Alenka Šivic-Dular Kako po slovensko boli
Glasoslovna, oblikoslovna in pomenoslovna razčlemba vodi v domnevo, da je slovenski glagol skeleti skelim / skleti sklejem/sklim mogoče rekonstruirali kot*s(r,?)-k r;leti -kclejetö/-kfilitrt in ga razložiti kot izpeljanko iz psi. *krü-/*kol- “bosti".
The analysis, based on pbonetical, morphological and semantic characteristics, leads to the assumption that the Slovene verb skeleti skelim / skleti sklejem/sklim “to smart" can be reconstructed as *s(r,?)- krdeti -kslejetoZ-kdlitr, and interpreted to be derived from the Proto-Slavic *kr,l-/*kol- “to sting, to stitch".
1.1 Od vseh slovanskih jezikov pozna samo slovenščina glagol skeleti -im “povzročati ostro, rezko bolečino, ki sili k drgnjenju, praskanju”, in tvorjenke iz njega: adj. (<ptc.) skeleč -a -e in sam. skelina'. Največ gradiva vsebuje Pleteršnikov slovar2: skeleti -im impf, “povzročati žgočo bolečino” (in zaskeleti -im pf. “začeti povzročati žgočo bolečino”) z dvojnico skleti sklim/sklejem-, dvojnici se popolnoma ujemata v glagolskem vidu, pomenu in tvorbi, ločita pa se po polglasniku v osnovi (zapis e). Poleg glagola navaja Pleteršnik še sam. sklenje “das Brennen”, skelina “žgoča bolečina”/s&/wa “žgoča bolečina; neka vinska trta”, sklečica “žgoča bolečina”, sklečina “isto (pri ranah)” in adj. skliv -iva “brennend, beißend (vom Schmerz)”.
1.2 Te besede so že v starejših slovenskih slovarjih3. Tako navaja M. Pohlin besedni zvezi Skly me “Wehe thun, Dolere ex vulnere” in Saskly mene “Es thut mir wehe; Dolet me” ter adj. Sklyvn a u “Beißend, stehend; Punctorius”, Sasklyvne a u m Ossklyvn « u “beißend, bißig; Mordax”. Slovar A. Murka vsebuje skleti -im “wundbrennen, beißen” (poleg ptc. sklel in sklet) in skljina “das Wundbrennen, der Schmerz”, A.
1 Slovar slovenskega knjižnega jezika IV, Ljubljana 1985, str. 686-87 (dalje SSKJ).
2 M. Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar II, Ljubljana 1895, str. 485-89 (dalje SNS).
3 M. Pohlin, Tu malu besedishe treh jesikov, 1781 (faksimile: München 1972); A. Murko, Slovensko-nemški slovar, 1833, str. 517: A. Janežič, Deutsch-slovenisches Wörterbuch I, I860, str. 283;
Janežič pa pod geslom brennen za zvezo “in Rücksicht auf empfundene Hitze” navaja sin. peči, skleti, žgati, za zvezo “die Wunde brennt” sin. skli, peče, za “brennende Wunde, Schmerz” sin. sklečci/sklela rana (poleg žarka bolečina), za “brennend” pa sin. žgeč, goreč, skeleč. V posebnem geslu “brennend” navaja Se enkrat sin. pekoč, žgeč, skleč, goreč. V geslu beißen prevaja nem. “der Rauch beißt” s sin. dim peče/ skliZ ščemi/žeri v očesu in v geslu “beißend” s sin. grizeč, grizljiv, skeleč.
1.3	Od maloštevilnih slovenskih narečnih slovarjev1 navaja J. Tominec v geslu skeleti besedno zvezo me skli “boli”. Tu je skeleti prvič pomensko opisan z glagolom boleti. Ker glagola ni v narečnem besednem vprašalniku, lahko območje njegove rabe v slovenskih govorih ponazorimo samo z nesistematično zbranimi primeri. Po ustni informaciji iz Cerknega (povedal Gabrijel Peternelj) in Lazca (povedala Marica Vučko)5 glagol sklit skli označuje bolečino zaradi rane/odrgnine/opekline na koži (vendar pa tam zob boli/vest peče/zgaga dere). Podobno se tudi na Dolenjskem (Podhosta, Dolenjske Toplice, Vavta vas) glagol skeleti uporablja za “(ne premočne) bolečine, kadar boli zob/opeče kopriva/ožuli čevelj ipd.” Na Gorenjskem (Bohinj; povedala Minka Cvetek) glagol aklet skli označuje “nekoliko ostrejšo/rezko bolečino, kot da kaj zbada”, uporablja pa se vsaj v naslednjih zvezah: rana/ zob/opeklina/po kosteh skli, pri srcu zaskli. Tudi vsi drugi informatorji bi s tem glagolom izrazili predvsem občutek podobne bolečine zaradi pika čebele/mravlje, zaradi izpuščajev, celjenja rane, ureznine ipd.
2.1	Etimologija. Že Miklošič'1 je glagol v obeh glasovnih dvojnicah uvrstil v svoj etimološki slovar v geslu *skel-2 in dodal zvezo skeleča rana. V besednem registru je samo oblika skleti. Ne iz gradiva in ne iz rekonstrukcije ni mogoče zanesljivo razbrati, iz katerega korena skel-, katere prevojne stopnje (Miklošičeve gradacijske) in katerega pomena je Miklošič izhajal.
2.2. F. Bezlaj7 je pravilno poudaril, da se je glagolska (pisna) varianta skeleti uveljavila šele od F. Prešerna naprej in menil, da narečja poznajo pretežno samo skleti. Nato še dodaja, da bi bilo glede na etimologijo glagol treba knjižno pisati v obliki skleti. Bezlaj je skeleti rekonstruiral kot "tr,skleti *tr,sklep (> *tskleti z odpadom t-) in ga etimološko povezal s č. teskliti “žalovati, skrbeti”, slš. tesklit/cliviet’ “biti žalosten/ potrt, koprneti po čem z žalostjo”, stp. cliwič/skli mie, r. tosklivyj “otožen, tesnoben”, ukr. tosklyvyj, č. tesklivy“potrt, boječ, strašljiv”, slš. clivy, gl. teslivy, p. cklitoy“čustven”; z gornjim je etimološko povezal še sin. čleti člejem/člim “želeti, hrepeneti”. Izhodišče za vse je videl v psi. *tr,ska. Glagol *tr,skleti naj bi se - po njegovem - glasovno razvil v dve smeri, čeprav vzroki za dvoji razvoj niso razvidni, tj. pričakovan je skleti in nepričakovan je čleti. Ker Bezlaj ni navedel nobenega vzporednega primera, je ostal vzglasni čl- v čleti nejasen, prav tako tudi zveza s skeleti. Zdi pa se, da sin. čl- ni primerljiv s c(k)l- v zahodnoslovanskih jezikih: slednji je najverjetneje nastal po asimilaciji iz *tr,skl- > *tskl- > ckl- > cl- (in ne po palatalizaciji), ohranjeni vzglasni skl-pa lahko odraža samo aferezo vzglasnega t- v sklopu tskl-.
1 J. Tominec, Črnovrški dialekt, Ljubljana 1964, str. 200.
5 Informacijo mi je posredovala dialektologinja Karmen Kenda-Jež, ki raziskuje te govore.
6 F. Miklošič, Slavisches etymologisches Wörterbuch, Wien 1886, str. 298 (dalje SEW).
7 F. Bezlaj, Eseji o slovenskem jeziku, Ljubljana 1967, str. 106; Opyt raboty nad slovenskim etimologičeskim
slovarjem, Voprosy jazykoznanija 1967/4, str. 50.
2.3	Bezlajevo etimološko povezavo sin. čleti -imz navedenimi slovanskimi besedami, zlasti še s slš. cliviet’, je sprejel V. Machek, ne pa tudi Schuster-Šev/c8 v geslu tyšič “beengen, ängstigen, kränken; Kummer verursachen” < psi. *tysiti < *tüs-sk’ -, prim, sti. tucchä- “leer, öde, nichtig” (sem še adj.: dluž. tesny, stp. teszny, r. tosnyj “zoprn, neznosen” < psi. *t5Šonr,ja < *tüs-sk’ -) poleg psi. *tr,ska < *tus-skS temi besedami je Šewc povezal stp. teskny, teskliwy in č. teskny in tesklivy, ni pa omenil primerov s palatalnimi vzglasnimi konzonanti.
3.1.0 Razčlemba pomenske motivacije. Glagoli, s katerimi se izraža bolečina, so deloma vezani na čisto določeno občutenje bolečine, po tem pa, kateri izmed njih se uporabi, se ločijo ne samo posamezni slovanski jeziki med seboj, ampak tudi posamezni govori istega jezika. Večina teh glagolov se vzporedno lahko uporablja tudi za označevanje bolečih duševnih izkušenj (skrbi/trpljenja/žalosti). Bolečina se izraža v sin. predvsem z glagoli, ki pripadajo dvema temeljnima pomenskima poljema: polju “žgati” (tj. bolečina zaradi vročine) in polju “bosti ipd.”(tj. bolečina zaradi mehaničnega posega od zunaj). Ravno zaradi te dvojnosti v pomenskem izhodišču, lahko glagoli z izhodiščnim pomenom “brennen” razvijejo pomen “stechen” (prim. žig- v pomenu “pičiti, zbosti” < psi. *Ž6g-/*zeg- ali sh. pečati “gristi, ujedati, bockati” <*pek-), redkeje pa narobe. Spodnji sin. primeri so vzeti iz Pleteršnikovega slovarja, ki je še danes najbogatejši dostopni vir narečnega gradiva in rabe.
3.1.1 Bolečina se torej izraža z glagoli tipa žgati, pogosta je brezosebna raba: v geslu peči pečem so navedene besedne zveze rana peče “verursacht einen brennenden Schmerz”/oči me pečejo “ich habe einen brennenden Schmerz in den Augen” (poleg prenesenih: vest/sramota/ radovednost peče)-, s.v. žgati žgem tudi pomen “ein brennendes Gefühl verursachen” (sonce/kopriva žge), brezos. v prsih me žge, s.v. žereti “brennen”: dim žeri v očesu.
3.1.2 Bolečina se lahko izraža tudi s kakim izmed naslednjih glagolov: s.v. gristi grizem', grize me “ich habe Bauchgrimmen” (preneseno vest grize)-, s.v. ujedati ujedam “beißen”: ujedati po trebuhu “isto” (preneseno vest ujeda/bol v srce ujeda)-, samo v prenesenem pomenu se uporablja glodati glodam-, skrb gloda-, s.v. bosti bodem-, bode me “ich habe einen stechenden Schmerz”9; s.v. klati koljem “stechen”: kolje me po trebuhu/po črevih (preneseno skrb/vest me kolje)-, s.v. kljuvati kljuvam, v zobu me kljuje'"-, s.v. ščipati ščipam/ščipljem-. ščiplje me po trebuhu “ich habe Bauchgrimmen”; s.v. dreti derem: zgaga me dere (ob knjižnem in dial, zgaga me peče).
3.2 Ker se občutek bolečine tudi v drugih slovanskih jezikih izraža z glagoli istih dveh tematskih krogov, smemo to šteti za pogosto pomensko korelacijo. Spodaj podajam gradivo samo za ilustracijo teh korelacij, ne pa izčrpno. Glagoli se lahko praviloma uporabljajo tudi brezosebno. Ilustrativno gradivo: sh. peči/paliti (rana), žariti (kopriva), probadati/žigati/pec(k)ati (v telesu); big. žari/žili/pari (kopriva)”,
" V. Machek, Etimologicky slovnik jazyka českeho a slovenskeho, Praha 1971, str. 641; H. Schuster-Šewc, Historisch-etymologisches Wörterbuch der ober- und niedersorbischen spräche, zv. 21, Bautzen 1988, str. 1572.
’ SSKJ V, Ljubljana 1990, str. 833, navaja zbadati “čutiti ostro bolečino” in zveze zbadati pri srcii/v prsih/ pod lopatico.
10 SSKJ II, Ljubljana 1975, str. 342, opisuje to frazo kot “imeti ostre, ponavljajoče se bolečine": v prsih/ sencih kljuje (preneseno: skrb/zavest krivde kljuje.
smr.di me poleg žegva me/bode me/ boli me, r. žeČ6 žgu (rana): žgučaja bole, (preneseno žgučij styd/morož), kolots kolju-. v boku kolet, ščipaU> ščiplju “povzročati občutek bolečine ali skelenja" (moroz/gorčica/perec ščiplet), rezatö rezu-, brezos. raba “povzročati rezko, ostro bolečino”, lomite, lomlju, brezos. “trga” (lomite, nogu/ pojasnicu); č. pälitipdlim (oči/mräzpäli/pälimč v krku)\ slš. pdlil’pdlim (oči/rana/ zgaga), bryzt\ štipat’“skeleti” (oči) in dial, “boleti” (v bruchu me ddkštipe), slš. dial. rezač režem-, oši me rezu od džtmu-, [5. pale nie “zgaga (v gt\u),parzyč (kopriva)(“*žgati, peči”),piec (sonce/kopriva), khič“kljuvati, zbadati”/ktucie “zbadanje (v bokih)”, gryžč (dym w oczy/sumienie), rzezač tudi “klati (živino)”11 itd.
3.3- Povzetek. Že iz navedenega je torej razvidno, da se občutek bolečine v slovanskih jezikih izraža s celo vrsto že psi. glagolov: "bosti "bodg (< ide. *bbedh-“stechen, bes. in die Erde stechen, graben”), *gryzti gryzg (< ide. *ft>reug’b- “mit den Zähnen knirschen; nagen, beißen”), *kolti *kol’g (< ide.*kel- “schlagen, hauen”, ki ga je težko etimološko ločiti od *kel- “stechen” in *(s)kel- “schneiden”), *lomiti *loml’g (< ide. 'lem- “zerbrechen”), *paliti *pal'g (< ide. *pel- “brennen, warm sein”), 'pariti *par’g “erhitzen” (< ide. 'per- “sprühen, spritzen, prusten, schnauben”), *pek.tipekg (< ide. *pek>- "kochen"), * rezati režg f<ide.*urt?g’ - "brechen”),* ščipati *ščipl’g (< ide* skei-/> < *skei- “schneiden, trennen, scheiden”), *žegti *žegg (< ide. *dheguh- 'brennen'9, 'žariti *žar’g (< ide. *gvher- “heiß, warm”), big. žilja žili (< ide. *gvel- ‘Stechen; (schmerzender) Schmerz, Qual, Tod”, iz katerega je tudi psi. *žal-o/-ost6 itd.)12.
3.4	Podobne pomenske motivacije za bolečino so razvidne tudi iz drugih ide. jezikov. Zanimiv je naslednji primer, ker se iz sicer različnih tvorb korena s pomenom “stechen etc.” razvije naslednja pomenska korelacija: “kliti” in “občutiti bolečino/ boleti”: lit. dygti dygstu, let. digt “keimen”, lit. dygeti dygiü “stechender Schmerz empfinden”, let. diegt “stechen”, oba pa sta izpeljiva iz ide. korena druge pomenske skupine, tj. 'dhoig-1-/ *dhig1'- “stechen, stecken, festsetzen”'3. K temu še lit . geltigelia “stechen, wehtun (physisch und psychisch)” (za zobe/ude) (< ide. *gl‘el-t psi. *žalt,, stvn. quellen, lit. dilgti dilgsta “žgati, peči (o koprivi), dilgüs “stechend, brennend”, dilgtel/reti -tel/ria “opeči (s koprivo) in “zbosti (v telesu)” (< ide. *delgh- “schlagen” ali *del-gh- < "del - “spalten, schnitzen, kunstvoll behauen”, lit. delit “quälen, martern”, lat. doleO “boleti”14. Prim. še it. pungente “bodeč/oster; skeleč” (< lat. pungere< ide. *peug- “stechen”) in it. cocente “žgoč, pripekajoč, vroč; skeleč” (< lat. cocitura “kuha, peka” <*kfJo&‘-< ide. "pek*-'- “kochen”1’’.
4.1	Problem polglasnika v osnovi slovenskega glagola. Bezlaj je koren skel-štel za že slovensko glasovno dvojnico, ki je nastala iz korena skl- z vrivanjem sekundarnega “polglasnika” v sklopih -kl-/-kr-/-km-v južnih slovenskih narečjih. Vendar pa mnenja ni podprl ne z navedbo areala domnevanega “vrivanja” in ne z ustreznimi
11 Uporabljeni so bili dvojezični slovarji slovanskih jezikov; J. Orlovsky, Gemersky narečovy slovnik, Rimavska Sobota 1982, str. 282.
12 J. Pokorny, Indogermanisches etymologisches Wörterbuch, 1956, passim (dalje IEW).
13 E. Fraenkel, Litauisches etymologisches Wörterbuch 1,1962, str. 93, s.v. cliegas(dalje LEW); J.B. Hoffmann, Lateinisches etymologisches Wörterbuch 1, 1938, str. 495-6, s.v /igo.
M E. Fraenkel, LEW, passim
15 C. Battisti - G. Alessio, Dizionario etimologico italiano II, str. 1191, s.v. cuocere, in IV, str. 3148, s.v. pungere, Firenze 1975.
paralelami. To bi bilo še toliko bolj potrebno, ker so prav navedeni soglasniški sklopi precej stabilni16 in sfe vanje razvijejo celo drugi sklopi: tl > ki (tla > kla, tule >pogov. tie > kle), tm > km(tmica > krnica)11. Zato bi v teh soglasniških sklopih celo laže pojasnili izpad polglasnika kakršne koli provenience (tudi po sin. vokalni redukciji) kol pa njegov sekundarni “vnos”.
Da je obravnavani glagol vseboval polglasnik, je menil že S. Škrabec18 in ga zapisal kot skeleti skali v pomenu “jucken” (omenja še dvojnico skleti skli). Ker Škrabec v svojem članku navaja zanesljive primere glagolov s starim (slovanskim) polglasnikom, ki se je iz različnih vzrokov razvil v slovenski polglasnik, ne gre dvomiti, da je tudi v tem primeru izhajal iz psi. *skr,l-, čeprav konkretnih leksikalnih vzporednic tu ne navaja. Polglasnik naj bi se ohranil v delu narečij (npr. v dolenjskih, od koder je izviral tudi sam) in je (prek zapisa z e, prim. obliko skeleti) prodrl v knjižni jezik.
Prav ta na videz nebistvena podrobnost (tj.polglasnik v korenu) pa je pomembna za določitev etimologije, še zlasti zato, ker je beseda ne le izpričana samo v slovenščini, ampak je tudi v tem jeziku izgubila jasno navezavo na kako drugo besedno družino.
4.2.0 Za osvetlitev obravnavanega glagola je pomembno, da ima nedoločnik skleti izpričani dve sedanjiški obliki: skli < *-i-t6 in skleje < *-e-je-t6, (za nedoločnik skeleti je izpričan samo sedanjik skeli). Pleteršnik je zvedel za sedanjik skleje v rokopisnem slovensko-nemškem slovarju J. Zalokarja in v slovarski zbirki V. Cafa, ni pa več znano, kje sta ga zapisala ta dva, v tem trenutku ni mogoče natančno določiti niti, kje je še danes živ. Areal tovrstnih sedanjikov je približno ugotovil F. Ramovš19 in tudi opozoril, da jih izpodrivajo i-jevski sedanjiki. Prav oblika sedanjika skleje pa dokazuje, da je bil glagol sk(e)leti denominativen20. Glede na strukturo slovanskih nedoločnikov (končnica -ti, končaj nedoločniške osnove -e-) mora biti glasovni niz skel-/skl- glagola sk(e)l-eti torej razvojni ostanek osnove nekega psi. samostalnika. Ker pa le-ta ni mogla vsebovati samo soglasnikov, je treba domnevati, da je vsebovala minimalno en psi. polglasnik (teoretično *skr,l- ali *sr,kl~) morebiti pa celo dva (tj. *sr,kr,l~). Tako se posredno potrjuje pravilnost Škrabčevega mnenja, po katerem je sin. skaleti razvit iz psi. glagola s polglasnikom. Resda bi strogo vzeto na mestu šibkega psi. polglasnika v konzonantnem sklopu, ki ne vsebuje težkih kombinacij21, v slovenščini polglasnika ne pričakovali. Pojasniti bi ga bilo mogoče tako, da gre za izpeljavo iz (neohranjenega) psi. *s(c?)kc,lr, *s(z?)kcAa, ki naj bi bil naglašen po psi. a.p.b. Iz njega bi se v sin. pravilno razvil *skel *s(e?)kla, tako kot se je okel okla <*ob-kr,lr,, in iz njega bi se analogni polglasnik razširil tudi v glagol, prim. sin. kaliti “keimen” < kal < *kslö.
4.2.1 Etimološka narava vzglasnega s- ni povsem jasna. Ni mogoče izključiti, da je vzglasni s- stari s-mobile, prim. etimološko težko razmejljive korene *kel- “stechen”,
16 Soglasniški sklop skl je po SSKJ IV, str. 688-97, precej pogosten in praviloma ne pozna “vrivanja” (sekundarnega) polglasnika.
17 F. Ramovš, Historična gramatika slovenskega jezika. Konzonantizem II, Ljubljana 1924, str. 207d.
1H S. Škrabec, Besede s polglasnikom v korenu, Jezikoslovni spisi 1/4, Ljubljana 1919, str. 485.
19 F. Ramovš, Morfologija slovenskega jezika, Ljubljana 1952, str. 141.
20 Slownik prasiowianski I, Kraköw 1974, str. 47; P. Arumaa, Urslavische Grammatik III, Heidelberg 1985, str. 242d.; A. Vaillant, Grammaire comparee des langues slaves III , Paris 1966, str. 516-7.
21 Zaradi narave konzonantnega sklopa so v sin. ostali polglasniki, prim čebela < ‘pnčela, bedeti < 'br.deti. kesati se < ‘kr,sati se.
*kel- “schlagen” in '(s)kel- “schneiden”, vendar pa tudi ni dodatnih zanesljivih dokazov za obstoj psi. korena 'sksl- (shema 'kol-/ 'kri- : 'skol-/ 'sksl-).
Mogoče bi bilo domnevati, da je s- ostanek psi. predpone se-, morda s pomenom “podoben, enak, približen”22, ki naj bi se razvila znotraj samostalnika 'sE-krls-, pri njem bi bilo treba izhajati iz psi. samostalnika 'kr,Ir, in suponirati pomen “podoben kr,l-u”. Pri tej možnosti bi bilo treba predpostaviti sekundarne izravnave pri vokalizaciji polglasnikov. Nikakor pa s- ne more biti predpona, dodana šele glagolu *krl-eti, prim. evidentno nedovršnost sin.skeleti/skleti.
4.3 Posebno pozornost zasluži sin. iterativ zakiljati -am2> (Vrsno v Soški dolini), vidski par k pf. zaklati zakoljem, ki manjka v slovarju F. Bezlaja. Besedotvorno najverjetneje je nastal v vzorcu vidske verige: sekundarni imperfektiv *za-kylj-ati : prefigirani dovršnik 'za-ksl-iti : (v tem pomenu neizpričani) imperfeklivni *kr,l-iti, četudi ni mogoče povsem izključiti neposredne tvorbe z iterativno- deminutivno pripono -jati iz podaljšane stopnje vokala v korenu *kyl-, prim. č. nareč. kylec “kel”. Če vendarle izhajamo iz vidske verige, bi bilo pomen te verige mogoče predstaviti kot “(večkrat) zaklati” : “zaklati” : “klati”, pri čemer je pomen “klati” evidentna leksikalizacija starejšega pomena *”bosti/*rezati”, prim. sin. klati < 'kolti, p. rzezač < *rezati. Tako rekonstruirani glagol 'krl-iti *”bosti/*rezati” je po obliki enak psi. glagolu 'kr,li-ti (sp), ki izkazuje pretežno pomen “keimen”: sin. kliti/kaliti, sh. kliti, č. kliti se, slš. klit’ (sa) (vendar pa slš. dial, ki ’it ’i "izleči se (piščanec)” < ’’’prebosti se skozi”, p. klic sie “vzkliti (zrno, puščeno za slači)”, r. dial, klitosja. Vzporedno je v psi. obstajal tudi inhoativni glagol 'kr,l-eti (sp) povsod s pomenom “keimen” : č. kleti kleji, slš. dial, klet'/khet’ kleje, dl. kles (se). Oba glagola, tj. *kr,liti in 'kr,leti, sta denominativna iz psi. samostalnika *kr,lE, katerega refleksi v slovanskih jezikih izkazujejo dva pomenska niza: a) niz “kal, klica, poganjek ipd.”, in b) niz “zob, okel ipd.” R. Brandt2" je za oba pomenska niza ugotavljal skupno pomensko izhodišče, le da se pomen “kal, klica” pojmuje (refleksivno) kot “prorezajuščijsja, probivajuščijsja” (prim. r. u rebenka prorezyvajutsja zuby), pomen “zob, okel” pa (aktivno) kot “režuščij”. Z dodatnimi primeri je mogoče ilustrirati, da se prek pojma “prebiti/prebosti/pregristi (se skozi) kaj” tvorijo tudi poimenovanja za “kal/poganjek”, ki torej “predre/pretrga kaj”/”se prebije skozi kaj”, prim. tudi sin. zvezo žito iz zemlje bode “hervorsprossen” in da se iz podobnega izhodišča razvijajo tudi poimenovanja za “zob”, prim. psi. 'zpbr, < 'g’embb- “beißen, zerbeißen”; r. bivent> “okel, čekan” <*bbei(o)- “schlagen”.
4.4 Sin. zakiljati zakiljam ima strukturno vzporednico v izoliranem hrv. dial, glagolu iskiljiit iskiljam “sekirati” (Žumberak)25. Skok ga razlaga iz podaljšane stopnje *kyl- (k psi. *kr,l-) in predpone is-. Glagola se ločita po naglasu, medtem ko je mogoče rekonstruirati skupni/vezni pomenski člen. Če za sin. zakiljati sprejmemo zgoraj predlagani starejši pomen *”bosti/*zbadati”, pa lahko tudi hrv. iskiljat “sekirati” izhajamo
22 M. Snoj, Sledi praslovanskega predloga 'sc “podoben, enak, približen” v slovenščini, SR 1989/1-3, str. 151-7.
23 F. Miklošič, SEW, str. 123; M. Pleteršnik, SNS II, str. 839. Oba ga citirata iz istega vira, F. Erjavec, Iz potne torbe, LMS 1882-83, str. 268.
u R. Brandt, Dopolnitelönyja zamečanija k razboru etimologičeskago slovarja Miklošiča, RFV XXII, 1889, str. 246.
25 Prim. P. Skok, Etimologijski rječnik hrvatskoga ili srpskoga jezika II, Zagreb 1972, str. 92.
iz pojmovnega polja ’’’drezati, ’drežnjati (v koga);*suvati/zbadati”. V obeh primerih gre za ’’’sunkovite gibe (z ostrim orodjem/brez njega), usmerjene proti kakemu predmetu”. Oba navedena glagola izhajata torej iz *-kylj-ati k *kr,li-ti < psi. korena "kri-. Morda gre za korensko podaljšavo *kyl- tudi v č. morav. kylec “kel”26?
4.5 Psi. sam. ‘kr,Ir, < *kul- je etimološko soroden z glag. *kolti kol’g “bosti”27, njegovi refleksi v slovanskih jezikih pa prav tako izkazujejo dva že omenjena pomenska niza: a) “kal, poganjek” in b) “(vrsta) zoba”. Najpopolneje so te besede zbrane v moskovskem etimološkem slovarju: p. kiei kla, č. kel klu, slš. kel kla, dl. kei, str. kly pl. “konjski zobje, po katerih se določa starost konja”, r. dial, kol “oster spodnji konjski zob; čekan (pri psu/volku/merjascu)”, sh. kal, sin. dial, kel pl. *keli {dolge kele ima prašeč)/ okel okla.
Iz 'kr,Is (pomenski niz b) je izpeljanih več samostalnikov: *kr,l-6cr, (r. dial.klec “zob pri brani/ grabljah”, vzhsln. kelec kelca), 'kr, lica (sh. klica “donji zub u nerasta”), 'kr.lakr, (ukr. klak/kolak “svinjski čekan”, sin. kelak “kopač/sekač; merjasec; čekan; kratek lovski nož”), *kr,lykr, (r. klyk “podočnik, okel”), "kr, Ir, kr (dl. kel k “ostri zobek”), *kr,lexr (hrv.dial. kleh kleha “Hauzahn des Schweines”)28. Iz pomenskega niza b) izhajata samo dve tvorjenki: 'krilca2'1 in "kr,Ir,kr (p. kielek kietka “čekan, poganjek”).
Denominativna glagola *kr,liti (sh., sin., č., slš., p., r.dial.) in *kr,lčti (č., slš., dl., slovin.) se navezujeta na pomenski niz a) sam. 'kr,Ir,, njun areal pa je danes širši od areala samostalnika s tem pomenom. Doslej pa ni bil ugotovljen glagol, ki bi izhajal iz pomenskega niza b) ali pa iz pomenske predstopnje obeh nizov. Domnevati smemo, da so prav sin. skeleti/zakiljati, hrv. iskiljati in slš. dial, kl'it’i glagoli, v katerih se je ohranil arhaičen pomen, ki omogoča vpogled v pomenski razcep pri sam. *kr,lr, tudi v smislu razumne Brandtove razlage. Prav prek refleksivno pojmovanega glagolskega dejanja lahko razumemo nastanek (sekundarne) refleksivnosti pri denominativu 'kr, liti sp, (znan iz č./p./r. dial. : neznan v sln./sh. : obe možnosti v slš.) in še zlasti pri inhoativnem "kr,leti sp (dl./slovin.)
4.6 V etimološki literaturi besedotvorno mesto psi. 'krIr < *kul-ia ni precizirano. Zveza s psi. "kolti in lit. kalti “schmieden, hämmern” ter lit. kulti “dreschen, schlagen, verprügeln", ki nima slovanskih glagolskih ustreznic, v glavnem ni sporna. Zaradi zgoraj povedanega pa se vendarle ponovno aktualizira (vendar pa še ne reši) vprašanje o morebitni zvezi s korenom *(s)k.el-.
26 F. Št. Kott, Dodatky k Bartoševu dialektickemu slovniku moravskemu, Praha 1910, str. 48.
27 E. Berneker, Slavisches etymologisches Wörterbuch, 1908-13, str. 660-1; Etimologičeskij slovar«, slavjanskix jazykov (ESSJ) 13, Moskva 1987, str. 192-3.
28 Sh. kaljac kaljca (Vuk) in kaljak kaljka/kajak kajaka “zub kutnji u čovjeka što zadnji iznikne” se zdijo tvorjeni prek glag. kaljati -am (Slavonija, 18. st.), sinonimnega glag. kalati -am < 'kol- <'koI-.
29 Po ESSJ 13, 1987, str. 186, je ta južnoslovanska beseda izpeljana iz 'kr,le kr,la. Primerneje se mi zdi izpeljavati jo iz psl.i-debla: 'kr,la ksli, prim. sin. kal kali, dl. kel kli; prvotni spol ni bil nujno ženski.
30 ESSJ 13, str. 193, ga sicer izpeljuje iz ničte stopnje 'kl-o- korena 'kol-, vendar pa slovanskih besed iz te rekonstrukcije ni mogoče zanesljivo pojasniti.
Zusammenfassung
Wie schmerzt es im Slowenischen
Im vorliegenden Aufsatz wird das slowenische Verbum skeleti skeli samt seiner Variante s kleti skleje/ skli "brennen, schmerzen” von einem etymologischen Gesichtspunkt erforscht. Nach einer eingehenden Analyse verschiedener sprachlicher Eigenschaften ist die Verfasserin zum folgenden Schluß gekommen: das slowenische Verbum soll einem schon ursl. Verbum *s(5?)-ksIčti s(s?)-kr,lejet6/-krdita ’’’stechen” entstammen, das seinerseits von einem supponierten Substantivum "sfsr'j-kr.lr, abgeleitet worden ist und etymologisch eng mit ursl. Wörtern "kr,Ir, “Zahn, Hauzahn” und *kr,la “Keim” (zur ie. Wurzel “kel- “stechen”) verbunden sein mußte. Dazu wird aufgrund des slowenischen zakiljati zakiljam impf, “schlachten” und des kroatischen iskiljati iskiljam “ärgern, erzürnen” (d.d. < *-kyljati: "kr,liti) ein altes Denominativum "kr,liti mit der Bedeutung '’’stechen” rekonstruiert. Die auf dieser Weise festgestellten ursl. Verba 'kr,liti und 'krdeli “stechen" stellen im Vergleich zu den gleichlautenden "kr,liti und *kr,leti “keimen” gewiß einen semantischen Archaismus vor. Der Bedeutungsübergang zum “Schmerz; schmerzen” wird durch einige Beispiele veranschaulicht.