DtHCVNO ŽIVLJENJE Letnik xxxvii LA VIDA ESPIRITUAL EEIIRUAR 1970 La a ec* io n del papado por la paz El Cardenal Cicognani, ex-secretario de estado de Pavlo VI, clausuro los trabajos de la Jornada “Nuevas fronteras del intemacionalismo” con un discurso sobre la obra del Papado en favor de la paz y de la fraternidad de los pueblos. En particular, el cardenal evoco la incansable actividad de Juan XXIII y de Pablo VI en favor de las organizaciones internacionales, encaminadas a promover iniciativas de paz para el desarrollo de los pueblos. 'Refiriendose al Papa Juany el cardenal Cicognani re-cordö que su ensenanza de Pastor esta consignada sobre todo esta ultima enciclica —dijo— Juan XXIII proponia una paz en las enciclicas Mater et Magistra y Pacem in terris. En para todas las naciones fundada sobre la verdal, la justicia, el amor y la libertad. La Enciclica fue recibida oficialmente por la ONU como un alto documento inspirador de paz para los hombres de buena voluntad. Toda la obra apostolica de Pabla VI, observo a conti-nuacion el cardenal, estä senalada por un anhelo ardiente, un ansia incontenible de paz. Los viajes del Papa ban introdu-cido en la actuacion en favor de la paz, un dinamismo nuevo, un testimonio de compromiso y de abnegaeiön personal, que es sello de nobleza en un servicio ofrecido con una presencia espiritual libre de poder mundano y convincente en su mišma humilde disponibilidal. Los dos pontifices Juan y Pablo —anadio Cicognani— se hallan asociados en el acontecimiento historico de nuestro timpo: el Concilio Vaticano II. En la Constitucion pastoral sobre la Iglesia y el mundo, Gaudium et spes, se reproduce ampliamente la ensenanza del magisterio de acuerdo con el mensaje divino de paz, que la Iglesia posee desde hace dos mil anos y que recuerda sonstantemente a los hombres. s : ■ ■ ■ jj ■ S ■ ■ ■ ■ • ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ S S ■ ■ ■ ■ Mi •:: ■ ■ ■ ■ ■ ■ :: ■ ■ • ■ ■ ■ ■ • ■ ■ n ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ s ■ ■ ■ ■ ■ ■ ■ II' . ::: :! i m cj V* tl 4 j UVODNIK SODOBNA vprašanja Bogoslužje Razna vprašanja v družini Za mladino Roman novice Nova pomlad tudi pri tisku ............ 66 Bilanca Cerkve po koncilu ...................... 68 Kritika v Cerkvi ............................. 68 ‘Pavel VI. ob dnevu miru v letu 1970 ....... 75 Ponesrečena fotografija .................... 119 Pomembnost nedelje — po njenih imenih . , 82 Za postni čas .......................... 91 Molitev in tisti, ki trpe .............. 94 Testament apostola Lat. Amerik ......... 128 Razgovor z izs. duhovnikom V. Žakljem .... 72 Služabnica Natalija Savišna .......... . ... 80 Ob mejah življenja ......................... 86 'Nekaj o hinduizmu .......................... 92 (Nekaj podatkov o Pavlu VI.................. 114 Ali je post zastarel? ....................'... 96 Ali svoje otroke kaznujete? ................ 97 5 minut kramljanja ............................ 99 Smisel in moč mladim napram.................. 100 Preti nama ločitev .......................... 101 Počitnice .............................. 103 Ljubezen spomladi ............................ 104 Kako je s slabimi nagnjenji .................. 106 Na plaži .............................. 127 Ribičeve sandale 107 Slovenci po svetu ........................... 121 Med nami v Argentini ........................ 122 Svetovne novice ............................. 124 Novice iz Slovenije ......................... 126 XXXVII. Številka 2 Februar 1970 Febrero XV 2 Statistike Organizacije združe-nihnarodov pravijo, da je danes na svetu več kot tri milijarde ljudi. Med to ogromno množico je skoraj polovica takih, ki ne znajo brati in pisati. Ostali del človeštva pa tisk kar obsipava. Dnevno izide osem tisoč dnevnikov v nakladi 300 milijonov. Ce temu dodamo še 22 tisoč revij, ki tedensko ali vsaj mesečno izhajajo v 200 milijonih izvodih, dobimo številko 30.000 raznih listov v 500 milijonih izvodov. Cerkev ob vsem tem dogajanju ni mogla molčati. Na II. vesoljnem cerkvenem zboru je jasno spregovorila. Izdala je odlok o družbenih občilih, med katere spadajo zlasti tisk, film, radio, televizija in gledališče. Ta odlok mora postati pot vsem katoličanom. V odloku najprej ugotavlja, da morejo biti družbena občila velika korist ali ogromna poguba. Takole pravi: „Mati Cerkev dobro ve, da morejo ta sredstva, če jih prav uporabljamo, zelo koristiti človeškemu rodu, saj so namenjena razvedrilu in izobrazbi, služijo pa tudi za širjenje božjega kraljestva. Ve pa tudi, da jih morejo ljudje uporabljati v nasprotju s Stvarnikovo voljo in jih obračati v lastno pogubo.“ Ker so družbena občila sredstva prenašanja idej in misli, se jih je Cerkev dolžna posluževati. V odloku beremo: „Cerkev ima po naravi pravico, da vsako teh sredstev uporablja in ima v svoji lasti, kolikor je potrebno in koristno za krščansko vzgojo in v zveličanje duš. Sveti pastirji pa so dolžni, vernike tako poučevati in voditi, da bodo tudi s pomočjo teh sredstev dosegli zveličanje in popolnost zase in za vso človeško družbo.“ V drugem poglavju omenjenega odloka beremo: „Vsi otroci Cerkve naj se enodušno in načrtno trudijo, da bodo družbena občila brez odlašanja in kar z največjo prizadevnostjo in uspešno uporabljali v mnogovrstnem apostolatu, v skladu z zahtevami razmer in časa. »Najprej je treba podpirati dober tisk. Da bodo pa bravci res prežeti s krščanskim duhom, je treba začeti tudi z izrazito katoliškim tiskom in ga širiti. Izdaja naj se očitno s tem namenom, da oblikuje, utrjuje in širi javno mnenje, ki bo v skladu z naravnim pravom, katoliškim naukom in zapovedmi, Pa naj dobi pobudo za izhajanje ’n naj bo odvisno neposredno od same cerkvene oblasti ali od katoličanov. Novice iz življenja Cerkve paj širi in prav razlaga. Vernike J° treba opozarjati, naj verski tisk berejo in ga širijo, da si bodo mogli o vseh dogodkih ustvariti krščansko sodbo.“ ¥ Katoliški svet je z velikim ve-ssljem sprejel te koncilske sklepe. Tudi na področju tiska vstaja no-Va pomlad. Pojdimo s časom!! Sirimo slovenski verski tisk v tujini. Berimo Ka! Poravnajmo naročnino! Podprimo ga na celi črti! A. S. r>7 BILANCA CERKVE PO KONCILU Mons. L. A. Elehinger, škof v Strasburgu, je v listu „Napredujoča Cerkev“, avgust-sept. 1969. objavil članek z naslovom: „Cerkev, povabljena k srčnosti. Nekaj misli po škofovskem sestanku v Coire.“ V njem daje pregled o poti, ki jo je Cerkev naredila po drugem vatikanskem koncilu. „V zraku je vse preveč dvomljivosti (skepticizma). Mnogo se govori o prevarah, razočaranjih. Prava srčnost pa zahteva od nas, da priznamo tudi vidne uspehe, ki jih opazujemo v Cerkvi po končanem koncilu, četudi moramo obžalovati nepopolnosti in počasnost Cerkve. Mnogo jih je. Cerkev je že prehodila neizmerno pot. Tega ne smemo tajiti.“ Potem pisatelj opozori v svojem članku na veliko spremembo v načinu maševanja. Udeleženci škofovskega zborovanja so vsako jutro maševali v cerkvi velikega semenišča v Coire. Ladja je bila polna škofov. Njim so se pridružili še nekateri duhovniki. Vsi so maševali v albi in štoli. Med kardinali, nadškofi, škofi in duhovniki ni bilo nobene razlike ne v obleki ne v kraju. Zato je švicarski časnikar zapisal zanimivo trditev, da udeleženci koncila med škofi v Coire niso mogli najti nobenih sledov zmagoslavne Cerkve. Nato škof Elchinger v svojem članku navaja vse nove, važne spremembe v Cerkvi, ki se pre-raja. Od okorelih bogoslužnih predpisov smo prišli do širokogrudnega prava, ki hoče vedno bolje služiti različnim dušnopastirskim razmeram. Krščansko blagovest predstavlja nov jezik, ki je mnogo bližje današnjemu življenju. Bogoslovni raziskovalci in pisatelji nadaljujejo svoje delo v ozračju take iskrenosti in svobode, ki ju pred nekaj leti še nismo poznali. Slepa in narejena pokorščina večkrat izumetničenim predpisom je odstopila prostor spoštovanju dostojanstva človeške osebe. Čista in po veri razsvetljena vest je postala vsakemu verniku najvišji razsodnik v njegovem nravnem živ-■jenju; Iz nekega narejenega zunanjega krščanstva se razvija pravo versko prepričanje in prava, zdrava svoboda. Od pojmovanja Cerkev, ki naj bi bila brezpogojna monarhija, prihajamo do neke vrste zbornosti (ko-legialnosti) med škofi in duhovniki in laiki, med duhovniki, laiki *n redovnicami. Vsi se vedno bolj zavedajo svoje skupne odgovornosti v Cerkvi. To spreminja globoko obraz Cerkve. Laiki polagoma odkrivajo svoje niesto in poslanstvo, ki ga imajo v Cerkvi. Od samo osebnega gledanja na zveličanje prehajamo k pojmovanju skupnih občestvenih zahtev krščanskega življenja in pravega občestva božjega ljudstva. Od Cerkve, o kateri smo mislili, da je ustanovljena samo zato, da skrbi za svoje ude in ustanove, prihajamo k Cerkvi, ki se zaveda, da mora biti v prvi vrsti misijonska; to se pravi: poslana k tistim, ki žive daleč ali ob robu evangelija. Od popolnoma osebnega gledanja na zveličanje in od monopola sredstev za zveličanje smo prišli do Cerkve, ki trdi, da Sveti Duh deluje tudi na robu njenih mej in da morejo druge krščanske Cerkve tudi biti družbe, ki vodijo k zveličanju, čeprav kot take nimajo polnosti verske resnice. Nismo ostali samo pri besedah. Ali smo mogli pred desetimi leti slutiti, da bo: papež obiskal carigrajskega patriarha, ali sedež Ekumenskega sveta cerkva v Ženevi? Naša Cerkev, o kateri se je zdelo, da se sklanja le k svojemu bogoslužnemu poslanstvu, postaja Cerkev, ki hoče biti kvas sveta. Mislimo le na potovanja papeža Pavla VI. Vedno izražajo tesnobno skrb za pereče človeške zadeve. Cerkev, ki so jo vodili le italijanski prelati, se razvija polagoma v Cerkev, katere osrednja uprava je vedno bolj mednarodna. V tem oziru so pravkar naredili značilne korake. Vse to je pozitivno, polno obljbb. Vendar o tem zelo malo govorimo. Tega ne cenimo dovolj. V osmih letih se je katoliška Cerkev bolj razvila ko prej v treh stoletjih. Gotovo pa je razumljiva nepotrpe-žljivost nekaterih. Svet se tako hitro razvija. Klici so tako silni; upanje tako upravičeno. Vendar pa ne pozabimo, da je razvoj vsega, kar živi, nujno bolj počasen ko tega, kar je pod oblastjo tehnike. Srčnost za skupno nadaljevanje Priznanje vsega pozitivnega še ne pomeni, da je ta delavnost že zadostna in da tega zagona ni treba nadaljevati. Še veliko je treba narediti. Vedno bo treba zelo veliko delati. Še daleč smo od tega, da bi našli moderni način verskega izražanja; da bi bili zmožni narediti dovzetno evangeljsko blagovest današnjemu človeku. Poleg tega nastaja versko vprašanje iz zadev. ki jih snuje življenje in ne iz že naprej določenega nauka. Kateljp-za mora torej odkriti nova pota. Smo še daleč od tega, da bi imeli krščansko znanost o človeku, ki bi osvetlila naš moralni nauk in utemeljila naša vzgojna načela. Smo še daleč, da bi našli načine bogoslužnega izražanja, ki bi odgovarjali tehnični dobi, v kateri živimo. Potrebujemo jezik, ki bi bil hkrati svet in zelo blizu mišljenju naših sodobnikov, da se tako izognemo vsakdanjosti bogoslužnih opravil in nevarnosti, da bi ostali v krščanskem starinoslovju. Smo še precej daleč od Cerkve, ki bi se zares približala trpljenju, stiskam in bojem današnjih ljudi. Na drugi strani smo še daleč od duha globoke občestvenosti, ki bi morala združevati razlike med verniki v Cerkvi. Opažamo, kako se v notraniosti Cerkve preveč razvija nestrpnost nekaterih do drugih. Ne prizadevajo si, da bi se razumeli in dopolnjevali. Nekateri v svoji preveč osebni gorečnosti podvze-majo pobude, ki jih Cerkev ni odobrila. Večje število laikov in duhovnikov ruši skupnost in življenjsko silo krščanskega občestva, ker odklanjajo navodila,, ki so jih dale odgovorne oblasti. V Cerkvi in po Cerkvi bo treba še mnogo delati. Mnogo naporov že dozoreva. S prehitro hojo in s prepiri uničujemo vrednote, ki se razvijajo v Cerkvi. Cerkev bo imela uspehe le tedaj, če se bomo med seboj podpirali. Poslovenil Gregor Mali KRITIKA V CERKVI Rekel bi, da smo postavljeni Pred skrajno levico in skrajno des-njco, ki se ne srečata. Skrajni le-v'ci grozi, da izgubi smisel za či-st°st dogmatičnega verskega pojmovanja: skrajni desnici pa primanjkuje živa vera v delovno priročnost Sv. Duha v Cerkvi. Trenutno se stvari izredno hitro razvijajo, in to prinaša neko popolnoma razumljivo zadrego, Veli-in nagle spremembe prinašajo Cele slapove posledic za svet, torej ^udi za Cerkev, ki hoče biti v službi iadi današnje dobe. V tem tako hitro se spreminjajočem svetu ni ahko najti dialog istočasno z raz-•Čnimi rodovi. — Odklonilna kri-,ma je splošen pojav, ki ga sreču-Jeino v družinah, na univerzah, v mdustrijski in politični družbi. crkeV kot človeška institucija se ej kritiki ne more izogniti. Odklonilno kritiko, ki se je pre-chlo leto zelo razmahnila, je treba Pazljivo presojati, zlasti ker vsebu-j'; tudi motne elemente. Kritiko, |' spoštuje bistveni značaj Cerkve, spodbuja pa k določenim spremem-tlm, narekuje ljubezen do Cerkve. razlika med kritiko in kritiko, kritika, ki si prizadeva, da čisti in mudi, je element, znak zdravja. 0 gre za odklonilno kritiko v Cer- kvi, je treba razlikovati med tradicijo, ki je božjega izvora in čisto človeško tradicijo, ki jo je mogoče spremeniti. „Bog ni konzervativen“, smo nedavno slišali. In tako je. Toda to nikakor ne pomeni, da ni nespremenljivih resnic. Za iste absolutne vrednote pa moremo in moramo v teku stoletij uporabljati različne izraze. Vrednote se ne spreminjajo, pač pa naš način izražanja in aplikacija vrednot. Če bi osebno moral izbirati med zarjavelim konzervatizmom in nekim stanjem napetosti, bi dal prednost drugemu; v tem namreč vidim znak življenja. Mislim, da bomo morali še dolgo živeti v „prehodni" dobi. Treba je časa, da se odtrgamo od določene podobe, ki smo jo imeli o Cerkvi, t. j. od statičnega in legalističnega tipa, ki nam je bil doslej domač, da dobimo smisel za komunitarno Cerkev, ki je človeku bliže, ki je bolj bratsko-evan-geljska, ki več moli. Pogoj za to: osvoboditi se moramo določene preteklosti, dobiti globok čut za neokrnjeno krščanstvo ter iz njega živeti. Kardinal Suenens v razgovoru z urednikom belgijskega dnevnika „Le Soir" Razgovor z izseljenskim duhovnikom Vinkom v Žakljem 1. Koliko časa že delujete med Slovenci v Belgiji in na Holandskem? Med Slovenci v Belgiji delujem od 1948, v Holandiji pa od 1962. 2. Kako ate se odločili za delo med Slovenci v Evropi? K temu so me privedle okoliščine. Leta 1947 se prišel na študij sociologije na univerzo v Louvain. Po nekaj mesecih so zame zvedeli Slovenci iz belgijskega Limburga in me prosili, naj pridem med nje. Prvo slovensko službo božjo v Eisdenu, kjer je takrat bila najštevilnejša slovenska kolonija, smo imeli 3. nedeljo v januarju 1948. Po študiju sociologije sem, se preselil v Liege in tam ostal do danes. Naj pripomnim, da med Slovenci v škofiji Tournai in v Bruslju že več let uspešno deluje g. Kazimir Ga-berc. Dušnopastirsko službo v Holandiji sem prevzel leta 1962, spet na željo slovenskih rojakov. 3. Imate še druga področja? Več kot 20 let sem z malimi presledki izseljenski duhovnik tudi za Hrvate v škofijah Liege, Hasselt in Roermond. Že 17 let izdajam zanje list „Baklja“. 4. Od kdaj so Slovenci v Belgiji in na Holandskem in koliko jih je? Kmalu po prvi svetovni vojni, posebno pa v gospodarski krizi leta 1929 so številni -Slovenci iskali dela v belgijskih in holandskih rudnikih. Bilo jih je 6—7 tisoč. Druga svetovna vojna je te ljudi razkropila na vse strani in na omenjenem področju ostalo le še nekaj sto družin. Od begunov» ki so šli v svet takoj po dnugi svptovni vojni, se jih je le ^nlo ustalilo v Belgiji in Holandiji. Pred 15 leti pa je prišlo v i^lgijske rudnike nekaj sto mladih fantov — večinoma iz avstrijskih taborišč. Od teh fantov jih kakih 150 v Belgiji ustanovilo ^Jnje družine. Ostali so odšli v Nemčijo, tujsko legijo, čez morje Pa domov. Kakšno je versko stanje med 'amkajšnjimi Slovenci? Ugodno je med Slovenci v Ho-andiji. To skupino sestavljajo »staronaseljenci“ in njihovi otro-ci- Nedeljska maša, pogosti zakra- menti, urejeno družinsko življenje itd. so zanje zadeve, ki se razumejo same po sebi. Na mojem področju v Belgiji pa stvar ni tako preprosta. Vsi z redko izjemo „biblerjev“ se smatrajo za katoličane, pošiljajo otroke k verouku, berejo Našo Luč, toda skupina okoli društva sv. Barbare sodeluje samo na velikonočno jutro pri slovenski službi božji. Na račun te skupine so padali očitki, da je komunistična. A to ne drži. Ne verjamem, da bi kdo od njih bil vpisan v partijo. Pač pa so voditelji tega društva zadnja leta, vsaj nekateri nehote in nevede, bili pod vplivom par-tijskegga stroja. Kot ljudje in kot kristjani niso bili dovolj zgrajeni, da bi mogli brez škode gojiti stike z današnjimi oblastmi v domovini. Nehote so vsaj v nekaterih ozirih postali njihova podaljšana roka. To stanje je prineslo razkol v naše vrste. Ali kot rečeno, je za te nezdrave razmere komunizem bil samo povod. Vzrok je globlji. Kristjanu, ki ve, kaj je in kaj hoče, stik s komunisti ne more tako hitro izprazniti glave. 6. Kakšno je raSe delo med Slovenci? Rojakom na področju sem dušni pastir, socialni asistent in učitelj. Mesečno službo božjo imam na 10 različnih krajih. 7. Imate slovensko šolo? Imam tedensko slovensko šolo na dveh krajih. 8. Kaj pa prosvetno življenje med tamkašnjimi Slovenci? Prosvetno in družabno življenje med Slovenci v Holandiji ima že 40-letno tradicijo v rudarskih društvih sv. Barbare. Ta društva pešajo, ker umirajo njihovi pionirji in člani. Novim razmeram sta se bolj prilagodila mešani zbor Zvon in Slovenska 'folklorna plesna skupina, kjer se zbirajo že v Holandiji rojeni Slovenci. Ti dve skupini imata velik ugled tudi v holandskih krogih. Nastopata tudi v Belgiji in Nemčiji. Obe skupini imata tedenske vaje, na katere vsi redno in do minute točno prihajajo. V belgijskem Limburgu ima prosvetna in družabna delavnost tudi že 40-letno tradicijo. Imeli so odlične pevovodje, ki so z železno voljo uspeli vzgojiti dobre pevske zbore in ob cerkvenih in narodnih slovesnostih rojakom s svojimi pesmimi pričarati košček domovine v tujini. Danes je to vedno težje, ker so starejši pomrli, mlajši pa gredo v druge province za boljšimi službami. Vendar še živimo. Društvo „Slom- šek“ in sv. Barbara še vedno pripravljata program za materinski dan in božičnico. Posebno pri velikonočni procesiji še vedno mogočno odmeva pesem Gospodove zmage. Glavni prosvetni, idejni in družabni dogodek v tem delu Belgije pa je vsakoletni „slovenski dan“, kjer ob slovenski besedi in pesmi proslavljamo važne datume iz zgodovine slovenskega naroda. Pri tej prireditvi s pesmijo in narodnimi plesi poleg „Slomška“ redno sodelujejo tudi slovenski rojaki iz Holandije in bratje Ukrajinci. 9. Kako je z mladino tamkajšnjih Slovencev? Večina še govori slovensko. Tisti, ki hodijo v slovensko šolo, tudi berejo slovensko. Dobro vplivajo letne počitnice v Sloveniji. Vendar rajši govore in berejo v jeziku dežele, kjer so se rodili. Tu ni nobene pomoči. Kar je staršem bilo tujina, je njim domovina. Vsakdanja šola v tujem jeziku in ulica sta močnejši kot družina in sobotna šola v materinščini. Slovenska Cerkev v zdomstvu Med današnjimi slovenskimi emigranti po svetu moremo ločiti tri skupine, ki se razlikujejo med seboj po tem, kdaj, oziroma zakaj so zapustili domovino: prvo skupino sestavljajo .Slovenci, ki so že pred drugo svetovno vojno odšli iz Slovenije iz gospodarskih razlogov; drugo skupino tisti, ki so se ob koncu vojne ali pa tudi kasneje umaknili iz Slovenije iz idejnih razlogov; tretjo skupino pa tisti,, ki so se zadnja leta izselili iz gospodarskih razlogov. Pavel VI. ob dnevu miru v letu 1970 ^t'žavljani sveta, l’ ki se predramite v zori tega novega leta 1970, ‘■"■mislite se za trenutek: l'l>n vodi pot človeštva? "nes je omogočen celoten pogled, Preroški pogled. Človeštvo je na pohodu, to se I)ravi, da teži po vsak dan večjem obvladovanju sveta: misel, proučevanje in znanost ga vodijo temu osvajanju naproti, delo, orodje in tehnika spopolnjujejo to čudovito osvajanje. Cernu pa služi to osvajanje? Boljšemu življenju, bolj silovitemu življenju. Človeštvo, ki ga omejuje čas, išče svopo polnost življenja in jo dosega. Zaveda pa se, da bi te polnosti ne bilo, če bi ne bila vseobscžna, če ne bi zajemala vse ljudi. In prav zato si človeštvo prizadeva dobrine napredka razširiti k vsem narodom; teži k edinosti, k uravno-vešenju in popolnosti, ki jo imenujemo mir. Celo kadar ljudje delajo zoper mir, človeštvo teži k miru, „celo vojskujejo se v želji po miru'* (Sv. Avguštin, De Civ. Dei XIX, c. XII; PL 7, 637). Mir je dosledni cilj sedanjega sveta; to je namen napredka; to je končni red, ki k njemu težijo veliki napori moderne civilizacije (prim. Luč narodov, 36). Zato je še danes voščilo miru najboljše, kar bi mogli izraziti za čas, ki se bliža. Mir vam bodi, ljudje leta 1970. Mi oznanjamo mir kot glavni sad človekovega zavestnega življenja, ki hoče videti pred seboj svojo bližnjo in bodočo pot. še enkrat; Mi oznanjamo mir, ker je, motren z različnih strani, hkrati počelo in namen normalnega in stopnjevanega razvoja človeške družbe. Je počelo, to se pravi pogoj: ravno tako kakor avto ne more dobro delovati, če vsi njegovi deli ne ustrezajo namenu, za katerega je bil zamišljen, enako Se človeštvo ne more uspešno in ubrano razvijati, ako mu mir ne podeli njegove prvotne uravnovešenosti. Mir je vodilna misel, ki vodi človeški napredek; to je resnični in rodovitni zametek, ki iz njega izvira boljše življenje in miselno skladna zgo- dovina nas drugih ljudi. Je namen, to se pravi vrhunec pogosto mučnega in bolečega prizadevanja, s katerim si mi ljudje skušamo podvreči zunanji svet, da bi služil nam, in urediti našo družbo po redu, ki odseva pravičnost in blaginjo. Mi poudarjamo glede tega: mir je resnično življenje idealnega sestava človeškega sveta. Vendar s to opazko, da povemo prav, (mir) ni nepremično stališče, ki si ga je mogoče pridobiti enkrat za vselej; to ni negibna spokojnost. To bi pomenilo slabo umevati slavno av-guštinsko opredelitev, ki naziva mir „spokojnost reda“ (De Civ. Dei ŠiX, c XIII; PL 7, 640), imeti o redu abstraktno zamisel in ne vedeti, da je človeški red bolj dejavnost kakor stanje; odvisen je bolj od zavesti in volje, ki ga vzpostavi in ga uživa, kakor od okoliščin, ki so mu naklonjene; in ko je človeški rod ves tak, ostane vedno izpopolnjiv, torej se nenehno poraja in razvija; to je gibanje. ki vedno napreduje, kakor mora uravnovešenost poleta vsak hip vzdrževati sila pogona. Zakaj pravimo to? Zato ker so naše besede namenjene posebno mladim dušam. Ko govorimo o miru, prijatelji, vam ne ponujamo ohromljajočo in sebično negibnost. Mir se ne uživa; mir se ustvarja. Mir ni za odslej naprej dosežena raven; to je višja raven, ki morajo po njej ve.dno težiti vsi in vsakdo. To ni uspavajoči nazor; to je deontološki pojem, ki nas napravi vse odgovorne za skupno dobro in nas obvezuje, da vsakdo prispeva od svojih naporov za to njegovo stvar. Odkril bo, da so vse te nasilne ideje vsaj delno napačne, ker so partikularne, ozke, sebične. Odkril bo, da je v bistvu samo ena ideja resnična in dobra: (ideja) o vseobsežni ljubezni, to se pravi, o miru. In odkril bo, kako je ta ideja hkrati zelo preprosta in zelo težka; zelo preprosta sama v sebi: človek je ustvarjen za ljubezen, je ustvarjen za nnr; zelo težka: kako je mogoče ljubiti? kako je mogoče povzdigniti ljubezen k dostojanstvu vse-obseženega načela? kako more ljubezen najti mesto v miselnosti modernega človeka, ki je ves prežet z bojevanji, sebičnostjo in mržnjo? Kdo more reči, da ima ljubezen v svojem srcu? Ljubezen za vse človeštvo? Ljubezen za vse človeštvo v silni moči, za jutrišnje člo-veštvo, za napredno človeštvo, za Pristno človeštvo, ki pa ne more biti pristno, ako ni edino, ne po sili ali iz zainteresirane preraču-nanosti, sebično in varljivo, ampak v slogi bratstva in ljubezni. Mir se začne v globini src Ta učenec velike ideje o miru bo torej odkril, da je danes, takoj, Potrebna nova ideološka vzgoja za ^i*-- La, mir se začne v največji klobini src. Najprej je treba ta ^ir spoznati, ga prepoznati, ga boteti, ga ljubiti; potem ga bomo 'zrazili in vtisnili v prenovljene nravi človeštva, v njegovo modro-slovje, v njegovo sociologijo, v njegovo politiko. Zavedajmo se, ljudje, naši bratje, veličine tega pogleda v prihodnost; in opogumimo se, da se spoprimemo s prvim načrtom: vzgojiti sebe za mir. Treba je razmišljati Dobro se zavedamo nesmiselne navideznosti tega načrta, ki se dozdevno postavlja zunaj resničnosti, zunaj vsakršne instinktivne, filozofske, socialne, zgodovinske resničnosti... Zakon, to je bojevanje. Kako je bojevanje moč uspeha, in celo: bojevanje in pravičnost. Neizprosen zakon, ki se na novo rodi na vsaki stopnji človeškega napredka; celo danes, po strašnih izkušnjah zadnjih vojn, se vsiljuje vojna in ne mir. Prihaja do nasilja, ki spet najde svoje privržence in svoje laskavce. Prevrat daje ime in uglednost vsaki zahtevi po pravičnosti, vsaki prenovi napredka. To je usodno; edino sila odpre pot človeškim namenom. Ljudje, bratje, to jo tista velika težava, ki jo je treba premišljevati in razvozlati. Da bi bojevanje moglo biti potrebno, da bi moglo biti orožje pravice, da bi se moglo povzdigniti in biti velikodušna in junaška dolžnost. Mi tega ne zanikamo. Da bi bojevanju mogel slediti uspeh, temu nihče ne oporeka. Toda mi pravimo, da ne more tvoriti tisto svetlo idejo,, ki jo človeštvo potrebuje. Mi pravimo, da mir ni strahopetnost, to ni podla slabost; mir mora polagoma, toda, če je mogoče, takoj zamenjati nečloveško nasilje z nravno silo; mora zamenjati usodno in zelo pogosto varljivo učinkovitost orožja in nasilnih sredstev ter tvarne in gospodarske moči z razumom, z z besedo, z nravno veličino. Mir, to je človek, ki je prenehal biti volk za drugega človeka, to je človek v svoji nepremakljivi nravni moči. Ta poslednja mora zmagovati v svetu. In zmaguje. Navdušeno pozdravljamo prizadevanja modernega človeka, da bi v svetu in sodobni zgodovini utrdil mir kot način dela. kot mednarodno ustanovo, kot zakonito pogajanje, kot strogost do sebe v ozemeljskih in socialnih sporih, kot vprašanje, ki presega slepilo prisilnih sredstev in maščevanja. Važna vprašanja za zmago miru so že pri roki: najprej razorožitev, omejitev nuklearnega orožja, podmena priziva na razsodišče, zamenjava tekmovanja s sodelovanjem, miroljubna ' koeksistenca med različnimi ideologijami in sistemi vladanja, upanje, da bo dol vojaških izdatkov določen za pomoč narodom v razvoju. Tako mi priznavamo kot prispevek za mir dejstvo, da odslej naprej povsod obžalujejo terorizem, mučenje jetnikov, maščevalne zadušitve nad nedolžnim prebivalstvom, koncentracijska taborišča za civilne jetnike, pobijanje talcev, itd. Vest sveta ne trpi več podobnih zločinov, ki zvali lastno krvoločno ne- človečnost v nečasti na tiste, ki jih izvršujejo. Ni naša stvar soditi o sporih, ki trenutno ustvarjajo nasprotja med narodi, rasami, plemeni in socialnimi razredi. Je pa naše poslanstvo, da vržemo med ljudi, ki se bojujejo med seboj, besedo „mir“. Naše poslanstvo je, da spominjamo ljudi, da so bratje. Naše poslanstvo je naučiti ljudi ljubiti se, spraviti se med seboj, vzgajati se za mir. Zato mi izražamo odobravanje, osrčevanje, svoje upanje vsem. ki pospešujejo to vzgoje-slovje miru. Za to leto vabimo tudi odgovorne osebe in skupnosti, glasila javnega mnenja, politične osebnosti, učitelje, umetnike in posebno mladino, naj odločno hodijo po tej poti prave in vse-obsežne civilizacije Treba je priti do učinkovitega obhajanja svetopisemske prerokbe: pravičnost ir» mir sta se srečala in se poljubila. Beseda o dolžnosti In za vas, bratje in sinovi v isti veri v Kristusa, dodajmo besedo o dolžnosti, ki pripada nam, kakor pravimo, naučiti ljudi ljubiti se, spraviti se med seboj, si odpustiti. Glede tega smo točno poučeni od Gospoda Jezusa: imamo njegov zgled, imamo poroštvo, ki ga sprejme z naših usten, kadar izgovarjamo očenaš in izrekamo dobro znane besede: „Odpusti nam naše dolge, kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom." „kakor“ je strašen (vzpostavlja enačbo, ki, ako se uresniči, zagotavlja naš uspeh v načrtu odre-šonja; ako pa se ne uresniči, more biti nam v obsodbo) (prim. Mt 18, 21-35). Oznanjati evangelij odpuščanja sp more zdeti zgolj človeški politiki nesmiselno, ker v naravnem redu pravičnost redko spravi v sklad to odpuščanje. Toda v krščanskem, to je nadčloveškem redu to ni nesmiselno. To je težko, toda ne nesmiselno. Kako se končujejo spori v navadnem svetu? Do kakšnega miru privedejo? V zahrbt-nem in srditem razvoju nasprotij v tej zgodovini, ki je naša, (zgodovina) ljudi, polnih strasti, napu-ha in mrženj, je mir, ki zaključi sP°r. navadno gospostvo, zatira-nje» jarem; slabotnejša stranka, Premagana stranka se jim podvrže ln jih trpi po sili, toda pogosto v Pričakovanju maščevanja v pri-odnosti ;sprejme sporazumno soglasje, a ta sporazum skriva hi-Pavščino sovražnih src. Ta, zelo pogosto lažni in nestalni mir pogreša Popolno rešitev spora, to se pravi 0e in matere ob mejah življenja. Kaj je življenje Ge se vprašamo o bistvu življe-nia, kot se javlja v celotni naravi, od rastlinskega, preko živalskega do človeškega življenja, katero pa sicer v telesnem pogledu Pe presega živalskega, bomo takoj začutili, da nam definicija ni kaj Posebno potrebna. Kdo ne ve, da je v rastlini neko počela, ki ga npr. v kamnu ni, tako namreč,, da napra-v' rastlino sposobno, da se organsko veča, sama hrani, skrbi za samoohranitev in za razmnožitev, m 'la končno tudi izumre. Vse to nam je tako preprosto in lahko spoznat-n°- Če pa bomo vprašali filozofa. naj nam življenje logično opredeli, Ka bomo spravili v zadrego, ker se Pajbrž ne' bo upal tvegati nekaj oesed, v katere bi zajel v splošnem ^Cs čudoviti pojav življenja, in bi cPtil, da nalogi ni kos. Lahko pa bi Pri njegovem odgovoru prišli v le-P° zadrego mi sami, ker bi nam narasel celo kopo definicij, katere bi Pabral iz številnih filozofskih spisov. Vsaka od teh definicij nam ne- kaj pove, vsaka ima nekaj prav, a vse so tudi zelo daleč od tega, da bi popolnoma zadele bistvo pojma življenja. Ali nas že to ne opomni na čudovitost življenja, ki mu ne moremo prešteti vseh možnih pojavov, mu ne moremo pogledati v dno. A globokost skrivnosti nam ni odmaknjena, ni nam kot dno v oceanu, ki je zavito v temo in zavarovano s strašnim pritiskom vodnih mas. V skrivnostih življenja se gibljemo, se zbližujemo in odbijamo, gradimo in rušimo, nastajamo, se izpopolnjujemo in umiramo. Življenje je v nas in odvisni smo od življenja, ki nas obdaja, pa mu ne vemo logične definicije in so nam zakrite še neizmerne globine življenjskih pojavov. Življenje tudi predmet našega občudovanja Življenje pa ni samo predmet naše radoznalosti, ki nam ostaja nezadovoljena, ampak je tudi predmet našega občudovanja. Če ugotavljamo čudovito smotrnost v svetu, moramo to predvsem ugotoviti za živo naravo. Ena sama enosta-nična pražival je tako čudovito bitje, da nam ob njem zblede Vse veličastne zamisli človeškega uma. Kaj bomo rekli o višje organiziranih živih bitjih, v katerih je vsaka funkcija posameznih delov in organov zaradi celote, vse je povezano in soodvisno, vse v medsebojni službi. Pri tem pa ni potrebna nobena zunanja kontrola, vse se godi samo iz sebe, iz notranje- Ka počela. Opazovanje žive narave, kateri je človek modernih velemest nekako odmaknjen, mora mislečega in čutečega človeka spraviti v globoko občudovanje, ki pa je končno v zavesti, da je tudi sam sicer čudovito ustvarjen, a je v osebnih zmožnostih tako zelo omejen. Zato opažamo pri velikih znanstvenikih, raziskovavcih življenja, toliko večjo skromnost, kolikor globlje prodrejo v skrivnosti narave. Življenje — moralna vrednota Zavest, da je življenje tako nekaj veličastnega, pa nas mora peljati k spoštovanju življenja. Če smo nekdaj preganjali pri otrokih nagnjenja k razdiranju ptičjih gnezd, mučenju mačk in drugih živali, to ni bilo samo zato, da se v mladostniku ne razpase krutost in uničevalni nagon, ki bi sc pozneje uveljavljal tudi proti ljudem, ampak ker je v splošni zavesti, čeprav samo v globinah, da je nepotrebno uničevanje življenja zlo ravnanje. Ko učitelj v zgodbi o učilni zidani ugotovi, da v svojem srcu prida ni tisti, ki uničuje ptičji rod, ne misli samo na trdosrčnost, ki je napaka temperamenta ali značaja, ampak na zablodo ravnanja, ki je moralna napaka. Stvarstvo je dano človeku, da mu služi, ne da je predmet njegovih kapric in objestnosti. Ne mislimo zavračati dopustnosti lovskega športa in zabave, saj narava človeku služi tudi za razvedrilo. Zavrniti je treba naslajanje nad uničevanjem zaradi uničeva- nja, ko se daje prosta pot nižjim nagnjenjem, kot se uveljavljajo pri izletih v trganju cvetov, ki pa se oveli pomečejo proč, preden se izletniki vrnejo domov. Če govorimo o vrednosti življenja v splošnem, pa nam je treba posebej poudariti vrednost človeškega življenja. V človeku namreč življenje ni samo počelo dejavnosti, ki obvezuje k ohranjanju od zunaj, ampak je na človeško bitje navezano še z drugačnimi vezmi. Človek posameznik ima namreč pravico do življenja. Rastlina in žival pravice do življenja nimata, zato ne moremo govoriti, da se jima ob zlorabah godi krivica, človek pa ima pravico do življenja, naj se tega zaveda ali ne. še več, tej pravici se niti ne moremo odpovedati, ker bi sc s tem odpovedal svojemu bistvu. Vsak človek, naj bo v katerem koli stanju razvoja ali drugih okolnosti, ima pravico do svojega življenja, čeprav s to pravico ne more razpolagati. Prostovoljno se lahko lastno življenje žrtvuje samo indirektno zaradi višjih nagibov, odvzame pa sc lahko samo v pravični vojni, v silobranu in kot kazen za zločin. Morda se bo zdelo, da je odveč toliko poudarjati vrednost življenja in posebej človeškega življenja. Vendar se zdi, da to ni odveč. Naj imamo še tako zdrave in trdne nazore o življenju, smo vedno podvrženi vplivom okolja, ki se ne označuje po globokem pojmovanju življenja. Stika z naravo imamo malo, življenjskih po- trebščin si neposredno ne pridelu-jemo, ne moremo redno opazovati razvoja življenja v naravi. Odtod tista pretirana, včasih smešna reakcija raznih ljubiteljev živali, nenaravni izrazi sočutja z drevc-s°m, ge ga preveč obžagajo, in drugi podobni pojavi, ki pa veliko večino pustijo popolnoma hladno. Tudi proti človeškemu življenju ima naše okolje preveč' hladen °dnos. Spomnimo se, kako nas je nekdaj pretresla vsaka novica o kr-. vavem zločinu ali smrtni nezgodi. Zdaj vsak dan slišimo tudi o množičnih nesrečah in pobojih, pa se 1(0 m a j ustavimo ob njih, morda samo toliko, da pomislimo, kako bi se tndi nam moglo kaj takega zgoditi. Ta neprizadetost je lahko razum-*üva, ni pa pohvalna, in ni prav, Že ji zapademo. Pritisku javnega mnenja, posebno o posameznih primerih ob mejah življenja, pa se nam je treba upirati tudi z obnavljanjem in poglabljanjem načel zdrave pameti in krščanske morale. Ob začetni meji življenja Ustavimo se najprej ob začetni meji življenja in preglejmo okoli-žčine, ki spremljajo človeško bitje Pred rojstvom, v zvezi z vprašanjem o dopustnosti posegov v njokov razvoj. Govoriti nam je pred-Vsem o abortu, ki ga je naš pred-v°jni kazenski zakonik imenoval odprava ploda, sedanji pa ima zanj Jmr ljudski izraz splav. Seveda ne b°mo govorili o spontanem splavu ni' tak^m, ki je nastopil kot po- sledica nezgode, ampak o namerno povzročenem splavu. Splav je zločin, ki najbolj označuje nizko moralno stopnjo sodobnega sveta. Statistike o njem so povsem nezanesljive, saj velika večina teh kriminalnih posegov ostane skrita. Splošen vtis pa je, da je danes splavljanje nekaj zelo- pogostega in je o njem vest skoraj povsem otopela. Čeprav si o teh stvareh ljudje pripovedujejo na ušesa, pa pri tem skoraj ne kažejo sramu in občutka krivde. Kaj je splav Splav je prostovoljno izr in jen j e telesnega ploda, ki je nedozorel in nezmožen samostojnega življenja, iz materinega telesa ali usmrtitev ploda znotraj matere. Prostovoljnemu, hotenemu splavu se pribli- žuje tisti, ki morda ni bil naravnost zaželjen, a je bil povzročen po hudi neprevidnosti matere ali drugih oseb. Tudi v takih primerih lahko govorimo o neki krivdi. Plod praviloma dozori s sedmini mesecem ali točneje z 28. tednom. Po tej meji je plod sicer dozorel, a je nedonošen in je njegova ločitev od matere samo prezgoden porod ter mu je življenje mogoče rešiti. Pred to mejo pa je plod izven matere obsojen na neizogibno smrt. Moralni filozofi se ukvarjajo z vprašanjem, kdaj prejme plod duhovno dušo. Po Aristotelu še zdaj nekateri uče, da se to zgodi med 40. in 80. dnem po spočetju, vendar je danes večina mneiTja, da novo bitje prejme dušo pri spočetju. Težko je namreč filozofsko razložiti strogo smotrnost, s katero se razvija človeško telo v instrument duha, če se ne priznava, da je duhovna duša od vsega začetka njegovo formalno počelo. Sicer sholastiki niso nikoli izvajali iz Aristotelove teze, da splav pred 40. ali 80. dnem ni zločin. To sicer res ne bi bil umor popolnega človeka, a bi bil protinaraven napad na življenje, ki je določeno, da prejme duhovno dušo. Sicer pa uničenje življenja, ki je vsaj po verjetnosti človeško življenje, kaže na moriv-ska nagnjenja in je z moralnega vidika pravi umor. Za umor gre v vsakem primeru, tako če gre za strokovno izveden poseg na modernih „zdravstvenih“ postajah, kot se to dogaja v naši domovini, ali pa če se uporabijo najbolj primitivna in banalna sredstva, kot jih priporočajo „dobre“ sosede in poklicne mazačke. Kaj določajo državni zakoni Splav vse moderne zakonodaje kazensko preganjajo. Pri tem delajo v odmeri kazni veliko razliko med splavom in navadno usmrtitvijo. Razlikujejo pa tudi med okoliščinami, ali je bil splav storjen s privolitvijo žene ali ne in ali so nastale za njeno zdravje in življenje zaradi splava hude posledice. Zanimivo je, da je predvojni jugoslovanski kazenski zakonik določal za ženo, ki si sama odpravi ali privoli, da to stori kdo drug, kazen v približno istem obsegu kot argentinski zakonik, medtem ko je zdaj veljajoči zakonik v Jugoslaviji odpravil kaznivost za mater, ampak se kaznuje samo tisti, ki ji pomaga ali ji na njeno prošnjo odpravi. Ni mogoče zanikati upravičenosti, da se oprosti kazen ženi, ki si sama odpravi v takih okoliščinah, ki njeno krivdo občutno zmanjšujejo. Črtanje tipa kaznivega dejanja pa kaže na moralno degeneracijo, ki sicer pri .komunističnem režimu ne preseneča. Čeprav države po svoji kaznovalni oblasti preganjajo splav, s čimer ga seveda poprej proglašajo za protipravnega, torej za socialno zlo, pa so v modernem času, ki ni naklonjen otroku, začele upoštevati nekatere razloge, zaradi katerih splavljanja ni kaznovati. Gre za tiste znane indikacije, ki so razvrščene nekako v štiri skupine. (Nadaljevanje prihodnjič) Po božjem usmiljenju spet stojimo Pred vrati posta, ki se začne v sredo, na pepelnico, To je dragocen čas za Paše duhovno oblikovanje in za dostojno pripravo na praznovanje velike odrešitvene skrivnosti, na veliko noč. Danes često govore o prenovi nravnih vrednot, o prebuditvi osebne vesti, o Poglobitvi verskih nagibov, o učinko-v*tem trudu za socialno pravičnost in mir. Kdor zna poslušati učiteljski glas Cerkve, bo vse te nagibe našel v vajah postnega časa. Post nas kliče k Potranji prenovi, v šolo pokore, mo-Utve in ljubezni, ki jo je učil Kristus ’P modro nadaljuje Cerkev. Naj ne bo ta čas za nas prazen in nekoristen. S Pripravljenim srcem poslušajmo navdihe milosti. Cerkvena postna zapoved je zaradi današnjih razmer zelo lahka. Božja zapoved delati pokoro pa veže vse. Cerkev opozarja, naj verniki poleg težav in stisk, ki jih nudi vsakdanje življenje; svoje telo zatirajo še s kakimi prostovoljnimi dejanji zatajevanja in tako spolnijo božjo zapoved o pokori. Načini pokore so trije: molitev, post, miloščina. Posebno v postnem, spokornem času naj bi se vadili v odpovedi. Odpovejmo se zabavam, kinu, alkoholnlim pijačam, tobaku in podobnemu. V postu zlasti radi molimo žalostni del rožnega venca in križev pot. 'Spokornost obsega tudi dela ljubezni, dela telesnega in duhovnega usmiljenja, miloščino v vseh oblikah. SIkrbimo npr za zanemarjene in zapuščene bolnike, za telesno ali duhovno zapuščene otroke. Prenehajo naj se medsebojni prepiri in mržnje v družini, sovraštva naj se poravnajo. Velikodušno si odpuščajmo. Varujmo se grehov jezika, postimo se v govorjenju, da bomo obrodili vreden sad pokore. Nekaj o hinduizmu Sicilijanski mislec, pesnik in asket Lanza del Vasto, znan po svojem svojskem redovništvu in .po svojih knjiKah: „Romanje k virom“, „Komentar k evangelijem ‘ in „Juda“, si že veliko let prizadeva za medsebojno spoznavanje in zbliževanje krščanstva in hinduizma. On sam je dalje časa preživel v Indiji ob Gandhiju in prepoznal ter privzel več hinduističnih prvin. V Buenos Airesu je že večkrat budil zanimanje tudi za vzhod. V Buenos Aires prihajajo pogosto tudi jogi iz Indije, ki po raznih krožkih razlagajo, kako z dihalnimi vajami lahko dosežemo telesno sproščenost in počitek in sploh obvladanje svojega telesa. Nekateri tudi uvajajo v premišljevanje in zbranost. Med publiko je brez dvoma precej snobizma, ki leta za eksotičnimi osebnostmi in nenavadnimi dogodki, so pa tudi drugi, ki skušajo odkriti in privzeti prave vrednote tudi iz vzhodnjaških verstev in filozofij ter načinov življenja. Znano je, da so šli v Indijo tudi beatlesi, prebili nekaj tednov na tečaju za premišljevanje ter obvladanje samih sebe, nato pa se nenadno vrnili domov ter se norčevali iz vsega. Kaj je pravzaprav hinduizem? Hinduizem je verstvo, ki se je razvilo s prihodom arijcev v Indijo ok, 1500 let pred Kristusom. Spojilo je nekatere prvine domačinov s prvinami prišlecev. Hinduizem je sad, ki je zorel počasi iz človeškega izkustva. Rodili so ga neutrudno preiskovanje lastnih globin, nepretrgano razmišljanje in silna prizadevnost, da se ničesar ne izgubi iz bogate zakladnice skušnje. „Hinduizem — pravi Gandhi —-je neutrudno iskanje resnice, je religija resnice. Resnica je Bog. Poznali smo zanikanje Boga, nikdar pa ne zanikanje resnice.“ Odprtost, prožnost in strpnost hinduizma ne poznajo meja. Hinduizem lahko objema primitivni politeizem in obenem najbolj prefinjeno filozofijo. Zato pa je tudi praktično nemogoče, pokazati kako določeno božanstvo kot izključno hinduistično. Zemeljske danosti, življenje, veselje, osebnost, ljubezen so za ,hin-duiste le varljiv videz in vir bolečine. Trpljenju ne moremo ubežati drugače kot z odpovedjo in zbranostjo. Ta pobeg je v tem, da se „jaz“ (Atmanj spovrača v „vse“ (Brahma). človek mora priti do spoznanja, da je Atman enak Brahmi. Brez zavesti in brez čustva, brez ljubezni in brez lastne osebnosti, v Popolni istovetnosti z „vsemi“, se človek lahko izogne nestalnostim in nezgodam bivanja. Tisti, ki se ne povzpne tako visoko, se mora po svoji smrti zno-va roditi in sicer v skladu s svojim zadržanjem in svojimi dejanji. Ponovno utelešenje je lahko v nižje bitje, npr. v kako žival, ali pa v višje bitje, npr. v bolj popolen tip človeka. Pri tem nauku je znamenito to, da nekdo lahko hodi po zgrešeni Poti, ne da bi to nujno vključevalo nehvaležnost in skrunjenje ljubezni. Hinduizem pravzaprav ne po-^na greha. Hinduistična družba je razdeljena v kaste. Prvo sestavljajo duhovniki, drugo vojščaki, tretjo trgovci in kmetje, četrto pa podložniki. Pod vsemi temi so pa še brezpravni parie brez vsakega družbenega razreda. Te kaste so ntemeljene na veri o preseljevanju duš. Notranjost in duhovnost zavzemata pri hinduistih zelo pomembno Hinduizem je narodna religija Indije z 220 milijoni vernikov, je 'mrski okvir, v katerem milijoni ■'ndi doživljajo božjo skrivnost in 'mklajajo svoje življenje z njego-v'mi postulati. Krivično in naivno bi bilo, če bi hoteli hinduizem zavreči z osmeše-njem ali zmiganjem ramen. Mnoge njegove drže so globoke in bogate in so po svoje pot k odrešenju. Živjenje dojemajo predvsem kot bolečino. Dejansko je naravnost pretresljiva beda indijskih množic. Rešitev iz tega stanja iščejo predvsem v kontemplaciji in v askezi. V tem pogledu je njihovo zadržanje preveč pasivno. Uče človeka, naj se skloni pred usodo ih se ji vda. Človek naj ostane notranje trden, prost poželjivosti in sporov, vendar beda bo še zmeraj ostala na svetu kot neogibna usoda. Človeška beda je olajšana le v notranjosti krepostnih ljudi, ne v svetu. Ker jemljejo svet le bolj kot zunanji videz, ne začutijo zadosti vzpodbude, da bi ta svet zboljSevali. Še večnost ne pojmujejo in ne pričakujejo kot srečanje v ljubezni ali razpon osebnosti, ampak kot razkroj osebnosti, ki izgine v „vsem“. Hinduist se resignira na siromaštvo na tem svetu in na odpoved vsestranskemu razvoju svoje osebnosti in tudi na odpoved zavestni in osebni sreči v onstranstvu. Katero pot bo ubral do sedaj preveč statični hinduizem v današnjem in jutrišnjem tehničnem in dinamičnem svetu, je težko predvideti. Če se bo otresel z drugimi anahronističnimi lastnostmi vred tudi vsega pozitivnega in dragocenega verskega izkustva, bi bila velika škoda. J. š. MOLITEV IN TISTI Kl TRPE Profesorica Germana Somma-ruga od Mednarodnega središča za pomoč bolnikom je preučevala stališče bolnikov do molitve. Izjavila je, da so izjema tisti ljudje, ki tudi v bolezni globoko duhovno žive. Večkrat bolezen ovira molitev ne pa milosti, ki more delovati v bolezni in po njej. Človek postane zaradi bolezni iznenaden in zbegan, pa tudi obupan. Vsega tega ga more rešiti dobra molitev. Ta pa je odvisna od različih psiholoških činiteljev, od duhovne priprave nanjo, od različnih načinov pojmovanja pomena življenja in duhovnih vrednot ter od okolja, v katerem živi tisti, ki trpi. Zelo različno se vede v bolezni otrok, mladenič, veren in neveren človek, kadar je bolezen resna, težka, dolgotrajna. Tedaj more biti molitev samo krik ali molk. To se dogaja zlasti tedaj, kadar tisti, ki trpi, ne ve ničesar povedati in na nič misliti. Tak bolnik je ubožec, ki Ha-že svoje rane, pa niti ne premakne svoje roke. Tudi to more biti molitev. Bolnik more tudi prositi, naj gre od njega kelih trpljenja. Tudi to more biti uspešna molitev. Sin govori s svojim Očetom tako, kakor pač zna, da prosi, roti, joka. S svojim pogovorom obnavlja stik s svojim Očetom. Večkrat je bolnik ves poln trpljenja. Mi pa kar razumeti ne moremo njegovega odpora, odklanjanja molitve in njegove groze pred različnimi molitvenimi obrazci. Vendar jih odklanja samo iz utrujenosti. Bog je Oče in ve za vse to. Razume svoje otroke, ki trpe in jih ljubi. Včasih Bog dopusti, da se pogreznejo v brezno ponižnosti, da tam najdejo Boga in spoznajo Kristusa v uboštvu njegovega trpljenja. Prav tedaj je tudi mogoče razumeti s pomočjo božje milosti pomen tistega življenja, ki je vstalo iz smrti Križanega. Človek čuti navzočnost Kristusa in tisto njegovo trpljenje, ki ga nadaljuje v svojih lastnih udih. Skrivnost Kristusovega trpljenja včasih tudi nekatoličane pridobi za molitev. Danes mnogo govorimo o vrednosti skupne molitve. Bolnik more to molitev opravljati le včasih, ob nekaterih priložnostih. Tudi bogoslužna molitev je dragocena za trpečega človeka, kadar mu bolezen dopušča, da se je udeleži, posebno bogoslužje bolnikov, če so se ^anj prej dobi’o pripravili. Važno je. da vsakemu pomagamo, da bö našel svojo molitev in da ga pripeljemo do spoznanja, da je tudi tedaj, kadar prav nič ne more moliti, pred svojim Očetom in Bogom, k' ne zahteva ničesar drugega od njega kakor to, da je ponižno Pred njim. Važno je spraviti bolnika iz njegovega majhnega zaprtega sveta ter ga odpreti Bogu in odpreti tudi drugim. Včasih je tudi od zdra-vih odvisno, kako bolniki mislijo 0 molitvi in trpljenju. Treba je sodelovati pri tem, da se bo ljubezen, 8 katero bolnik trpi, spremenila v darovanje in molče spoštovati skrivnostno delovanje neskončno dobrega Boga. Delati moramo tudi za to, da bo bolnik spoznal, da jih mnogo zanj moli. Kadar bolnik °dpre svoje srce skrivnosti Kristu-sovega trpljenja, je že gotovo, da je od upornosti prišel do miru, epanja, vdanosti in darovanja. Tisti, ki trpe, večkrat zelo pogrešajo zakladov duhovnega boga-8tva: branja, zakramentov, dobre hesede. Molitev je bogastvo, ki ga je treba hraniti. Zadnji del svojega predavanja je profesorica Sommaruga posve-iila starim ljudem. Ni starosti, am-Pek so stari le ljudje. Starost bi korala biti doba posebne lepote, Rečanih in dobrohotnih misli, doke notranjega miru in ljubezni d° ljudi, nepretrgana radost neiz-rekljivcga upanja. Toda večkrat je drugače, ker je {riza vere in upanja; ker manjka ljubezni do življenja, strahu pred smrtjo; ker se zavedamo praznote, negotovosti, nekoristnosti, jeze zaradi drugih, ljubosumnosti, slabe volje, puščobe. Vse to vpliva na molitev. Včasih ima sebičnost močne korenine, žalost prodira v velike globine, osamelost pa povzroča zelo bridke bolečine. Zato se stari ljudje nič več ne morejo zbrati k molitvi. Kljub temu jim je Bog zelo blizu; treba je le, da smrt pretrga zagrinjalo telesnega življenja. Mladi ljudje so dolžni pomagati starim ljudem, da bodo upirali svoje oči v luč, da bodo znali moliti brez mnogih besed, živeti v duhu molitve vsakdanje življenje in ga z ljubeznijo sprejeli kot Zadnji del prvega cilja. G. M. ALI JE POST ZASTAREL? Kristjani se pripravljamo na veliko noč s štiridesetčlanskim postom. Mnogi vidijo v postu samo negativno stran, le nekako pokoro za greh. V resnici pa ima post nadvse pozitivno vlogo in pomen za naše zdravje, za našo duhovno rast in za naše medsebojno sožitje. Morda za koga presenetlijva ugotovitev: eodobna znanost o prehrani potrjuje pravilnost naših verskih predpisov o postu. Pravila zdrave prehrane priporočajo npr. vsak teden en „vegetarijanski“ ali postni dan, ob prehodu iz zime v pomlad pa celo postno kuro. S postom organizem ne oslabi, temveč se okrepi. Zaradi manjšega dovajanja hrane se organi odpočijejo in opomorejo, iz telesa se izločijo razni strupi in nedelavne celice. Tako se celotno telo obnovi in prerodi. S postom prenovljen organizem se laglje in bolje posveti duhovnemu ustvarjanju. Človekov duh in snovnost sta v bitni sovisnosti. To je že staro spoznanje, zato so se veliki modreci postili. Ko človek svojega duha nekoliko sprosti pritiska telesnih zahtev, laglje odkriva duhovne vrednote, se poglablja v razmišljanje in molitev. Misel se vse bolj otresa vsakodnevnih skrbi, vedno bolj se umirja, spoznava svoje slabosti in bolj razumeva bližnjega. Iz tega se že poraja čut vz&jem- nosti in krepi navdih za dobra dela in pomoč bližnjemu. Vse začnemo dojemati v novi luči: naši in tuji problemi postajajo enostavnejši, nekako laže rešljivi v medsebojnem razumevanju in vzajemni pomoči. In kam naj s tem, kar nam zaradi posta ostane? Odgovor je na dlani: daj to potrebnim, lačnim, raztrganim, brezdomcem, ki jih je na svetu vedno več. Narava daje kruha za vse, le ölovek je tisti, ki ga ne zna pravilno pridobivati in pravilno razdeljevati. Spoznati moramo najprej, kaj nam je res potrebno za naše zasebno in občestveno življenje. Ko smo spoznali, kaj je v nase resnično dobro in skušamo to z iskreno voljo in izprošeno milostjo tudi doseči, ustvarjamo istočasno zavestno in neogibno dobro tudi svojemu bližnjiku in po njem občestvu. Post, ki ga nam Cerkev tako modro svetuje (in vse manj predpisuje), naj preraste samo spokorniški okvir in seže prav do korenin našega zasebnega in občestvenega življejnja. Znova in znova se povračamo na to važno vzgojno vprašanje. Saj je toliko porednih otrok in so med njimi takšni, ki so velikokrat kaznovani, Pa tudi takšni, ki kazni pravzaprav ne poznajo. Kaj je torej prav: kaznovati ali ne? Francijeva mati trdi, da mora svojega sina čestokrat kaznovati. Lenkina mati pa pripoveduje, da jo hčerka uboga, ne da bi bila kaznovana. Zdi se ji, da s kaznovanjem ne more doseči, da bi med njima stalno vladalo razumevanje in zadovoljstvo. Petrova mati je mnenja, da je kaznovanje otroka umestno, kadar so za to dani gotovi pogoji. Vendar kazen ne sme pustiti posledic, ki so kvarne telesu in duši. Nekateri kaznovani otroci so namreč po prejemu kazni še bolj neugnani, kot so bili preje. „I, kaj, takrat malo potrpim, pa je...“ pravi M. K. ALI SVOJE OTROKE KAZNUJETE ? Franci, ki se prav nič no poboljša. Lenka postane tiha in potrta, da se takoj vidi, da je bila kazen zanjo prestroga. Peter se zaveda, da je kazen zaslužil in — ga je sram radi tega. Franci raste v družini, kjer mati za vsako malenkost hitro vzroji in je tudi s kaznimi radodarna, Lenka in Peter pa rasteta v družinah, kjer vladata ljubezen in medsebojno spoštovanje. Že prizvok v materinem glasu zadostuje, da se zresnita. Sta ubogljiva in vljudna, ker imata svoje starše rada in ker želita, da bi starši bili zadovoljni. Lenka vidi, da sosedje njene starše spoštujejo in cenijo in jih zato hoče posnemati. Znano je, da otroci iz srečnih družin stremijo, da bi bili povsem podobni svojim staršem. Lenka posnema mamico v izražanju, v kretnjah, v ljubezni in nežnosti. Njen brat skuša posnemati očeta v njegovem vestnem delu, v pripravljenosti za pomoč, v preudarnosti in ker ga ima rad, se njemu na ljubo pridno uči. Učenje ima za svojo dolžnost in kot tako jo mora dobro opraviti, saj je pri svojem očetu videl, da svoje dolžnosti vestno izpolnjuje. Kljub dobri volji otroci le ne storijo vedno vse dobro in prav. Primanjkuje jim izkušenj in zato večkrat naredijo nehote kakšno nerodnost. Zato je naloga staršev, da jih vedno opominjajo in učijo. Mamica navaja Lenko na lepo vedenje, njenega bratca na sožitje s prijatelji, na odpoved itd. Dopoveduje jima, kako morata delati, da „bo prav“, ker je tako prav, ne pa ker se njej tako zdi. Med njimi raste misel, da otroka sprejemata in si tudi želita materinih opomb in nasvetov. Lenka in njen brat pa sta tudi — kot vsj zdravi otroci — prebrisana in včasih mamico preizkušata. Ko uvidita, da je mati dosledna, kaj hitro popustita. Materina doslednost preide na otroka, ki postane dosleden tudi v svojem malem svetu. Peter ima včasih svoje „muhe“. Zadnjič je npr. moral spremljati mamico na obisk, čeprav bi se raje igral na vrtu. Zato se je namenoma tako grdo vedel, da je bilo mamico sram. Ne vprašajte, kaj je bilo, ko sta se vrnila domov! K sreči se je Peter zavedal, da je kazen zaslužil... ker je namerno delal slabo. Francijeva mati dečku velikokrat grozi. In groženj ne izvede. Zato so popolnoma odveč. Kaznuje ga, čez kratek čas pa ga zopet boža, pred sosedi vpije nanj in se čezenj pritožuje, ko sta pa sama doma, mu daje slaščice... Jasno je, da se je dečko na njene izbruhe in jezne besede navadil in jih ne upošteva ter jih enostavno presliši. Je trmast in zagrenjen. V bistvu pa je dober otrok. Počasi se mu vzbuja občutek, da ga niati ne razume in počasi raste v njem odpor do vsega, kar je v zvezi z njo... Kaj bo z njim, ko bo dorastel? Starši navadno tako vzgajajo otroke, kot so bili oni sami vzgojeni. Lenkini in Petrovi starši so rastli v srečnih okoliščinah in v družinah. V svojih družinah so vzpostavili enako vzdušje in vzgajajo otroke tako, da je kaznovanje skoro nepotrebno, ali pa le zelo redko. Francijeva mati je imela težko mladost, ki je bila polna razoče-ranj in trpljenja. Že njeni starši so živeli v neurejenih družinskih razmerah. Torej sama sebe ni našla in zato tudi svojemu otroku ne zna pomagati in ga razumeti. Ali se vam ne zdi, da je ona bolj potrebna pomoči, kakor njen sin? Priredila P. D. Gledala sem jih in premišljevala. Na odru so stali. Lepi, mladi, dobri, sposobni, polni življenja. Cvet naše mladine! A kar je tisti trenutek najbolj prevzelo: slovenska beseda jim je tekla iz ust kot živ vir, čista, pojoča, iskrena. Prihajala jim je iz src. Bog me! Da je to mogoče! Več tisoč kilometrov daleč od rodne žemlje njihovih očetov, rojeni in živeči med drugo krvjo, pijoč vse-učiliško modrost med drugim narodom — pa je njihova materina beseda vredna Cankarjevega slavospeva o Nebesih pod Triglavom! To je čudež, „slovenski čudež“! Gledala sem jih in razmišljala. Njihove besede so legale kot bal-zarn na odprte rane, ki jih slovenski zdomci nosimo v srcih. Da imamo vod, ki razume našo bol, naše ideale, naše napore! Spomnila sem se Velikonjevih Amerikancev in dedove žalosti zaradi sinove hladnosti in vnučkovega nepoznanja dedove govorice. A nas naš rod razume. Razume in čuti. Boli ga in hoče pomagati. To je naše upanje v brezupnem. To je naše zadoščenje in naše plačilo. Kdaj nam je vzcvetel ta rod? Kako Je bilo mogoče presaditi isto mišljenje, isto čustvovanje sredi borbe za kruh, za streho, za ustalitev sredi velikega novega sveta v srca mladih? Bila je ljubezen. Ljubezen do slovenstva. Samo ona to zmore. Prinesli smo jo s seboj in jo nosimo v globini srca z vero v Boga kot najdražjo svetinjo. Otroci so jo prejeli od nas z življenjem, z vsakdanjim kruhom. In Bog je blagoslovil to rast. Dala nam je prvih cvetov slovenstva v svetu. Še sedaj jih vidim. Sestero jih je bilo na odru. Pa bi jih mogli postaviti še šest in še nekajkrat šest. In potem? Potem... Potem bi bilo teh cvetov vedno manj. Se manj, dokler jih ne bi bilo več... Ker ne bi bilo več slovenskih družin? Nd. Ampak ker ni več v njih ljubezni do slovenstva. Ker so ostali le zgolj Amerikanci. M. B. Smisel in moč mladim naporom Avgust Ruville je bil velik oboževalec francoskega pisatelja Voltaire-ja'. Navduševal se je za njegove svobodomiselne ideje in brezverske nauke, po katerih je vzgajal tudi svojega sina. Ko je sin nekoč izrazil željo, da bi rad osebno videl pisatelja, mu je oče rad ustregel. Šla sta na Voltaire-jev dom. Po običajnem pozdravu je Ruville predstavil svojega sina in rekel: „Pripeljal sem ga, ker bi vas rad videl. Vzgajal sem ga povaših naukih in po vašem zgledu.“ Voltaire je nagrbančil čelo in dejal: „Mislim, da bi bilo bolj koristno, ako bi ga seznanili s katekizmom in ga vzgajali po Kristusovem nauku in zgledu.“ PRETI NAMA LOČITEV B. P. Poročilu sva se pred tre-•tti leti. V zakon so naju vodili najlepši družinski ideali. Rekla sva, da se ne bova poročila samo za nekaj let, marveč za vse živlejnje. Izgradila si bova toplo družinsko gnezdo, ki naju bo osrečevalo. Najina ljubezen ne sme poznati zatona. Zato sva se poročila cerkveno. Računala Sv;>, da nama mora Bog pomagati. 1‘rvega otroka sva sprejela z velikim veseljem, čeprav je ona med nosečnostjo mnogo trpela. Sedaj Pričakujeva drugega. Vse je kazalo na najbolje. Toda medtem se je v najino družin-sko življenje zajedel črv. Moja že-ni' je postala nemogoče ljubosumna. dajem ji za to nikakega resnega povoda. Doma sem, kolikor mi služba le dopušča. Rad imam njo 'n otroka. Zgodi se pa, da moram vöasih nekoliko dalj izostati. Ima-mo seje, posvete in podobno. Ko pridem domov, me dočaka razjarjena. Njen jezik je bolestno zbadljiv: „Kje si hodil? S kom si bil? Zakaj te ni bilo tako dolgo? S katero si se pa danes vlačil?“ Taki in hujšj očitki letijo name. To me globoko žali, ker ji doslej tudi v mislih nisem bil nezvest. Moji živci niso iz jekla. Moja potrpežljivost ni brez meja. (Ne vem, kakšen odnos naj zavzamem do ženinega sumničenja, ki razjeda mojo ljubezen do nje. Niti ne ve, kako njeni krivični očitki rušijo same temelje najinega sožitja. Za hude ure, ki so med nama, vedo tudi sosedje. Tudi v službi so že slišali o njih. Tovariši me zbadajo, da sem podeopatnik. To žali moj ponos. Postajam zagrenjen. Doslej mi nobena ženska družba ni bila nevarna. Če bo pa to tako šlo naprej, vem, da me bo vrglo iz ravnotežja. Našel bom nežno žensko srce, ki mi bo izkazalo sočutje. Bojim se tega. Bojim se ženo vzeti v družbo in na prireditve. Lahko nenadoma vzkipi in mi pred vsemi naredi sceno. To bi škodovalo mojemu ugledu. če pa žene ne vzamem s sabo, jo to peha v še večjo ljubosumnost. Najino sožitje je še bolj zagrenjeno. Kaj naj storim ? Zdi se mi, da dolgo ne bom mogel več vzdržati. Bojim se, da bova šla narazen. Tega pa ne bi hotel, nikakor ne. Kako naj to preprečim? Vaš primer ni osamljen. V mnogih zakonih pride ta težava. V lepem, rdečem jabolku se je zaredil črv ljubosumnosti in ga razjeda. Družinsko življenje postaja težavno, včasih neznosno. Prvi, splošni nasvet bi bil tale: „Ne dajte se premagati hudemu, temveč premagujte hudo z dobrim.** Tako pravi sv. pismo. Vztrajajte v zvestobi in ljubezni do žene in družine! Bodite močni in iščite si moči v molitvi, v pogovoru z Bogom. Ne dajte se razdražiti, da bi se ločili, ker boste iz manjšega zla naredili večje, iz enega mnogotero. Spomnile se, da sta se poročila pred oltarjem! Kar je Bog združil, tega vi ne ločite! Priznamo, da je z ženino ljubosumnostjo prišel velik križ v vajino zakonsko življenje. Toda zavedajte se, da ste dovolj močni za to, da ga prenesete. Kaj vse so naši ljudje prenesli v taboriščih, zaporih in na bojiščih! človek ima v sebi silno moč. In če bi prišli na rob svojih moči, notrpite, ker čas tudi svoje stori. Danes je neznosno, jutri bo dobro! ženina ljubosumnost ubija vašo ljubezen. Razumemo. Toda namesto čiste, neskaljene ljubezni naj pride sočutje, ki je tudi ljubezen. Vaša žena si ni popolnoma sama kriva svoje ljubosumnosti. Najbrž ji prirojena. Kar pa je prirojeno, je kakor bolezen. Ali se boste jezili na človeka, ki je bolan? Saj ni sam rad zbolel. Imejte sočutje z bolnikom in mu pomagajte, da ozdravi. Črva v jabolku ne boste mogli popolnoma zamoriti. Za to ni operacije ne tablet. Pač pa ga je mogoče več ali manj omrtviti. Zdravljenje sc začne, ko žena spozna, da je neupravičeno in bolestno ljubosumna. Pomagajte ji odkriti tudi vzroke njene ljubosumnosti, ki se jih morda ne zaveda. To je občutek manj vrednosti. Misli, da ni dovolj telesno lepa in dovolj mlada. Prepričajte jo, da vaša ljubezen najde na njej še kaj več, kot je telesna lepota. Ljubimo človeka in to, kar nam je daroval! Vaša žena vam je darovala otroke in sebe in svoje naj lepše dneve. — Morda je korenina ljubosumnosti sebičnost, da vas hoče imeti vsega in izključno zase? Odstirajte ji lepoto velikodušnosti! Svoje dolžnosti do družbe in službe opravljajte kot da nič ni. Pojdite v tem pogledu ravno pot in ženo odpravite na kratko. Se bo že sprijaznila. Tu potuha ne bi bila na mestu. za mladino POČITNICE Kako čarobno veselo zveni ta beseda. Oddih od dela, študija. Tako naporni so bili zadnji tedni v šoli, na univerzi. Pripravljanje na izpite, ponavljanje snovi, živčna napetost. Zdelo se je, da bi bili Profesorji in mi že vsega naveličani in vendar, da hočejo iz nas iztisniti še zadnje. Izpiti. Potili smo se od učenja, napora in vročine, k) Je pritisnila v decembru. V delavnici, pisarni je bilo zadnje tedne neznosno, le s poslednjim naporom volje smo se prisilili k delu. „Še malo, saj bodo kmalu počitnice,“ smo si dopovedovali. In sedaj je počitek. Sliši se, kakor svoboda, prostost. Kakor bi polnih pljuč zadihali sveži zrak. Počitnice, ne lenobno brezdelje in zapravljanje časa, ampak oddih 'n nabiranje moči za prihodnje leto. Bivanje v hribih, na morju, na deželi. i Počitnice — važen čas za mojo dušo, važen za službo Kristusu v mojem mladem življenju. Dve možnosti imam — rasti ali padati. Propadati — vsak dan po malem: plehko čtivo, umazane kino-Predstave, dvomljivi pogovori, razsipanje denarja, sebičnost. Rasti — vsak dan po malem zmagovati: vsakdanja molitev, čisti Pogovori, plemeniti prijatelji, pomoč potrebnim, smehljajoč se opti 'fiizem. ....J 1so hoteli drugih govornikov. Šli So v cerkve, v katerih je govoril ujihov nadškof mons. Janez Krstnik Montini. NI MOGEL SPATI Mati osebnega tajnika nadškofa Montinija v Milanu, duhovnika ushala Macchija, je zelo zbolela. M j en sin, duhovnik Pashal jo je °dil v Varese večkrat obiskovat. Nekega dne se je že pozno ponoči vračal. Kardinal Montini je še čul in ga čakal. Ko je prišel domov, je prišel k njemu in ga vprašal, kako je z njegovo materjo. Rekel mu je, da ni mogel prej zaspati, dokler ni zvedel, kako se počuti njegova mati. Njegov tajnik Mačehi se je zelo čudil, da je njegov nadškof toliko časa čul zaradi tega, da je dobil natančno poročilo o stanju bolne matere svojega tajnika. VEDNO JE TO DELAL Mons. Luigi Oldani je bil pomožni škof v Milanu. On in tudi drugi duhovniki poveličujejo ve-* liko ljubezen nadškofa Montinija do bolnikov. Dokaz za to so njegovi obiski bolnikov. Toda to ni delal šele potem, ko je postal papež, ampak že tedaj, ko je bil nadškof v Milanu. Pomožni škof Oldani poroča o njem, da je vse petke v postu obiskoval bolnike. Vsi nekdanji bolniki v okolici bazilike svetega Ambrozija se še danes hvaležno spominjajo teh obiskov. Odkar je postal papež, jih ne more več obiskovati. VZTRAJEN BRALEC KNJIG Brat Teresio Tomasini, ravnatelj Knjigarne sv. Pavla v Milanu, je slišal nadškofa mons. Montinija govoriti: „Koliko knjig izide danes vsak dan! Človek bi moral imeti mnogo prostega časa in veliko let življenja, da bi mogel vse prebrati.“ Vendar je milanski nadškof Montini prebral veliko knjig, ki m jih je izdala omenjena knjigarna. Dokaz za to je bil za brata To-masini seznam knjig, ki jih je nadškof Montini vsak mesec naročil po svojem tajniku Pashalu Macchiju za svojo knjižnico. Ob njegovi selitvi v Milan je , zbudilo devet zabojev knjig veliko pozornost. Ti zaboji so se še pomnožili, ko se je selil nazaj v Rim in bil povišan do papeške časti v Cerkvi. Knjige nekaterih pisateljev papež Pavel VI. vse prebere. Med temi so: Jean Guitton, Yves Con-gar, Berhard Häring, Rahner in Danielou. Posebno zaupanje kardinala Mon-tinija je užival pisatelj Jean Guitton. Po njegovem priporočilu ga je papež Janez XXIII. sprejel — prvega izmed neduhovnikov — za opazovalca na zadnjem koncilu. Ko je ta pisatelj izdal knjigo „Cerkev in evangelij“, jo je poslal tako, kakor prej že vse druge svoje knjige, nadškofu in kardinalu Monti-niju v Milan. Z obratno pošto se mu je zahvalil zanjo in dostavil, da mu je knjiga zelo všeč in da je porabil vso noč za njeno branje. Ker kardinal Montini v Milanu ni imel časa brati knjige podnevi, jih je bral ponoči — opolnoči, ob eni, dveh... Posebno se zanima za knjige, ki govore o Cerkvi in njenih zadevah. Brat Tomasini zdaj ni več v Milanu, ampak vodi Knjigarno sv. Pavla v ulici Conciliazione v Rimu, kakih 300 metrov od Vatikana. Osebni tajnik Mačehi prihaja vsak mesec v to knjigarno naročat knjige, toda ne več za kardinala Montinija v Milanu, ampak za papeža vesoljne Cerkve. ANTON, ALI SPIŠ? Anton Mapelli je bil šofer nadškofa in kardinala Montinija v Milanu. Danes je še voznik njegovega nadslcdnika v nadškofiji sv. Ambrozija. Ta pripoveduje, da je nadškofu Montiniju pisal kmet iz goratega kraja, da mu je poginil osel. Zato ne more več obdelovati zemlje. Šofer Anton se je najprej prepričal o resnici tega poročila, potem pa mu je po naročilu kardinala Montinija poslal ček za 150.000 lir. Nadškofu Montiniju se je vedno zelo mudilo. Zato se je rad vozil z veliko mitrostjo, 150, 160 kilometrov na uro, če je bila dobra cesta. Kadär se je šofer obotavljal, ga je vprašal: „Anton, ali spiš?“ Hotel je čimprej priti tja, kamor je bil namenjen. Nadškof Montini je imel vedno veliko dela in mnogo sprejemov. Zato je skoraj vedno prišel prepozno k avtomobilu. Njegov prednik kardinal Schuster pa je prišel vedno 10 minut pred uro, določeno za odhod. Hotel je potovati varno, mirno in počasi. Neki župnik v Bruslju je pravkar prišel iz cerkve. Na trgu ugleda družino, ki ni imela nobenega stika z župnijo. Oče seje pripravljal, da bi fotografiral ženo in otroka. Župnik se približa: ,,Se vam ne zdi, da bi bila slika lepša, če bi bili še vi zraven?“ Hvaležno sprejmejo. župnik jih slika, vrne apa-rat, pozdravi in odide. Komaj se oddalji nekaj metrov, že zasliši, kako nekdo teče za njim. Obrne se. Predenj stopi tista gospa in reče vsa zadihana: „Gospod župnik, moj mali še ni bil krščen. Bi ga hoteli krstiti?“ S tem je bil most vzpostavljen. ßeseda je dala besedo, ugotovili so, da tudi zakon ni cerkveno veljaven. Skratka, otrok je bil krščen, zakon urejen. Vse kr- Kardinal Suenens piše: Ponesrečena fotografija ščanstvo je stopilo v to družino po majhnem dejanju ljubezni, ki je bilo izvršeno o pravem času in na pravi način. Župnik, ki mi je to pripovedoval, se je na koncu pomenljivo namuznil: „In to vse zaradi ene same fotografije, ki se je povrhu še — ponesrečila.“ Vsi mi bi radi bili apostoli. Vsi bi radi kaj storili za božje kraljestvo, za Cerkev. Vsi bi radi pomagali bratom in sestram, da bi bili deležni naše sreče v Kristusu. Trudimo se za to, molimo za to, včasih tudi kaj poskušamo. Z uspehi pa se ne moremo preveč postavljati. Razumljivo. Ljudje nočejo besedi. Hočejo dejanj. Mahatma Gandhi ni bil krščen. Pa je živel bolj krščansko kot marsikateri kristjan. Vsak dan je prebiral evangelij in živel po njem. Hvalil ga je kot najlepšo knjigo na svetu. Misijonar Stanley Jones opisuje v svoji knjigi „Kristus na indijski cesti“ razgovor, ki ga je imel z Gandijem. Rekel mu je: „Zelo, zelo želim, da bi krščanstvo postalo v Indiji domače, da ne bo gledano kot tuje telo v tujem ljudstvu. Kaj nam svetujete? Kaj naj storimo, da se to omogoči?“ Gandhi mu je odgovoril zelo resno: „Najprej bi svetoval, da bi vsi kristjani začeli živeti med seboj kot Kristus. Drugič svetujem, da svojo vero prestavite v dejanje, ne da bi nasprotovali domači veri ali jo poniževali. Tretjič svetujem, da imate za najbolj važno ljubezen, kajti ljubezen je središče in duša krščanstva." Če si ogledamo te tri nasvete, bi mogli reči: prvič ljubezen, drugič ljubezen, tretjič ljubezen... Isti nasvet je dal tudi koncil: „Posebna oblika apostolata... in za naše čase najprimernejše zunanje znamenje, ki razodeva Kristusa, je pričevanje vsega laikovega življenja, ki izvira iz vere, upanja in ljubezni.“ (O laiškem apostolatu 16). Ljubimo, delajmo dobro, in apostoli bomo. Ne bomo sicer vedeli, kdaj in kako bomo luč drugim. Toda So bo padla zavesa končne sodbe, bomo videli, kdaj in kje in komu in kako smo bili spodbuda in kažipot k Ljubezni. Pričevanje krvi Osamljenost je nalezljiva bolezen 20. stoletja. Ljudje so danes omamljeni od najrazličnejših stvari. športni navijači so prevzeti od tega ali onega športnega kluba, omamljeni od tega ali onega nogometaša. Obiskovalci kinodvoran so omamljam od te ali one filmske zvezde, od tega ali drugega kovboja. Možje so omamljeni od tega ali onega tipa avtomobila in žene od te ali druge znamke pralnega stroja. Dečki so omamljeni od stripov m deklice od sladkarij. Mladi ljudje so omamljeni od raznih miss in kraljic lepote, stari ljudje pa od brazilske črne kave. Toda kdo izmed teh ljudi bi biV pripravljen za to, kar ga omamlja, dati življenje? Bi se kdo na primer dal ubiti zato, da bi imel na;lcpši avto na svetu? Bi katero dekle dalo svojo kri, da bi si s tem pridobila naslov „miss sveta“. Zgodovina pa govori o ljudeh, ki m bili tako navdušeni za svoj ideal, da so dali življenje zanj. To so bili mučenci. Lienz (Avstrija) 13.. decembra je spolnil 70 let msgr. dr. Jože Jagodic. Rojen je bil ria Visokem nad Kranjem, v duhovnika pa je bil posvečen 1. 1922. Najprej je bil imenovan na ljubljanski škofiji za tajnika# nato pa za kanclerja. Pomembno je bilo njegovo sodelovanje pri ljubljanski sinodi. Maja 1945 je odšel v begunstvo. L. 1946 je bil iz Rima imenovan za narodnega delegata papeške misije za Avstrijo >n Nemčijo za preseljene osebe, be-Sunce in izgnance iz Jugoslavije. Spisal je knjigo o nadškofu Jegliču, ki jo je izdala celovška Mohorjeva družba. Msgr. Jagodicu, ki živi in deluje sedaj v Lienzu na Tirolskem v Avstriji, iskreno čestita „Duhovno živ-Ijenje“. Celovec Krščanska kulturna zveza v Celovcu je priredila v nedeljo, 30. novembra, slavnostno proslavo ob 1100-letnici misijonskega dela sv. Cirila 'a Metoda. Prireditev je bila v veliki dvorani Doma glasbe. Med povablje-nimi gosti so bili celovški škof dr. Koestner, mariborska škofa dr. Gr-mič in dr. Držečnik, iz Trsta msgr. Škerl, iz Ljubljane dr. V. Fajdiga in dr. Perko in drugi. Za začetek so združeni cerkveni zbori več slovenskih župnij zapeli imno Karantanija, ki jo je spesnila Milka Hartmanova', uglasbil pa Fr. Cigan. Smisel prireditve je obrazložil predsednik Zveze dr. Erik Prunč. Po drugih pozdravih je imel slavnostni govor dr. Rudolf Gräber, škof iz Regensburga, dober poznavalec življenja in dela svetih bratov. Člani Koroške dijaške zveze so dramatično v recitaciji predstavljali duhovni preobrat, ki je nastal na Moravskem in drugod s prihodom sv. bratov, ki sta učila pravo krščanstvo, polna duha ljubezni in sprave in tudi zvestobe do papeža. Drugi del prireditve so spolnili pevski cerkveni zbori in zbori slov. srednješolcev in visokošolcev. Zaključil je prireditev skupen nastop vseh vseh zborov, ki so zapeli Hvalnico sv. Cirilu in Metodu pod vodstvom komponista prof. Jožeta Ropitza. Gorica Ne praznik Brezmadežne je bila v Katoliškem domu marijanska akademija, ki so Jo pripravili skavti in skavtinje ter članice Marijine družbe v Gorici. stowend MEDJmJUI F jMMtGEJTTtJTM V zadnjem času je bilo med nami v Argentini spet polno novic. Najvažnejše so bile: Proslava desetletnice smrti škofa dr. Gregorija Kožmana Bila je v nedeljo, 23. novembra, ob 4 popoldne v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Najprej je bila sv. maša, med katero je somaševalo devet slovenskih duhovnikov. Pridigal je msgr. Anton Orehar. Pel je pevski zbor „Gallus“ pod vodstvom g. Tineta Selana. Po sv. maši je bila spominska proslava. Najprej je bil nastop gojencev škofovega zavoda na temo: Škof Rožman in domovinska ljubezen, v priredbi g. Marijana Willenparta in s sodelovanjem dekliškega pevskega zbora ge. Geržiniče-ve. Sledil je prizor g. Mirka Kunčiča ,.Živo srce“. Izvajali so otroci šole iz Castelarja. Besede škofa Rožmana so recitirale gdč. Terezka Marn, Mimi Debevec, Marija Tomaževič in Marija Fink ter Miha Stariha in Marko Fink. Spominski govor je imel g. Marko Fink. Besedo o škofu Rožmanu pa sta še spregovorila ga. Marjana Marn in g. prof. Pavle Verbič Za konec pa je SPZ „Gallus“ pod vodstvom g Tineta Selana zapel Pre-mrlovo „Pozdravljena, Mati dobrega sveta“; šijančevo „Tam, kjer teče bistra Žila“ in Maroltovo ,,Pojdem v Rute' ter Haendlovo „Alelujo“. —; Proslavo je začel in mojstrsko povezoval g. dr. Jože Krivec. Duhovne vaje V decembru so bile duhovne vaje za može in žene. Bile so dva dni: v soboto in nedeljo. Za žene so bile 13. in 14.; za može pa 20. in 21. Oboje je uspešno vodil g. Franc Sodja, C M. Žena je prišlo 127, mož pa 103. Skupaj torej 230, kar je vsekakor razveseljiva številka. Božični prazniki Osrednja slovenska polnočnica jo bila v Slovenski hiši v Buenos Airesu. Zbralo se je okrog tisoč rojakov. Sv. mašo je daroval msgr. Anton Orehar. V pridigi je vsem voščil blagoslovljene praznike. Med sv. mašo je pel SIPZ „Gallus“ pod vodstvom g. Selana Tineta. Na božični Večer pa je bil v .Slomškovem domu lePo uprizorjen ^Slovenski božič“. mašo, med katero je pel ramoški cerkveni zbor pod vodstvom g. ča-ITlRrnika) je daroval msgr. Anton ptehar. Odrski prikaz ..Rojstvo“ pa vsem nudil lepo doživetje. Ravnatelj Ivan Prijatelj — umrl V soboto, 20. decembra, je izpol-80 let svvojega življenja g. Ivan Prijatelj, oče duhovnika dr. Frančka j11 fedovnice-karmeličanke s. Vere ~^ar‘je. Naslednje jutro je bila v karmeličanskem samostanu v Buenos ■^iresu zahvalna sv. maša, zvečer pa mirno izdihnil. Pogrebno sv. mašo Je ob navzočnosti več duhovnikov in °stalih rojakov opravil msgr. Orehar. Rajni se je rodil 20. decembra *889 na Gori pri Sodražici. Kot pro- fesor je poučeval v Kočevju in v ■Mariboru. Leta 1939 je postal ravnatelj drž. učiteljišča v Ljubljani. Begunska leta je preživel v Monigu, Serviglianu in Senigalliji v Italiji, kjer je vzorno vodil osnovno in srednjo šolo. V Argentini je prvo desetletje živahno vodil Slov. kat. akad-starešinstvo in vneto sodeloval pri gradnji Slovenske hiše. Naj mu bo Bog bogat plačnik! Obisk svetega Miklavža Miklavževanje je med nami zelo priljubljeno. Izredno lepo so ga pripravili fantje in dekleta združeni v SFZ in SDO. Za šolske in predšolske otroke pa je bil v Buenos Airesu, v Carapachayu. v Ramos Mejiji, v San Justu, v San Martinu in v Slovenski vasi ter v Mbronu. sueiovne novice Kanada .^Duhovniška konferenca zahodne Kanade“ je društvo, ki povezuje 370 od 1800 duhovnikov, ki delujejo v zahodnem delu dežele. Društvo je poslalo vsem članom primerek znanih izjav kard. iSuenensa. 200 članov je odgovorilo, da se povsem sklada z zadržanjem in izjavami Suenensa, 6 se jih je pa izrazilo proti. Siuenen-sove izjave še vedno krožijo med klerom dežele. Nemčija Kardinal Alfrink, nadškof iz Utrechta, je v razgovoru z nemškom tednikom „Publik“ izjavil, da bi bil zelo važen sestanek tistih evropskih škofovskih konferenc, ki imajo podobne probleme, čeprav bi bil zaželen tudi sestanek škofovskih konferenc vse Evrope. Povedal je tudi, da je kard. Doepfner že pristal na bližnje sestanke nemških in holandskih škofovskih komisij. Anglija Med prvo ekumensko konferenco, ki so jo organizirali Britanski svet cerkva, Konferenca britanskih misijonskih družb in Katoliška narodna komisija „Pravičnost in mir“, je 200 škofov, klerikov in laikov predlagalo, da bi različne cerkve dežele ustanovile poseben fond za pomoč razvoja in vložile vanj od sedaj pa do konca 1972 pet odstotkov svojih dohodkov. Vsi navzoči so tudi enoglasno sklenili, da bodo prosili vse kristjane, da bi darovali en odstotek svojih dohodkov za razvoj. Belgija Glavni misijonski redovi in kongregacije na Flamskem so odločili-da bodo združili misijonske revije ia glasila v eno samo revijo. Z letošnjim januarjem je izšla prva mesečna številka. Enako so že ukrenili v Franciji, v zahodni Nemčiji in na Holandskem. Japonska Na Japonskem so izdali edinstve-no enciklopedijo o delu 2. vatikanske-£a cerkvenega zbora. Obsega 7 knjig s skoraj 6.000 stranmi. Strokovnjaki ženijo, da je najbrž najbolj skrbno delo te vrste na vsem svetu. Delo je sad 3-letnega dela skupine 35 izvedencev, od katerih je 21 Japoncev. Enciklopedija upošteva japonsko Mentaliteto in bo služila japonskim šumnikom za razumevanje koncil-skega dela. Zahodne Nemčija V FMburgu je bilo ustanovljeno Mednarodno središče diakonata. To središče, ki bo delovalo na ekumenski ^az>. je objavilo, da je trenutno na avetu 49 diakonov, ki so zvečine poročeni. Vietnam Saigonski nadškof, msgr. Ngu-Ven van Binh, in škofiz Da-Nanga, Msgr. Ngoc Chi, sta sredi novembra Prebila en teden v Parizu z upanjem, da bi zbrala vse 4 delegacije na pariški mirovni konferenci in da bi razpravljali o mirovnem načrtu. Vendar nista uspela. Saigonska delega-c'ja jih je lepo sprejela, hanoiska pa ‘e zasebno. Vatikan Ko je 17. novembra sprejel papež Kavel VI. devet severnoameriških PMbernatorjev, je izrazil upanje, da * se pariška pogajanja glede Viet- nama končala kmalu. Dejal je tudi. da Amerikanci ne smejo opehariti glede zaupanja svojih zaveznikov in morajo braniti pravico Vietnamcev do lastne samoodločitve. Dostavil pa je tudi: „Ljudje se ne morejo ljubiti z napadalnim orožjem v rokah. Dajati revnim deželam orožje namesto prehrane je podobno, kot če bi jim dali namesto kruha kamen in namesto rib škorpijone.“ Rodezija 5 katoliških škofov je obenem s protestantskimi voditelji javno obsodilo novo ustavo, ki je bila objavljena. Že v juniju so se1 rodezijski škofje obrnili s pozivom na svoje somišljenike, ko je bilo besedilo nove ustave dano na referendum. „To besedilo,“ so napisali v pastirskem pismu, „je bilo sestavljeno s premišljenim namenom, da bi zagotovilo trajno oblast enega dela prebivalstva nad drugim, to pa pe nespravljivo z božjo postavo." Velika Britanija Lordska zbornica je 13. novembra odobrila novi zakonski osnutek glede razporoke. Ta osnutek predvideva, da bo mogel zakonski par doseči raz-poroko po medsebojnem pristanku po 2 letih ločitve in po zahtevi enega izmed zakoncev po 5 letih ločitve. Drugi motivi ločitve so: daljši zapor, umsko obolenje ali brezumno zadržanje sozakonca. novice ix „Družina“ ima novega urednika Slovenski verski štirinajstdnevnik, ki izhaja na 12 straneh, ima novega odgovornega urednika. Na to mesto je bil imenovan ljubljanski pomožni škof, dr. Stanko Lenič. List izdajajo slovenski škofje. , Sattnerjevo „Assumptio“ je v nedeljo, 7. decembra ob 20. uri v cerkvi sv. Terezije na Kodeljevem izvajal domači zbor z orkestrom ljubljanske opere. Novo na Kodeljevem v Ljubljani Edino slovensko svetišče Male Cvetke bo po več kot 30 letih dobilo tudi svojo dokončno zunanjo podobo. Tlak, barvasta okna in predvsem veličastni prezbiterij s kipom sv. Tere-zike že vabijo njene številne častilce od blizu in daleč. Lansko leto za god svetnice so se lotili tudi zunanjščine. Ob podpori župljanov in častilcev Male Cvetke iz vse Slovenije upajo, da bo že za njen praznik v letošnjem letu zunanjost svetišča krasil 30 m visok zvonik in nadstrešek s štirimi stebri pred glavnim vhodom. Jubilej bogoslovne fakultete Proslava 50-letnice slovenske Bo* ! goslovne fakultete v Ljubljani bo v zadnjih dneh januarja 1970. Dekan fakultete je sedaj prelat dr. Vilko Fajdiga. Zlato polje nad Lukovico V nedeljo, 9. novembra, je bila na Zlatem polju nad Lukovico po dolgih letih izredna slovesnost. Tega dne j0 namreč škof dr. Lenič posvetil nove zvonove v še ne dokončani župnij' ski cerkvi, V pridigi je škof želel, naj bi novi zvonovi prepevali mnogo let v mird in zdravju, da bi vabili k božji slu' žbi. Naj bi farani ne preslišali te pesmi zvonov, da bi vsakemu lahko zvonili k večnemu počitku. Včasih namreč pridejo užaloščeni domači na škofijo prosit za krščanski pogreb in zvonjenje. Ako je, žal, rajni v življenju premalo upošteval cerkvene predpise in vabilo zvonov, po cerkvenih zakonih škof njihovim prošnjam ne sme ugoditi. NA PLAZI lagoslovi morje, Gospod; predvsem pa blagoslovi tiste, ki prihajajo tja, da bi iskali počitka in razvedrila; ti le redko iščajo Tebe, toda morajo Te tam najti. Blagoslovi naše 'plaže, s katerih odhajajo mladi fantje in dekleta manj čisti, kot so prišli. Na morju iščejo zabave, tam iščejo telesnega zdravja; treba pa je najti Tebe. Nihče ne gre na plažo, da bi našel Tebe, Gospod... Mnogo se jih tam odvrne od Tebe; nekateri pa Te tam tudi najdejo. In vendar se Tvoja prisotnost zrcali v zlatu sipin in v neskončnosti morja. Bolj kot kjerkoli drugod bi Te morali najti tam, zakaj morje... veliko, brezmejno morje nas spominja s svojo neizmernostjo na neskončnost. ^orje je ustvarjeno za premišljevanje, ki vodi k Tebi. Toda kdo na naših hrupnih plažah poleti sploh še premišljuje? Kdo sploh 2e opazuje morje? Naša Gospa morja, zaščitnica ponižnih in čistih, naše plaže zelo potrebujejo Tvojega varstva.. . Gospod, blagoslovi jih, vse tiste, ki prihajajo iskat počitka ob morju in razvedrila... Ob vznožju Tvojega oltarja, ob Tvoji sveti mizi, se bodo Tvoji spoznali. Blagoslovi jih. Gospod. Toda tudi drugi so; kaj naj storimo, da se jih bo dotaknila Tvoja prisotnost? Gospod, mi sami moramo živeti na plaži še bolj povezani s Teboj. bolj povezani s Teboj zaradi sebe in zaradi drugih. Jacques Leclerq „Zagovarjajte Cerkev s pričevanjem vašega življenja. Najhujši sovražnik Cerkve so slabi katoličani. Branite Cerkev s celotnim krščanskim prepričanjem. Zato moramo vedno globlje spoznavati resnice. Branite Cerkev tako, da branite družino. Moderno pojmovanje je družini sovražno. Testament apostola latinske Amerike Zaprite vrata tistemu in takemu govorjenju, gledanju, branju, zabavi in modi, ki ruši človekovo dostojanstvo. širite Cerkev z apostolatom. Ljubite jo in prizadevajte si, da jo bodo ljubili tudi tisti, ki z vami skupaj delajo, trpijo in živijo. Molitev je glas Kristusove neveste, Cerkve. Njen zven sega do Boga. Duhovniki in verniki se trudite, da bo cerkveno bogoslužje našlo sebi primemo mesto sredi krščanskega življenja. Laični apostolat je velika nujnost našega časa. Svet potrebuje veliko in svetih duhovnikov, pa tudi veliko in apostolskih laikov. Vsak je v svojem okolju težko nadomestljiv. Danes Cerkev trpi zaradi posebno boleče rane: delavci so se oddaljili od Cerkve. Kako doseči popravek? Cerkev ima bogat socialni nauk: pogumno ga oznanjujte in odločno izvajajte. V otrocih glejte neprecenljiv dar. Vzgajajte jih krščansko. Vaši domovi naj bodo svetišča molitve in šole življenja. Te besede je napisal msgr. Larrain, škof v Talca (Čile) in predsednik CELAM-a (Južnoameriških škofovskih konferenc) malo pred svojo smrtjo zaradi prometne nesreče leta 1966. „Duhovno življenje“ je slovenski verski mesečnik, ki ko izdaja konzorcij (msgr. Anton Orehar); urejuje uredniški odber. Editor responsable: msgr. Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires. Registro de la Propiedad Intelectual No. 843.966. Tiska Vilko s. r. L, Estados Unidos 425, Bs. Aires, Argentina Poverjeniki: ARGENTINA: Dušnopastirska pisarna, Ramon Falcon 4158, Buenos Aires. ZDA: Rev. Julij Slapšak, 6019 Glass Ave., Cleveland, Ohio 44103, USA. Slovenska pisarna, Baragov dom, 6304 St. Clair Ave., Cleveland 3, Ohio 44103, USA. KANADA; Ivan Marn, 131, Treeview Drive, Toronto 14, Ontario, Canada. TRST: Marijina družba, Via Risorta 3, Trieste, Italia. ITALIJA: Zora Piščanec, Riva Piazzutta 18, Gorizia, Italia. AVSTRIJA: Naročnino pošiljajte Mohorjevi družbi v Celovec. Naročnina: Celotna naročnina v Argentini in obmejnih državah znaša pesov ley 18.188 27.—; v ZDA in Kanadi 7 dolarjev; V Avstriji 125 šilingov; v Italiji 2.800 lir; drugje protivrednost dolarja. Denarna nakazila na naslov: Antonio Orehar, Ramon Falcon 4158, Bs. Aires, Argentina NASLOVNA STRAN ,/Duhovnega življenja“ in „Božjih stezic“: Hotimir Gorazd DUHOVNO ŽIVDENJf