v podjetju trajnega odkupa. Pomembno finančno sredstvo pri financiranju odkupov na Zahodu so rizične 1 Slabe ukulmje Poljske in Madžarske v procesu -spontane- privatizacije, ki se s tem zakonom omogoča tudi pri nas. obravnavam v prispevku v GV. marec. 1990. Motnosti za uporabo delničarstva zaposlenih v procesu prestrukturiranja družbenih pod|eti| pa v EP. december 1989. obveznice (junk bonds), ki so zavarovane s sredstvi podjetja in v našem primeru zagotavljajo kar 50% potrebnega financiranja. Pogosto sredstvo pri financiranju odkupov so tudi obveznice, ki jih je mogoče konvertirati v delnice (mezzanine finansing). To je močna spodbuda za vlagatelje, ki dobijo tako priložnost, da so ob uspehu udeleženi pri razdelitvi profita. Primerni kandidati za LBÜ so stabilna podjetja, ki ne potrebujejo dodatnih naložb in so sposobna generirati dovolj velik tok gotovine za izpolnjevanje kreditnih obveznosti, ter jih je mogoče prodati v delih in s tem takoj izpolniti zapadle obveznosti. Na kratko, LBO so praviloma dokaj rizične transakcije in jih je mogoče uspešno uporabiti le ob kakovostni podpori finančnih strokovnjakov in ob razvitem finančnem sistemu. Slika 1: Primer kreditnega odkupa (LBO) (D (2) (3) (4) Vrednost % financiranja % v delniškem kapitalu Multiplikator (3)/(2) 1. Managerji/zaposleni (delniški kapital 2. Finančne institucije (delniški kapital) 50 150 5% 15% 30% 60% 6 4 3. Finančne institucije (konvertibilne obveznice) 200 20% 10% 0,5 4. Nezavarovani dolgovi (junk bonds) 5. Zavarovani dolgovi 500 100 50% 10% - - Skupaj 1000 100% 100% Opombe: Prodajalec dobi 1000 dui v gotovini 80% odkupa )c financiranih s kreditom Razmerje dolg/kapital « 800/200 c 4 2. V primeru Jugoslavije (in drugih socialističnih držav) odkupi na kreditni osnovi niso stvar izbire, ampak objektivna nujnost. Nihče nima na razpolago 1000 din za odkup podjetja, vendar lahko vseeno pride do transakcije, če država (prodajalec) zagotovi kreditiranje. V sliki 2 je prikazan primer, kjer prodajalec zagotavalja 60% sredstev za odkup podjetja: 500 din v obliki preferenčnih delnic in 100 din v obliki finančnega kredita. Finančna struktura tega STB financiranja je mnogo manj rizič-na od strukture LBO odkupa. Preferenčne delnice brez pravice do glasovanja, ki jih zadrži prodajalec, so zamenjava za rizične obveznice (junk bonds). Delež financiranja s pomočjo kreditov je zmanjšan z 80% na vsega 30%. razmerje dolg/kapital pa je znižano s 4 na 0,43. Zaradi manjše rizičnosti finančne institucije, ki vlagajo trajni kapital, pristanejo na znižanje multiplikatorja s 4 na 2. Koristi od tovrstnega kreditiranja s strani prodajalca imajo predvsem managerji/zaposleni. ki se jim multiplikator poveča s 6 na 9. Struktura glasovalnih pravic v odkupljenem podjetju je zasnovana tako, da nobena skupina delničarjev ne more imeti odločujoče vloge. Prodajalec podjetja oziroma kreditor mora pred odobritvijo finančne strukture paziti, da novi lastniki zagotavljajo dovolj navadnega delniškega kapitala, ki bo varoval njegove preferenčne delnice (v sliki 2 je delež navadnih delnic v strukturi celotnega financiranja v strukturi virov financiranja 20%). Če je tega navadnega delniškega kapitala zelo malo. novi lastniki nimajo kaj izgubiti in so spodbujeni k sprejemanju preveč rizičnih odločitev. Z odkupom pride podjetje v roke novih lastnikov, prodajalec pa ima možnost, da se kasneje popolnoma umakne iz podjetja s prodajo preferenčnih delnic drugim investitorjem. Slika 2: Primer podjetja, ki je financiran s strani prodajalca (STB) (D (2) (3) (4) Vrednost %v delni-% škem kapitalu Multiplikator financiranja z glasovalno (3)/(2) pravico 1. Manage rji/zaposleni (delniški kapital) 2. Finančne institucije (delniški kapital) 50 150 5% 15% 45% 9 30% 2 3. Finančne institucije (konvertibilne obveznice) 200 20% 25% 1,2 4. Financiranje s strani prodajalca - preferenčne delnice - odlog plačila (kredit) 500 100 50% 10% - Skupaj 1000 100% 100% Opombe: Prodajale« dobi gotovina 400 prcfercnCnc dcInicc 500 odloženo platiki 100 Skupaj 1000 3fW» odkupa je financiranih s kreditom Razmerje dolg/Vapital - 30