182
Moj  ded
ajlepše ure svojih mladostnih dnij prežil sem pri svojem dedu.  Bil je ne-
jaizrecno dobra duša; blag, prijazen in vesel starček. Pa kako je znal pri-povedovati moj ded, nikoli se ga nisem naveličal poslušati!
Na konci vasi stala je njegova hišica. Za njo razprostiral se je proti smre-kovem gozdu mal vrt in dalje dve njivi z žitom, krompirjem in repo. Pod gozdom imel je zračno hladnico, v njej mizo in ob stenah klopi. Nad mizo visel je lesen križ. Kolikokrat nie je peljal v svoj vrt, kjer so evetele najlepše cvetice: rudeče vrtnice, ponižne vijolice, bele Iilije, spominčice, — oj! kako lepo mi je pripove-doval v vsakej cvetici. Spremljevala sta ga pa vedno rumena mucika in pohlevna grlica. Mueika skakala in mijavkala je za nama, a grlica letala je okolo dedove glave. sedala mu na ramo ter golčala svoj ,,gn-u," ,,grru." — Počasi sva stopala mimo pšenice in krompirja, postala nekoliko, poslušala kukavico ter gledala za skorjancem, ki je visoko pod nebom drobil svojo pesen. V hladnici odpočil si je ded, ker vže tako kratka hoja ga je utrudila. Jaz sem sel k njegovim nogam, zrl mu v inodre oči in srebrne lase ter ga prosil, naj mi pove kako novo pravljieo. Takoj je bil pripravljen. Pripovedoval mi je tiho in počasi o zakletib. gradovih, o pomorskih deklicah, o mačehah in pastorkah i. t. d. — dolgo, dolgo; meni so pa siloma drle debele solze po licih, ali pa se rni je iskrilo oko v pogurau in vznemirjenosti. Veasih sva sedela v mraku v zelenej hladnici ter gledala uiolče v večerno nebo. Gori na zvezdnatem nebesu plavala je počasi bleda luna in varovala svoje zveste oveiee, zlate zvezdiee. Zdaj pa zdaj prikradel se je lahek oblaček in zaternnel svitlo oblo, a zopet odjadral naprej. Iz daljave čula sva žuborež vrelec, v gozdu je pa skovikala sova. Sicer je bilo vse tiho in rairno; niti najmanjši vetrec ni gibal peresca na drevji in cvetic po grmičji. — Tako je bilo po leti.
Ko so pa pozeble v dedovem vrtu vse cvetlice, ko je popadalo raz drevja ruineno listje ter so zapustile našo vas lastovice in ptice pevke, koje zagrnil sneg šinio ravan in pokril gozd z belim plaščem, tedaj sem bil v dedovej sobici pri peči. Ondii je sedel po največ na klopi, pri njem mucika ia grlica; nad posteljo visela je podoba generala Eadeckija in pod njo zarjavela pnška, sablja in torbiea s patroni. Bed Alojzij je bil namreč vojak; bojeval se je na Laškem in za plačilo svoje pogumnosti dobil je lcp križec, a izgubil je tudi levo roko. Kolikokrat mi je pravil o žvižgajočih kroglab, o gromečih topovih, o stokanji ranjencev in ble-doti in ranah mrtvecev. Jaz pa sem glasno plakal in v jednoraer klical: nOj ubogi, ubogi vojaki!"
V zimskih večerih zbralo se je pri dedu dostikrat polno vaških otrok. Prišel je sosedov Andrejček s sestrico Vojko, Jertičev Tonček in pla?olasa Darinka, Šin-skijeva Dragutinka in bratec Franek, Kordeževa Irmica in mali Gustelj, ki je imel vedno kazalec ? nstih i. t. d. — polna klop in zapeček nas je bilo. To je bilo govorjenja in smijanja!
Nek večer bili smo zopet pri dedu. Sedemletna, črnooka Irmica povedala je dedu, da j&gospod učitelj Dijcovega Pavleka kaznoval, ker je šolsko mašo zamujal in ostale šolarje zasmelioval v cerkvi pri molitvi. ,,Samo neuraneži molijo," dejal je,  ,,ujerau pa ui treba!"
100           *
Resno majal je ded s sivo giavo. ,,Otroci," dcjal je, ,,star sem postal, ranogo sera videl in doživel, a vedno in povsod sem molil. Tudi mene so včasih tovariši zasmehovali, jaz pa se zato nisem brigal. Enkrat sem posebno očevidno spoztial blagoslov molitve. Ko sem šel narnree na vojsko in se pri svojej dobrej materi po-slovil, podarila mi je srebrn tolar s podobo Matere božje ter mi ga obesili okolo vratu. ^BlagoslovIjen je." rekla je mati, rnosi ga na svojem srci, moli pridno, Alojzij, in priporočaj se vsak dan Marijnemu varstvu." Kar sem takrat obljubil, spolnil sem tudi v resnici.
Na predvečer boja sedel som z muogimi tovariši pri stražnem ognji. Pekli smo krompir in bili prav dobre volje. Govorili smo seveda o prihodnjem jutru, o zmagi in o našem Radeekiju. ,,Kakor Bog hoee, tako bode!" opomnil sem jaz; tovariši so se pa glasno zasmijali. ,,Ti si še vedno pobožna mevža." kričal je mlad vojak bledega obraza in črnih las, nglej, pobožnost ti vže kar izza srajce gleda!" Vsi so zrli y me; rudečica oblila me je po licih in sam nisem vedel, kam bi se dejal. Moj srebrn tolar zlezel mi je namreč izpod obleke in podoba Marijna svetli-kala se je pri žaru ognja prav zelo. Vže seru si hotel svetinjo odvezati. nDaj, ne bodi nor!" upil je črnolasec, ,,zapijmo tolar!" ,,Ne," odgovoril sem mu odločno, ,,tolar je spominek na mojo mater, zato ga ne dam za nič!" Zopet so se vsi za-ničljivo smijali  mojej ,,otročjej budalosti;" jaz pa sem nejevoljen otišel od ognja.
,,Pri večernej molitvi sem se sramoval svojega obnašanja. Zakaj nisem po-guinno zavrnil nejevernega tovariša? Mati stala mi je živo pred očini in njene besede: ,,Pridno moli, Alojzij; vsak dan se priporočaj Marijnemu varstvu," niso mi hotele iti iz misli. Molil sera tisti večer še rnnogo pobožneje, nego sicer; a tolarja si nisem odvezal.
,,Drugo popoludne, otroeiči moji, bilo je bojno polje pokrito z mrtveci in ranjenei; mnogo tovarišev podrla je sovražna krogla. Tudi mene je zadela" krogla ravno sredi prs. Ko sem se zbudil iz globoke omedlevice, čutil sem sicer hud udarec na prsih, a nevarno ranjen nisem bil. Svetinja Marijna rešila mi je živ-ljenje! Kvogla je bila namreč zadela v tolar ter ga cisto skrivila. Ako bi si ga bil prejšni večer odvezal, izvestno bi bil zdaj ležal mrtev v svojej krvi na bojišči.
nPoleg mene pa je hrčtpel v smrtnem boji moj tovariš z bledim obrazom in črniini lasmi, ravno oni, ki me je zasmehoval zaradi moje pobožnosti. Pomolil sem za njegovo dušo ^oče-naš." — Zato molite, Ijubi moji, molite radi in po-božno; kajti molitev in zaupanje v Boga in Marijo pridobi nam mnogo milosti in nas reši iz dušnih in telesnih nevaruosti."
Tako je govoril moj ded; otroci smo ga pa strme in tako pazljivo poslnšali, da nam niti besediea ni ušla. Kako srečea sem bil še takrat! \rečeri moje mla-dosti, kako lepi sto mi bili! Ostanete mi nepozabni. Zakaj ste uiinuli tako naglo!? —
Se mladolet zapustil sern svojo rojstveno vas, da sera nadaljeval svoje nauke v mestu L. Tam v prašnera mestnem zidovji, mej zarumenelimi knjigami in zvezki, želel sem si rnnogokrat nazaj v prijazno hladnico in malo sobico, k sivemu dedu.
Neko popoludue mi dojde nenadoma od očeta pismo: naj takoj z večernim vla-kora pridem domov, ako hočem videti deda še živega. Kako sem se prestrašil tega poročila! Hitel seiu k gospodu ueiteJju prositi ga za dopust, in zvečer na kolodvor. Zdelo se mi je, da brzovlak iie gre hitreje, ko — polž. Vender doma smo! —
Tu je ležal, bled, upadel, onemogel starček: moj dobri ded. Nad glavo pa je visela, kakor prejšna leta puška, sablja in torbica za patrone. Mrklo so me gle-dale njegove oči, ko mi je podal tresočo še desnico v pozdrav ter mojo krčevito pritisnil na svoje prsi. V umirajočem očesu prikazala se mu je svitla solza, ko je tiho izpregovoril: ,,Fran, prav da si prišel po slovo k meni, predoo umrem." Srce mi je hotelo pociti! nDed, moj preljubi ded, saj mi še ne boš umrl!" upil sem bolestno in pokleknil k njegovej postelji. Položil mi je svojo velo roko na glavo in pričel tiko in počasi pripovedovati krasno »pravljico" o — smrti in večnem svidenji! .... Tako britko se še nisem jokal pri nobenej pravljici. — Tiho je bilo potem v sobi; mucika gledala je žalostno raz peci, grlieo so neusmiljeno za-prli v tesno kletko, jaz sem ihte slonel ob postelji in na mizi je slabo brlela vo-ščena sveča .....
Ded je umrl! . . . . Tiho so ga oduesli štirje možje iz prijazne njegove sobice, proe za večno od njegove mueike, grlice in — mene, tja mej zelene gro-bove. Zamolklo pel je duhovnik žalnico ,,miserere," milo so doneli vaški zvonovi, tožno sem plakal jaz za krsto njegovo--------: pokopali so ga. — 0, o!
Mirno počiva zdaj trudno truplo dedovo pod košatimi yejami žalujoee vrbe. Najljubše cvetlice njegove: vrtniee, vijolice, lilije in spominčice, krase mu gomilo na domačem pokopališči. — Njegov dub. pa zre morda zdaj zadovoljno doli iz ne-beških višav na Ijnbljenega vnuka, ki hvaležno popisuje srečne ure minole mladosti
pri njem; zapisuje solzeč se sporaiue, da, sladke spomine.....
F. G. Podkrimski