Železne niti 15 Dr. Rudolf Andrejka plemeniti Livnogradski 89 Rudolf Andrejka s soprogo Miciko Marjeta Potočnik Grb družine Andrejka. Po očetu Jerneju Andrejki je družina pridobila naziv plemeniti Livnogradski. Foto: družinski arhiv avtorice Železne niti 15 Dr. Rudolf Andrejka plemeniti Livnogradski 90 Življenje, predvsem pa delo dr. Rudolfa Andrejke je bilo že nekajkrat opisano na podlagi njegovega dela, njegove bogate zapisane besede z različnih področij, na katerih je deloval poklicno ali jih razi- skoval, ker ga je izzvalo življenje. Malo pa je znanega o njem kot osebnosti. Njegovih prijateljev, znancev, sodelavcev že dolgo ni več mogoče spraševati o njem. Tudi jaz, nečakinja njegove soproge Micike, sem se rodila prepozno, da bi kaj več poizvedela. Iz mladosti se spominjam njegovega portreta, dela Ivana Groharja, ki je visel v tetini sobi. Ob pogo- stih obiskih pri njej sem opazovala naslikani obraz resnega gospoda srednjih let, strica Rudija, ki smo ga obiskovali na grobu na ljubljanskih Žalah. Tudi iz pogovorov odraslih si o njem nisem kaj dosti za- pomnila. Ostalo pa je nekaj drobtinic, nekaj njegove zelo osebne zapisane besede in malenkosti iz zapu- ščine tete Micike. Zgodba Rudolfa Andrejke in moje tete Micike, roj. Tavčar, se je začela leta 1920 na ''samskem plesu'', kot je zapisal: ''Oj samski ples! Prelep zares: Dehteče cvetje, bleščeče dvorane, A bolj ko to v spominu mi ostane, Da našel ondi sem blago srce in globoko dušo. Bog te spremi drago selško dekle!'' Rudolf Andrejka je odraščal v zelo delavni druži- ni, saj je to razbrati iz Mladostnih spominov očeta Soba zakoncev Andrejka. Foto: družinski arhiv avtorice Poročna slika Rudolfa in Micike Andrejka. Foto: dru- žinski arhiv avtorice Rudolf Andrejka na kolesu. Foto: družinski arhiv av- torice Železne niti 15 Dr. Rudolf Andrejka plemeniti Livnogradski 91 Jerneja Andrejke. To dokazujejo ocene spričeval vseh osem gimnazijskih let in maturitetnega spriče- vala, saj so skoraj vse odlične. Tudi poklicna napredovanja od zaključenega štu- dija prava naprej pričajo o tej njegovi lastnosti. De- lavnost pa je pričakoval tudi pri svojih bližnjih. To lepo nakaže stavek, ki ga je povedala Marija Arnež, sosedova služkinja v hiši, kjer sta nekaj let živela za- konca Andrejka, ki je slišala njegove besede, če se je žena Micika po njegovem mnenju predolgo zadržala v klepetu s sosedami: ''Ja Micika, kaj pa tako nepo- trebno čas tratiš!'' On ga je nadvse koristno izrabljal, kar dokazuje ne le njegovo poklicno delo, ampak tudi vse njegovo življenje. Njegova knjižnica je bila ogledalo tedanjega do- gajanja na področju literature v Sloveniji. Iz prvih desetletij 20. stoletja je nakupil številne pomembne izdaje del slovenskih pesnikov, ki so bile natiskane v prvih desetletjih. Pa zbrana dela Cankarja, Kersni- ka, ruskih klasikov in drugih velikih pisateljev te- danjega časa ter knjige, ki jih je izdajala Slovenska matica. Članstvo in podporo Slovenske matice je po njegovi smrti prevzela žena Micika, nedvomno na podlagi njegovega odnosa do slovenstva. Njegov odnos do slovenske besede v verzih po- kaže tudi prevod slovenskih umetnih in ljudskih vojaških pesmi v nemščino (Slovenische Kriegs- and Soldaten-Lieder, izdane leta 1916). S tem dejanjem je takšno bogastvo Slovencev predstavil nemško go- vorečim v takratni domovini Avstriji. Pa tudi sam je sestavil nekaj verzov, namenje- nih soprogi. Ostali so zapisani v zvezku z zlato obrezo: Rudolf svoji Miciki. Posamezni pa tudi na pisemskem papirju z grbom ali na papirnatem pr- tičku, zapisani med večerjo, ko je ni bilo ob njem. Te pesmi je zapisal v prvih letih njunega skupnega življenja, v letih od 1920. do 1927. Odkritje raja In vstalo v duši mi je hrepenenje, Mogočno ko pomladi gorka sla In solnce vabilo je v življenje Pozdravljajoč iz selških me gora. Oddirjalo kolo mi je po poti, Ki tam ob Sori proti Selcam spe In blažen, kakor bi imel peroti Pred nje drhteče spustil sem srce. K večernicam v Selcih je zvonilo, Strmeče zrlo njeno me oko, A gledal zopet deklico sem milo In mrzlo srce bilo je gorko. Njegov poklic pravnika z vsemi zahtevnimi služ- bami, seznam napisanih knjig in objavljenih član- kov Rudolfa Andrejko uvrščajo med Slovence, ki so svoje življenje posvetili zelo konkretnim nalogam. Zapisani verzi pa nam odstirajo tudi njegov notranji svet, njegovo doživljanje ljubezni in čarov Selške do- line. Ni prav veliko besed, ki dopolnjujejo njegovo Rudolf in Micika s prijatelji na Triglavu. Za pohod v naše čudovite gore se je vedno našel čas. Foto: družinski arhiv avtorice Železne niti 15 Dr. Rudolf Andrejka plemeniti Livnogradski 92 podobo Človeka, zato so še toliko bolj dragocene. Do srečanja z Miciko Tavčar je bil njegov prosti čas, njegovo veselje do planin in narave posvečeno predvsem okolju, v katerem je živel, to je Postojni in Radovljici z bližnjimi hribi. Preko Micike pa je spoz- nal Selško dolino, ki ga je prevzela s svojimi lepo- tami, prebivalci, zgodovino. Vsemu temu je posvetil dosti svojega dela. Raziskoval je preteklost prebi- valcev, imena družin (selške prednike), izdeloval je družinska drevesa. Češnja na Prevali Stoji, stoji mi črešnja Tam na zelenem bregu. Okoli češnje senčica Pod češnjo majhna klopica Za me pripravljena. Od Krope ob Jelovici Gre v Selca moja pot. Težavna je do Prevali Pa lahka odondot. Oj češnja ti košata, Oj tiha klopica! Saj rada me imata, Nikomur ne izdata, Kako sva srečna bla. Ko pomlad bo cvetela, Spet bova tam sedela Poslušala tam tičke pet V sreče snu sama. Svet Mohor zre na naju, V blaženem tem raju Kraljuje Micika. Selške doline pa ni le občudoval in raziskoval nje- no preteklost, ampak na področju planinstva tudi marsikaj naredil. Kot tajnik Planinskega društva je veliko pripomogel k postavitvi planinske koče J.E. Kreka na Ratitovcu. Narisal je neštevilne markaci- je ob planinskih poteh in po pripovedovanju je na Micika Andrejka pred eno od knjižnih polic. Foto: družinski arhiv avtorice Micika na češnji. Foto: družinski arhiv avtorice Železne niti 15 Dr. Rudolf Andrejka plemeniti Livnogradski 93 njegovih oblačilih ostalo kar nekaj barve, kar žene Micike ni ravno razveselilo. Kadar sta preživljala proste dneve v Selcih, se je pogosto podal na Ratito- vec, peš iz Selc. Pot do Selc ju je oba skupaj večkrat vodila od železniške postaje na Trati po grebenih in čez vasi in vrhove v Selca. Vsa ta dolga pota je zmo- gel in z veseljem prehodil, čeprav je bil leta 1914 op- Rudolf Andrejka ob otvoritvi koče na Ratitovcu. Foto: družinski arhiv avtorice Rudolf Andrejka v visokogorju. Foto: družinski arhiv avtorice roščen vojaške službe zaradi kroničnega obolenja srčnih zaklopk. Poleg peresa in popotne palice je uporabljal tudi fotoaparat. Poslikal je hiše v Selški dolini, planinske motive s prijatelji, pa smučanje v Planici , počitnice ob morju (Rab, Hvar) in sproščene trenutke med prijatelji. Ob svoji obširni in raznoliki dejavnosti, zani- manjih in delu je sodeloval z mnogimi Slovenci, ki so zapisani v naši zgodovini. Z mnogimi je prijate- ljeval, z mnogimi navezal prijateljske vezi ob poklic- nem delu. To dokazujejo ohranjena pisma z zahvala- mi, kartice s pozdravi in prisrčnimi dobrimi željami in podpisi z vseh področij družbenega dogajanja: dr. Anton Korošec, uredniki in predsedniki (Ljubljanski zvon, Slovenska matica, Glasbena matica, Dom in svet), pa dr. Anton Breznik, Franc Milčinski, beograj- ski nadškof Josip Ujčić, ljubljanski škof Bonaventura Jeglič, F. S. Finžgar, pevec Julij Betetto in drugi. Stike pa je navezoval in ohranjal tudi po Jugoslaviji in drugih evropskih državah. Bil je član Rotary kluba, tudi njegov tajnik in je z vsem svojim življenjem kazal k njegovim ciljem: pospeševati in razvijati ideal služenja v zasebnem, poslovnem in javnem življenju. Druga svetovna vojna z vsemi pretresi in napori (umik iz Beograda, selitev …) je povzročila poslabša- nje njegovega zdravja, njegovo srce je opešalo. Leta 1948 se je njegovo življenje izteklo. Železne niti 15 Dr. Rudolf Andrejka plemeniti Livnogradski 94 Ohranjeno je sožalno pismo, ki ga je soprogi Miciki poslal predsednik Akademije znanosti in umetnosti dr. France Kidrič: ''Ob smrti Vašega lju- bega soproga, našega dobrega prijatelja ter vedno uslužnega, skrbno delovnega tovariša, ki je vztrajno in z ljubeznijo sodeloval pri delih naše Akademije, Vas prosiva, da sprejmete izraze našega globokega sožalja in sočutja. Na dragega sodelavca hočemo ohraniti zvest in lep spomin. Blagovolite sprejeti, spoštovana gospa, sožalne besede Akademije kot znak spoštovanja in priznanja, ki gre delu umrlega soproga.'' V zahvali je soproga Micika zapisala: ''To je začetek težke in samotne poti, na kateri ni več tiste- ga bitja, ki nas je s požrtvovalno skrbjo in ljubeznijo spremljalo toliko let. Minilo je veliko, kar je bilo le- pega v življenju – ostala pa je bolečina v srcu.'' Vsa dolga leta te samotne poti mu je na grob no- sila bele krizanteme in bele sveče. Dokler je zmogla potovanje, pa je s cvetjem hodila tudi na grob Jer- neja in Julije Andrejke v Rovah pri Radomljah tako, kot sta z Rudolfom skupaj obiskovala tudi te njemu ljube kraje. Rudolf Andrejka med prijatelji. Foto: družinski arhiv avtorice Grobnica bratov Andrejka na ljubljanskih Žalah, kjer sta pokopana tudi Rudolf in Micika. Foto: družinski arhiv avtorice