Slovstvo.
575
Slovanska knjižnica. Urejuje in izdaja Andr. Gabršček v Gorici. 1. snopič: «Ratmir», povest iz češke zgodovine; spisal Jan. Vdora, poslovenil Fetrovič. 2. snopič: < Pojdimo za njim h povest; poljski spisal H. Sienkietvicz, posl. Petrovič. «Angelj», slika iz poljskega življenja; sp. H. Sienkieioicz, posl. f Fr. Gestrin.
—   Da se po nizki ceni spravijo najboljši in najimenitnejši zabavni in poučni spisi vseh slovanskih narodov medSlovence, to je hvalevredni misel in podjetje je vredno podpore, če o-tane gosp. izdajatelj moško pri svoj 'm «zagotovilu». Prva dva snopiča delata podjetju čast, drugi * slovničnem oziru bolj nego prvi. Prvi povesti je pridejan zgodovinski tolmač, kar je jako potrebno, ker stopa povest precej na zgodovinska tla. Obsega njenega nam tu ni treba ponavljati, ker je v dodatku kratko posnet z besedami: «Pisatelj nam je hotel pokazati uzvišeno domovinsko ljubezen, ki je pripravljena žrtvovati vse blaženosti in dobrote sveta za blagor domovine. Tak uzor čiste in brezmejne ljubezni do domovine nam je podal pisatelj v izmišljenem junaku svoje povesti — v Ratmiru«. Glede na jezik omenjamo, da bi se besedici <vsaj» vendar že moral dati pravi pomen nemškega «wenigstens», ne pa «doch». Namestu: «ne bo konec», mora stati: ne bo konca; namesto: «penici, temu pevcu* bi bilo bolje «tej pevki*. »Rdeči kodri» menda niso poseben kras.
Drugemu snopiču je pridejan kratek pregled Sienkiewiczewih del. Sklepa knjižico — dejal bi
—  zagonetni slavospev: Stanku Vrazu na dan 8. rujna god. 1880. Spjevao August Senoa. Tako veže drobna knjižica severne iti južne Slovane. V prvi [ oves ti je zlasti izvrstno naslikano križanje Odrešenikovo, v drugem sestavku izuena-dijo Slovenca žene, ki po pogrebu v cerkvi za-se pojo. Kdo je Hekata, moralo bi stati že poprej v opombi, ne šele na str. 42. Pisatelj si misli kimona Cirenejca šele po tretjem padcu primoranega , da pomaga križ nesti, sv. križev pot nam ga kaže že po prvem padcu Jezusovem.
V obeh snopičih je nekaj ljudij «poginilo!» Enklitike se večkrat rabijo napačno, zlasti v glavnih stavkih; svojivni zaimek se stiska kar za pridevnik; tako Slovenec ne govori.
Seveda, ker izhaja slovenska knjižnica vsakih 14 dnij, ni lahka reč, če tudi potrebna, paziti na vsako in vsakovrstno posameznost. Cena snopiču je le 12 kr.                             val. b—k.
Češko  slovstvo.
(Konec )
Končajmo poročilo kar najkrajše!
Tudi mlajša proza je marljiva. Omenjamo pisatelje Mrštika, Čapka in Hladika. Kron-bauer pripravlja v knjigi «Kavalirske novely» in «Ze sveta pro svet», dalje Sipek zbirko razkošnih humoresk «Rub a lic*, zvesti pisateljev drug, Hermanu, bo pa skoro dovršil knjigo svojo «Bodfi Pražane».
Vse to, kar je tn našteto v kratkih potezah, obeta, da i med Čehi postaje slovstvo in pisa-teljstvo — moda. Ali je to vseskozi zdravo ali ne, o tem ne sodimo.                                  a. s.
USKO    SLOVSTVO. (Poroča V. B— r.)
Atanasij Atanasijevič Senšin F e t. Koncem preteklega leta je umrl v Moskvi slavni ruski pesnik A. A. Senšin, znan z imenom Fet. Bil je pravi pesnik-umetnik. Predmeti njegove muze so plastično lepi, toda nekako mrzli, kakor bi bil iz šole Petrarkine. Fet je kazal v boljših proizvodih vso lepoto in čarobnost severne pri-rode svoje domovine. Zato je bil jako priljubljen pesnik, posebno je I. S. Turgenjev cenil njegove pesmi. Rojen je bil A. A. Senšin dne 23. lis top. 1. 1820. na posestvu svojega očeta, v vasi Novo-selki v orlovski guberniji. Pivi nauk je dobil doma, in šele v 14. letu je vstopil v Krumerovo šolo v mestecu Verro (liflandska gubernija), kjer je ostal štiri leta. Potem je prišel v Moskvo v penzijonat M. P. Pogodina, kjer je zložil veliko pesmij, a Pogodin jih je dajal Gogolu na oceno. Gogol je že takrat hvalil mladega pesnika. Te pesmi je izdal v Moskvi 1. 1840. z naslovom: JLiričeskij Patiteon A. F. Iz Pogodinovega penzijonata je odšel na moskovsko vseučilišče najprej učit se prava, pozneje pa filozofije; tu je leta 1844. dokončal nauke. Svoje pesmi te dobe je objavljal v «Moskvitjanu» in «Otečeskih zapiskih» Ko je prišel na vseučilišče, imel je veliko sitnostij zastran rojstvenega lista, zato je prosil, da bi smel imeti priimek materin, t. j. — Fet. S tem imenom je torej znan v slovstvu. Šele 1. 1875. so mu potrdili njegovo pravo ime Senšin Po dokončanih naukih je stopil med vojake in bil v krimski vojni, po kateri je šel domov na svoja posestva (1. 1856.). Iz vojaških časov imamo njegove povesti «Kalenik« (i. 1854.), «Djaduška» il. 1855) in «Putevija opečatlenija». Po dokončani vojski je tudi potoval v inozemstvo ter se oženil s sestro znanega zdravnika G. Bot-kina. Živeč potem mirno doma, je delal še več na slovstvenem polju. Pisal je v mnoge liste. Prestavljal je latinske in grške klasike: Horacija, Ovidija, Juvenala, Katulla, Vergilija in Homera. Prestavil pa tudi nekatera dela filozofa Schopen-hauerja (!), Gothejevega «Fausta», Shakespearovega «Julija Cezarja* in «Antonija in Kleopatro* i. dr. Iz tega časa imamo njegove najbolje pesmi Sbornik stihotvorenij in Večernije ognji (I.-IV.).
Fet je bil izmed števila onih pesnikov, ki so delovali v cvetoči doBi ruskega slovstva, delujoč po vzoru Puškina, Batjuškova, Žuhovskega in Lermontova. S Fetom so bili vrstniki: Majkov, Tjutčev, Ellej, Polonskij in drugi.
A. D. G al ah o v se je rodil 1. 1807. v Sapožki, mestu rjazanske gubermje, kjer je tudi hodil v gimnazijo. Profesorji so mu že zgodaj vzbujali ljubezen do slovstva. Na vseučilišču v Moskvi je dobil za svojo stud jo o ruskem slovstvu zlato kolajno. Slu/boval je najprej pri upravi, a začetkom 50tih let pride v Moskvo kot učitelj ruščine na vojaški institut, a od todi 1. 1856. v Petrograd na Kikolajevsko akademijo. Hkrati je večkrat bral svoje študije o ruskem slovstvu v historičko-filološkem institutu (1867—1882). .Bil je tudi ud učenega poverjenstva pri ministerstvu prosvete.