Zgodnja
Katolišk cerkven list.
Danica izhaja vsak petek na celi poli, in velja po pošti za celo leto 4 gld. <J0 kr., za pol leta 2 gld. 40 kr, za četert lota 1 gld. :X) kr. V tiskarniei sprejemana za leto 4 gold., za pol leta 2gld., zaeetert leta 1 gl; ako zadene na ta dan praznik, izide Danica dan poprej.
Tečaj XXXII	V Ljubljani 23. vel. travna 1879.	List 21.
Mzgiedi bogotfubnih otrok, iz vsiši časov kersanstva. MM.
7. Zveličana Marija Angeljska.
(Dalje.)
Zdaj pridemo do tistega dne, ki je sicer za vsakega otroka tako zelo imeniten, da noben drugi ne tako; še vse bolj pa za tako ljubaznjivo dete, ki si je že toliko svetost pridobilo, kakor naša zares angeljska Ma-rijanica. Menim pervo sv. Obhajilo.
Že sem omenil, da je od četertega leta velike želje imela, Jezusa sprejeti v sv. obhajilu. To hrepenenje je bilo od dne do dne veče. Zelo hudo ji je bilo, da se ji ta vroča želja ni mogla spolniti. Veliko si je priza-djala, da bi te gnade že skoraj mogla biti deležna. Ko-likorkrat je šla k spovedi, je priserčno prosila spovednika, naj ji dovolijo. Dostikrat je nagovarjala tudi mater. Pa do zdaj nikjer ni bila uslišana.
Da bi si koperneče serce vsaj nekoliko olajšala, se je privadila hoditi k nekemu okencu domače hiše, od koder se je vidilo v bližnjo cerkev na veliki oltar, da je tako Jezusa v presv. Režnjem Telesu obiskovala, pozdravljala in molila ter Mu večkrat v solzah potožila svojo serčno žalost, da mora tako „blizo studenca (žeje) medleti, kruh angeljski gledati, pa lakote umirati"!
Slednjič je Gospod uslišal njene vroče želje in prošnje in sicer tako-le. Bom tako zapisal, kakor je sama privovedovala: „V praznik Marije Snežnice mi je nekaj reklo, naj grem v mesto v cerkev sv. Roka. Materi si tega nisem upala povedati, ker me je skerbelo, da bi mi ne dovolili. Ker mi pa notranji glas le ni dal miru, sem jim povedala. Precej sem dobila privoljenje. Šla sem tje s svojim bratom. Tam je bilo veliko vernih, ki so šli k sv. obhajilu. Kar tudi mene obide veliko hrepenenje, pristopiti k mizi Gospodovi. Ker pa nisem imela dovoljenja, sem se jokala, zdihovala in žalovala in a takim čutilom pokleknem pred duhovna, ki šotam spovedovali. Ne vede, kaj bi povedala, se začnem hudo jokati. Vprašajo me, zakaj se tako jokam. Jaz odgovorim, da mi moj spovednik od dne do dne sv. obhajilo odlašajo; pa (pristavim še) to delajo prav po pravici, ker vidijo namreč, kako sem nečimerna, zlobna in hudobna. Blagi duhoven me še vprašajo, če bi hotela še večkrat k njim priti. Jaz jim pravim, da. Nato rečejo: „Tedaj pojdi, hčerka! odpiraj in zapiraj usta, kolikor-krat bol vidila druge obnajati, in ooljubim ti, da Go-
spod bo prišel v tvoje serce. Jaz sem storila tako in sem bila polna tolažbe in veselja ter mi ni bilo ničesar več pože^eti. Prav do poldneva sem ostala vsa zamaknjena v Boga, ne da bi bila kaj mislila na dom ali na svet."
Marijanica se je po nauku tega duhovna za zdaj vsaj po duhovno obhajala in sicer s tolikim pridom, da je nekaj ur bila v sladkem zamaknjenji. Ko je bilo pa že poldne, in je še ni bilo nazaj, so bili domači zelo v skerbeh.
„Domd", dalje pripoveduje, „so vprašali brata, kje me je pustil. Rekel je: „V cerkvi." Bcrž so poslali po me nekoga, ki me je še ravno tam našel. — Goreči duhoven so prevzeli vso skerb za mojo dušo; so »r*e izprašali za sv. obhajilo in mi pomagali dobro spoved opraviti. Jaz sem jim naravnost kar vse povedala, kar sem storila; kajti kaj je greh, še nisem umela. Pa vse so mi razložili in pojasnili, in neizmerno sem se čutila olajšana, polna veselja in miru. Cel svet bi bila dala za to. Za pripravljanje k sv. obhajilu sem smela devet-dnevnico opravljati. Med devetdnevnico je bila meja
?obožnost prav vneta, in prelivala sem obilne solze, oznej so me vprašali, kako sem ta čas porabila. Odgovorila sem: „V solzah", drugač nisem znala povedati. Presv. Rešnje Telo sem prejela na praznik vnebovzetja preč. Device. — Med tem so pobožni pater še dalje skerbeli za mene, ubogo rastlinico. Podučevali so me o pričujočnosti Božji, in če so me srečali, so mi vselej rekli: „Bog naj živi v tvojem sercu!"
Marijana je bila stara 11 lčt in 8 mescev, ko je šla pervikrat k sv. obhajilu. Materi se je še zdaj zdela premlada in so zato ugovarjali spovedniku. Ali le-ti odgovori, naj se vse njemu prepusti, ker spovednik že ve, kaj je storiti.
Kdo bi mogel dopovedati, s kolikim veseljem pride Jezus Kristus v nedolžno serčice pri pervem sv. obhajilu; kdo bi popisal, koliko gnad dodeli taki nedolžni duši! Če že Jezus v manj gorečih sercih takorekoč čudeže dela, kaj še le v tako pripravljenem hrepenečem sercu, kakor je bilo Marijanino! Ta dan so se na novo poživile prekrasne cvetlice njenih otročjih čednosti, da so od dne do dne lepše rastle in se v čedalje večih vencih prikazovale. Napredovanje je bilo tako hitro in junaško, da ji je bilo dovoljeno sv. obhajilo po trikrat na teden; dovoljena pa ji je bila tolika prednost, ne le ker je bila vredna, temuč tudi zato, ker bi bila brez pogostnega obhajila toliko serčno žalost terpela, da bi se duhovnemu očetu bila smilila.
- Ker je le to želela, da bi svoje dni v nedolžnosti in svetosti preživela, zraven pa je dobro vedila, da se med svetom to ne d* tako lahko; je aa terdno sklenila iti v samostan. Toda starši ji ne pustijo, češ, da je še premlada; in ko še nekoliko spodraste ter ji v 14. letu oče umerji, ji mati spet nočejo dovoliti, češ, da mora pomagati pri gospodinjstvu, med tem ko je brat gospodarstvo prevzel.
Blagi deklici tedaj ne ostane druzega, kakor udati se za zdaj, s terdnim zaupanjem, da se ji bode pozneje dovolilo, za kar je do zdaj zastonj prosila. Zato si prizadeva nekoliko doma nadomestiti s tem, da veliko moli in premišljuje, zlasti v tisti sobi, iz ktere se je skoz okno vidilo pred veliki oltar, da tudi med obilnimi opravili, ki jih vestno izveršuje, vedno z Jezusom združena ostane.	(Konec sledi.)
Pomuinfkanfe duhovnov.
(Konec.)
Drog vzrok pomanjkanja v duhovakem stanu je preganjanje, ki ga pravi duhoven ima terpeti od liberalne stranke. Kdo ošteje psovanja in obrekovanja, ktere katoliška vera, cerkveni predstojniki, posebno rimski papež, v le-tih pa vssk posamesni mašnik mora skušati od ljndi te stranke, zlasti od časnikov te stranke?
K temu še prihaja, da ta stranka je bila zmožna tudi v Avstriji vsrokovati take postave, ki se po isreku naj višega poglavarja Cerkve in avstrijanskih škofov, pa tudi po lastnem spoznanji vsacega podučenega katoličana s katoliško vero nikakor ne dajo zlagati; k temu se štejejo slasti nove postave o sakonu in šoli; tako se zgodi in se mora zgoditi, da svoji Cerkvi zvesto vdani duhoven s svojo besedo in s svojim djanjem dostikrat s takimi postavami pride v zadrego in "potem v preiskavo in je obsojen kvečimali manjšim kaanim. Krist-jauje moji! ali bomo mislili, da študujoči v velikem številu imajo mnčensko pogumnost, kakoršna je potrebna pri tej lastniji Cerkvi nasprotne stranke, čaaništva in postiv, da bi si duhovski stan izvolili z namenom, da bodo svoj dan pravi, vseskozi katoliški mašniki ter bi ko taki mašniki po zmislu Jezusovem sicer vselej dali cesarju, kar je cesarjevega, pa tudi vselej Bogu, kar je Božjega? Tega nikakor ne moremo verjeti.
Vendar še naj tečniši vzrok duhovskega pomanjkanja je pa brez dvoma duh nove šole. Ako je časnik gornje avstrijanske učiteljske družbe pred par leti izrekel, da naloga nove šole je, „iz kristjanov narediti ljudi", to je, keršanstvo v učencih razdjati, ni še nihče overgel tega izreka. Nikakor ne mislim, da vsi, kteri so sodelali k takim šolskim postavam, zdaj pa k spolnovanju taistih sodelujejo, so imeli ali imajo namen keršanstvo zatreti v mladini; mnogi, to je mogoče, so delali ali delajo v pomoti; da pa šolske postave res ta duh v sebi imajo, teg*, pravim, še nihče ni overgel in dotlej ne more nihče ovreči, dokler se v novih šolskih postavah glavno načelo glasi, 0a svetna oblast ima naj viši nadzorstvo in voditvo v vsih šolskih tvarinah, tudi v verskem uku in vajah, v sv. pismu pa stoji ravnilna beseda Kristusova do aposteijnov: Pojdite po vsem sveta in učite evangelij. Ako je tedaj taki duh v šolskih postavah, v onih ljudske šole in gimnasije — ako vsled tega v učnih bukvah za svetne nauke ni nobenega keršanskega glasu, pač pa mnogo, kar je katoliškemu učenju nasprotno;
i M d0,ti P°8oato P0(*oba Križanega odpravlja is šolskih sob; ako se ravno tako pogosto v njih nobena „češena-Marija", maršikterikrat tudi noben „Oče-naš" moliti ne smč; ako se potem kje tudi še odpadni sve
čeoiki, nekristjsni, nekstoličani, ali zgolj po imenu katoličani za učenike postavljajo; in ako morebiti na gimnazijah sodelujejo učeniki, kteri učence naravnost odvračajo od pristopa v duhovski stan; in ako se verske vaje, s kakoršnimi se mora versko prepričanje samo poživljati in poterjsti, v šolah v prav mali meri odmerjajo, in morebiti pri tem pričajoči učeniki svojo nejevero očitno razkazujejo — ali se je potem čaditi, da jih izmed tacih učencev malo pride v duhovšnico? Jaz sem zmeraj cenil za naj veči milor* Božjo, da me je v duhovski sten poklical; ne včm pa, akoravno sem isre-jen od bogoljubnih staršev, če bi se bil poprijel tega poklica, ako bi bil mčgel hoditi v tako šolo; in služabniki sv. Cerkve, ki so veliko boljši od mene, bodo morali ravno to o sebi reči: morebiti bi k temu potrebne vere ne bili prinesli do verha tacih šol.
Znamenito je, da v letu, ko so nesrečne verske postave, zlasti glavna postava o šolah, prišle na dan, namreč 1. 1868, je v našem semenišu bilo sto in osem bogoslovcev; od tistega Časa pa se je število novincev tako manjšalo, da jih je zdaj samo 35, kakor je bilo rečeno, in jih je v začetka tega leta le samo pet pristopilo v semeniše. — Ce se neki tudi število prebivalcev po ječah, slasti mladostnih, v tej meri zmanjšajo, kakor po duhovšnicah?
. . To tedaj, moji keršanski verniki, so naj znameni-tiši vzroki duhovskega pomanjkanja, in so tako jasni, da se ni čuditi, da se to pomanjkanje godi; čuditi pa bi se bilo, ako bi se ne.
Sedaj prestopimo k poslednjemu vprašanju: „Ktere . imamo dolžnosti zarad pomanjkanja duhovnov?"
Perva dolžnost, ki mene tiče, je ta, da dobro gospodarim z duhovskimi močmi, kar jih imam. Ker pri sedanjih okolišinah ni več prašanje, kje da je ksk duhoven za dušno pastirstvo sploh potreben, temuč kje da je čez vse najbolj potreben; torej bom pri razdelitvi omenjenih moči gledal edino le na veči stopnjo potrebe, ter mčgel vse druge ozire na strani pustiti. Le tako morem opati, da se bo škoda za neumerjoče duše iz duhovskega pomanjkanja postavila na naj manjši mero, kar je koli mogoče, in da se nobena duš, ki se zarad tega pomanjkanja pogubijo, pri sodbi Božji ne bo tiriala is mojih rčk.
Druga dolžnost, ki mene tiče, je ta, da skerbim za izdatno prirast duhovstva, kar mi je mogoče. V ta namen bom imenito tudi v prihodnje mladenško (malo) semeniše kakor zerklo svojega očesa ljubil in za taisto skerbel, ne da bi si dal vzeti serčnost zarad pritežnost, ktere v sedanjih okolišinah t4ko napravo od vsih strani obdajajo. Zanašam se, da duhovni in verno ljudstvo me bodo tudi nadalje obilno podpirali pri prav velikih stroških za to napravo, ktera primčroma ima le še malo lastnih pomočkov, da se plačujočim toliko manj naklada, in se toliko več ubožoih, pa nadovitih mladenčev po nekaj za malo plačo, ali čisto zastonj sprejemati zamore.
Dušni pastirji v škofiji pri pomanjkanji duhovnov imajo posebno dolžnost, v sveti svoji službi s toliko veči gorečnostjo delati, da s tim primanjkljej duhovskih sodelavcev nadomestujejo... Vendar pa vikši pastir dalje opominja, da naj skerbč za svoje drago življenje, ter ga brez prave sile ne žertvujejo morebiti prezgodaj.
In mi vsi, pravi dalje, — škof, duhovni in verniki, imamo dolžnost, po svojih moččh odstranovati vzroke iz kterih izvira pomanjkanje duhovnov. V ta namen zlasti se hočemo vsacega postavnega pomočka poprije-mati, da dosežemo zboljšanje tistih postdv, ki vzroku-jejo pomanjkanje duhovnov, za ta čas pa pogreške po-st£v s svojo lastno delavnostjo po zmožnosti poravnavamo. Tako hočemo tudi v prihodnje vedno pred očmi
imeti evangeljsko pravilo, da, kdor altarja Blaži, mora todi od altarja živeti (L Kor. 9); obrekovanjem Cerkve in dahovBtva hočemo krepko nasprotovati; hudobnih časnikov, ki vero napadajo, ne v hiši terpeti, in pred vsim na sboljšanje šolskih postav tišati.
Prod letom 1868 je tudi svetna postava velevala, da po gimnasijah za katoličane odločenih in po srednjih šolah naj ae le katoličani včlijo za profesorje in ačenike, in da ves podak po lastnosti tvarine naj meri na to, da se postava keršanskega življenja mladini v serca vti-suje; da naj so vsi učeniki za katoličane odločenih ljudskih šol pod cerkvenim nadsorstvom; da šolskega vik-šega nadsornika cerkvenega okraja voli Njih veličanstvo ismed mčž, ktere nasvetuje škof; da vera in obnaša moža, ki se ima za učitelja postaviti, mora biti brez madeža; in da učitelj, ako odstopi s prave poti, se mora odmakniti. To so bile dobre postave, in take postave naj zopet moč dobijo; to naj se zgodi po vsih pomoč-kih, ktere daje avstrijanska deržavna vstava, posebno po naših deželnih in deržavnih poslancih. Avstrijanski škofje so v svojem oglasu od 28. kimovca 1867 rekli:
„Starši imajo dolžnost, svoje otroke napeljevati k straha Božjemu in k vestnosti, in oni smejo, oni morajo zahtevati, da naj jih šola v tem podpira." Ta podpora pa je na to navezana, da se ravno omenjene določila zopet sa avstrijansko postavo pripoznajo. Upati moremo, da marsiktere svetne strani šolskih postdv se bodo v kratkem zboljšale; dokler pa se šolske postave na verskem snačaju zopet ne vstanovijo, glavni pogrešek na njih ostane, in imenito ostanejo biti velik vzrok duhov-skega pomanjkanja.
Še nekaj je, kar naa vse veže; to namreč, da moramo sa pomnoženje duhovnov moliti. „Prosite Gospoda žetve, da pošlje delavcev v svojo žetev", je rekel Zve-ličar učencem, ko se je oserl na usmiljenja vredne množice bres pastirjev. On sam tedaj, večni včliki Mašnik, nam zapoveduje moliti za mašnike, ki naj bi jih po dnha in po številu dovolj pošiljal za veliko žetev. Dajmo tedaj, moji keršanski verniki, moliti za duhovne, molimo pogosto, posebno pa o štirih kvatrab, o kterih časih se zredoma cerkveni služabniki posvečujejo, in so pobožni verniki od nekdaj molili za mnogo in dobrih duhovnov.
S škofijskega sedeža v Lincu na svečnico, 2. svečana 1879.	FranČiŠk Jožef I. r.
škof.
Kehiere zvezdice za zdravnike•
(Po škofu J. M. Saileiji.)
Ako je življenje telesa več vredno kot vse drage časne dobrote, ako je verb tega na to sastsvljen rascvčt in izolika duhovnega življenja, in je le zdravo življenje pravo življenje; tedaj možu, ktere mu zdravi zaupa ohranjanje in vterjenje zdravja, bolni povernjenje zdravja, oba pridaljšanje življenja, ali aaj ohlajenje pritežnost in «manjšanje bolečin — tedaj je zdravniškemu možu res potreben dar ozdravljevanja.
Potrebna mu je namreč veda narave in zdravilstva, bres čessr bi že ime sdrsvnik bilo zabavljica nanj.
Potrebna mu je skušnja in predvaja, kar vedca podelaje zanesljivost v njegovem opravila, ki se pridobi le po obiskovanji bolnišnic, in naj gotovše s sdravlje-njem bolnikov pod vodstvom poterjenega zdravnika.
Potrebna ma je nebeška ljubesen k sdravilstnemu poklica, ktera edina je smožna ga navdušiti, da vsvi-šene umetnosti ne snižuje v tlačanstvo, da se za sbad-Ijeje tovarško zavidnoati ne meni, in da je pripravljen svoje življenje žertvovati sa življenje drasih.
Zdravnika je dalje potrebna vera, ne le ssmo samemu sa-se kakor vsakema Človeku, temuč tudi zarad vapeha v njegovem opravilu. Vera namreč atorl, da se sdravnik v vsem svojem sdravniškem teka osirs na V i r vsega zdravja; vera stori, da v Božji natori, pri Božjih atvarčh in s Božjimi sdravilnimi pomočki nikoli bres Boga ne dela, ampak vselej s Bogom. *)
Zdravnika je potrebna samolčijivost, sskaj bolezni v svojih virih in naaledkih so sdravnikn zaupane skrivnosti, ki jih nikakor ne amč med avet trositi, ako je pravi mož in vesten spolnovalec svoje dolžnosti.
Zdravniku je potrebna neaapeljivost in nepockup-ljivost, in to ga stori pravega močnega duha, ki ne svojo umetnosti, ne svoje osebe, in ne svojegs imena nima na prodaj in ga ne isd& za dosego kacih svijsč, potube, mesenosti ali politike.
Zdravnik potrebuje nezamerznoati in natančnosti v obiskovanji bolnikov. Dokazov k tema ni potreba.
Nebeška ljubezen pri zdravniku k njegovemu poklicu, pravi Sailer, se kaže posebno v tem, d-, svojo zdravstveno zmožnost skazuje z enako marljivoatjo in • enako poterpežljivostjo po kočah revežev, kakor po dvorih bogatinov; da od ubožnih nič ne sprejema za svojo zvesto strežbo; in ako plača od bogatih preseže velikost njegove zasluge, da obilnost ceni kakor zalog", kapital, kterega je previdnost Bcžja njemu izročila za prilajšanje nadlog ubogim bolnikom.
Ohranjenje in vterjevsnje, kakor tudi povernjenje sdravja in zdaljšanje življenja je prav močno zastavljeno na to, da je človek previden in trezen, zmčren in sploh nravnega ali čednega življenja. Celo moč in izdatnost zdravil zahteva mirno serce in pokojno vest. Torej zdravnik že zato, da je kos biti zdravnik, mora pri bolniški postelji biti tudi djanski učenik čednega življenja (praktischer Moralphilosoph), — in ker čednost (nravnost) brez vernosti zamore ravno tako malo obetati, kakor človeško življenje brez dihanja; zato mora sdravnik (do neke stopinje) biti todi djanski bogoslov (praktischer Theoiog); vdanost v naredbe Božje m pokoršino do poatav Božjih mora biti recept njegovih receptov.
PaČ ni redek primčrljej, da bolnik ae je že na pol končal a tem, kar ae gospodje sami ne sramujejo ras-usdano (potepinsko) življenje imenovati; zdaj pa hoče, naj ga zdravnik ozdravi, da bo po taki poti rasdjsl še drugo polovico. — Ali drugič tudi ni redka dogodba, da je sdravnik sadovoljen, ako z zapisovanjem zdrsvil svojo letnino zasluži in bolniku zamolči neprijetno resnico: da on, zdravnik, ne more bolnika ozdraviti, ako ae on aam ne ozdravlja a tem, da ae oaerči in opuati svojo glavno bolesen, to je, svoje razazdano življenje; zakaj a tim on oatanek svojih moči in zalogo življenako žertvoje vse pokončavni poželjivosti.
Duhoven se včasi posvetuje tudi z zdravnikom, kako bi ae dal na duhu bolan žaloaten ali alaboten potolažiti in tako ozdraviti; enako moder zdravnik večkrat sam, bi djal, dolžnost pridigarja prevzame ali pa duhovna saj pomaga a primernim podukom pri bolnika.
Posebno ima tadi zdravnik dolžnost skerbeti, da bolnik ne zapusti nepripravljen tega sveti. Zakaj prav velikrat ima bolnik pred svojo amertjo še prav tehtne reči poravnati — v svoji hiši, a prijatli, z vradnijami, s dolžniki ali npniki itd.; zdravnik mora in je dolžan njegove ljadi do časa opomniti, da nsj bolnik to vravni,
*) Za oko pravega modrijana ne more nič bolj »opernega biti, kot je pogled bresverskega zdravnika. Modrijan je namreč le takrat res modrijan, ako povsod izhaja od naj viii Resnice — Boga, in se povsod k pravemu življenja studenca, to je k Bogu na saj ^ovrača.
dokler je ie «možen, ker večkrat bi ostalo vse zmešano, ako bi adrsvnik molčal, kadar jo treba govoriti in opomniti, da je že nevarno. Cea vae potrebno pa je, da tadi sdravnik poakerbi ss kristjana kakor kristjana, ter njega in njegovo ljndi, ko bolesen pribaja nevarna, opomni in opominja, da naj ne odlašajo več bolnika s dušnimi, s cerkvenimi pomcčki sa smert previditi. To mora in je dolžan storiti vsak sdravnik, Ssiler posebej pristavlja, da to je dolžnost tudi tistemu, kteri v nobeno dolžnost ne veruje, ter mora to ceniti sa dolžnost svoje previdnosti, ko bi tndi sam bil pogan, nevernik itd. (Ne sdravnik m ne žena ali drugi domači se ne bodo mogli opravičiti pred večnim Sodnikom, ako so bolniku skrivali nevarnost, ga slepili, ds še ni tako hudo ter so ga morebiti ravno oni os lopar i li sa njegovo sveličanje; in ko so ga tako pustili umreti bres verske pomoči, potem se pa na mertvaških listih večkrat še živim lažejo, da je amerl s verskim tolažilom — „mit den Trostuogen der Religion". Pa kolika neusmiljenostjo v temi Oni, ki se is lažnjive mehkočutnoati bojč bolnika žaliti a tem, ako bi ga opomnili, da je bolesen nevarna, — ae pa ne bojč nepripravljenega pustiti stopiti pred Sodnika in ga večnemu terpljenja lsročitil Ali niso taki domačini trinogi in neprijatli teh, ki so v naj bližnjiši savesi a njimi!)
• *	Inocencii 111 i® ('•1216) to-le veleval: Cum
infirmitas corporalis nonnunquam ex peccato proveniat, dicente Domino languido, quem curaverat: vade et am-plius noli peccare, ne deterius aliquid tibi contingat: praesenti decreto Btatuimus, et districte praecipimua me-dicis corporum, ut, cum eoa ad infirmoa vocari contige-rit, ipaoa ante omnia moneant et inducant, ut medicoa advocent animarum; ut poatquam fuerit infirmo de spi-ntuali salu te provisum, ad corporalis medicinae reme-dium salubrius procedatur, cum causa oeaaante ceaaet effectua. — To ae pravi: Telesna bolesen včaai iavira ia greha, kakor j a Goapod rekel hromemu, ki ga je oadravil: pojdi in nikar ne greši več, da ae ti kaj hujšega ne agodi. Torej a pričujočim določilom vatanovimo in telesnim zdravnikom resno sapovemo, kadar bodo k bolnikom klicani, naj jih pred vaim drugim opominjajo in napeljujejo, da naj pokličejo dušnih sdravnikov; ko tako bo bolniku dušno sdravje oskerbljeno, bode potem telesno sdravljenje veči vapčh imelo, ker kadar bo jenjal vzrok, bo nehal tudi učinek.
Ogled po Slovenskem In dopisi.
Iz Ter&ovega na Notranjskem. Od 10. do 15. t. m.
so premil. knes in škof po naši dekaoiji zakrament sv. birme delili in cerkve obiskovali. Vae duhovnije, tudi oddaljene, Harije, Poštenje in Suhorje ao osebno počastili; povsod so imeli z leče lepe nagovore do ljudstva. Pov*>d jih je ljudstvo slovesno sprejelo: povsod zvo-nenje, streljanje, zeleni mlaji, a pomenljivimi napiai; ozaljšane, lepo razavitljene cerkve; vse ljudstvo z župani in starešini (cerkvenimi ključaiji, kterim pri naa pravimo atarešine) je sprejemalo in pozdravljalo avojega više ga pastirja. Posebno slovesen je bil sprejem v Ter-novom. Uro dsleč se je peljalo v treh kočijah naproti mi!g. knezoškofu več gospodov: c. kr. okrajni sodnik, Bistriški in Ternovski župan, c. kr. poštar, okrajni zdravnik i. dr. Na meji Ternovske fare so Jih omenjeni gospodje pozdravili in potem v Ternovo spremili. Pred duhovsko hišo jih je mala deklica tako-le nagovorila: Doneče se zvonenje Čaje,
Buči ▼ daljavo glasni strel; Ternovska fara ae raduje, Obhaja danes dan vesel.
Je prišel Oče med sinove, Ovčicam prišel je Pastir, Prinesel rajske jim darove: Nebeški blagoslov in mir.
Naj lepši dar bo dal mladini, Sedmeri Duha svet'ga dar. O Sveti Duh, o Duh Edini, Pri nas ostani Ti vsikdar!
Za t6 ljubezen, vdanost, hvala Bo v sercih naših vekomzj. Zatdrej, kar nam spomlad dala, Pastirju poklonimo zdaj.
Sprejmite, Knez, darilce malo, Cvetličic šop iz naših r6k! Naj bodo one Vam spričalo Ljubezni-vdanih Vam otrčk.
Pri sadnjih besedah pesmice jim je prelep šopek cvetlic podala v imenu šolskih otrčk, kteri so bili a zelenimi vejicami v rokah na obeh atrančh ceate lepo ras-versteni. Drugi dan je bilo birmanje in navadne slovesnosti. Po popoldanski Božji službi so počaatili mil. kneso-škof Biatrico. Ogledovali so lepo Bistriško podružnico. Zopet jih je pred cerkvijo ponižno pozdravilo aoaeakino starešinstvo. Dasiravno je bilo začelo deževati, vendar ae niso škof zbali slabega vremena, temuč potrudili ao ae do izvirka Bistrice, ter so ogledali prijazno-mično dolinico. Obiskali so drugi dan — v ponedeljek — Ha-?Ue> kjer jim je bil zelo po volji novi po gosp. Ozbiča iz cementa izdelani oltar. Popoldne tistega dnč so s svojim obiskanjem razveselili Poštenje. Pohvalili so v kratkem nagovoru Postenice zarad njihove snažne in lepe cerkve. Iz Postenj so se odpeljali na Prem, kjer ao bili tudi prav slovesno sprejeti. Iz Prema so šli popoldne na oddaljene Suhorje na visokem hribu; od ondod v	Pre°ofiit> in v sredo so v Nadanjem selu s
delitvijo 8v. birme (v Košani ravno cerkev popravljajo, zatoraj ni bilo tam av. birme) zveršili kanoniško vi«i-tacijo. Pervi dan, v Zagurju in v Knežaku, je bilo vreme prav slabo; naslednje dni se je bilo sboljšalo, ter bo mil. knez in škof pri dobrem vremenu opravili svoje pervo potovanje po Ternovski dekaniji.	B—c.
Y Pragi so ta teden od godu sv. Janess Nepomu-čans celo osmino (16.-23.) imeli velike slovesnosti. Obhajali so namreč 1501etnico, odkar je bil sv. Janes Nep. za avetnika razglašen. Znano je, da sv. Janes Ne-pomuk je glavni pomočnik češkega krsljesta in časti ga prav posebno vsa dežela. V predvečer (15. majnika) ob 6 popoldne so bile v cerkvi sv. Vida slavne večer-nice in jutrenice, potem se je v obhodu preneslo telo sv. Janeza Nep. v kapelo sv. Ljudmile, kjer je bilo k češenju izpostavljeno do 22. t. m. Ob 5 potem je bilo češko in ob 6 nemško opravilo. V praznik ssm so se na grobu svetnikovem verstile ss. maše in prelepe slovesnosti, in spovedovalo se je sa pridobljenje odpustka; ob 9 pa je bil veliča8tni obhod s svetinjami ev. Janesa Nep., ki je izhajal iz stolne cerkve sv. Vida v Hrad-čanako predmestje in potem se nazaj vernil. Za cerkvenimi zastavami je šel oddelek oboroženih meščanov, in verstili so ae dalje: katoliške družbe, redovniki, bogo-alovci nadškofijskega aemeniša, korni pevci, nadškofovo alužabništvo, domače duhovstvo, bogoslovsko učeništvo, nadškofov križ, akoliti in katedralno duhovstvo, kolegi- N jalni kapitalni, infulirani prelati kapitelnov in redov, metropolitanski kapital, svetinje sv. Janeza Nep., azi-atencija,( eminencija prevzvišeni kardinal nesoč ne-strnhnjeni jeaik sv. Janesa NepomuČana, mestni sv&t kr. glavnega meata, silna množica ljudstva, in po-slednjič oborožen oddelek meščanstva.
Vernivši se ▼ nadstolnico je kardinal imel pontifi-kslno sv. mašo, in po maši je podelil sv. blagoslov s popolnim odpustkom sa vse pričujoče, kteri so prejeli as. zakramente in spolnili druge potrebne pogoje. Popoldne in skos vso osmino so se dan na dan, dopoldne in popoldne ventile slovesnosti, govori v češkem iu nemškem jeziku itd., — to pa ne samo v glavni, ampak tudi več ali manj po druaih mestnih cerkvah in gotovo tudi po deželi.
V cerkvi sv. Klemena, kskor naznanuje „Blaho-vést", se je v preslavljevanje „sveto janskega jubileja" sa šmarnice raslagalo življenje sv. Janesa Neporoučana. Govornik to opravičuje s tem, da je sv. Janea Nep. bil velik častivec Marije Device, in vse življenje sv. Janesa Nep. se povrača in obrača k Materi Božji.
O sv. Janean samem proslavitalj piše:
„Bilo je v dan sv. Jožefa tega leta 150 lét, odkar je bil papež Benedikt XIII blaženega Janesa Nep. za svetega oklical; zgodilo se je bilo to 19. sušca L Gospodovega 1729. Po sto letih, t j. 1829, je bila v Pragi in po vsi domovini slovesno obhajana stoletnica te do-godbe. Od tega Časa je zopet preteklo 50 lét in obhajali bomo letos 1501etnico tega prištetja med svetnike, j,Milostno je tudi petdeseto leto."
Rojen je bil sv. Janez Nep. v mesticu Nepomuk 1. 1330; starši so ga bili po Mariji Devici že v poznih letih od Boga sprosili; tudi pozneje je bil pri svoji veliki slabosti na Marijine priprošnje pri življenji ohranjen. Bil je ta svetnik pravo Marijansko dete, že v pervih otročjih letih, kakor tudi pozneje, ko se je šolal v Pragi na visokih šolah in naslednjič, ko je postal duhoven, župnik in doktor pravoznanstva, kraljevi milošnjik in apovednik.
Znamenit je bil kot pridigal1, imenito v Pragi v cerkvi sv. Gal-a (Havla) od 1. 1380-1390. Casté ga kakor varha za poštenje in dobro imé; posebno sloveč pa je kakor močenec spovedne skrivnosti; znano je namreč, da vladar Vacslav (Vencel) s primkom „Léni" ali lenuh ga je bil ukazal v reko Veltavo (Moldavo) vreči, ker ni hotel in ne smel razodeti, kar se mu je cesarjeva bogoljubna Joana spovedovala. Zgodilo se je to 16. vel. travna 1383, po tem ko je bil svetnik že veliko druzih muk in britkost prestal. Vencel je bil pravi trinog, ki je bil svojega kuharja v smert na ognji obsodil — zato, ker mu neke jedi ni bil prav pripravil, sv. Janeza paje y ječo vergel, ker je zanj prosil. Sv. Janeza, predenj ga je umoril, je mnogotero terpinčil, pa tudi velike obljube mu delal, n. pr., da ga bo postavil za nadškofa, ako mu spovedno skrivnost razodene. Ukazal ga je bil na tezo djati, noge in roke mu tako natezati, da so mu členki pokali, telo pa s gorečimi bakljami vžigati. Sv. Janez, Marijin otrok, pri vsem tem ni ust odperl, razno da je klical svete imena: Jezus, Marija, Jožef. Bog pa je sv. Janeza častitljivo poveličal z velikimi čudeži — že o njegovi smerti, in pozneje. Naj veči čudež pa se je zgodil v tem, zarad česar je največ terpel. L. 1719 namreč so vpričo nadškofa in duhovstva njegov grob odperli in našli njegovo truplo, ki je bilo brez mesa, toda kosti so bile cele in staknjene, jezik pa je bil čez 300 lét še ravno tako cél, lép in zdrav, kakor bi bil svetnik še le zdaj umeri. In tako je njegov jezik še dandanašnji; na tisuče in tisuče vernikov potuje v zlato Prago še zmeraj, občudujejo mogočnost Božjo v njegovih svetih in častč ter na pomoč kličejo velikega sv. Janeza Depomučana.
Ljubezen do Marije.
(Prosto poslov, po: „Maria zu lieben!" C&nt&te str. 84.)
Marijo veselo Častiti želim, Nji v službo se celo Življenje darim! Presledka Marija, Goreče sercč, Nebčs lepotija! Glej! — bije sa tč.
Premila Devica, Ti sladka nad vso! Ljubeča dušica Zaupa na-Tč, Ker moja si Mati — Sin biti čem Tvoj, Na veke ostati V ljubezni s Teboj.
Naj slavo Ti živo Priserčno glasim, In neprenehljivo Naj sa-Te živim; Naj serca zapreči Nobeno ne slč; Da v sreči, nesreči Ti služim zvestč.
Ko Bog bi mi vstvaril Sere tisoč in več, Bi rad jih podaril Ti, Mati, goreč; Glej v čast Ti sročujem Vsak vdarec serci; Vsak zdihljej darujem Ti, rajska Giospi!
Tclažba otožnih! O bodi s menoj; Moč slabih, nezmožnih, Na strani mi stoj! Priónó ko divjati, Svet, satan, mesó; Skaanj mi, o Mati! Ti varstvo močnč.
Tvoj žsr naj zašije, Zvezdica morji! Vsim grešnim, odkrije Jim pot do Boga. Vsim bratom v zmotnjavi Luč milosti daj; In Cerkvi jih pravi Pripelji nasaj.
Usmili pa tudi Se vernih dušic; U muki prehudi Pomagaj jim s vic; Saj kličejo: „Mati!" Ta upno 's globin; O daj pripeljati Jih v mir, is temin.
Marija, prenovi, Ogrej mi sercé ! Ti ga blagoslovi Da bije aa-Tč; Še v smertnih težavah Bod', Mati! s menoj, Da v rajskih višavah Bom združen ■ Teboj!
Radoslao.
Hvalitva.
Jezik moj, le zapoj Dans Mariji pesmico! Polna gnad vsakokrat Se ljudčm je skasala.
Polje vse, vprašam te: Koljko travice imaš? — Večkrat še hvali se Ta Devica Marija.
Rožni cvet, zemlje spet, Koljko rožic ti rediš? Večkrat še hvali se Ta nebeška rožica.
Gosdni les vseh drevčs, Koljko listja ti migi ji? Večkrat še hvali se Rajsko drevo Marija.
Rečice, morje vse, Koljko rose žejaŠ ti? Večkrat še hvali se Morje božje milosti
Vprašam spet celi ivet, Koljko dušic nosiš ti?
Večkrat ie hvali se Žalostnih Tolažniea.
Krog nebčs visok ves, Koljko zvezdic lesketi? Večkrat Se hvali se Juterna DaniČics.
Dušice zvoljene, Koljko je pri Bogu vas? Večkrat še hvali se Vratica vseh nebes.
Vseh sborov angelov Trama neštevilna je: Večkrat še hvali se Vladarica angelov.
Mati, daj nam nekdaj Vsem, ki takaj pojemo, Da te vsi hvaliti Smemo v raja vekomaj.
S. G; bere.
Cisto spočeto Serce Marije Device.
(Prosto poslov, po: „O unbefleckt empfangnes Kerz". „Can-tate", stran 91.)
Spočeto v solnčni čistosti, Sercč Marije!
Oj lepo v tugi, radosti, Sercč Marije!
Tebi v last se izročim,
V Tvoj' ljubezni naj živim,
Sladko Serce, bod' zmenoj! Sveti žar, Močni var!
Prosi za me, naj bom Tvoj.
Ti zmotenim si loč svitla, Serce Marije;
Ti ap, zavetje grešnika, Sercč Marije!
Tebi v last se itd.
Vsih sere ti radost, kinč izbrdn, Sercč Marije!
Toliž najslajši dušnih rdn, Serce Marije!
Tebi v last se itd.
S svitlobo venča Te nebo, Sercč Marije;
Naj kinčam s cvetjem jaz lepo Sercč Marije!
Tebi v last se itd.
Radoslov,
Sveto Detinstvo.
(Dalje.)
Iz jpisma misijonarja v Indiji leta 1875.
V mojem okraja Alladbija, pravi misijonar, terpč novospreoberjenci revšino in veliko jih dohaja k nam, da bi se smerti rešili; nekoliko rajža jim je sadosti in zadovoljni so ter se pridno učč keršanskih resnic bv. vere.
Tako je tedaj dostikrat šiba Božja naj boljši pri-pomoček sa rešenje daš. Pred desetimi leti je bilo v okraja Nangstur 1700 kristjanov, sdaj pa jih je že 6000. Zarad velike stiske in revšine so se namreč nesrečneži satekali k misijonarja v Nangatara. Misijonar jih Ija-besnjivo sprejme in jim na njih prošnjo obljubi, da hoče skerbeti za njih otroke ter jih pridno odrejevsti. Ni bilo dolgo tega, kar pridejo še sami starši teh otrčk in pravijo, da hočejo tudi sami kristjani postati, ter se sačn6 pripravljati na sv. kerst. In tako se je število novoapre-obernjencev naraslo na tritisuč. Misijonar Arulmorijander, ki je iz teh krajev domd in zdaj goreč oznanovalec med svojimi domačimi, jih je sam kerstil okoli 1&00. V tacih okolišinah nam je bilo tedaj na voljo dano, ali rešiti starše in otroke, ali pa prepustiti starše in otroke dušni in telesni pogubi. Kaj čudo, ako si izvolimo pervo, ne da bi dosti premišljevali, če bomo mogli vsim stroškom kaj ali ne.
Zarad velikega pomanjkanja pomočkov pa so bili škof Louenau prisiljeni odvračati prosilce. O, kako bolf to misijonarja! pravi dalje misijonar. Jaz sam sem jib že pet sto mčgel zaverniti na boljše čase. V tacih revnih okolišinab upamo, da bo delo Jezusovega Detinstva zanaprej s toliko veči gorečnostjo za nas delalo ter na» podpiralo.
Razgled po »veta.
Sad svobode V Bosni. Dopis v zagrebškem „Kat. Listu" pravi: Vsakemu pravemu katoličana, ki je bral dopis (o sadu svobode v Bosni), se je serce cepilo na devetero od žalosti za prosto in neskaženo ljudstvo v Bosni, ktero bi poprej bilo raji življenje dalo, kakor pa kako božjo zapoved prelomilo; ali zdaj ni več tako, kajti kar sami Turki niso mogli storiti v štirih stoletjih s svojim trinoštvom, to so v devet mescih storili neki češ-kristjani, oznanujoči svojo svobodo in neko laži-kulturo. — Ali kakor koli so popačeni mnogi katoličani v Bosni po serkani svobodi, je vendar po volji Božji zasejala dobre misli v premnozib sercih, zlasti pa v ser-cih ženskega spola tuiške vere. Mnoge turkinje bi rade prestopile h katoliški veri; ali zarad strahu, ki ga jim zavdajajo starši in rodovina, na to še misliti ne smejo.
Nato dopis pripoveduje, koliko serčnost je turška deklica Bega Divjanova pri tem skazovala. Rodovina jo je po smerti njenega očeta Meha Divjana po vsaki ceni hotia prisiliti, da naj vzame za moža nekega turka; ona pa se je borila kakor svoje dni pervi kristjani in pribežala je dve uri daleč v hišo katoliškega duhovnega pastirja. Turki to zvedč, razsajajo, žugajo in se zakol-nejo zoper njegovo življenje; Bog pa, ki nikoli ne zapusti svojih zvestih, jo obvaroval deklico in duhovna: odkrita je bila zakletev nejevernikov, kteri bodo po potu pravde plačevali svojo hudobijo.
To se je godilo mesca prosenca. Deklica se je rada učila keršanskega nauka ne le v župnikovi hiši, ampak tudi ko je bila še doma, in iskala je le prilike, da bi mogla postati kristjana. Lepšale so jo vse lepe deviško lastnosti, posebno pa neprestrašenost in stanovitnost. če* mesec dni je bila ta 18-201etna deklica v Gorici ▼ Trieščanski duhovni ji keršena na ime Jagnjica — Nežica. Kerstil jo je č. o. Mihael Frankovič, kerstna bobra ji je bila župnikova mati Marija. Veselje ljudstva se ne dd popisati.
LjadstvO, ko je vidilo obrede in veselo novo katoličanko, se je veselja jokalo, častilo Boga, hvalilo pre-svitlega cesarja in njegovo vojsko, in posebno blagro-valo v osebi g. župnika oo. frančiškane, kteri so svoje
življenje stavili sa vero in so jo oni ediui obderžali v Bosoi cele štiri stoletja pri tolikem strahovitem preganjanji in nemili sožnjosti.
Osem dni je keršenka nosila belo oblačilo in ob enem je perstenovala (bila zaročena, nevesta), potem pa je bila oklioana in b dovoljenjem škofa vikarija 24. sveč. t. 1. poročena b Josom Novakom na Gorici.
Nova keršenka Jagnjica ni le samo sebe srečno storila preatopivši k katoliški veri, ampak tndi drage, ker odperla jim je vrata v ovčniak Kristusov s svojo janaško serčnostjo. Zato je pred : ekimi dnevi v Triešča-ni h prišla tudi že druga tarška deklica, Fate Šafrina, k o. župniku učit se keršanskega nauka ter se bo ker-stiti dala.
Dopisnik upa, da se bode gotovo množilo katoličan stvo v Bosni in Hercegovini, ako bo slavna avstrijska vlada branila svobodo in bode bolj vdana katoličanom, kakor pa Turkom. — In zakaj bi ne? Sej naj revniše sužnje so še vedno ženske v turškem mnogo-ženstvu in ravno sedanja era se hvali s svojim svobodo-ljub]eml... Katoličani pa med tem pridno molimo sa spreobernjenje musulmanov vsak dan očenaš in češena-marijo s pristavkom : O Jezus, zavoljo svoje svete smerti na križu se usmili ubozih Arabov in Turkov 1
Hisijon na Gerškem za zedinjevanje grekov s Rimom.
Da molitev za povračevanje nezedinjenih grekov v katoliško Cerkev ni brez sadu, kaže naslednja osnova. Kardinal Manning, ko se je delj časa mudil v Rimu, je nasvetoval, da naj se na Gerškem vstanovi misijon za zedinovanje gerkov z Rimom. To se ve, da gerkom bi se dopustilo ohraniti svoje vshodnje obrede, vstanovili bi se dvč veliki semeniši, eno v Carigradu, drugo v Atenah. Sv. Oče Leon XIII s Propagando vred so ta nasvet sprejeli prav z živo všečnostjo in pričakuje se od znsne Manningove pogumnosti, da se bode osnova urno zverševala.
Ta reč ima silno znamenitost tudi od druge strani. Ravno undan smo terdili v našem listu, da Rusija bi delala sama sebi v korist, ako bi katoliškemu vplivu na Jutrovem ne stavila jezov, temuč ga rajši podpirala. Prebrisana Anglija moč katoliške Cerkve in korist njene prijaznosti prav dobro poznd, in terdi se, da Anglija sama hoče boje na svoje stroš' o vstanoviti omenjeni semeniši. Zakaj to? Zato, ker vč, da s tim si pridobi sočutje vsih katoličanov in zopet s tim nezmeren pospčh v svojem vplivu na Jutrovem. Znano je, da na Bulgar-skem in po mnozih krajih je treba le polne, resnične svobode, in narodi bodo na trume hiteli v naročje svoje prave matere sv. Cerkve. Tega naj bi tudi Rus ne pozabil, ako si želi serca na Jutru in na Večeru pridobiti.
Cvet in 9atl zveste molitve.
Zahvala.
Št. 1. Naj serčniši zahvala Naši ljubi Gospej presv. Serca! Za nekoga, ki je mčgel iti na vojsko zoper Turka in se je meni prav močno smilil, sem jaz, ud te bratovšine, opravil sedem devetdnevnic na ta namen, če mene Marija usliši, da pride še živ in zdrav domu, da bom to po „Danici" naznanil v Marijino čast. Bil sem uslišsn in spoznam svojo veliko dolžnost žive zahvale ter rečem s terdnim prepričanjem, da še nikdar ni bilo slišati, da bi kdo bil zapušen, kteri se je Mariji prav iz serca priporočal; in tudi ta boj bi ne bil končan, ako bi Ona ne bila poslušala toliko tisuč in tiauč prošenj, toliko joka in žaloBti od staršev, od žen, od prijatlov in znancev, posebno od nedolžnih otrčk. Marija, bodi
stotavžentkrat zah valj ena aa tvoje posredovanje pri Boga za nas!
V	Ljubljani, 5. prosenca 1879.	A. C, G.
Št. 2. Za nekoga, ki je mogel iti na vojsko zoper sovražnika Turka, in so se mi žena in otroci posebno smilili, sem namenil opravljati 9dnevnice k Naši ljubi Gospej presv. Serca, in tudi sem obljubil po „Danici" razglasiti, če pride nazaj zdrav; in bil sem uslišan po dolgi prošnji in po opravljenih molitvah. Zato vam pravim: nikar ne obupujte, če niste preo pri pervi prošnji uslišani.
V	Ljubljani, 5. prosenca 1879.	A, S.
Št 3. Undan v molitev priporočen mladeneč bo je z Bogom spravil in umeri, kakor upamo, srečno, zares e Bogom spravljen. Ave Marija! Duša bodi v molitve priporočena.	Duhoven.
Št 4. V hudi bolesni in velikih telesnih potrebah mi je Marija sprosila zdravje in prav posebno nepričakovano pomoč, za kar bodi s tem očitna zahvala naznanjena, kakor sem obljubila.
V	Medvodah, 19. vel. travma 1879. Ana Jarc.
Št 5. Za mnoge milosti češenje in hvala N. Ij. G. in sv. Jožefu. Priporočam se nadalje v molitev v dušnih in telesnih potrebah.
Iz Železnikov, 16. vel. travna 1879. A. K.
Št. 6. Naznanjam posebno ozdravljenje, ki sem ga dosegel v malo dneb, ko sem se priporočil N. Ij. Gospej vedne pomoči, potem ko je bila poprej vsa zdravniška pomoč brez vspeha. Jaz, 221etni mladeneč, sem se terdno prepričal, da po Mariji mi je pomoč pr.sla; zato hvalim in častim neprenehoma našo vedno Pomočnico; tako svetujem tudi vam, mladi tovaiši in vsi bralci, da nam Ona ohrani dušno in telesno zdravje.
V	Ljubljani, 18. vel. travna i879.	P. S.
Št. 7. Bila sem prav nevarno bolna; ko sem pa bo N. Ij. Gospej priporočila in9dnevnico začela opravljati, se mi je kmali zboljšalo.
V	Ljubljani, 20. vel. travna 1879.	J. V.
Prošnje.
Mladeneč, že dolgo budo bolan, ki mu vsa zdravniška umetnost ne more pomagati, želi in prosi pomoči od Nje, ki se imenuje „Zdravje bolnikov" in ponižno prosi zdravja, če je Bogu v čast in njegovi duši v zve-ličanje; če ne, pa za srečno zadnjo uro in milostljivo sodbo Božjo. Bolnik devetdnevnico opravlja, priporoča se tudi v molitev vsem udom bratovšine N. ij. G. — V veliki skerbi žalosten oče zavoljo dela prosi za svoje, za vse dobro silno mlačne otroke, priporoča jih v molitev bratom in sestram Naše ljube Gospe presv. Serca; ako se nas Bog usmili, da se na boljši oberne, želim tudi po „Danici" naznaniti Bogu v čast in v slavo N. Ij. G. presv. Serca.
Bratovske zadeve.
Nameni in priporotemanja pri sv. maši in sploh v molitvi za mesec veliki traven 1879.
I.	Glavni nameni: Spreobernjenje terdovrat-nih grešnikov in sploh prav obilen sad sv. leta.
II.	Posebni nameni:
27. vel. travna. Sv. Marija Magdalena, iz florenške družine Paciške (de Pazzis), karmeličanka. Imela je navado klicati: Rajši terpeti zavoij Boga, kakor pa umreti. (Non mori, sed pati.) t 1.1607. Priporoč.: Sad šmarnic. Sprideni izmed ljudi za spreobernjenje. Dar poterpež-ljivosti.
28. Sv. German Skofv Parisn, t 576. Priporoč.: dosedanji župnik v Marquettu, izvoljen 15. t. m. Slava!
110 in velike lo e SA kftrRAnnkeira rintin Of	n««« v—*:« i__i______ •____j. , . .
Srednje in včlike iole sa keršanskega duha. Otročiči. Mladina ss sv. čistost. Bolnišnice in bolniki.
29.	Sv. Maksim, škof v Treviru, je bil s častjo sprejel sv. Atacazija, tje pregnanega; t 351. Priporoč.: Previdnost in gorečnost v duhovskem pastirstvu. Ubožni in sapušeni. Zatrenje pobojev. Duše v vicah.
30.	Sv. Ferdinand III, kralj v Leonu in Kastiliji, sloveč zarad zmdg zoper Mavre; 1125*. Pripor.: Spreobernjenje Arabov in sploh Mohamedanov. KeršanBki vladarji za kerš. duha. Spoštovanje v cerkvi, zlasti o vradnih mašah. Zatrenje ponočevanja in grešnih zvez.
Gosp. Vertin, kakor pravi amerikanski duhovski imenik od 1. 1869, je rojen v Doblicah v ljubljanski škofiji (na Dolenskem) 11. u. serp. 1844, posvečen 1. kim. 1866, in je od 7. mal. serp. 1863 v zveznih deržavah v Ameriki. Odstopivši milgsp. Ign. Mrak, pravi neki glas, pridejo v Rim v Propagando. Rojeni v Poljanah nad škofjo Loko 11. vinot 1810, so mašnik od 13. vel. serp. 1837, in škof od 7. sveč. 1869.
Nihilisti 10 diplomacija. Pripoveduje se, kako se nihilisti norčujejo z diplomacijo. Kadar je Da njih povelje kdo umorjen, poslanci zunanjih velikih videl v Pe-
si D ji • U -A • J o r»	.1 T----rT .----------«liivtjcu, puoiauui muauiiu veuaiu vinu v re-
dl. Predbinkostni dan. Sv. Petronila dev. Pripor.:	trogradu dobijo naznanilo v prav priljudnih besedah,
Birmanci za dobro pripravo. Dar modrosti za vse sta-	kakošne hudobije po njih pomenu je umorjeoi storil in
nove, posebno tudi za odraslo mladino. Ta mesec umerli.	katnsna t-«™	ai:
Iz Ljubljane. Mesca bušca t 1. se je v bratovšino Nsše ljube Gospč na novo vpisalo 1169 udov, in mesca mal. travna 416; vseh skupaj tedaj do majnika 1.1. šteje naša podružnica že 83.077 udov. Glavni praznik Naše ljube Gospe je 31. majnika, tedaj dan pred mescem rožnikom, kteri je Jezusovemu Sercu posvečen, in k temu presv. Sercu nas vodi ravno Naša ljuba Gospa, ktera je Gospa presv. Serca. Kot pripravljanje k temu prazniku se prične v petek, to je 23. t. m., »dnevnica ali novena; v ta namen bo vsaki dan novene pri altarju Naše ljube Gospe ob 7,6 tedaj koj po branji šmarnič-nem sv. maša, ki je že tako z blagoslovoma, v čast
Naše ljube Gospe za vs9 žive in mertve ude te bratov
pnd.g., in potem Blove.n» av. m«. , Mbv.lno peem.,o Hergenroether, Nemec; J.ne«Newm.o, Anglež; Tomaž
kakošna kazen ga je zadela. — Ali ni to Btrahovita ironija? Dopustilo se je po naj grozniši krivici paoeža oropati: in kako se zdaj hudo mašuje s hudim! Ko je bil Sin Božji na križ pribit, se je vsa zemlja tresla: trese se tudi ves svet, ko je Njegov namestnik tako rekoč na križu, in delj ko je papež v jetniških mukah, huje se godi. Naposlednje bo že komaj kdo še varen in svest si premoženja ali celó življenja. Zgodovina bo pomnila, kdaj je bil Nedolžni izdan v roke krivičnim, pomnili bodo narodi in kralji, kdaj je bil namestnik Kristusov v ječi.
Novi kardinali so imenovani, v red kardinal-duhov-nov: Miroslav gr. Fürstenberg, Olomovški nadškof; Ju-iijan Desprez, nadšk. v Tolozi; Haynald, nadšk. v Ko-loči; Ljudevit Pie šk. Poitierski; Ameriko Silva, Por-togalec; Kajetan Alimonda, škof v Albengi. Kardinal-
i-----o »--r --'	»»• «""o« u unufaiuu pcoujiju
kot sklep šmsrnic in novene. Želeti je, da bi ta dan udie Naše ljube Gospe v obilnem številu sv. Obhajilo prejeli, slasti, ker s tem je popolnoma odpuBtek sklenjen.
V Insbruku je bilo poslednjih 12 mescev 70.000 novih udov zapisanih v bratovšino Naše ljube Gospe
presv Serca Jezusovega. Vsih udov šteje ondotni za-	„ BlUillI tclBkV1 BV. olCia„a 1U po KOVOru pre.
pisni k 1 milijon 221 tisuč 883. Kolik sad obroduje mo-	svetlega cesarja deržavni zbor sklenjen. Pravijo, da mesca
I/ »#e b?i?V8inf/ J® me.d ar°g,m 8,a8tl ožitno iz tega>	mal. serp. (julija) utegnejo biti nove volitve. Kor ima
Zigliaria, v Rimu. Novih škofov je bilo skupaj imenovanih 21 za razne cerkve.
Za pesmi slovenske sv. Detinstva z napevi nekteri poprasujejo; bodi naznanjeno, da se prestavljajo in se za-izdajo pripravlja, in ako ima kdo ktere za to pripravne pesmice na] bi jih blagovolil poslati vredništvn tega lista.
Poslednje novice. Na Dvunaju je bil 17. t. m. po sv. maši v stolni cerkvi sv. Štefana in po govoru pre-
Bog človeške serca v svoji roki, je pač treba moliti, da bi bili možje izvoljeni, ki so zares prijatli vere, pravice in naroda. Otroci teme so že vsi živi v delu za nove volitve.^ — Švicarsko ljudstvo je s 186,041 glasovi zoper 175,164 zopet privolilo smertno kazen zoper hudo-delnike. —
da „Monat-Roseu" prinesč vsak mesec po več strani, celč po več listov prav drobno tiskanih in le ob kratkem naznanovanih zahval za sprošene in prejete milosti po tej bratovšini — in to, smemo reči, iz vesoljnega sveta.
Bratovšina v Inomostu deli diplome za pospeševalce te bratovšine. Kdor dobi 200 udov za molitveno družbo N. lj. G. in razširi 10 istisov „Monat-Rosen", samore dobiti tako diplomo.	MMohroini rfflfgfi«
Glavni d razni k Naše ljube Gospč je 31. majnika, tedaj ravno še zadnji čas za 9dnevnico sa ta dan.	Za poskodvane s povodnijo na Notranjskem: Milg. teleti je, da ta dan pristopi veliko udov k Božji mizi, prošt dr. Ant. Jarc 5 gl.
in naj bi v 9doevnici molili tudi za vgodno vreme in	Za pogorelce v Dragovanji fare DraaatuŠke: Milg. dobro letino. prošt dr. A. Jarc 5 gl. - Štanga s čast. gosp. duh. pa-_ stirjem 4 gl.
--Za sv. Očeta: C. g. Jan. Gnjezda 10 frankov v
zlato. — Milg. prošt dr. A. Jarc 5 gl.
Za cerkev M. B. v Suši: Neimen. 50 kr.
__Za cerkev v Davči: Neimen. 50 kr.
u d •	cericev v bohinski Bistrici: Č. g. A. Keržič 3 gL
x< 4 V • je • L ob 4 sjutraj umerl č- *0®P- ~ Za altar »v. Jožefa na Reki: A. K. in Z. T. is Jl,t.,l Vidmar, ondotni fajmošter, rojen v Idriji Železnikov 2 gl. — Neimenovana 60 sld. — Tri dobrot« 9. kim. 1801, posvečen i. 1828. R. I. P.	niče 1 gld. 30 sld. s prošnjo pomoči sv. Jožefa za po-
5101 v oault S. Maria v Marquettu, tedaj namesto božno življenje, odstopivšega škofa Ign. Mraka, kakor se bere, je so-	Za družbo sv. Leopolda: Milg. prošt dr. A. Jarc
pet Kranjec, namrečpreč. gosp. Jan. Kerst Vertin, 10 gld.
Listek za raznoterosti.

Odgovorni vrednik: Luka Jeran. — Tiskarji in saiožniki: Joief Blaznlfcori nasledniki v Ljubljani.