Zgodovina evropskega mišljenja pozna dva tipa razprav o izvoru poezije - te, ki besedo izvor zapisujejo z malo začetnico, in tiste, ki jo zapisujejo z veliko. V prvem primeru gre za razprave, ki so v zadnjih stoletjih prevzele jezik številnih podzvrsti znanstvenega diskurza (od naravoslovja, družboslovja in kognitivnih znanosti do semiotike, humanističnih disciplin in kulturne zgodovine), v drugem pa za teistične koncepte. Oba tipa mišljenja se sicer pogosto prepletata, prispevek pa izpostavlja njuno komplementarnost. Ko kavzalna logika znanosti ni več samo način opazovanja predmetnega področja, temveč postane tudi sama predmet opazovanja, se transgresija naseli v njena lastna izhodišča. V logičnih in ontoloških brezpotjih znanstvenih predpostavk se razkrije enaka transracionalnost, kot je predpostavljena v teističnih diskurzih. Postopkom samonanašanja sledi tudi poezija, ki z "dekavzalizacijo" in "deontologizacijo" izostri zavest o proizvedenosti družbeno sprejetih verzij resničnosti. Kolikor učinkovitejši so ti postopki, toliko globlje ponika izkušnja proizvedenosti v plasti, ki so proizvedle tudi njo samo. Ko se v poetičnih ravnovesjih izenačita celo obstoj in neobstoj, se v radikalni poljubnosti razkrije to, kar je večje od obojega. Poslednje, nepoljubne globine poezije spregovarjajo v slepi pegi kavzalnega in ontološkega sveta.

Pravice