študentski list
Ljubljana, 6. aprila  1966 Letnik XVI.            Številka 20
riDunci
Univerzitetni odbor ZŠJ prireja v četetek, dne 7. IV. 1966 ob 20. uri v mteizi študentskega naselja razpravo O RELIGIJI. Sodelovala bosta prof. filozofske fa-kultete v Zagrebu Branko BOŠNJAK in predavatelj na VŠPV, Zdenko ROTER.
Teze, ki jih objavljamo, zastavljajo nekaj temeljnih še nerešenih vprašanj, ki izhajajo že iz dosedanjih razprav in zato verjetno pomenijo humus, na katerem se bodo gradile nadaljnje razprave.
TEZE ZA RAZPRAVO O RELIGIJI
1.  To teze ponovno izpričujejo željo po tem, da se porazgovorimo. To željo izražamo pogostokrat, toda izražamo jo v obliki želje po »dialogu«. Že pojem dia-log pa temelji na določenih predpostavkah: da je to dialog med »nami« in »vami« ali »nami« in »onimi«. Kaj je to: »mi«, »vi«, »oni«? Kaj je tisto, kar nas postavlja kot »nas«? Glede na kaj? Problem se razkrije že tu: to je religija, določen odnos do religije; torej tisto, kar postavljamo za predmet našega razgovora, nas oprede-ljuje že vnaprej.
2.  želja po dejanskem razgovoru pa mora to predhodno opredeljevanje po predmetu razgovora zanikati, ali pa to opredeljevanje v naprej zanika razgovor in ga spreminja v nekak dvoboj  »kdo bo koga«  (polemika). Opredelitev mora rezultirati šele iz razprave, iz razmišljenega in domišljenega predmeta, — to pa pomeni, da nam v razpravi gre za vzpostavljanje našega lastnega odnosa.
Šele ta nivo tudi omogoča razpravo brez nestrpnosti in žolje po prestižu; to oboje odklanjamo.
3.  V razpravi lahko izhajamo iz napreprostejšega dejstva: v zadnjem času (ki ga lahko formuliramo takole: izredno povečana aktivnost cerkve v obdobju zadnjih dveh papežev, ki soupada z nekaterimi temeljnimi procesi v naši družbi: zahajanje  v  ekonomsko   krizo,  ki  je  zrušila  »idealno«   birokratsko  hierarhično strukturo in s tem sistem vrednot, ki je bil vezan nanjo) v našem družbenem prostoru močno narašča zanimanje za religijo, religioznost, vero, cerkev, itd.
4.  Tu mislimo na vse oblike zanimanja: usmerjanje ljudi k religiji in cerkvi in v zvezi s tem ponekod pojavljanje nestrpnosti; spontano ali zavestno postav-ljanje tega procesa kot problem glede na vprašanje bistva religioznosti, naraščanje zanimanja za religijo v znanstveno raziskovalnem pomenu itd.
5.   Osnoven  proces   je  vsekakor  naraščanje  religioznosti,  saj  ostale  oblike interesa izvirajo  pravzaprav iz nje. Vendar po se>bi pojav nikakor ni osnoven, temeljni  družbeni  pojav,  zato  moramo  vprašanje, ki naj  nas pripelje  v jedro problema, formulirati takole: kaj je tisto v fenomenu religioznosti, ki predstavlja zadovoljevanje nekaterih družbenih in individualnih potreb? Oziroma, če vprašanje obrnemo: kaj je tisto v sodobnem svetu, v naši družbi konkretno, ki se razrešuje edino le v svr-ii religioznosti? S tako formulacijo pa že tudi zavračamo pojmova-nje, da je religija »tradicija, ostanek preteklosti«; od preteldosti ostaja in s tem postaja tradicija samo tisto, kar tu in zdaj nahaja plodna  tla za svoj obstoj.
6.  Prav tako zavračamo vse prosvetljenske teze o tem, da je religija »zmota«, »neumnost«, nazor neinteligentnih in neizobraženih in da se razrešuje v prosveti, in zaključujemo  skupaj  z Feuerbachom:  »Bog izvira iz občutka pomanjkanja; kar človek pogreša pa naj bo to opredeljono in torej osveščeno ali pa neosveščeno pogrešanje — to je bog. Tako zahteva brezupni občutek praznote in osamljenosti boga, v katerem je družba zveza bitij, ki se globoko Ijubijo« (L. Feuerbach, Wesen des Christentums). In z Marxom: »Religija je fantastična ostvaritev človekovega bitja (bistva), ker človekovo bitje (bistvo) ne poseduje nobene prave dajansko-sti... Zahteva, da bi se ljudstvo odreklo iluzijam o svojem stanju, je zahteva, da bi se odreklo stanju, ki potrebuje iluzij. Kritika religije je torej v kali kritika solzne doline, ki ji je religija svetniški sij. (K. Marx: H kritiM Heglove pravne filozofije. Uvod)
Foto Zmago Jeraj
7.  V sodobni obliki fenomena religioznosti nahajamo tri elemente, ki se nam zdijo bistveni: prviČ je to občestvenost verske skupnosti, drugič je to ohrabritev v skupni veri in tolažbi in tret jič je to moraličnost nauka.
8.  Naraščanje religioznosti je odraz spreminjanja kvalitete družbonega pre-bivanja v smeri, ki zanikuje eno od potreb človeka ali vsaj zadoščanje tej potrebi na realen način  (kar je edini način njene rešitve), pa se zato potreba ideelno razrešuje v kompenzaciji z božjim bitjem (bistvom).
9.  Vendar moramo razumeti, da je problem kompleksen in da se momenti, katerih razreševanje znotraj religioznosti smo omenili v točki 7, spreaninjajo ne-prestano, sočasno in v tesni povezanosti drug z drugim. N. pr.: proces razvrednote-nja nekega ideala, ki je celotni družbi ali njenemu večjemu delu skupen, je obenem proces razpadanja moralnih norm, ki so na ta ideal, resnico, neposredno vezana (ali pa se vsaj praksa oddaljuje od sistema teh moralnib norm, ki zato bivajo ler še Meelno, neostvarjevano). To razpadanje pa je obenem tudi razpadanje občestve-nostf, ki temelji na enakosti položaja, istosti ciljev in enotnosti moralnih vrednot.
10.  Ta proces pa poraja obratnega: ustvarijo se nove grupe z novimi vredno-stnimi sistemi (ki so večkrat le sprevrnjeni stari), cilji in resnicami ki osmišljajo. Rušenje  realnih,  toda  neostvarjenih  ciljev  pa pogostokrat  pogaja postavljanje ciljev v  Mealnost, v  onostranstvo;  težnjo  po  občestvenosti  zadovoljuje verska skupnost  s  svojimi zunanjimi,  oblikovnimi, liturgičninii  momenti, ki pa zaradi globoke človeške potrebe po združevanju nikakor niso formalni.
11.   Religioznost  torej  odkrivamo v dveh sferah:  v birokratsko hierarhični družbeni strukturi in religiji. Struktura odnosa je popolnoma ista: »to je v prvem slučaju religiozni odnos do boga kot oblikovanega najvišjega bitja, v drugem pri-meru pa religiozni odnos nasproti družbi in njenim institucijam, kar pomeni vero v njihovo  nozmotljivost.«  (B. Bošnjak, Resnica in dresirano mišljenje, Praxis). Moraličnost religioznega nauka je tesno vezana na najvišji princip, torej na boga, in njegove vrednote. »Sholastični cntološki dokaz boga sploh ni razumljiv brez platonskega izenačevanja vrednosti in bitij. Višje če se nekaj nahaja, močneje biva.  Za  Anselma  Cantenburyskega  je  ENS  PERFECTISSIMUS   (najpopolnejše bitje) vrednostno SUMUM BONUM (vse dobro) že PER SE IPSUM (samo po sebi) obenem  ENS  REALISSIMUM  (najreabiejše bitje), bit QUO MAIUS CX)GITARI NON POTEST« (E. Bloch, človek kot možnost.) To je veljalo za vso staro meta-fiziko in velja še danes.
12.   Postavljanje cilja  (smisla)  prebivanja v  onostranstvo je izraz reve in nemoči človeka in družbe. Religija je zanikovanje človeškega bistva, kajti religio-zen človek najgloblje v sebi vedno najde boga — torej sebe v sprevrnjeni, raz-dvojeni, odtujeai in opredmeteni obliki. Postavljanje boga kot smisla (cilja) se razrešuje na en sam način: ukinitev občestva v bogu je mogoča le kot ostvaritev božjega občcotva na zemlji, to pa predpostavlja, da ljudje postanejo bogovi. Odpra-va religije je njena ostvaritev: to je težnja, ki jo nahajamo tako v marksizmu kot v krščanstvu. (vprašanje pod črto: ali je to edina možna razrešitev?) Vsaka kritika religije, ki ni obenem totalna kritika družbe, ki religijo poraja, je v svojem bistvu reiigiozna kritika.
13.  Verjotno lahko naštejemo še precej momentov, ki v družbi religijo vzdržu-jejo in na novo porajajo:  to je npr. mistifikacia družbenega prebivanja, nera-zumljiva, »tajna sila« nad človekom, ki jo tvori oblastveno — hierarhično  ali denarno-blagovna struktura družbenih odnosov, katere realni učinki so nepred-vidljivi, pa jo zato racionaliziramo v boga; nedoločljivo določimo kot nedoločlji-vost božjega, usodnost kot božjo usodnost.
14.  Vendar, da povzamem: osnovne predpostavke religije niso zgolj subjektiv-ne, temveč predvsem objektivne, družbene. Re»ligioznost ni lastnost družbe, temveč je njena struktura. Zato lahko za konec vprašanje še enkrat transformiramo in ga pustimo odprtega: mar je večanje števila vernikov v cerkvah dejansko naraščanje religioznosti ali le njeno preoblikovanje?
PINTAR MILAN
OSTITEDNA
HOKEJ 66 IN NAŠA SEDMA SILA
(Neurejeni cvetober — brez kanca dobe)
Velika hokejska maša je zdavnaj končana, toda bilo je tako veličastno, da ne gre vsega čez noč pozabiti. Da bi vrli Slovencj lahko še svojim vnukom pripovedovali o tistih dneh, ko j^ Ljub-ljana stopila v svetovno zgodovino, smo na hitrico izbrali nekaj najpretresljivej-ših izlivov naših športnih kolegov, ob-javljenih v HODE. S tem postavljamo tudi njitn skromen spomenik, ki naj jih diči, dokler bo dihal slovenski ži-velj.
»Sicer pa, kaj bj še dalje opisovali slavnostno razpoloženje in vrtoglave zaključne prizore pred slovesnim začet-kom. Kdor koli izmed Ljubljančanov se samo bežno ozre tja gori proti ši-šenskeniu hribu, se lahko že na prvi pogled prepriča, kaj pomeni že vnanje (? — vprašaj postavil i. r.) svetovno prvenstvo v hokeju na ledu.« (Delo 3^' 3. 66, str. 5).
»Kanadčani so včeraj kosili: telečji zrezek s krompirjem v oblicah in sad tio solato s sladoledom. Rusi pa so po spravili le za večerjo dva jogurta, do-mačo marmelado in hladno šunko, fili-rano postrv s prilogo, sadno kupo, po-treseno s čokolado v prahu (natanko tako so jo zahtevali) in čaj z limono. Da o kosilu ne govorimo.« (Hvala bo-gu! — Op. i. r.) (Hokejsko Delo 1. dan).
». •. in mi Ljubljančani sami, ki smo navsezadnje in vzlic vsemu na ,svoje' prvenstvo hudo ponosni. In prav je, da smo: saj je vse skupaj na-posled vendar na moč imenitno. Mar ne?« (Hokejsko Delo 4. dan).
»V trušču in hrušču okrog velike rivolske dvorane ne tnanjka tudi vo-nja po zdravllih in razkužilih ... Ljud-je, med njimi številni tujci »(kakšna sreča! — op. i. r.)« se zatekajo sem po pomoč, predvsem ob raznih slabost h, omedlevicah in glavobolih; precej je tudi že primerov vnetja želodca, bolez-ni grla, težjih in lažjih prehladov. In zdelo bj se kar nekam čudno, če se ne bi seveda primajala po prvo pomoč tudi že lepa vrsta veseljakov, ki so si preveč ihtavo hladili razgrete glave z brinjevčki, ,šnopsi' in drugimi dobro-tami te žgane zvrsti- Pa povejmo po-šteno: tudi med njimi nj manjkalo tuj cev.« (Za božjo voljo, kakšna pošte-nost! — op. i. r.)
»Za zdaj gre po sreči in hujših po-škodb med igralci skorajda še ni bilo. Mimo udarin s ploščicami, ki jih pre-brizgavajo s kloretilom, so v soboto •.. Za uverturo sta staknila nekaj prask dva igralca Češkega moštva v tekmi s Poljaki. Pokrpali so ju z dvema, tremi šivi.. .« (Hokejsko Delo 5. dan).
»Res, vsako področje — moderna ar-hitektura stavbe, tehnična oprema in umetno drsališče — je imelo tudi svo-je posebne strokovnjake. Toda že pri
nastajanju, še posebej pa pri pobudah in funkcioniranju, je bilo čutiti odlo-čilno Viktorjevo gonilno silo. če govo-rimo o svetovnem hokejskem prven-stvu 66 v Ljubljani, tedaj moramo go-voriti tudi o tem skritem dirigentu za kulLsami... Res bi sicer verjetno naše mesto potrebovalo še marsikatere dru-ge, morda bolj nujne ali bolj socialno pobarvane stavbe »(kakšna neki je ta socialna barva, ki je doslej v zgodovini pleskarstva in barvil še nismo odkrili? — op. i- r.)«. •. Razvajanje skozi dolo-čena vrata in na določene kvadrate amfiteatra pomaga k redu tudi ob naj-večjem navalu. Okrog 200 rdeče unifor-miranih biljeterjev, biljeterk in hostes se povezuje v prikupno, a strogo redi-teljsko službo, katere niti spet vodijo k Viktorju. »(Barvo, Viktor! — vzklik i. r.)« .. . Tako se je ta sistem s pravil-nim posluhom in o pravem času gibko sprostil. Namesto ostrih trenj prevla-duje zato poslej na prireditvi sicer dis-ciplinirano, a povsem demokratično ozračje« (Hokejsko Delo 8. dan).
Naslov: »švedski fantje in naša de-kleta«- In nekaj drobcev iz reportaže: »Višja gospodinjska šola v Grobljah nedaleč od Domžal je učinkovala tisto jutro kot prizor iz filma. Zastave v rahlem vetru, brezhibno urejene ooti, posute z belim peskom« (pomislite: z belim peskom! — op. i. r.) »Kamniške planine takorekoč v dosegu roke, čez cesto idilika snažne gorenjske vasice ... Mimo pribrži drugo dekle s pladnjem. Zajtrk za v sobo. Ošinem dve jajčki, za ostalo sem pozna« (Kaj bi se sekirali, kolegica, poglavitno je, da ste videli dve jajčki!). »,gtirideset deklet in dva inpetdeset fantov,' pravim jaz. ,Se že kaj pozna pomlad?' ,Prav ni«?,' pove de-kle za pultom- ,Prvi dan smo se res gledali malo čudno Fantje niso vede-li, kam bi nas dali. No, potem pa se je brž izkazalo, da smo jim labko le znan-ke, nič več, — in zdaj je vse v najlep-šem redu- Prijateljj smo« (Eh, te vrle Kranjice, saj smo vedeli, da se bodo odrezale! — op. i. r.). »Oh, yes,« prista-vi silno pegasti Švedek, kot bi razumel, .Kompas — good!' Dekle ima na prsih značko, kjer piše: KOMPAS.«
»Pater Bauer je dejal, da je imel do-¦ilej povsod komedijo v zvezi s tem, da so prirejali zanj in njegove fante ruašo posebej, v Ljubljani pa s to "'eljo in njeno zadovolitvijo ni imel prav nobe nih nepotrebnih poti.«
»PREPLAH MED RDECIMI KAPI-CAMI — Rdeče kapice ali biljeterke v športni hali Tivoli baje ne bodo prišle v poštev pri zaključnem banketu pod kupolo Gospodarskega razstav'šča v nedeljo zvečer. Zaradi tega je rneri nji mi po pravici završalo, otožni pa so postali tudi vsi, ki so se na njttioie rdeče kapice doslej že navadili.«
»Žal prireditelji niso nislili na to. da bi zastave drsele kvišku po žicab tako da se marsikatera zaradi zračaoga tokar tudi obrne ali povesi nesinieUič-no .. ¦ Nasploh ljudje s ceremon ¦alnm niso nezadovoljni- Vsekakor bomo zelo uspeli in lep otvoritveni prizor z zasta-vami   ob  koncu  prvenstva   ponovili  še
enkrat, čeprav to prvotno ri bilo miš-ijeno.« (Hokejsko delo 9. dan).
Izbral   in   z   nekaterimi   opomb&mi opremil i. r.
POSLANEC  HRIBAR:
Toda temu ni tako, in ako se je nek-daj dejalo, da je učitelj odvisen od župnika, od duhovsk^ oblastnije, mora ie danes reči, da je temveč odvisen od c. kr. politične oblasti, in jaz bi si stavil vprašatije, kaj da je nevarnejše, ali da je učitelj, kakor nekdaj odvisen od duhovščine, ali pa da je, kakor dan-danes, odvisen od c. kr. okrajnega gla-varja. Po svojem prepričanjj moram si na to vprašanje naravnost odgovoriti, da se mi drugo zdi veliko nevarnejše in v svojih posledicah  dalje segajoče.
še hujša pa je ta odvisnost učitelj-stva, ako se, kakor dandanes pri nas, družita obe oblasti — duhovščina in j. kr. politično oblastvo, da pritiskata na učitelja, da mu ne pripuščata lastnega prepričanja in da ga skušala poniževa-ti v očeh ljudstva.
Gospoda moja, pa še nekaj tni je danes na srci. Jaz nikdar, odkar sedim v tej zbornici, nisem opustil prilike, da ne bi kazal na to, kolika nevarnost prefci slovenskemu narodu vsled usi-Ijevanja nemščine v Ijudske šole. Stvar se ni prenehala in ta nevarnost nam še vedno preti. POSLANEC DR. TAVCAR:
čestita gospoda, na celo to stvar ne polagam posebne važnosti, ker vem, da s tistimi 600 gld. ne ponemčite niti jed-nega slovenskega otroka- Cela stvar ni-' ma torej nikakega praktičnega pomena. Zahteva pa se ta znesek samo zatega-delj, da bi se moglo reči, da se na kranjskem še vedno formalno priznava da je potrebno v ljudskih šolab nem-ščino poučevati. (Poslanec Hribar: — Abgeordneter Hribar: »Staatssprache«!) POROCEVALEC KLUN:
In gotovo ste čitali, da je ravno Ne-mec v     Moravskem     deželnem  zboru
predlagal, naj se na srednjih šolah za nemške dijake češčina vpelje kot obli gatni predmet.
Ako se trdi, da je Slovencem v Dra-gi potrebno znanje nemščine, potrebu-jejo na drugj strani tudi Nemci, K6-čevarji slovenski ali hrvatski jezik, ker s sosedno Hrvatsko veliko občujejo. Pa nekateri hočejo po vsej sili biti Kočevarji in če najdejo v tem svojo srečo, jim je ne zavidamo, na drugi strani pa moramo gledati, da škode ne trpe oni, ki hočejo Slovenci ostati.
POSLANEC DR. VITEZ BLEIWEIS — TRSTENIŠKI:
Na drugi strani sem naglašal v de-žebiem šolskem svetu in tudi tukaj pri več prilikah, da Ijudska šola ne more biti za to, da se otroci poučujejo v dveh jezikih. Vsi pametnj pedagogi in tudi zdravniki priporočajo — in tako je stvar urejena tudi v dragih deželah — da naj se otrocj v ljudskih šolah uče drugih, za življenje koristnih predme-tov, da naj sc pa drugih jezikov ne uče v Ijudskih šolah. POSLANEC DR. TAVCAR:
Pred kratkim sem imel čast govori-ti s prevzvišenim gospodom baronom Schwegljem in on mi je pojasnil, kaj je glavno jedro sedanje vladne zisteme Rekel je, da je koalicija sprejela kot glavni princip, da kar je jedenkrat v miru, naj se pusti v miru — quieta non movere. Da naj se torej v miru pusti tisto narodno vprašanje, ki je tolike važnosti za nas, za nemštvo pa tnanjše
POSLANEC HRIBAR:
Castiti gospod deželni predsednik je hotel svoj predlog podpreti tudi s tem, da se je skliceval na to, kako potrehno n kolike vrednosti je znanje več jezi-kov- Razlagal nam je to s stališča l»">a-jozvočnosti, večjega bogastva in skla-doslovja, in je s tem hotel podkrepiti svojo trditev, da je potrebno, da se ot-roci v Ijudski šoli uče obeh deželnih jezikov. Tudi to utemeljevanje se mi ne zdi opravičeno v faktičnih razmerah, feajti nikdo, in če se je naučil še to-liko jezikov. ne bo se v nobenem iz-ražal tako točno in jasno. kakor v svo-jem maternem jeziku, ako je mogel zomLkati se na njegovi podlagi. Casliti gospod deželni predsednik sam nam je dal najboljši dokaz za to trditev. Ako ravno se je današnja razprava vršlla večinoma v slovenskem jeziku, se je on vendar, kadar je posegrel v debato, vse-lej in izključivo posluževal samo nein-škega Jezika. dasiravno bi bila vljud-nost zahtevaJa. da bi bil tudi slovenski govcril.
POROČEVALEC KLUN:
Mi pa smo vedno povdarjali, da mo: ra naša mladina, zapustivši ljudske šo-le popolnoma vešča biti obeh deželnih jezikov, ker hočemo, da jitn je svet od-prt, in ker jej to znanje ne koristi sa-mo doma, temveč jo vsposoblja tudi za višje, posebno za državne službe, za katere jc neobhodno potrebno znanje nemškega jezika- IVIi nočemo, da bi na-ši visokošolci, ki so po rodu Slovenci, dovršivši svoje študije, bili izključeni od višjih služeb in prisiljeni, iskati si svoj kruh samo v domačiji.
TRIBUNO UREJAJO:
FRANCE ANŽEL (TEHNIČNI UREDNIK), NADEŽDA CACINO-VIČ, SPOMENKA HRIBAR, RASTKO MOCNIK (ODGOVOR-NI UREDNIK), VILIBALD NO-VAK (SEKRETAR), MILAN PIN-TAR, FRANCI PIVEC, DIMI-TRIJ RUPEL, VLADIMIR VID-MAR.
TRIBUNA   -   IZDAJA   UO   ZŠJ
—   UREDNISTVO   IN   UPRAVA TRG     REVOLUCIJE     l/II      — TELEPON    21-280    -    TEKOCI RACUN    503-608-72    —    LETNA NAROCNINA    DESET    DINAR-JEV   (TISOC   STARIH   DINAR-JEV)   —    POSAMEZEN   IZVOD 40   PAR    (40    STARIH    DINAR JEV) — ROKOPISOV IN FOTO-GRAFIJ   NE   VRAČAMO   —   TI-SKA    CP    DELO,    LJUBLJANA, TOMŠIČEVA 1, TELEFON 23-522
—  POŠTNINA PLAČANA V GO-TOVINI.
- Ti, kaj praviš, kaj naj storimo, če tale reforma ne bo uspela?
-  Še eno reformo.
-  Kaj pa če še s to ne bo nič?
-  Tretjo.
-  Pa če še ta ne bo pomagala?
-  Bomo pa Ijudstvo zamenjali.
INŽENIR, LAHKO GRESTE...
Intervju o aktualnih problemih kadrovske poli-tike. Odgovarja Franci Križaj — naš znanec s tribune čas in svet, kjer je nastopal kot predsednik uprav-nega odbora Iskre.
TRIBUNA
V trenutku deklarirane odložene orientacije v in-tenzifikacijo gospodarstva so posebno nas študen-te — frapirale vesti o odklanjanju visokošolskih kad-rov. V kakšni meri so te vesti utemeljene in kakšen obseg zajemajo?
KRIZAJ
če priznavamo zveznost vseh procesov, tedaj so nam lahko trenutne pojavne oblike samo slika pov-sem določene stopnje notranjih protislovij in ne posle-dica nekega trenutnega dogodka, na pr. napovedi, da se bomo preusmerili v intenzifikacijo. Mislim, da rea-giranje v takem smislu, kot ga postavljate v vpra-šanju, kaže na dva pojava, ki imata v bistvu isti izvor.
1. Nove kadre z akademsko izobrazbo smo pre-težno potrebovali za nova delovna mesta, do kate-rih je prišlo zaradi intenzivne rasti podjetij. Obenem so bila obstoječa delovna mesta prvenstveno na raz-polago za napredovanje tistih, ki so v podjetju že za-posleni, ne glede na to, ali imajo za taka delovna me-
sta tudi potrebno strokovnu sposobnost m znanje. Osnovni kriteriji za napredovanje v takem primeru so lahko le dolžina delovnega staža in rezultati na prejšnjem delovnem mestu, čeprav to ni nobeno zanesljivo jamstvo za dobro opravljanje dela tudi na novem delovnem mestu. Na tak način samo prece-njujemo sposobnost ljudi, povečujemo njihovo nekri-tičnost do sebe in zaviramo splošen napredek pod-jetja. Od tod tudi znana ugotovitev: »Izgubili smo dobrega ključavničarja in dobili slabega vodjo.«
2. Kadar postane aktualna intenzifikacija, je re-šitev v tem, da konserviramo obstoječo kadrovsko strukturo in s tem darrfo zaposlenim potrebno delov-no zanesljivost (gotovost). Ponavadi ob tem še ob-sodimo naše dosedanje delo, zagotavljamo, da je to prelomnica in da bomo v prihodnje začeli delati na višjem kvalitetnem nivoju, čeprav z istimi ljudmi, tj. z isto mentaliteto. Za tako (ne)reagiranje imamo dosti dobrih zgledov v naši družbeni praksi, ko isti ljudje ostajajo ob nekajkrat spremenjenih program-skih načelih leta in leta na istem delovnem mestu.
Gre torej za zapiranje podjetja v lastni krog, za naslonitev na »lastne kadre, ki da edino dobro po-znajo situacijo« in zato tudi lahko največ pripomo-rejo k hitremu izboljšanju. Kriva pa je enotnost poj-movanja in nesposobnost dojemanja jutrišnjih potreb. Ob tem pozabljamo na pregovor, da jezero, ki nima dotoka in odtoka, kmalu postane mlakuža, ki za-struplja sebe in okolico. TRIBUNA
Kaj je skrita vsebina takega postopanja? Kdo so nosilci konceptov o nepotrebnosti strokovnjakov in po kakšnih poteh uresničujejo svojo »politiko«?
KRIŽAJ
Mislim, da so prav delavci, ki imajo ustrezno kva-lifikacijo za delo, v pretežni meri soglasni z zaposlo-vanjem strokovnih kadrov. Nosilci nasprotnih idej pa
so v glavnem tisti delavci, ki so se zaposlili na admi-nistrativnotehničnih delovnih mestih, pa zato nima-jo potrebne šolske izobrazbe niti kakšnega drugega poklica. če najdejo za svoje odklonilno stališče do iz-obražencev podporo v samoupravnih organih in družbenopolitičnih organizacijah, je zelo težko pro-dreti z idejami o nujnosti vključevanja visokošol-skih kadrov v kadrovsko strukturo podjetja. Kadar
pa takim težnjam samouprava ni naklonjena in ka-dar ne najdejo podpore niti v družbenopolitičnih or-ganizacijah, se ti ne ustavljajo niti pred tem da se organizirajo v interesne skupine, ki skušajo z izsi-ljevanjem in pritiskom na samoupravo doseči rešitve v svojo korist.
TRIBUNA
Izkušnje govore, d.a vstopajo mladi diplomanti v produkcijo povsem nepripravljeni na to, da bo treba strokovnost uveljaviti preko konfliktov. Kaj je v tem primeru s samoupravo? Zakaj tu strokovnjaki ne rea-lizirajo idejnega vpliva, ki bi jim ga sicer pripisali?
KRIŽAJ
Stanje, ki ga v vprašanju omenjate, je odraz naših preteklih pojmovanj ali, če hočete, linije. Ni še dolgo tega, ko smo kategorijo delavca definirali zelo ozko (vključevala je zgolj manuelne delavce). Saj se spominjate, da je bil šele pred kratkim raz-veljavljen zakon, ki je določal, da mora biti v sa-moupravnih organih dve tretjini takih delavcev. Ne smemo se torej čuditi, če so se strokovnjaki kot »dru-gorazredni« čutili nekoliko potisnjeni vstran in če so nekateri celo smatrali, da je samouprava pretežno stvar ene kategorije delavcev. Dejansko je to zniževa-lo stopnjo strokovne kritičnosti v samih organih, s tem pa so bile ustvarjene nedvomne možnosti za iz-vajanje pritiska s strani interesnih skupin. Ima pa to še neko drugo značilnost: neizkoriščena je ostala odločilna šansa za elementaren kontakt vseh udele-žencev proizvodnega procesa, prvenstveno strokov-njaka in manuelnega delavca. K izboljšanju tega sta-nja lahko veliko pripomorejo že začeti procesi v ok-viru samouprave in ne nazadnje sama univerza, ki mora formirati strokovnjake, ki bodo čutili potrebo po vključevanju v samoupravni sistem. Težko je zato opravičiti zapostavljenost družbenih ved na tehničnih fakultetah, posebno industrijske sociologije. Kruto pa se v tem primeru obrestuje tudi politična inert-nost samih študentov.
TRIBUNA
Kaj je po vašem mnenju »obrtniška mentaliteta«? KRIŽAJ
Duhbvno rartvilo, odsotnost originalnih pobud, zadovoljstvo z obstoječim stanjem, iskanje zadovolj-stva v preteklih rezultatih, vstrajanje na tradicional-nih in »preizkušenih« metodah dela, bojazen pred tve-ganjem privajanja novih tehnologij in organizacij-skih sistemov, to so znaki obrtniške mentalitete. No-silce oziroma pripadnike najdemo pri vseh slojih in ne samo pri obrtnikih in mojstrih, od katerih smo si izposodili ime ... Mislim, da je to znak premajhne motiviranosti zapostavljanje in dosego ciljev; ali pa so le-ti prelahko dosegljivi oziroma jih sploh ni. V vodstvih naših podjetij žal nimamo dovolj ljudi, ki bi docela doumeli važnost pravilno postavljenih ciljev in njihovo sprotno prilagajanje nastali situaciji. Sa-mozadovoljstvo in spanje na lovorikah sta dostikrat tudi odraz starostno premalo diferencirane kadrov-ske strukture v vodstvih podjetij, ker je vanjo vklju-čenih premalo mlajših ljudi. Pomanjkanje vitalnosti v vodstvu podjetja pa služi kot vzgled za enako rav-
nanje tudi v vseh nižjih stopnjah hierarhije. Peter Drucker pravi v Praksi vodenja: »Grlo steklenice je vedno na njenem vrhu. Podjetje je lahko malokdaj boljše od njenega vodstva, malokdaj bo imelo širše poglede, kot jih imajo njegovi voditelji in redkokdaj bo imelo v primerjavi z njimi večji delavni učinek.«
TRIBUNA
Znano nam je, da je bil direktor vaše tovarne spo-soben inženir in ugleden družbeni delavec. Vaša to-varna je znana po razviti samoupravi. Kako potem pojasnjujete, da je tega direktorja lahko nasledil člo-vek s samo nekaj semestri ekonomije?
KRIŽAJ
Tega ne bi mogel pojasniti.
TRIBUNA
Mladi strokovnjaki pripovedujejo, da so ves svoj renome v tovarni izgubili v prvih mesecih nastopa službe, ker so bili postavljeni na konkretna delovna mesta, za katera na fakulteti direktno niso bili uspo-sobljeni. Kaj mislite o uvajanju obveznega staža di-plomantov tehničnih fakultet?
KRIŽAJ
Dosedanja praksa pri vključevanju diplomantov v delovno razmerje je po mojem prepričanju posle-dica ustaljenih navad in pa hotenja diplomanta sa-mega, da se čimpreje zaposli na delovnem mestu in pokaže svojo veljavo. Tudi vodstva podjetij smatra-jo, da je treba diplomanta čimprej zaposliti, da bo pokazal kaj zna in da bo čim preje začel samostojno delati. Pri tem seveda pozabljajo, da naše fakultete niso šole s praktičnim poukom in da zato diploman-tom manjka delovnih izkušenj. Te pa lahko prido-bijo edino pri delu, ki pa je zato, če ga opravlja že-
kar na začetku samostojno in brez zadostnega nad-zora, precej tvegana. Seveda pa zahteva stažiranje za-res dobro izdelan delovni program, da bo diplomant lahko dodobra spoznal podjetje, da se ne bo pri tem dolgočasil in da ne bodo imeli ostali sodelavci občut-ka, da gre za nepotrebno in drago formalnost. Staži-ranje pa je koristno ne samo za podjetje, ker tako spozna dejanske sposobnosti in nagnjenja stažista, temveč je v prvi vrsti koristno za stažista, ker se na ta način spozna s celotnim proizvodnim procesom in se tako laže opredeli za delovno mesto, do katere-
ga cuti najvec nagnjenja in sposobnosti. Prav pri teh kadrih je namreč izredno važno, da razporedimo pra-vega človeka na pravo mesto. S takim načinom uvaja-nja na delo pa bi posredno porastel interes za manj »ustvarjalna« delovna mesta v pripravi dela, proizvod-nji in prodaji.
TRIBUNA
Ali se tudi pri nas postavlja vprašanje »viška kvalifikacije«.?
KRI2AJ
V preteklosti smo v gospodarskih organizaoijaii razvijali najprej predvsem tehnična, kasneje ekonom-ska in pravna področja. Zelo malo sredstev pa smo vlagali za izobraževanje kadrov, ki bi se ukvarjali s sociološkim, psihološkim in organizacijskim delom. Nič ni torej čudno, če niti za najbolj zahtevna delov-na mesta nimamo izdelanih psihogramov. Ti naj bi namreč povedali, kakšna stopnja teoretskega znanja in delovnih izkušenj je potrebna za opravljanje de-la, kakšne karakterne lastnosti, psihomotorične, čut-ne in druge sposobnosti se zahtevaja od delavca, da lahko dobro opravlja delo. Zato se tudi dogaja, da zaposlujemo ljudi na delovnih mestih, kjer je »člo-vek večji od naloge«, to pa povzroča pri prizadetih pasivnost, negodovanje, birokratiziranje in bežanje na druga, čeprav enako nezahtevna vendar bolje pla-čana delovna mesta. Ce ljudje ne morejo uveljaviti svoje osebnosti z delom, jo skušajo uveljaviti z za-služkom, ker je pač. višina osebnih dohodkov merilo družbene veljave in ugleda. če uporabimo analogijo s področja tržnih analiz za izdelke, bi morali verjet-no »proizvajalci«, v tem primeru fakultete in visoke šole (in ne samo »potrošniki«), posvetiti tem vpraša-njem potrebno skrb, da ne bo prihajalo do stvarne ali navidezne hiperprodukcije. Če poleg ugotovitve, da visokošolski kadri niso razporejeni na ustrezna delovna mesta, upoštevamo še skrajno neugodno razmerje med višjimi in visokošolskimi ter srednje-strokovnimi kadri (ena proti dva), tedaj lahko ugotovimo, da so prav na tem področju skrite precejš-nje notranje rezerve. Tako neugodno razmerje pogo-juje neoptimalno izkoriščenost delovnih sposobnosti enih in drugih. Rešitev je v povečanju števila srednje-strokovnega kadra (do najoptimalnejšega razmerja 1:4), saj tudi število le-teh ne ustreza današnji stop-nji razvitosti naše industrije. Poleg materialnih sred-stev, ki se nam ne bodo v takih razmerah nikoli v ce-loti povrnila, pa tudi ni mogoče zanemariti osebnih razočaranj, do katerih prihaja zaradi prevelikega razkoraka med sposobnostjo delavcev in zahtevami delovnega mesta, kjer so zaposleni. Na to in njihove posledice prelahko in prehitro pozabljamo.
TRIBUNA
Kako vpliva na perspektivno kadrovsko politiko podjetja nestabilen sistem gospodarjenja? Ali ni tudi v tem vzrok, da delovne organizacije ne postavljajo ambicioznejših programov, pač pa skušajp čim dlje vztrajati na doseženem nivoju?
KRIŽAJ
Zaradi neustreznosti kadrovske politike v večini naših podjetij je kadrovanje skoraj v celoti odvisno od zunanjih vplivov. Namesto kontinuitete, ki je prav na tem področju še zlasti pomembna, prepuščamo stvari stihiji in političnim pritiskom od zunaj. Sre-ča ali pa morda naša nesreča je, da ne vemo, kakšno škodo si povzročamo s tem, ko ne omogočimo zapos-litve mlajšim, sposobnim kadrom. Tudi to je vzrok odhajanja v tujino.
Kadar bomo zaposlitvi človeka in njegovemu počutju v podjetjih posvečali vsaj približno toliko strokovne pozornosti, kolikor je danes posvečamo razvoju, proizvodnji in prodaji novih izdelkov, tedaj ne bo posebno težko najti za diplomante naših šol ustrezne zaposlitve v naših podjetjih. Seveda pa to ne pomeni, da ne bo treba istočasno prilagoditi zmog-ljivosti in programe naših univerz strokovno dogna-nim potrebam prakse ne za današnji, temveč za jutriš-nji dan. Prav pri uveljavitvi tega stališča pa lahko univerza veliko pripomore če ne bo čakala ob strani v prepričanju, da to ni njena naloga in da bodo to namesto nje opravili drugi. Vemo pa, da tudi teh »dro-gih« ni, če pa so, pa se svojih delovnih zadolžitev pre-malo resno zavedajo.
NAŠ RAZGOVOR
ODGOVARJA ONDINA OTTA - KLASINC
1.   Naloga sodobne umetnosti je,  da čim globlje razkriva svet, da skuša kar najustrez-neje pomagati  sodobnemu  človeku  korakati skozi   zivljenje.   Ali   se   vam  zdi,   da   opera zmore to veliko poslanstvo, ali je morda ona danes  le spomin na stare čase in obujanje idile zgodovine?
Mislim, da je poslanstvo opere v obliki, kakršna je bila — preživela. To močno do-kazujejo dejstva. če se ozremo v kulturna središča, centre opernega ustvarjanja, Italijo, Francijo, skratka v zahodni del Evrope, vi-dimo močan upad na področju opernega ustvarjanja, ki se kaže v vedno manjšem šte-vilu opernih hiš ter v nezanimanju javnosti do te zvrsti umetnosti. Glavni vzrok temu je, da novejši komponisti opernih de] ne znajo najti prave poti do poslušalca, tako rekoč ne znajo se vživeti v čas, v katerem živimo. Vzemimo samo sodobno glasbo, ki lahko od lično služi fcot komentar k nekemu dogodku; za pevca pa je stvar še posebej težavna, saj mu v novejših operah ne preostane nič dru-gega, kot da samo prešteva takte, da odpoje svoje, ne da bi se mogel vživeti v vlogo in iz nje kaj občutiti — to mu ni dano.
2.  Ali se vam zdi, da so razmere v sloven-ski  operni  dejavnosti  in ustvarjcdnosti ure-jene? če ne, zakaj niso in kateri so pogla-vitni faktorji zastajanja?
O razmerah v slovenski operni ustvarjalni dejavnosti (te razmere so popolnoma enake razmeram v drugih republikah) bi lahko go vorili, razpravljali — rezultat pa Bi pokazal porazno sliko. Vsem razmeram v bistvu bo-trujejo finance, saj jih podeljujejo ljudje, ki nimajo pravega odnosa do te zvrsti umetno sti, na splošno do umetnosti ter kulturnib narodovih vrednot. Večkrat padajo očitki na račun pevcev, ki že vrsto let bolj ali manj uspešno nastopajo, češ da so prestari, da nji-hova znanja niso več kvalitetna. Dejstvo je, da so očitki popolnoma upravičeni, res pa je, da so pevci sami primorani ostati na odru, čeprav se zavedajo, da so njihove spo-sobnosti v zatonu. S tem pa seveda onemo-gočajo mladim, da bi se izkazali. Toda nihče se ne bo umaknil, ter se preživljal z mini tnalno penzijo. Raje bo ostal, čeprav bo žel negodovanje med poslušalci.
3.  Opažamo, da se zadnje čase vedno več starejših, »odraslih« Ijudi zanima za dogaja-nje v študentski,  univerzitetni javnosti. Kje vidite vzroke za to? Vaši osebni razlogi?
Mislim, da se vprašanje ne bi smelo glasiti »zadnje čase«, saj so se starejši »odrasli« ljudje od nekdaj zanimali za dogajanja, ki so se pojavila v študentskih vrstah, venomer je obstajala želja, da pomagajo svojim mladim naslednikom pri njihovih problemih (ki se pojavljajo iz dneva v dan). Sama sem vpisa-na na Akademiji za glasbo v zadnji letnik ter nameravam po končanem študiju pouče vati petje na eni izmed glasbenih šol; želim posredovati svoje znanje drugim.
4.  Nekaj osebnih podatkov:
stalna gostja jugoslovanskih opernih odrov od leta 1946, od leta 1958 stalno nastanjena v Mariboru. Letos praznuje 20-letnico svojega umetniškega delovanja.
P. S. Pred kratkim je bilo v Mariboru po-deljenih 150 odlikovanj, med odlikovanci ni bilo nobenega izmed javnih kulturnih de-lavcev.                                                  p# L#
ALEŠU KERMAVNERJU
Vst&pil si, iskal z očmj po prostoru, nato sva si segla v roko. Ko si zadnjikrat vstopil, si imel aktovko pod pazduho, klo-buk, odločen stisk roke. Dal si rokopis, se zadržal še besedo, dve, nato si odšel, kot da si zagotovo nekam namenjen. Tvoj ro-kopis izhaja, ko si že odšel. Ne ujema se s tistim, kar smo skupaj snovali, ne uje-ma se s pričakovanjem, da se na istem mestu še mnogokrat pojavi tvoje ime. Ko si odšel; čutim, kot da nimam pravice ostati, saj sva skupaj, z roko v roki deja-la, da pojdeva skupaj — v življenje. Na tistem mestu, ki je bilo namenjeno tvo-jemu pisanju, je zazevala praznina in v srcih, v tistih predelih srca, ki so bili namenjeni tebi, se oglaša prazno. Zares in neizbrisno si nam bil zakovan v srca. Ko si umrl, ostajamo revnejši. In s takšnimi dejanji se sami bližamo točki, kjer ni no-benega prijatelja, nobene oporne točke, nobenega upanja.                                D. R.
O VLOGI POEZIJE DANES
(Happening, kjer sodeluje okoli dvajset pesnikov in njihovih prijateljev.)
Menim, da je poezija poslednjih deset let zašla med negativne vplive.
Prav imate, kolega.
Bolje se ne bi mogli izraziti.
Slovenskemu pesniku je treba vrniti vero v poezijo.
Odlično.
Vere nam manjka, vere.
Odkod bi se pa drugače mogel vzeti takšen morbiden cinik, kot je šalamun?!
Tako poezijo bi bilo treba prepovedati. Jaz bi ga dal zapreti.
Ne bodite preostri. Kaj pa staromodni verzi-fikatorji?
Oni ne kvarijo mladine.
Točno. čeprav zastareli po obliki, so svo-bodomiselni po duhu.
Ne bodite no smešni. Takšni verzi so zame neužitni.
Vi se kar zadavite z njimi, naše ljudstvo jih bo pa z navdušenjem prebiralo.
Kolegi, ne prepirajmo se o nevažmh zadevah. Naš sestanek bi moral biti ploden.
Tako je. še do nobenega sklepa nismo prišli.
Za sklepe je še prezgodaj, ali ne?
Kar lahko danes storiš, s tem ne odlašaj do jutri.
Slovenski pesniki potrebujejo pesnike, ki bi jim vlivali vero v poezijo.
Kultura naj bo kulturna.
Konstruktivna.
Destruktivna.
Kaj si drznete?
Poglejte tisti stol tam.
Kaj me brigajo polomljeni stoli. Za vašo iz-javo se boste opravičili.
Tega ne bom storil. Potem zapustite ta prostor! Prav rad. še jezika, pobalin. Ven z njim!
Ne maramo nekulturnih tipov! Prasica špeglarska! (Vržejo ga ven.) Takih se moramo znebiti, da ne bojo kalili miru.
Tako je.
živela Slovenija!
Kaj pa vi zdaj...?
Poezija vodi pozitivno evidenco o emi-graciji.
Slovenije ni.
še ena podgana.
Antipesnik!
Ta jo bo pa skupil.
Ustrojimo mu kožo! (Pretepejo ga, potem ga vržejo ven.)
še kdo?
Vse huligane bomo, zk ... (Pokaže z roko.)
Živelo ljudstvo!
S poezijo v srečnejšo bodočnost!
Kolegi, vrnimo se za trenutek k poeziji.
Izvrstno.
Poezija je poezija.
Pozitivne vrednote so pozitivne.
Negativne so pa negativne. Kje je kakšen.. ?
Tukaj.
In tukaj.
Kaj bi rada, mladeniča?
Nič ne bi rada.
Samo hecala sva se.
Nevarni heci, ane?
Ta dva sta tudi 6d tistih.
Pa ja.
Saj se vam ne mudi, kaj?
Nekaj bi namreč rada povedala.
Svinje.
Bleferji poscani.
Vi bi za pozitivne vredriote posilili še lastno ženo, če bi vas ljudstvo plačalo.
Zapri!
Ne pustimo ju živa od tod!
Linčajmo ju!
živela kultura!
Na kol z njima!
Umetniško jima prerežimo grlo.
Naj žive Slovenci!
V   imenu poezije!   (Zgarbajo ju, potem pa ju vržejo ven.)
No, tadva se pa ne bosta vrnila.
Pesnik naj vzbuja vero v pozitivne vrednote poezije.
Poezija brez čistk je slepa, čistke brez po-ezije pa dolgočasne.
Lepo povedano.
Tako lepo, da bi te najraje počistil od tod.
Eden spet steguje gobec.
Zadeni ga.
Vse bomo pobili, vse.
Ne boste nas, ne. (Preostali se začnejo pre-tepati.)
Za srečnejšo prihodnost poezije, po njih!
V  imenu kulture, zmasirajmo jih! čast jim je treba vrniti, polizancem!    • Slovenski   pesniki   morajo   konstruirati   na-
rod.                                                 N
Tako 'je.
Najboljši pesnik je mrtev pesnik!
Bravo.
Združimo naše sile v boju proti okupatorju.
Dol s tirani!
živelo ljudstvo!
Dosti! Končajmo s tem.
S čem?
S čvekanjem. (Zagrabijo za svinčnike in od-korakajo.)
Na delo za vero!
Aleš Kermavner
Omega, foto Zmago Jeraj
BORIS PAŠ.  OIEJ IN EVRIDIKA
Ko si tipal predse, da bi se spet nekam pre-maknil, te je stisnilo, kakor bi ti v prsih uda-rila skupaj dva vala, vsak z ene strani srca in te v isti sapi razprlo, kakor bi padla nazaj, bila tvoje brezno; potem si v telesu začutil, da nista dva, ampak da je en sam toplotni val, ki se ti je zaletel v glavo in stopala, te napel in spustil, fco je odhajal, vračajoč se v svoj iz-vir; toda ze si začutil vroče naraščanje, kako znova drvi vate in spreletelo te je po površini, da vsebuje ta pravljica iz tvojega otroštva vse, kar si doslej govoril.
Bila je Orfejeva pesem, nema, davna, pozab-Ijena, ki se je neslišna oglasila iz bajke starih Helenov in te nezadržno kot vrtinec potegnila vase — glas nad temnečim morjem, ki se spokojno zrcali v nebu, ko se je hip pred tem še podivjano od neznane muke vzpenjalp in hrumelo čez pečine; glas med samotnimi cipre-sami, ki so nehale šušteti, v večerni pokra-jini, ki v zamaknjenju raste; glas, ki je raz-treščil železni glas v tvojih prsih v tisoč leske-tajočih se drobcev, mokrih v sončni sinjini neba, zelenju trat, rjavini vej; o, Orfej! tvoj glas je šel skoznjo, našo vsakdanjo muko od rojstva, da ne znamo ne govoriti ne molčati — od kod ti?
Morala te je stiskati ta naša muka kakor zemlja do glave zakopanega obsojenca; moral si zaslutiti, da tak, slep z usti tipaš okoli sebe (ko si se pred tem več kot dve desetletji pre-bijal k razpoki na površini) in se zato dotikaš tudi leta in leta enega in istega kamna, pred-den si ustvariš vsaj približno sliko o njem, ki jo potem z jezikom prenašaš na zemljo, ker bi bil sicer ves tvoj trud zaman, ko vendar po-zabljaš; moral si biti hudo nezadovoljen s sabo in svojim delom, zakaj silno te je moralo raz-vnemati, kadar si v primerjanju svoje risbe od-kril kakšno podobnost s kamnom, bilko ali mrav-Ijo, ki si jih pravkar prerisaval, ki pa jih ni-koli nisi mogel docela obseči s svojo ploščato pametjo, ker so se li zmeraj izmikali v neko tebi nedostopno razsežnost; toda to ti nikoli ni moglo do kraja vzeti poguma, zakaj vsako odkritje te je zaradi slasti, ki ti jih je prina-šalo, ki pa jim nikoli nisi mogel najti pravega vzroka, pognalo novim odkritjem naproti, ka-tera so ti z razburjenjem zmeraj na novo budila v zakopanih p+sih onemoglo koprnenje; tako si moral zmeraj spet izkušati, kako je tvoj go-vor ubogo jecljanje in stokanje, nesposobno iz-raziti, kar čutiš v telesu, utesnjenem od vseh strani; da si zgolj utvarjaš, kako se giblješ, ker v resnici nikoli ne prideš niti do svojega naj-bližjega, ki prav tako ne more do tebe; moralo te je obsedati, da si z vsemi močmi suval okoli sebe, skušajoč si na ta način vsaj malo razširiti domačo špranjo, da tfi v nji prosteje zadihal — zakaj zrak zunaj te je opijanjal in ti ni dal, da bi kakor toliko drugih, ki še jim je posrečilo zlesti na površje, brž ko bi zagle-dal dan, planil z obrazom v blato in začel gra-biti okrog sebe vse, kar bi le dosegel z usti, pri-legajajočimi se v goltajoče prisesano žrelo in se tako čedalje bolj rejen z lastno maščobo betonirati v zemljo, iz katere si in v kateri si in od katere živiš in ki je imaš polna ušesa in ti zleplja veke in jo imaš na ustih in s ka-tero sta ti zatrpani nosnici, da ne okusiš ni-česar razen nje, da si mutast, gluh in slep in neobčutljiv in razen nje ničesar ne vohaš;
ni zapela samo zemlja, ko so vse bolj za-senčevala jarko luč, da bi se v blagodejnem živem siju, ki je zmeraj čistejši prihajal od nji-hovih sežigajočih se jeder, odprle svetlobe ne-vajene človeške oči, ampak so tudi tebi začele drhteti veke, da si skozi blatno mreno v prebli-skih zagledal škrlatno somračno predstavo sve-ta: valovito polje v brezkraj; samo blato v ke-pah kakor sveži grobki, nad katerimi se tu pa tam pod krvavo mračnim, niskim svodom pre-mikajo sence nevidnih vej; vendar vse nepre-stano sika in stoka, da je bolj podobno težkemu morju, čez katerega se podi nekakšen trd, ra-skav veter; zakaj ti holmci kimajo — valu-jejo; podobni muham na marmeladi migljajo s sivimi jeziki, ali pa se, nagnjeni na stran, mučijo s pisanjem; nad tem blatnim, obrača-jočim se, ponekod poležanim, ali v žretju otr-delim glavnatim zeljem do ramen, prsi in sled-njič do pasa vzdigla se telesa, grobe, sive bunke
—  nekatere z osvobojenimi rokami, ki jih drže bodisi pri sebi, bodisi v varni višini iztegnjene nad svojo posestjo; z njirni tolčejo in davijo, trapljajo in  božajo;  na obzorju ogromen po-ševen steber, ki se počasi pogreza, ker ga, kot se da slutiti po velikanskem kraterju v ospred-ju,   nemočnega   zmagujejo   mrtva   Ijudstva   iz globin, ki ga, medtem ko plezajo po njem na-vzgor,  potiskajo  vse nize — na njegovi  poti skozi zemljo — do najhujše vročine, do dna, od katerega vse beži, in še naprej v sonce; k njemu iztegujejo  svoje rogovile, presenetljivo simetrično razporejena,  kot da tvorijo od iz-hoda do zahoda tempelj — drevesa, od kate-rih  odpada  vse;   kamor  se  ozreš,  povsod  po-ganja zemlja, tu pa, kjer je bil njen impulz tako silen, da je izbruhnila se znenada zasvetlika bel stržen —
Orfej! — kaj se je zgodilo s tabo? — Kakor da bi se ti udrlo pod nogami in bi začel padati in bi ti odneslo vrhnji del glave in bi se začel iztezati; te ni zdaj, kakor da bi te še ne bilo dovolj groza, spreletelo, da vsebuje ta bel privid iz tvojega otroštva vse, za čemer si doslej na slepo 'tipal? Orfej! — ti trdo zrno, zletel si kvi-šku in izkočil iz stroka! Silna roka te je po-gnala s stiskom čez prsi, da ti je vroče in za-sopel komaj dihaš, in ti v srcu zdrobila muta-sti glas, ki te je silil v eno tuliti z njim, da ti vro na usta pesmi. Ti je segla Evridikina dlan na dno in dvignila potopljeno besedo? Kako je zmogla ona, česar ni zmogel nihče, še ti sam ne? Orfej, ti.zemlja, tedaj je iz tebe, tvoja sem-Ija — tvoja nedotaknjenost, tvoj sveži dih, tvoja zadnja krutost in banalnost, ki te ubijeta, ko ju spoznaš, tvoj nič, ki se upira vsakemu nadaljevanju, tvoje rojstvo in tvoja smrt, ki ju ne dosežeš — tvoj začetek. Orfej, ti si se zaljubil v dan. Slep si bil in si spregledal — svet, ki je ležal potopljen in si ga komaj slu-til, je naenkrat vstal v nesluteni razsežnosti: v barvah, vonjih, dotikih, glasovih — O, člo-veštvo! — kdaj bodo narisane vse karte, k} jih rišeš? In če bi bile kdaj — kar Orfej vidi, da je nemogoče ob neizmernosti, ki jo gleda
—  bi ti mogla prstena podoba odpreti oči in bi se tako ozdravilo? O, kolika je tvoja vera, ko-liko večja od Orfejeve! Kar je on iskal deset-letja, se je zgodilo v hipu, česar ti že tisočletja ne najdeš, se dogaja vsak dan. Zato se bojiš za Orfeja, ne sanj — zakaj on veruje v beli privid Evridike in ne ve, da je že umrla.
SMOLETOV VESELI INTELEKTUALEC
Če se sprašujemo po najnovejsi upnzoricvi študentskega aktualnega gledališča (ŠAG), na vsa vprašanja bržkone ne bomo dobiii od-govorov. Seveda pa tudi struktura dela ni tak-šna, da bi dopuščala nenehno vpraševanje — za-ustavimo se in naprej ni več mogoče. Ceprav ostanejo vprašanja brez odgovorov.
Veseloigra v temnem je zgleden tekst, to je zunaj dvoma, zgleden z ozirom na tradicijo uprizoritev v Drami, zgleden z vidika obliko-vanja besede, zgleden v novoti, saj se prvi in z največjo mero zagona loteva problemov, ki so v naši »stvarnosti« največkrat zatrti ali ne-dotakljivi. Kateri so problemi, ki se jih lote-va Dominik Smole v svoji drami? Ali je to pro-blem tujstva v Camusovem pomenu? Ali je to pohujšanje? Na prvo vprašanje bomo dobili skorajda pritrdilen odgovor v Tujčevem obna-šanju pri avtomatu in koledarju, ko doživlja ob dotiku z neznanimi predmeti neke vrste trez-nenje. Seveda to ni Camus in tudi imperativi, ki Tujca ženejo v to spoznavanje ter v zadnji konsekvenci v konformistično soglasje, so zu-naj tradicionalnega umevanja eksistenciali). Drugo vprašanje je bližje prvemu delu (prvemu »dejanju« v uprizoritvi) »veseloigre«, kjer se lo-kal in njegovi domačini kažejo kot šentflor-janci, omejeni v hotenju po čemerkoli novem in neurejenem in posebnem. Seveda je prvo in drugo vprašanje nedopustna redukcija, ki pa se morebiti izkaže kot neslučajila ali celo od-ločilna.
Kajti bržkone se režiser (Dušan Jovanovič) in dramaturg (Andrej Inkret) nista brez vzroka odločila za odmor, ki ga avtor ni predvidel. Prvi del namreč v resnici rešuje naše praktične stiske, je »angažiran«, medtem ko je drugi ek-sistencialneje ubran in poskuša prebijati dile-mo o angažmaju ali neangažmaju. Prva polo-vica je tekst, v katerem brez težave najdemo sčbe, svojo politično atmosfero, medtem ko druga osmišlja problematičnost Tujčeve prisot-nosti z nekega širšega vidika. Seveda Smole-tova veseloigra na noben način ne more biti eksistencialna drama pač pa s svojo strukturo jasno dokazuje nezadostnost tradicionalne na-vezanosti na angažirajočo dramatiko, hkrati pa stopa tudi korak naprej od Božičeve dramatike, ki se ji zdi na prvi pogled nekoliko podobna, vendar je od nje na nek način usodnejša in polnejša. Zdi se, da se Smoletova veseloigra nahaja na tisti točki, s katere je edino mo-žen prestop ven, izven dileme o angažmaju ali destrukciji, izven sveta dvojic in polov. čeprav še vztraja v takšnem svetu in še poskuša najti razlog, da se je zanj vredno tepsti, se posebno z drugim delom poskuša takšni dilematičnosti ogniti, oziroma jo spoznava kot pomanjkljivo. Kakšna je tedaj razlika med prvim delom teksta in njegovo drugo »polovico«? V prvem delu se pojavi Tujec kot nosilec nečesa tiena-vadnega, s svojim predmetom »ki ni kovček« vzbuja negodovanje, kaže se kot tujek, ki se je zadrl v tkivo samozadostne lene živali, ki hoče v tej svoji pozi vztrajati in pozabiti nanj. Ljudje, ki jih razgiba Tujčeva prisotnost, so zanikrni \ prebivalci nekega sistema, ki si je svojo ureje-nost in sistematičnost priboril v »letih, deset-letjih in stoletjih« trdega boja »brez prestanka pod strelom« in hoče zdaj sadove te svoje borbe v miru uživati naslednja leta, desetletja in še stoletja. To je družba , ki hoče naenkrat ne-hati z zgodovino, se potrepljati po trebuhu in imeti mir. Pa pride Tujec in hoče vse to »raz-
nesti«, »okrasti« jih hoče. In ti ijudje Tujca, vsega posebnega in novega, vznemirljivega in sprašujočega — izženejo.
in potem se dejanje ounie v cuugu amer: Tujec je izgnan, vse se zaenkrat zdi v skladju. Inspektonca spet ima svojega mšpektorja, m-špeKtor ima svojega mucka, ljudje svoje vrab-čKe, svoj tihi Kraj, svoje smesne morilce in svoje smešne policaje. In potem lzgine mucek. To je prevratna tocKa. i^juaje pamčno zbežijo iskac mucKa. Vrne se lujec, tokrat ne kot nosilec prevrata, ^emveč kot pol vesel, pol ža-losten lant, ki seijogovarja s predmeti in jih prepoznava. Tudi svoj predmet, ki ni kovček, bi si pustil vzeti v tem trenutku. Ta razmetani svet ga skrivnostno mami nase, znajde se v njem, se pop^redmeti, se sprijazni.in zenači, sKratka preneha biti nevarnost, neha ogrožati »red in dnevni red« in se da na koncu tudi po-teptati in izničiti. Prej resna figura »humani-stičnega intelektualca«, kot pi*avi avtor, posta-ne smešna in naivna lutka, takšna, ko so vsi. Ker je takšen, Tujec prenena igrati svojo vlogo, ljudje ga mimogrede pobijejo m je to v skladu z njihovim mirnim tokom življenja. Zdaj nje-gova smrt ni več problem, kot bi to bila v za-cetku, dokler Tujec še grozi s predmetom, »ki ni kovček«. Zdaj je ta humanistični intelektua-lec res pomirjujoča, otroška, naivna in vesela figura, kiiiima na sebi nič napadalnega in tuj-skega.
Propad Tujca rn mteieKtuaica Kot tvorca ne-česa novega je povezan z zgodovinskostjo miš-ljenja. Tujec pravi, da se nejasno spominja, kako »so matere in očetje marsikdaj še živi ljudje«. In ostali pravijo, da je že od nekdaj tako, kot je, da ni bilo ne mater ne očetov, skratka nočejo zgodovine. Spopad se konča v korist močnejšega, »intelektuaiec«, ta veseli »intelektualec«, ki ves zavzet gleda zlato pudr-nico, pa propade, ker ni več to, kar je, nam-reč resnični mtelektualec. Intelektualec, ki par-ticipira na zgodovinsKosti mišijenja, se ne more enačiti z ostalimi, ko pa se v njem zgodi, da pozabi na »očeta in mater, ki bi bila lahko živa človeka«, ni več intelektualec, pač pa postane veseljak, naivnež. In če se zenači z ostaiimi, se i z n i č i.
Kaj potemtakem sledi iz Tujceviii sklepnih besed »Lahko se siliš in siliš. Nisi bil tujec?« Da je nemogoče ostati tujec, da je nemogoče ostati zgodovinsko misleči intelektualec? Da se je treba potopiti v brozgo vsakdanjosti, reda in dnevnega reda, tihote in ptičjega čivkanja, nevznemirljivosti in mirovanja? Da je intelek-tualčeva pozicija neprestano izničevanje sebe kot intelektualca?
Predstava je potekala v ritmu tistega ne-mira in iskanja, ki ga zahteva tekst sam. Reži-ser je spretno razpostavil igralce, ki so kljub mirujočim položajem učinkovali dinamično. Scena je z okusom rešila problem neprimer-nega prostora (mala dvorana v Kazini). Igralci (Sandi Pavlin, Sonja Blaževa, Silvo Brg^Iez, Radko Polič, Majda Grbačeva, Boris Juh, Majda Kohkova, Brane Ivanc, Boris Cavazza, Tone Gogala, Jože Mraz, Ludvik Polajnar in Franc Uršič) so živeli Smoietov svet na način, ki je gledalce obvezoval k soživetju, če pa se to ni zgodilo, brez misli niso odšii iz dvorane. Imena, ki so največ pripomogla: Dušan Jovanovič (režiser), Boris Juh (Tujec), Sandi Pavlin (Du-hovnik).
D.R.
NOVA PREDSTAVA ŠTUDENTSKEGA AKTUALNEGA GLEDALIŠČA. — V soboto, 2. apri-la ob 20.30 je bila v mali dvorani Kazine, Trg revolucije št 1, obnovljena predstava TIGRA Murraya Shisgalla v novi postavitvi. Predstavo je režiral Dušan Jovanovič, igrata pa Lenča Ferenčakova in Kristijan Muck. Tiger bo v letošnji sezoni tretja premiera študent-skega aktualnega gledališča.
toda za gotovo simho senci, ki so jo vrg-li, opaziti tudi dAto so rasli; mogel si jim slediti, kako ^mueodnehljivo besnost-jo poganjali kvišUt, da bi ne odnehali, ugriznili v ramo, timje pogledala na svet-lo; kako so se qUmesto da bi se, kot vsi hranili s trt&jmlmi in zemljo okrog sebe, samo še z se« svojega telesa; kako so tako vse bolj si« bledi zmeraj nagleje in nezaustavljivejemrali k soncu, od oko-lice, ki so jo temma so ji kazali pot, vse bolj osovraženi, disi niso osvobodili rok; ni ti moglo uiti, 1 jift. je tedaj ta izkuš-nja skoraj brez imvse premotila, da so se zadovoljili in se <d krajem, ki je prišel pod nje, zgrnila videti si moral, kako so bili kaznovani ojo omejenost, v kateri so mislili, da jih lal kvišku samo nagon zemlje, s katero zdaj, ko so si do nje priborili prost do nenasitno trpali usta in na debelo mazali razu in trupu, kakor bi hoteli nadoknadit ujeno — kajti slednjič so si vendar mor iznati, česar pa njihove k zemlji sklonjene i nikakor niso mogle ra-zumeti, da jim j nogoče zadostiti si, in so zato, nezavedvmni v strasti od sonca, začeli, tokrat že ym nezmožni, da bi sami prenašali bolečinempati druge po obrazih do kože in si s m lizati njihovo kri — v novem pozabljenjvm, spet niso bili v svesti, kako si s tem savmžijo topi glas v prsih, dokler ni iz njihml, da so podivjali in v škrlatnem sommiogov začeli daviti — Kainovi potomci; Ulakrat vsega pretresla tolika zaslepljenom je popustil stisk, ki te je hromil do tmnisi takrat začutil, da je glas v Ijudeh Miene v zemlji silnejši od njih, ker je izmin je torej zato tako šibek v njih; nisi mtiilijarde klic na bilijo-nih mrtvih, kako sfe teme kvišku; prisluh-nil enoličnemu, nmnemu žužnanju iz glo-bin in zaslutil, kcm ta zemljska krogla, v notranjosti nešteU prevrtana, razdraženo vrti v prostranstvi ;or osa, prenabita z jaj-čeci ki jih ne mor tizleči, da ji odmirajo v trebuhu; se ni I zganilo v tebi, izzvano od krvavega brezi - brezumno, kakor da bi ti čez glavo po ili šivi in bi te v sredi razprlo? V tem na\ ijočem se niču, nisi uzrl Ijudi, teh razumni) tij, kakšnih neslutenosti so sposobna, samolbiUla umljena?
O, Levijevi sinakti ste z mečem sekali svoje brate za vemkjte, Mojzes je vedel, zakaj vas je postavmmčenike.
Toda moral si iftriča tudi podvigu kate-rega onih redkih, |jiro osvoboditev rok ni pomenila dokaza, mlončno dosegli vse (in bi obžalovali le, damjo daljših rok), ampak so videli v tem sc&ugoden znak — ker se niso kopali iz svomezen z nemirno podr-htevajočimi nosnic marveč s slepim, dvig-njenim obrazom ti za lučjo, za katero so se obračali na nji nti s prav tako muko in zvestobo kakor tinice za soncem, med~ tem pa brezumno m\i k nji in se počasi osvobajali, da je t m sencA postajala zme-raj svetlejša, kot o prtvlačila zmeraj go-stejša tema njihot un, ki so se zlivale — dokler niso izvlekh plano najprej ene noge in brž za njo pote$ še druge, da so., se sled-njič z vso senco v i irni, svinčeno težki, na-potili k soncu; ob mkorakanju surovih teles
james vvright
Sporočilo, skrito v prazni vinski steklenici, ki sem jo neke noči ob nespodobni uri zalučal v Javorov kanal
Ženske plešejo krog ognja
Ob ribniku kreozota in odpadne vode iz reke
V  vlažni megli Ohia. Mrtve so.
Sam sem tu.
In segam po luni, ki binglja
Hiadna na črni trti.                  ^
Neumite sence
Plavžev v Moundsvilleu, Zahodna Virginija,
Se plazijo čez jame rudnikov
Da bi zmaknile grozde
Na nebu.
Noben drug ne ve, da sem tu.
Prav.
Pridi, pridi, umiram.
Postajam star.
Sova vzletava.                                        *
S prečnega količka
Na seneni kopici.
dve z ,,mačkom"
Številka ena
Sedim na postelji.
Onkraj progastih dreves mojega akna
So ogoleli vrtovi.
Akacije in topoli se spreminjajo v neporočene ženske
Ki razvrščajo ploščice iz antracita
Med železniške pragove:
Rusobrada zima potrtosti
Je še nekje živa, star mož
Ki prešteva svojo zbirko zamaškov
V  bajti iz katranskega papirja pod inrzlimi drevesi Mojega groba.
Še zmerom se počutim pol pijanega, In vse te stare žene onkraj mojega okna Se grbijo proti pokopališču.
v
Pijan, momljajoči Madžar Se opoteka k meni, In njegov velik, bedast obraz se zapiči
V  peč.
Dve uri sem sanjal
O zelenih metuljih, ki iščejo diamante
V  premogovih plasteh;
Pa otrocih, ki lovijo en drugega v igri
Po gomilah svežih grobov.
Toda sonce se je z morja vrnilo domov pijano,
In vrabec zunaj
Prepeva o premogovi družbi Hanna in o mrtvem mesecu.
Vlakenca hladne svetlobe iz žarnic trepetljajo
Ob glasbi ko rahločutne ptice.
Ah, ugasite lnč.
Številka dve
poskušam se zbuditi in še enkrat pozdraviti svet
V  borovcu,
Nekaj metrov proč od moje okenske police, Čudovita šoja skaklja gor in dol, gor in dol Po veji.
Smehljam se, ko vidim, kako se prepušča Popolni radosti, kajti ona ve tako dobro kot jaz, Da se veja ne bo zlomila.
postaje na potovanju na zahod
Pričel sem v Ohiu.
Še zmerom sanjam o domu.
Blizu  Mansfielda, veliki konji vstopajo jeseni v temne skednje,
Koder so lahko leni, koder lahko žvekajo majhna jabolka;
Ali pa dolgo spijo.
Toda zdaj ponoči, ne morem najti očeta, ki se> potika
Nekje nied brazdami: Tako daleč proč,
1500 milj ali nekaj takega proč, pa vseeno
komaj lahko spim.
Star mož v modrih cunjah šepa k moji postelji,
Vodeč slepega konja
Miline.
Leta 1932 mi je, zapacan od stroja, pel
Uspavanko o gosji pastirici.
Zunaj hiše so čakali kupi žlindre.
2
V  Zahodni Minnesoti sem pravkar spet spal.
V  sanjah sern se nagnil nad ogenj.
Edina eloveška bitja med menoj in Tihim oceanom So bili stari Indijanci, ki so mo hoteli ubiti. Čepijo in strmijo ure in ure v majhne ognje Daleč tam v gurah.
Rezila njihovih sekiric so nesnažna od r.\i.sti Ogromnih, tihih bivolov.
3
Zora je.
Drgečein.
Ceio pod debelo pernico.
Zavlekel sem se vanjo sinoči, pijao,
In pustil pečico na olje hladno.
Zdaj že ves čas poslušam piš vetra.
Snežak tuli naokrog. zunaj v zapuščeni preriji.
Sliši se ko glasovi nivm^tn in kockarjev,
Ki ropočejo skoz puste bi&nice 19. stoletja
v Nevadi.                                                      Prevedel Filip Robar
KRIŽANKA IN OSTALI
Saj miate vendar otroka, se je uprl njene-mu vatailu. S to rečjo je skušal kar se da na kratko opraviti. Skratka nobene sitnosti, rajši nekoliko zamere. Da misli povsem resno, se je najodločneje izkazalo v tem, kako se je potuljeno umaknil. Vendar, žal, ni bil zadosti moža. Sploh pa na to zdaj ni mislil, oziroma, nekoliko bolj je mislil na nasprotno. Ena sama beseda je bila zadosti in že se je sprožil me-hanizem, kateremu se ni mogel upreti. Vzela je otroka v naročje; on pa naj bi zdaj dopol-njeval ta kup site nesreče. Začel se je utrudljiv pingpong o tem in onem. Vendar je bilo nekaj drugega, kar je dozdevno obranilo njegovo osebno varnost. Sam ni prav vedel, kaj. Nekaj je pač bilo, kar mu je vrnilo zaupanje vase, mogoče celo ona sama, ne vem. Tako je po-tem vzel časopis in pričel listati po njem. Lju-bezen Elli Donovan za pet novih dinarjev. Navsezadnje se je že kar udobno počutil. Ne-kam dolgo je celo ogledoval podobo stnp-tease-te. Gledal jo je preko mere spodobnosti, dalj kakor v Strašna noč v loputi črnega zmaja, dalj kakor v Kaj me bngajo Nemci in dalj kakor v Ali ste si izbrali pravo ženo. Tako se je nameraval maščevati. Toda ne! Njeno slače-nje ni nikogar ponižalo, nasprotno. Bil je vse bolj krotek, vse bolj udomačen. Skratka, na-sedel je. Na nek način se je ujel. Vedel je, kako bo zdaj zanesljivo, karkoli stori, vse obrnjeno proti njemu, in mora torej zaradi tega biti čim manj aktiven. Kajti ona preži nanj kakor velika pogoltna mačka in čaka na sleherni njegov premik, da bi se lahko tudi sama ganila s svojim velikim strah vzbujajočim telesom in šavsnila po njegovi nerodni kretnji. Moral se bo potuhniti v odsotnost, v nekakšno zagrizeno resnost. Predse bo strmel kakor kip ilegalca Tako se bo morala prebijati skozi dvojni oklep. Predvserfi pa ne bo našla njegovih oči te nje-gove — zdelo se mi je — najbolj ranljive točke. Tako je nekaj časa tudi bilo Popustila je. Ve-dela je, kako mu mora pustiti nekaj njegovega napuha, saj dolgo ne bo mogel zdržati. Kmalu ga bo minilo. Brez dvoma je velik slabič. Nje-gova uporabnost ne more biti kaj prida, komaj da je je kaj! Pravzaprav, kaj pa je sploh. Samo zgane naj se, pa bo po njem.
Navsezadnje pa je bil tu še čas, ki se je počasi gnetel po cesti, ki je bežala pod njima; čas, ki je neprestano zavzemal nove in nove oblike; čas, ki se je prelival iz ulice v ulico; čas, kakor so ga navsezadnje uredili ljudje. Bil je čas, ko je končno vendarle lahko raču-nala tudi še na svojo besedo. Lahko jo je izre-kla na povsem običajen, nevsiljiv način. Pod-taknila mu jo je in je padel. Zvalil se je iz svoje negibnosti, potem se je v zadregi razle-zel po časopisu, Ljubim te, Marija, moj črni konj, brez besed. Berta Ambrož, Santo Domin-go, Fantastični rekordi. Prosili ste za hrbet Ellen Bahl, če ne več. Testenine Pekatete Po-jem Kvalitete. Nato pogleda, če je v spisku nagrajencev tovarne higienskih vložkov za čevlje in se loti križanke. Počasi lušči besedo za besedo in že mu ona priskoči na pomoč in že je po njem. Zvok. Ana, sir bar. Hudodelec, Ontario, emajl. Kakšna beseda še nerojena, zija s svojo praznino vanj, pogoltne kocko neke črke.   štirinajst   vodoravno,   osemnajst   vodo-
ravno. Džordž Sand, reče ona. Džordž Sand, vendar. Vem, ona vse ve. Vse križarke so v nje-nih rokah. Zato zdaj meče mreže, zdaj vrže vabo. Po naključju sta se zadela z nogami. Njega je kar zmrazilo. Umaknil jenogo. Naivno je pričakoval, da jo bo tudi ona umaknila, zato se je nič hudega sluteč vrnil. Ona ga je čakala. Oha pa ga je čakala, ni hotela opustiti priborjenega prostora. Zadel je ob njo. Zave-dal se je, kako je pri tem premalo naključja. Ne more se sprenevedati in se še enkrat umak-niti. Rekla je, prišitek. Rekla je, Saar, on pa se je zapletal v mrežo njenih tipalk. Rekla je, utva. Rekla je, ost. Rekla je,- potrošnja. Rekla je, kaviar. Potem je bila ta stvar rešena. No-bene utrdbe več, nobenih sandal.
Zasedla sta svojo mizico. Morala sta se po govoriti. Po tolikšnem času. Po tolikšnem času, kar se nista videla. Kako živiš, kaj počneš. Tako vprašujejo tisti, ki že vnaprej vejo, kako se bojo potem lahko sami hvalili, ko dobijo odgovor. Tvoje govorjenje jim sploh ni mar. Vseeno je, kaj porečeš. Vprašala je po tistem, kar hoče sama povedati in govorila bo in go-vorila. In naj že enkrat prične, enkrat naj že prične, jaz nimam kaj. In kaj je pravzaprav s tem, kdo je temu kriv. Zakaj ne bi mogel tudi jaz povedati tega in onega. Zakaj se ne bi mogel tudi jaz postavljati s tem in z onim. Drugim to gre, samo meni ne. Drugim gre bolje z veliko manj truda, gre jim skoraj igra-je. Zadovoljni so in siti. Jaz pa se ženem in ženem pa nikamor. Tako je, kakor pač je. Igra je dobljena ali pač zgubljena. Nobene vneme ni več, nobenega pritiska. Prišel je trenutek domačnosti. Prišli so spomini, tisti dosti zgod-nji, tisti prijetni. Ne zamenm ti sivega lasu, ne zamerim slabo prikrita leta: vsega sem sam kriv in navsezadnje je to še tvoja sreča, kakšna bi bila sicer. Ne, z mano ni sreče. Bil si pre-malo odločen, je rekla. Nisem mislil, da bi moral biti nasilen. Vpraševal sem se po tem, ampak zares nisem mislil, da bi moral biti nasilen. Imela je zaprte oči. Mislil sem, da bo jezna, če jo bom v spanju motil. Potem se je zbudila, ko sem vendar že opustil, ko sem jo že nehal slačiti. Rekel sem, ali si spala. Bil si premalo odločen. A veš, to je tvoja največja napaka. Samo to napako imaš. je rekla s po-gledom, ki še vedno vzpodbuja.
Še zmeraj. Zakaj še zmeraj. In potlej še kar naprej, zakaj še zmeraj. Kako je to mo goče. Morala bi že zdavnaj pozabiti. To ni za drugega, kakor za pozabit. Izvlekel je roko in položil na mizo pest kovancev. Kaj imaš to, je rekla, pokaži, kaj imaš to. Bilo je šest krajcarjev iz leta 1800, en krajcar iz 1816. eden pa je nosil letnico 1770. Kaj pa imaš to, je rekla. O joj, glej no, glej. Ampak zdaj je bilo že vse prepozno. Pravzaprav , je že zdavnaj dvignil roke. Veš kaj. Ti bi se čisto lahko obesil. Ne vem, zakaj se človek obesi, ampak ti bi se čisto lahko. Ogledovala je novce, potem pa je na lepem zinila: danes se je spet eden obesil. Povedala je neko ime in priimek, nisem ga poznal. Ne vem še, zakaj se je, je rekla. Lahko bi omenila karkoli drugega. Nič mu ni bilo mar, ali pa je samo mislil, kako mu ni. čepel je poleg nje kakor polit pes.»
Franci Zagoričnik
TEKMOVANJE  ALLIANCE  FRANCAISE
V nedeljo, 27. marca je bilo na II. gimna-ziji v Ljubljani tekmovanje slovenskih dijakov za nagrado Alliance frangaise. Uradni naslov tekmovanja je: »Concours europeen de langue frangaise 1966«. Dijaki iz vseh slovenskih gimna-zij, ki se učijo francoščine, so prišli pisat na-logo z naslovom »La France et les Frangais dans mon esprit« (Francija in Francozi v mo-jem duhu), na isto temo pa so pisali .še v vseh ostalih republiških centrih, v okviru istega tekmovanja pa učenci francoščine vseh evrop-skih držav.
Tekmovanje je pri nas organiziralo društvo za kulturno sodelovanje med Jugoslavijo in Francijo, v imenu katerega je tekmujoče po-zdravil predsednik društva dr. Marinčič. Svoje »francosko izobražene« predstavnike so poslale naslednje gimnazije (na vseh je francoščina drugi tuji jezik): Brežice, Celje, Kočevje, Ko-per, Kranj, I. gimnazija v Ljubljani, II. gimna-zija v Ljubljani, gimnazije Poljane in gimnazija Šentvid iz Ljubljane, iz Maribora I. iri II. gimnazija, Nova Gorica, Novo mesto, Postojna, Ptuj, Trbovlje.
Za Jugoslavijo so določene štiri I. nagrade (10-dnevno bivanje v Parizu) in štiri tolažilne nagrade (knjižne). od katerih je v prejšnjih letih Slovenija stalno vobrala eno ali dve. Pozdravljamo plemenito tekrnovanje in njegov koristen namen — spoznavanje tujega jezika in kulture.
AFORIZMI
Bil je tak karierist, da bi zaradi ka-rierizma žrtvoval kariero.
Bog je najprej sebi brado ustvaril, toda šele nazadnje jo bo sebi odstranil.
Če bi ne imeli Bulatoviča in Mrož-bi bili Slovenci brez slovenske satire.
Iz naroda hlapcev smo postali narod natakarjev.
Ni vsak norec, kdor se norčuje.
Glovek lahko tudi misli frazersko.
Od vseh novosti Ijudje najlaže in naj-hitreje sprejemajo nove praznike.
Vsi smo pred zakonom enaki, za za-konom pa ne.
Uvožena revolucija je manj nevarna kot domača.
Pamflet je satira, ki je oblast ne pre-nese.
Ljubi svojega bližnjega bolj kot svo-jega psa ali kot svoj avtomobil.
Sodobne ženske bi bile zelo zadovolj-ne, če bi namesto otrok rodile avto-mobile.
Peter Baloh
ZA VSAKO NOVO GENERACIJO NOV ŠOLSKI SISTEM!
Nenadoma, nekega jutra, je Jaka Koštrun začu-til v sebi nekakšne premike; nekaj živega je bilo v njem, nekaj kakor hotenje, kakor sla po tem, da uspe, da se uveljavi. Skoraj boleče je začutil svoje neizko-riščene sposobnosti in z vrtoglavo naglico so mu pred očmi zaplesale podobe, dolg svetleč, temnordeč Opel Rekord, cela vrsta Ijudi, ki mu navdušeno plo-skajo, majhna punčka v belem z rožicami, neka že skoraj slepa starka s solzami v očeh, mikrofoni...
Da, uspeti je treba. Jaka je neomejeno zaupal v svoje sposobnosii, zato^ je vedel, da mora uspeti tam, kjer je problem največji — v največjem boju rastejo heroji! Dvignil je slušalko in zavrtel 98.  ~~
»Naš najtežji problem?« se je začudil Ijubek glas na drugi strani. »Ja, ne vem, Mogoče trgovina — zamaškov spet ni dobiti. Solata je po 900. Ali pa nogomet. Ali pa slovenščina. To pa res ne vem, kaj bi bil naš največji problem.«
»Ne ve,« je bil razočaran Jaka. »Ne ve, ne ve, ne ve,« mu je kljuvalo v sencih. Nenadoma se je lopnil po glavi, ki je že dobivala svetniški nadah: »Zakaj ne ve? Ha, zakaj ne ve? ŠOLA! Seveda, šolstvo! Ta problem se kaže v vsaki najmanjši pori našega druž-benega življenja — to je naš temeljni problem!«
In že je bil na univerzi: »Aha, aha,« si je hitel zapisovati. »Premalo študentskih domov, premajhne štipendije, 60 odstotkov osipa, neorg... Kaj — 60 od-stotkov osipa, v Ameriki pa 12, v Rusiji pa 8 — pa nč bomo rekli, da je nekakšen kapitalizem boljši kot naš socializem, da je bolj sposoben organizirati!« Jaka je postrigel z ušesi (to je znal še iz osnovne šole), toda iz jeze, pomigal z brčicami in postal zari-pel v obraz. »60 odstotni osip! In kdo je kriv?!!«
»Ja, večina osipa gre na račun premajhne podla-ge iz srednje šole ali pa zaradi neorientiranosti. Ve-ste, napak se vpišejo, pa prepisujejo ...«
Univerzitetnik je še nekaj govoril, za Jako pa so se že zaloputnila vrata, prehitel je tri trolejbuse in planil v srednje šolstvo. še ves zadihan in razburjen je bruhal iz sebe:
»Na univerzi pravijo, da ste vi krivi osipa; da mulce premalo navadite, da jim ne vlijete volje do dela, da jih ne orientirate. da so brez idealov in leni in navajeni živeti od špricanja in špekulacij, da oce-njujete pod okriljem VlP-a itd. itd.«
Srednješolnik je najprej poškrlatel, nato pozele-nel in skozi tesno stisnjene zobe mu je že ušlo: »Prokl...« Toda bil je mož bistre pameti in se je spomnil, da je vložil prošnjo za asistenta na univerzi, zato je požrl, da mu je Adamovo jabolko zacingljalo kot ob potresu, se nasmehnil in dejal:
»Mi? Ne, ne mi. Kaj pa mi moremo: iz osnovne šole dobimo prave razgrajače, zelene nezgrajence, razrušene osebnosti, Ijudi, ki so prepričani, da so učenost požrli z veliko zlico pa o ničemer nimajo pojma. Naša naloga je, da jih najprej vsaj malo spravimo v red, formiramo jih v Ijudi — državljane, govorimo jim o bodočnosti, dokazujemo jim, da je življenje še pred njimi. Priznam, da ne uspemo po-polnoma, toda saj ne moremo! Rekel sem vam že, kakšne Ijudi dobimo iz osnovne šole, prave...«
Jaka Koštrun ga ni slišal. Zdaj je vedel, kje tiči problem in z vso hitrostjo je tekel, da ga zgrabi, stre-se ko mačka in razveže ta gordijski vozel z mečem sposobnosti in prepričanja. Kakor meteor je planil v osnovno šolstvo ali kot jim navadno rečemo — k vsakdanjevcem.
»Vi, vi ste krivi! Tu je \edro problema, tu je ko-ren celotnega šolstva. Niste sposobni, da zgradite močno osebnost v osmih letih, narobe, porušite tisto pozitivno v človeku. Manj inteligentnim odvzamete ves up in voljo, bolj inteligentne navadite na leno-bo in špekulacije. Iz vaših vrst prihajajo vsi bodoči frajerji, nemoralneži, huligani. Iz vqših vrst črpa Ijudi naše razvejano sedemvrstno srednješolstvo, to-da vse te vrste in podvrste se bore z enim samim pr^blemom: s slabo surovino, ki jo proizvajate vi, vsakdanjevci! Kaj mi lahko odgovorite?«
Toda osnovndšolnik se je samo zvito nasmehnil: »Ne ne, tovariš, niste se obrnili na pravi naslov. Že res, da obstoje tudi pri nas napake, ki mi jih očitate, toda vsi jih posplošujete in pretiravate. Nazadnje pa,
OSNOVUA SOM
kaj mi moremo? Kličemo starše, pa ne pridejo. Vča-sih kdo zavrti telefon in pove, da nima časa. Polovica otrok je zabiiih. Neumnih, vam rečem. Kam bi pri-šli, če bi vse vrgli. Pa nevzgojenih. Povem vam, tova-riš, pravi divjaki. Jih ni za ukrotiti. K nam prihajajo že formirane osebnosti, toda za božjo voljo, kako formirane! Huligani! Da, k nam prihajajo huligani! Kar poglejte, kaj delajo v otroških vrtcih...«
Vratca za Koštrunom so se zaprla, toda Jaka zdaj ni več tekel. Zdelo se mu je, da mu nekaj brenči v glavi in rahlo slabo mu je bilo. Mar je to konec nje-govih sanj? Toda kje je rešitev? Kaj je že rekel osnov-nošolnik — otroški vrtci?
Pa je poiskal Jaka Koštrun tršico in jo povpra-šal. »Toda tovariš, vi naših težav sploh ne poznate. Mi dobimo otroke, ki so zanemarjeni, včasih niti go-voriti ne zriajo, samo preklinjajo, nsvzgojeni, toda trmasti in podivjani. Razvajeni. že res, dostikrat ne uspemo, da bi jih pcvsem spremenili, toda napredek je ogromen.«
Jaka jo je komaj poslušal. Vedno močneje mu je brnelo v glavi in opazoval je nekega petletnika,
kako ga zvedavo opazuje. Mogoče je pa tu rešltev, je pomislil Jaka med brnenjem in se sklonil. »No, mali, kako ti je všefrtršica?« »Kaj me bliga tlšica! Jaz sem v vltcu, bek!« Tedaj je rahlo počilo,  toda počilo je le Jaku v glavi. Nekaj mu je še govorila »tlšica« o študiranih starših in zanemarjanju, toda Jaka je ni slišal. Poča-si je odhajal in prisluškoval čudnemu brnenju v svoji glavi, ki ga je včasih prekinil rahel škrt, nato pa se je brnenje nadaljevalo.
Naj zaključim na kratko, kajti konec je žalosten: noben zdravnik mu ni vedel pomoči, zato se je Jaka na brnenje počasi navadil.
Toda šolstvo mu ni dalo miru. Vedel je, da ne-kaj ni v redu.
VRTEC
Potem pa nenadoma, nekega jutra — Jaka se je zavedel, kje je napaka: med otroškim vrtcem in obveznim osnovnim šolstvom je vrzel, velika, strašna, nepremostljiva vrzel, ki je kriva vseh pomanjkljivo-sti našega šolstva.
Zato je hitro predlagal kompetentnim forumom, da naj ustanovijo obvezno predšolsko šolo, ki ji lah-ko damo ime Dom igre in dela. S tem bo problem rešen v celoti — kjer pa ne bo, bo to samo dokaz, da so prizadeti neinteligentni in kot taki v naši druž-bi samo balast. Zatorej je z vso vnevio napisal čla-nek in ga objavil v Delu, kjer je dokazoval:
1.  da so študentje neinteligentni
2.  in 3. isto
To spoznanje je zlasti pomembno zdaj, ko ponovno razmišljamo o štipendijah in reformi.
In glej čudež: brnenje v Jakovi glavi je postalo na las podobno tekocemu brnenju Opel Rekorda. Te-daj je nekaj rahlo zaškrtalo in Jaka je dobil sijoče rdečo barvo in pripomnil: »Zamenjati bom moral olje v korterju.«
BOGSIGAVEDIKDO
AKADEMSKO PlANINSKO DRUŠTVO
Akademsko planinsko društvo je z letošnjim občnim zborom, ki se je vršil 4. t. m. začelo riovo obdobje svojega dela, katerega osnovno vodilo je
RAZŠIRITI PLANINSKO VZGOJO NA ČIM
ŠIRŠI KROG MLADINE IN DVIGNITI NIVO
KVALITETE ALPINISTIČNEGA ODSEKA.
Da bomo lahko zastavljeni program izvršili kot je po-trebno, prosi UO APD vse za najtesnejše sodelovanje, predvsem pa — upoštevanje navodil, ki jih bodo pre-jemali.
Ena naših prvih nalog je, da v prihodnje za člane organiziramo vsak teden eno ali dvodnevne izlete in sicer za ves čas študijskega leta. Vodstvo izletov je prevzel alpinistični odsek, vendar bodo zaželeni tudi vsi ostali, ki bi bili pripravljeni pomagati. Program izletov bomo objavljali v okrožnicah, ki jih bomo raz-pošiljali vsem zainteresiranim (letniki in interesne sku-pine — sporočite nam naslove, na katere bi jih želeli prejemati), objavljeni pa bodo tudi v naših propa-gandnih omaricah, v Tribuni in na posebnih lepakih. Ker planinska organizacija nima več pravice do po-pusta pri prevozih, je zaradi cenenosti priporočljivo članstvo razen v planinski tudi v taborniški organiza-ciji (75 odst. popust na vlaku in avtobusih, za skupi-ne več kot 5 članov — do 25. leta starosti), ki ga lahko uredite tudi v naši društveni pisarni (stroški S din 350). Cene izletov bodo navedene vedno z upošteva-njem popusta taborniške in planinske organizacije (plačana članarina) ter regresa, ki ga nudi APD.
Druga — nič manj važna naloga pa so predavanja oz. točneje klubski večeri. čeprav jih — tako kot izlete — že dolgo prakticiramo, še vedno ne moremo biti zaftovoljni z obiskom. Na programu so vsak pe-tek s pričetkom okoli 20 ure (Poljanska 6) in zajema-jo predvsem preglede diapozitivov, ter dogovore za izlete, dajanje pojasnil, izposojanje opreme in podob-no. Občasno pa so na programu tudi predavanja oz. razgovori s podrpčja planinske vzgoje. Kogar torej zanima tovrstna dejavnost, naj se oglasi in vest o tem posreduje tudi znancem.
Tretja naloga je pogojena s prvima dvema — po-večati število članstva. Kljub povišani članarini (v letošnjem letu na 500 S din, skupaj z vpisom in iz-kaznico ... S din — potrebujete tudi eno sliko) je ta strošek še vedno izredno nizek, če upoštevamo 50—66 odstotni popust pri prenočevanju v planinskih posto-jankah (saj se rentira že v eni do dveh nočeh) in dru-ge ugodnosti. Da pa bi razbremenili našo.administra-cijo vas vse prosimo, da se vpisujete in tudi plaču-
jete članarino, po možnosti kolektivno! Kdorkoli od družbe, ki skupaj zahaja y gore, naj zbere podatke (priimek in ime, datum in kraj rojstva, bivališče, 6... S din sliko, če je že naš član pa le 500 din oz. če je član drugega društva S din...), ter se oglasi v društveni pisarni, med uradnimi urami:
torek sreda četrtek sobota
od 13. do 17. ure od 19. do 20. ure od 14. do 28. ure od 11. do 12. ure
Uradne ure ob petkih (od 18,30 do 20,30) bodo od-slej namreč namenjene le ostali društveni dejavnosti (zbiranje prijav za izlete, dajanje pojasnil itd).
Vse, ki vas zanima alpinistična dejavnost, v ka-teri naš AO (alpinistični odsek) zavzema izredno po-membno mesto, pa vabimo, da se oglasijo v društveni pisarni ob petkih zvečer, kjer bodo dobili vsa potreb-na pojasnila in se takoj tudi lahko vključili v njegovo dejavnost.
In še eno dejavnost zajema naše društvo — foto-kino! Akademski planinski foto-kino klub je sicer samostojna organizacija, posvetil pa se je predvsem goram in zato želi združiti čim večji krog planincev (ki se s to dejavnostjo ukvarjajo) v organizirano ce-loto. Na razpolago imamo skromno temnico za ama-terska dela, osnovna dejavnost pa se odvija v okviru izletov in klubskih večerov ter seveda v individual-nem delu.           '
Bodoči program izletov:
Sobota-nedelja 26.—27. marca: Grintovec iz Kam-niške Bistrice — cena 200 S din.
Sobota-nedelja 2.—3. marca: Sedmera Jezera — Ve-lo polje — cena 320 S din.
Sobota-nedelja 9.—10. marca: Storžič — cena 200 S din.
Sobota-nedelja 16.—17. marca: Kanin —. cena 550 S din.
Sobota-nedelja   23.—24. marca:   Triglavski   smuk
— cena 350 S din.
Možni pa so tudi še izleti posameznih skupin, za katere se dogovorimo na klubskem večeru.
Vsakokratne   prijave   —   med   uradnimi   urami
—  najkasneje do petka do 19. ure. V ceni je vraču-nan prevoz (na taborniško   objavo)   in   organizacija (vodstvo in rezervacije). V primeru slabega vremena si vodstvo AAO pridržuje pravico izlet odpovedati z objavo v dmštveni omarici (na šestici) ali po dogo-voru z udeleženci tudi pred samim odhodom.
ŠTUDENTJE V MEDNARODNI POUTIKI
Znano je, da študentje kot intelektualna avant-garda vsakokratne nove generacije predstavljajo v svojem bistvu napredne težnje. Toda medtem ko v preteklosti njihovega mnenja niso upoštevali pri po-litičnih manevrih, češ da morajo zaradi materialne odvisnosti poslušati starše, državo ali katerega dru-gega mecena, v sodobnem svetu tega ni več. Narav-nost eruptivna svetovna politika sili študente, da bo-disi ščitijo svoje in visokošolske interese, bodisi po-vedo svoje stališče o perečih družbenih problemih, s katerimi se bodo morali po študiju slej ko prej sre-čati. Pri tem je seveda nujno, da se študentje orga-nizirajo, ker s tem njihov glas postane težji. Združen nastop študentov tako v današnjem svetu ni samo eden od izrazov javnega mnenja, ampak je postal po-litičeni faktor, na katerega morajo vladajoče sile v državi računati.
študentje so pokazali svoje mnenje ob skoraj vseh perečih in bolečih vprašanjih notranje politike. Dokaz za to so recimo demonstracije v španiji, ki so v začetku leta 1965 zavzele v središču Madrida že kar nevaren obseg. Na vsak način dogodek, na kate-rega v Španiji dotlej niso bili vajeni in je za Fran-cove pojme nezaslišan. Nadaljnji dokaz aktivnega vkijučevanja študentov v državno politiko so bile lanskoletne demonstracije v Casablanci, pri katerih je v spopadu s policijo izgubilo življenje veliko števi-lo študentov. Tudi diplomatsko-kriminalna afera Ben Barka je spodbudila maroške študente, da so zahte-vali pojasnilo vlade in demokratično toleranco opo-zicije. Tudi ostali večji notranjepolitični premiki niso šli mimo študentov. Tako so ti demonstrirali ob grški vladni krizi, ob odstavitvi Ben Bele v Alžiriji, ob vo-jaških udarih v Južni Ameriki in po puču 30. sep-tembra v Indoneziji.
Toda študentje se pri manifestiranju svojih po-liticnih stališč ne omejujejo samo na notranjo po-litiko, temveč jih zaradi povezanosti svetovne poli-tike prizadevajo tudi splošni družbeni konflikti po svetu. Nedvomno je, da v tem okviru zavzema viet-namski spopad središčni položaj. Soglasna obsodba večine nacionalnih študentskih organizacij na vseh celinah se je pokazala in se še kaže v obliki številnih demonstracij v državah Zahodne in Vzhodne Evro-pe, v ZDA, Afriki in drugod. Solidarnostno gibanje z vietnamskimi partizani je doseglo že velik obseg in institucija »Teach in« je na prjmer dosegla celo tako popularnost, da ji je naklonjena tudi državna oblast.
MEDNARODNE ŠTUDENTSKE ORGANIZACIJE
če smo dejali, da so študentje postali politična sila, potem moramo upoštevati, da so zaradi tega svojega položaja podvrženi vsem tistim vplivom, ki učinkujejo na katerekoli politione grupacije. Pri tem mislim zlasti na trenja in razlike znotraj nacionalnih organizacij, ki postanejo na mednarodni ravni zara-di večje različnosti interesov in ideologij, še toliko bolj očitni. Temu dejstvu se študentje v svojih tež-njah po mednarodnem združevanju svojih sil niso mogli ogniti in tako smo dandanes priča dvema veli-kima organizacijama: »zahodni« Mednarodni študent-ski konferenci (ISC) in »vzhodni« Mednarodni štu-dentski zvezi (IUS), prvi s sedežem v Leydenu na Ni-zozemskem in drugi s sedežem v Pragi.
Sekretariat ISC si je kot glavno nalogo postavil pospeševanje sodelovanja med nacionalnimi organi-zacijami azijskih, afriških in latinskoameriških dežel v razvoju. Ker pa y teh državah primanjkuje vodilnih kadrov, je organiziral več tovrstnih seminarjev v čilu, Maleziji, Indiji, na Filipinih, v Zambiji in dru-god. Lani je organiziral tudi regionalni seminar za Srednjo Ameriko v Kostariki in za Vzhodno Afriko v Ugandi, na katerih so razlagali prednosti gospodar-ske in politične integracije ter njen vpliv na univerzo.
Napori ISC se v Afriki niso mnogo obrestovali. Kljub ustanovitvi vseafriškega študentskega gibanja leta 1964 (PASM) je do dejanske združitve še daleč. Temu so precej kriva splošna afriška politična ne-soglasja, ki se kažejo med Zahodno in Vzhodno Afriko, bivšimi francoskimi in britanskimi kolonija-mi ipd. ISC je sicer uspela povečati sodelovanje med Zahodnoafriško študentsko konferenco (WASC) in Vzhodnoafriškim združenjem univerzitetnih študen-tov (USAEA), toda kaj več ni dosegla.
ISC se je lani vključila tudi v mednarodno po-litično dogajanje. Na žalost je bila ta akcija, prva v zgodovini ISC, bolj medla in je ostala na ravni po-skusa. ISC je namreč izdala brošuro »Rhodesia — Road to Tragedy«, v kateri pa se problemu enostran-ske razglasitve neodvisnosti ne približuje na poseb-no posrečen način. V knjigi so namreč na že kar znanstven riačin prikazani podatki in dejstva iz zgo-dovine Južne Rodezije. ISC je bila namreč v veliki zadregi, kakšno obliko naj ima njeno vključevanje v mednarodno politiko. Pri tem se ni odločila za radi-kalnejši kurz protestiranja in izjavljanja solidarnosti
s črnsko večino v Rodeziji, ampak se je omejila zgolj     X na tiskanje brošure.                                                       9
Mednarodna študentska zveza (IUS) združuje preko 74 nacionalnih zvez in je torej največja med-narodna organizacija študentov na svetu. V njej pre-vladuje politika nevezanja in aktivne mirovne koek-sistence. V njej pa na žalost odseva splošni svetov-ni politični položaj — nasprotje med sovjetskim in kitajskim taborom, ki izvira iz različnih pogledov na komunizem.
Nesoglasje se je lepo pokazalo na zasedanju iz-vršnega komiteja IUS v začetku lanskega decembra v Karlovyh Varyh na češkoslovaškem. Na tej konfe-renci je bilo poleg 45 združenj članov-prisotnih še okoli 10 delegacij drugih študentskih organizacij, ki so imele status opazovalcev. Težave so nastopile že pred začetkom konference, saj bi ta morala biti prvot-no v Sudanu, to pa je postalo nemogoče zaradi tam-kajšnje prepovedi komunistične partije. Tako so skle-nili premestiti kraj srečanja v ČSSR.
Do krize je prišlo ob vprašanju, kje naj bi bil prihodnji, 9. Svetovni mladinski festival. Znano je, da bi moral biti lansko leto v mestu Alžiru, bil pa je preložen za nedoločen čas zaradi notranjepolitič-nih sprememb in nemirov v državi. Tako je kuban-ska delegacija predlagala Havano in zahtevala, da iz-vršni komite o tem sestavi resblucijo. Seveda nihče ni imel ničesar proti Kubi, pač pa so člani sovjetske delegacije povedali svoje pomisleke. Po njihovem mnenju bi bili stroški organizacije tega festivala gle-de na njegov obseg (20.000 sodelujočih) previsoki. Prišlo je do nesoglasja med sovjetskim in kitajskim taborom, od katerih je slednji podprl kubance.
V  tem položaju je skušala pomiriti duhove Preko-morska afriška organizacija iz Londona, ki je dala predlog na glasovanje. Toda po štirikratnem glaso-vanju je bila vedno polovica glasov za, polovica pa proti. V odmoru je sovjetska delegacija uspela pri-dobiti  večino,  zanjo  je  glasovala  še Flamsko-belgij-ska študentska zveza in kubanski predlog je bil za-vrnjen.
V Karlovyh Varyh so načeli tudi vprašanje svetov-ne enotnosti študentov. Poslali so odprto pismo vsem članicam ISC, naj delujejo za združitev obeh medna-rodnih združenj. Vodstvo ISC je pokazalo dobro vo-ljo in lahko pričakujemo, da bosta obe organizaciji našli  preko  tesnega   sodelovanja  končno  pot  enot-nosti.
Mirja Jermol
OBVESTILO
študentski servis in oddeJek za dšstribucijo mleč-n!h izdelkov, sta se preselila v skupne prostore Boršnikov trg 2 — tel. 20789.
Štucl. servis
PRILOZNOST ZA STUDENTE
Dobro lahko zaslužijo študenti, kl žele protlajati izdaje Zavoda za unapredjenje produktivnosti rada. Delo po želji in v prostem času študentov^ prejemKi po procentu prodanih izvodov. Žiro računa ni treba odpirati.
Te izuaje (strokovne knjige in časopise) lahko pro-dajate v vseh večjih mestih po ustanovah, šolah, go-spodarskih in družbenih organizacijah. študenti, ki jih to zanima, naj se osebno alj pismeno javijo na naslov: Zavod za unapredjenje produktivnosti rada — sektor za dokumentacijo — Zagreb Trg žrtava faš. 4.
OBVESTILO ZA PREDSEDNIKE POKRAJINSKIH SVETOV
Začasni odbor ZPK prosi vse predsednike le-teh, da pošljejo v roku enega tedna svoje naslove na Univerzitetni odbor ZŠJ Ljubljana, Trg revolucije 1.
ZACASNI ODBOR ZPK
V ateljeju, foto Zmago Jeraj
OB SESTEM KONGRESU SZDL - 0 MATERIALNIH PROBLEMIH ŠTUDENTOV
Velika družbena vlaganja v izobraževalni sisiem so imela v zadnjih letih za posledico ekstenziven razvoj šol-stva, posebno sredniih in visokih šol. To je imelo na eni strani ugoden vpliv na povečanje števila študirapčih, na drngi strani pa se niso ustrezno povečala za Kvalitativno izboljšanje že obstoječih izobraževalnih ustanov.            *,
Negativnosti, ki izvirajo iz ekstenzivnega razvoja soi-slva, se zelo očitno odražajo v materialfiem položaju štu-dirajočih. Velika družbena sredstva, ki smo jih vlagali v povečanje materialne baze šolskega sistema, so omogočala. da se je zelo povečalo število študirajočih. objektivne možnosii za njihovo kvalitetno izobraževanje pa so se ceio zmanjšale. Materialna sredstva, ki jih družba vlaga kol invesiicijo v kadre^ se povečujejo zelo počasi in nesiste. matičTio, kriteriji za dodeljevanje pa so pogosto še veano suhjckrivni.
Zveza šludentov na Ijubljanski univerzi že vrsto iet spremlja te pojave, vendar njene pobude niso naleteie na usirezno razumfva.nje. Zato ob priliki, ko v Ljubljani za-seda VI. kongres, čnti potrebo, da javnost ponovno pri-kaže neurejenost materialnega položaja študirajoče mla-dine, ki i?na širše dnižbene dirnenzije.
1.  Družbena vlaganja v izobraževalni sistem so se poKazala kot neuspešna, ker se niso temu adekvatno dvigaia tudi sredstva za izboljšanje materialnega poiožaja.
2.  Zndnja leta ta sredstva izredno nihajo, kar kaže, da » družbi še ni sprejeta ugotovitev, da gre za investicije v kadre, ne za miloščino.
3.  Na nesistematičnost vlaganja kaže tudi dejstvo, da se sredstva povečajo le hakratt ko drušbene organizactje po-večajo politični pritisk na gospodarske organizadie m ustanove.
4.  Zato so vse dosedanje rešitve lahko samo kratkoročne. ga značaja. študentje že dalj časa postavljamo zantevo za sistemsko reševanje naših socialno-ekonomskih pro-blemov.
5.  študij  je  družbeno  politično  delo,  za razvoj  sl&herne drnžbe nujno potrebno. Zato naj dobi potrebno pnzna. nje; kajti študij v naši družbi ne vnore in ne sme biti stvar posameznika, zato odklanjaino vsakršne tovrstne tendence.
6.  Odločno se zavzemamo, da mora postati ustrezna štu pendija osnovni faktor reševanja socialno-ekonomsicega položaja, mladine, fci se izobražuje. Na štipendijo pred. vsem kot investicijo za izobraževanje kadrovske struic. ture, ki pa obenem, če je podeljena po ustreznih kriteri. jth, tudi rešuje materialni položaj študirajočih.
7.  Ker sistem štipendiranja še ni ustrezno zgrajen, se štu-dentje zavzerfiamo za vse mošne kratkoročne oblike reše-vanja materialnega položaja študentov   (krediti, subven-dje, dotacije študentskim menzam in domovom itd), ki pa bodo ob izgrajenem in uveljavljenem sistemu štipen-diranja, nufno morale odpasti.
8.  Družbena vlaganja morajo zagotoviti možnost izobraze-vanja vsem, ki imajo za študij potrebne sposobnosti. To. rej moramo že koncem osnovnega    šolanja    omogočiti vpliv slabega materialnega položaja sposobnih otrok na odločitve o njihovem nadalnjem   izobraževanju.
Ugotavljamo, da sedanje oblike ne zagotavljajo izbolj-šanja izredno porazne socialne strukture študentov.
9.  študentje menimo, da bi se naša stališča moraia upo. števati pri fortniranju vseh predpisov s področja izobra. ževanja.
zasnove
9A0USBZ
PROIZVODNJA MIŠLJENJE TEHNIKA
ANDREJ KIRN
Vzrok, da se je tako pozno vzpostavil odnos miš-ljenja in tehnike je v tem, da so bili tisti, ki so se ukvarjali z mišljenjem, odtrgani od tehnike in proiz-vodnje. Tistim v proizvodnji pa proizvodnja sama še ni postavljala zahteve, da se morajo ukvarjati z njim, da bi lahko proizvajali. Mišljenje se je analiziralo do-slej le z njegove logične, fiziološke in psihološke ter spoznavno-ontološke strani. Večina marksistov se je v glavnem zadovoljila z ugotovitvijo, da je mišljenje vzniknilo v procesu proizvodnje, niso pa se zavedli, da jim to spoznanje šele postavlja glavno nalogo: iti v podrobno zgodovino tega odnosa.
Samo človek je dosegel najvišjo stopnjo odnosa do nečesa, medtem ko je vse drugo v glavnem samo sklop odnosov. Biti v odnosu Ao nečesa je: biti v od-nosu do bivajočega, toda človek gre preko tega odno-sa do nečesa in hoče biti v odnosu do vsega, kar ni nekaj določenega, ampak ima to določenost, da je ne-določeno. S to nedoločenostjo se najbolj določeno iz-razi neizčrpno bogastvo odnosov, pojavov, predme-tov v svetu. človek je vzpostavil odnos do bivajočega šele, ko je prirodno bivajoče pretrpelo metamorfozo v njegovih roteah. človek se je postavil v odnos razlike, ko je sam začel različno delovati. Prej je člo-vek zavzel odnos do svojega lastnega preoblikovanega in proizvedenega bivajočega, preden je bil v odnosu do drevesa, kamna, živali kot prirodno bivajočega. Vi-dno akceptiranje še ne pomeni biti v takem odnosu, ki vključuje moment refleksije. Tako dojemanje de-viških naravnih predmetov že predpostavlja člove-kovo oko. človek je lahko stopil v odnos do biti šele tedaj, ko je ustvaril svoj svet bivajočega, svojo druž-beno bit. Obči odnos do biti vodi samo preko družbene biti. človekov odnos do bivajočega in biti ima svoj praizvor in temelj v proizvodnji, kjer je rojstvo od-nosa kot odnosa sploh. S človekom je dan način, da se bit začne pojavljati kot zavestna bit. človeku se narava ne more pojaviti drugače kot posredovana sa-mobitnost, ker je človek sam posredovana zgodovin-ska narava. človekov odnos do narave se ne more javiti drugače kot rezultat zgodovine, to pa predpo-stavlja, da mora tudi priroda imeti zgodovino. Danilo Pejovič ima prav, ko piše, da dialektično posredova-nje kot človeško delo ne more nikdar ukiniti naravo v njeni samobitnosti, samozadostnosti, napačen pa se mi zdi iz tega zaključek, češ da je to hkrati ohra-nitev njene neposrednosti in neposredovanosti. Mislim, da je to Pejovičevo nlisel zavrnil M. Kangrga, ko ugo-tavlja, da se v predmetno dejavnem odnosu javlja zgo-dovinsko človekovo posredovanje, v katerem se gola stvar, naravni »bitak«, po sebi pretvarja v predmet kot predmetrii odnos. Tudi taka določba, kot »stvar po sebi«, je zgodovinski rezultat in je mogoče, da se neka stvar vidi in imenuje to, kar je, »po sebi«, šele ko je postala predmet, to je postavljena v eno vrsto de-javnega človekovega odnosa nasproti svetu bivajoče-ga.1 Pejovič ne opazi, da že on govori posredovano o neki neposrednosti narave. Ker je človekov odnos do narave zgodovinski, ne moremo govoriti o izvorni neposrednosti prirode. S tem, ko človek postaja bitje v prirodi, narava postaja družbeni predmet tega bitja. Zgodovinska posredovanost prirode ne zanika objek-tivnosti prirode.
Kot nam okostje izumrlih živali dopušča, da sklepamo na življenjsko funkcioniranje njihovih or-ganizmov, tako iz človekovegt predmetnega sveta lahko sklepamo na njegov način mišljenja. Doslej pa je to opredmeteno bogastvo človekovega mišljenja ostalo zaprto za logiko in spoznavno teorijo in osta-lo se je pri prepričanju, da je to material, s katerim naj se ukvarjajo samo arheologi in zgodovinarji. Toda že prve preproste konstrukcije pasti nam npr. kažejo, kako je človekova misel bila sposobna kombinirati elemente, ki so bili prostorsko in časovno ločeni. Iz-delovanja kahipov pa nam govore o tem, kakšno stop-
njo abstraktnosti je doseglo mišljenje, da formo fiksi-ra zase v najčistejši obliki. Treba se bo potruditi, da se tudi analiza zapuščenih predmetnih organov druž-benega človeka pritegne k rekonstruiranju njegovih logjčnih struktur. Za obdobje praskupnosti je naredil v tej smeri uspešne korake Ljubomir živkovič v svoji knjigi »Uvod u istoriju ljudske svesti«.
Kar se izkaže na višji stopnji resnično in očitno, se izkaže, da je* bilo resnično, toda ne očitno že na nižji, nerazvitejši stopnji. Isto velja za zgodovin-ski odnos Iogike in tehnike. človek je mislil vedno lo-gično v produkciji, toda z moderno tehniko je mo-deliral tehnično same logične strukture mišljenja. Danes je postalo jasno, da brez zavestnega študija lo-gičnih struktur produkcije ni mogoče več organizi-rati, kaj šele razvijati. S stihijskim logičnim mišlje-njem inženirja ni mogoče rešiti naloge, da se npr optimalno poveže več deset tisoč tehničnih elementov ali funkcij, zato je razumljivo, da je v vsakem mo-dernem učbeniku avtomatizacije še poglavje o izjav-ni logiki. Konstrukcijo transfer strojev, njihove po-vezave in njihove funkcije se danes predstavlja kot kompleks izjavno logičnih povezav. S tem je po G. Klausu praktično zrušeno Kantovo pojmovanje logi-ke, da ji ničesar v stvarnosti ne ustreza in služi le za urejanje naših misli, prav tako pa je zlomljena Heglova zahteva, da je logiko treba dojeti kot sistem čistega uma, kot področje čistih misli. Pri tehničnih modelih logičnih struktur ne gre za povnanjenje absolutnega duha, ampak za projekcijo človekovih mi-sli in v tej obliki je ohranjeno racionalno jedro He-glove koncepcije. Na teh modelih človek sedaj lahko študira nekatere značilnosti svojega lastnega duha in jih bolje razume.
Odnos med občo teorijo strojev — posebno avto-matov — ter matematiko in logiko se je najbolj or-gansko vzpostavil s teorijo algoritmov. Algoritme naj-demo že v antični matematiki.
Znan je algoritem Evklida, ki predstavlja program postopkov, ki jih je treba nujno izpolniti, da bi izmed dveh poljubnih števil a in b našli skupni delitelj. Teo-rija algoritmov je torej nujna predpostavka pri kon-struiranju strojev z vloženim programom. Njihovo konstruiranje, ki počiva na modeliranju človekove-ga mozga in njegove miselne dejavnosti, se nujno sooči z vprašanjem, kako je z logičnimi zakonitostmi, tj. z algoritmi človekovega mišljenja. Vzniknejo nasled-"nja vprašanja: koliko človekovo mišljenje sploh kaže algoritmični karakter, kakšen je odnos ustvarjalnega mišljenja in njegovim algoritmičnim karakterjem, kaj je sploh ustvarjalno mišljenje, ali je modeliranje mišljenja že mišljenje samo? Angleški matematik Tu-ring je pred leti skušal izdelati kriterij, po katerem bi stroju lahko pripisali ali odrekli inteligentnost. Stroj bi bil po Turingu inteligenten, če se na vpraša-nje ali pred njim stoji stroj ali človek, ne bi mogel odločiti. V takšni postavitvi naloge pa se je izkazalo, da je treba pravzaprav odgovoriti: ali se more člo-vek ponašati kot avtomat ali formulirano v mate-matičnem jeziku; se morejo algoritmično opraviti vsa dejanja, ravnanja človeka? Po Klausu na to se-daj še ni mogoče odgovoriti, ker še ne vemo točno, v čem obstojajo shematične algoritmične sposobnosti človeka in kaj so njegove ustvarjalne sposobnosti. Kolikor lahko izrečem svojo sodbo, menim, da je pri tem očitno stopila v ospredje dialektika poti, načina mišljenja in rezultata mišljenja. Kakor hitro se pot mišljenja ukine v rezultatu, je možno to pot predstaviti algoritmično. Treba je torej neprestano zapuščati rezultate, če hočemo, da je naše mišljenje v stanju ustvarjalnosti.
Kibernetika odkriva nekatere obče poteze anorgan-skega, organskega sveta in človeške družbe. Potemta-kem ima Herbert A. Simon prav, ko ugotavlja, da bo razvoj sposobnosti računalnikov spremenil človekov pojem o lastni identiteti kot vrsti. Lahko samo še do-dam, da je človek vedno spreminjal ta pojem ob iz-grajevanju novih stopenj svojega predmetnega sveta. Kibernetika je v odnosu do preteklosti toliko revo-lucionarnejša, kolikor spreminja predstave o nekate-rih naših bistvenih lastnostih. Na teoretičnem nivoju se to kaže v obravnavanju naslednjih problemov:
1)  je mogoče ustvariti stroj, ki misli,
2)  je možno ustvariti živi stroj,
3)  je mogoče ustvariti stroje, ki po svojih spo-sobnostih prekašajo konstruktorje.
1. že omenjeni angleški matematik Turing je pre-pričan, da bo mogoče ob koncu tega stoletja govoriti o mislečih strojih. Podobnega mnenja je tudi svojet-ski matematik Kolmogorov. Akademik A. I. Berg je nasprotnega mnenja in trdi, da stroji ne mislijo in tudi nikoli ne bodo mislili. G. Klaus piše, da je pre-cejšen vzrok, da se iz istega rezultata analogičnih procesov zaključuje na istovetnost, v behavioristič-nem pristopu k mišljenju. Pri strojih gre le za fi-zikalno formo logičnih povezav, ne pa za mišlje-nje samo. N. P. Antonov in A. N. Kočergin nava-jata naslednje argumente proti tezi, da stroji mo-rejo misliti:2
a)   v matematičnih in tehničnih modelih je lah-ko izražena samo kvantitativna in ne idealna, sub-jektivna stran psihičnega procesa,
b)  možno je modelirati samo materialni fiziolo-ški proces mozga in ne psihološko vsebino. Subjek-tivna stran te dejavnosti kot čustva; volja, želje bodo odsotne v modelih,
c)  spoznavanje je družbeni proces (Tudi Gluškov, vodja Inštituta za kibernetiko AZ SZ poudarja, da izven kibernetike ostaja socialni aspekt mišljenja in da   kibernetika   raziskuje   mišljenje   samo   v   njego-vem informacijskem aspektu.),
d)  nekritično se prenašajo pojmi psihologije v ki-bernetično  tehniko  za  označevanje  operacij,  ki  jih opravlja stroj,
e)  s tem, ko se trdi, da je mišljenje lahko last-nost  kemične  in  fizikalne  forme  gibanja  materije, se postavlja v dvom marksistična določitev zavesti kot  produkt  družbenega  razvoja  in  da je  lastnost visoko organizirane materije, mozga in se tako lahko prihaja do tega, da ima zavest lahko tudi atom ali plesen,
f)   stroji ne mislijo, ampak lahko samo modeli-rajo določene psihične procese.
Poslednji argument sam počiva na problematič-nih nasprotnih verzijah o polnosti modeliranja miš-ljenja v tehničnih kibernetičnih sistemih. Odgovor na-nje je odvisen od tega, ali človekovo mišljenje obvla-duje končno ali neskončno število pravil. če je konč-
no, bi to pomenilo, da je algoritmično popolno in se da formalizirati. V. M. Gluškov po analogiji Godelo-vega dokaza, da že aritmetika prirodnih števil ne more biti popolnoma formalizirana zaključi, da isto velja za mišljenje. Menim pa, da bo tehnična kibernetika te dileme o končnosti in neskončnosti pravil mišljenja kmalu pustila ob strani, ko se bo izkazalo, da modeli-ranje človekovega mišljenja zavira njen razvoj. Te-daj se bo osvobodila teh subjektivnih človekovihi me-ja, ki se kažejo v posnemanju in si bo postavila za svojo osnovo druge principe modeliranja. To zako-nitost obrata potrjuje vsa zgodovina tehnike. človek je modeliral prve naprave za letenje po živih orga-nizmih, a parno lokomotivo je skušal najprej zgra-diti z nogami, preden jo je postavil na kolesa. Ko se bo tudi v tehnični kibernetiki praktično realiziral ta prevrat, se bo sedanje pretirano poudarjanje sličnosti premaknilo na poudarjanje različnosti, ker bo v sa-mih tehničnih sistemih pretežno realizirana razlika ne pa sličnost. Ustvarjena razlika bo globlje pojasnila samo razlikovano človek-stroj.
Sedaj naj navedem še trditve, kako sovjetski uče-njak Tugarinov3 zavrača argumente proti možnosti konstruiranja mislečih kibernetičnih struktur. Ana-lizira naslednje teze:
a)  kar je bilo ustvarjeno v procesu dolgotrajne evolucije, se ne more umetno ustvariti,
b)  psihika je produkt razvoja bioloških form gi-banja in ne more biti ustvarjena na bazi nižjih form' gibanja
c)  mišljenje in zavest človeka sta determinirani socialno in ne tehnično in zato tudi ne moreta biti proizvedena s tehniko
d)  mišljenje je lahko samo modelirano in ne pro-izvedeno
a 1) Ta argument po Tugarinovu ovrže sama prak-sa, npr.: diamanti so nastali v dolgih prirodnih evo-lucijah, danes pa jih proizvajajo umetno. To tezo Tu-garinov lahko ovrže, saj počiva samo na funkciji časa in ne kaže nobeno specifično zakonitost evolucije živih sistemov.
b 1) Do sedaj, piše Tugarinov, res poznamo samo psihiko, ki je zrasla na biološki osnovi, kar pa še ne pomeni nemožnosti, da se zgradi na drugi, npr. na elektronski bazi ali pa v kombinaciji z biološko. Mož-nost ali nemožnost bo pokazala sama praksa in se ne smemo zateči k argumentu: Kar ne vem, to ni možno. Razumni človek bo tudi pri proizvajanju življenja lahko šel po drugi in ne po stari prirodni poti.
c 1) Ta argument je varianta argumenta, vendar ima svojo posebnost. Tu gre za tezo, da je mišljenje, zavest družbeni produkt, vendar je tehnika prav tako determinirana po zakonih družbenega razvoja kot tudi po zakonih prirode. Tugarinov hoče s tem reči na-slednje: če bomo uspeli na tehnični osnovi proizvesti mišljenje, potem to še ne pomeni, da ga nismo pro izvedli tudi na družbeni bazi, ker tehnika sama teme-lji na njej.
dl) Tu je stavljeno nasproti proizvajanje in mo-deliranje in se ne vidi, da je modeliranje forma in način proizvajanja. Model je že delno proizvaja-nje prirodnega pojava.
Menim, da izhaja Tugarinov pri zavračanju gor-njih argumentov iz naslednje identifikacije: proiz-vesti misleče strukture = stroj, toda to ni več stroj, ampak je postalo živo bitje.
Satasi Watanabe4 je takole razrešil to identifika-cijo: če bi bil stroj narejen iz proteina, potem bi mo-gel imeti zavest, če pa je narejen iz elektronk in tran-zistorjev, pa se to ne more pričakovati. če pa je stroj narejen iz proteina, pa ni več stroj. Svojevrsten ar-gument proti proizvodnji ne pa proti načelni nemož-nosti živih sistemov — strojev, daje G. Klaus v temle smislu: zakaj bi človek ponovno navrgel biološke omejenosti proizvodnji, če pa vsa zgodovina siste-ma človek-tehnika ravno kaže na izključevanje, uki-njaje bio-psiho-fizioloških meja?
2.  Moderna tehnika se torej sprašuje po razlikah med tehničnimi in živimi sistemi. K. S. Trinčer, je raz-liko med obema skušal potegniti s stališča termodi-namičnih procesov in prihaja do zaključka, da stroj iz žive snovi ni mogoče skonstruirati, ker vse anor-ganske sisteme, vključno s stroji, obvladuje drugi za-kon termodinapiike, medtem ko imamo pri živih or-ganizmih na molekularnem nivoju opraviti z anti-entropijskimi procesi, ki so v protislovju z II. za-konom termodinamike.5 Celična voda prehaja fazo raz-ličnih agregatnih stanj, kar kaže, da je osnovna di-namična funkcija žive celice. živ sistem vsebuje strufc-turno informacijo, ki upravlja delovne procese pro-ti toplotni destrukciji lastne strukture, ki se javlja kot nosilec iste informacije. V stroj pa se ravno ne more vložiti program delovanja proti lastni toplotni destrukciji, ker delovanje stroja poteka pri tempera-turi, ki pogojuje njegovo toplotno destrukcijo. Trin-čer  zavrača  I.F.  Kovaleva,  ki  nasprotno  meni,  da II. zakon termodinamike ni združljiv z vso celokup-nostjo   strojev   v   njihovem   zgodovinskem   razvoju. Stroj je po Trinčerju podvržen nepovratnemu karak-terju delovnega procesa, ki vodi k obrabi stroja, a živi organizem ima lastnost progresivne evolucije in v njem se neprestano opravlja rušenje in vzpostav-ljanje termične stabilnosti. Stroj ohranja svojo struk-turo, čeprav ne dela, a če organizem preneha izvrše-vati svoje funkcije, izgublja svojo strukturo in je ne more več pridobiti.
3.  Clovekovo spreminjanje naravnih predpostavk v zgodovinske pomeni s tehnične strani ustvarjanje delovnih   sredstev,   ki   prekašajo   človekove   sposob-nosti. Prvi preprosti tehnološki, energetski in trans-portni stroji so prekosili človeka v hitrosti, moči in zdržljivosti, nato so nastale naprave, ki so razširile meje človekovih čutil. Prekašanje, razširitev in nado-mestitev človekovih sposobnosti ni nobena degradaci-ja človeka, ampak edina možnost, da človek svoje organe osvobodi kot neposredne pritikiine svojih pri-tlikavih delovnih sredstev in jih vstavi za cilje, v kate-rih  bo  lahko  razvijal  svojo  osebnost,  ne pa posa-mični organ.
V zmoti so tisti, ki trdijo podobno kot nekdaj špengler, da je stroj prekosil človeka zaradi specia-lizacije. To je bila samo določena stopnja v konstruk-ciji strojev. Danes po Klausu ni težko skonstru-irati robota, ki more istočasno opravljati 20 različnih »miselnih« operacij, ali pa npr. 10 milijonov operacij v časovnem razmahu ene sekunde, medtem ko člo-
vek more v eni sekundi opraviti le 15 miselnih ope-racij. Pogosto mislimo, da kompliciranost človeko-vih možgan predstavlja mejo za kibernetične modele. Res je, da dosedaj najbolj komplicirani avtomatični sistemi sestojijo le iz 106 elementov, a število nevro-nov, iz katerih so sestavljeni človeški možgani, zna-ša 1010, toda bistvena ovira ni v tem, ker se nam-reč človekov informacijski sistem v prvi vrsti ne od-likuje od drugih po količini sprejemanja informacij, ampak po izbiri in obdelavi informacij. Glavno je torej zgraditi stroje, ki bodo modelirali te sposob-nosti. Klaus na primeru šahovskega avtomata do-kazuje, da je možno konstruirati naprave, v primer-javi s katerimi bodo svetovni šahovski asi pravi šuš-marji. šahovski mojster se ne odlikuje od začetnika po tem, da more izračunavati vnaprej večje število potez, ampak ker ima večje število izkustev, kiber-netično izraženo podprogramov v svojem spominu in ustrezne principe za njihovo povezavo. Njegovo ša-hovsko izkustvo je razčlenjeno, sestoji iz teh podpro-gramov. Ne izračunava vseh možnosti, mnoge pu-sti ob strani kot nediskutabel. Tudi konstrukcija ša-hovskega avtomata mora iti po tej poti, torej da se vedno več strateških podprogramov vključi v stroj, ki se potem vključujejo v program, prikličejo iz hranilnika (»spomina«), če se odkrije ustrezen polo-žaj oziroma, če se zdi dosegljiv. če bi npr..nastopila možnost akcije s trdnjavo, tedaj bi stroj vključil pod-' program: »obvladanje odprte linije s trdnjavami«. Pri modeliranju te strategije šahista bi stroj imel to pred-nost, da bi lahko hranil v spominu neznansko večje število takih podprogramov kot človek. Sposoben bi bil akumulirati predhodna izkustva živih šahistov, kot na osnovi teh pridobljena svoja lastna. šele pri mode-liranju teh sposobnosti šahista bi prišlo do večjega izraza kot do sedaj zgolj kvantitativno prekašanje stroja v odnosu do človeka. Klaus ravno s tega sta-lišča zavrača pomisleke sovjetskega kibernetika Pole-tajeva o možnosti realizacije šahovskega avtomata, ker bi obseg njegovega hranilnika silno hitro rastel ob povečevanju števila analizirajočih potez. Klaus mu upravičeno očita, da je zanemaril dialektiko progra-ma in podprograma. Naj dodam, da kljub možni su-periornosti stroja, šahiranje za človeka ne bo postalo nič manj zanimivo in merilo za potrjevanje ene iz-med človekovih sposobnosti, ampak nasprotno: člo-vek bo s pomočjo te superiornosti odkrival še večje bogastvo v šahovski igri in si pridobil nove strateške principe.
SISTEMI LOGIKE IN SISTEMI TEHNIKE
Logični sistemi se povezujejo na sedanji stopnji razvoja tehnike s teorijo električnega sklopa, a po biološki strani s teorijo nevronske mreže človekovih možgan. Klaus je svojo klasifikacijo tehničnih siste-mov povezal z naslednjimi logičnimi sistemi in sploh karakterjem logičnega mišljenja:
a)  formalno logični, diskretno determinirani teh-nični sistemi
b)   kontinuirani   determinirani   tehnični   sistemi, kjer ne gospodari princip »vse ali nič«, oziroma »da ali ne«, ampak veljajo  tudi vmesne vrednosti med »resničnim« in »lažnim«.
c) diskretni nedeterminirani sistemi s statistič-nim aspektom
Prvi bi predstavljali klasični svet strojev, ki jim leži v osnovi determinizem Newtona in Laplasa. Delu-jejo po sistemu kontrole odprtega tipa, to je po na-tančno definiranem zunanjem učinku. Tak stroj je seveda tudi tu predstavljal mejni primer, ki pa je kot tak imel značaj ideala, za katerim se stremi. Tu prevladuje sistem linearne kavzalnosti. Ostala dva razreda strojev Klaus imenuje dialektične, ker v njih prevladuje princip medsebojnega učinkovanja, je pri-poznana vloga slučaja in celo kot bistveni element gre v njihovo konstrukcijo v končni instenci pa je v vseh sistemih dialektična enotnost kontinuiranega in diskretnega aspekta povezana s statističnim aspek-tom. Idealni kibernetični stroj se obogatuje z dosežki svoje zgodovine in zato ne funkcionira najbolje na začetku kot klasični stroj. V klasičnem svetu strojev je moment krožnega gibanja enostransko podrejen linearnemu, pri dinamičnih samoregulirajočih sistemih pa se linearnost pojavi kot moment krožnega giba-nja. Tu je praktično ukinjena enostranost linearnega gibanja in s tem kavzalnega nexusa, ki v končni kon-sekvenci vodi k prvemu gibalcu, to je izhaja iz pred-postavke negibanja. Marx je npr. v Pariških manu-skriptih pokazal, da enostranska vzročna veriga, ki vodi do ustvarjenja sveta, popolnoma abstrahira od krožnega gibanja, ki je v prvem vsebovano. Tretje-mu tipu strojev, za katere Klaus v »Moderni logiki« ne navaja posebnega primera, pa bi najbrž ustrezali bioelektrični modeli,6 kjer se signali ne razširjajo eno-smerno, ampak v več smeri hkrati. Informacija se predaja istočasno po mnogih kanalih. Tu ne velja lo-gika Boolove algebre, oziroma igra le delno vlogo, ker je tu resničnost razdeljena na vsa možna stanja mreže.
OPOMBE:
1  Praxis, št. 6/1965
2  Filozofskie nuki, št. 2/1963
3  Vestnik leningradskogo univerziteta, št. 2/1964
4  Dimensions of Mind, str. 137, N. Y. 1961
5  A. I. Bihovskij se ne strinja s Trinčerjevo inter-pretacijo območja veljavnosti II. zakona termodina-mike in trdi, da raste nastanek antientropijskega efek-ta v živih organizmih iz količine informacij, ki jih pridobi  organizem  iz  zunanje  sredine   (Voprosy  fi-lozofi, št. 9/1965). Kastler pa je izračunal, da se pri^, prehodu od atomskega nivoja k molekularnemu ko-ličina informacij poveča za 10' krat   Enocelični or-ganizem pa vsebuje 10" krat kot molekula, ki sestoji
¦ iz 100 atomov, a človeški organizem ima skoraj 5 x 1014 krat več informacij kot »srednji«, enocelični organizem.
6  V. A. Trapeznikov, vodja   instituta   za   avtoma-tiko in telemehaniko pri Akademiji znanosti Sovjet ske zveze misli, da bi bile take avtomatične, bioelek-trične naprave najbolj ekonomične, ker bi v teh mo-delih   izkoriščali   izkustvo,   nakopičeno   v   milijonih letih evolucije živih sistemov, in taki tehnični sistemi bi   lahko   delali   brez  poprejšnjega   strogo   determi-niranega programiranja.
VZROČNOSfl IN ŠE KAJ
TONE STRES
V »Zasnovah«, teoretski prilogi »Tribune« 23. fe-bruarja 1966, je v svoji razpravi z naslovom »Jezuit Wetter o sovjetski ideologiji danes« položil Andrej Kirn pod mikroskop kritike Wettrov delež pri knjigi »Sowjetideologie heute, dialektischer und historischer Materialismus«, ki jo je napisal Gustav Andreas Wet-ter skupaj z Wolfgangom Leonhadom. Zdi se mi po-trebno dodati Kirnovim izvajanjem nekaj pripomb. Ob branju njegovega sestavka pride namreč na dan, da je nemalokrat korenina nasprotij med nazorom ki ga zastopa Kirn, in onim, ki ga zagovarja Wetter, različno pojmovano načelo vzročnosti. To je sam pi-satelj razprave tudi izrečno priznal, ko je v odlom-ku o zakonih materialistične dialektike (Zasnove, str. 2) poddaril, da je dovolj, če ovržemo Wettrovo pojmovanje vzročnosti, ker se bo z njim vred sesula tudi večina njegovih ugovorov proti diamatu. »We' ter na osnovi svojega pojmovanja vzročnosti tu trdi, da zakon prehoda kvantitete v kvaliteto ne pn-naša nobene razlage za nastajanje novega, ampak je v najboljšem slučaju le opis tega dogajanja... Ce bi ta zakon razlagal prehod od nižjega Seinsordnung k višjemu, bi bil to prekršek proti principu vzročno sti. Te vrste Wettrovi ugovori proti materialistični dia-lektiki se zrušijo, če se teoretično ovrže njegovo poj-movanje vzročnosti«. Po skrbnejšem premisleku pa se Kirnovo pojmovanje načela vzročnosti pokaže kot nevzdržno. Zakaj?
Na drugi strani »Zasnov« je zapisal takole: »Osta-ne torej edino ta možnost, ki nas ne vodi v logično protislovje. (Navaja namreč Wettra. Op. pis.) Ta za-ključek govori naslednje: vse, kar ne eksistira na te-melju svoje lastne notranje nujnosti, ima svoj vzrok. Wetter pravi, da se strinja s to tezo, ki jo zastopajo tudi marksisti, a istočasno po mojem mnenju dodaja njej neutemeljeno predpostavko: vzrok ne more pro-izvesti učinka, ki bi pripadal drugemu redu biti kot vzrok sam. Na temelju tega trdi VVetter, da obstoji protislovje med trditvama dialektičnega materializ-ma, da višje oblike gibanja izhajajo iz nižjih in da višje oblike ni mogoče reducirati na nižje. Zadnji dve trditvi predstavljata potrebno pojasnilo načela: vzrok ne more proizvesti učinka, ki bi pripadal druge-mu redu biti kot vzrok sam. Strinjam se s Kirnom, da je ta predpostavka neutemeljena, iz konteksta pa morem razbrati, da v tako formuliranem načelu vzroč-nosti ni izražena pristna Wettrova misel, temvečjai se le-ta morala glasiti takole: vzrok ne more proizve-sti ucinka, ki bi pripadal višjemu redu biti kot vzrok sam. Tako formulacijo Wettrove misli najdemo tudi v drugih razpravah npr. v zgoraj navedenem koncu poglavja o zakohih materialistične dialektike). Nače-lo vzročnosti, povedano v zadnji obliki, pa takoj raz-veljavi očitek, da je »Wettrovo pojmovanje vzroč-nosti v nasprotju z zakonom pretvarjanja energije, ki filozofsko pomeni prehajanje k različnim »Sein sordnung« <str. 2) Zakon o konstanci mase in energi-je in o pretvarjanju energije res govori o prehaja-njuiz enega reda biti v drugi, o prehajanju nižjih v notranje bistveno popolnejše in višje pa omenjeni zakon molči, če že ne govori proti njemu. Na podo-ben način izgubi prepričljivost argumentacija, da lah-ko iiaa gibajoča krogla poleg mehanskih še drugač-ne posledice. Dokaz bi bil tehten, če bi izključno me-hansko gibanje lahko predstavljalo adekvaten vzrok nastanka življenja. Tako možnost zanika Oparin, ko pravi, da bi kategorično zanikal nazor, da je življenje nastalo zaradi slučajnega srečanja kemičnih sil (Opa-rin, Porijeklo života, s ruskog preveo dr. Siniša Stan-kovič, Beograd—Zagreb 1946,36). V omenjenem prime-ru gre za uničenje življenja, uničenje neke bitnosti, smrt, negibnosti. Učinek gibanja je tokrat nižji od gibanja samega.
Preden preidem na samo načelo vzročnosti, se bom ozrl še na odnos med bitjem in bitjo, na eksisten-co, po kateri neko bitje realno eksistira. To pa zato, ker sta se načelo vzročnosti in nauk o možnosti ter dejanskosti izkristalizirala v kontroverzi med Parme-nidom in Heraklitom, zadovoljivo pa ju je utemeljil in osvetlil šele Aristotel. Tudi Kirnova pojmovanja o odnosu materije do biti vodijo, kakor je videti, do ne-katerih težko razumljivih konsekvenc.
Ob pojavu sprememb je namreč Heraklit zanikal bitje, vse je samo spreminjanje. Parmenid pa je zani-kal spreminjanje in z njim tudi mnoštvo bitij. Proti Parmenidu bi bil odločno tudi Andrej Kirn, saj piše: »Toda svet more obstojati ravno na način spremen-ljivosti, ker v nasprotnem primeru ne bi moglo nič na-stati in nič propasti...« (str. 1). Torej zagovarja dej-stvo sprememb in mnoštvo bitij. Na drugem mestu (str.2) pravi po Marxu: »... ne lmejpred očmi samo nastajanja bivajočega iz drugega bivajočega, ampak tudi moment samoohranitve bivajočega kot bivajoče-ga, kar pomeni, da ono tudi temelji samo v sebi«. Ta stavek je možno razlagati na več načinov: da ima materija bit po svojem bistvu, tako da imajo vsa bit-ja numerično isto bit, vsa bi bila deležna iste biti, ali pa bi iz gornjih besed morali sklepati, da je »moment samoohranitve bivajočega kot bivajočega«, bivanje či-ste eksistence kot take. V prvem primeru bi več ne mogli govoriti o substancialnih spremembah, o Iju-deh-osebah. Če ima materija svojo bit po bistvu, po-tem eksistira samo eno bitje. S tem je tudi zanika-na »takšnost« bitij, kajti ne moremo si misliti eksi-stentnega bitja, ki bi ne imelo svoje lastne eksisten-ce in bi kot dejansko bitje bilo neločljivo povezano s svojo bitjo. V istem odstavku očita Kirn Wettru, da ločuje bit in bivajoče. Ta očitek zadene njega samega, čim poskuša pojmovati materijo, ki ima vsa nume-rično isto bit in bi se ta pri spremembah mogoče »se-lila« od enega bivajočega k drugemu. Kako pa naj si I po takem pojmovanju zamišljamo množico bivajočih?!
5e to: če ima materija svojo bit po svojem bistvu, nuj-10 preneha biti materija. Bitje, ki mu eksistenca pri-pada po bistvu, je eksistenca sama, čista bit. Materiali-zem s takim pojmovanjem materije preneha biti ma-terializem. Nedopustna bi bila v tem pogledu para-;la med odnosom sestavnih delov bistva med se-toj in pa odnosom biti kot sestavnega dela bistva do drugih elementov bistva. Bit je namreč tisto, po če-mer elementi bistva bivajo, eksistirajo, so realizirani. Bit ima takšen odnos do slehernega elementa bistva, kakršnega drugi elementi bistva med seboj nimajo. Pa tudi akcidentalne spremembe bi bile zanikane s takim pojmovanjem materije, ki ima nujno, se pra-vi po svojem bistvu, eksistenco, kajti tudi pritike so bitja, so bitnosti, so v odnosu do eksistence. Bitje, ki ima bit po svojem bistvu, je nujno eno, enovito. V gor-njem primenfbi potem ne mogli več govoriti o spre-membah, niti o »takšnih« bitjih. Na drugo možno poj-movanje, ki bi ga bilo mogoče zaslediti v Marxovem in Kirnovem »momentu samoohranitve bivajočega kot bivajočega«, moram pripomniti še to, da »biva-joče kot bivajoče« samo nikjer ne biva, edino v sve-tu Platonovih večnih idej ali kakem drugem ideali-stičnem sistemu. Bit vedno nekdo ima, če pa jo ima kdo po svojem bistvu, tisti »bit je«. Kirn bi potem-takem ne smel očitati Wettru, da je odmislil te mož-nosti in izbral bolj dosledno pot s tem, a je za ute-meljitev prigodne materije zahteval Bitje, ki ni ma-terialno, ki more imeti bit po svojem bistvu in zato »bit je«, je torej nujno.
Po teh nekaj obrobnih opombah se moram vrniti k problemu vzročnosti. Povedal sem že, da je dejst-vo množice bitij ter pojav nastajanja oziroma spre-minjanja rodil v zgodovini grške filozofije dva ekstremistična nazora. Srednjo pot je ubral Aristotel, njegovi izsledki veljajo še danes. Omenil sem tudi, ia želim govoriti le o nastanku višjih bitij iz nižjih, nikakor pa ne nameravam zanikati možnosti spre-memb na isti ravni ali celo možnosti vzrokovanja od zgoraj navzdol.
Poleg dejstva spreminjanja je treba ugotoviti, da obstojajo tudi bitja, kajti če bi bitja ne bilo, bi tudi sprememb ne bilo. ce hoče potnik v vlaku zaznati pre-mikanje vagonov in določiti smer, mora najti najprej izven svojega voza neko trdno in nepremično točko, spomočjo katere bo lahko ugotovil in določil gibanje vlaka. Da sploh moremo zaznati spremembe, so nam potrebna neka nespremenjena bitja, s pomočjo kate-rih bomo mogli spremembo zaznati. Končno moramo za vsakim pojavom iskati vzrok. Da je temu tako, nam s svojim samim obstojem dopovedujejo vse veje znanosti. Z besedo vzrok najpogosteje označujemo ti-sta počela, iz katerih nova stvarnost nastane in ki s svojim delovanjem to novo stvarnost proizvedejo. Tukaj pa se postavi vprašanje: ali je tista nova stvar-nost že bivala na neki način, latentno, potencialno, virtualno v vzrokih ali ne? Vsakdanje izkustvo nam govori, da iz česarkoli ne more nastati karkoli. V na-sprotnem primeru bi vsa znanost, vse raziskovanje ter vsi naravni zakoni izgubili svoj smisel. Iz stroge kore-lativnosti in medsebojne odvisnosti učinka od vzroka moramo zaključiti, da nekemu vzroku ne more slediti poljubno število učinkov, temveč le določen učinek ali učinki. Iz tega sledi, da je učinek moral na neki način, se pravi, v možnosti virtualno bivati že v vzro-ku, učinek je le realizacija v vzroku ali vzrokih »skri-te« stvarnosti. Nasprotno pojmovanje je protislovno, kajti potem bi lahko nekaj nastalo iz niča, se pravi, da bi nastalo samo od sebe. če Kirn zagovarja možnost, da bi višja bitnost lahko nastala iz nižje, se to pravi, da bi tisto, po čemer je višja bitnost višja od svojega vzroka, moralo nastati iz niča, nastati bi moralo sa-mo od sebs. To pa je protislovno. In ker se je dialekti-čni materializem opredelil za lestvico vedno višjih in popolnejših bitnosti, bo ostal sprt sam s seboj vse do-tlej, dokler bo zagovarjal tako možnost nastanka viš-jega iz nižjega.
Ali naj potem-zaradi zgoraj povedanega poiščemo zasleherni pojav višje bitnosti neko nadprirodno silo. Nikakor ne. Pomisliti moramo, da je treba ves svet po-javov razdeliti na tri ali dve ravni. O tem med shola-stičnimi filozofi ni soglasja. Prva skupina zahteva, da je treba ločiti neživi, živi in duhovni svet; k slednjemu prišteva tudi človeka zaradi njegove zmožnosti samo-zavesti, mišljenja in volje. Drugi pa mislijo, da obsto-ja nepremostljiv prepad edino med materialnim sve-tom, kamor vzključujejo tudi pojav živih organizmov: rastlin in živali, in med svetom samozavesti, duhov-nih zmožnosti. Tomizem namreč uči, da materija ni indiferentna do vedno popolnejših form in zato tudi teži za vedno popolnejšimi strukturami bitja. Dokler ohranjajo ta bitja samo materialne sposobnosti, ne more biti protislovno, če trdimo, da vse take sposob-nosti materija kot taka ima. Čeprav moramo priznati znotraj posameznih ravni bitij — posebno živih — različne stopnje popolnosti, vendar nobena izmed njih ne presega lastnosti svoje ravni na tak način, da M morali iskati za njeno obrazložitev počelo od zu-naj te ravni.
Drugače je seveda s tistimi živimi bitji, ki imajo sposobnost samozavesti. Sam avtor razprave o jezuitu Wettru in njegovi kritiki sovjetske ideologije skupaj zWettrom priznava, da je to vprašanje najbolj od-ločilno v polemiki med marksisti in tomisti ali njim podobnimi. Seveda tudi tukaj ne moremo mimo na-čela vzročnosti. Odkod človeku zavest in kje je iskati adekvaten vzrok za to? Ne mislim tukaj načeti tega Tprašanja v celoti, omejil se bom le na način Kirno-vega dokazovanja. Kirn namreč trdi, da moramo iskati vzrok v družbenem delovnem procesu in jeziku. Tudi prizna, da uporaba orodij in jezika predpostav-lja mišljenje. Pravi namreč: »Wetter ima že prav ko trdi, da uporaba orodij že predpostavlja zavest... Pra-rilno sicer pravi, da ni jezik kot izrazno sredstvo proizvedlo mišljenje, toda sedaj naredi iste vrste na-pačen obrat: šele pričujoča misel si je ustvarila izraz-do možnost. Delo-mišljenje-jezik so nastajali isto-časno, toda ko so se enkrat te strani izoblikovale, so se lahko relativno med seboj loeile.« (str. 1, poglavje z naslovom »Materija in zavest«). Kritična presoja tega odlomka je izredno težavna zaradi nerazumljivosti ti-skanega teksta. šele iz konteksta moremo razbrati, da bi namesto »jezik kot izrazno sredstvo proizvedlo mišljenje« moralo biti »jezik kot izrazno sredstvo pro-izvedel mišljenje«. Kot protidokaz navaja, da so delo, mišljenje in jezik nastajali istočasno. Istočasnost je po njegovem razlog, zakaj ne smemo gledati v miš-ljenju nečesa, kar bi imelo prednost pred delovanjem
in jezikom. Za ilustracijo navaja zgled, da »je mož-no sedaj opravljati določena dela, kjer zavestna de-javnost ne igra pomembne vloge. ... in prav tako je mogoče govoriti, ne da bi pri tem mislili ali misli iz-ražali«.
Najprej moram osvetliti odnos med vzrokova-njem in časom. Misel, da bi sočasnost učinka in vzro-ka govorila proti temu, da bi določeni učinek bil vzro-kovan od njemu sočasnega vzroka, je nevzdržna. Reči moramo ravno nasprotno: vzrok je vedno soča-sen s svojim učinkom, drugače bi učinek lahko bil brez svojega vzroka, vzrok bi prenehal biti vzrok. Naj-preprostejši zgled si lahko nudimo sami, če motrimo razmerje med samim seboj in svojo mislijo. Dokler mislim daločeno misel, misel eksistira, ko jo neham misliti, je ni več tako eksistentne, kot je bila prej. Vzrok povzroči vedno spremembo in v toliko je vzrok. Trajanje učinka potem, ko vzrok že neha de-lovati pa ne spada več pod načelo vzročnosti, tem-več pod zakon vztrajnosti. Ce torej Kirn zaradi pred-postavke, da sta si pojava mišljenja in dela sočasna, zanika njuno vzročno zvezo, je to neopravičljivo. Tukaj pa je skrita še druga plat vprašanja: Kirn za-ključuje, da nima mišljenje vzročne prioritete pred jezikom ali delovanjem, ker je istočasno. K temu je treba pripomniti, da je prioritet več vrst. Poleg časov-ne obstojata med drugimi še prioriteti narave in vzro-ka. Zanikanje časovne prioritete še ne zahteva zani-kanja vzročne prioritete, ki pa zahteva antično prio-riteto.
Kar zadeva navedene zglede, moram povedati, da prioritete mišljenja ne tajijo, temveč zahtevajo. Nagonsko ravnanje živali in njihovo oddajanje gla-sov se ne more imenovati delo ali govorjenje. K zad-njemu tudi ne spadajo nesmiselni glasovi nepriseb-nih ljudi. Vsa druga človekova opravila, ki jih vča-sib. opravlja ali ko govori brez prave prisebnosti, so preprosti avtomatizmi, za katere je značilno, da so prvotno nastajali na podlagi možganskega impulza in se je celotni kompleks začel šele po dolgočasnem po-navljanju odigravati brez sodelovanja zavesti. Taka dejanja zavest predpostavljajo, ne pa zanikajo.
V pričujočem sestavku sem se omejil le na prin-cip vzročnosti, ki je, kakor smo imeli ponovno pri-ložnost videti, temeljni problem in najpogostejši kamen spotike. — H Kirnovemu zavračanju filozof-skih posledic zakona o entropiji naj tukaj na kratko pripomnim, da dokazi in razlogi, ki ji v ta namen na-vaja, niso dokončni izsledki znanosti. Podobno kot Lincoln Barnett v svoji knjigi »The Universe and Dr. Einstein« (v srbohrvaškem prevodu z naslovom »Albert Ajnštajn i svemir«, prevedel Bogdan Popovič, izšlo pri Kulturi v Beogradu 1956, str. 102—111) pravi tudi Robert Oppenheimer, ki je po besedah Naših raz-gledov »eden najbolj kultiviranih duhov sveta« (NR XII (1963), str. 275) takole: »Nekateri trdijo, da svet ni imel nastanka: njihovi argumenti pa so zelo slabi. Vsekakor je naše sedanje znanje še vedno v skla-du s stališčem tistih, ki, podobno kot jaz, imajo veso-lje za zgodovinski pojav« (R. Oppenheimer, Meje zna-nosti, NR, ravno tam).
Popolnoma se strinjam s Kirnom,   da   zakon   o
»ohranitvi in pretvarjanju energije« ne govori o na-stajanju celotnega vesoljskega sistema in da govori zato o njegovem nenastajanju. če pa je hotel s tem zadnjim reči, da govori o njegovem nenastanku, je gornje dokazovanje že s same formalne strani nepra-vilno, ker je uporabil besedo »nastajanje« kot medij v sklepanju, toda vsakikrat v drugačnem pomenu, drugačni supoziciji, kar je eden najpreprostejših lo-gičnih spodrsljajev. Prisotnost zavesti v vesolju, ve-mo sami, ni mogla ?ob svojem nastanku vplivati na ravnotežje fizikalno-kemičnih sil, ker se pojavlja on-stran materialnih zakonitosti vesolja.
Vendar nam tudi zakon o konstanci mase in ener-gije ne sme in ne more vsiliti statične predstave o svetu in človeku. Danes se pred nas ne postavlja več dilema: fiksizem ali evolucionizem, temveč se nam vsiljuje vprašanje, ali je človek rezultat le mehansko -naključnega ali pa smotrno-progresivnega razvoja. Je evolucija že dosegla svoj zadnji stadij, ali pa gre-mo še naprej v nove zarje? Kam nas vodi pot? Mislim da igra pri oblikovanju človekovega svetovnega nazo-ra vsaka izmed zgoraj predloženih odločitev najpo-membnejšo vlogo. Vsaka perspektiva bo drugačeosve-tlila človeka, njegov izvor in cilj, njegove naloge in usodo. Tudi takrat, ko se bomo spraševali o pojavu zavesti v vesolju, ne bomo Ynogli mimo te dileme. Skrivnost eksplozije duha v zgodovini vesolja bo do-bila od vsake strani drugačno interpretacijo. Mi se bomo v luči najnovejših dognjanj biologov in antropo-logov odločili za smotrno-progresivni razvoj, ki nas bo popeljal še naprej, k Chardinovi točki Omega. V ta-kem pojmovanju dobi tudi krščanstvo svoj polni smi-sel, ker je z njim še bolj utemeljena naloga, da razvi-ja in izpopolnjuje nravne kvalitete človeštva. In nje-govo prizadevanje ima jamstvo, da ni zastonj. S tem, ko nam z ene strani očitajo, da smo fatalisti, z dru-ge pa vendar morajo priznati, da naš nazor ni le špekulacija, temveč v še večji meri nauk o nravno-sti, se sami ne zavedajo, da padajo v protislovje. če-mu obveznost spolnjevanja nekih norm, če je že vse vnaprej odvisno od božje volje, če je že vse neodvisno od- človeka in njegove svobodne dejavnosti za tisoč-letja fiksirano. Fatalizem je bil pristnemu krščanst-vu vedno tuj. S čim pa naj nazor, ki zanlka smotr-nost, utemelji svojo etiko, ko pa s smotrnostjo ne-gira obenem obveznost? S človekom se je evolucija povzpela do tiste stopnje, ko se začne zavedati same sebe, z njim postane svobodna, zato pa tudi obvezna. Vendar nič manj smotrna. Presenetljiv paradoks na prvi pogled, v resnici pa edino možna rešitev pred skraj-nostmi, ki so vedno pogubne. Morda ni naključje, da sta se smotrnosti tako močno zavedla Lecomte de Noiiy in Teilhard de Chardin ravno v usodnih trenut-kih človeštva. Kakor Chardin svoje spise, tako je tu-di Lecomte de Noiiy napisal svojo knjigo »človek in njegova usoda« kmalu po končani vojni, ko sta v srcih zemljanov še odmevali eksploziji nad Hiroši-mo in Nagasakijem. Do pojava človeka, tako pravi de Noiiy, se je uveljavljala evolucija na področju morfo-logije in anatomije živih bitij, poslej pa se mora raz-vijati človekov duh: spoznavne in moralne kvalitete. Vsako pretiravanje v eni smeri ima lahko usodne po-sledice. Znak sodobne premoči razuma nad vestjo je
jedrsko orožje. Ta evolucija vključuje možnost, in ve-mo, da tudi dejanskost zla. Toda Kristus je zlo prema-gal, čeprav ne odstranil. Zgodovinskorealne učloveče-nje je tako v tej perspektivi smiselno. Za naše priza-devanje imamo jamstvo in obveznost, sankcionirano pri vsakem posamezniku. Krščanstvu je tuj pesimi-zem, tuj determinizem, tuj eksistencialistični gnus. To pa zato, ker vesolje ni gmota, ki pulsira. Evolu-cija je nepovratna, kakor tako rad poudarja Char-din. Le v pojmovanju zgodovinskega, časovnega veso-lja, kjer se enkratna evolucija vzpenja do nadčlove-štva, dobi zavedajoči se človek svoj smisel. Drugače je le igrača vesolja in slučaja. Zastonj si domišlja, da bo kdaj vladal nad kozmosom. Pojmujmo človeka v njegovih kozmičnih dimenzijah, pa bomo začeli poj-
movati vesolje v človeških perspektivah. Zdi se mi, da je nazor, ki zanika smotrnost in enkratnost ter ob-veznost evolucije, največja alienacija človeštva.
Področje spoznavoslovja bi tudi zahtevalo podrob-nejšo razlago. Morda kdaj drugič. Končno naj ome-nim še tole: prepričljivosti Kirnovih argumentpv ni-so mogla povečati nobena namigovanja na mistiko, teologijo ali metafiziko, kakor ni mogel Klausovi raz-pravi dati večje tehtnosti njen pamfletični naslov: »Jezit-je-bog-materija«. Občutek lastne superiornosti je smrt za dialog. Mislim pa — to sem skuša] na kon-cu tega sestavka tudi uresničiti — da naš dialog, ki je še v povojih, nikakor ne more biti zavračanje eden drugega. To ni dialog. Most gradimo tam, kjer sta si bregova najmanj vsaksebi.
NEKATERE FILOZOFSKE OSNOVE
INDIJSKIH PREPORODITELJEV
MILAN STANTE
(Poizkus orisa idejnega horizonta indijske renesance)
~Neh.ru v svoji knjigi »Odkritje Indije« takole označi stanje v Indiji pred njeno kulturno, socialno in politično prebuditvijo: V Indiji je bilo veliko število intelektualcev odsekanih od zemlje in nesposobnih za kakršno koli delo, brez službe ter kakršnega koli upa-nja. Ti intelekttialci niso imeli možnosti, da najdejo svoj namen v druzbi, da najdejo tako deklasirani neko zadovoljstvo v izvrševanju nečesa, kar predstav-Ija vrednost, pa četudi bi imelo za posledico trpljenje. Nobena misel jih ni privlačevala, manjkalo jim je notranje vsebine, notranje zavesti. Nekateri so posku-šali da se uporno drže mrtvih oblik preteklosti, da najdejo v njej uteho za sedanjo bedo. Toda za druge v tem ni bilo utehe. Držali so se Tagorejevih besed, ko je rekel: »Ne smemo hraniti v svojem telesu, kar je mrtvo, ker to prinaša smrt«. Tako so nekateri zopet postali blede in nestvarne kopije zapada in so kot od-padniki uporno iskali sigurnost za telo in duha, toda ne da bi ga našli, so brezciljno plavali po motnih vo-dah indijskega življenja. To stanje morda na svoj na-čin tudi zrcali pesem Potnik, ki je zgrešil pot. Pesem indijskega pesnika Agravala mlade Hindi generacije, ki se je oplodila od idej marksizma in Gandhijevega humanitarizma.
Kje je pot?
Vpije zmeden in obupan popotnik na stezi
Kje je pot?
Pravičniki pridigujejo.
Sprejmite pot, ki so jo hodili naši odlični možje
Oni, ki so doma v moralnih zakonih, odgovarjajo:
»Sledite diktatu svojih neumrljivih duš«.
Toda odlični možje nimajo niti moči niti smisla da bi sledili temu klicu napredka.
Tudi v naši zavesti manjka luči, ki bi pregnala
temo dvomov in negotovosti... in tako dalje.
Takrat je nastopil Gandhi in je pokazal pot. Bil je kot močna struja svežega zraka, ki je povzročila, da se Ijudje oddahnejo in globoko vzdihnejo. Bistvo njegovega učenja je bila hrabrost in resnica, združe-na z določanjem v interesu blagostanja množic. Naj-večji dar za poedinca je bila nacija. V starih knjigah v Giti je bilo rečeno, da je najbolj dragocena »Abha-ja« ne imeti strahu, ne samo telesnega, temveč tudi duhovnega. Dolžnost voditeljev je, da v narodu pre-magajo strah. V Indiji je takrat vladal strah, ki je bil vladajoči impulz v Indiji pod britansko nadoblastjo. Strah je vse obvladal, tlačil in dušil. Strah od vojske, od policije, od široko razpredene tajne službe, strah od službujočega razreda, strah do zakonov, ki so tla-čili, strah pred poslovodjem, veleposestnikom, ze-lenašem, strah pred nezaposlenostjo in gladom, ki sta bili vedno na pragu. Proti temu vseobsegajočem strahu se je dvignil Gandhijev mirni in odločni glas: NE BOJ SE. Gandhi je potegnil za seboj milijo-ne Ijudi. Gandhijevo gibanje je imelo za cilj politično in duhovno obnovo Indije ter je prineslo mnogo upa-nja in navdušenja, predvsem pa poguma.
Toda čeprav lahko zapišemo, da je bil Gandhi cen-tralna osebnost indijskega duhovnega in političnega preporoda, čeprav so iz njega črpali in še črpajo po-gum vsi sedanji tvorci moderne Indije od Nehruja pa do šastrija, Indire Gandhi ter do Moradji Desaja, od desničarjev do levo usmerjenih članov kongresne stranke kakor tudi pripadnikov drugih strank. Kljub dejstvu, da je duhovno Gandhi obvladal Indijo svoje-ga časa in jo v glavnem še danes obvladuje pa le ni-so bile njegove ideje in njegovi nazori edini in vse-stransko sprejeti pri vseh uresničevalcih indijskega preporoda —; še več, niti ne moremo reči, da je bil Gandhi edini tvorec indijskega preporoda, temveč je bil samo eden, morda najuspešnejši izmed vrste Iju-di, ki so idejno in filozofsko iskali nova pota moder-ni Indiji, modernemu hinduizmu, iskali politične, idejne filozofske in socialne rešitve za Indijo. Lah-ko rečemo, da je Gandhi samo eden izmed tvorcev indijske renesance, od tvorcev, med katere lahko pri-števamo imena pred njim, sodobnike in imena po njem kot so: šri Ramakrišna, Bankin čandra Catter-dji, Bal Gangadhar Tilak, Rabindranath Tagore, Auro-bindo Ghose. Svarepalli Radhakrishan, Surendranath Dasgupta in drugi. Vsi ti so iskali izhod iz svojega 6a-sa. Iskali so najprej pravilno filozofijo, filozofska iz-%odišča za svoja dejanja in za gibanje, — ki je pozne-je prinesla Indiji neodvisnost. Vse lahko prištevamo med reformatorje indijske misli, filozofije, med pri-padnike gibanja neohinduizma, ki je sprožil indijski duhovni in nato tudi politični preporod.
Preden bi orisal? in vsaj v bistvenih črtah označili filozofske osnove teh indijskih preporoditeljev (v čem so se med seboj razlikovali, v čem so bili nji-
hovi pogledi različni glede na hinduizem, indijsko osvoboditev, pot do osvoboditve, razvoj moderne In-dije, Indije v odnosu od zunanjega sveta ipd.) pa je vendarle potrebno najprej poudariti nekaj, kar je vse napravilo idejno sorodno in je tudi pozneje omogo-čilo, da so bile njih akcije v glavnem usklajene in da so se vsaj v dejanjih izognili kontradikcijam in bor-bam med seboj ali celo krvavemu izčrpavanju ener-gij v borbah med različnimi pogledi. Namreč ves ne-ohinduizem prisega na »Gito« knjigo, ki ni vsem In-dijcem sveta, iz katere pa so dobili navdihnjenja tu-di vsi tvorci nove Indije. Gito lahko imenujemo evan-gelij. osvobodilnega gibanja moderne Indije, na njo so prisegali in se sklicevali tako tisti, ki so zagovar-ifili oboroženo vstajo, kakor tudi oni, ki so bili zago-vorniki »ahimse«, nenasilnega boja.
Kaj je pravzaprav Gita? Vsak študent svetovne književnosti ve, da je Gita odlomek iz Mahabharate, tega največjega indijskega epa in največje epske pes-nitve vseh časov. Vendar bo študent orientalskih fi-lozofij in verstev vedel, da je Gita mnogo več. Neka-teri pravijo, da je to edina resnično filozofska pesni-tev na svetu. (Neki atomski znanstvenik, menda je ' bil Oppenheimer, se je naučil sanskrt samo zato, da bi lahko Gito bral v originalu). Če lahko rečemo. da je Mahabharata Sveto pismo stare zaveze za Indijce, je Gita brez dvoma Novi testament, novi evangelij hindu-izma. Prvotni namen Mahabharate je bil, da preko snovi in junakov velikega boja dveh indijskih plemen pokaže na socialne dolžnosti in usmeri socialna deja-njar najnižjega razreda indijske družbe sudre, ki ji ni bilo dovoljeno čitati Ved. Vendar je pozneje pomen Mahabharate predvsem pa Gite, za hinduizem neneh-no naraščal. Gita dejansko pomeni sintezi vseh izku-šenj, spoznanj, in vse indijske preteklosti do nje, ka-kor tudi sedajnosti, v katerem je ta filozofska pesni-tev nastala. Ta filozofski dialog med Arjunoin Krišno odkriva največje vprašanje, ki si ga vsakdo izmed nas neštetokrat v &ivljenju zastavi. Filozofski prob-lem Gite je največji moralni problem človeštva, pro-blem človelca v borbenem_zanosu, problem človekji, ki je pred dejmjem, neposredno pred odločilnim usod-nim dejanjem, za katerega rhora polo&iti vse svoje življenje, to je stanje tiste krize In stiske, v kateri se človek pred odločilnim korakom, pred odločilnim dejanjem pojavi. Gita je evangelij dejavnosti, propa-gira akcijo. Vendar je dejavnost zaželena samo kot oblika iskanja samega sebe. Poti dejanja so večkrat nam samim nerazumljive kot pragozd, skozi katerega je potrebno prodreti, da se na koncu pride na čisti-no. Zato se samo v delovanju in delu pride do osvo-boditve. Gita uci, da bodi do uspehov dejanja, do zmage kakor do poraza ravnodušen. Glavno je de-janje. Glavni cilj Gite je dolžnost ustvarjati svoje last-ne osebnosti v metafizičnem smislu. Smatraj važno * samo delo a ne plod. Po delu stopamo v odnos proti
i ostalemu svetu. To je samo nekaj idej, na katere se je morda moderno gibanje neohinduizma uprlo. To jas-
• no ni vsebina Gite, ki zahteva obširnejšo analizo. Ven-dar je pornembno, da so se vsi oprijeli Gite ravno v ča-su, ki je zahteval akcijo, potum in predanost in da so se v glavnem indijski preroditelji razločevali po tem, kako so si Gito, ki vsakemu lahko nudi svojo razla-go, razložili, kaj so v njej našli, kaj so iz nje črpali in kakšen program so si na osnovi Gite ustvarili. Iz Gi-te ustvarili. Iz Gite so črpali filozofske osnove tako za svoj odnos do načina kako bi naj izgnali Angleže in si priborili svobodo kakor tudi filozofske osnove za rešitev dilem o sodelovanju in priznavanju ali odkla-njaju zapada ter zapadne kulture, v Giti so našli fi-lozofijo za smisel svojih dejanj, za smisel dela, ust-varjanja, kreiranja, v njem so našli osnove morale, smisla življenja, — v njem so našli etično religijo.
Med prve predhodnike modernega neohinduizma in med prve, ki so ustvarjalno komentirali tako vede kakor tudi Gito, lahko že prištevamo šamkaro, ki se je boril proti bharhamskemu pojmovanpi, da je žrtvo-vanje že delo. torej že sam obred.
Moderni neohinduizem in začetek indijske rene-sance se začne s pojavom Ram Mahum Roya. On je zbudil zavest poznejših indijskih intelektualcev o uni-verzalnem poslanstvu indijske nacionalne kulturne tra-dicije, hkrati pa sprožil ideje po sintezi vedantskega metafizičnega rnonizma fki se zrcali tudi v Giti) s pro-svetliteljskim racionalizmom moderne Evrope. Z nje-govim imenom je povezano gibanje Brahma Samagj, ki na verski osnovi širi ideje internacionalizma. Nje-gov vpliv je bil najmočnejši v Bengaliji, med njegove največje idejne potomce pa lahko prištevamo Tagerea. Tako se neohinduizem prične. Bori se proti ideo-logiji hinduističnega politeizma in uporablja metode protestanske kritike. Prepričan je, da niti zgodovin-ska starost niti nedotakljivost verske tradicije ni me-rilo vrednosti nekega dela, izročila, temveč je merilo izključno aktualnost in univerzalnost misli tega izro-čila. Kot naslednji je šri Ramakrišnan. Neohinduizem, ki ga je on začel, izgleda sedaj drugačen. Iz indij-skega stališča je namreč v njegovem gibanju bistvena razlika. Razlika med Ramakrišnanom in Royem je taka kot pozneje med Gandhijem in Tagoro. Imenuje-jo ga mističnega laboda. Njegov nauk pomeni versko osnovo Gandhija iri Irobinda. Bistvo iega riauka je do-kaj tezko označiti. Vendar nam je Gandhijeva borba za popolnost značaja in iskanje ter eksperimenti z resnico, njegovo svetniško življenje, združeno s poli-tiko nenasilja jasno samo, če vemo, da je temeljno prepričanje obeh in mnogin drugih, da so Krišna, Bud-ha, Jesus tiste popolnosti duha in morale, ki iih lahko doseže vsak tudi v sedanjih časih, če si iih vzame za cilj. Biti čim bližji absolutni resnici je bila Gandhijeva
tendenca. Saj je menda edini človek modernega časa. ki je lahko rekel, da so bile njegove resnice za tisti čas dokončne, torej absolutno moralne. če bi to ne bile, ne bi na njih osnoval svojih dejanj piše o sebi. Bankin čandra čaterdji se bistveno razlikuje od obeh predhodnikov. On vidi v religiji samo njeno soci-alno funkcijo. Glede Gite in njegovega poslanstva piše: »Ali je Krišna bog ali ne, jaz ga obožujem.« Bal Gangadhar Tilak je bil vodja indijskega osvobodilnega gibanja. Po njegovi smrti prevzame vodstvo Gandhi, ki je bil ideološko nasproten Tilakovim prepričanjem in metodam. Tilak je bil za pot moderne brezkompro-misne revolucije proti angleški okupaciji. Tilak je bil človek globoke azijske kulture in širokega duha. Imel je moč nad zunanjimi silami množic, kot je imel Gandhi nad notranjimi. Gandhi je rad prepuščal Ti-laku vodstvo mas, ker sam ni bil prepričan v pravil-nost fizične moči večine. Tilak je, nasprotno Gandhiu trdil, da politika ni za svetnike. Bil je pripravljen re-snjco žrtvovati za svobodo zemlje, med tem ko je Gandhi priznal,- da bi žrtvoval svobodo naroda resnici. V času, ko so bile zaradi lingvističnih in podobnih vpra-šanj velika trenja v kongresni stranki in je Indiji po-novno grozilo, da jo sredobežne sile premagajo, se je Nehru spomnil na Tilaka, ki so mu pripisovali iz-redno moč, da je držal skupaj indijske Ijudske vrtno žice. če bi še on živel, ne bi prišlo do razkosanja Indije.
V  vodstvu osvobodilnega boja sledi Tilaku Moha-medas  Karamčad  GandM.  Gandhi  postavi nasproti skrajno realistični razlagi Gite, kakor sta jo razlagala Tilak in pozneje Bos ter predvsem nekateri v najbolj desnem taboru kongresa in ki se je že razplamtela med narodom, svojo simbolično verzijo. V Gandhiju seveda ni mnogo učenjaka niti velikega misleca kla-sičnih idej, v njem je bolj duh asketa in upornika. Tako Gandhi prvi trdi, da je potrebno sadove dela si-cer žeti, vendar morajo le-ti biti porojeni iz neego-ističnih nagibov. Tolstojevo krščanstvo, Bhagavat Gita in angleški socialni utopisti,   vse   to  je  imelo  velik vpliv nanj, Brez dvoma Gita ne propagira Ahimse, saj je ravno obratno neposredno po tem, ko se Arjuna hoče izogniti tudi boja, češ da se raje odpove, kot da bi ubijal, ga Krišna prepriča o tem, da je za neka-tere Ijudi tudi potreben  boj, zato da se uresničijo. Gandhi je imel velike težave, da bi Giti tako razložil, da mu ne bi škodovala pri njegovi doktrini Ahimse. Tako pravi, da je človeška osebnost bojno polje, ki ga simbolizira Mahabharata in Arjuna. Gandhi je povzel iz. Gite samo obsodbo plašnosti, ne pa tudi nasilje kot metode in sredstvo. čeprav trdi tudi, da kjer je na izbiro plahost in nasilje, svetuje nasilje. Jaz sem od-ločen, da mirno umrem, rajši kot da ubijam. Vendar tisti, ki tega poguma nima, je bolje, da se vadi v ubi-janju in da bo na ta način ubit, kot pa da beži pred hevarnostjo, kajti kdor beži, počne nasilje v mislih. ¦ Beži zato, ker nima poguma, ker se boji, da bi bil pri ubijanju sam ubit. Tudi slika popolnosti je za Gandhija imaginarni ideal. Ona se ne more nikoli utelešiti. Bog ni oseba, temveč večni princip, dharma. Bog je ideja, je zakon. Ustvariti ideal avatara, to je utelešenje boga, kakor so to napravili Bugha, Krišna, Kristus itd., po-meni ustvariti samega sebe v smislu absolutnega. Brez dvoma je k tej življenjski nalogi Gandhi težil. Tudi Indijci ga ze zdavnaj, namreč preprosto Ijudstvo, pri-števa med indijska božanstva, med božanstva hindu-izma. Iz t'e misli, ki jo je najjasneje formuliral šri Aurobinde Ghose, je nastala specifičnost misli indijske renesance, ki je zmagala, in v tem je specifičnost in-dijske filozofije 20. stoletja nasploh. To je v bistvu filozofija življenja. Gandhi je občutil marksistično teo-rijo z negativne in pesimistične strani. Sam je kot Ra-makrišnan, osnoval svoj Ašram, kjer je bilo središče gibanja v Ahmedabadu, kjer je vladal duh asketske di-scipline.
Rabindranath Tagore je veroval v univerzalno mi-sijo indijske kulture v drugačnem smislu. On je iskal sinteze med tem, kar je najboljšega na Vzhodu in Za-hodu in iz tega skušal najti in ustvariti podobo bodo-čega človeštva, ki črpa iz tega dinamizem, čeprav je morda malce preveč včasih orientirano na Zahod. človek najde osebno svoboditev v dovršeni Ijubezni. Samo to, kar napravimo iz Ijubezni, nas dela svobo-dne, čeprav pri tem trpimo, smo srečni. To pomeni višek nauka o nezainteresiranosti do sadov dela.
V tej težnji za sintezo vzhodne in zahodne kulture, ki je v bistvu misionarska, se izživlja znatni del na-cionalnih in socialnih teženj Indije za samoohranitev, svobodo in enakopravnost. Samozavest moderne Indi-je se izraža v tej idealistični veri in prepričanju v resnico. — Bodi, kdor si. — To je tudi misel Auro-bindo Ghosa, ki se seveda po svoji verskj plati nave-zuje na Gandhijevo koncepcijo, kadar gre za vpraša-nje absolutnih resnic. Največ smisla za formuliranje zgodovine in splošne perspektive obče indijske filozo-fije kot filozofije življenja pa ima brez dvoma Sar-vepali Radhakrisnam fsedanji predsednik indijske vla-de, ki je bil dolga leta profesor filozofije v Cambrid-geuj. O Giti je tnnenja, da je postala pomembnejša v razdobju etične religije, ki je odgovarjala občutkom časa v katerih je bila Indija predmet in v kateri je še sedaj v in po indijski renesanci. človek mora te-žiti za integralnim duhovnim življenjem. človekova dejavnost ne sme biti razcepljena. Gita pravi, da razni Ijudje pridejo na različne načine do duhovnega vpo-gleda v življenje, nekateri preko kriz moralnega živ-Ijenja, drugi z intelektualno skepso, tretji spet iz ču-stvene težnje po dovršenosti. Pravi in največji zgodo-vinar filozofije med vsemi filozofskimi in idejnimi utemeljitelji indijskega preporoda je Sured Dranath Dasgupta. Ni filozof zgodovine kot Radakrišnan, tem-več zgodovinar filozofije. V budizmu in v Giti najde tako dejansko sorodnost. (Zanimivo je, da so nekateri našli sorodnost tudi med budizmom in marzizmom). Poudarek vidi v Giti na kontroli občutkov, discipli-no duha nasploh, zato se mu zdi filozofija Joge, ki de-loma tudi izhaja iz Gite, predvsem tehnika te kon-trole občutkov in psihičnih stanj, nekakšna tehnika re-dukcije psihičnih stanj.
čeprav ta skromni poizkus orisa filozofskih osnov indijskih preroditeljev ni popoln niti ne zaje-ma konkreinejšega dogajanja samega procesa nacio-nalne osvoboditve in predvsem samo utelešenje teh idej in kako so se te razne ideje uveljavile ter utele-šile, vendar lahko rečemo to, kar je najvažnejše. Preko njih so Indijci stopili k dejanjem, preko nji-hove lastne, ne uvožene filozofije in na njej so zgra-dili svojo sedanjost, z njo pa realizirali tudi sebe in našli namen in dlj življenja ne samo zase, temveč tudi za mnoga pokolenja.