DELO IN PROBLEMI MARIBORSKE PODRUŽNICE SD TER SLAVISTOV SPLOH
Na občnem zboru 5. februarja 1969 v Mariboru smo kritično pretresli, kako je potekalo delo mariborske podružnice v minulem letu, kako so bili izvršeni sklepi, sprejeti decembra 1967 na občnem zboru v Ljubljani, koliko je pri tem sodelovala tudi naša podružnica in katere naj bodo naloge društva v bodoče.
Odbor je v minulem letu skrbel predvsem za strokovno izpopolnjevanje članov, zato je pripravil 8 predavanj in dvoje srečanj s književniki oz. slovstvenimi zgodovi-
264
narji. O predavanjih v prvi polovici leta smo poročali že na občnem zboru oktobra 1968 v Novem mestu, zato naj omenim tu le še nadvse uspeli predavanji C. C. Mehte (1. nov. 1968), univ. profesorja iz Indije, o razvoju indijskega gledališča in dramatike, Milka Matičetova o najnovejših najdbah našega ljudskega pesništva (26. febr. 1969), pogovor s književniki Francetom Bevkom, Gustavom Krklecem, Antonom Ingoličem m Ivanom Potrčem (19. dec. 1968), počastitev 50-letnice Cankarjeve smrti s predavanjem Bruna Hartmana Dramatik Cankar v Mariboru 1908—1941 ter pogovor mariborskih slavistov o Slodnjakovi literarni zgodovini z avtorjem in zastopnikoma Mladinske knjige.
Nadalje si je odbor prizadeval, da bi vključil v vrste SD vse slaviste, ki poučujejo po šolah, pa tudi vse, ki so po študiju slavisti, a opravljajo svoje delo na drugih delovnih mestih. Zato je razposlal na vse šole vabila s pristopnimi izjavami, vendar odziv ni bil zadovoljiv. Naloga bodočega odbora bo, da bo povabil slaviste na področju Maribora in okolice, medtem ko bo za učitelje slovenščine na Koroškem in na Dravskem polju organiziral po eno predavanje v Dravogradu in v Ptuju še v letošnjem šolskem letu (po sklepu prve seje novega odbora). Pri organizaciji nam bosta pomagala zavoda za PPS v Mariboru in Dravogradu.
Na občnem zboru smo ugotovili, da je strokovni tisk, zlasti Jezik in slovstvo ter Slavistična revija, med slavisti premalo razširjen. Zato smo pozvah člane, naj se naroče na obe reviji. Tudi aktivno sodelovanje pri strokovnih revijah in časopisih je premajhno. Sodelavcev iz severovzhodne Slovenije bi moralo biti več, ti pa naj bi pred objavo o svojih člankih razpravljali na skupnih sestankih slavistov.
Tedenska obveznost slavistov na šoli je še vedno nerešen problem. Zato naj se Slavistično društvo Slovenije še nadalje poteguje za enotno obveznost (20 ur) za vso republiko. Ovrednotiti je treba delo slavista, kakor je bilo predlagano in sklenjeno na plenumu SDS v Novem mestu oktobra lani. Pri tem moramo zaprositi za pomoč Zavod za šolstvo in Pedagoški inštitut v Ljubljani. O tem problemu slavistov učiteljev se nam ni posrečilo spregovoriti v javnosti (razen v Naših razgledih), posebno ne na TV, kakor je zahteval lanski občni zbor mariborske podružnice, čeprav so vsi trije poročevalci z občnega zbora dec. 1967 v Ljubljani poslali na TV takoj svoje referate s prošnjo, da bi stekel pogovor o problematiki slavistov učiteljev in o problemu slovenščine v šolah in javnosti. Po poldrugem letu prizadevanj je bil konec aprila na TV vendarle uresničen pogovor o slovenščini v javni rabi. Člani naše podružnice menimo, da je takšen odnos TV do tako perečega vprašanja, kot je materinščina, nepravilen, saj je bilo treba na realizacijo ne samo zelo dolgo čakati, ampak ji je bilo še sedaj odmerjenih pičlih 50 minut (s filmskimi zapisi vred). Tako nas ta oddaja ni mogla zadovoljiti; pravzaprav je le načela nekaj vprašanj, konkretnih predlogov za izboljšanje položaja slovenščine pa ni bilo. Presplošno in mimogrede je bil omenjen šibak jezik v naših komunikacijskih sredstvih, zlasti pri TV; pogovor z lektorjem ni pomenil mnogo, saj je prikazal le njegovo delo, ni se pa dotakriil slabega jezika televizijskih reporterjev, na kar je še posebej opozoril in ostro obsodil naš občni zbor. Povedano je tudi bilo, da je Slavistično društvo v Mariboru (tako je bilo tudi drugje, konkretno vem za Koper) z okrožnico povabilo vsa gospodarska podjetja in ustanove, naj pošiljajo društvu v jezikovno popravo okrožnice, poročila ipd., in ustanovljena ]e bila lO-članska delovna skupina, ni pa bilo povedano, da na našo pripravljenost jezikovno pomagati ni bilo prav nobenega odziva. Marsikakšne pomanjkljivosti in napake pa gredo tudi na rovaš nas — slavistov. Ali nismo premalo aktivni v svoji okolici, premalo dosledni in natančni pri svojem vsakdanjem delu? Zamisliti se moramo ob očitku kritika v Delu (Nekaj malega o slovenščini, 27. 4. 1967): »Bodimo si namreč na jasnem, da je poprečna strokovna usposobljenost naših učiteljev nasploh m učiteljev slovenščine še posebej pod normalno poprečno ravnijo, da pa je ravno šola prva in poglavitna med odgovornimi za vprašanje in negovanje materinščine.«
Člani naše podružnice so opozorili tudi na delovanje šolskih knjižnic. Te ne delujejo strokovno, za kar je več vzrokov. Knjižničarja, po navadi slavista, le redko kaj spodbuja k delu in je strokovno premalo usposobljen; preostaja mu tudi premalo časa poleg rednega šolskega dela. Knjižnice navadno dobijo premalo sredstev za nakup novih knjigj nabava pa ni dovolj strokovna, ker po šolah ni strokovnih komisij za nakup novih knjig. Zato je občni zbor predlagal, naj društvo posreduje, da bi imele knjižnice redno zaposlene knjižničarje, strokovno usposobljene moči, njihov delovni čas pa naj bi bil odvisen od obsega knjižnice. Knjižničarji opravljajo pomembno delo, ko vzgajajo mladega bralca; poglabljali naj bi delo, ki ga je začelo tekmovanje za bralno značko.
Se enkrat bi radi opozorili na priporočila, ki jih je dala naša podružnica na občnem zboru v Novem mestu osrednjemu odboru in vsem podružnicam (JiS 1968, št. 8), z željo, da bi jih do izrednega občnega zbora v jeseni vsaj delno izpolnili.
Ob koncu pa zastavljamo še eno vprašanje: ali slavisti neljubljančani niso člani Slavističnega društva? Čeprav izpolnjujejo svoje članske dolžnosti, redno plačujejo članarino, niso deležni ugodnosti, kot jih uživajo ljubljanski kolegi, ki dobe 10 % popust pri nakupu knjig Državne založbe.
Mita Medved Pedagoška akademija Martbor