VESTNIK NOTICIERO Ob 25-letnici vetrinjske tragedije VESTNIK je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. Izdaja ga konzorcij. Predsednik Edi Škulj, Ramon Falcon 4158, Suc. 7, Buenos Aires. Ureja uredniški odbor: Miha Benedičič, Karel Mauser, Anton Skubic, Rudolf Smersu. Upravnik: Janez Kralj, Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, Bs. Aires. VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Editor y redactor responsable: Eduardo Škulj, Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) is the voice of slovenian anticommunist veterans. Ovitek: arh. Jure Vombergar Naročnina: Argentina 700 pesov, Južna Amerika: enakovrednost v dolarjih, ZDA, Kanada: 3.50 dolarja, Evropa: enakovrednost ameriško-kanadske naročnine. — Za letalsko dostavljanje doplačati 3.50 dolarje. Imprenta: Talleres Graficos Vilko, Estados Unidos 425, Bs. Aires (33-7213) Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.036.986. VESTNIK-NOTICIERO 1970/V — 26-10-1970 Director: Eduardo Škulj, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires (7) Registro Nacional de la Propiedad Intelectual No. 1.036.986 Za božič v letu 1970 Božič je spet, ne več tako bridek kakor je bil v letu 1945 in v prvih letih našega begunstva, vendar nas bo tudi to leto, ko ga petindvajsetič praznujemo v tujini, na svoj način skelel ob vsej lepoti in ljubezni, ki jo skriva v sebi. Ko se je Bog rodil, so peli angeli, toda tudi Herod nasilnik je koval svoje sklepe. Ob vsaki ljubezni in ob vsaki pravici so ljudje, ki se vesele, in ljudje, ki oboje takoj obsodijo za smrt. V tem se življenje v skoraj dveh tisočletjih ni spremenilo. Mislimo ob letošnjem božiču, da smo bili tudi mi rojeni za ta svet zato, da bi nosili ljubezen in pravico, kakor so bili tisti tisoči, ki so vred petindvajsetimi leti po mukah in trpljenju spet s tega sveta odšli. Spoznajmo, da v božični skrivnosti ni samo ljubkost božjega Otroka, da je v njej tudi Ecce homo s trnjevo krono in s škrlatnim plaščem zasramovanja. Vzemimo vso božično skrivnost, le tako namreč bomo razumeli tudi skrivnost trpljenja in navidezno zmago krivice in sovraštva. ir Zveza društev slovenskih protikomunističnih borcev želi vsem krajevnim organizacijam, odborom in vsem. članom in njih družinam, žeg-nan božič in prav tako žegnano novo leto. Naj nas božična skrivnost krepi v taki meri, da bomo znali srečo sprejemati brez objestnosti in trpljenje z mirno vdanostjo. Karel Mausei SLOVENSKIM VOJAKOM VOJAKI SLOVENSKI, ki skozi prevrata viharje krvave in bes njih strasti skoz mesta, vasi junaško ponesli zastavo ste vere katoliške prave s sijajem časti; pravnuki pradedov svobodnih, nosivcev slovenske države s prostrano mejo čez dol in goro; ponosni stražarji postav in šeg naših še stare veljave, ki strumno, srčno, kot skale trdno zvrstili ste svoja telesa v jez božji v dneh stiske, poplave zablod čez zemljo; vi vitezi novi slovenski, ovenčani z venci zmag, slave v dneh groze, krvi in zlobne moči; poguma in volje stebri, korenine rasti naše zdrave, ki se iz nižave tostranstva s preskušnjami svetimi vzpenjate v večne višave: naj Bog vas živi! Sijajno končali, v vrh zmage pognali ste svojih trum boje, spolnili pogoje za zmago, — junaško obliti s krvjo! Čeprav ni trinoštvo na tleh še, v poroštvo vaš zbor je, on poje, ko da je še vedno z dolžnostjo dosledno zbran v borbene roje, da duh bo zmagavec nad mrtvo snovjo! Že dan se nam bliža, ko r znamenju križa lazpnete v svet soje časti in priznanja! Za tveganje svoje v preskušnjah vi boste stražarji nad našo svobodno zemljo! VIJAKI PEKLENSKI, ki stiskajo še nas krvavo, boleče kot skrivne pesti z različnih strani, /drobili se bodo pod silo udarno! Tako nam šepeče up ter nas krepi! Skoz sive zastore teh dni se že slutnja veselo leskeče v globine srca med brstje želja, in vera v pohode in zmage vrst vaših nam v prsih trepeče v dneh tihih solza, ki jih je sveta sram, — da je že blizu rešilni dan polne svobode in sreče brez kaplje gorja! Vsi čakamo vaših udarnih trum v dan iz dne bolj koprneče za varen tek dni brez solznih oči. Naj viteška vaša krdela in strojnice, bombe bobneče, nasilju rušeče mogočne prestole in žrtev vseh vrst prenapolnjene ječe, Kog blagoslovi! Vi v svojih zmag zarji nam boste stražarji jeklene narave ter žive trdnjave pravično razmaknjenih novih meja! Nad našo posestjo z vojaško zavestjo od Kolpe do Drave, od Mure do Soče, v naš Jadran tekoče, v oklepu ustave ' i boste bedeli kot slopi gora! Vi nam ohranili, vi hoste branili, zajeti v sij slave junakov, v stoletjih brez sence menjave tri bistvo Slovenstva tvoreče svetinje: tla, narod, Boga! Zoran Zagoranski KAJ JE NAŠA PRVA NALOGA? Odgovor tistim, Ivi priporočajo koeksistenco in kapitulacijo Od časa do časa se v naši emigrantski javnosti pojavijo predlogi o slovenski prihodnosti v obliki načrtov, obvestil, programov in deklaracij, ki v večini primerov govore o vsem mogočem, samo o tem ne, kar je prvo, bistveno in najvažnejše. Naša prva naloga in naša najvažnejše delo je vendar neprestano razkrinkavanje nasilstev komunističnega režima in lažnivost komunistične ideologije. Zato mora biti vse delo slovenske politične emigracije in tudi vseh zdravih sil v domovini namenjeno temu cilju. Kdor misli in dela drugače, se mu je ali zameglil pogled v prihodnost ali pa je obupal nad svobodo in demokracijo. Kakšen smisel in pomen naj ima npr. za emigracijo in zlasti za slovensko prihodnost, dajati slovenskim komunistom nasvete, kako naj gospodarsko, politično in drugače uredijo našo domovino? S takimi predlogi in nasveti— če bi jih komunisti sprejeli — samo krepimo in podaljšujemo komunistični režim. Kakšen smisel naj ima zahteva po izpopolnitvi in utrditvi slovenske komunistične republike? Ali tisti, ki to predlagajo, ne vidijo, da s tem zapirajo vrata svobodi in demokraciji?!! In kakšen pomen ima govoriti o suverenosti v komunistični državi? V komunističnem sklopu niti države niso suverene, kaj šele „republike" na papirju ali pa celo narodi. Komunizem je sinonim za centralizem in diktaturo. Njegov odnos do svobode, demokracije in suverenosti je prav tak kot odnos med ognjem in vodo. In kaj naj rečemo o zahtevi po ..demokratičnem pluralizmu" v Sloveniji. Dokler bo Slovenija v komunističnih kleščah, toliko časa ne more biti govora ne o demokraciji ne o pluralizmu t. j. priznanju in sodelovanju z drugimi političnimi strankami in nekomunističnimi organizacijami. Naj povedo tisti, ki lahkoverno predlagajo komunistom v Sloveniji ..demokratični pluralizem", v kateri komunistični državi pa obstaja več političnih strank in opozicija komunistični stranki. Ali mar mislijo, da bo v Sloveniji drugače? Komunizem ne pozna ne pluralizma, ne kompromisov, ne sodelovanja, ne delitve oblasti. Je omnipotcnten, kar so okusili vsi tisti, ki so hoteli po svoje korakati (Ogrska, češkoslovaška). V nekem emigrantskem tisku beremo, da je treba korakati „s časom in duhom razvoja" in da je potreben »realizem". To ni nič drugega kot besedni plašč, s katerim naj se pokrije kapitulacija in začne koeksistenca. »Klic Triglava", ki priporoča to novo politično linijo pomilovalno piše o naši emigrantski antikomunistični opoziciji, češ, da je njen prvi in morda edini namen zrušitev enopartijskega režima v domovini (glej Klic Triglava štev. 375). Slovenski protikomunistični borci — ob 25-letnici pokola 12.000 slovenskih vojakov — ponavljamo in slovesno izjavljamo, da je res PItVI namen slovenske protikomunistične emigracije in še posebej protikomunističnih borcev pomagati domovini pri rušenju komunistične tiranije. Zato odklanjamo vsako koeksistenco, dajanje nasvetov, govorjenje o spravi (ovce z volkom), pisanje o realistični politiki; zato tudi obsojamo obiske domovine po vodilnih javnih delavcih in zlasti še po bivših protikomunističnih borcih. Sm. R. Druga stran neke 25-Ietnice »Katoliški glas" v Gorici, ki ga bližina meje ni okužila, ustrašila in pokvarila, kakor je mnoge druge publikacije in še več posameznikov, je dne 18. junija priobčil pogumen in odkrit članek o vrnjeni Slovenski narodni vojski in zverinskem komunističnem pokolu te vojske. V članku so navedeni vsi transporti vrnjenih vojakov in civilistov. Nato sklene Katoliški glas svoja izvajanja takole: Po vsej Sloveniji, pa tudi v zamejstvu se je zadnje tedne proslavljala 25-letnica osvoboditve slovenskega naroda. Če pomeni beseda »osvoboditev" rešitev okupatorskega jarma, potem je vredno, da se ta dogodek proslavlja. Toda, če pomeni osvoboditev zamenjavo rjavega in črnega fašizma za rdečega, komunističnega — in tako je žal v naši domovini bilo — te besede mi demokratični Slovenci v zamejstvu ne moremo pozdraviti zlasti še, ker je bil nastop svobode v maju leta 1945 za vse čase oskrunjen s pomorom tisočev sinov istega naroda, kateri so imeli le eno krivdo: postavili so se proti nasilnemu komunizmu, ki se je hotel polastiti naše zemlje. V tem sicer niso ušt eli, a po 25 letih jim razvoj dogodkov v matični državi daje prav: Komunizem je Slovenijo moralno, gospodarsko in narodno opustošil ter se izkazal za nesposobnega, da uresniči to, kar je obljubljal. POSLANICA NARODNEGA ODBORA ZA SLOVENIJO R. NLVONE, PREDSEDNIKE ZDA Spoštovani gospod predsednik! Narodni odbor za Slovenijo je v svobodnem zapadnem svetu predstavnik demokratičnih Slovencev v emigraciji, ki odklanjajo komunistično diktaturo v Jugoslaviji, katere sestavni del je Silovenija. Do svoje smrti lanskega novembra, je predsedoval temu Narodnemu odboru, ki ga tvorijo demokratične slovenske politične stranke, dr. Miha Krek, bivši minister in podpredsednik jugoslovanske vlade v Londonu. Pred Vašim odhodom v Evropo, ko boste obiskali tudi Jugoslavijo, izpolnjujemo željo svobodoljubnih slovenskih demokratičnih izseljencev, ki živijo v Severni Ameriki, Kanadi, Južni Ameriki in zahodni Evropi, da Vam predočimo eno najhujših ran, ki jih je zadal komunizem slovenskemu narodu. Med drugo svetovno vojno je komunistična partija Jugoslavije v propagandi dokazovala, da je njen edini cilj, borba proti okupatorju. Svobodoljubni Slovenci se niso dali prevarati in so spoznali, da je glavni cilj partije, — kar danes vodilni komunisti sami priznavajo —: izvesti komunistično revolucijo in nato z diktaturo manjšinske komunistične partije zavladati narodom Jugoslavije. Zato so bili v času sovražne okupacije proglašeni za zločince vsi, ki so se upirali komunistični revoluciji. Za zločince so bili proglašeni tudi vsi tisti, ki so se borili proti nacističnemu okupatorju, če se niso podvrgli vodstvu komunistične partije in podpirali njenih ciljev. Slovenci so se kot svobodoljuben narod uprli z orožjem namenom komunistične partije in to tako, kakor so jim dopuščale razmere v času sovražne okupacije. V Sloveniji so se protirevolucionarji organizirali v domobranske formacije, katerih namen je bil braniti dom in družino pred komustičnk. * zločinci in preprečiti uvedbo komunističnega režima. Domobranski borci so bili globoko prepričani, da z bcrbo preti komunizmu v Sloveniji branijo tudi svobodo zahodnega sveta. Posebno še, ker so bili komunistični partizani nadvse sovražno razpoloženi proti zapadnim demokracijam, predvsem proti Združen:m državam Amerike. Ko je sovjetska armada omogočila komunističnim partizanom, da so leta 1945 prevzeli oblast v Jugoslaviji, se je nad dvanajst tisoč slovenskih domobrancev-prot'revolucionarjev, ki so sc borili proti komunizmu s števil-nimi civilisti umaknilo v Avstrijo, kjer so prosili za zaščito angleške okupacijske oblasti. Angleške okupacijske oblasti pa so koncem maja 1945 začele vračati slovenske domobrance v Jugoslavijo z izgovorom, da jih hočejo prepeljati v Italijo. Kot posledica tega vračanja je naš slovenski narod zadela največja nesreča v zgodovini. Jugoslovanski komunistični režim je po končani vojni in po končani revoluciji brez zaslišanja in sodbe dal junija 1945 pomoriti nad 12.000 slovenskih domobrancev-protirevolucionarjev, ki so bili pred smrtjo strahotn i mučeni in nato pometani v množične grobove. Primerjajoč število pripadnikov slovenskega naroda in Združenih držav Amerike, je to toliko, kot bi sovražnik v enem mesecu pomoril 1,500.000 vojakov Združenih držav Amerike v starosti od 18 do 40 let. Vemo, da mrtvih ni mogoče obuditi. Naša prošnja je le ta, da posredujete pri vodnikih komunističnega režima v Jugoslaviji: da vrnejo pomorjenim borcem za svobodo slovenskega naroda čast, ki so jim jo vzeli s tem, da so jih proglasili za zločince; da komunistični režim Jugoslavije označi in pove, kje so grobovi teh nesrečnih žrtev; da staršem, ženam, otrokom in sorodnikom omogoči pietetno počastitev mrtvih vsaj ob 25-letnici njihove mučeniške smrti. Zaupajoč v Vaše odločno stališče proti komunizmu in za svobodo narodov, kar ste tudi javno poudarili, Vas prosimo, da ne prezrete naše prošnje. Stare Miloš, vršilec dolžnosti predsednika Narodnega odbora za Slovenijo Buenos Aires, 24. septembra 1970. PISMO ZVEZE DSPB G. It. NIKONU, PREDSEDNIKU ZDA Cleveland, 18. septembra 1970 Gospod predsednik! Kakor povedo uradna poročila, nameravate v bližnji bodočnosti obiskati Jugoslavijo. Ni naš namen oporekati Vaši odločitvi napraviti takšno potezo deželi v oblasti komunistov, in tudi re razpravljati o razlogih, ki so Vas pripeljali do srečanja z jugoslovanskim komunističnim diktatorjem Titom. Smatramo pa za svojo dolžnost, da kot nekdanje žrtve komunistične tiranije in danes kot državliani najmočnejše demokratične dežele na vsem svetu poudarimo nekatera dejstva, ki jih ne bi smeli prezreti pri katerem koli srečanju s komunističnimi voditelji, in še posebej z jugoslovanskim komunističnim šefom Titom. 1) Nedavno je ameriški tisk na splošno priznal, da je bil v Čilu pri svobodnih volitvah izvoljen marksist za predsednika dežele. To pozno javno odkritje naj bi nas stalno spominjalo, da so komunistični režimi v vzhodnoevropskih deželah bili postavljeni po sklepih Jaltske konference in da nobeno izmed določil takratnega dogovora ni bilo uresničeno s strani komunističnih režimov v posameznih državah. Predsednik ZDA je sicer podpisal Jaltski dogovor, a nihče se ni pobrigal in tudi ne vztrajal na tem, da bi bile vse točke dogovora, še posebej pa one o svobodni izbiri vlade, uresničene. Tako je vlada ZDA še vedno odgovorna za tragični položaj, v katerega so bile vzhodnoevropske dežele pahnjene. 2) Gospod predsednik! Trdno upamo, da še vedno vztrajate v gledanjih, ki ste jih na lastne oči dojeli ob vašem obisku komunistične dežele in jih objavili v reviji Post 12. oktobra 1963, govoreč o administraciji, ki namerava 79.000.000 Vzhodnoevropejcem, upajočim v svobodo, to upanje ugasniti: „Ničesar ne bi smeli storiti v korist komunističnih vlad teh dežel, dokler ne bosta naš namen in delo šla v pomoč narodom, da se osvobode komunistične nadvlade. Tako npr. moramo kritično pretresti celotno zadevo naše pomoči Jugoslaviji. Vojaško in gospodarsko smo od poletja 1915 do poletja 1962 dali Jugoslaviji skoraj 2,3 milijardi. Večino te pomoči smo dali, ker se je Tito razšel z Moskvo, in mislili smo, da se bo z našo pomočjo razdor povečal... zdaj pa je že skoraj jasno, da bo vojaška oprema, ki smo jo dali Titu, na strani Sovjetov v slučaju svetovnega spopada. V luči naših izkušenj z Jugoslavijo ne bi smeli torej pod nobenimi okolnostmi nuditi pomoč katerikoli državi s komunistično vlado na čelu. Zdi se namreč, da v trenutku, ko dajemo pomoč, slonimo na prepričanju, da s tem dejanjem utrjujemo satelitsko komunistično vlado v njenem odnosu napram Sovjetski zvezi. A zavedati se moramo, da se bodo komunisti, čeprav imajo te in one spore med seboj, spet povezali skupaj, brž ko bo to nujno. Je pa še drug veliko močnejši razlog: nikakor ne moremo mirno sprejeti na znanje dejstvo, da se milijoni za železno zaveso utapljajo v komunističnem suženjstvu, obenem pa zahtevati, da bodo drugi narodi verjeli našemu odklonu komunizma kjerkoli drugod po svetu." Gospod predsednik! Upoštevajoč napeto stanje v onem delu sveta, ki ga boste obiskali, si drznemo spomniti Vas na Vaše nekdanje prepričanje, da „se ne sme barantati z upanjem milijonov ljudi v svobodo," živečih v deželah pod komunistično diktaturo. Narodne skupnosti, izvirajoče iz dežel onstran železne zavese, so upr- te v Vas in od Vašega zadržanja pri obisku v komunistični Jugoslaviji je odvisno, kako se bodo izrekli naši glasovi pri prihodnjih volitvah. Z odličnim spoštovanjem Original gornjega pisma v angleščini se glasi: To the President of the USA, Richard M. Nixon, VVashington, D. C. Mr. President, According to the official announcement your plan in near future to visit Yugoslavia. We do not intend to question your decision to make such a gesture to a Communist dominated country, nor do we challenge your motivations which led you to meet the Yugoslav Communist dictator Tito. But we feel it is our duty as the former victims of the Communist tyranny and now as the citizens of the strongest free democratic country in the vvorld to point out certain facts \vhich should not be overlooked at any confronta-tion with the Communist leaders, in this particular čase, the Yugoslav Communist leader Tito: 1) Recently, the American press generally admitted, that in Chile the first Marxist was elected by free elections as the President of a country. This late puhlic revelation should serve as a constant reminder that ali Communist regimes in the East European countries have been im-posed upOn them by the Yalta conference and none of the provisions of the agreement have been fullfilled by the Communist regimes of the res-pective countries. Nevertheless, the USA President put his signature to the Yalta agreement, but nobody took čare and insisted, that ali provisions of the agreement, particularly the free choice of govemment, should be carried out. Thus, the USA Government is stili corresponsable for the tragic situation the East European countries haVe been pushed into. 2) Mr. President, we strongly express our hope you stili stick to your conclusions you got first hand at your visit of the Communist countries, published in the „POST“ October 12, 1963: By Richard Nixon — Admi-nistration drifts towards a policy of negotiating away 97,000.000 Eastern European’s hope for eventual freedom. Excerpts from your statements: „We should do nothing for any of the Communist governments of thesc countries unless its purpose and effect. Jože Melaher tajnik Karel Mauser predsednik ■ i will be to help the people to get relief from Communist oppression. For example, our whole program of the aid to Yugoslavia must be vei-y critically reappraised. We provided nearly 2,3 billions in military and econo-mic aid to Yugoslavia from mid-1945 through mid-1962. We gave most of this aid because Tito had split with the Kremlin, and we believed that by subsidizing Tito we could widen the split... and now it is quite apparent that the military equipment we provided for Tito would be on the Soviet side in the event of world conflict. In the light of our experience in Yugoslavia under no circumstances should military aid be provided for any country \vith Communist govem-ment. Such military assistence may appear at the moment it is granted to be justified on the ground that it would strengthen the hand of a satelite Communist government against the Soviet Union. But we must re-cognize that while the Communists have differences among themselves, when chips are down they are going to join forces against us. And there is even more far-reaching eonsideration. We cannot appear to acquiesce in the Communist enslavement of million behind the Iron Cur-tain and stili make our opposition to Communism elsewhere credible. Mr President, considering the tense situation in that part of the world we take the liberty to urge you to stick to your former convictions „not to negotiate away the hopes of millions for freedom" of the countries stili under the Communist dietatorship. The nationalities originating from the countries behind the Iron Cur-tain and stili make our opposition to Communism elsewhere credible." visit to Communist Yugoslavia how we shall čast aur votes at the next elections. Respectfully Yours Joseph Melaher, Karel Mauser, secretary chairman Slava in hvala vsem, ki so nam pred 52 leti ustvarili 29. oktober in nas osvobodili izpod tisočletnega germanskega jarma. Sedaj pa ;e naša naloga, da ustvarimo nov 29. oktober in rešimo domovino komunistične tiranije. Pozdravljena belo-modro-rdeča zastava, simbol slovenstva, naš ponos in naše upanje, še boš plapolala v osvobojeni slovenski domovini, toda čista, neomadeževana, brez komunistične zvezde. Dr. Tine Debeljak SLOVENSKI SLOVNIČARJI, PROTI REVOLUCIONARJI IN ZMAGOVITI UMIK PRED 25 LETI Zdaj je izšel Slovar slovenskega knjižnega jezika A. do H, ki ga izdaja Slovenska akademija znanosti in umetnosti v Ljubljani.. Akademiji predseduje J. Vidmar, bivši predsednik OF, izhaja v slavističnem razredu, ki mu predseduje dr. K Kret, urejuje pa ga zbor strokovnjakov, ki mu predseduje pesnik M. Klopčič, vsi komunisti. In verjetno so tudi vsi tajniki teh uradov komunisti, ki odločajo potem o tem, kar predlagajo ko-misiie strokovnjakov. Zanimalo me je, kako ta slovar gleda na problem protikomunističnega odpora med drugo svetovno vojno: na vaške stražnike (belo gardo), četnike in domobranstvo. Ugotovil sem tole: Belogardizem je „nrotirevolucionarno gibanje med narodnoosvobodilnim bojem v Sloveniji" (str. 116). Domobranstvo je protirevolucionarna vojaška organizacija v Sloveniji med narodnoosvobodilnim bojem" (463). četništvo: „med narodnoosvobodilnim bojem pripadniki protipartizanskih oboroženih enot Draže Mihailoviča" (291). Vedno te protirevolucionarne enote nastopajo z raznimi prilastki: »belogardistične tolpe" (116), »izdajalski belogardizem" (116), »zločini belogardizma" (116) itd in vedno v zvezi z okupatorji kot ni ih pomagači, npr. »Švabi in belčki" (114), »belci in Lahi" (114), »Nemci in domobranci" (463), »ustaši in četniki" (291). Marsikdo izmed nas bi se s to oznako, da smo bili »protirevolucionarni med vojno" kar zadovoljil. Toda če natančno pogledamo, ima ta oznaka »protirevolucionarnosti" v partizanskem tisku drugačen pomen, kot ga dajemo mi. Ta-le namreč: »Medtem, ko se je vodila revolucija za narodno osvoboditev, so vaški stražniki, domobranci in četniki bili proti naši narodni revolucij osvoboditve (narodne namreč), zato so se vezali z okupator ii in postali njih pomagači; torej so bili — izdajalci naroda, ki so kot zavezniki Osi nastopali proti zahodnim zaveznikom. Ti protirevolucionarni so bili — v kolikor je bil partizanski boj boj za socialni progres — tudi reakcionarji, ki so branili sestav svoje kapitalistične družbe." Vse to imajo komunisti v mislih, ko govore o »protirevolucionarjh". Sčvar na stoji drugače. Vsi ti ..belogardisti" so bili revolucionarji proti komunistični revoluciji med okupacijo naroda. Da je bilo to, kar je uganktln. KP-T in KPS in OF med vojno, komunistična vstnia, nihče več ne dvomi, oni sami se pa s tem celo ponašalo. »Nismo bili nacionalisti, smo bili internaeionnlisti", je neštetokrat potrdil TPo sam, zadniič ob častnem doktoratu ljubljanske univerze. Tn Marinko ie cinično pripomnil, da so samo ..izpolnili samo obveznosti VIT. kongresa. Internacionale". ..Proletarske brigade" so bile toga samo dokaz, kar celo Stalinovi takratni državni poptiki ni bilo všeč. komunistični ra. Pila le to komunistična revolucija. Proti njej so nastopili vaški stražarji, domobranci in četniki: prvi in dru- gi verjetno najbolj iz verskega in demokratičnega prepričanja, zadnji iz nacionalnega. In ker se je ta revolucija vršila med okupacijo, se je pač vršila pri komunistih s pomočjo vseh komunistov, ki jih ni bilo malo v laški in nemški vojski in policiji, in z očitno pomočjo generala Roatta, ki je to na procesu v Rimu priznal; protikomunistični revolucionarji pa so se prav tako branili pod zaščito tistih, ki so jim edino mogli dati orožje za obrambo življenj, okupatorjev, toda ne da mu pomagajo, ampak da ga izigravajo v prid zahodnim zaveznikom v prvi priliki ter tako rešijo domovino komunizma in okupatorja. Niso delali torej za okupatorja, temveč proti njemu in proti komunizmu v okviru mednarodnih haaških konvencij, ki dovoljujejo policijsko samoobrambo in varovanje reda pod okupacijo. Da je temu bilo tako, pričata tako Hitler in Mussolini sama. Hitler je pisal 9. marca 1943 Mussoliniju: „Duce, najbolj mi je zoprno delovanje nekaterih vaših lokalnih uprav, ki v tem času ustvarjajo oborožene formacije (misli MVAC) organizacij, ki so pripravljene ob prvi priliki obrniti se proti nam..., ki čutijo večno sovraštvo ne samo proti Nemčiji, temveč tudi proti Italiji... in so globoko pripravljeni udariti nam v hrbet, kakor hitro se bodo izkrcali Amerikanci ali Angleži... Vem pa, da je general Roatta popolnoma nasproten temu mojemu pogledu na položaj...*1 In Mussolini je odgovoril: „Sem popolnoma vaših misli Vsi ti so sovražniki Osi in so pripravljeni v primeru zavezniškega izkrcanja stopiti na stran naših sovražnikov, kar bi nas spravilo v težak položaj...‘‘ To je torej tisto hlapčevstvo Osi, o katerem nenehno in povsod govore partizani, dočim pisma Hitlerja in Mussolinija govore drugače. (Alvaro Arauz: Hitler y Mussolini, su correspondencia secreta de guerra, Mexico, 1949, str. 74 in 82.) Niti ena puška ..belogardistov" se ni sprožila proti zahodnim zaveznikom in niti ena na ozemlju zunaj Slovenije, recimo na vzhodni fronti, kamor so hodili protikomunistični prostovoljci satelitov bodisi Slovakov ali Hrvatov... Belogardisti niso bili pomagači ne hlapci Osi, bila je med njima kvečjemu samo borba: kdo bo koga? (namreč: „okrog prinesel"). Tu pa je komunistom priskočila na pomoč — samo ameriška kratkovidnost ter nasprotovanje angleški ..kolonialni politiki" in Churchillov neuspeh — z invazijo na Balkan. Z najmanjšo invazijo par bataljonov bi se položaj obrnil v dobro — belogardistom, ki bi tako v boju proti okupatorjem postali resnični osvoboditelji domovine pred okupatorjem in pred komunizmom. To je en smisel tega „protirevolucionarstva proti NOV"; drugi pa je podtalna misel, da je bil ves belogardizem — reakcionaren, samo obramba za razredne privilegije kapitalistične družbe, »fašizma". ■ Toda tudi tu pokličimo na pričevanje partizanske pisce. Le nekaj mesecev pred ustanovitvijo OP, h kateri je pristopil Edvard Kocbek, je pisal — decembra v Dejanju (str. 407). „Ne istimo se s svetom levice, kakor, si jo predstavlja ekskluzivni marksizem... Tak ekskluzivizem je lahko največja ^apaka, ki jo lahko zagreši kak nazor, posebno še tisti, ki se veže z idejo socialnega napredka... Mi se ne moremo pridružiti protičloveški smeri marksističnega gibanja, ki ga ta pokret vodi... Komunistična stranka postavlja trditev: Edino jaz odrejam pot in način, kako koristiti delovnemu ljudstvu. ... S tem stališčem pa komunistična organizacija ne prihaja samo v nasprotje samo s svojimi člani, ki etično mislijo, ampak z vsem naprednim človeštvom, posebno pa še z bistvom zapadne kulture, ki je na tej etiki zgrajena in je plemeniti izraz tisočletnih naporov najboljših in najmočnejših evropskih ljudi. To pomeni zanikanje celotne njene strukture... Sodelovanje z marksisti je dvomljivo celo zgolj v socialno političnih zadevah... Naše stališče ni nobeno stališče reakcije... ampak korektura in opominje-valec tistim silam, ki so si danes uzurpirale pravico, da vežejo svoje podtalne in ekskluzivne nazore s težnjo po socialno-političnem napredku delovnega človeštva. Prepričani smo namreč, da tako vezanje lahko postane usodno tako. za marksizem, še bolj in prej pa za celoten socialni razvoj v Evropi" ('407). Torej: komunizem ni noben napreden tok evropskega človeštva, ampak zator evropske zahodne kulture sploh. Ta kultura je grajena na krščanski etiki in njeno nasprotje je moralni relativizem, v „katerem KP stranka, oziroma celo samo njeni voditelji odločajo, kaj je dobro in kaj zlo, in mislijo, da jim je dovoljeno vse od laži do ubijanja". To je „protičloveška smer marksizma", pravi Kocbek! Je „največja napaka človeštva!" ..Marksistična morala je popolnoma enaka kapitalistični!" torej: je fašistična kot ona! Tudi ni napredni1., dasi si ..uzurpira" napredno linijo." Je torej — reakcionarna!! Torej tisti, ki se bori za zahodno evropsko kulturo, se bori za »plemeniti izraz najboljših in najmogočnejših evropskih duhov" (407). In to so bili — »belogardisti", ki so se borili za zahodno evropsko kulturo in krščansko etiko. Bili so torej napredni borci. Revolucionarji proti komunističnemu tudi socialno-političnem reakcionarstvu! 2. Toda v Slovarju se bo bralo med drugim tudi o strahopetnosti belogardistov v takih frazah pod gesli, kakor je tale: „to so nažgali belčke!" (str. 114). še bolj nazorno pa je napisano v Slovnici slovenskega jezika iz leta 1956, kjer na str. 278 stoji stavek: »partizani so planili, toda sovražniku so videli samo pete". Kaj pa pravi zgodovinska resnica, ki bo tudi morala priti nekoč na dan ? Meni je neki bivši partizan, ko sem ga vprašal, kaj so delali v hribih, odgovori): »Skrivali smo se, izzivali in bežali..." To je povprečno mnenje nekoč prisiljenih partizanov. Toda tudi pričevanja vodilnih partizanov potrjujem prav to, namreč — zadnje. Ko je španski borec in eden glavnih partizanskih veljakov Svetozar Vukmanovič-Tempo poročal med vojno samemu Titu o zadržanju partizanov, ki .i'b je nadzoroval leta 1948, je ugotovil: »Partija je v zelo slabi koži... in člani partije so se izkazali zelo pogosto za figavce..." (Citat omenja Hjstoricus v Katoliškem glasu 1955, štev. 26.) Ko sem bral zgoraj omenjene besede iz Slovenske slovnice: »Komaj to izgovori, poči strel...", sem se spomnil na podobni začetek klasičnega opisa v Kocbekovi Tovarišiji (str. 144), ki se začne: „V tistem hipu je počila prva puška..." Podčrtavam, da je mišljena ..italijanska" puška; in še to, da je vsem znano, kakšen sloves kot borec je užival laški vojak... Toda v primeru z njim se je partizanska straža glavnega štaba vsega slovenskega vodstva OF, gotovo izbrana izmed najboljših in najbolj izgrajenih in pogumnih mož, dne 26. avgusta leta 1942 nekje med Krko in Laščami, v času Roške ofenzive obnašala takole, kot nadaljuje gornji stavek Kocbek: „Glavo mi je zalila kri, pognali smo se za svojimi nahrbtniki, ki so bili večinoma razvezani in odprti. Nekdo med nami je z nečloveškim glasom zavpil: „Italijani!" Od severa se je pognala naša straža in jo ucvrla preko visoke praproti. Za stražo so počile na-dalnje italijanske puškr .. skočil sem za prvim stražarjem proti jugozahodu, kamor je začelo vse drveti... Začel se je divji pogon čez drn in strn, tekma za življenje in smrt. V trenutku sem pozabil na vse, na tovariše, na formacijo tal, na orientacijo, na včerajšnji dan, na prihodnost, na vzvišeno in zavrženo. Tako se je godilo tudi drugim. Obsedla nas je ena sama strast, strast po življenju. Ena sama misel nas je napolnjevala in držala pokonci: kako si rešiti golo življenje. To se je godilo popolnoma nagonsko, nenadoma in v edini možni obliki... Najprej smo se pognali vsi v isto smer, tik pred prvo vzpetino pa smo re nehote razleteli, vsakdo je hotel po čim-krajši poti priti na višino. V hipu se mi je zazdelo, da hežim sam, čisto sam, da so vsi drugi dobili prednost v teku, da zginjajo po vrsti pred menoj. Čutil sem le sovražnika za seboj. Iz oficirske šole v Sarajevu so me (svoj čas) poslali domov, češ da imam srčno hibo. zdaj pa sem tekel kakor zamorski atlet... Čim manj upanja sem imel, tembolj sem tekel. Spomnil sem re, da sem na majhni jasi pred seboj zagledal tovariše, kako tečejo pred mano. Med njimi so bili borci iz zaščitne čete. Zakričal sem z obupno divjim glasom nanje: ,.Streljajte, hudiči!" Hotel sem še reči, da naj jih bo sram, ker so puškarji, toda nisem mogel. Nihče re ni ozrl, vse zaman, vse je bežalo, kakor noro. Sapa mi je začela pojemati, v prsih mi je plalo kakor dirkalnemu konju, kolena so se mi šibila..." Tako opisuje Kocbek zadržanje zaščitne čete in beg štaba in varuhov. .. dokler ni opazil, da „italiianskim gonjačem pojema sila". Tedaj pa je „hipoma ugotovil, da ni videl nikogar, ki bi ga zadeli, čudna smešnost je zagore'a ta hip v moji smrtni utrujenosti: bedni partizani, toda stokrat bolj smešni Italijani!" Morda bi bilo resnici bolj ustreženo, če bi stavek zaobrnili: bedni Italijani, in še stokrat bolj smečni partizani, ki beže pred takim figa-vojakom. Morda pa je bilo zadaj še kaj drugega kot figovstvo, bila je morda domenjena laška perfidna igra: vedeli so, da beži pred njimi — kot nadaljuje potem Kocbek — ves štab slovenske narodnoosvobodilne borbe: Kidrič, Maček, Lubej, Fajfar, Polič, Kardelj, Vidmar, Leskošek in sam general Avšič... Zato so tedaj laški vojaki streljali — v prazno, ker niso smeli zadeti nikogar od bežečih voditeljev slovenskega partizanstva, kajti znano je — to je priznal vodja tedanje partizanske obveščevalne službe Tepina, da so bili že prej obveščeni o napadu na Rog (Delo, 1970). Kdo je tu torej koga „nažgal“ v smislu fraze v Slovarju? In ali bi oni stavek v Slovenski slovnici spričo gornjega Kocbekovega opisa le ne bil zgodovinsko resničnejši, če bi se glasil: „Poči strel: partizani so planili, toda sovražniki so videli samo še njihove pete...' Kako pa so se obnašali ti ..strahopetni belčki" in to brez Lahov in Nemcev in ustašev... brez katerih si jih Slovar ne more predstavljati, naj navedem tale partizanski dokaz. Podal ga je partizanski komandant Milan Ciglar ob proslavi desetletnice partizanske zmage maja 1945 v partizanskem Slovenskem poročevalcu 9. maja leta 1955 pod naslovom ..Poslednji boj“. Naj pove, kako so se pred petindvajsetimi leti umikali domobranci iz domovine ob svojem poslednjem boju s partizani: „Končati svojo partizansko pot v Ljubljani, je bila velika želja prenekaterih naših borcev. Bil je to naš poslednji boj z domobranci. Težko je razumeti, da je kaj takega sploh mogoče: dni pred koncem vojne smo spet poslušali njih... pozivanje, naj se predamo. Prav blizu smo si bili, zato smo jih kaj razločno slišali... leo so vzklikali. . . zaveznikom ter svoji znameniti „vladi-enodnevnici“ v Ljubljani... Kako lepo je bilo tedaj poslušati poslednja povelja za zasedbo Liub-ljane. Lep načrt, ki pa je preveč računal na sovražnikovo nizko moralo... Toda izkazalo se je, da smo se, kar se tega tiče, temeljito zmotili... Niti za trenutek nismo imeli opravka z bežečim, uničenim nasnrotiPkom. Malo tako bvmih borb smo doživeli do tedaj in morda je bila prav ta zadnja najhuiša. Misel na to, da je Ljubljana tako blizu... nas je nenehno podžigala v našem hotenju, da se na vsak način prebijemo naprej. Teda nismo uspeli... Imeli smo izredno velike izgube zaradi topniškega ognja. Veliko število naših tovarišev je bilo naenkrat izločeno iz boja. po večini mrtvi in težko ranieni... To umikanje z ranjenci ras je najbolj oslabilo in sovražnik ie našo šibko točko spoznal... V izredno močnem ognju nam je jelo primanjkovati municije, tudi na to se je pred bojem premalo mislilo. Imeli smo tudi svojo artilerijo... tu pred vrati Ljubljane, pa nam ni nudila nobene opore. Poslušali smo goste roje granat, ki so udarmle tam daleč, kier rp'oh ni bilo sovražnika, če bi bili naši topovi tedaj polovico tako uspešni, kot so bili sovražnikovi, bi mi gotovo že istega dne prodrli do glavnih ljubljanskih bunkeriev. .. tako smo pa dobivali le nenehno povelja: za vsako ceno nanrej! Potem, ko smo zadnjikrat sprejeli ukaz, se ni dalo storiti ničesar več... Pod sam večer smo se vsi potrti umaknili. Vračali smo se brez noln- vice svojih najboljših tovarišev; v bataljonu, ki sem mu pripadal, smo izgubili domala ves komandni kader..." Ta partizanski poraz in umik naj bi bil opis zadnjega partizanskega spopada z domobranci. Toda v zgodovini je zabeležen še en — resnično zadnji spopad, nič manj zmagovit na samem pragu popolne predaje „zavezniku'‘, namreč spopad ob Dravskem mostu na Koroškem, ki ga je bil major Vule Rupnik in z njim odnesel še zadnjo zmago nad komunisti. Ne bom obširneje govoril zdaj o tem, ker je splošno znano. Kot zmagovavec nad partizani je slovenski belogardist položil svoje orožje pred noge tistega, o katerem je mislil, da mu je zaveznik. Ne meč, le sreča kriva je premagala Slovensko narodno vojsko. Na ti dve zmagi — poleg drugih sto! — sem mislil, ko sem bral te „slovnične jezikovne zglede" v Slovarju slovenskega knjižnega jezika iz leta 1970 in v Slovnici 1956. Zgodovina piše drugačne ugotovitve — kot pa od partije nastavljeni nadzorniki nad delom znanstvenikov — ki pod jezikovna gesla pišejo — partizanske fraze. Ob 25-letnici bi hotel, da ..klevetanje" Slovarja pobijejo partizanski dokumenti: dva Kocbekova o protičloveškosti K J in nje reakcionarstvu ter strahopetstvu partizanske vojske, in Ciglarjev o zmagovitem umiku domobrancev, v katerem piše spričevalo borbenosti in poguma „belčkov“ slovenski partizanski komandant. In končno je tu tudi še en dokaz, ki ga partizani še niso zabeležili: Vukova zadnja zmaga v ..poslednjem boju". Miroljubno sožitje ali hoehsistenca Odkar je prebrisani Hruščov vrgel v svet besedo o miroljubnem sožitju ali koeksistenci med komunizmom in Cerkvijo, je dolga vrsta oblastnikov, politikov, razumnikov in kristjanov že postala žrtev te spretno nastavljene zanke. Vsak nasmeh iz Moskve in vsako taktično popuščanje rdečih voditeljev jim hodi prav v pomiritev lastne vesti, ko se zavzemajo za razna sodelovanja z gibanji, ki so vodena in okužena od komunizma, ter dopovedujejo lahkovernežem, ki jih na Za-padu, tudi znotraj katoliške Cerkve, ne manjka, da je komunizem postal bolj človeški in da se splača imeti stike z njim. Tako se poskuša v imenu nekega sožitja, ki daleč to ni, in v imenu, dela za mir, ki pa daleč ne vodi k resničnemu miru med narodi, spremeniti tudi Cerkev svobodnega sveta v CERKEV MOLKA. P. \Verenfried van Straaten DVA DOKUMENTA O IZROČITVI SLOVENSKE NARODNE VOJSKE Objavljamo dva zgodovinska dokumenta o izročitvi Slovenske narodne vojske. Prvi dokument z dne 23. maja 1945 govori sicer o izročitvi hrvatskih in srbskih vojakov, toda je skoraj dobesedno podoben dokumentu z dne 26. maja, ki govori o izročitvi slovenskih domobrancev, slovenskih četnikov, srbskih četnikov in Hrvatov. Značilno je tudi to, da je na obeh dokumentih na spodnjem levem robu nalog, komu se mora povelje izročiti. Na obeh dokumentih je ..Slovenski general*' na prvem mestu. V dokumentih ni povedano, kam bodo šli transporti. Rečeno je le; da bodo transporti odšli na novo področje. Objavljamo oba zgodovinska dokumenta v originalnem angleškem tekstu in slovenskem prevodu. DOKUMENT Z DNE 23. MAJA 1945 IZROČITEV HRVATSKIH IN SRBSKIH VOJAKOV Movement order (1) Ali 'Croat Troops, and Ali Sierbian Troops less 50 men at present in Viktring Čamp will move to new Area tomorrow, 24th. May. (2) TRANSPORT 30 3 ton vehicles and 24 Troop Carrying Vehicles will be provided by the British Army. 4 cars, 16 lead carrying vehicles, and 10 motor-cycles in possession of Serbian Army will be taken. No horses or carts will be taken. (3) KATION S As far as they are available t\vo days’ rations will be carried. (4) BAGGAGE No baggage other than that which can be carried by the individual will be taken. (5) FORM1NG UP Serbian Troops will form up in area West of track running South from the Main Gate. Croat Troops will form up in area East of track running South from the Main Gate. (6) TIMING Troops will be formed up ir their respective areas by 0800 hrs. Embussing will begin at 0830 hrs. Convoy vvill move off as soon as first flight is loadcd. (7) SERBIAN TRANSPORT Serbian Transport will be lined up in forming up area with head facing East and short of Main Gate. (8) HORSES & CA RTS 50 Serbian Troops left in Čamp will be detailed to look after Serbian horses and carts remaining at Viktring. Distribution: Slovenian General Serbian Commander Croat Commander Lt. Ames Čamp Commandant Ukaz za premik (1) V7.se hrvatske čete in vse srbske čete, razen 50 moz, ki so sedaj v taborišču v Vetrinju, se bodo premaknile na novo področje jutri, 24. maja. (2) TRANSPORT 30 tritonskih kamijonov in 24 kamijonov za prevajanje čet bo oskrbela britanska vojska. Odšli bodo tudi 4 kamijoni, 16 tovornih avtomobilov in 10 motornih koles, ki jih ima srbska vojska. Nobenega konja ali voza ni dovoljeno vzeti s seboj. (3) HRANA Kolikor je na razpolago, bo vsak dobil s seboj dvodnevni obrok. (4) PRTLJAGA Vsak bo vzel s seboj samo toliko prtljage, kolikor je more osebno nositi. (5) ZBIRANJE Srbske čete se bodo zbrale na prostoru zahodno od ceste, ki pelje proti jugu od glavnega vhoda. Hrvatske čete se bodo zbrale na prostoru vzhodno od ceste, ki pelje proti jugu od glavnega vhoda. (6) ČAS Čete se bodo zbrale na svojih prostorih ob 8. uri. Vkrcavanje se bo začelo ob 8.30 uri. Konvoj bo odpeljal takoj, ko bo prvo vozilo natovorjeno. (7) SRBSKI TRANSPORT Srbski transport se bo uvrstil na zbirališču s čelom obrnjen proti vzhodu in blizu glavnega vhoda. (8) KONJI IN VOZOVI 50 srbskih mož bo ostalo v taborišču, da bodo skrbeli za srbske konje in vozove, ki bodo ostali v Vetrinju. Razdeliti: Slovenski general Srbski poveljnik Hrvatski poveljnik Lt. Ames poveljnik taborišča DOKUMENT Z DNE 26. MAJA IZROČITEV PRVIH SLOVENSKIH DOMOBRANCEV Movement order (1) PERSONNEL Ali Croat, Serbian Chetnik, 'Slovenian Chetnik, and 600 Slovenian Home Army personnel will be moved from this camp to new area tomcmnv 27 May. (2) FORMING UP Croat and Serbian Chetnik personnel will form up in their present areas. Slovene Chetniks and Slovenc Home Army personnel will form up in independant groups on the open ground South West of the Mein Entrence, 'Slovenc Home Army being neerer the Main Road. (3) TIMING Ali Troops will be formed up, ready to m o ve at 08.00 hrs. Embus-sing will begin at 09.00 hrs. Transport will move off as soon as vehicles are fully loaded, and will return to take away remeinder. (4) LOADING Order of priority for loading will be: Slovenc Home Army Slovene Chetniks Serbian Chetniks Croats Only baggage which can be carried by the individual will be taken. (5) ItATIONS Ali personnel will carry rations for 27th. and 28th. May. (6) HORSES Horses stili with Croats and Chetniks will be handed over to Slovenian Home Arniy, who will look after them untillthev are finally disposed of. (7) CAMP AREA Commanders will ensure that their Camp Areas are left clean and tidy. Ames Slovenian General Lt. Mx. Regt. Croat Commander Camp Commandant Serbian Chetnik Commander Viktring Ukaz za premik (1) MOŠTVO 4 Vsi Hrvati, srbski četniki, slovenski četniki in 600 slovenskih domo- brancev bo iz tega taborišča odšlo na novo področje jutri, 27. maja. (2) ZBIRANJE Hrvatski in srbski četniki se bodo zbrali na svojih sedanjih področjih. Slovenski četniki in slovenski domobranci se bodo zbrali v ločenih skupinah na odprtem prostoru jugozahodno od glavnega vhoda, slovenski domobranci naj bodo bližje glavni cesti. (3) ČAS Vsi oddelki se bodo zbrali in bodo pripravljeni za premik ob 8. uri. Vkrcavanje se bo pričelo ob 9. uri. Transport bo odpeljal takoj, čim bodo vozila polno natovorjena in se bodo vrnila, da odpeljejo ostale. (4) VKRCAVANJE Vrstni red vkrcavanja bo: Slovenski domobranci 'Slovenski četniki Srbski četniki Hrvati Vsakdo bo vzel s seboj samo toliko prtljage, kolikor jo more osebno nositi. Vsi bodo dobili hrano za 27. in 28. maj. . (6) KONJI Konji, ki jih še imajo Hrvati in četniki, bodo izročeni slovenskim domobrancem, ki bodo zanje skrbeli, dokler se jih ne bo dokončno odstranilo. (7) TABORIŠČE Poveljniki bodo poskrbeli, da bodo njihova taboriščna področja očiščena in pospravljena. Ames Slovenski general Lt. Mx. Regt. Hrvatski poveljnik poveljnik taborišča Srbski četniški poveljnik VETRINJE Goreti hočem sebi, novim dnevom. Že moja -pesem v plamen se spreminja. Na naklu smrti srp pozvanja, že v žoltem snopju proze plapolam... Naj bom še dolgo bakla nema, ki potnikom samotnim v noč gori. France Balantič “MANTIS KAKOOH” („Mantis kakoan" j er starogrški izraz za prinašavca in razširjevavca slabih poročil: Homer: Iliada) (Nadaljevanje in konec) — Ste tisto o naših na Koroškem sami od sebe povedali stražarjem ? — Ne. Stražarji so me začeli vpraševati potem, ko sem jim povedal, da prihajam s Koroškega. A ni bilo prav, da sem tako rekel, ker sem v resnici prišel iz Slovenije... Mislil sem, da bo bolje, če rečem s Koroškega. — Ste to še komu drugemu tu pripovedovali ? — Sam od sebe ne, razen če je kdo bil poleg stražarjetv in slišal; s se ne spominjam... Aha... Vi ste povedali šele, ko so vas oni vprašali — posebej pa nikomur. A povedati ste vendarle hoteli, ne? In s kakšnim namenom? — Povedal bi, se razume po sebi. Saj sem tudi zato hotel čimprej priti sem, ne le zaradi svoje varnosti, kolikor jo je še potemtakem pri Angležih.. . temveč tudi, da bi tudi vi tukaj spoznali, da niste tako zelo na varnem... da bi se torej znali ravnati, če bi tudi za vas utegnila priti kaka podobna nevarnost. Vsekakor z dobrim namenom, ne? Zasliševavec se je zamislil in značilno zmignil z glavo, kot bi hotel sam sebi pritrditi: fant je pošten in ni mogel imeti slabih namenov. Tudi ni on začel pripovedovati, temveč šele v odgovoru. Vendar bi bil bolje storil, če bi začel s „pravijo... slišal sem“ in podobno. Pač še ne pozna ljudi in razmer, tudi ne svetovne politike, da bi mogel take novice previdno in zrelo presoditi, če so verjetne ali sploh mogoče. Če je o Angležih verjel, da so zmožni to storiti, jih pač ne pozna. IN e ve, koliko angleški vojak d& na svojo čast in ponos in si zato ne bo svoje časti skrunil pred vsem svobodnim svetom in zgodovino, da bi neoborožene ljudi, ki so se zatekli pod varstvo angleške vojske in naroda, izročal njih smrtnim sovražnikom v maščevanje, muke in pokol. Ne bi dejal, če bi bili Angleži kak nekulturen, divjaški narod. In to v današnjem „naprednem‘‘ dvajsetem stoletju...! Kdor si je izmislil to nesramno „novico“, je moral pač bili Angležem gorak. To bi mogel le komunistom prisoditi, varilcem vseh takih in podobnih „novic“ Končno pa... kaj vse smo doživeli ta leta...! Koliko neverjetnega, nemogočega in nesmiselnega. Vse je podivjalo, pobesnelo, zašlo s pravega tira... zakaj bi se to tudi Angležev kaj ne dotaknilo in jih ne zajelo v splošni vrtinec blaznosti ? Morda je le kaj resnice v tem ? A previdnost je mati modrosti, zato ne sme soditi prenaglo — in tudi tega fanta ne, ki utegne biti le žrtev drugih — natolcevavcev ali... kdo ve? Njegova — izpraševavčeva naloga ni lahka, čeprav se je že pokazala nekoliko laž ia... Spet se je zagledal osumljencu ostro in resno v oči, kot bi hotel za vsako ceno izvrtati iz njega kaj trdnejšega za oporo svojemu končnemu sklepu ali »pravnemu mnenj*". , — No, zdaj mi pa le mirno povejte, kaj veste o dogodku na vetrinjskem polju — a ne, kar ste slišali od drugih, temveč le tisto kar ste sami videli... ali doživeli! — Bom. A dovolite mi prej še neko pripomnjo, gospod sodnik... — Nisem tu zdaj sodnik, le ugotovitveni postopek opravljam, a posebne vrste: če ste pošten in resnicoljuben človek. A ker nimate ne prič ne drugih dokazov, je to zame presneto jalova zadeva: sklepati na pošten obraz. Pripovedujte torej! — Bog naj me kaznuje, če lažem! je vzkliknil fant, vzdignil desno roko in razprl kazalec in sredinec. Videti je bilo, da mu živci že precej popuščajo. — Saj te tudi bo — če lažeš! se je že kar razhudil gospod N. in čudno zmignil z rameni. — Če že kar vnaprej mislite, da lažem..., ker da sem v službi laži, je bolje, da molčim. — To je končno vaša pravica. In je res bolje molčati kot trositi lažii. — A jaz ne trosim laži, gospod..., dajte si dopovedati! Je vse popolna resnica. Tudi zame je ta resnica strašna, toliko bolj, ker sem jo sam doživel. A če mi nočete verjeti — — Kako... nočem ? — Dovolite mi... Prej sem slišal predsednika, kako je dejal ljudem: »Prepričan sem, da bo izid zasliševanja tak, kot si ga vsi želimo." Potemtakem je že vse določeno: vi morate poročilo iz teka zasliševanja sestaviti tako, da bo ljudstvo tukaj »potolaženo", jaz pa proglašen za lažnika, pravzaprav za komunista, četudi nisem. Tako, kot sem bral o sodnih obravnavah v Moskvi, ki so prav take, kot so predstave že znanih iger na odru, ko že v začetku veš, kakšen bo konec. Čemu toliko truda, zasliševanja-------- Gospodu N. se je pomračil obraz, a se mu takoj zjasnil v kratek smeh. — Temu bi mogel reči neosnovano podtikanje, gospod mladenič. Pa je napačno tako sklepanje. Jaz nimam takega namena, in če bi mi bili tako naročili ali vsaj namignili, bi te naloge ne sprejel. Mi je tu zdaj prav vseeno, kakšen bo izid — sprejmem tudi mogočost, da je resnidna vaša novica, čeprav je hudo žalostna — samo da doženem, ali vam gre vera ali ne. In če bom spoznal, da vam gre, vam bom čestital in se oprostil za to muko, ki sem vam jo — po prošnji predsednika — povzročil. Noj, ki vtika glavo v pesek pred resnico, nesrečo ali nevarnostjo, nočem biti! Fant se je na te besede res umiril, in kakor da je dobil zaunanie vanj, je začel s tresočim glasom pripovedovati o vetrinjski žaloigri, kakor jo je sam doživel. Po izročitvi komunistom, ki ga je povsem razočarala, se mu je kmalu — skoraj čudežno — posrečilo pobegniti, se prebiti prek laške meje in priti sem, z namenom, živeti v svobodi in med svojimi romki, vsaj toliko časa, da si opomore. Potem bo odšel kam niže na jug, v kak varnejši kraj. Angležem ne zaupa več, komunistom še manj. Hoče si v svobodnem svetu utreti pot v mirnejše življenje... Skoz okno sem videl ljudi, kako se zbirajo v gruče in postajajo nemirni. A pred našo „sodnijo“ ni nikogar več; težišče ljudskega zanimanja se je premaknilo na nekaj drugega. Med veliko skupino sem zagledal tudi predsednika, ki je nemirno mahal z rokami, jih vil in si zakrival obraz... -Kaj neki se je moglo zgoditi ? Verjetno je to opazil tudi gospod INI Stopil je k oknu, a ni gledal prizora zunaj, temveč si je na skrivaj otrl solzo. Kmalu je spet stopil k svoji mizi, zmečkal popisani list papirja in nekako slovesno, a prijazno rekel fantu: — Prepričali ste me, gospod... Prosti ste! -Podal mu je roko in njegovo krepko stresel. Pri tem je nekaj ugledal pri njem in hitro vprašal: — Kaj pa imate tu? Pokazal je na neko brazgotino na vratu. — To so pa moji dokazi! je rekel poudarjeno in razpel srajco na prsih. Pokazalo se je polno brazd od še nezaceljenih ran in krvavih podplutb od udarcev. Na hrbtu jih imam še več, je pripomnil. Gospod N. se je zgrozil. — Zakaj mi niste tega že prej povedali? Moj Rog...! 4. Nedopovedljivo težko mi je bilo pri srcu tisto popoldne. Že med zasliševanjem sta prišla v taborišče dva nova fanta-begunca in potrdila strašne novice, s katerimi je prej tisti fant vznemiril ljudi in so ga obsodili kot lažnika. A nova fanta sta imela v taborišču več znancev in celo nekaj sorodnikov, pa so jima verjeli brez kakega uradnega zasliševanja. Poznal jih je tudi gospod predsednik, bili so si že stari znanci... To so mi povedali v taboriščni pisarni. Nisem mogel več „uradovati“, zato sem šel venkaj. Tudi nisem hotel vpraševati vznemirjenih ljudi na dvorišču, saj sem že iz pripovedovanja zasliševanega fanta dovolj zvedel. Imel sem med izročenimi nesrečniki tudi več sorodnikov, med njimi nečaka-dijaka (sina najstarejšega brata), o katerem mi je večkrat dejal njegov razrednik, da nima primernega reda zanj. Prvi red je premalo za tako izrednega nadarjenca, je vselej poudaril. Moj Btig, tudi ta je moral postati žrtev pobesnele drhali...!* * 3 Pozneje sem zvedel, da so ga poleg več drugih, strahotno mučili v škofijskem zavodu v št. Vidu. Spodbujal je svoje sotrpine: Potrpimo, saj bomo kmalu prestali in pojdemo k Njemu, za čigar kraljestvo na zemlji *mo se bojevali. Kristusovi borci smo. Živel Kristus Kralj! — Mučitelj je ob tem vzkliku pobesnel in ga ustrelil v tilnik. — Spočetka so ga kot izrednega nadarjenca hoteli oprostiti, pa je prišel iz domače vasi terenec m zahteval njegovo smrt. Pozneje se je ta iz obupa obesil. Zato sem stopil v kapelo. Bila je že polna nesrečnih ljudi: mater, očetov, bratov, sestra in osamelih nevest tistih, ki so jih vojaško čast spoštujoči „zavezniki“ izročili podivjanim komunistom v roke, da so se v svoji maščevalski strasti mogli znositi nad ljudmi, neoboroženimi, pravimi zmagovavci, pred katerimi so vedno morali teči — ti so svojo jalovo „zmago“ zdaj proslavljali z nečloveškim mučenjem in množičnim pomorom svojih slovenskih bratov — cele generacije! Kakor da je iz pradavnine vstal Kajn... Krčevit jok in srce pretresljivi vzdihi so polnili ozračje kapele, predirali streho in se dvigali v nebo, k pravičnemu Kogu, zdaj edinemu To-lažniku ubogih. Po vsem taboriščču je vela neizmerna žalost in bolečina, kakor da je zavel nad njo strupen dih smrti... Radio Svobodna beseda ta večer ni oddajal poročil. Strahotna novica je kakor slana poparila srčno cvetje, celo živahna mladina je onemela... 5. Nekega jutra, kmalu za tem dogodkom, sem srečal pred pisarno Polno luno", čudno prijazno se mi je nasmehnil izganjalec „gospode“. —■ Saj ne boste zameril, gospod... Namreč, gospod campleader me je poslal k vam, če bi mu posodil za danes kolo, namreč... hoče se odpeljati v Treviso. Prisiljen nasmeh mu je razodeval že kar neko gotovost, da bo kolo dobil, kajti tisti, za katerega ga je prišel iskat, je bil moj pisarniški šef, in ta si je moje kolo skoraj vsak dan izposodil — njemu ga pač nisem mogel odreči. — Zakaj mu ga pa vi ne posodite? — Namreč... grem tudi jaz z njim. Me je prosil, da... da bi mu nekaj nosil, ker bo več reči kup:l, jo rrišcl v "drego in 1-V'o "er'’''' — Počakajte tukaj! rem mu velel in stopil v svoin barako po kolo. A ga ni bilo tam. Sosed, se pravi tisti, ki je imel ležišče poleg mojega, mi je povedal, da ga je vzel gospod R. in se odpc'j-1 z n"im v Padovo, da se mi bo že sam onrostil in rrhvalil, ko so vrne. Kar nrav rv m M1-' ?.e dvakrat mi je pustil Hrvat rokvnrjeno kolo pred pisarno, ne da hi mi kaj omenil ali se oprostil. Moral sem ga dati v popravilo na svo;e stroške... Drugi dan sem našel kolo v baraki n praznimi cevmi. Lepa reč, sem si mislil, zdaj pa še ta! Uro pozneje sva se srečala z gospodom R. na dvoriš*1'. (Vročil se je in dejal, da je kolo dobro, iz cevi je pa namenoma izpustil zrak. Izrold mi je tudi obe zaklopki. •— Naibrže sem ga vam rešil, je da’sl pritišrno. Boste že '•vedeli. ".'Vaj, Naslednji dan zvečer je R"dio Svobodna ho-eda r-ovednl "''"e’-nri presenetljivo poročilo: Da je tisti HrvaL campleader. ,.ob svitu Polne lune“ včeraj na tihem izginil, ker jc poveljnik oba, spoznana kot komuni-.1.-', izgnal iz taborišča... Je pač morala nevidna »obveščevalna služba" kaj dognati o stalnih potih obeh omenjenih čudakov v mesto, ali pa je poveljnik sam to dognal — tega ni povedal. Govorili pa so, da je angleška vojaška policija napravila pri obeh preiskavo in našla pri njih orožje, cela ročne bombe, vsekakor pa partijski izkaznici... In nekaj je zdaj vsekakor bilo treba storiti, da se med razočarane begunce v taborišču vrne mir, utrdi omajano zaupanje v angleške zaščitnike in občutek varnosti pod njihovim varstvom.. . Vzeto in za ta članek prikrojeno iz mojega obširnega spisa „Iz mojih spominov", ki pa se ne začenja šele z našim begunstvom, temveč se nanašajo na vso mojo življenjsko dobo. Pisani so na podlagi dnevnika, ki ga pišem že od četrte gimnazije dalje. — Imena oseb, ki so v tem članku le z začetnimi črkami ali drugače označena, so v omenjenem spisu napisana s polnim imenom. Tudi opis begunske poti naše skupine je v njem mnogo obširnejši, prav tako vsa nadaljna pot in življenje v taboriščih, preselitev v Argentino, srečanja z znanci in neznanci, vesela in nevesela doživetja, razočaranja itd., pa tudi naše kulturno, versko in gospodarsko življenje v novi domovini. — Ta članek je, po kratkem opisu začetka naše begunske poti do prvega taborišča v Italiji, predvsem prikaz osrednjega dogodka tistih dni: Kako smo zvedeli za vetrinjsko žaloigro. Prav tega dela pa ni v mojem dnevniku, ne vem, zakaj; zato sem ga moral napisati po spominu. A preden sem ga začel pisati, sem izprašal nekaj še živečih in meni dosegljivih prič in sodelavcev pri tem dogodku, kolikor so se ga seveda še mogli spomniti. Zato ta članek ni kak strog dokumentaren opis tega dogodka in njega okolnosti, temveč je bolj literarno podan, pa vendar v bistvu pove resnico. v spomii% Mladeniču kan. dr. Janezu Kraljiču v spomin Na praznik svojega rojstva, dne 8. septembra 1970, je Marija priporočila ljubemu Bogu, naj za stalno vzame k sebi svojega dolgoletnega zvestega služabnika, kanonika dr. Janeza Kraljiča. Slovenci v Sloveniji in po svetu smo s tem izgubili nadvse blagega in srčno dobrega človeka na tem svetu, smo si pa s tem pridobili svetniškega priporočnika na onem svetu v nebesih. Znano je, da je bil dr. Janez Kraljič kanonik ljubljanske škofije in ostal kot tak do konca svojega življenja. Med vojno in med ateistično komunistično revolucijo v Sloveniji je javno nastopal in imel vedno pogum povedati in pokazati svoje katoliško stališče, in tako je bil kot desna roka pokojnega škofa dr. Gregorija Rožmana katoliškim in vernim Slovencem v stalni vzgled. Ko je bilo jasno, da je Slovenija prodana komunističnim rabljem proti volji večine ljudstva, je bil kanonik Kraljič tisti, ki je spremljal škofa Rožmana na Koroško, kajti smatrano je bilo predvsem — in tako torej božja volja —, da tam lahko bolje koristita oba in pomagata Slovencem kot pa doma, kjer bi oba po vsej verjetnosti mnogo let presedela v ječah tistega, ki je verni slovenski narod zasužnjil. Z Janezom Kraljičem se poznava še iz gimnazijskih let, iz škofovih zavodov. Skupaj smo bili tam študentje raznih letnikov, kakor npr. msgr. A. Gnidovec, rev. Julče Slapšak (Radovljičan kakor jaz), pokojni dobri dr. Miha Krek, ter mnogi mnogi drugi, mnogi od njih tudi že na onem svetu. Ko je naš prijatelj dr. Miha Krek odšel nenadno lani novembra, mi je Janez Kraljič pisal par vrstic, češ, „vedno manj nas je, kaj praviš, Tine, kdaj bova midva na vrsti." Ja, lepi so bili časi v škofijskih zavodih, in marsikatere prijetne in tudi navihane urice smo tam preživeli. Ali božja volja je tako nanesla, da smo se razkropili po raznih delih sveta ter bomo tako razne spomine obujali šele na onem svetu skupno. Med prijatelji vesel in nasmejan, ter kot študent in tudi pozneje marsikdaj navihan, ali večno srčno dober in voljan pomagati, kjer je bila res potreba in sila, večni mladenič dr. Kraljič bo nam, ki ga poznamo — pa tudi vsem drugim, ki ga potrebujejo — migal prijateljsko, ko bomo sami pri tem, da prestopimo prag večnosti in nam s tem to zadnjo življenjsko pot olajšal. „Bodite kakor otroci in kakor ptički na nebu, pa boste prišli v božje kraljestvo..." Vso srečo pri Rogu in Mariji in svetnikih želim Tebi, Janez, ki si vedno bil blage volje in ne pozabi na nas ko pride naša ura... V imenu vseh bivših študentov škofijskih zavodov ter v imenu vseh Tvojih sošolcev, ki smo še na tem svetu, na svidenje, upamo, enkrat v večnosti. Tvoj prijatelj Tine (dr. Valentin Meršol doma iz Radovljice) F v a n c L o n č a r Dne 5. oktobra 1970 je Vsemogočni poklical k sebi svojega zvestega služabnika in našega aktivnega člana Franca Lončarja iz Clevelanda. Umrl je po kratki bolezni, star 79 let. Rojen je bil v Horjulu pri Ljubljani, kjer se je vse do odhoda iz domovine krepko javno udejstvoval. Kot veren in in narodno zaveden mož se je postavil odločno proti komunizmu. Za+o so ga hoteli komunisti umoriti. Odvedli so ga v gozd in mu prestrelili vrat in roko in ga pustili v mlaki kivi misleč, da je mrtev. Krepki Lončar pa si ie opomogel,vendar so mu za vse življenje ostale posledice: težko je govoril in s poškodovano roko je težko delal. Leta 1959 je prišel v Cleveland, kjer je bil upravnik Slovenske pisarne v Baragovem domu in zastopnik me- sečnika „Ave Marija". Bil je od vsega začetka član naše organizacije protikomunističnih borcev in ec rad udeleževal naših zborovanj in prireditev. Ohranimo našega dobrega člana Franca Lončarja v lepem spominu in molimo za pokoj njegove duše! Vsem njegovim sorodnikom pa izražamo globoko sožalje. /V ov e h n jj i