j?                                                Fran Albrecht: Iz groba.                                                54
Fran Albrecht: •
Iz groba.
Molčalo dolgo si, srce — o, zdaj govori, če nisi pozabilo še besed človeških, ko vso to večnost si se pogovarjalo samo s seboj in s svojo mračno senco: tako kot mrtvi govore  v grobeh.
Kako sta se zasula noč in mraz! Temnejši molk, kot je doma v grobovih med brati mrtvimi, — bolj trd, bolj mrk je ta, ki veje zdaj iz duše v dušo. O, strašna noč, o, kruti mraz duha!
Ljudi ni. To so motne, blodne vešče, plešoče, kot jih goni blesk zlata. Brez sle živeti,  brez poguma umreti se parijo, se kolnejo prekleti, ujeti v pajčevino svojih dni.
Boga ni. Bogoskrunska laž je Bog v ustih  zločincev, dragoletnikov ... Zdaj tabernaklji src so brez Boga. En bog je: bog senzalov in bankirjev, demon krvnikov in nasilnikov.
A vse je igra le marijonet, odurnoglupi karneval mesa. Čas je brez kril, reptilsko k tlom pobit. Pa to je videz, laž, blazen privid: resnica je le duh poraženi.
Resnica je le glad teles in duš, ki pije mozeg in sesa duha. Resnica — to je nemi krik srca, ki žro ga škorpijoni blaznih muk — krik živo pokopanega srca.
_    40    —