Spomini na Dunaj in okolico. Posnel po Bvojem dnevniku Josip Levičoik, Ijudski učitelj. (Dalje.) Mojenačelo: Kar lepega vidiš, hvalevrednega slisiš, koristnega skusig, zapiai! -— Vo lej poti otmes marsikftj pozabljivosti, in po>lav)ja» hkrati sam sebi stalni spominek po prisltivici latinski : ,,Lilera scripta manet", ali po aašein : ,,Z.apisana čerka ostane1'. Laksenburškega nvitežkega grada" IX. soba kaže nam natančno posneto spavnico cesarja Rudolfa. Postelja, ki stoji v tej sobi, obdana je s starinskimi ogrinjali, ter šteje 280 let. — X. sobu zove se nSpinnstube", ali po našern predilnica. Gospe in gospodičine tudi visocih stanov in odličnih krogov v prejšnih stoletjih se namreč niso sramovale, vsesti se o prostih urah k kolovratu, ter sukati si iz prediva lično nit, in ravno imenovana soba kazala nam je natančno, kakošno lice so imele njihove predilnice. Se ve, da stal je tu tudi kolovrat stare šege. (Naše dni pač gospe in gospodičine navadno ne segajo po tacih zabavah; — kdo bi potem brenkljal namesto njih na glasoviru ali čital romane ?!) V tej sobi videl se je tudi kip, ki je star 700 let. — V XI. sobi odlikovala se je med drugim velika slika preblage in nikoli dost prehvaljene cesarice Karoline Avguste, vdove rajnega cesarja Franca L, tedaj stare matere svitlega cesarja Franca Jožefa. *) — XII. dvorana, imenovana nThronsaal", kazalanam je zopet strop, ki je star 400 let; enako zastoje tu tudi okna iz zelo stare slikane steklenine. — Posebno globoke vtise vzrokovala mi je (XIII.) kapela, v katero smo iz nThronsaal-au prišli. Shranjuje se tu ona monštranca, s katero je bil blagoslov podeljen cesarju Maksimilijanu I. na znani Martinovi pečini zunaj vasi Zierl na Tiroskem. Zelo priprosta je ta zgodovinsko-znamenita sv. posodba; narejena je iz lesa. Pa tudi še mnogo drugih starinskih reči je tu viditi, med drugimi tudi slike, stare okoli 700 let. Naprej smo prišli (XIV.) v jetniški stolp *) Lanskega leta 9. svečana je poklieal Bog k sebi to visoko slavno gospo, katere življenje je bil nepretergani venec, spleten iz samih preblagih del kerščanskega usmiIjenja. Med neštevilnimi druzimi milodari zlasti mende ni bilo nobenega cerkvenega zidanja v obširnem našem cesaretvu, da bi se med znamenitnejsimi podporniki ne bilo svetilo tudi ojeno visokoslavno ime. Naj počiva njena blaga duša v večnem miru svetega raja! Pis. (Burgverliess), ki nam je kazal strahoviti stan jetnikov v sredovečnih časih. Okrogla mala soba, zvana ,,Richtersaal", ki je nakitjena z 250 let starimi rezljinami, in nosi napis: MLerne die Gerechtigkeit, verachte nicht die Guten", ima v svoji sredini staremu vodnjaku enako rupo. Kakor so nekdaj z vedri zajemali vodo iz vodnjakov in kakor delajo tu in tam še sedaj, tako so vsled mehanične naprave jetnika v neki tesni in okrogli kletki, v katero je bil vtaknjen tako, da se mu je vidila edino le glava, potegovali iz globoke ječe v sodnijsko sobo, spraševali in sodili ga, ter potem spuščali zopet v tamne ječe strahovito dno. Pojasnilo se nam je vse to djansko z edino spremembo, da namest živega jetnika potegnjen bil leseni možicelj. — XV. dvorana imenovana nam je bila nKronungssaal". Že ime samo po sebi daje soditi in pričakovati, da letod mora zopet biti vse sprelepo, krasno. A istina, da je! Dragocena okna iz barvane steklenine so posebno umetnega dela. Nadaljna (XVI.) soba kazala nam je petero velikih zgodoviuskih slik, zmed katerih so me posebno zanimivale: shod knezov po srečno prestani oblčgi Dunaja; cesar Maksimilijan na Martinovi pečini; in Rudof habsburški, izročivši na lovu svojega vranca duhovniku, ki gre previdit s sv. Rešnjiin Telesom bolnika. Če sem strežnika prav razumel, posnete so glavne osebe na vseh teh slikah natančno po življenji (portraits), kar jim daje (slikam namreč) še veliko večjo vrednost in dragocenost. — Zadnji dve dvorani, »Lothringer-" in ^Annasaal" kazali ste nam zopet okol 20 portretov raznih znamenitih oseb. S tem smo bili skončali hojo po odličnejših dvoranah in prostorih vitežkega grada. Poslednjič nas pelje strežnik še v ječo. Pač res živi grobi bile so one nesrečnikom, katere je zadela taka žalostna osoda; da bi se pa tega obiskovalci vsaj nekoliko dejansko prepričali, kazal se nam je v temni stenini duplini orjaški oblečeni kip sedečega jetnika, katerega beli plajš z rudečim križem dal nam je spoznati viteza iz časov križanskih vojsk. In da bi nara strežnik konečno tudi še malo ponagajal, stopil je na neko šino, katera je bila po skrivni mehaniki tako zvezana z vklenjeno roko vitezovega kipa, ki se je jela gibati zelo enako, kakor da bi nam hotel jetnik potožiti svoj britki stan. Tmina ječe, premikanje kipa in rožljanje verig je bilo za fantazijo res tako zelo razdražljivo, da so nekatere ženske zmed družbe kar glasno zakričale. — Še ena posebnost se nam je tu kazala, namreč natlačeni (našopani) volk. Pritepla se je bila ta mercina necega leta noter v obširni perivoj, in vzrokovala s tera ljudstvu cele okolice velik strah. Napravili so nagloma lov, in srečno so ga ubili. Ker sem o tej dogodbi tadaj v časnikih bral, sem s toliko večjo radovednostjo ogledoval zelo veliko zver, ki bi bila lahko mnogo škodovala okolici, ako bi jo ne bili tako naglo po kožuhu udarili. (Dalje prihod.)