]. E. Bogomil:
a^         Takile mojstri!
/^^^^^^Kh, saj pravim no! Vse bo razbil'«
vlillOI^2p|l           Tako so se hudovali Marinškova mama nad Jožkom.
^SE&Ly?i§i  — »Pa  pravi,  da  bo enkrat  ure  popravljal! Razbijal in ^^Lž^?   razdiral že, a ne popravljal!«
Jožck je pa stal tačas na skrinji kakor upodobljena žalost, pa se oziral na tla, kamor je padla njegova ljubljena ura. .. Kako se je veselil, da jo bo nesel Tončkovemu Mihu v popravilo! Kar ni mogel dočakati, da bi prišli oče in jo sneli raz steno. Ko so šli mama v vežo, se je pa
kar sam spravil nad uro------no in sedaj! Ura potrta, mama se kregajo,
in kaj šelc bo, ko pridcjo očc!
»Neroda nerodna! Doli se mi poberi in nesi jo hitro k Tončkovemu Mihu!«
Mama so bili res srditi, a obcnem so hoteli nekoliko prikriti Jožkovo nerodnost pred strogim očetom. Saj so vedeli, da Jožek ni storil te nerodnosti iz hudobije.
Vesel odrine Jožek k Tončkovemu Mihu. Tam bi bil najrajši noč-indan, in nočindan bi gledal, kako Miha popravlja ure. O, ko bi tudi on toliko znal, kolikor ve in zna Miha! Ali kar šc ni, se lahko še zgodi. Česar Jožek danes še nc zna, bo pa znal čez pet, čez deset let.
Miha vzame v roko Jožkovo bolnico in jo pregleda s strokovnjaškim očesom.
»O, ni nič hudega! To bomo kmalu popravili. Takoj jo bova vzela v roke, da boš videl, kako se ta reč popravlja.«
Takile mojsiri!
Stran 186                                  VRTEC                                    Leto 48
Miha je vzel uro »narazen«, Jožek je pa gledal. Njegov obraz je bil zopet jasen. Misli njegove so pa splavale daleč v prihodnost, ko bo tudi on tak mojster kakor je danes Tončkov Miha. Miha mu pa pre-rokuje: »Vidiš, Jožek! Nekaj se boš že naučil pri meni. Potem boš šel pa še drugam. V mesto boš šel. Tam boš videl, kako delajo. Potem boš pa lahko namesto mene delal in popravljal ure. Jaz ne bom več dolgo — star sem in bolehen,«
Obema urarjema so se posvetile oči. Miha se je skoroda poslavljal od svojega ljubljenega opravila; Jožek je pa gledal v jasno bodočnost, kako bo  enkrat res mojstcr.