CHRISTIAN BOBIN


VSI SO

ZAPOSLENI


Prevedla Nadja Dobnik





za Hélène Gratet

in Gomeza





Ariane je pila, plesala, se smejala. Modra obleka, rdeče srce. Lepa poroka. Pijača, ples in zaupnosti. Za to priložnost so najeli grad. Grad je morda pretirano – malo večjo kmetijo z velikimi sobanami, debelimi zidovi in nizkimi stropovi. Ariane je veliko pila, veliko plesala in se še več smejala. Nikoli ni nikomur uspelo, da bi jo vzgojil, da bi ji privzgojil lepo obnašanje. Lepo obnašanje je žalostno obnašanje. Ariane pa ni bila nadarjena za žalost. Ljubila je in želela je. Vse drugo je bilo brez pomena. Življenje je tako kratko. Daj mi, kar imam rada. In rada imam samo resnico. Daj mi, kar si, ne meni se za tisto, kar so te naučili učitelji, pozabi, kaj se spodobi. To je bila Arianina čarobnost: čudežna polnost prisotnosti, sveža, preprosta, poenostavljena. Vzameš me, zapustiš me, predvsem pa mi ne soliš pameti, ne razlagaš mi, kakšna bi morala biti. Tudi jaz sem božji dar, tako kot ti. In o darovih se ne razpravlja. Življenje se odvija tako hitro, nekaj zanosa je pa že treba vnesti, ni res? Vsa Ariane je bila polna takih misli. Moža si je izbrala med desetimi možnimi. Ta poroka je bila prazničen dan za enega in dan žalovanja za devet drugih. Vesel, omamen in pisan dan žalovanja: kdo bi lahko zameril Ariane. Kot bi zameril pomladi. To je Ariane in to je življenje, bolečina in svetloba, ki prideta hkrati, ne moreš izbirati, ne moreš dobiti odloga, odmora, oddiha, to je življenje in to je Ariane, dve nevesti v eni.

Klasična poroka. Najprej magistrat, nato cerkev. Magistrat, brez pripomb, vse je popolno. Mirno, hladno, republikansko. Župan je na dopustu. Namesto njega je tam podžupan za kulturo. Ima čir na želodcu, odraslo hči, ki bo kmalu odšla od doma in nadaljevala študij v Avstraliji, ženo, ki ga vara vsak torek z istim ljubimcem, že dvanajst let. Podžupan za kulturo ne verjame v krepost zakonskega stanu. Kot naročeno, tega od njega tudi nihče ne pričakuje, pričakujejo le, da bo prebral nekaj členov zakona, brez posebnih poudarkov, predvsem brez poudarkov. Svojo nalogo opravi zelo dobro. Eno uro za tem je na vrsti cerkev. Najprej posvetni zakoni, nato božja milost. Dva vozla sta bolje kot eden. Ne vem, koliko jih v tej druščini ver-jame v Boga – vključno z duhovnikom (si misli Ariane). Noge me bolijo, ne bi smel obuti teh čevljev (si misli Arianin mož). Moja hčerka še nikoli ni tako sijala. Vsakokrat, ko se pripravlja na novo neumnost, kar žari (si misli Arianina mama). Žejen sem (si misli Arianin oče). To dekle je res lepo, in še zabavno povrhu. Vznemirja me in tega se zaveda. Jezus Kristus, rad verjamem, da ste šli skozi vse preizkušnje, ampak poroka, kaj pa poroka, spretno ste se ji izognili, ne? (si misli duhovnik) Kaj neki vidi na njem, pa kaj sploh vidi na njem? (si mislijo Arianini snubci, ki sedijo v zadnjih klopeh). Kolikor misli, toliko prisotnih ljudi, umitih, nadišavljenih, svečano opravljenih. Duhovnik pozabi na svoja čustva, in extremis se oklene svoje vere in opravi svoje delo, ki ni zanemarljivo: govoriti dovolj energično, da bi božje besede (ja, oprostite za skromnost: božje besede, se pravi veličasten sijaj sonca) prodrle skozi ta obzidja dišav, misli in oblek in se, ne da bi na poti izgubile svojo moč, dotaknile nekaj duš. Vsaj nekaj duš. Vsaj ene, že to bi bila zmaga. Vendar tega seveda ni mogoče vedeti. Dobro, dajmo. Duhovnik govori. V hladu cerkve si njegov glas utre ognjeno pot. V nekaterih se nekaj zgane, vsaj za nekaj minut. Pozabijo na pogovore. Nora ljubezen lebdi v zraku. Vsem to ni pogodu. Ariane je navdušena. Ko duhovnik neha govoriti, se komaj zadrži, da ga ne poljubi na usta: to, kar je povedal, tega od svojega moža nikoli ni slišala in verjemite mi, ne gre za vprašanje jezika, poklica ali vzgoje, niti najmanj. Tako je, Bog je prišel, Bog je odšel, vsi se odpravijo ven, Ariane in njen mož prva, pod dežjem vrtnic, vsi si oddahnejo, veselica se bo začela – razen če se ni že zgodila – kakor komu drago.

Ariane nosi obleko nebeško modre barve. Ko pleše, je videti, kot bi se razprlo nebo. Pod modrino neba je to najnežnejše telo na svetu, in v tem telesu srce, ki bije bolj kot boben. Večeri se. Gosti pospijo, drug za drugim, skrušeni za mizami, polnimi mesa in likerjev. Orkester je prav tako vedno bolj izčrpan. Sreča je utrudljiva. Harmonikar zaspi prvi, kmalu za njim kitarist. Najdlje ostane buden pevec. Pravzaprav spi stoje in z rokami objema mikrofon. S petjem nadaljuje v svojih sanjah. Samo Ariane in njen mož še imata odprte oči, vsak na svojem koncu dvorane. En del poroke je dan in en del noč. Začenja se del noči. Pospali so prav vsi gosti, brez izjeme. Tega, kar bo sledilo, ne sme videti nihče. Ko bo tega dela veselice konec, se bodo gosti nenadoma prebudili in začeli vzklikati od veselja. Ples se bo nadaljeval, steklenice vina bodo spet začele krožiti. Vendar je treba najprej skozi to: soproga sleče svojo nebeško modro obleko, jo previdno položi na stol, obe roki potopi pod levo dojko, razpre kožo in vzame svoje srce iz prsi, počasi ga vrti pod svetlobo neonskih svetilk in ves čas gleda svojega moža. Z razgaljenim srcem v svojih belih rokah gre čez dvorano z drobnimi koraki, da bi ga izročila možu. Mož gleda, čaka. Ariane hodi, stopa čez speča telesa, prevrne kristalni kozarec. Zdaj je dva metra oddaljena od svojega moža. Njeno srce utripa v njenih rokah kot ujeti vrabček. En meter je oddaljena od njega, gleda ga, vidi senco v njegovih očeh, zasluti prihodnja leta in to, da ta moški in nedvomno tudi noben drugi ne bo vedel, kaj narediti s srcem, ki je tako sveže, tako rdeče. V zadnjem trenutku okleva, malo prehitro razpre dlani, srce pade možu pred noge in on ne naredi ničesar, da bi ga prestregel. Ko se dotakne tal, se razleti na tri dele. Imela bo torej tri otroke. Rodila jih bo tam doli, za gorovjem.

Ariane pobere vse tri dele in jih brez reda spravi v svoje prsi. Obleče svojo nebeško modro obleko. Dovolj je videla, dovolj plesala. Odide, ne da bi koga pogledala. Njen mož bo za vedno ostal tisti odreveneli človek, z razprtimi očmi, noč in dan, kot bi mu požgali veke, sredi dvorane polne spečih ljudi. Zunaj se jasni. Ariane hodi z lahkim korakom. Med potjo nabira robidnice. Razmišlja o imenu za otroka, ki bo prišel prvi. Joče. Zdaj pozna težo solz. Ni ji žal, da jo pozna. Reče si, da je angeli nedvomno ne poznajo. Duh žari, odseva, žge – vendar ne joče. Angeli, ki so čisti duh, imajo manj sreče kot mi. To si govori, ko si prste, zamazane od robidnic, briše v svojo nebeško modro obleko. Hodi naprej, vse globlje v pokrajino. Začenja se vzpenjati v gorovje. Vzpenja se, pleza, joče se in smeji.

So norci, tako nori, da jim nikoli nič ne bo moglo odvzeti iz pogleda ljubke ljubezenske vročice. Naj bodo blagoslovljeni. Po njihovi zaslugi je zemlja okrogla in se zora vsak dan znova prebudi, lebdi, leti.





Z razprtimi prsti na nogah, z glavo na treh podloženih blazinah, Ariane smrči na kavču gospoda Gomeza. Opravila je prvi del svojega dela. Počiva, preden se bo lotila drugega dela. Njeno delo je pospravljanje. Po njeni zaslugi stekla v hiši gospoda Gomeza pojejo. Barve pohištva gospoda Gomeza so pomlajene. Srajce gospoda Gomeza so oprane in zlikane. Vse to je že naredila in to dobro. Proti koncu dneva, okrog šestih, se bo gospod Gomez vrnil iz pisarne. V financah dela, v največji banki v mestu, na drugi strani gorovja. Gospod Gomez je žalosten. Gospod Gomez je bil vedno žalosten. Vedno je imel, kot otrok in kot odrasel, razlog za žalost. Kot vsakdo, kajne? Žalosten je bil že veliko pred razlogi za to: gospod Gomez se je rodil žalosten. Žalost je njegova prva zaposlitev, njegova zvesta soproga, njegova mama, njegov spomin in njegov cilj. Boj s to žalostjo je drugi del Arianinega dela. V tem boju je Ariane vedno zmagovalka. Malo smeha, pesem, kakšna zgodba – in oči gospoda Gomeza se za nekaj trenutkov razsvetlijo. Ko pride domov, mu Ariane pripoveduje svoje misli tistega dne. Vseh vrst so te njene misli. Ariane govori in gospod Gomez se smeji. Tako preprosto je to. Ariane je zabavna, celo ko govori resnico, ki ni vedno zabavna.

Gospod Gomez je zadovoljen s svojo gospodinjsko pomočnico. Priporoči jo drugim lastnikom stanovanj v mestu za gorovjem. Ariane ima tri delodajalce. Vsi imajo svinčeno plombo v duši, težo v pogledu. Pri gospodu Gomezu je to žalost. Pri gospe Carl je oholost. Pri gospodu Lucienu je ljubosumje. Ko poslušajo govoriti Ariane, pozabijo, da so žalostni, oholi, ljubosumni. So ljudje, ki vas osvobodijo vas samih – tako preprosto, kot se to lahko zgodi ob pogledu na cvetočo češnjo ali mačkico, ki lovi svoj rep. Pravo delo teh ljudi je njihova prisotnost. Drugo delo opravljajo zaradi vtisa, ker je nekaj treba početi in ker vas nihče ne bo plačal preprosto samo za vašo prisotnost in za nekaj neumnosti, ki jih mimogrede navržete, ali za pesem, ki jo popevate.

Vendar prav za te neumnosti in drobce pesmi gospod Gomez plačuje Ariane, čeprav tega ne ve. V tem trenutku ji ne bi dal niti centa: smrči, prelepa, na usnjenem kavču. Sanja o prvem otroku, ki bo prišel. V teh sanjah, s temi sanjami, začne prihajati. Majhen mehurček se pojavi v njenem trebuhu. Majhen mehurček, majhna žogica, majhna kroglica. Kako naj jo poimenuje, to majhno žogico, to majhno kroglico? Ariane išče ime v hiši, ki ni njena, ki je pospravljena, čista, svetla, zračna. Smrči, nato pa ne smrči več: leti nad kavčem in še vedno spi. Plava nad televizorjem, nato gre vodoravno proti zadnji vrsti knjižne omare, čisto pod stropom. Z zaprtimi očmi naključno vzame knjigo. To je knjiga, ki jo je napisal pesnik z začetka dvajsetega stoletja. Govori o alkoholu in melanholiji. Prvi Arianin otrok bo imel enako ime kot ta pesnik: Guillaume.

Vhodna vrata se odprejo. Ariane se spusti na kavč. Gospod Gomez stopi v salon. Zagleda svojo gospodinjsko pomočnico, ki spi. Zasliši njeno smrčanje in se nasmehne. Kaj hočete, so ljudje, ki vam, ne glede na to, kaj naredijo, razveselijo srce in prikličejo nasmeh.

Ariane ne ve, da leti. Prav tako ne ve, da smrči. Pri sebi doma bi morala imeti moškega, da bi ji povedal, kaj počne med spanjem. Pri njej doma so rastline, revije, maček, kanarček – ni pa moškega. Moškega je težko najti. Niti v sanjah jih ne vidi. Če močno smrči, letí samo v nujnih primerih, da reši kakšen problem ali da poskrbi, da se kakšne sanje nadaljujejo. Nikoli ne poletí zelo daleč. Iz sobe v kuhinjo in iz kuhinje v sobo. Poleti, če je kakšno okno odprto, včasih v spanju odplava okrog oleandra ali lipe na vrtu, samo da za nekaj trenutkov vdahne vonj. Nihče je ni videl. Njena hiša je na robu velikega mesta in v bližini nima sosedov.

Kadar ne spi, Ariane rada sedi na okenski polici s kozarcem metinega sirupa v roki. Opazuje gorovje v daljavi. Ali pa se usede v ležalnik na vrtu, v bližino češnjevih paradižnikov, in bere revijo o zasebnem življenju zvezdnikov. Branje ni ravno njena stvar. V hiši gospoda Luciena, ljubosumneža, je veliko knjig. Pravo gnezdo prahu. Nekega dne jih bo morala očistiti, vsako posebej. Rekla je gospodu Lucienu: »Gospod Lucien, umila bom vaše knjige, vsak list posebej, s posebno krpo. Očistila jih bom vseh teh besed, s katerimi so prenatrpane.« Takrat se gospod Lucien za spremembo ni smejal. Čeprav gospod Lucien ni neumen. Saj vendar ve, da take krpe ni. Da knjige izbrišeš, je dovolj, da jih nikoli ne odpreš. Z ljudmi je enako: da jih izbrišeš, je dovolj, da nikoli ne govoriš z njimi. Guillaume bo obstajal, ni dvoma: Ariane mu govori brez prestanka. Ko hodi, ko jé, ko lika spodnjice gospoda Gomeza in ko briše svinčene vojake gospoda Luciena – vojsko Napoleonovih vojakov iz vitrine. Zbiratelj in ljubosumnež, gre za isto stvar, za isto obsedenost s tem, da ne bi izgubil niti delčka. Pa Guillaume, bo ljubosumen? Ja, če bo tako hotel. Guillaume bo tak, kot bo hotel. Za zdaj je na toplem v Arianinem trebuhu, trebuhu, ki je včasih težak, včasih lahkoten. Ariane gleda gorovje. Nič ni bolj podobno očetu kot gorovje. Ko bo Guillaume star pet let, ga bo peljala k očetu, tja dol, daleč. Ampak do takrat je še veliko časa.

V eni hiši pa Ariane zelo malo spi. V hiši gospe Carl. Gospa Carl vodi muzej. Veliko moderno zadevo. Iz betona, z ogromnimi stekli in zelenimi rastlinami. Gospa Carl si iz muzejskega depoja opremlja stanovanje. Z afriškimi kipci in slikami sodobnih slikarjev. Vse, česar se v tej hiši dotakneš, je delo umetnika. Celo, ko se usedeš na kavč, položiš svojo zadnjico na unikatni izdelek. Tako raje kar stojiš. Vse je tako harmonično, da se počutiš odveč. Ariane obriše nos ali spolovilo kipcev, kadar ti imajo nos ali spolovilo. Rada se pogovarja z lesenimi maskami. Ne odgovarjajo ji, kako bi le, saj gre vedno samo za kose lesa.

Gospa Carl, gospod Gomez in gospod Lucien se obiskujejo. Ob sredah zvečer se dobijo na pijači, pri enem ali drugem. Povabljena je tudi Ariane. Pripoveduje jim zgodbe, ob katerih se do solz nasmejijo. Iste zgodbe pripoveduje tudi Guillaumu, zvitem v njenem trebuhu. Ne povsem istih. Zgodbe za odrasle so omiljene, bolj puste. Živi ne slišijo prav dobro. Pogosto so polni hrupa. Samo mrtvi in tisti, ki se bodo šele rodili, lahko slišijo popolnoma vse. Mrtvim in Guillaumu, ki prihaja, Ariane pripoveduje lepe zgodbe, zvečer ob oleandru. Guillaume raste ob vsem tem – ob tišini, besedah, letenju in smrčanju. Zelo dobro raste. Ure tečejo, življenje lebdi, nebo se zabava. Modri Guillaume v temi posluša bitje srca svoje nore mame.





Rembrandt, zleknjen na kuhinjski mizi, bere knjigo Tereze Avilske. Z branjem je začel že pred nekaj tedni. Bere počasi, šele na osemnajsti strani je. Besede svetnice se svetijo kot brezov les pod snegom. Rembrandt lahko za več dni obstane pred enim stavkom. Nad tem se naslaja in neskončno uživa. Kar tačke si oblizuje.

Ariane pride z vrta. Žila na njenem levem sencu izstopa, kot vedno, kadar je jezna. Usede se pred Rembrandta, pograbi knjigo, pogleda ime na naslovnici, zmigne z rameni, odloži knjigo in še nekaj trenutkov molči. Rembrandt zapre oči in zavzdihne. Van Gogh se je pritožil, deležen bom pridige. Pridiga se začne: Vem, dragi moj Rembrandt, da je v tvoji naravi, da ješ ptice. Spoštujem tvojo naravo, celo srečna sem, da si jo ohranil. Vendar bi te rada opozorila, da ni govora, da poješ tega kanarčka. Iz preprostega razloga. Metafizičnega. Gospod Lucien mi je razložil, kaj pomeni »metafizično«. To pomeni nad fizičnim. Nad vidnim, če hočeš. Ljubezen, skratka. Rada imam tega kanarčka, in ker ga imam rada, ima ime, ki je samo njegovo in sem mu ga dala jaz. Ni katerikoli kanarček. Gospod Van Gogh je. Lahko se seveda ves dan potikaš okrog njegove kletke, vendar ti prepovedujem, da bi ga pojedel. Imena in tisti, ki jih imajo, niso užitni. To velja tudi zate. Ti si gospod Rembrandt. To boš za vse večne čase. Tudi ko vaju ne bo več, bom v sebi nosila vajini imeni in bom slišala njuno melodijo. Dve majhni večnosti sta – ena z dlako in ena s perjem. Ko bo Van Gogh umrl, bo to od starosti. Jasno? Na, vračam ti knjigo. Videti je, da ti je tale Tereza všeč. Bi ti bilo všeč, če bi jo kdo pojedel?

Guillaume, zvit v klopčič v Arianinem trebuhu, sliši te besede in tudi številne druge. Guillaume ima že vse, kar potrebuje. Ušesa, noge, roke, misli, humor. Humor je bistven. Bogu, ki je ustvaril svet, je bilo v veselje ustvariti to bitje. Tisto, kar nam daje zadovoljstvo, si želimo ponoviti. Znova in znova. Bog ni nobena izjema. Takoj ko ženska začne sanjariti o otroku, Bog v notranjosti njenega trebuha ustvari pomanjšan svet – gozdove, oceane, zvezde in otroka na sredi, čisto na sredi, ker vsaka predstava rabi gledalca. Tik preden se poslovi od svoje stvaritve, Bog spusti iskrico humorja v oči malega Bude, ki plava v amniotski tekočini. Otrok, obdarjen s humorjem, je donošen in končno lahko pride na svet. S tega zornega kota se moramo sprijazniti z očitnim: velik del človeštva se je rodil pred rokom.

Že nekaj časa se Ariane pogovarja z vsemi, celo z malimi paradižniki v vrtu. Nihče ji ne odgovarja, kar ji ne vzame poguma. Bolj poje, kot govori. Bolj čivka, kot poje. Zahvaljuje se, to je prava beseda: zahvaljuje se vsemu, kar obstaja. In zakaj? Preprosto zato, ker obstaja. Otrok, ki ga nosi v sebi, jo dela pijano, lahkotno, sijočo. Blagoslavljajočo.

Dan je, ko pri nikomer ne pospravlja. Ariane pije čaj in gleda gorovje. Rembrandt se vrti okrog Van Gogha, ki se vrti okrog sončnega žarka. Ariane popije čaj, pomije skodelico in se odpravi na trg po kruh. Na trgu je že dva dni sejem, vendar tega prej ni opazila. Ko se vrača iz pekarne, se usede na klop, gleda ljudi, katerih poklic je zabavanje drugih. Gospa pri vrtiljaku za otroke ima mračen obraz, kot bi v njeni lopi deževalo. Vsake tri minute pride iz svojega zavetja in nad glavami smejočih otrok zavrti balon, na katerega je obešen čop – lasje čarovnice iz rdeče volne. Ročice se stegujejo. Tisti, ki bo ujel lase čarovnice, ima pravico, kakšna radost, do ene brezplačne vožnje. Veselje otrok gospe pri vrtiljaku ne gane, niti ene gube ne izbriše na njenem obrazu. Ona ni tam, da bi se zabavala. Ona dela. Nikoli ne bo povedanih dovolj slabih besed na račun dela.

Ariane vstane, kupi sladkorno jabolko, pravo rdeče jabolko s karamelnim prelivom. Čez dve ali tri leta bom na trg pripeljala Guillauma. Plačala mu bom vožnjo z vrtiljakom. Ne, deset. Me res zanima, kaj mu bo najbolj všeč – helikopter, motor ali lupinica, ki se dviguje in spušča. Skoraj bi si zlomila zob, ko sem ugriznila v to jabolko. Guillaume, slišiš hrup veselice? Mislim, da bom še malo ostala. Časa imam na pretek. Pridi, greva na vlakec strahov.

Ariane, okrogla kot sladkorno jabolko, kupi karto in stopi na vlakec. Sejmar in družinske matere jo gledajo očitajoče. Vlakec spelje. Vrata se odprejo, nato zaprejo, vožnja se nadaljuje v temi, morilci stegujejo proti vam svoje skrivenčene roke, velikanski pajki vas božajo po laseh, smeje greste skozi strahove, in že je tu izhod, pomirjujoča svetloba belega dne, vlakec zavira in se ustavi. Ariane ne izstopi. Guillaume je začel prihajati na svet. Ljudje se zgrinjajo, izlivi čustev, pridige. Gospa, v nosečnosti ne bi smeli počet takih stvari, to je neodgovorno. Ariane je nasmejana – kajti Guillaume pride brez truda, zdrsne iz njenega trebuha kot milo iz mokrih rok: ne strinja se. Sejemsko rajanje je lep kraj za rojstvo otroka. Zdravnik, ki ga je poklical sejmar, prispe, vendar prepozno: Guillaume je tu, prikazal se je v trenutku, ko njegova mama izgovori besedo »dan«. Joka na koncu vagona. Zrak, ki prvič vdira v njegova pljuča, ga žge. Samo navaditi se mora. Vse je v redu. Vse je skoraj v redu: pravzaprav ga namreč ni tam. In to z razlogom: on ni on. On je ona. Ariane prasne v smeh. Kako zabavno je življenje. Vedno mu uspe, da nas preseneti. Pričakuješ dečka in pričakaš deklico. Povejte no, se s tem kaj spremeni? Nič, popolnoma nič. Isti prešerni smeh. Ista nenadna in slastna utrujenost. Ko gleda droben debelušen obrazek, ko ga dobro pogleda, Ariane odkrije pravo ime, ime, ki bo spremljalo ta obraz skozi neštete preobrazbe: Vrtiljak.

Ampak gospa, tako ime ne obstaja.

Ampak gospod, zdaj bo obstajalo.





Vrtiljak se na Rembrandtovem hrbtu počasi premika po vrtu. Od časa do časa povleče mačka za ušesa, da gre hitreje. Če to ni pomilovanja vredno. Brati velike mistike v izvirniku – v španščini, v latinščini, v grščini, v hebrejščini – in biti konjiček štirimesečnemu otroku. Van Gogh na svojem trapezu od daleč opazuje prizor in neizmerno uživa.

Vrtiljak, stara štiri mesece, prihaja do prvih ugotovitev: svet ima okus po mleku in svetlobi. Svet prihaja skozi usta in skozi oči. Včasih je svet tudi odsoten in zamenja ga tèma. Vrtiljak gleda v temi z odprtimi očmi. Čaka. Ima dar čakanja, modrost čakanja. Spozna, da ima tèma en sam čas, da je tèma samo čas in čas, kajne, teče in včasih pripelje do nečesa, kar ni čas, do nečesa, kar je večno, ali pa vsaj spokojno (čas namreč ni nič spokojnega), do nečesa svetlega in belega: do mleka in svetlobe.

No, Ariane, vam otrok ne krati spanca? Če ste utrujeni, lahko nekaj mesecev ne prihajate pospravljat, vseeno vam bom plačal. Ne, gospod Gomez. Nikakor, gospod Gomez. Celo presenečena sem nad tem, čeprav sem prebrala veliko knjig na to temo – Régine Pernaud, Françoise Dolto. Tudi mlade mamice v mestnih parkih sem opazovala. Znam brati med vrsticami in lahko slišim, kar ni povedano: prepričana sem bila, da so otroci pošasti. Seveda nobena mamica ne upa tega izreči. Vendar sem brala, videla in predvidevala: jok na vsake tri ure. To sem pričakovala pri Guillaumu – hočem reči: pri Vrtiljak. Nič od tega se ne dogaja. Moje noči so celo bolj nežne kot nekoč. Kot bi me ta malčica varovala in bedela nad mojim spanjem.

Gospod Gomez se smeji. Gospod Gomez si nalije drugi porto. Gospod Gomez je nostalgičen. Kako rad bi bil Arianin otrok. Gospod Gomez začne fantazirati. Gospoda Gomeza odnese proti izviru njegove žalosti: ni poznal svoje matere. Rodila je, kot se temu reče: »pod X«. Gospod Gomez se je rodil pod X. X je mama gospoda Gomeza. Gospod Gomez ima v srcu enačbo, katere rešitve ne najde: X je njegova mama, Y je njegov oče. Kaj nastane, če k Y dodaš X? Nastane gospod Gomez, strokovnjak za finance, za proračune in bilance. Vsi izračuni so mu domači – razen te klavrne, pomilovanja vredne enačbe, in življenje gospoda Gomeza – razen kadar posluša Ariane – ni drugega kot dolga žalostinka: X plus Y je enako: nihče.

Gospod Gomez za trenutek pozabi na svoje enačbe, tiste iz službe in tiste svojega rojstva. Treplja Vrtiljak po buhtljasti bradici in ona ga gleda s svojimi okroglimi očmi. Vrtiljak gleda noč in dan. Ariane je to opazila šele po več mesecih: Vrtiljak nikoli ne zapre oči. Nikoli? Nikoli.

Ko Vrtiljak prvič vidi svojo mamo leteti, je stara devet mesecev. Češnjeve paradižnike spozna, ko Ariane bere časopis na klopi pod oknom. Vrtiljak je sredi džungle. Manjša je od paradižnikovih in fižolovih sadik. Ničesar v džungli se ne boji. Na svetu so stvari, ki bodejo, ki režejo in ki ščipajo. Nič, kar bi lahko prestrašilo dve očesi, ki sta nenehno odprti, noč in dan. Gre skozi džunglo in sledi ji Rembrandt, ubogljiv, vdan v usodo. Žveči peteršilj, poje pikapolonico. Mine ena ura. Ena ura je za otroka toliko kot deset let za odraslega. Približno. Vrtiljak se je podrgnila ob robide, ki rastejo na koncu vrta, ob zidu. Robide majčkeno bolijo in zelo ujezijo. Vrtiljak se užaljena odpravi nazaj. Vrne se proti hiši in najde spečo Ariane, ki plava nad streho. Takoj pride do sklepa glede mater na splošno. Ime mi je Vrtiljak, stara sem devet mesecev in mislim nekaj, česar še ne znam povedati. Stopite v mojo glavo. Moji možgani so osemkrat prepognjeni, kot bombažen prt. Razgrnite prt in tam boste našli moje devetmesečne misli: na eni strani je dejstvo, da pikapolonice niso okusne. Na drugi strani robidnice pečejo. In mame letijo. V bistvu, vse same običajne stvari. Na tem svetu ni ničesar, kar bi ne bilo naravno. Ali, če hočete, in to je isto: na tem svetu ni ničesar, kar bi ne bil čudež.

Ariane, to je nenavadno, ta mala deklica nikoli ne zapre oči. Seveda mi veliko pomeni, da je z njo vse v redu, zato me vaša brezbrižnost skrbi. Morali bi k zdravniku. Enega zelo dobrega poznam. Ob ponedeljkih z njim igram tenis. Pojdite k njemu, povejte, da vas jaz pošiljam. Piše se Blagosmrtnik – ja, vem, so imena, ki ne pristajajo ljudem, ki jih imajo, ja, ki jim ne ustrezajo preveč.

Gospod Lucien se je končno odločil, da se pogovori z Ariane. Za Vrtiljak ga ne skrbi preveč, vendar pa otrok že nekaj dni seje razdejanje med njegovimi svinčenimi vojaki. Ariane ga posluša in se zabava. V bistvu so vsi otroci taki kot njen: s široko razprtimi očmi zrejo v neverjetno življenje. Zelo težko je vzdržati nepremični pogled majhnega otroka – kot bi bil pred vami bog in bi zrl brez sramu v vas, in prav nič se mu ne bi mudilo, le malo bi bil presenečen, da vas vidi tam. Vrtiljak pretirava, to je vse. Svet gleda malo bolj pozorno kot drugi otroci. Velja, gospod Lucien: šla bom k vašemu zdravniku, čeprav res ni nobenega razloga za skrb: moja punčka se lepo razvija. Premetava vaše svinčene vojake, kot bi jih vsak otrok na tem svetu. Svinec je trden, ne? Bolj trden kot afriški fetiši gospe Carl: Vrtiljak je včeraj odlomila spolovilo na enem od lesenih kipov. Gospa Carl še ni opazila in hotela sem vas prositi, gospod Lucien: ne bi imeli morda kakšnega močnega lepila, da bi prilepila kipu tisti drobceni delček, ki ga resnično naredi zelo očarljivega?

Okrog otrok sta dve vrsti ljudi. Tisti, ki se ukvarjajo z njimi, in tisti, ki jih ne prenesejo. Včasih v isti osebi. Pediatra Blagosmrtnika je groza otrok. Še bolj pa ga je groza mater in njihove panične navade, da okrog otrok zgradijo skoraj neprebojen zid, neprebojen celo za pediatra, ki ima za sabo osem let študija in navsezadnje ve, kako otroci funkcionirajo. Ariane stopi skozi Blagosmrtnikova vrata. Niti besede še ni rekla in že se je razblinila vsa njegova razdraženost. Ariane ni taka kot druge matere. Ne postavlja zidov. Vrtiljak pogleda pediatra naravnost v oči in prvič v življenju spregovori: »Blagosmrtnik, avto, buuum.« Tri besede, ob katerih se Ariane vzradosti in zdravnik nasmehne. Radostna in nasmejana, nič jima ni bilo jasno: naslednjega dne popoldne Blagosmrtnik umre v prometni nesreči. Blagosmrtnik, avto, buuum. Naključje. Recimo, da gre za naključje.

»Gomez, mama, priti.« To so naslednje besede, ki jih izgovori Vrtiljak. Nedolžne besede. Gospod Gomez odgovori prijazno, kot se spodobi: Seveda, ljubica. Mamica se bo kmalu vrnila. V trgovino sem jo poslal, kmalu bo nazaj. Glej, že zvoni pri vhodnih vratih. Ona je. Vendar ni ona: obilna dama je, s šalom na glavi, v dolgi obleki, ki sega do tal, z majhnimi, debelušnimi prsti. In s temi tresočimi prsti drži fotografijo: drobno dete, ki leži na živalski koži. Gospod Gomez pogleda fotografijo. Po žalosti v otrokovih očeh prepozna svojo sliko. Dvigne glavo, pogleda obilno žensko, ki ni spregovorila še niti besede in trepeta od strahu, da jo bodo napodili. V očeh obilne ženske odkrije isto žalost kot v otrokovih očeh. Sivo iskrico, pozabljeno zvezdo. Obilna dama spregovori. Strahotne stvari pove v veselem tonu. Pripoveduje, kako je morala ob rojstvu zapustiti gospoda Gomeza in kako je dvaintrideset let kasneje našla njegov naslov. In zdaj nihče več ničesar ne reče. Vrtiljak gleda oba odrasla. Mater, ki se boji, da jo bo sin zavrnil. Sina, ki bi rad tej obilni dami dal toliko dobrega, da je od tega povsem ohromel in je niti ne povabi, naj vstopi. Očitno bo treba poskrbeti za vse. Vrtiljak prime njeno roko in jo položi v njegovo roko in tako je, kot bi se povezala dva konca žice, ki je bila po nesreči dvaintrideset let pretrgana: elektrika spet steče, besede zaprasketajo. Solze in smeh in poljubi. Srce je majhna hiška, niti majhna hiška ne, niša je, in niti niša ni, zavetje za vrabčke je. V srcu je prostor omejen. Radost, ki prhuta s krili, ga vsega zapolni. Za nič drugega ni več prostora. Šele po enem tednu – mama se je preselila k njemu in zanjo skrbi kot za malo deklico – se gospod Gomez spomni besed, ki jih je rekla Vrtiljak, in se prestraši: »Gomez, mama, priti.«





Mladostnica iz modrega mavca. Vila, visoka petintrideset centimetrov. Varuhinja tišine in časa. Skratka, kipec, kot jih je mogoče najti v cerkvah v teh krajih. Odlitek, kopija, vsekakor ne umetnina: gospa Carl ga ne bi hotela imeti doma. Veliko več kot umetnina: opomin, znamenje. In celo, kar pogumno povejmo: prisotnost. Da, prisotnost, zadaj v cerkvi, levo od oltarja. Brhko dekle v modrem, v obleki, ki se lušči. Videla je, kako je Ariane vstopila z nemirnim korakom. Odprla je svoja ušesa iz modrega mavca in izpraznila svoje srce iz belih lilij, da bi slišala, kaj bo sledilo, da bi slišala, kar najbolj od blizu, kar najbolj natančno, kar najbolj podrobno. Komaj je imela čas zavzdihniti, ko je Ariane že začela govoriti. Bedeti nad svetom je utrudljivo.

Sveta Marija, Mati božja, za uslugo bi vas prosila. Vse skupaj nič. Ne zase, za hčerko, Vrtiljak. Kot materi se lahko razumeva. Vi še posebej, z vašim fantom, česa vsega niste doživeli. Ne pravim, da je moja deklica tako izjemna kot vaš sin. Mislim že, ampak tega ne rečem. Kot veste, glede na to, da vse veste, Vrtiljak nikoli ne zapre oči. S tem sem se sprijaznila. Ampak kaj, ko zdaj napoveduje prihodnost. Res jo napove. Tisto, kar napove, se zgodi, čisto zares, kot bi bila prihodnost vrata na koncu hodnika in bi imela roke dovolj dolge, da ta vrata odpre in s svojim otroškim glaskom pove, kaj je za njimi. Ne vem, od kod ji to. Vse matere hočejo izjemnega otroka, sveta Marija. Ampak do take mere, to me preseneča, zaskrbljena sem, sprašujem se, kam bo to pripeljalo. Vi ste le živeli v Palestini, dolgo je že tega. Pred socialnim zavarovanjem, televizijo in programi Zavoda za šolstvo. Ne vem, če se zavedate. Svet se je spremenil. Ni se spremenil v svojem bistvu, ampak na površju se je – in naš svet živi na površju. Nihče več ne gre v bistvo stvari, preveč grozno je, neznosno. Vaš fant je hodil po vodi in zdravil slepe. Za manj kot to se danes znajdeš v psihiatrični bolnišnici. Ne bi rada, da moja hčerka postane žrtev bolnišnic. Ne zamerite mi jeze, ampak ne vem, kako naj ravnam. Saj vam pravim: vse se je spremenilo. Na površju. Vi ste svojega sina vsaj vzgajali v miru. Šele pri tridesetih je začel opozarjati nase. Vrtiljak je stara pet let, pa mi že vsi govorijo o njej in mi očitajo stvari – ali pa mi govorijo o pedagogiki, kar je konec koncev isto. Da nikoli ne zapre oči, na to se ljudje požvižgajo. Da jim pa govori, kaj jih čaka, to jih straši. Gospa Carl noče več, da čistim pri njej. Če na kratko povem, kaj pravi: »Petletne deklice morajo biti angelčki, ne pa čarovnice. Vaše Vrtiljak nočem več slišati. Napovedovanje prihodnosti je čedna zadeva – ampak prihodnost prihodnosti je smrt in nič mi ni do tega, da bi mi jo napovedali, že tako bo prišla prekmalu. Zelo mi je žal, Ariane, ampak ker še naprej prihajate s svojo punčko, raje ostanem brez vaše pomoči.« No, to mi je rekla gospa Carl. In moji prihodki so se naenkrat zmanjšali za tretjino. Pa to še ni vse. Vrtiljak sem dala v vrtec. Po nekaj dneh so jo začeli posnemati vsi otroci, niti eden ni hotel več spati po kosilu. Vzgojiteljicam, ki skrbijo zanjo, je napovedala prihodnost. Najprej je to povzročilo smeh, nato strah. Jaz ne morem narediti, kot ste lahko vi, modra Marija. Ne morem ostati doma, daleč od vsega. Če bi to še tako rada, je nemogoče. Če kaj, vas otrok spravi v tok sveta. Izpolnjevanje papirjev, zabave v šoli, rojstni dnevi prijateljev – nikjer se ne znajdem. Ne obrnem se pogosto na vas. Celo prvič je, da vas kaj prosim. Odkrita sem – saj mi drugega ne preostane, ko pa vse vidite: ne hodim v vaše cerkve. Včasih poleti, v tujini, ker je hladno. Zaradi poslikav in sveč. Prav rada vas imam. Na slikah ste res za pohrustat. Ni čudno, da se je Bog zagrel. Koliko ste bili takrat stari, sedemnajst, osemnajst, noro. Niti naličeni niste bili, čisto navadno obleko ste imeli, pri vas ni bilo denarja za razkošne obleke. Mirno ste se sprehajali in hop, angel se ozre za vami, Bog vam požvižga, ko greste mimo, in to ni ravno njegova navada, no, vsaj tako si ga ne predstavljamo, hudo seksi ste morali biti, skratka, rada vas imam, lahko bi celo rekla, da vas obožujem, torej, naredite nekaj plemenitega, pokažite usmiljenje: če se ima Vrtiljak za svoj dar zahvaliti vam ali vašemu sinu, omilite malo stvari, naredite vse skupaj manj vpadljivo. Rada bi, da ima moja hčerka bolj mirno življenje. Me slišite? Me slišite? Me slišite?





Danes je nedelja. Gospa Carl se spreletava po svoji hiši, lepši od muzeja. Zatopljena je v monden pogovor z mladim umetnikom. Gospa Carl ima rada mlade umetnike. Rada ima vse, kar je mlado in jo potrebuje. Danes je nedelja. Gospod Gomez in njegova mati bosta šla k maši, nato bo gospod Gomez končal dve kremni torti. Ker me nisi mogla hraniti, ko sem bil majhen, in ker se je kolo časa obrnilo, bom zdaj jaz skrbel zate. Gospod Gomez je prepričan, da njegova mati obožuje princes krofe. V resnici jih ne prenese, vendar si mu tega nikoli ni upala povedati. To so podrobnosti, po katerih prepoznaš trden par. Nedelja je najsrečnejši dan gospoda Luciena: njegova žena ostane doma. Nihče ne pride na obisk – samo sosedi, vendar se sosedov ljubosumje gospoda Luciena ne dotakne. Ker pa ni mogoče preprečiti, da ne bi bila nedelja dan pred ponedeljkom, gospod Lucien gleda svojo ženo s tesnobo. Jutri je spet nov delovni dan. Žena gospoda Luciena je natakarica v baru. Gospod Lucien se je večkrat vprašal, če obstaja bolj nevaren poklic – z zakonskega zornega kota. Po dolgem razmišljanju – ne. Od ponedeljka zvečer do sobote zvečer zato gospod Lucien trpi peklenske muke. In je vdan v usodo. Danes je nedelja. Vrtiljak bo kmalu stara šest let. Ariane je v torbo zložila hrano in pijačo. Mati in hčerka sta ob zori odšli proti gorovju. Jesen je. Jesen je miren letni čas. Povsod vlada strpnost. Življenje in smrt sta v sozvočju, z roko v roki gresta. Rdeče s senco, zeleno s sivino. Ariane in Vrtiljak gresta čez ravnico in stopita v gozd. Hodita v tišini. Vrtiljak ni vprašala, kam gresta. Ne ve. Lahko napove prihodnost drugih, ne pa svoje. Ariane je bolj resna kot navadno. Oblekla je modro obleko, vendar ne tiste s poroke: saj bi jo rada, pa se je od takrat malo zredila. Na vrhu gorovja ni ničesar več in ničesar manj kot ob vznožju gorovja. Premikamo se sami s seboj, v samih sebi. Na koncu sveta in na drugi strani vrta je enako število čudežev. Na vrhu gorovja vzame Ariane iz torbe malico in Vrtiljak ponudi čutaro. Jesta in pijeta v tišini. Takrat Ariane pokaže na ravnice na drugi strani gorovja: tvoj oče je tam, tam nekje. Hotela sem ti pokazati pot, da greš kdaj do njega, če bi rada. Pripovedovala ti bom o njem. Do takrat pa, če dovoliš, si bom privoščila majhen počitek.

Ariane nasloni glavo na smolovec, zapre oči in v hipu zaspi. V torbi so igrače za Vrtiljak. Otrok se ne zmeni zanje. Vsepovsod vidi polno igrač: gobe, mravljo, ki nosi drobtino, rov, ki se opira med dvema velikima koreninama, kamne, ki so videti kot obrazi. Da ne govorimo o luksuznih igračah: oblaki, ki drsijo po jasnem nebu, bajni bombažni kosmi, mehki, voljni, trpežni, ki lahko v neskončnost spreminjajo obliko. Vrtiljak kleči na borovih iglicah in spodbuja mravljo, ki se vrača iz pekarne. Ne bi si smela naložiti tako velikega kruha, naj ti pomaga katera od sester. Med igranjem čas ne teče. No, teče že, ja, vendar drugje, ne v zlatem krogu igre. Vrtiljak ne ve, kako dolgo se že igra, ko zaradi smrčanja dvigne pogled: njena mati lebdi nad smreko, modrina njene obleke se zliva z modrino neba. Krokar je pristal na njenem trebuhu. Krokar gleda Vrtiljak spodaj. Vrtiljak gleda krokarja zgoraj. Ptič odleti. Ariane se spusti. Ob stiku s tlemi se prebudi. Spregovori. Vrtiljak pripoveduje o času pred Vrtiljak.

Vidiš reko, ki ravnico deli na dva dela, vidiš njen zavoj za tisto hiško, no, tvojega očeta sem srečala na tistem zavoju. Lovil je ribe. Nikoli še nisem videla lepšega moškega. Bil je sam in samota veliko prispeva k lepoti. Moji starši so imeli kmetijo nedaleč stran. Skrila sem se v grmovje in od tam gledala moškega, ki bo moj mož. Takoj sem se namreč hotela poročiti z njim, že ko sem ga prvič videla. Lovil je ribe vseh vrst. Za hip jih je zadržal v dlaneh in jih vrgel nazaj v vodo. Imel je široke dlani in debele, zelo dolge prste. Sanjarila sem o svojem srcu v tistih rokah. In tako lep je bil videti od strani, skozi grmičevje, polno kovačnika. Pogovarjala sva se, nasmejala sem ga, začel je pozabljati na ribolov. Glede poroke ni bil povsem prepričan, če mu ustreza. Neodločen je bil. Njegova neodločnost bi lahko trajala celo stoletje. Potrudila sem se, da ni. Poročila sva se in zapustila sem ga zvečer po poroki. Zelo hitro mamo imaš, Vrtiljak. Videti prihodnost je bolj razširjen dar, kot mislijo: vse zaljubljene ženske ga imajo. Vedno veš, s kom se poročiš. Veš – ali čutiš, kakor ti ljubše – kakšno življenje te čaka z njim. Vendar je ljubezen včasih tako močna, da si ne moreš kaj: prav lahko greš, s polno zavestjo, proti svoji nesreči. Zvečer po poroki sem vedela, kaj se bo zgodilo v naslednjih letih, postalo mi je jasno, da bi se v tistem življenju počutila kot riba na suhem. Za to ni bil kriv tvoj oče. V teh zgodbah ni krivde. So samo ljudje, ki ne morejo in ne bodo mogli nikoli ostati skupaj v istem elementu. Zrak je dober za ribiča, ne pa za ribo. Ne vem, kaj se je zgodilo s tvojim očetom. Samo dobre stvari ti lahko povem o njem. Ne obžalujem te poroke. Iz lepe svetlobe si prišla, Vrtiljak. Prišla si iz zelene vode, iz rjave zemlje in vonja kovačnika. Prišla si iz poljuba na bregu reke. Tako, to sem ti hotela povedati. O tem ti bom še pripovedovala. Malo me zebe, predlagam, da se vrneva.

Vrtiljak je poslušala mamo samo napol, očarana je bila nad bleščanjem reke. Ko se vračata, si popeva. Ko je spet doma, ne more več videti prihodnosti. Nekatere izgube so bolj razveseljive kot pridobitve. Odslej jo zanima preteklost, tisti del preteklosti, ki je podoben poljubu, zvezdi in cvetu kovačnika. Mama ima prav. Uganiti, kaj se bo zgodilo, ni nič posebnega. Uganiti, kaj se je zgodilo, to je veliko bolj težko, veliko bolj razburljivo.

Vrtiljak prosi mamo za barvice in risalne liste, veliko risalnih listov, čim več risalnih listov. Riše čudeže z druge strani gore. Ravnico, reko, ki se vije kot kača, ribe, dragocene kot diamanti, in velikana ob vodi. Riše, riše, riše.

Vsi so zaposleni. Vsi, povsod, ves čas so zaposleni in z eno samo stvarjo naenkrat. Gospod Lucien je zaposlen s svojo ženo. Gospod Gomez je obseden s svojo materjo. Gospa Carl ne misli na nič drugega kot na svojo kariero. Dveh stvari naenkrat ni mogoče početi. Na žalost, ampak tako je. Če bi si vzeli čas in jih razgrnili, bi v najbolj norih možganih kot tudi v najbolj modrih, dobro skrito čisto na dnu, kot jedrce, ki žari nad vsem drugim, našli eno samo skrb, eno samo ime, eno samo misel. V možganih Vrtiljak, v njeni glavi, v njenem srcu in pod njenimi vekami, ki se nikoli ne zaprejo, je odslej ribič z ribiško palico. Išče ga v lepoti sveta. To lepoto riše, da bi v njej našla poteze svojega očeta. Zgodba malih deklic in njihovih očetov je zgodba vztrajnosti. Medtem ko je zgodba fantkov in njihovih mamic še bolj zapletena. To je škoda, to je žalostno, to je nekoliko utesnjeno, to je karkoli že hočete, ampak tako je. Vsi, povsod, ves čas so zaposleni, in z eno samo stvarjo naenkrat.





REMBRANDT: Ne strinjam se.

VAN GOGH: S čim se ne strinjaš?

REMBRANDT: Z naslovom te knjige: Vsi so zaposleni. Sicer pa, to sploh ni dober naslov. Bolj bi mi bilo všeč: Ariane, ali še bolje: Rembrandt.

VAN GOGH: O čem sploh govoriš?

REMBRANDT: O knjigi, v kateri je veliko zelo zanimivih oseb – razen enega kanarčka.

VAN GOGH: Hvala za namig. Knjige nisem prebral, ampak strinjam se s tem stavkom: »Vsi so zaposleni.«

REMBRANDT: Je mogoče izvedeti, s čim si prav zdaj zaposlen?

VAN GOGH: Jemljem svetlobo in jo spreminjam v pesem.

REMBRANDT: Aha, vidim, ja. To je zaposlitev s polnim delovnim časom. Predvidevam, da nimaš niti minute zase.

VAN GOGH: Saj petje ni edino, kar počnem. Poslušam tudi pogovor lipe z vetrom. Razposajeni smeh listja v večernem vetrcu je odlično zdravilo proti melanholiji.

REMBRANDT: Kaj bolj pametnega imam početi, kot da poslušam klepetanje lipe, ohromele od revme.

VAN GOGH: Saj, skoraj bi pozabil: gospod študira. Gospod bere Terezo Dalido.

REMBRANDT: Povedal sem ti že, da se imenuje D'Avilska in ne Dalida. Svetnica je in ne pevka.

VAN GOGH: In o čem ti prepeva, ta tvoja svetnica.

REMBRANDT: Govori o Bogu, o dobroti in o čakanju.

VAN GOGH: Veter in lipa se pogovarjata o istih stvareh, ne boš verjel.

REMBRANDT: Nisem vedel, da je lipa tako učena.

VAN GOGH: Kdo pa pravi, da je Bog stvar učenosti.

REMBRANDT: Kakorkoli že, jaz skrbim za svojo kultiviranost. Ne zapravljam časa z guncanjem na trapezu in popevanjem pogrošnih napevov.

VAN GOGH: Oh, saj jaz tudi berem, in mogoče celo več kot ti. Svoje čtivo najdem v svetlobi neba. To je najgloblja knjiga, kar jih je – in niti listov mi ni treba obračati.

REMBRANDT: Gledaš, poslušaš in poješ. In to je vse?

VAN GOGH: Ja, to je vse. Ti pa v knjigah iščeš tisto, česar tam ni. Saj vendar vidiš: vsi so zaposleni.





Ariane je spet zaljubljena. Ni bolj skrajne zaposlitve. Ljubezen prevzame misli in prevzame jih v celoti. Ljubezen pomeni za misli konec počitnic. Vse, kar Ariane misli, se nanaša na njeno novo ljubezen. V mislih zanemarja Vrtiljak, ki se ne pritožuje, ki se nima za kaj pritoževati: trenutna oddaljitev matere je za otroka prava sreča, priložnost, da si izmisli kaj svojega, čisto svojega. Vrtiljak riše, riše, riše.

Ariane je zaljubljena v inštalaterja. Ne. Ta stavek je neumen: nihče ni inštalater, niti inštalater ne. Nihče ni tisto, s čimer si služi denar. Tako bom začel: Ariane je zaljubljena v moškega, ki ga je ena sama radost. Popravlja kopalnice in prepeva napeve iz Mozartovega Don Juana. Podarja radost in krade srca. Malo mlajši je od nje. Prvič ga je srečala pri gospodu Lucienu, kjer še vedno pospravlja. Odprla mu je vrata in ga takoj vzljubila. Star je petindvajset, šestindvajset let. Ima svetle lase in brčice. Ariane nikoli ni marala brkov, ampak kaj hočete, v ljubezni ni izbire, ljubezen je čarovnija: nekdo se pojavi – vanj se zaljubite in izginete v ljubezni, ki jo čutite do njega. To ni ribič, inštalater je, to ni inštalater, je nekdo, ki ga gledate in v tem pogledu ste nenadoma združeni, povezani. Vse Arianine misli, ki so se sprehajale po svetu, vsi drobci njenega srca, ki so se spreletavali tu in tam, so se združili na enem samem obrazu, na tem obrazu, na tem telesu. Ljubezen je vojna in oddih, je znanost in obrt. Ljubezen je vse, in celo nič z vsem. Nedolžnost in zvijača, nedolžnost z zvijačo. Pojaviš se in izgineš.

Ariane ima finančne skrbi. Ne pospravlja več pri gospe Carl, pri gospodu Gomezu pa od prihoda njegove matere ni niti najmanjšega drobca prahu več. Treba je jesti, za to pa je potreben denar. Inštalater govori o podjetju, kjer je zaposlen. Ariane ga malo posluša. Čisto malo. Težko je slišati nekoga, ki ga ljubiš, saj ga tako zelo ljubiš. Podjetje išče tajnico. Tudi če bo prošenj deset tisoč, se bo Ariane prijavila in bo dobila to mesto. Ljubezni ni mogoče odreči ničesar. Kot tajnica vidi Ariane svojo ljubezen večkrat na dan. On ne ve, da je njena ljubezen. Ni mu treba vedeti. To ni njegova stvar. Enkrat, nekega dne to izve ali ugane, pri fotokopirnem stroju, ko ga Ariane enkrat, nekega dne, poljubi na usta. In takoj zanosi. Kajti Ariane vsakič, ko ljubi, dobi otroka, in vsakič, ko ima otroka, najde srce – in ne samo srce: obraz in telo – svojih osemnajstih let. Kdo bi se nad tem pritoževal? Vsekakor ne Vrtiljak. Pravkar je dopolnila osem let. Zelo je vesela, da ima osemnajstletno mamo. Riše njen obraz, z ogljem. Riše, riše, riše.





Leopold. Leopold de Gramure, tako se imenuje inštalater. Jeclja, svetlolas je, strastno ljubi glasbo in ima rad belo vino in klobasice s česnom ob osmih zjutraj. Otroke se naredi z usti in z očmi. Leopold de Gramure je Ariane naredil otroka z usti in z lepo iskrico iz svojih oči lešnikove barve.

Ariane uživa v svojih ponovno odkritih osemnajstih. Breskovo polt imate in dišite po medenjakih: če ne bi imel svoje mame, pravi gospod Gomez, bi se noro zaljubil v vas. Če ne bi imel svoje žene, pravi gospod Lucien, bi vam dvoril. Ariane ju pusti govoriti. Pojte, pojte, mile ptice. Prevzeta sem od vajinega petja. Tako prijetno je. Ne verjamem vajinim besedam, ampak lepo prosim, še enkrat mi povejta.

Biti zaljubljena skrivaj kmalu ni več dovolj. Ariane se izpove materi gospoda Gomeza. Čez dve uri so že vsi na tekočem: Ariane pričakuje otroka z inštalaterjem, ki ima svetle lase in pije belo vino. Novice so kot jesensko listje. Veter jih nosi in premeša. Nekateri izvedo za inštalaterja, ki vpije in ima bele lase. Drugi za inkasanta s svetlolasimi nečaki. Ariane se odloči, da bo stvari spravila v red. Izmisli si praznik in nanj povabi svoje prijatelje: praznik Svete Vrtiljak. Pridejo, obloženi z darili za otroka. Ariane hvali svojega ljubimca gospodu Lucienu in njegovi ženi, gospodu Gomezu in njegovi materi, in nekaterim drugim, ki še niso našli svojega mesta v tej knjigi. Vsi se objemajo, smejijo, ploskajo. Pravo malo pleme so. Nerazdružljivi. Vedno je lepo izvedeti, da nekdo prihaja – otrok, inštalater. Vrtiljak je zadovoljna. Inštalater, to ji ustreza. Ribiča ne bi prenesla. Posluša mamo in odvija darila – slikarsko stojalo, čopiči, knjiga o holandskem slikarju Pietru de Hoochu. Presrečna je. Sicer pa, reče gospod Lucien, uganite, kdo bi se nam rad pridružil. Ne morete uganiti? Gospa Carl. Natanko tako. Slišala je govoriti o Vrtiljak in njenih slikah. Gospa Carl pri presojanju stvari ne zaupa svojemu okusu. Zanese se samo na govorice. Vrtiljak je poslala svoje risbe nekemu velikemu slikarju. Takoj ji je odgovoril, jo vzpodbudil in ji podaril risbo s svojim podpisom. Gospa Carl ni več jezna na Vrtiljak. Sicer pa vse kaže, da deklica ne napoveduje več prihodnosti. Gospa Carl bi rada videla, kaj dela Vrtiljak, kar tako, iz čistega veselja, in rada bi videla tudi tisto risbo velikega slikarja. Arianin odgovor je kratek in jasen: ne. Pleme, to ni karkoli. To je toplina, smeh in čudovito zapravljanje časa. Otrok in inštalater, ki poje Mozartove napeve, imata svoje mesto v njem. Ne pa poslovna ženska, ki zbira umetnike in umetnine, ki sodijo k njim.

Vrtiljak pozna svojo mamo, kot bi jo sama ustvarila. Z drobnim glasom jo vpraša: mami, ali tvoj inštalater sploh ve, ali ve, da ga ljubiš in da pričakuješ njegovega otroka?

Ariane močno objame Vrtiljak in se smeji. Ta deklica je morda genialna v slikanju, to bo povedala prihodnost, nobenega dvoma pa ni, da ima dar ljubezni, dar, s katerim je mogoče videti drugega prav do njegovih senčnih plati.

Vrtiljak že pozna odgovor. Zdaj ji ga Ariane pove: ne. Leopold ne ve ničesar. Morda bi bil čas, da mu pove.





Mamma mia, težavo imam. Ubogi, ubogi Leopold. Leopold, to je moje ime. Lahko me kličete Gramure, Santa Maria. De Gramure. Ta členek mi je všeč, lepo se poda. Vaš sin me je naučil, da smo vsi plemeniti, tako inštalaterji kot kralji, in inštalaterji morda še bolj kot kralji. Ne? Ah, že klepetam, sveta Marija. Rad govorim, rad se smejim, rad pojem Mozarta in rad pijem belo vino. Kaj pa drugega, sreča, to je življenje – ne? Moja težava, mislim, prihaja iz tega: polno zaljubljenih deklet imam. Jaz nisem zaljubljen vanje – ampak one, one so vame. Ubogi, ubogi Leopold. Vi, ki živite življenje, potopljeno v srca, dobro veste, kako gre to, te zadeve. Saj veste, da se zgodi kar samo od sebe. Ne? Glejte, saj priznam, da imam tudi sam nekaj pri tem. Ampak kako naj ne bom to, kar sem? Pa vi, ste vi spremenili svoj značaj? Seveda ne: taki, kot ste bili s svojim bambinom, taki ste bili pred križem, in taki ste danes sredi svojih nebes: potrpežljivi, razdvojeni, ljubeči. No, in z mano je enako. Tako kot vi jaz tudi ne morem spremeniti svojih navad: pojem, hodim s pesmijo na ustih, rad poudarim svoje besede, ko položim roko na ramo človeka, ki ga srečam – in glej: vsakič novo zaljubljeno dekle, in otrok za nagrado. Le kaj naj storim? Včeraj zvečer sem bil čisto potrt. Prižgal sem svečo. Svetloba električnih svetilk ne poplesuje dovolj, da bi pregnala žalostne misli. Na mizo sem položil list papirja, pred svečo, in zapisal imena. Preštel sem jih. Od svojega osemnajstega leta, zdaj jih imam šestindvajset, sem štiriinpetdesetkrat zanetil ljubezen in sem oče šestinpetdesetih otrok. Nekaj je tudi dvojčkov. In to vse z očmi in usti, samo z očmi in usti. Saj vendar ne morem molčati in imeti zaprte oči, vedno ko srečam žensko. Mamma mia. Srečen sem, ljubim, kogar vidim, kaj morem? Celo vas, piccola Maria, gledam vas v vaše oči iz mavca in ima me, da bi vam zapel Mozarta. Tako lepi ste, tako dobri, tako modri. Povejte mi, mama Marija, bellissima ragazza, ne bi mogli govoriti z Ariane? Ji ne bi mogli reči, da noben moški na svetu ne bi mogel poskrbeti za šestiinpetdeset otrok, kmalu sedeminpetdeset. Dajte no, Marija, saj lahko vidite, kaj brbota v dušah ljudi. Dobro veste, da ženske čisto same naredijo otroke, samo z norostjo svojih src. S svojega položaja lahko to zelo dobro veste in to poveste – ne? Dajte, potrudite se. In povejte Ariane, da se ne izmikam. Prav rad bi poskrbel za bambina – vendar pri šestinpetdesetih to ni več mogoče. Oprostite mi, mala Marija: ženske ste strašne, res. Strašne. No, grem. Delo imam. Ne vem več, kako se pokrižaš, s katere strani začneš. Saj mi ne boste zamerili, če se zmotim. Lepo vas pozdravljam. Poskrbite za Ariane. In ne obsojajte me.





VAN GOGH: No, torej se pričakuje otroka?

REMBRANDT: »Pričakuje se« ne obstaja.

VAN GOGH: Oh, na živce mi greš s temi svojimi poduki iz slovnice.

REMBRANDT: Kaj hočeš, občutljiva ušesa imam. Vendar »cilj pomeni pot«.

VAN GOGH: In kaj naj bi to pomenilo, gospod brkati teolog: »cilj pomeni pot«?

REMBRANDT: Veliko stvari – to pomeni, da imaš tisto, kar si želiš, pred očmi, to pomeni, da obstaja samo danes in da »jutri« ni nič drugega kot izraz za tvojo lenobo, to pomeni tudi, da bi moral paziti na svoje besede: otroka »se« ne pričakuje, »se« ni nihče.

VAN GOGH: Daj no, daj ...

REMBRANDT: Tako je. Nisem kar tako maček, imam absolutno občutljivost za vse, kar slišim. Besede so kot ljudje. Način, kako pridejo do nas, nam veliko pove o njihovih namenih.

VAN GOGH: Takoj nazaj. Veš, da ti je Ariane prepovedala, da se približaš kletki na manj kot en meter. No, kdaj bo torej ta otrok?

REMBRANDT: Takrat, ko bo hotel. Treba je priznati, da se nič ne mudi, nasprotno: saj vidiš, v kakšnem stanju je svet.

VAN GOGH: Je mesto še vedno v ognju in krvi?

REMBRANDT: Ja, srček moj, mesto je v rdeči in zlati.

VAN GOGH: In kako to?

REMBRANDT: Tvoje vprašanje je odvratno. Samo nekdo kot ti, ki uživa v luksuznem življenju, je lahko presenečen, da se ljudje uprejo za malo več kruha in pravic. Navaden razvajen ptič si.

VAN GOGH: Na živce mi greš. Niti najmanj se mi ne zdi, da bi bil razvajen.

REMBRANDT: Seveda. Kadar te življenje razvaja, tega ne veš. Nazadnje celo misliš, da si si vse zaslužil in da se vsem godi enako.

VAN GOGH: Na živce mi greš, na živce mi greš, na živce mi greš. Ne komentiraj, ampak mi raje razloži: kaj je to, kar se dogaja? Revolucija?

REMBRANDT: Ne. Revolucija je nekaj bolj tajnega. Kadar se zgodi, tega nihče ne opazi. Šele več desetletij kasneje postane jasno, da se je tam, ja, v kakšni čisto majhni stvari, začela revolucija. Zdaj gre za upor: reveži, ki jih je mesto pustilo čakati pred vrati, so vstopili vanj, v njegovo srce. In v njem zanetili ogenj. Drevesa in avtomobili lepo gorijo.

VAN GOGH: Pa bo to trajalo?

REMBRANDT: To traja že natanko tri leta in sedem mesecev. Več vlad je že padlo, pa nič ne pomaga, red se ni vrnil – se pravi to, kar ljudje kot ti imenujejo red: lagodno življenje za njih in samo za njih.

VAN GOGH: Poserjem se nate, če mi dovoliš ta jezikovni odmik, poserjem se. In ko boš končal s svojo pridigo, mi povej, kako se najini prijatelji znajdejo v teh nemirnih časih.

REMBRANDT: Z vzponi in padci. Leopold de Gramure je padel na barikadah, medtem ko je pel Schubertovo Postrv. Ne da bi videl svojega otroka.

VAN GOGH: Pa gospod Lucien?

REMBRANDT: Izgubil je ženo.

VAN GOGH: Je umrla?

REMBRANDT: Huje kot to. Niti najmanjšega dvoma ni, da bi gospod Lucien raje videl, da bi. Bil bi res krasen vdovec. Ljubosumnež najde mir samo v smrti tistega, kar ljubi: takrat je končno prepričan, da ima tisto v lasti.

VAN GOGH: Skrajšaj, skrajšaj. In kje je gospa Lucien?

REMBRANDT: Predaja se popolni ljubezni z anarhistom, ki ga je srečala prve dni vstaje.

VAN GOGH: Pa gospod Gomez?

REMBRANDT: Odpustili so ga, potem ko je v svoji banki razdelil čudovito napisan letak, pismo vodstvu. Poslušaj: »Mračnjaški kreteni, ki znate spregati samo dva glagola – kupiti in prodati –, veliko napora me stane, da vas ne sovražim. Vi, ki odločate o usodi sveta, vi, zaradi katerih reveže mečejo na cesto kot kužno vodo, gnusite se mi. Samo če vas pogledam take, kot ste v resnici – kot morilce – lahko do vas občutim nekaj usmiljenja.«

VAN GOGH: Ni slabo. Nekoliko pridigarsko in morda preveč literarno, ampak ni slabo. In kaj zdaj?

REMBRANDT: Zdaj je gospod Gomez s svojo mamo prevzel bližnjo špecerijo. Dajeta na kredit in sta srečna.

VAN GOGH: Pa gospa Carl?

REMBRANDT: Začasno je zaprla vrata svojega muzeja. Zadnjemu umetniku, ki ga je povabila, se je zdelo primerno, da v znak solidarnosti z ljudstvom javno zažge svoje slike. Tapison in zidovi so se vneli.

VAN GOGH: In Ariane?

REMBRANDT: Ariane se je odločila, da bo rodila, danes zjutraj ali najkasneje zvečer.

VAN GOGH: Nisem vedel, da lahko ženske tako dolgo nosijo otroka v trebuhu – koliko že: tri leta in sedem mesecev?

REMBRANDT: »Ženske« mogoče ne. Ampak Ariane, to ni isto.

VAN GOGH: Kako pa bo ime otroku, ki se bo rodil v vsem tem kravalu?

REMBRANDT: Boben. To ime je pravzaprav samoumevno.

VAN GOGH: In kako naprej?

REMBRANDT: Nadaljevanje je predvidljivo. Vse se bo umirilo. Veliko jeze bo prineslo čisto malo več pravičnosti. Mesto bo spet takšno, kot je običajno, spomin na vstajo pa bo še dolgo žarel v nekaterih očeh, kot spomin na čisto ljubezen. Komentarji vseh vrst bodo počasi prekrili izvirni hrup dogodka. Tako pač je: stvari, ki se zgodijo v življenju, se prej ali slej prelijejo v knjige. Tam najdejo smrt in zadnji sijaj.

VAN GOGH: To so zelo melanholične besede za nekoga, ki preživlja svoj čas v knjigah. Sicer pa, še vedno hodiš s Terezo Dalido?

REMBRANDT: D'Avilsko – ne Dalido. Ironija ti ne gre prav dobro od rok: ja, »hodim« z njo. Popelje me daleč od mene in od nje.

VAN GOGH: Kam to?

REMBRANDT: Ne vem. Drugam.

VAN GOGH: Mi lahko razložiš razliko med »drugje« in »tukaj«.

REMBRANDT: Saj tako ali tako ne bi razumel. Sončni žarek ti zadostuje za srečo. Z malim si zadovoljen.

VAN GOGH: Sončni žarek je vreden več kot vse knjige.

REMBRANDT: Nisem prepričan. Poslušaj, kaj pravi Tereza. Bliže bom prišel, da ti bom prebral, bolje boš slišal.

VAN GOGH: Nehaj. Tvoje brke vidim v velikem planu. Manj kot en meter si oddaljen. Opozarjam te, začel bom kričati.





Ni mogoče živeti, ne da bi od časa do časa kam odšli. Se premikali, gibali, migali. Mala Marija, Mati božja, ni izjema: včasih jo pobriše. Gre iz svoje cerkve in se malo sprehodi po ulici, da si pretegne noge. Brhko dekle iz modrega in belega mavca. Pogosto gre mimo Arianine hiše. Skozi okno gleda Bobna. Lepo se razvija. Vse ima, da se lahko lepo razvija: tri matere. Pravo, Ariane. Majceno, Vrtiljak, in nevidno, Marijo.

Vedno ista zgodba: imate več otrok. Seveda pridejo od vas, iz vašega trebuha, iz vaših sanj. Vendar si niso prav nič podobni. Vrtiljak opazuje svet z očmi. Ničesar ne vzame, komaj se česa dotakne. Riše, riše, riše. Boben se ne zadovolji z gledanjem. Vsako stvar mora prijeti, pregnesti in zmleti – razdreti, preden na novo sestavi. Rad razdira budilke, pregleduje televizorje na drugi strani zaslona, tam, kjer ne gleda nihče. Vleče žice, zabija žeblje. Tolče, privija, oblikuje. Za Vrtiljak je svet neizčrpen vir čudenja. Za Bobna pa je nekoliko sumljiva stvar, ki jo je nujno treba izboljšati.

Učitelje skrbi za otroka, zahtevajo srečanje z materjo, pridejo na dom in se vračajo, obloženi z darili, namestijo se pod dobrohotnim pogledom gospoda Luciena, gospoda Gomeza in njegove matere. Gospodična Rosa je učiteljica risanja. Prevzeta je nad risbami Vrtiljak. Njen zazrti pogled jo skrbi. Gospod Armand je učitelj nižjih razredov. Navdušen je nad Bobnovo spretnostjo: v otroku vidim samega sebe. Želel sem si postati inženir. To vam povem zato, Ariane, ker nikoli ne povem najprej resnice. V resnici sem si želel postati znanstvenik, iznajditelj. Vaš sin je zadnjič popravil moj avto. Odkril je, zakaj crkuje pri zaviranju. Celo premoženje sem že zapravil za to pri mehanikih, vaš sin pa je našel rešitev v četrt ure. Nisem še videl sedemletnika, ki bi bil tako nadarjen. Ariane se smeji, v devetih nebesih je. Take besede bi poslušala ure in ure, ne da bi se jih naveličala. Morda je res izjemna – kdo pa ni? Ne more uiti usodi, ki je skupna vsem materam: govorite jim dobre stvari o njihovih otrocih in mnenja bodo, da ste izjemno inteligentni in objektivni. Gospodična Rosa in gospod Armand lahko prideta na obisk, kadar želita. Odslej sta člana malega plemena. Zlasti gospodična Rosa, razmišlja gospod Lucien, ki je po odhodu svoje žene začel brati filozofe. Branje, ki ga vsekakor bogati – vendar Metafizične meditacije gospoda Renéja Descartesa prinašajo manj svetlobe v mišljenje gospoda Luciena kot veja španskega bezga na oknu, ali čedna mlada ženska v hiši, v fotelju pred njim, vsa nasmejana.

Nos lahko vtakneš v jezik, kot ga lahko v motor avtomobila: Boben obožuje slovarje in enciklopedije. Nekatere besede ga spravijo v tak smeh, da mu tečejo solze, ne da bi kdo vedel zakaj: šilček, tjulenj, čebulica, bruto domači proizvod. Zadnja taka beseda: piknik. Izgovorila jo je Ariane. Ta dan je jesensko nebo suho, umito, jasno in čisto. Brez oblačka. Tako čisto nebo ji vzbudi misel na piknik na grobu Leopolda de Gramurja. Otrok vendar mora poznati svojega očeta. Veliko sem mu govorila o njem. Svetli lasje in brezskrbnost. Mozart in belo vino. Manjka samo nekaj majhnega, konkretnega: košček zemlje in na njej plošča. Pojdimo tja vsi skupaj. Pojdimo tja dobre volje. Pokopališča v tej deželi so brez domišljije, preresna. Zdi se, da so mrtvi veliki zaspanci. Pojdimo jih zbudit. Pripravila bom trdo kuhana jajca, belo vino, šunko in plastične kozarce.

Vrtiljak odkrije v jeseni svoje najljubše barve: eksplozivno rdečo v vinskih listih, kremno belo nagrobnikov. Jesen je letni čas grobov in šolskih torb. Grobovi so torbe mrtvih. Na pokopališče se odpravijo peš, si požvižgavajo in klepetajo. Ni razloga za žalost. Gredo na srečanje z nekom, ki so ga imeli radi in spremlja jih sonce.

Tako, to je eden od domov tvojega očeta, ki je imel veliko domov, Ariane pove Bobnu, ko mu pokaže grob Leopolda de Gramurja. Boben molči in bere datume na plošči. Nato dvigne glavo: »Lačen sem.« Posedejo se po Leopoldovem grobu in po sosednjih grobovih, vzamejo nože in vilice, obedujejo in pripovedujejo Bobnu zgodbe, v katerih je njegov oče neumorni junak. Danes je nekoliko Bobnov praznik. Pravico ima do čudovitega očeta, fantastičnega, zvitega, elegantnega, zabavnega, prijaznega, inteligentnega, ogorčenega nad krivicami in razneženega nad lepimi dekleti. Vsakdo ima pravico do takega očeta.

Boben posluša legendo o svojem očetu, ki mu jo pripovedujejo ljudje, ki so ga imeli radi. Posluša z zaprtimi očmi. Gledati in poslušati sta dve zahtevni opravili, težko združljivi. Boben se z zaprtimi očmi veseli tistega, kar sliši. Tisti, katerega telo – vendar samo telo – je tam, je navdahnil veliko radosti, ko je bil še tak, kot vsi ljudje, na zemlji in ne pod njo, dva metra globoko. Niso tako pomembne same zgodbe, ampak ton, v katerem so povedane. Arianin glas, glas gospoda Gomeza in gospoda Luciena so skrbno oblikovani, igrivi. V teh glasovih Leopold de Gramure ponovno oživi in nadaljuje svoje prvo delo: daje energijo in razveseljuje.

Ariane gleda svoje otroke. Bobnova lica so rdeča od modrega zraka in rumenega sonca. Vrtiljak riše obraze in grobove. Riše, riše, riše. Iz vsega, kar vidi, se uči. Nekaj na tem pokopališču jo spominja na tistega dramatika, o katerem so ji govorili učitelji, kako mu je že ime? Piše, kot bi zadiral nabrušeno rezilo v mehko meso, nato pa neha pisati, ne da bi človek v resnici vedel, zakaj, ena njegovih oseb ima enako ime kot moja mama – ah, ja, ga že imam, Racine. Vrtiljak vidi – po kretnjah, po načinu, kako sedijo, sklanjajo glave in imajo prekrižane noge – neobjavljeno Racinovo igro: gospod Lucien ljubi gospodično Roso, ki ljubi gospoda Gomeza, ki ljubi svojo mamo. Racine je preprost kot izštevanka: A ljubi B, B ljubi C, C ljubi D, D ljubi A. Nekaj takega kot an ban pet podgan štiri miši v uh me piši vija vaja ven. In tako naprej v neskončnost. Samo dva nista del te igre. Vrtiljak je prepričana: Ariane ljubi gospoda Armanda, ki ljubi Ariane. A ljubi A, ki ljubi A. Preveč preprosto, da bi iz tega naredil zgodbo.

Ko se vrnejo s pokopališča, Vrtiljak Bobnu pove novico: mama je zaljubljena. Spet bo plavala v snu in kmalu bomo dobili bratca ali sestrico. Jaz bi rad bratca, pravi Boben. Z njim bi lahko popravljal avtomobile. Punce so zguba, samo zaljubljene znajo biti. Vrtiljak prasne v smeh. Enak smeh ima kot njena mama. Otroci že za časa življenja podedujejo po svojih starših. Ne da bi morali k notarju, podedujejo glas, smeh ali oči svojih staršev. Kaj se pogovarjata tako smešnega, vpraša Ariane, ki hodi zadaj v družbi gospoda Armanda. Nič, mami, odgovori Vrtiljak. Čisto nič, neumnosti.





Zaljubljena Ariane je stara toliko kot njena hči. To je zoprno. Predvsem za hčer. Vrtiljak odkrije svojo mamo, prilepljeno na strop. Ni drugega izraza: prilepljeno. Ki smrči in lebdi in se smeji. Vsekakor očarljivo – ampak kdo bo medtem kuhal, kdo bo peljal Bobna v šolo? Vrtiljak godrnja in se jezi. Gospod Gomez najde zanjo pomirjujoče besede: bi rada normalno mamo, Vrtiljak? Bi rada mamo, kot je gospa Carl? Poslušaj, ljubica, zelo preprosto je: v življenju, takem kot je, postaneš bodisi bedast ali nor. Tvoja mama se je odločila – nedvomno že zdavnaj: nora je od ljubezni, nora zaradi ljubezni. Samo ne reci, da bi imela raje mamo, ki računa, ki modruje in nadzoruje. Ne, odgovori Vrtiljak. Prav imate, ni dvoma. Ampak vseeno: naporno je imeti mamo, ki je stara toliko kot ti. Dve osemnajstletnici v isti hiši, to je neznosno. Zdi se, kot bi se vi, ljudje vaše generacije, ne mogli odločiti, da se postarate. Kako lahko pričakujete, da se bodo vaši otroci v tem znašli? Iz tega sem zaključila, dragi gospod Gomez, da je čas, da odletim iz gnezda. Da odidem. Okrog sveta bom šla – in risala, risala, risala. To bo moj način, da sem nora. Dozdeva se mi, da svet ni tako drugačen od tega, kar vidim tukaj. Dozdeva se mi, vendar bom preverila, s čopičem v roki.

Vrtiljak si priskrbi potni list in vize, mamo prosi za denar, izposodi si ga pri gospodu Lucienu in gospodu Gomezu, štirikrat poljubi na lice vsakega člana malega plemena, ki jo pospremi na postajo. Vlak spelje. Vrtiljak se je odpravila na konec sveta. Vrnila se je po treh dneh: da bi videla, samo da bi videla, če jo kaj pogrešajo, kakšni so njihovi obrazi, ko je ni več tam, kakšne nove navade so privzeli. Kovčke pusti na postaji. Pride domov in najprej zagleda Bobna. V kuhinji je, zatopljen v štreno žic, ki gledajo iz črne pravokotne škatle z drobnimi luknjami ob straneh. V dnevni sobi gospodična Rosa in gospod Gomez pijeta čaj. Gospod Gomez pripoveduje o svojem delu v špeceriji. Na desetine otrok iz soseščine prihaja po šoli in mu kradejo bombone. Navdušen je nad tem. Mama se ne strinja, vendar sem ji razložil, da je kraja za posle dober znak, kazalec razcveta: vrabčki se zgrinjajo samo okrog zdravih češenj. Gospodična Rosa ne posluša ničesar, kar ji govori gospod Gomez. Gospodična Rosa z očmi pije gospoda Gomeza, z očmi jé gospoda Gomeza, z očmi žge gospoda Gomeza. Gospodična Rosa je bolna od ljubezni do gospoda Gomeza, ki tega ne vidi – ali raje ne vidi. Gospodična Rosa bi bila tako rada zdrava češnja. Vrtiljak gre po sobah, se spusti v klet, ne najde svoje mame. Stopi na vrt in prisluhne smrčanju: Ariane plava nad fižolom. Ne lebdi sama. Za levo roko drži gospoda Armanda, ki ob njej smrči in spi, rahlo pozibavajoč se v vetru. Vrtiljak se odpravi v špecerijo, gre mimo gospe Gomez, se zmuzne v zadnji prostor in si v žepe stlači nekaj vrečk bombonov. Vrne se na postajo. Zdaj zares odpotuje.

Nihče je ni videl. To ji postane jasno šele sedaj: šla je nekaj centimetrov od Bobna, sedla je h gospodični Rosi, pozdravila je gospo Gomez za blagajno – in nihče ni bil presenečen, nihče ji ni rekel ničesar, niti dober dan niti nasvidenje. Vrtiljak je udobno sedela na svojem sedežu v vlaku, noge so ji počivale na nasprotnem sedežu, nenadoma pa se je razjezila. Pripravljena je stopiti z vlaka in ozmerjati te pokore: tako torej, tri dni me ni in že postanem nevidna? Nato prasne v smeh, posveti se ji: niso je mogli videti. Radi jo imajo, verjeli so ji, ko je naznanila, da gre okrog sveta, to naznanilo so vzeli vase, vsi, vsak od njih, najgloblje, s koledarjem: Vrtiljak ne bomo videli veliko mesecev. Potovanje okrog sveta traja nekaj časa. Ona sama se je naredila nevidno. Tega jim res ne more očitati. Vlak potegne. Potovanje okrog sveta se je začelo. Ustavljajo se na majhnih podeželskih postajah. Začetki so vedno majceni. Vrtiljak riše s svinčnikom, skicira pokrajine v svoj zvezek. Riše, riše, riše.





Rembrandt je pojedel Van Gogha. Van Goghova kletka je stala na robu kuhinjskega okna, obrnjena proti vzhajajočemu soncu. Van Gogh se ni mogel upreti vzhajajočemu soncu. Ko se je dvigovalo na nebu, je navdušeno žvrgolel. Dva, trije poskoki, kletka se je prevrnila na tla in vratca so se odprla. Van Gogh je vreščal, vendar ni bilo nikogar, ki bi ga mogel slišati. Zgrabiti ptička je bila otroška igra. Mački obožujejo otroške igre. Rembrandt ni takoj končal svojega hudodelskega opravila. Odnesel je ptička pod grm, na varno pred jeznimi pogledi. Igral se je z njim in ga nato pojedel. Potem je izpljunil perje. Rembrandt se je s polnim trebuhom in priprtimi očmi odpravil v drvarnico na siesto. Nihče ni ničesar opazil. V tej hiši so vsi zaposleni. Ariane in njen učitelj lebdita deset metrov nad tlemi. Gospod Gomez se prereka z materjo. Gospodična Rosa presnemava na kaseto ljubezenske pesmi za gospoda Gomeza – ki sploh nima kasetofona, da bi jih lahko poslušal. Gospod Lucien bere filozofska dela, kot bi bral medicinsko knjigo in v njej iskal zdravilo za ljubosumje, kapsulo za modrost, tabletko za pomiritev. Boben razmišlja o različnih načinih, kako bi spregovoril na uho svoje matere, glede na to, da njeno uho, neločljivo povezano s preostalim telesom, lebdi deset metrov v zraku. Razmišlja, brklja, ustvarja. Ne trdim, da postaneš iznajditelj, da bi nagovoril svojo mamo. Pa tudi nasprotnega ne trdim. Povem, kar vidim: Bobna, ki gradi zmaje, ki bi lahko nosili težo človeka, vzmeti, ki ponesejo deset metrov visoko, lestve na kolescih. Noben izum ne deluje. Sicer pa v malem plemenu že nekaj časa nič ne deluje. Van Gogh je mrtev in nihče se ne zmeni za to. Prav to je tisto, kar se zgodi, kadar so vsi zaposleni: umor.





Ljubezen je drobna stvar s strašnimi posledicami. Gospod Lucien tako pravi. Zdaj ne zbira več svinčenih vojakov, ampak teorije o ljubezni. Druženje s filozofi v glavi prekipi – kot mleko, ki zavre v kozici: dviguje se, peni in prekipi. Gospod Lucien si je izbral Bobna za svojega učenca. Med dvema izumoma otrok spoznava Aristotela, Platona in Pascala. Gospod Gomez je izrazil nekaj zadržkov do vzgoje, ki je je deležen Boben: se vam ne zdi, gospod Lucien, da bi bilo za tega otroka bolj priporočljivo, da spozna Tintina, kot da posluša mračne glasove samskih mislecev? Gospod Gomez je kmalu obžaloval svojo pripombo. Gospod Lucien mu je vso nedeljo – zjutraj, popoldne in zvečer – razlagal, da on ni ravno najbolj primeren za govorjenje o samskih mislecih in da bi branje Freuda, ki, to poudarjam, ni bil samski, lahko razsvetlilo pojme gospoda Gomeza glede njegove povezanosti z materjo, da so otroci sami po sebi filozofi, da fant, ki je sposoben izumiti leteče kolo – v obliki hrošča, ne pozabite: mogoče je biti izumitelj in ostati igriv – vsekakor lahko posluša o Pascalu, njegovi počasni hoji, vozičku in bogu, da pa tudi branje Tintina ni brez nevarnosti, da je Mozart koncertiral že pri osmih, da je Rimbaud pri sedemnajstih postaral vso književnost za več stoletij, da v vsakem primeru ni nobenih pravil in da in da in da. Ob enajstih zvečer se je gospod Gomez vdal. In celo precej pred enajsto zvečer. Gospod Lucien je mojster v upihovanju besed okrog sebe, tako kot upihneš svečo. Prvi argument, drugi argument, citat, tretji argument, drugi citat – in tako v neskončnost. Gospod Lucien si jemlje besedo, kot vojska napreduje v napadu, v naraščajočih valovih. Kmalu so pred njim samo še dezerterji. Gospod Gomez je tako preživel nedeljo v molčanju, z zoprnim občutkom, da se iz te godlje ne bo izvlekel pred enajsto zvečer – ko se na televiziji konča film. Tako lep film. Gospod Gomez je užival v gledanju. Lahko si še tako prevzet nad učenostjo gospoda Luciena, ti bodo Tintinovi albumi in nedeljski večerni filmi vedno ostali pri srcu. Skratka, filozofija ni radost, je zaključil gospod Gomez, je tiho zaključil gospod Gomez: če bi slišal tako pripombo, bi gospod Lucien takoj začel razpravljati o radosti pri Spinozi in svetem Avguštinu, kar bi trajalo vso noč.

Boben je bil prisoten na tej improvizirani konferenci. Poslušal je, kot poslušajo vsi otroci sveta, naredil se je nevidnega in neslišnega in je nekaj sestavljal za mizo. Ob besedi »transfer« mu je šlo na smeh. Všeč mu je bila zgodba o Sokratu. Potem se je vrnil k svojim skrbem: razstavljanju, sestavljanju, varjenju, privijanju. Izumljanju. Filozofija je očarljiva – vendar nekaj Bobna ne more preslepiti: za lepim govorjenjem gospoda Luciena prepozna njegov značaj, njegovo neozdravljivo ljubosumnost, njegovo obžalovanje, da ni središče sveta. Za teorijo poiščite razočaranje.

Ljubezen je drobna stvar s strašnimi posledicami: v tej trditvi gospoda Luciena je kljub vsemu nekaj resnice. Dokaz: gospod Armand je izgubil službo v šoli. Tega še ne ve. Najprej se bo moral zbuditi in pristati na zemlji, da bo to izvedel. Pred njegovo odsotnostjo so zatisnili oko en teden, nato dva, nato tri. Po štirih tednih je prišel inšpektor. Šolski inšpektorji so učitelji posebne vrste. Ne poučujejo, ampak podučujejo. Njihovi učenci so drugi učitelji. Njim dajejo ocene in nasvete. Inšpektor je šel k Ariane in potrkal na vrata kuhinje. Odprl mu je Boben, z obrazom, počrnelim od ponesrečenega kemijskega poskusa. Rešiti je bilo treba dve težavi: zakaj Boben ne hodi več v šolo? Zakaj gospod Armand ne poučuje več? Prva težava je bila hitro rešena. Boben je razložil, da dobi doma iste informacije kot v šoli. Celo več. In začel je govoriti o razumu pri Aristotelu in o milosti pri Pascalu. Inšpektor je zmeden vprašal, če lahko govori z gospodom Armandom. Boben je s prstom pokazal v zrak. Inšpektor je zagledal gospoda Armanda na stropu, spečega in smrčečega, povsem blaženega. Inšpektor se je vrnil v svojo hotelsko sobo, prižgal računalnik in napisal poročilo. Gospod Armand spi že en mesec. Gospod Armand je zaljubljen že en mesec. Niti spanje niti zaljubljenost nista resen razlog za odsotnost, zato zahtevam takojšno razrešitev gospoda Armanda.

Ja, res je, ljubezen je drobna stvar s strašnimi posledicami. Vprašajte gospodično Roso, kaj misli o tem: vrta. Vrta po dnu svojega srca in po površju ogledal. Išče razlago za izmikanje gospoda Gomeza. Rada bi razumela, zakaj, ko nekoga ljubite, ta nekdo takoj ne vzljubi vas z enako ljubeznijo. V svojem srcu najde gospodična Rosa majhno deklico, ki ima rada podeželje, spokojnost, pse in Verlainove pesmi. Na površju ogledal najde dekle sedemindvajsetih let s skoraj popolnim telesom. Skoraj: levo dojko ima namreč malo večjo od desne. Nesimetričnost je nekoliko moteča, vendar se moški kljub temu ozirajo za njo. Vsi moški, razen gospoda Gomeza. Gospodična Rosa ljubi nekoga, ki je ne ljubi. Manj se odziva na njeno ljubezen, bolj ta raste. O tem imam teorijo, pravi gospod Lucien. Zboleli ste za precej običajno, ne preveč nevarno boleznijo. Če želite, vam razložim. Obdržite svoje teorije zase, odgovori gospodična Rosa. Filozofija je velika stvar, vendar nikoli ni nikogar obvarovala pred prehladom ali ljubeznijo. Mar ti dve stvari, prehlad in ljubezen, postavljate na isto raven, vpraša gospod Lucien. Dajte mi že mir, porka mizerija, odseka gospodična Rosa, ki je njena meščanska vzgoja ni pripravila na tako grobe besede. Dejstvo je, da je ljubezen strašen učitelj, učinkovit na povsem drugačen način kot starši, pa čeprav meščanski. In, pomisli gospod Lucien, meščanstvo in vulgarnost gresta z roko v roki, nasprotna konca iste stvari sta. Gospodična Rosa še vrta in vrta. Vrta v srce, vrta v ogledala – in v vrt: zapičila si je v glavo, da bo očarala gospoda Gomeza s svojimi vrtnarskimi spretnostmi. Napiše mu pismo z zamikom, pismo, ki se bo odprlo v spomladanski svetlobi, pismo, polno rumenih tulipanov, moledujočih za milost, ki bodo klicali na pomoč, desetine rumenih tulipanov, ki jih je gospodična Rosa posvetila gospodu Gomezu. Obrača zemljo, vsaja čebulice. Zagotovo je izpulila sadike češnjevih paradižnikov. Morala bi vprašati Ariane za dovoljenje. Vendar v vsakem primeru Ariane nič ne sliši, ne prebudijo je niti sinovi izumi, čas je, da se kaj zgodi, otrok, na primer. Rožnati mali otrok. Kaj je boljšega za osvežitev sveta. Ljubezen je drobna stvar s čudovitimi posledicami.





Ariane se vrne na zemljo s poplesavajočo milino lista, ki se je spustil z drevesa. Gospod Armand ostane v zraku. Redko se dve osebi ljubita s povsem enako ljubeznijo. Ariane pristane sredi tulipanov. Vstane, stopi v hišo in gre pod tuš. Lačna je, žejna je, rada bi se preoblekla in si uredila novo pričesko. Jé, pije, kupi si nova oblačila in cele tri ure prebije pri frizerju. Nato se vrne. Gospod Armand je še vedno v breztežnem stanju. Veter ga je premaknil. Zdaj lebdi nad ulico. Ariane ni zaskrbljena. V sebi nosi otroka. Teža otroka jo je prizemljila prej kot gospoda Armanda, kar je normalno.

Boben se razveseli mamine vrnitve. Zdaj nihče več ne manjka. Vrtiljak? Ona zna poskrbeti, da je prisotna s slikami, ki jih pošilja kot pisma, dan za dnem. Riše, riše, riše.

Ariane pripravlja vrnitev svojega moškega in prihod otroka. Boben in gospod Lucien ji pomagata prebeliti stene v hiši. Veliko barv in svetlobe za moje ljubljene. Veliko prostora za moje srce. Gospodična Rosa ihti na stranišču. Sama sebi se zdi grda, ker je ne ljubi tisti, ki ga ona ljubi. Toži nad svojo grdostjo. Sedi v banji, glavo ima povešeno na srce kot ptica, ki spi. Od časa do časa pogleda proti ogledalu nad umivalnikom. Tam zagleda odsev sedemindvajsetletne starke, prepuščene same sebi, grozne. In joka. To je zoprno. Zelo zoprno: kot prvo, ker je treba prenoviti kopalnico, gospodična Rosa pa noče iz kopalnice. Kot drugo, ta jok je slaba glasba za otroka, ki prihaja. Ariane prosi Bobna in gospoda Luciena, da gresta iz hiše. Gospodični Rosi mora povedati stvari, ki jih moški nimajo pravice slišati. Stopi v banjo, objame gospodično Roso in ji govori na uho. Dolgo. O čem in o kom, ni znano. Po mojem mnenju ji Ariane govori nekaj o moških, nekaj smešnega, saj gospodična Rosa nenadoma dvigne glavo in se začne prešerno smejati. Otrok v Arianinem trebuhu sliši ta smeh in se pomiri. Zdaj lahko končajo s prenovo.

Ariane stopi na vrt, da bi videla, kje je njen moški. Še vedno ga nosi veter, tristo metrov stran je, lebdi nad hišo medicinske sestre. Medicinski sestri je ime Sarah, je svetlolasa, mlada, lepa in samska. Ariane okleva med smehom in jezo. Odloči se za oboje. Smeje se v svojem besu. Vse, kar je prav, konec koncev bi rada nekega dne, vsaj enkrat, obdržala ob sebi očeta enega svojih otrok. Vsaj en dan, vsaj enkrat. Upajmo. Zaupajmo vetru.





Pismo od Vrtiljak. V Združenih državah je. Gospod Lucien izreže ljubke znamke. Če si zbiratelj, si to za vedno in prav nič ni pomembno, kaj zbiraš – svinčene vojake, filozofe ali znamke. Boben gleda risbo, ki jo je poslala Vrtiljak: drevo po brodolomu, štiri črte s svinčnikom. Boben se obrne k mami. Mami, pravkar sem dojel nov izraz: »mučno na pogled«. To drevo je »mučno na pogled«. Ariane na glas prebere pismo, ki je bilo priloženo risbi. Vrtiljak piše na enak način kot riše: tako, kot vidi stvari. Ariane bere: »Vse je v redu. Hodim po svetu, ki je včasih čudovit, včasih grozljiv. Pogosto oboje hkrati. Delam. Treba je pač. Tri mesece sem delala v psihiatrični bolnišnici v Čikagu. V bolnišnici je paviljon, ki se imenuje Blue Moon, modri mesec. Na tem zaprtem oddelku so starci. Nihče se ne pogovarja z njimi. Prostor je svetel. Njegova svetloba poudarja propadanje teles. Medicinsko osebje opravlja osnovno delo, toliko, kolikor so plačani. Umivajo, oblačijo, hranijo. Pomirjevala in zapuščenost sta okamnila telesa. Ti starci ne kažejo nobenega zanimanja za družbo, ki si je iz optimizma ustvarila poglavitno potrošno dobrino. Njihov edini interes je omogočiti mlademu medicinskemu osebju, da vsak mesec dobi plačo. V tem paviljonu je notranje dvorišče. Poletno nebo kot svinec pritiska na tri stole iz bele plastike. V kotu je drevo. Narisala sem vam ga. Uničeno je kot ti ljudje. Kot oni tudi drevo ne najde tukaj ničesar, za kar bi živelo, za kar bi umrlo. Ne skrbite. Vidim tudi zelo lepe stvari, čeprav ni lepota tisto, kar iščem. Čikaški muzej sodobne umetnosti je zelo zanimiv. Upam, da ste v redu. Prepričana sem, da ste v redu. Kako je ime mojemu novemu bratcu ali sestrici? Boben, poglej v slovar pod besedo »Kolumbija«. Izmisli si zibko za bratca ali sestrico. Poljubček, Vrtiljak.«

Ja, saj res: kakšno ime bomo dali otroku, ki se bo vsak čas rodil – ali, bolje, kot pravi gospodična Rosa: ki bo kmalu vzcvetel? Gospoda Armanda je veter polagoma spet pripeljal nad hišo. Kmalu se bo dotaknil tal. Vse je na svojem mestu, manjka samo še ime.

Ime je pomembna stvar: večkrat sem se zaljubil v dekleta zaradi njihovega imena, prizna gospod Gomez. Tega mi pa nisi povedal, se vmeša mati. Bolje je, če mami ne poveš vsega, odgovori gospod Gomez. Bolje je in celo dobrodejno. Spomnim se ženske, ki se je naselila v moji glavi brez opozorila, za šest mesecev. Tega ni nikoli izvedela. Bila je zobozdravnikova asistentka. Šele na drugem obisku sem slišal zobozdravnika izgovoriti njeno ime: Zarja. To ime mi je navdahnilo ljubezen. Dnevi, ko sem bil naročen pri zobozdravniku, so bili dnevi blaženosti. Nanje sem se pripravljal kot na praznike. Nehal sem si umivati zobe in pojedel ogromno sladkarij v upanju, da bom dobil še več kariesa. Zarja je nosila visoke tanke petke. Potrkovale so kot dež, ko je hodila gor in dol po ordinaciji, kjer sem bil zleknjen na stolu z zevajočimi usti. Precej grotesken položaj za zaljubljenca. V tistih trenutkih sem zaprl oči. Droben dežek Zarja me je razveseljeval šest mesecev, dolgih in kratkih obenem. Potem mi je nekega dne vrata odprla nova asistentka. Georgette ali Paulette. Nekaj takega. Spet sem si začel umivati zobe in nehal jesti bombone. Zobozdravnika sem vprašal, tako šaljivo, kako gre Zarji. Ni dobro sprejel: zagodrnjal mi je – da mi ne omenite več te prasice. Pacienti v čakalnici so mi pojasnili: lepotička jo je pobrisala z zobozdravnikovo ženo. Ni je bilo priporočljivo omenjati, če si hotel primerno oskrbo.

Pogosto se v koga zaljubiš, ko si slišal govoriti o njem, reče gospod Lucien, in naše ime samo govori za nas, celo še preden odpremo usta. Torej me že od daleč slišijo, da prihajam, odvrne Boben. Ariane se nasmehne. Pripravila sem seznam imen za deklico, prepričana sem, da bo deklica. Poslušajte: Pomaranča, Večerna rosa, Čudež, Pastila in Reka. Kaj pravite? Zbrišite Večerno roso, reče gospod Gomez. To ime bi vzbudilo veliko ljubezni, vendar bi lahko vašo hčerko pripeljalo v samostan. Prečrtajte tudi Čudež in Pastilo, reče gospodična Rosa. Pomisliti je treba tudi na krutosti v šoli. O tem vem kar precej. Ne vem, kaj je bilo mojim staršem, da so mi dali ime Rosa. Deležna sem bila vsega mogočega: Rozika, Rosilka – saj ni važno. Ostaneta Pomaranča in Reka. Pomaranča: ime, ob katerem pomisliš na nevšečnosti, pravi gospod Lucien. Ostane Reka. Pa naj bo Reka, reče Ariane. Vprašala bom gospoda Armanda, ko se vrne med nas.





Sveta Marija, Mati božja, glej, vrnil sem se na zemljo, kjer se vse dogaja. Dve stvari bi vas rad prosil. Prva je, da bi mi pomagali najti delo. Ministrstvo za šolstvo je slaba mati. Nahrani samo del svojih otrok. Druge pa vrže na cesto. Ministrstvo za šolstvo je svinja, ki ima manj seskov kot otrok. Kdor prvi pride, prvi melje. Tisti, ki se ne morejo prisesati nanjo – ker so prešibki ali ker imajo glavo drugje – njih pusti, da se sami znajdejo s svojo lakoto. Deset let sem poučeval, dovolj je. Če predolgo počneš isto stvar na istem mestu ob isti uri, te postara. Saj to dobro veste, gospa Marija, saj greste velikokrat ven iz svoje kapele. Nikar ne tajite. Še včeraj sem vas videl na tržnici, za tistim mladeničem, ki je prodajal kozji sir. Vaša prisotnost mu je dobro dela. Ves svoj pridelek je prodal v eni uri. Pomagajte mi najti novo službo. Za polovični čas, če je mogoče. Moja druga prošnja, no, ni zame, ampak za otroka, ki prihaja. Ariane bi mu rada dala ime Reka. Nič nimam proti temu imenu, samo eno bojazen. Nisem se znal izraziti, ali pa mi ni uspelo, da bi me slišali, kar je ista stvar. Če govoriš, ni dovolj, da govoriš, tudi slišati te morajo. Vi s svojimi ušesi iz modrega mavca, vem, da vse slišite. To pravim, ne da bi vam hotel laskati. Ampak zdaj sem izgubil nit, gospa Marija, izgubil sem se. No, prav v tem je moja bojazen: Reka je ime za izgubljene. Usoda reke je v tem, da se izgubi v večji reki. Za svojo hčerko ne bi rad take usode. Vi, ki vladate nad tem svetom in na dodatnih svetovih, navdahnite Ariane drugo ime, bolj preprosto, skratka: navadno. Vnaprej hvala. Zdaj grem. Bankovec za sto frankov bom pustil v skrinjici in prižgal vse sveče. Kmalu nasvidenje pri krstu.

In gospod Armand odide z rahlo poplesujočim korakom – ta čudaška navada ga je obsedla med lebdenjem v zraku. Bil je uslišan. Ariane ne govori več o Reki. Preveč jo je spominjala na prvega moža, ribiča. Išče drugo ime, kmalu ga bo našla in za sekundo bo gospod Armand obžaloval, da je kaj prišepnil Mariji, že naslednjo sekundo, ker je njegovo srce pač tako, se bo razveselil.

Ariane in on sedita pri mizi v restavraciji, ob jezeru. Jesta morske sadeže. Praznujeta novo službo gospoda Armanda, ki so ga zaposlili kot operaterja v kinu. Narava jima ponuja sončni zahod nad jezerom. Ptice letijo tik nad gladino skoraj rdečega jezera, skozi oblake mušic. Ariane posluša lastnika krčme, ki se pritožuje čez posle, čez vlado in čez mlade, ki nočejo delati. Misli na gospoda Gomeza in na njegovo špecerijo. Misli na Vrtiljak in na njena potovanja. Misli na Bobna in na njegovo navdušenje, ko ga je gospod Armand povabil v operatersko kabino. Misli na gospoda Luciena, ki je zamenjal filozofe s pesniki in z enega branja na drugo prenesel isto utrudljivo vnemo do prepričevanja. Misli na gospodično Roso, ki vsak dan prinese na kuhinjsko mizo šopek rumenih tulipanov. Misli na vse, ne misli več na nič, ugrizne v rakca in pade s stola. Otrok vznikne v modrorožnati svetlobi zahajajočega sonca. Deklica je. Drobcena in živo rožnata. Ariane jo vzame v naročje in položi na prt. Klicali jo bomo Gambera.





Boben po prstih stopi v sobo. Približa se postelji svoje sestrice. Sedem zjutraj je. Spi. V rokah ima lutke, ki si jih je zamislil. Predstavljajo bližnje osebe. Lutka gospoda Luciena je ena najbolj posrečenih. Ima golo lobanjo iz lepenke. Ko se dotakneš nosa, se lobanja odpre. Ven skoči majhna figurica na vzmeti, s potezami Descartesa ali Baudelaira – odvisno od dneva. Ob pogledu na to lutko se Gambera smeji na ves glas. Lutka gospe Rose ima oblekico, izrezano iz zavese v kopalnici. Skozi oblekico je videti njeno srce: zlato ribico, zaprto v plastični vrečki. Najbolj krhka lutka je. Kadar ni v uporabi, Boben položi njeno srce v akvarij in akvarij na vrh omare: že dolgo je, odkar je Rembrandt pojedel Van Gogha. Od tega umora se mu običajna hrana – briketi in pašteta – zdi brez okusa. Srce gospodične Rose je rdeče kot češnja. Rembrandt bi ga z veseljem pohrustal. Seveda so med lutkami tudi Ariane, gospod Armand, gospod Gomez in njegova mati, in celo Vrtiljak, ki je Gambera še ni srečala. Nikogar ni pozabil. Boben poklekne k postelji svoje sestrice in lutke spregovorijo. Njihovi pogovori deklico zbudijo. Zbudi se kot princeska. In prav tak je ves dan. Boben si je izmislil veliko naprav, s katerimi razveseljuje lepe Gamberine oči. Boben je trubadur svoje sestrice. Samo na to misli, kako bi jo nasmejal. Nič drugega ni pomembno. Ariane je bila zaskrbljena zaradi toliko ljubezni. Gospod Armand jo je pomiril: na tem svetu nikoli ne bo dovolj ljubezni. Boben je učenjak in še filozof povrhu. Ukvarja se s koreninami življenja, z njihovim izvorom, njihovim temeljem, njihovo osnovo, njihovim jamstvom: s smehom otroka. Pustiva ga pri delu. Ariane ni povsem pomirjena. Šla je k Mariji božji materi, da bi jo prosila za nasvet, vendar je bila kapelica prazna.

Težko se je pomeniti z nekom, ki ga ni. Ariane je prižgala svečo, kot potisneš sporočilo pod zaprta vrata. Vrnila se je naslednji dan. Božja mati je bila še vedno odsotna. Ariane je prišla vsak dan v tednu. Zaman, modra Marija, Marija iz mavca je izginila. Nevidna, izpuhtela. Odpravila se je na pot okrog sveta. Včeraj je srečala Vrtiljak v kavarni v Argentini. Vrtiljak je pred kozarcem tekile risala, risala, risala. Marija se je nagnila čez njeno ramo, pogledala risbo in se hotela na ves glas zasmejati. Zadržala se je: smeh božje matere je tako močan, da bi lahko razneslo vse šipe v mestu, celo v državi. Marija je zato zadržala svoj smeh, omilila ga je v nasmeh: Vrtiljak je šla na konec sveta, da bi risala steklenico tekile. Saj je na svetu vendar toliko bolj spektakularnih stvari. Ampak ne. To ni tisto, kar zanima Vrtiljak. V šoli gledanja je šele pripravnica. Na tisoče kilometrov prepotuje, da slika neznatne stvari, tukaj steklenico, tam češnjevo drevo, še malo naprej leseno pregrado. Nebesno modra Marija na levo lice poljubi Vrtiljak, ki ne občuti ničesar. Belo-modra Marija se je usedla v kot dvorane, poslušala nekaj tangov in eno pesem Celine Dion. Marija je na počitnicah. Ne misli več na kapelico. Povejmo resnico: sita je je že bila, Marija, Mati božja. Sita stalnih prihodov Ariane, gospoda Armanda in vseh drugih. Nekoč je prišel celo gospod Lucien, da ji je razložil, vse podprto z besedili, da bog ne obstaja. To je bila res pika na i. Marija jih ima rada. Njeni otroci so, vendar ima tudi mama pravico, da kdaj izgine. Tudi mama ima pravico do dopusta, božja mati prav tako kot druge. Bodo že počakali, da se vrne. Ta odsotnost ni nič resnega. Ni ovira, da se ne bi Gambera smejala, kot se smejejo vsi otroci, s šumenjem reke v grlu, z valovanjem užitka po telesu.

Nič ni bolj nalezljivo od svobode. Ariane se vrne iz kapelice, kjer ni našla nikogar za pogovor, skoči gospodu Armadu okrog vratu: pojdiva na potovanje. Gospod Gomez in drugi bodo dobro poskrbeli za otroka. Odpotujva samo midva, kot zaljubljenca. V Benetke? vpraša gospod Armand, ki je nekoliko konvencionalen. Ne, odgovori Ariane: kamorkoli, samo ne v Benetke.

In odpotujeta.





Bambera. Grdambera. Bimbacmera. To je nekaj vzdevkov, ki so jih otroci dali Gamberi. Boben naredi red s pestmi. Boben pri ljubezni ne pozna šale. Rad ima svojo sestrico in ker jo ima rad, je popolna. Ima kdo kakšno pripombo? Ne. Nihče si ne bi upal niti pisniti. Ali samo pri sebi. In daleč, zelo daleč od Bobna, ki ima zloglasne pesti.

Gospodična Rosa molči. Molči že nekaj tednov, zelo zgovorno molči. Zelo hrupno molči. Molči, prava beseda bi bila: religiozno. Gospodična Rosa je neopazno prešla od ljubezni do gospoda Gomeza k ljubezni do boga. To se je zgodilo počasi. Lepota rumenih tulipanov morda ni brez povezave s to spremembo. Bog in gospod Gomez imata skupno točko: nobeden od njiju ne odgovori na ljubezen gospodične Rose – vendar pri bogu majhna verjetnost še vedno obstaja. Gospod Gomez, o tem ni dvoma, ne bo nikoli zapustil svoje matere. Bog je bolj nepredvidljiv. Gospodična Rosa gre vsako jutro molit v kapelico, pred Marijino nišo, ki je še vedno prazna. Še bolje. Gospodična Rosa je sita mater, ki čepijo na svojih sinovih, gospodična Rosa ljubi Marijinega sina, in to ne zadeva nikogar, niti Marije ne.

Gospod Lucien ni dal nobene izjave glede nove ljubezni gospodične Rose. Ni je opazil. Moral bi pogledati s svojih knjig. Gospod Lucien bere pesnike, in to samo pesnike. Bere jih kot sestradanec, kot bolnik. Požira pesnike in pesniki zdravijo njegovo zagrenjenost. Večkrat na dan odkrije zaklad. Kot zmešan pride v hišo, zahteva tišino in glasno bere. S svojimi odkritji nadleguje vse po vrsti. Zadnjič je bral Dantejevo Božansko komedijo, Pekel. V celoti. Nihče si ga ni upal prekiniti. V tej hiši si nihče več ne upa nikogar prekiniti. Vsak sanja naprej svoje sanje sredi belega dne, vzporedno s sanjami drugih. Vsi so zaposleni.

Poštar se vsak dan ustavi pred hišo, izroči pismo od Vrtiljak in razglednico od Ariane in gospoda Armanda. Na razglednicah je vedno manj besed in vedno več klicajev.

Vse je v redu. Nihče ni tam zato, da bi povedal resnico, majhen delček resnice, drobtinico resnice – tisto vrsto drobtinice, ki praska med kožo in srajco, ki se prikrade med rjuhe in uniči spanec: Gambera ima zajčjo ustnico. Nihče okrog Gambere tega ne pove, ker nihče tega ne vidi. Ljubezen gre preko videza in ko gre čez njega, ga izniči. Moja sestrica je lepša od angela, pravi Boben. In vsi člani plemena se s tem strinjajo, v prvi vrsti gospodična Rosa: njena nova ljubezen ji daje novo modrost. Ve, da je podpis boga vedno osupljiv in nikdar enak. Božje znamenje, to je presenečenje. Angel z zajčjo ustnico torej, zakaj pa ne?

Ima kdo kakšno pripombo?





Ime Vrtiljak se začne pojavljati v časopisih. V tujini ima zdaj že peto razstavo. Člani plemena ne gledajo strani »kultura« v časopisih – sicer pa tudi drugih strani ne. Boben bere samo znanstvene revije. Gospodu Lucienu se zdi branje časopisov nezdružljivo z branjem poezije. Gospodična Rosa se za sveže novice iz sveta obrne kar neposredno na boga. Gospod Gomez kupuje izključno Lepe večere. Bere jih svoji materi, ki ima utrujene oči.

Gospa Carl se odloči, da se bo najprej obrnila na gospod Gomeza. Gospa Carl namreč bere časopise. Tam najde vse, kar je treba reči, spremljati in zapustiti. Slike Vrtiljak bodo kmalu v modi. Madame Carl to čuti, gospa Carl to voha. Prišel je čas, da izkažejo časti otroku te dežele. Gospod Gomez slovi kot prijazen človek. Gospe Carl ne bo zavrnil. Z rdečilom na ustnicah in sladkimi besedami na jeziku stopi gospa Carl v špecerijo, ne zmeni se za mamo, ki stoji za blagajno, in se napoti naravnost proti svežim izdelkom, kjer stoji sin. In že je vse izgubljeno. Gospod Gomez ne prenese, da se kdo ne zmeni za njegovo mamo. Če bi imel kdo rad njega, mora imeti najprej rad njo. Gospod Gomez ni spregledal komaj prikritega prezira gospe Carl do te ženske, ki je debela, ki nima pojma o slikarstvu in ki ves čas preživi za blagajno v trgovini. Gospod Gomez razporeja posodice s sirom, mirno čaka gospo Carl in se ji celo rahlo nasmehne. V zadnji številki Lepih večerov je bil članek o ribolovu in o umetnosti izčrpavanja ribe, ki je ugriznila vabo. Vsekakor ne prehitro potegniti trnka. Pustiti ribo, da se izčrpa. Gospa Carl je ugriznila v nasmeh gospoda Gomeza. Zdaj se izčrpava: govori, govori, govori. O tem, kakšna čast bi bila za njen muzej, če bi bila v njem lahko razstavljena dela gospodične Vrtiljak, o tem, da je bila od nekdaj prepričana v nadarjenost gospodične Vrtiljak, in pri njeni vzgoji ste bili nekoliko udeleženi tudi vi, gospod Gomez, ne zanikajte no tega, saj vsi dobro poznamo Ariane in njene odsotnosti, vi, ki ste bedeli nad to deklico, vi me vsekakor lahko razumete, to bi bila njena prva razstava pri nas, čas je, da ji njena dežela izkaže priznanje, poglejte, prinesla sem dokumentacijo iz časopisov, preberite, kaj v tujini pišejo o njej. Druga napaka. Gospod Gomez ima seveda rad Vrtiljak. In prav zato, ker jo ima rad, se požvižga na to, kaj pišejo o njej v tujini. Vrtiljak ima rad zato, ker je Vrtiljak – in ne zato, ker je velika slikarka, o čemer seveda ne dvomi. Slava pride iz sveta. In mine. Ljubezen gospoda Gomeza ne bo minila. Prelista izrezke iz časopisov, znova se nasmehne, vrne gospe Carl časopisno dokumentacijo in gre v napad: »Draga gospa Carl, če bi radi Vrtiljak kaj vprašali, se morati obrniti nanjo osebno, neposredno. Nimam vas rad. S tem se ne hvalim. Ni razloga, da bi se hvalil, res. Precej žalostno je, če nimaš rad. Poznam slike, ki jih dela Vrtiljak. Lepše so od vsega, kar bodo kdaj lahko napisali o njih. Z njimi je prelepljena soba njene sestrice. Gambera obožuje te risbe. Včasih kaj doda, z veliko debelo barvico. Slike Vrtiljak so veliko bolj srečne v tej otroški sobi kot v vseh muzejih sveta. Zdaj se moram posloviti, razen če bi kupili kaj sira, se razume: nimam vas rad, oprostite, da to ponavljam, vendar vseeno lahko kaj naredim za vas. Če bi prodajali samo tistim, ki jih imamo radi, niti ne bi bilo nobene prodaje več, nobene trgovine ...«





Požar je videti od daleč. Nebeško modra Marija ga zagleda prva. Sprehajala se je po Amsterdamu in se zabavala s tem, da je švigala skozi vilice koles, ne da bi povzročila nesrečo. Bila je malo utrujena od celega dne in se je zleknila na polje rdečih tulipanov, ko je nenadoma zavohala dim. Dvignila je glavo, svojo ljubko glavo iz modrega mavca, pogledala je v daljavo, celo onstran daljave, in zagledala Arianino hišo v plamenih.

Boben se je že nekaj mesecev zanimal za kemijo. S snovmi si ne postaneš kar na hitro domač: včasih postane snov razdražena in se besno odzove. Ogenj je vzniknil v dnevni sobi in se v nekaj sekundah razplamtel. V zlato rdečih oblačilih je švignil po sobah v pritličju. Vse je zgorelo. Nato se je povzpel v zgornje nadstropje in pogoltnil stopnišče, eno stopnico za drugo.

Med amsterdamskimi tulipani in tulipani na Arianinem vrtu je več tisoč kilometrov. Mavčna Marija jih preleti v sekundi. Glej no, pomisli, nekoč bi porabila manj kot sekundo. Staram se. Pleme najde zbrano na vrtu. Skupaj z njimi gleda plamene, ki požirajo hišo. Celo Ariane in gospod Armand sta tam. Dan pred katastrofo je Ariane začutila željo, da bi se vrnila domov. Gospodu Armandu je povedala za svojo slutnjo: nekaj se bo zgodilo, potrebovali naju bodo. Gospod Armand ni ugovarjal. Gospod Armand nikoli ne ugovarja. Kar hoče Ariane, hoče tudi on. To je brezupno. Ariane bi rada, da ji kdaj reče »ne«. Rada bi ga imela in ne bi ga prenesla. Njuno potovanje je bilo en sam čudež. Spala sta v slabih hotelskih sobah, enkrat celo na parkirišču. Izgubila sta se v gozdu in ukradli so jima kovčke. Gospod je šel skozi vse te preizkušnje z nasmehom na ustnicah. Niti enkrat ni povzdignil glasu. Bil je čudovit, vljuden in zabaven. Dan in noč. Ariane še ni srečala tako nežne ljubezni, kot pribito – vendar ji to ne zadostuje. Ariane se sprašuje, kaj bi ji lahko zadostovalo. Luna. To je to: luna. Naslednjič bo gospoda Armanda prosila za luno. In prinesel ji jo bo. In to ne bo zadostovalo. Nasmehne se tej misli, gleda plamene, ki švigajo do strehe. Vsi so tam, v vrtu. Gospodična Rosa je pred požarom vsa v zanosu in mrmra molitev svojim bratom plamenom. Gospod Lucien stiska k srcu redek izvod poezije Jeana Grosjeana, ki je njegovo zadnje odkritje. Gospa Gomez in njen sin stojita objeta. Boben je malo osramočen, vendar vseeno ne preveč – vsak poskus pač ne more uspeti in, konec koncev, iz neuspehov se naučimo toliko kot iz uspehov. Vsi so tam, razen Vrtiljak, ki je v Angliji in je prejšnji večer telefonirala. In Gambere. Vsi se tega zavejo naenkrat, en sam krik se izvije iz njihovih grl, celo Modra Marija zavpije skupaj z njimi: Gambera spi v hiši v plamenih.

Gospod Lucien pade na kolena. Začne moliti k bogu, v katerega ne verjame. Moli tudi k hudiču, nikoli ne veš. Gospodična Rosa stoji. S sebe trga oblačila, enega za drugim. Ariane si očita, in ker si očita, klofne gospoda Armanda. Kako neki sva mogla zaupati dojenčka temu tropu norcev? Gospod Armand prikima. Gospod Gomez hoče zaščititi svojo mamo pred pogledom na to katastrofo in gospa Gomaz hoče zaščititi svojega sina pred pogledom na to katastrofo. Oddaljita se na konec vrta, obrnjena sta stran in samo na hitro pogledujeta. Boben si priseže, da ne bo več verjel v pravljični svet znanosti. Preveč je pretresen, da bi jokal ali kričal. Govori v jeziku, ki se ga ni nikoli učil: I have killed my darling. I have killed my darling. Ubil sem mojo ljubico, mojo ljubezen, moje sonce, mojo srčiko, mojo dvojnico, punčico mojega očesa, lastovico moje duše. Marija Mati božja je tam, njena ličila se topijo v vročini, mavčna obleka se ji lepi na stegna. Pravi si, da njen sin res pretirava, ko dovoli, da se dogajajo take nesreče, reče si, da ga je slabo vzgojila, ena po riti od časa do časa mu ne bi škodila, reče si, da to ni bila njena naloga, ampak Jožefova, in da je Jožef, razen svoje mizarske delavnice, kajneda, živel prav lagodno življenje, z nogami, stegnjenimi pod mizo in pradavnim, arhaičnim, večnim vzklikom: »Kaj bomo danes jedli?«

Vse, kar je lahko zgorelo, je zgorelo. Ariane gleda vroče razvaline. Nima več glasu, da bi klicala Gambero, ki sicer tudi ne bi odgovorila. Bolečina se zasadi v Arianino dušo kot lopata v rahlo zemljo, da bi izruvala skalo, z enim zamahom. Bolečino zazebe. Vstopi v Arianino dušo, v njej nabere les in ga podkuri. Gospod Armand si ne upa nič narediti. Boben si ne upa več spregovoriti. Gospodična Rosa je gola, oblita s solzami. Gospod Gomez in njegova mati imata zaprte oči. Modra Marija ima povsem bel obraz, pa ne samo obraz, tudi lase.

Kupček pepela se premakne. Kupček pepela zacepeta – to je to, to je beseda, ki pride Ariane na usta in na jezik: tisti kupček pepela, tam, poglejte, cepeta. Čisto majhen kupček pepela. Ne cepeta – prva beseda je redko prava: v resnici poplesuje.

Kupček pepela se dvigne, malo zraste in poplesavajoč steče k Ariane. Ariane počepne in stisne v objem pepelnato in plešočo lutko, stisne jo k srcu, ki spet oživi. Lutka ni lutka. Kupček ni kupček. Razposajen škrat je, mala vila, čudež: majhna deklica, živa in nadvse živahna. Gambera kot včeraj, Gambera kot vedno, Gambera za vedno od danes. Obkrožijo jo. Osuplo jo gledajo: Gambera je zrastla. Ko je zaspala, je bila stara leto in pol in ni govorila. Zdaj je stara sedem let in govori. Celo neustavljivo zgovorna je. Zdi se mi, da sem dolgo spala. Prvič sem se zbudila zaradi vaših klicev in vročine. Počutila sem se težko, težko, težko. Zaspala sem nazaj in zbudila me je tišina. Ustrašila sem se tako močne tišine. Ustrašili ste me, ko ste umolknili, kar naenkrat, obljubite, da tega ne boste več storili. Obljubijo ji. Obljubijo vse, kar hoče, vse, kar hoče.

Ostali so brez strehe. Občina jih namesti v telovadnici. Vrtiljak je bila obveščena, pošlje jim denar. Ariane da zgraditi novo hišo, nasproti prejšnje. Nadzoruje arhitekte: naredite mi hišo, ki ne more zgoreti. Nobenega trama nočem, nobenega parketa, nobenega lesa v tej hiši, niti zobotrebca. V telovadnici ostanejo tri mesece. Tri mesece je zadosti in ni dovolj, da občudujejo Gambero-povsemnovo, Gambero-večno. Da je tako hitro zrastla, jih ne preseneča več. Šla je skozi ogenj: vsakdo lahko dozori na tak način. Kot pravi gospod Lucien, ki se ima za duhovitega: šla je skozi ognjeni krst. Še vedno ima zajčjo ustnico. Rada se smeji, še vedno. Konec koncev se ni veliko spremenila. Razen tega, da namesto hoje poplesuje. Najbolj nenavadno je, da poplesuje dva ali tri centimetre nad tlemi. To najbolj čudi Bobna: od požara Gambera še ni položila stopal na zemljo. Leti in pleše, dva ali tri centimetre nad tlemi, in njene nogavičke so na petah preluknjane, tam ima dva majhna plamenčka – oh, res majhna, skoraj nevidna.





Gospodu Armandu je nova služba všeč. Operaterska kabina je kot votlina. Požene film, sede na stolček in odpre knjigo, ki mu jo je posodil gospod Lucien. Boben in Gambera sedita v dvorani. Boben ima najraje grozljivke. Tako lepo je biti prestrašen, ko zanesljivo veš, da si ljubljen. Marija mati vseh svetnikov si včasih ogleda kakšno predstavo – odvisno od sporeda. Za nič na svetu ne bi zamudila Dreyerjevega filma, ali Tarkovskega, ali pa Tatija. Trije angeli gledajo z njo, v položaju lotosa sedijo na priklopnih sedežih. Dolgočasijo se. Dreyer in Tarkovski se jim zdita prepočasna. Pri Tatiju jim res ni jasno, kaj naj bi bilo smešnega. Seveda, jim reče Marija iz mavca, razvajeni otroci ste. Pri vas se vse zgodi bliskovito hitro, še preden si kaj zaželiš. Ekvivalent te hitrosti je pri ljudeh počasnost. Kar pa zadeva Tatijeve filme, oprostite mi to pripombo, ampak da bi jih lahko cenili, vam manjka smisel za humor. To ni očitek: popolni ste – zato vam tudi nekaj manjka. Angeli (Teodor, Romeo in Ezra) pozorno poslušajo Marijo. Njen glas je prečudovit, celo ko jih graja – prava simfonija.

Romeo je angel Vrtiljak. Povsod naokrog pobira svetlobo in jo podaja Vrtiljak pred oči – in ona poskrbi, da iz nje naredi sliko. Atelje velikega slikarja je kraj, kjer si angel odpočije. Odpočije si in se ves zamaže. Teodor je Bobnov angel. Z drobnimi potezami usmerja dečka proti poklicu arhitekta. Na zemlji se ne da več živeti, čas je že, da se domislimo novih načinov bivanja, hiše, ki bodo podobne čolnom ali zibkam. Erza je Gamberin angel. On ima najmanj dela: Gamberino srce je kot na dlani. Njena pot je jasno začrtana. Šla bo od tukaj, spodaj, navzgor, proti zvezdam. Vzela si bo veliko časa: Ezra je pokukal v Gamberino srce, tja, kjer je zapisanih več številk – datum rojstva in datum smrti. Več kot sedemdeset let loči oba datuma.

Bobna včasih tlači mora. Prikazni iz filmov se prikradejo v njegovo posteljo, se vtihotapijo v njegove sanje in mu prišepetavajo grozne stvari: »I have seen the future, baby, it is murder and money, money and murder.« Videl sem prihodnost, mali: umor in denar, denar in umor. Boben se zbudi v krikih, ves prepoten. Gambera odleti do njegove postelje in mu položi roke na čelo. Gambera je rojena tolažnica. Od požara naprej imajo njene roke pomirjujočo toploto. Zdravijo prehlad in obup.

Boben je na topolu v vrtu postavil hišico, za sestro in Ezro. Takoj je opazil prisotnost angela ob Gamberi. Angela tistih, ki jih imamo radi, ni težko videti. Ne trudi se, da bi bil neviden. Boben je na strehi hišice pustil odprtino, da lahko Ezra odhaja in prihaja kot vrabčki, ki jim je podoben, le da je zajetnejši. Gambera večkrat na dan s peto udari v prazno in poleti na drevo, zlekne se na tla v hišici, prisluškuje vetru v krošnji, okuša čist in prazen čas. Hišici je dala ime »dom čakanja«. Boben, postaviti bi mi moral še »dom žalosti«. Brez strehe in brez zidov bi bil. V njem bi sprejeli vse brez olepševanja, svetlobo, dež in sneg. In »dom smeha«. Dobro si ga predstavljam, z desetinami oken – in bezgom povsod naokrog.

Gambera ne hodi v šolo. Boben ji bere iz knjig, ki si jih izposoja iz knjižnice gospoda Luciena in iz knjižnice gospodične Rose: teologijo in poezijo. Nič bolj hranilnega. Stroga resnica in neverjetna lepota: kaj drugega bi bilo še treba učiti? Edina šola, v katero hodi Gambera, je plesna šola. Boben jo spremlja. Gleda jo, kako dela trojne skoke v dvorani, polni ogledal. S sabo ima knjigo Mallarméja, ki jo lista, medtem ko se Gambera ogreva pri drogu. Knjigo zapre, takoj ko začne plesati. Sama sta v dvorani. Učitelj plesa, prevzet nad Gamberino nadarjenostjo, se je hitro odrekel temu, da bi jo karkoli naučil. Na razpolago ji je dal dvorano, tri večere na teden. Gambera pleše za Bobna, ki gleda v ogledalih desetine sestric, ki letijo med parketom in stropom, malo utesnjene v svojih rožnatih krilcih, vse z zajčjo ustnico. Očarljive.

Ariane gleda svoje otroke. Srečni so in njihova sreča ji para srce. Nobenih zaslug nimam za to, kar se jim dogaja danes – in tudi pred bolečino in smrtjo jih ne morem obvarovati, pred vsemi stvarmi, ki se bodo neizogibno zgodile. Počutim se malo utrujeno, malo staro. Imam zamisel, vem, kaj me bo pomladilo. Vrtiljak pride jutri za nekaj dni, vsi bodo tu. Povedala jim bom. Naslednjega dne spregovori. Zaprepadeni so. Vedo, da »zamisel« pri Ariane pomeni »željo«. Vedo tudi, da nobena od njenih želja nikoli ni ostala brez posledic – Vrtiljak, Boben in Gambera so tri od posledic prav posebnega pomena. Arianina zamisel je taka: vse bom začela pri izviru, vrnila se bom na začetek, poročila se bom. Poslušali so jo brez besed. Nato so šli spat, brez besed. Nihče si ni upal vprašati: se poročila – s kom? Odgovor pride naslednjega dne: z gospodom Armandom, kaj pa mislite? Naenkrat je vse bolje. Spet dihajo. Bali so se četrtega moža in četrtega otroka. In zakaj ne petega, šestega ali sedmega? Ostali bomo torej pri treh. To je lepo število. Tudi Marija iz mavca tako misli.





Plesali so vso noč – »all night long«, kot pravi Boben, ki vse pogosteje govori v angleščini. Pili so vso noč – celo gospodična Rosa, kar morda pojasni, zakaj se zgodaj zjutraj znajde v naročju gospoda Luciena.

Vrtiljak je naredila poročno obleko: vijolice na modri podlagi. Obožujem vijolice, reče gospod Gomez svoji materi. Tako lepe so, ko jih odkriješ v podrasti. Pogledujejo te na tak način, da moraš zardeti.

Še mi pripovedujte o bogu, prosi gospod Lucien gospodično Roso, medtem ko jo poljublja na vrat. Tako nežen glas imate, ko govorite o stvareh, ki ne obstajajo. Oh, dragi moj gospod, reče gospa Rosa in si popravlja naramnico svojega nedrčka, ne prizadevam si vas prepričati o obstoju boga. Ko bi vi vedeli, kako se požvižga na to, ali verjamete vanj ali ne. Bog, moj dragi gospod, je nekaj tako preprostega kot sonce. Sonce nas ne prosi, naj ga obožujemo. Prosi nas samo, da ga ne oviramo in ga pustimo iti mimo, da ga pustimo delati svoje. Tako nekako kot Ariane v kuhinji, ko prosi otroke, naj se grejo igrat malo bolj stran, da jim pripravi hrano, ki jo v bistvu ustvarja samo zanje. Z bogom je enako, dragi moj gospod. Rad vidi, kako se smejimo in igramo. Drugo pa je njegova skrb. Nehajte me klicati dragi moj gospod, odgovori gospod Lucien, in mi povejte, vi, ki vse veste: čemu je namenjena tista velika košara na dvorišču? To ni košara, reče gospodična Rosa. To je darilo otrok ženinu in nevesti: balon.

Pili so in se pogovarjali in plesali vso noč. Ob zori jih je premagal spanec, enega za drugim, razen Ariane in gospoda Armanda. Ariane se je slekla in gospod Armand prav tako. Stopila sta drug k drugemu, vsak je v dlaneh držal rdeče srce. Objela sta se, nato je Arianino srce padlo v razprte prsi gospoda Armanda, pluf, in srce gospoda Armanda je zdrsnilo v razpoko pod Arianino levo dojko, pluf. Oblekla sta se in pogledala po dvorani, kjer so se pojavili prvi znaki življenja. Stopila sta v košaro balona, odvrgla uteži in se med ploskanjem prepustila vetru. Kmalu sta bila samo še pika na rožnatem jutranjem nebu, kmalu nič več, nihče več: nobody – kot je zavzdihnil Boben.

So norci, tako nori, da jim nikoli nič ne bo moglo odvzeti iz pogleda ljubke ljubezenske vročice. Naj bodo blagoslovljeni. Po njihovi zaslugi je zemlja okrogla in se zora vsak dan znova prebudi, lebdi, leti.





O AVTORJU


Christian Bobin se je rodil 1951 v francoskem mestu Creusot, kjer živi in ustvarja še danes. Po študiju filozofije je opravljal številne poklice, med drugim je bil zaposlen v knjižnici in muzeju. Objavljati je začel v začetku osemdesetih let, vendar so prvi uspehi začeli prihajati šele v začetku devetdesetih z izidom knjig Svečana oblekca (1991) in Najnižji (1992). Danes njegov opus obsega več kot petdeset del, večinoma kratkih romanov, poetičnih zapiskov in refleksij ter več knjig za otroke.

V slovenščini je leta 1995 izšel izbor kratke proze z naslovom Šibkost angelov v prevodu Aleša Bergerja in leta 2001 roman Najnižji (1992) v prevodu Tadeje Krečič Scholten. Pod naslovom Za vedno živa je leta 2008 izšel prevod treh kratkih knjig Za vedno živa (1996), Avtoportret z radiatorjem (1997) in Šoja (1998), ki jih tematsko in kronološko nadaljuje pričujoči kratki roman Vsi so zaposleni (1999). Leta 2014 je izšel še prevod poetičnih fragmentov Ruševine neba in leta 2017 Bobinov poetični življenjepis izjemne ameriške pesnice Emily Dickinson Bela dama.





Christian Bobin

VSI SO ZAPOSLENI

TOUT LE MONDE EST OCCUPÉ

© Editions Mercure de France, 1999

Prevedla

Nadja Dobnik

Poetikonove lire

Urednik Ivan Dobnik

Oblikovanje zbirke

Sandi Radovan

Slika na naslovnici

Marc Chagall, Nad mestom, detajl

Zbirko ureja in izdaja

Književno društvo Hiša poezije

Pavšičeva 4, Ljubljana

Zanj Nadja Dobnik

hisa-poezije@poetikon.si

www.poetikon.si


Elektronska izdaja

Način dostopa (URL): http://www.biblos.si

Elektronsko izdajo je omogočila Javna agencija za knjigo RS.

Ljubljana 2018

Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani

COBISS.SI-ID=295920384

ISBN 978-961-7016-41-3 (epub)