GLASILO OSVOBODILNE FRONTE ZA
OBMURSKE OKRAJE
Štev. 40 — Leto III.
Murska Sobota. 4. oktobra 1951
Cena 5 din
Prva pomoč
Od 7. do 14. oktobra je Teden Rdečega križa
Gotovo ste že slišali o Rdečem križu in kljub temu nekateri še ne vedo, zakaj je Rdeči križ potreben in kakšne naloge opravlja. Zato se v teh dneh mnogi vaščani ustavljajo pred lepaki, na katerih piše, da bo od 7. do 14. oktobra Teden Rdečega križa, in ugibajo. Saj so že slišali o Rdečem križu, toda kdo bi si vse to zapomnil, ko je toliko drugih stvari.
Res je, da je mnogo drugih nalog, zato se vsaj ta teden, enkrat v letu, bolj zanimajmo za Rdeči križ in njegove naloge. Mnogi so že člani Rdečega križa, saj je razširjen skoraj v poslednjo našo vas. Kdor še ni, pa naj v tem tednu pristopi. Ali more človek stati ob strani, ne da  bi se vključil v to splošno koristno človečansko ustanovo?!
Samo pomislite, kakšne naloge opravlja Rdeči križ! Drugi člen Zakona o Jugoslovanskem Rdečem križu pravi, da daje prvo pomoč ljudstvu ob elementarnih nesrečah, deluje za zavarovanje in zboljšanje ljudskega zdravja in sodeluje zlasti v borbi proti epidemičnim (nalezljivim), in endeničnim (v kakem kraju udomačenim) boleznim ter pomaga žrtvam vojne in elementarnih nesreč.		
V letih po osvoboditvi je Rdeči križ delili mnoge podpore v obleki in hrani, zato so nekateri menili, da morajo biti le zato člani Rdečega križa, da bodo čim več dobili. To pa ne bi bilo pošteno. Res je, da je Rdeči križ dobival razne podpore od organizacij v inozemstvu, ker so nam pomagali kot po vojni najbolj opustošeni državi. Vendar se
Rdeči križ kot ustanova mora postaviti na lastne noge in lastno gospodarstvo, to se reče, mora zbirati, da bo lahko delil. Pravi smisel Rdečega križa je v medsebojni pomoči: prispevajmo vsi, da bo lahko dobil najbolj potreben. Kdo bo najbolj potreben, pa v naprej nihče ne ve. Gotovo bi bil vsak rajši, če ne bi rabil nobene podpore. Toda nihče ne ve, kdaj pride nesreča. Zato prispevaj in pomagaj, dokler moreš!
Člani Rdečega križa plačujejo članarino, ki pa ni tako visoka, da je ne bi zmogel vsak človek. Poleg tega zbirajo razna sredstva kot čisti dobiček raznih prireditev. Zato sodeluj tudi pri teh! Čim več boste zbrali tem več boste lahko najpotrebnejšim v svoji vasi razdelili. Pomagati potrebnim, mar ni to najbolj človečansko delo?! 
Zato ne zamudi priložnosti v Tednu Rdečega križa, ko lahko na raznih predavanjih zveš marsikaj o nalogah Rdečega križa, o raznih boleznih in kako se varovati pred njimi itd. Gotovo bodo tudi v tvoji vasi predavanja. Če ne, se zanimaj, zakaj jih ni in zahtevaj, da pride kak predavatelj. V vasi se je treba pomeniti o tej ustanovi in naj ne bo odraslega vaščana, ki ne bi postal član Rdečega križa. Pionirji in mladina do 18 let pa naj postanejo člani Podmladka Rdečega križa.
Razni vaški odbori Rdečega križa so si že napovedali tekmovanje v Tednu Rdečega križa. Okrajni odbor pa je že pripravil nagrado za okrajnega zmagovalca v tekmovanju. Ne bi tudi vi bili veseli nagrade ali vsaj pohvale?
Skrb ljudske oblasti za zdravje delovnega človeka
1. oktobra so v radgonskem okraju začeli s fluorografiranjem (rentgenskimi pregledi) prebivalstva. To delo, ki bo predvidoma zaključeno v vsem okraju do 16. oktobra, opravljata dve ekipi. Fluorografiranje se bo opravljalo pod parolo »Skrb ljudske oblasti za zdravje delovnega človeka«. V pripravah pomagajo ekipama ljudski odbori in množične organizacije. Svet za ljudsko zdravstvo pri OLO Radgona pa skrbi, da bo pregledano čim več prebivalstva. Pregledi se vrše po predvidenem načrtu, ki so ga prejeli KLO, in na rentgenski pregled moral priti vse prebivalstvo nad 15 let-starosti.	-jh.
Lepo je biti
v taki zadrugi
Mnoge zadruge imajo svoje slabosti, a poleg tega tudi uspehe. Vinogradniško zadrugo Vinski vrhovi so ustanovili leta 1946. Do danes je dosegla lepe uspehe. Ob ustanovitvi je stanje vinogradov bilo precej žalostno, zgradbe poškodovane, orodje pa delno uničeno. Danes ima zadruga svoj avtomobil, traktor in razne druge stroje. Ustanovili so že dva Doma igre in dela, kjer starši čez dan brez skrbi puščajo svoje otroke, saj imajo dobro varstvo in vzgojo. Letos so elektrificirali vasi Pavlovski vrh in delno tudi Mali Bebrovnik in so napeljali skupno 10 km električnega voda. V vinogradih so obnovili 36.000 trsov iz lastne trsnice ter nabavili 57.000 količev za vinsko trto.
Ob ustanovitvi so zadrugo najprej vodili stari borci za delavske pravice, bivši viničarji s predsednikom tov. Petrom Štruclom, poslancem zvezne skuščine Ko pa so se izšolali mladi kadri, so zadružniki rekli: »Na mladini svet stoji« in izvolili v odbor mlade zadružnike s predsednikom Matijom Ratekom. Tudi ti uspešno vodijo za-
drugo. Zadruga ima take uspehe zato, ker se zadružniki dobro razumejo med seboj in vsi skrbijo za njen napredek. K temu je brez dvoma mnogo prispeval poslanec Peter Strucl, s katerim so vsi zadovoljni, ker se zaradi svojega poslanstva ni nič prevzel, temveč opravlja vsa dela kot ostali zadružniki. Zato so še ponosni nanj. Tudi stari zadružniki, kot sta 75-letni Ritonja in Ivančič, opravljajo še vsa dela, ker pravijo, da znajo, da sedaj delajo za sebe.
Čeprav je letošnje leto bilo muhasto vreme, so zadružniki uspeli obvarovati svoje vinograde pred peronospore in oidijem. Zato se jim obeta dobra vinska letina.
Tudi birokratski aparat so odpravili, saj jo v pisarni zaposlena z evidenco le ena oseba, vsi ostali pa delajo v vinogradih, na polju, pri živini in povsod, kjer je potrebno. Člani odbora niti predsednik nimajo nobene prednosti, temveč primejo za vsako delo, zaslužek pa obračunavajo po vloženem trudu. Zato uspehi ne izostanejo.	A. T.
Cena moke in kruha
Z ukinitvijo živilskih nakaznic se bo kruh in moka prodajal le v prosti prodaji. Kruh lahko kupujejo potrošniki ali samo za gotovino (denar) ali pa s popustom na živilske bone. Moko pa lahko kupujejo samo s popustom na živilske bone. Za, moko in kruh je svet za blagovni promet vlade FLRJ določil naslednje enotne cene v prosti prodaji na drobno:
Pšenična moka 90%-ne mletve v žitorodnih krajih 32 din za kg, v ostalih krajih 34 din za kg. Pšenična moka 80%-ne mletve v žitorodnih krajih 44 din za kg, v ostalih krajih 50 din za kg. Kruh iz pšenične moke 90%-ne mletve v vseh krajih 30 din za kg. Kruh iz pšenične moke 80% -ne mletve 
v žitorodnih krajih 40 din za kg, v ostalih krajih 45 din za kg. — Kateri kraji so žitorodni, bo določil predsednik Sveta za  blagovni promet ljudske republike.
Cena sladkorja še vedno pada in se prodaja v trgovinah že po 250 din 
za kilogram. Verjetno pa to ni že zadnja cena.
Uspehi KDZ  ljutomerskega okraja
Gospodarstvo kmečkih delovnih zadrug ljutomerskega okraja je letos močno napredovalo, kar dokazuje razmah trgovine. Lansko leto so svoje pridelke rabili večinoma za sebe, medtem ko letos pošiljajo velike količine v delavske centre in tako znižujejo ceno. S tem pa se bo v mnogih zadrugah dvignila vrednost delovnega dne.
Letos od marca do septembra so KDZ ljutomerskega okraja prodale samo preko trgovskega podjetja pri Zadružnem skladu za intervencijski trg velike količine svojih pridelkov, med drugim 10.637 kg razne moke, 9000 kg svežega in 540 kg suhega mesa, 8935 litrov vina, 2430 kg maščobe in nad 5000 kg raznih povrtnin. Za vse prodane stvari so v šestih mesecih prejele 6,407,000 din, od tega samo v avgustu 1,877.000 din, kar kaže, da vrednost prodanih pridelkov z vsakim mesecem
narašča. Večina navedenih količin je bila prodana v prodajalnah Zadružnega sklada Ljutomera, ki ima tako prodajalno v Guštanju, zadnje tedna pa tudi v Mariboru. Poleg tega so zadruge prodajale svoje pridelke tudi drugim trgovinam in podjetjem. Precej so izvozile tudi v inozemstvo, zlasti konje, govedo, vino, les itd. za zar so dobile devize, za te pa so kupile kmetijske stroje.
V septembru se je prodaja še mnogo bolj povečala, saj zdaj pospravljalo jesenske poljske pridelke. Samo krompirja so zadruge prodale v tem mesecu okrog 60 vagonov delavskemu centru Trbovlje.	M. L
Po  štirih  letih
Leta 1948 je radgonski okraj v tekmovanju pri gradnji zadružnih domov v Sloveniji in v vsej državi dosegel velike uspehe, saj so gradili hkrati 20 velikih zagružnih domov. To so bili veliki uspehi frontne organizacije, saj so frontovci s člani ostalih množičnih organizacij opravili več deset tisoč brezplačnih delovnih ur. Danes, po štirih letih živahne gradbene dejavnosti pri gradnji zadružnih domov, pa moramo ugotoviti drugačno stanje, ki ni v čast frontni organizaciji niti Ostalim množičnim organizacijam. Bežen pregled po zadružnih domovih kaže, da radgonski okraj ni vreden tiste pohvale, ki jo je dobil pred štirimi leti.
Pri dograditvi in notranji ureditvi, zadružnih domov so precej naredili  v Plitvici, kjer se trudijo dokončati svoj zadružni dom, v Lutvercih, kjer so od vseh vasi v Apaški kotlini napravili največ za svoj zadružni dom, na Rožičkem vrhu, kateri vaščani lahko trdijo, da jim je zadružni dom v čast in ponos ter v Galušaku in Kapeli. Zadnji čas pa je najbolj razgibano gradbišče zadružnega doma v Gornji Radgoni. Zadružni dom v Vidmu pa je v letošnjem letu tudi dobil svojo notranjo opremo.
Naprej pa ni kaj več za pohvaliti Ponekod so zadružni domovi prav takšni, kot so bili pred tremi, štirimi leti.
V	Segovcih, Podgorju, Stogovcih, Črncih in Žepovcih so skoraj popolnoma pozabili nadaljevati že začete gradnje.
V	Radencih in v Velki pa je celo propadlo precej materiala ki so ga imeli že pripravljenega za zadružni dom.
Ena izmed osnovnih napak, da gradnje zadružnih domov ne gredo naprej, kot so bile začete pred štirimi leti, je v tem, da se ni dovolj upoštevalo materialne zmogljivosti, a še večja napaka, da so frontne organizacije popustile s svojim delom med članstvom za sodelovanje prostovoljne delovne sile. Saj so ponekod imeli material, pa niso gradili, da jim je propadal. Kjer so se pravilno lotili dela, so uspehi vidni in že uporabljajo zadružni dom v koristne namene.
KARDELJ
o reviziji mirovne pogodbe z Italijo
Na zasedanju Ljudske skupščine je toiv. E. Kardelj, zunanji minister FLRJ, odgovarjal na vprašanja poslancev o stališču naše vlade do revizije mirovne pogodbe z Italijo. Kakor znano, so tri Zapadne velesile na prošnjo italijanske vlade izdale prejšnji teden skupno deklaracijo, v kateri se zavzemajo za revizijo mirovne pogodbe z Italijo, predvsem pa za sprejem Italije v ONZ, za možnost večje oborožitve Italije itd. Glede tržaškega ozemlja, o katerem so v Italiji nagnali največji vik, so zapadne velesile na stališču, naj se Rim sam pobota z Beogradom.
Edvard Kardelj je izjavil poslancem, da naša vlada še ni  zavzela dokončnega stališča glede revizije, da pa se zavzema za to, da bi imela z Italijo čim boljše odnose. Kardelj je povedal,
da imamo z Italijo še vedno nerešena vprašanja glede povračila vojne škoda (reparacij), zaradi zapostavljanja Slovencev v Italiji in določitve končne mejne črte. Sem spada tudi vprašanje Svobodnega tržaškega ozemlja, ki si ga hočejo prilastiti Italijani, čeprav je že sedaj mnogo več Slovencev v Italiji kot Italijanov v Jugoslaviji.
Kardelj je dejal, da z ozirom na sedanji mednarodni položaj, Jugoslavija ne vztraja za priključitev celotnega tržaškega ozemlja, vendar pa nikakor ne more dopustiti, da bi se vse ozemlje priključilo k Italiji. »Najti je treba tretjo rešitev, tako tretjo rešitev pa je mogoče doseči, ako obe strani hočeta sporazum, to je, ako zares hočeta, da bi jugoslovansko-italijanski odnosi topili na novo pot«, je zaključil Kardelj.
Kdo je odgovoren
za predvojaško vzgojo? 
V lendavskem okraju so 20. septembra pričela taborenja mladincev, ki se pripravljajo za častno službo v Armadi. Udeležba mladincev na taborenju ni povsem zadovoljiva. Največji uspeh, so zabeležili v Turnišču, kjer vzgaja mladino eden izmed najbolj aktivnih komandirjev enot predvojaške vzgoje — Jože Kuzma. Že prvi dan taborenja je stalo v zboru nad 75 odstotkov vseh predvidenih mladincev. Mnogo slabša udeležba je bila na taboren ju v Lendavi in v Dobrovniku. Tod se je priglasilo, nekaj nad polovico mladincev.
Vzrok za slabo udeležbo tiči v nepravilnem odnosu odgovornih tovarišev do nalog izvenarmadne vzgoje mladine Z izgovorom na pomanjkanje »avtoritete« prepuščajo vse dolžnosti organom vojnega odseka, ki so večkrat primorani, da sami kličejo izostankarje na odgovornost. Ali ni to naloga referenta za  predvojaško vzgojo pri OLO in vojnih referentov pri krajevnih ljudskih odborih?
 Nekaterim tovarišem je treba povedati, da ne zadostuje samo denarna pomoč pri organizaciji taborenj. Krajevni in okrajni predstavniki oblasti so dolžni, da tudi moralno podprejo vojaško  oblast pri vzgajanju naših mladincev. V Genterovcih, Dolini in v Gaberju so pozabili obvestiti mladince o času in kraju taborenja. Posledica
malomarnosti je dvodnevna zakasnitev mladincev na zbornem mestu. Renkovski predsednik in tajnik krajevnega ljudskega odbora sta celo pozabila na okrožnico vojnega odseka. Sele na opomin sta obvestila mladince o taborenju.
Premalo pomagajo množične organizacije, zlasti mladinska in Zveza borcev. Čeprav je izvenarmadna vzgoja mladine v njunih programih, se le redkokdaj pogovorijo o tej vzgojni naloga na množičnih sestankih.
Oficirji naše Armade so priskočili na pomoč. Obiskujejo taborečo mladino in jo učijo uporabljati orožje proti morebitnemu napadalcu. Obnesle so se tudi vsakodnevne informacije o dogodkih v svetu in doma, ki jih nudijo mladincem v tovariškem razgovoru.
Prihodnji mesec bodo taborenja mladincev v Veliki Polani, Črensovcih in v Gaberju. Na vojnem odseku v Lendavi pričakujejo, da bo udeležba na teh taborenjih številnejša, kakor je bila v Lendavi in v Dobrovniku. Ljudski odbori naj si vzamejo za zgled Turniščane in Petišovčane, ki so poslali vse v poštev prihajajoče mladince na taborenja.
Angleško-perzijski spor
pred Varnostnim svetom
V ponedeljek se je pričela razprava pred Varnostnih svetom o anglo-perzijskem sporu glede nafte.  Angleži upajo, da njihov korak pri Varnostnem svetu ne bo zaman. Sedaj je predsednik Varnostnega sveta naš predstavnik dr. Bebler.
Perzijo je ta korak spravil nekoliko, v zadrego. Perzijsko delegacijo na za sedanje vodi dr. Mosadik, predsednik perzijske vlade in začetnik angloperzijskega spora. Perzijski opozicijski po-
slanci so izjavili, da se strinjajo z Mosadikovo politiko in prišli polnoštevilno v parlament.
V Perziji pričakujejo, da bodo Angleži v slučaju neuspeha pri Varnostnem svetu skušali svoje interese zasigurati z oboroženim posredovanjem. Več angleških ladij že sedaj kroži v bližini perzijske obale. Perzijske čete So v pripravnem stanju. Perzijci so celo zagrozili Angležem, da bodo spustili rafinerije v zrak, če napadejo.
Upor zoper Peronov režim v Argentini
Prejšnji petek je v južnoameriški republiki Argentini izbruhnil upor, ki ga vodijo nekateri upokojeni in nezadovoljni generali. Znano je namreč, da postopa Peron v Argentini kot diktator.
Iz Buenos Airesa poročajo, da so upor v glavnem že zadušili in da so več upornih generalov ujeli, med njimi tudi voditelja upornikov generala Jenendeza. Več upornih generalov je z letali že pobegnilo v sosednje države, kjer pa so jih pridržali v priporu. Borbe so v začetku tega tedna še vedno trajale. Vladne čete sedaj na veliko zapirajo upornike in sumljive ljudi. Upor v Argentini je naredil v Ameriki mnogo razburjenja, zlasti v Južni Ameriki in v ZDA.
Na Koreji zavlačevanje
Na Koreji še vedno ni prišlo do nadaljevanja pogajanj za sklenitev premirja. Delegacija združenega poveljstva, Je predlagala, da bodo pogajanja nadaljevali le, če bodo severni Korejci sprejeli predlog, da se pogajanja nadaljujejo v vasi Songjoni, ki leži 10 km južno od Kesonga, in sicer med frontnima črtama. Severni Korejci na ta predlog še niso odgovorili.
Radio Peking sedaj obtožuje Združeno poveljstvo, da pripravlja novo izkrcavanje svojih čet na zahodni in vzhod-
ni obali Severne Koreje. Kot dokaz zato navaja, da je ob severnokorejski obali vedno več ladij Združenega poveljstva.
Mestni odbor Rdečega križa v Murski Soboti prireja v »Tednu Rdečega križa« v ponedeljek, 8. oktobra 1951 ob 22. uri v dvorani mestnega kina
A K A DE MIJO Sodeluje med drugim SKUD Štefan Kovač. — Vstopnice se dobijo v knjigami DZS. — Počastimo »Teden Rdečega križa« s polnoštevilno udeležbo! — Odbor.
Preskrba v oktobru
V oktobru imamo precejšnje spremembe v garantirani preskrbi, oziroma je storjen korak k odpravi garantirano preskrbe. Živilske nakaznice so že odpravljene. Namesto živilskih nakaznic pa so potrošniki dosedanje garantirane preskrbe prejeli prehrambene bone v vrednosti razlike, ki jo bodo plačali za živila po prosti ceni.
Do 10. oktobra bodo vsi upravičenci prejeli tudi denarne industrijske bone za otkober in sicer: IR 365, IG 200, ID 265. Industrijski boni za III. četrtletje t. l. se ne bodo izdajali iz sledečih razlogov: V IV. četrtletju je določen prehod ca nov plačilni sistem, ki bo v denarju obsegal sedanje dajatve delavcem in uslužbencem v denarnih bonih Delavci in uslužbenci bodo dobili za tekoče IV. četrtletje v mesecu oktobru industrijske bone, za ostale mesece pa denar. Ker so v tem letu že prejeli denarne bone za tri četrtletja, bodo s spre jetjem bonov v oktobru in povečanimi plačami v novembru in decembru pre-
jeli za IV. četrtletje dodatek za industrijsko blago. Ker pa so boni za nazaj. bi morali dobiti potrošniki sedaj še en celoten dolgovan četrtletni iznos bonov. Zaradi prehoda na novi plačilni sistem s povečanimi plačami pa to ni mogoče, kajti s tem bi se ustvarila takšna kupna moč, za katero ni ustreznih blagovnih fondov. Ker bi hoteli vsi kupovati induatrijsko blago, bi nujno prišlo do znat nega skoka cen tega blaga.
Za prehod na prosto prodajo kruha moke, maščob in sladkorja so zagotovljene potrebne količine in naloga trgovske mreže je, da pripravi zadostne zaloge teh živil, da se bo preskrba potrošnikov razvijala normalno.
CELOVEC — Predsednik avstrijske republike dr. Körner je ob svojem zadnjem obisku na Koroškem sprejel tudi slovensko delegacijo, ki mu je izročila zahteve Slovencev po enakopravnosti.
WASHINGTON — V ZDA so sprejeli zakon o gospodarski in vojaški pomoči v tekočem finančnem letu. ZDA bodo prispevale tujini okoli 7,5 milijarde dolarjev, od tega nad 5 milijard za vojaške namene.
BONN — V Zahodni Nemčiji sedaj spet veliko razpravljajo o splošnih parlamentarnih volitvah v Vzhodni in Zahodni Nemčiji. Povod za diskusijo je
dal vzhodnonemški predsednik. Zahodnonemški parlament je izjavil, da se zavzema za skupne parlamentarne volitve, vendar bi bile te lahko le pod mednarodnim nadzorstvom, poleg tega pa bi bilo še pred volitvami treba dopustiti tudi popolnoma svobodni promet med Vzhodno in Zahodno Nemčijo.
ODPRTA JE RAZSTAVA DEL PISCEV IZ PRLEKIJE
V nedeljo, 30. septembra 1951 so v poročni dvorani Mestnega ljudskega odbora v Ljutomeru odprli razstavo del piscev in slikarjev iz Prlekije. Slovesnosti so prisostvovali javni in kulturni delavci. Domači pisatelj tov. Baukert je v svojem govoru orisal zgodovinsko delo Primoža Trubarja za kulturno uveljavljenje Slovencev in delež domačih piscev in slikarjev na področju književnosti in umetnosti.
Med gosti je bil pevski zbor SKUD »Angel Besednjak« iz Maribora, ki je Ljutomerčanom zapel par priljubljenih narodnih pesmi.
Razstavno gradivo si je v prvih dneh ogledalo večje število domačinov in tujcev. Razstavljene so številne knjige in dela domačih pisateljev, rokopisi, zgodovinske razprave in umetniško izdelane slike pokrajinskih motivov ter dela starejših prleških slikarjev.
Stran 2
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 4. oktobra 1951
,,Dalje nisem mogel vzdržati..."
RAZGOVOR Z DRUŽINO, PREBEGLO IZ MADŽARSKE
Kako težka je taka ločitev od doma, v resnici ve samo tisti, ki jo prestane. Sama predstava o tem ne pove dovolj. Prestati vse to pomeni mnogo več. Ločiš se od hiše, kjer si vzrasel, se igral v otroških letih, nasilno zapustiš dom, v katerem te je mati zibala v okorni zibki in ti pela preproste uspavanke; ločiš se od vsega, kar si v dolgih in težkih letih s krvavimi žulji pridobil in ustvaril; vse pustiš in kot preganjana žival zbežiš od doma. Tako je storil tudi Molnar Mikloš, kmet iz Atokhaze, ki je pred nekaj dnevi pobegnil z vso družino iz Madžarske v Jugoslavijo.
»Dve vojni vihri sta šli mimo mene in obe sem srečno prestal,« pripoveduje Molnar, »vendar kaj podobnega, kot v zadnjem času, se ni nikoli dogajalo z menoj. Nikomur ne želim tega. Živel sem v vednem strahu: zdaj, zdaj bodo prišli, me z vso družino spravili v vagon in nato odpeljali neznano kam. Iz okoliških vasi so vsako noč odvedli po pet ali še več družin. Že misel na to, da bi gledal, kako se stiskajo moji otroci, zaprti kje v kakih umazanih barakah, in čakajo, kaj bo z njimi, me je spravila v obup. Ne, tega ne bi mogel prestati. Uvidel sem, da je bolje tvegati pobeg, pa naj se zgodi karkoli. Bolje tako, kot tista vedna negotovost in strah za družino. Dalje nisem mogel vzdržati...«
PET KOKOŠI — IN 420 JAJC
Molnar nadalje pravi, da so v njegovi in sosednjih vaseh  živeli brez strahu pred izselitvijo le oni kmetje, ki so prisluškovali in nato ovajali prebivalstvo bodisi sovjetskim agentom ali Rakossyjevim pristašem. Nekaj ljudi, ki se običajno priselijo v vas, stranuje celotno prebivalstvo naselja. Družijo se s pripadniki AVO, ki dnevno obiskujejo naselja. Kamor pridejo, od tam ponoči gotovo preselijo nekaj družin.
To, že tako nevzdržno stanje postaja iz dneva v dan hujše. Poleg večnega strahu pred izselitvijo teži madžarskega kmeta strahotno visoka oddaja. Letošnja obvezna oddaja je tako visoka, da je ni mogoče izpolniti, kljub vsestransko izredno bogatemu pridelku. Molnarjev sosed poseduje 12 oralov zemlje. Nanjo ima predpisanih 3500 kg oddaje mesa in masti.
»Tudi sam,« nadaljuje, »sem s pomladjo dobil obvestilo o višini oddaje. Računal sem, da bom še nekako zašilo zmogel tako, da bo le nekaj ostalo zame in za družino. Toda prišlo je drugače. Do žetve so mi količino večkrat privili navzgor. Končno je prišlo tako daleč, da so mi v oddajni knjižici prečrtali vse prejšnje številke in predpisali novo količino. Petnajst oralov zemlje posedujem. Pridelal sem 6300 kg rži in pšenice. Res, tako obilne letine že dolgo ne pomnim. Toda oddati sem moral vse, niti za novo setev mi ni ostalo. Še bolj zanimiv pa je primer oddaje kokoši in jajc. Stalno jemanje kokoši me je privedlo tako daleč, da mi jih je ostalo pri hiši vsega pet. In od teh petih kokoši bi moral oddati samo v enem mesecu 450 jajc! Uvidel sem, da ne morem dalje; kolikorkoli dam, nikoli ne bo dovolj. Sosedje smo se večkrat menili o teh rečeh in ugotavljali, da imajo sovjetski birokrati trebuhe brez dna; nikoli jih ni mogoče do kraja napolniti. Seveda, prepričani smo bili vsi, da gredo vsi naši pridelki, žita, meso, mast, jajca in ostalo v Sovjetsko zvezo.«
Molnar Mikloš je skraja mislil, da so vsemu temu vzrok krajevni funkcionarji, ki iz kakršnih koli razlogov počenjajo samovoljno take reči. Zato se je zatekel na okraj, k tajniku okrajnega partijskega vodstva. Toda ta ga je pognal skozi vrata in se niti meniti ni hotel z njim. Čez nekaj dni po tem je prišel k Molnarju predstavnik krajevnih oblasti in mu povedal, da je nje-
govo nadaljnje bivanje v vasi je še vprašanje nekaj ur, kajti čaka ga izselitev.
V GOSTILNI PRODAJAJO »KULTURO«
Madžarski kmet nima le obveznih oddaj svojih pridelkov — zanj je tudi vse ostalo obvezno. Obvezno mora obiskovati »mirovna« zborovanja, razne propagandne sestanke, celo Rakossyjeve brošure in knjižice mora obvezno kupovati. Tako pravi Molnar, da je v vaški gostilni dobil pijačo le tisti, ki je zraven kupil brošure in knjige, v katerih so nanizane vse vrste laži in klevet in hujskanja proti Jugoslaviji. Seveda, tudi slavospevov o ruskem socializmu ni manjkalo. Običajno so take knjige ponujali vsakomur s priporočilom, da jih mora sleherni državljan prebrati, da bo tako doumel in spoznal visok kulturni nivo sovjetskih ljudi. Na raznih — seveda obveznih — političnih predavanjih, je padlo vedno več besed o Jugoslaviji. Razumljivo, da o tem, kako Jugoslavija  ogroža  »mir« v Madžarski in da je zato treba z Jugoslovanskimi izdajalci obračunati.
O življenjski ravni madžarskih kmetov si ne upajo govoriti. Za sto kilogramov obvezno oddane rži dobi pridelovalec izplačanih 58 forintov. Povprečni čevlji pa stanejo 400 forintov! Molnarjeva kmetija leži blizu meje, zato so mu vojaki in pripadniki AVO bili stalno v gosteh in nadzorovali vsak njegov korak.
ODLOČIL SEM SE, DA UTEČEM...
»Nisem več mogel vzdržati v tem večnem strahu, da me lahko kadarkoli deportirajo neznano kam. Zato sem sklenil, da z ženo in s tremi otroki utečem v Jugoslavijo. To je pomenilo toliko, kot vreči življenje cele družine na kocko, ker so v poslednjem času ponovno pojačali straže na meji. Poleg tega pa v obmejnih edinicah mrgoli sovjetskih oficirjev, ki nadzirajo madžarske obmejne enote. Toda dejal sem, da mi drugo ni preostajalo. Menil sem, da če se mi beg ne posreči, je še vedno bolje končati na žični pregradi kot pa kje v Sibiriji. 10. septembra ponoči sem tvegal. Z ženo sva vzela dolgo desko, preko katere smo zlezli čez žične ovire. Ko sem desko položil čez žico, sem takoj ugotovil, da je prekratka. Toda izbire ni bilo, moral sem tvegati do kraja. Vrnil sem se, v nevarnosti, da me  opazijo, vzel še eno desko in tako smo z veliko težavo zlezli po deski preko žice na drugo stran. Verjemite,« pravi, »mrtvaški pot mi je lil po hrbtu ob tem prehodu. Devet mesecev starega otroka sem nesel v naročju; najmanjši otroški jok bi nas lahko izdal in zapisani bi bili neizbežni pogubi...«
Tako nekako  konča svojo zgodbo Molnar. Človek ga posluša zaprepaščen in skoraj nemogoče se mi zdi vse to. Toda resnica je taka. Sovjetska birokracija je privedla Madžarsko v tako stanje, da njeni državljani niti minute nimajo miru pred negotovostjo, kaj jim bo prinesel naslednji dan.
Cvetoče koprive z obmurskih
vrtov
Nehote sem v Odrancih naletel na bojevito Mudrcovo Julko, ki me v klepetavosti znatno prekaša. Bi se kaj pomenil z njo, če ne bi postavljala vse na glavo. Tako pa sem srečno pobegnil, še predno me je prepričala, da jaz nisem več jaz. Tako podjetno namreč zna prepričevati, da drugi delajo narobe, le ona prav.
V Dolgovaških goricah me je pogostil Lazarjev Janez. Dobre so bile klobasice, a še boljši Janez, ko me je po šesti pospravljeni še vedno silil: »Le vzemi, stric, saj so poceni! Zadostuje, da se z drogom, ki ima na koncu železen kavelj, priplazim k menzi Proizvodnje nafte, ga potisnem skozi odprto okno in lovim klobasice, kot moj sosed ribice na trnek. Hahaha, pa bova jedla!«
Za dolgo pot sem se hotel založiti s kruhom. V Doljni Lendavi sem stopil v pekarno. Postregli so mi s črnim. Bil bi z njim kar zadovoljen, če me ne bi zmešale lendavske gospodinje, ki so prosile boljši kruh, takega, kot je bil včeraj. Pek jih je tolažil: »Odpustite jim (mlinarjem), ker pozabljajo na mešanje moke!« Smo pač žrtve sil, ki nam dajejo moko. 
Iz Dolnje Lendave sem jo mahnil naravnost v Gornjo Lendavo. Morda še marsikdo ne ve, da imamo v Prekmurju dve. Hotel sem si oddahniti v gostilni, ki. jo ima v socialističnem zakupu Alojz Kreft. Pa me je zmotila neka gostinska kontrola, baje iz Murske Sobote. Ne vem, če sta res bila kontrolorja, ali pa v pijanosti nista vedela, kdo sta. Le to vem, da kontrole nista mogla narediti, zato se je po njunem odhodu gostilničar zadovoljno smejal, ker bo lahko še naprej prodajal »špricerje« po 30 din in žganje po 400 din.
Gostilničarji v Gornji Lendavi so sploh posebnega tipa, kar me je prepričal še Alojz Marsik, ko sem pri njem iskal prenočišče Ne rabijo prenočevalcev, čeprav imajo sobe  in ne rabijo abonentov. Morda pa so jim gostilne le za razvedrilo, namreč gostilničarjem.
S prenočišči in stanovanji je v Gornji Lendavi sploh križ. Poleti se pre-
noči še pod kozolcem — ampak pozimi. Bog se usmili, če bi moral tam dalj časa živeti! Mihael Šeruga zahteva za dvosobno družinsko stanovanje (ki pa niti ni prvovrstno) 1500 din mesečno, pa še to v masti, pšenični moki ali drugem blagu. In še če bi dobil stanovanje. Krojač Edmund Recek je zastonj prosil prostore, kjer je včasih bila pisarna KLO. Organist in župnik sta se uprla, češ, da so ti prostori potrebni za pevske vaje cerkvenega pevskega zbora, čeprav so ti prostori last KLO, v župnišču pa imajo dovolj prostora za pevske vaje.
Ojoj, to pa je že preveč! V Sejancih pri Tomažu hočejo biti vsi zadružniki kovači. Pa ne zato, ker bi bil ta poklic najlažji, temveč ker dobro nese. Le pomislite, če je lahko kovač Petek v enem dnevu, ko je delal za zadrugo, zaslužil 10 (deset) delovnih dni, zakaj ne bi lahko še ostali zadružniki. Ker pa na polju ne morejo, bodo pač postali kovači. Morda bodo kmečko delovno zadrugo prelevili v kovaško.
V Runeču pa sem se seznanil z novim načinom vzgoje. Iz svoje mladosti se namreč kaj podobnega ne spominjam. Ko je desetletni fantič ukradel uro, so ga starši 
zagovarjali, namesto da bi ga primemo kaznovali, če ga bodo tako vzgajali naprej, bo iz njega že kdaj zrasel »pošten« državljan.
Bomborbom bomborbom, me je zmotilo v prekmurskih Križevcih. Prisluhnil sem. Sluga krajevnega ljudskega odbora je razglašal, naj verniki pridejo jutri ob pol enajstih v cerkev, kjer, bo velika služba božja, na katero pride sam ameriški škof...	
»Primojdunaj, tu pa so prekršili ustavo!« me je pogrelo. »Kako sme KLO odločati o cerkvenih stvareh in ukazovati vernikom, naj gredo v cerkev? Mar ne vedo, da je cerkev ločena od države? Pa bo spet kdo kričal, da ljudska oblast vmešava v cerkvene stvari. Da le ameriški škof tega ne bi zvedel!«
Padalci v Lakošu
Med lendavsko mladino je mnogo zanimanja za padalski šport, ki je pognal prve korenine v padalskem klubu. Vanj se je vpisalo 68 mladincev in 4 mladinke.
Prve dni septembra so v Lendavi pričeli s padalskim tečajem. Vodil ga je tov. Lednik, padalski učitelj iz Murske Sobote. Mnogi tečajniki so prvič videli padalo. Pripravljenost za obrambo domovine in veselje za padalski šport sta jih navdušila, da so s pozornostjo poslušali predavatelja, ki jim je vcepljal osnovno znanje, potrebno za skok iz letala. Poldrug teden je trajal tečaj z 58 mladinci in nekaj starejšimi člani. Potem pa . . .
V nedeljo, 23 septembra je bil na letališču v Lakošu pri Lendavi velik letalski miting. Sodelovala so tri motorna letala in jadrilica.
Zbralo se je okrog 3000 gledalcev iz vseh prekmurskih krajev in sosednja Hrvatske.
Prva je zdrsela po prostranem letališču »Trojka« letalo domače konstrukcije. Z njo je poletel v zračne višave tov. Grobler, zastopnik letalske Zveze Slovenije. »Trojka« je otvorila letalski miting. 
Zabrneli so motorji in že se je dvignilo letalo »Po 2« s pilotom Francem
Kumpakom. Krožilo je visoko nad letališčem. Med gledalci je završelo. Vsi so gledali v krila letala, kjer se je por javil znani akrobat Aleksič iz Ljubljane. »Kaj bo zdaj, ali bo padel na tla?« so se spraševali posamezniki, ki so prvič videli »umetnika« v zraku. Aleksič ni strahopetec! V začudenje gledalcev je mimo plaval z letalom in naposled pristal pred osuplimi očividci te nenavadne zračne predstave.
Medtem, ko so gledalci zrli v visoko letečo jadrilico »Jastreb«, ki je izvajala »lopinge«, si je na letališču oprtala padalo Julika Tivadarjeva, mlada lendavska padalka. Pri sebi je »imela družbo mladincev, ki so čez nekaj minut prvič
pohiteli pod nebo in pod letalom odprli padalo.
Mladi pilot Lola se je s svojim pomočnikom Bogoljubom vkrcal v transportno letalo »C 2«. Starter dvigne rdečo zastavico. Letalo se je dvignilo z živim tovorom.
Spodaj pod Lolovim letalom je nastala mučna tišina. Tisoče oči je zrlo v ptiča, ki je brnel v zraku. Tisoče src Je pričakovalo... Glej piko pod letalom! Prvi jo odskočil... pada . . . pada ... čedalje hitreje se bliža osuplim gledalcem . . . odprl je padalo . . . sunek ... in že plava po zraku živ
človek, pripet na belo padalo. Gledalci bi mu najraje segli v roko . . .
Tako je skočilo 48 lendavskih, 22 soboških in 7 mariborskih mladil padalcev. Vsak je trikrat poskusil srečo v zraku — vsi so prav dobro in odlično prestali smele podvige. Dobili so značke padalca C kategorije. Najboljši: Julika Tivadarjeva in Juže Zupanc iz Lendave ter Ernest Novak in Franc Mataj iz Sobote so postali športni padalci. Zastopali nas bodo na republiških tekmovanjih
Cveto Šinkovec, republiški inštruktor v padalstvu, je skočil iz višine 1000 m s prostim padom. Odprl je padalo 150 m nad letališčem.
Za vedro razpoloženje med gledalci je poskrbel letalec Krumpak s šaljivo točko »Polet kmeta«. Gledalci so se mu iz srca nasmejali in ga navdušeno pozdravljali.
Ob robu našega skromnega poročila o prvih podvigih lendavskih padalcev se spomnimo šoferja Kovača, predsednika  kluba Štefana Kardoša, učitelja Lednika in predsednika okrajnega odbora Ljudske tehnike v Lendavi, ki so največ pripomogli, da je zanimiva letalska prireditev v propagandnem in vzgojnem pogledu dosegla svoj namen.
Na svidenje, Bosna!
Včeraj je Prekmurska brigada ves dan počivala, oziroma se odpravljala, čas njenega dela je potekel. Častno je izpolnila svojo nalogo, zato se brigadirji ponosni vračajo. Njihov ponos in veselje sta opravičena, saj imajo sedem udarnikov in 40 pohvaljenih. Brigadirji stoje v vrstah. Komandant Tone deli diplome in značke udarnikom in pohvaljenim.
Marija stoji pred vrsto. V njenem
srcu je radost; čeprav ni gradila proge zaradi diplome. Komandant ji častita in Marija se vrača v vrsto a diplomo v roki in z znakom na prsih. Brigada ploska in ji čestita.
Prekmurci se poslavljajo od Beograjčanov. Plavo dekle z debelimi kitami nekaj zapisuje. Zapisuje si naslov tovariša, s katerim sta skupaj vozila vagonček hitro sname s prsi svoj znak.
»Vzemi in hrani ga!« Prijateljstvo z gradbišča ostane v srcu, kot prijateljstvo iz borbe.
Jovo, Mirko in Franc si krepko stiskajo roke za slovo. Odhajamo.
»Želim vam srečno pot!« kliče nadzornik Milan Maksimovič.
V vagonu smo. Pogled nam je zajel široko bosansko polje.
»Na svidenje trasa! Delali in hoteli smo, da bi bila čim prej gotova in čim lepša. Klevetali so nas, govorili, da smo na prisilnem delu, da umiramo pod krampom da smo lačni... Na svidenje Bosna! Vrnili se bomo. Še je treba graditi!«
Tako je krenila s proge Banja Luka —Doboj srednješolska brigada »Štefan? Kovača«, zadnja brigada iz taborišča Edvarda Kardelja. Kljub slabi fizični moči, kljub temu, da brigadirji niso bili vajeni dela, je bila zelo dobra in je žela velike uspehe. Delala je na nasipu. Zemljo je dovažala kilometer daleč. Izpolnila je vse naloge, vrnila se je dvakrat udarna.
Brigada »Štefana Kovača« je bila letos že šestič na delu. Še vedno se je vrnila udarna in s tem izkazala čast prvoborcu za pravice prekmurskega ljudstva Štefanu Kovaču.	 -go,
I Kopač:
Od Lendave do Sobote
Sklenil sem izkoristiti dopust za potovanje v Mursko Soboto. Ker avtobusne in vlakovne zveze niso ugodne, sem sklenil potovati s kolesom. S kolesom me je mikalo tudi zaradi tega, Šer sem upal na ugodno poletno vreme in bi spotoma lahko obiskal znance. In na koncu koncev, imel sem čas. Pri počasnem potovanju pa lahko vidim mnogo več, kot če hitro zdrvim z vlakom ali avtobusom. Še vedno rad ogledujem in opazujem naša polja, čeprav sem zadnja leta postal tovarniški delavec.
Odpravil sem se jasnega poletnega jutra. Ker se mi ni bilo bati dežja, sem vozil počasi in ogledoval nasade jablan ob cesti, pa tudi po bližnjih sadovnjakih. Drevje se suši; celo na mladem sadnem drevju je bilo opaziti suho vejevje, kot znake počasnega - umiranja. Sovražnik naših sadovnjakov, ameriški kapar, pustoši po njih. Ali res ni nobenega obrambnega sredstva pred njim? Gospodarji škropijo z raznimi škropivi...
»Prav vse nič ne pomaga,« mi je odgovoril na moje radovedno vprašanje nek mož v Mostju. »Že leta škropimo, drevje pa se le suši. Nekateri privijo, da se suši prav zaradi škropljenja,« je dodal počasi.
»Morda imajo prav,« sem podvomil.
»Tudi jaz rečem, da je škoda denarja, ki ga dajemo za škropivo... Pa oblast zahteva, zato moramo,« mi je razlagal.
Ko sem vozil skozi Genterovce in naprej proti Kamovcem, sem še vedno razmišljal o njegovih besedah. Pravijo, da škropivo uniči ameriškega kaparja. To sem že mnogokrat slišal, pa tudi čital. Praksa pa kaže drugače, kakor mi je mož pojasnil. Kdo ima torej prav: strokovnjaki, ki priporočajo (ali tudi silijo) škropiti sadno drevje, ali kmetje-sadjarji, ki se temu upirajo? Vsaki imajo svoje dokaze, jaz pa nobenih. Zato sem menil, da je najbolje, če se ne bom vtikal v te stvari in prepustil vso zadevo tistim, ki so za to plačani bi onim, ki jim ameriški kapar povroča škodo.
Oziraje se okrog sem v Kamovcih opazil lep sadovnjak, kjer ni bilo večjih vidnih znakov pustošenja ameriškega kaparja. Ta je pritegnil moje zanimanje, zato sem stopil s kolesa. K sreči sem na dvorišču opazil gospodarja. Približal sem se mu in ga vprašal, kako brani svoje sadno drevje pred ameriškim kaparjem, ki nikjer ne prizanaša.
»S škropivom se uspe ameriškega kaparja zelo omejiti, če že ne uničiti, posebno pri mladem drevju,« mi je odgo-
voril kratko. Ker se je odpravljal na polje, ga nisem smel predolgo zadrževati, vendar sem moral potolažiti svojo radovednost. Zato sem mu povedal, kaj mi je rekel oni kmet v Mostju in ga vprašal, kaj reče k temu.
»Verujem mu, da njegovemu sadnemu drevju škropivo ne pomaga,« se je skrivnostno nasmehnil. »Njemu in njemu podobnim ne bo nikoli pomagalo, dokler ne bodo verjeli, da res pomaga.«
»To pa je čarovnija!« sem se začudil:
»Morda čarovnija, ki pa je čisto preprosta,« je nadaljeval. »Kdor ne veruje v moč škropiva, škropi površno. Zato ne more pomagati... Če pa se škropivo dobro pripravi in z njim temeljito poškropi, pa pomaga. To sem se sam prepričal in to vam dokazuje moj sadovnjak. V tem je čarovnija.«
Ko sem se bližal Dobrovniku, je mojo pozornost pritegnil hrib nad vasjo. Od Lendave sem nisem videl hribov in ta je precej drugačen kot lendavski.
Najbolj so me zanimali vinogradi. Sicer nisem vinski bratec, kakšen kozarček pa ga le rad večkrat zvrnem. Saj celo zdravniki pravijo, da kozarček ali pa dva ne škoduje. Da je vino škodljivo, če ga človek pije na Utre, pa vedo celo pijanci, kadar so trezni; in sicer škodljivo za želodec in glavo, povrhu pa še za denarnico, če nimaš lastnega vinograda.
Oh, da, vinogradi! Pa ti dobrovniški niso nič kaj podobni lendavskim, niti niso tako lepi. Podobni so raztrgani suknji, iz katere štrlijo krpe na vse strani. Lendavskega pa lahko primerjaš
novi lični suknji, zato ga je veselje pogledati.
»Zakaj pa ne zasadite vsega hriba z vinogradi?« šem po kratkem uvodu vprašal moža, ki se je s koso vračal z žetve.
»Z vinogradi? Kje pa bo rastel kruh?« mi je postavil vprašanje, preden mi je odgovoril.
Vino ima visoko ceno, pa bi ga prodali in kupili kruh,« sem mu razlagal svoje mnenje.
»Naše ne, naše vino je dobro le za nas in če za »Marke«, kadar v gostilni ne dobijo boljšega.«
»Saj bi lahko pridelovali boljše vino. Zakaj pa imate le šmarnico? Če v lendavskih goricah raste tako dobro vino, zakaj pri vas ne bi?« sem mu zastavil ostro vprašanje. Saj se tudi jaz razumem nekaj na vino in vinograde.
»Lendavski hribi so bolj sončni in pravijo, da  je tudi zemlja drugačna. Jaz ne vem,« se je hotel opravičiti. »Pa čeprav bi bilo to res, bi pri nas lahko pridelovali mnogo boljše vino, kot ga imamo sedaj. Toda so težave. Lendavski vinogradniki nimajo toliko njiv, zato imajo več časa za delo v vinogradih. Naši kmetje pa imajo vinograde le za dodatek in pridelujejo vino le za lastne potrebe. Le v sili kaj prodajo. Zato pravijo, da je za njih šmarnica, ki ne zahteva toliko dela, tudi dobra. Saj je močna in je ne rabiš mnogo, da se je nalezeš,« mi je razlagal.
»A, vi pijete zato, da se nalezete?!« sem se začudil.
»Zakaj pa drugo? Če spiješ pol litra, se čutiš močnega; če je spiješ liter, pa si v rožcah in pozabiš na vse skrbi.«
»Drugi dan pa te glava boli,« sem dodal, ker mi njegovo razlaganje ni ugajalo.
»Saj nismo vsi taki. Povedal sem le star zagovor vinskih bratcev, ki tako opravičujejo svoje pijančevanje,« je popravil.
»Zato pa rečem, da bi lahko pridelovali boljše vino. Sami bi pili boljšega, saj ste ga gotovo tudi vi vredni, če so ga tisti, ki ga sami ne pridelujejo. Če bi ga imeli preveč, pa bi ga lahko prodali, saj dobro vino gre vedno v denar,« sem ga poskušal prepričati o svojem mnenju.
»To pa, to. Saj je moj oče večkrat pripovedoval, da so včasih tudi na našem hribu gojili žlahtno vinsko trto. Pa jo je peronospora ob prvem napadu še pred prvo svetovno vojno uničila. V sili, da vinogradi ne bi popolnoma izgnili, so si pomagali s šmarnico. Sedaj pa je tako ostalo. Ljudje so se navadili na šmanrico in le redki jo poskušajo zamenjavati z žlahtno trto. Sicer pa je pridelek šmarnice večji in bolj zagotovljen,« mi je razlagal.
»To že verujem, kolikor se razumem na vinsko trto,« sem mu pritrdil. «Toda šmarnica je sirup, žlahtno vino pa, če ga piješ pametno, je kot bel kruh — dobro je in telesu koristno.«
Morala sva se ločiti, ker sva že prišla v vas in je zavil v stransko ulico.
Dalje prihodnjič
Murska Sobota, 4. oktobra 1951
»LJUDSKI GLAS«
Stran 3
IZ OBMURSKIH KRAJEV
Nova žaga, garaže in delavnica
Letos spomladi so v Lendavi dogradili poslopje okrajne žage, v  katerem že poje cirkularka. Poslopje je na mestu, kjer je stala primitivna žaga s pokvarjenim gaterjem.
Pri gradnji je pomagalo podjetje za proizvodnjo nafte z gradbenim materialom. Stroške gradnje v znesku 300.000 dinarjev je plačal Okrajni ljudski odbor v Lendavi iz svojih proračunskih sredstev. V obratu, ki je vreden dva milijona dinarjev, razžagajo dnevno 10 do 15 kubičnih metrov hlodovine. Maloštevilni kolektiv ima polne roke dela. Razna podjetja in ustanove so jim pripeljali nad tisoč kubičnih metrov hlodovine, večkrat pa se oglasijo tudi privatniki z naročilom za žagarsko delo.

Pri lendavskem prevoznem podjetju dograjujejo prostorno garažo za osem kamionov in delavnico s petimi prostori. Gradijo z investicijami Okrajnega ljudskega odbora v Lendavi. Vsa dela pri prevozu gradbenega materiala in ostala nestrokovna težaška dela so opravili člani kolektiva prostovoljno.
O požrtvovalnem kolektivu prevoznega podjetja bomo še spregovorili v eni prihodnjih številk.
40 novih šoferjev
V kratkem bodo v avtomoto društvih Radgona in Kapela imeli šoferske izbite, na katere se pripravlja okrog 40 tečajnikov. To bo nov kader za motorna vozila, katerega rabimo vedno več predvsem po naših delovnih zadrugah. Zato v zadrugah ustanavljajo tudi nove klube ljudske tehnike. Pred kratkim so postavili iniciativne odbore. v KDZ Lutverci, Apače, Stogovci, Podgorje in Rožički vrh.	jh
Zadružniki KDZ Trate so ugotovili
Nedavno so zadružniki Kmečke delovne zadruge Trate v radgonskem okraju imeli svoj izredni zbor, na katerem so kritično ocenjevali pomanjkljivosti v zadrugi in ugotoviil osnovne vzroke, zakaj jo zadružno gospodarstvo tako slabo. Vzrokov za to je več. Glavno napako so storili že ob ustanovitvi pred dvema letoma pri izbiri vodstva, ki ni izpolnjevalo svoje odgovorne naloge. Danes je obdelovanje zemlje mnogo slabše kot je bilo ob ustanovitvi. Vzrok temu je slab in neorganiziran sistem dela, ki se nanaša le na urno delo, zato lenuhi uživajo iste koristi kot marljivi zadružniki. Zadruga, ki meri nekaj nad 80 ha površine z nad 30 ha njiv, ima polovico ogrožene njivske površine. V pomladanski setvi obdelane njive so ostale po večini nepognojene, a gnoj trohni na gnojiščih Krompir so posadili prepozno, kakor tudi koruzo in še tega niso okopali.
Prevladovalo je mnenje celo pri članih upravnega odbora, da je treba prvo obdelovati ohišnice in šele potem zadružne njive. Ohišnice so po večini prevelike in so eden osnovnih vzrokov, da se zadružniki odtegujejo delu na skupni zemlji. Letošnji pridelek sena je zadružno vodstvo odprodajah, kmalu pa jim bo primanjkovalo krme za 50 glav živine.
KDZ Trate, ki ima vse pogoje za obstoj in dober gospodarski napredek, zasluži vso grajo ter je treba odgovorne člane upravnega odbora in posamezne saboterje v zadrugi klicati na odgovornost. Pošteni zadružniki so tudi o razpolagnju zadružne imovine izrekli svode mnenje in zahtevali, da se dokončno napravi red in pokliče krivce takšnega stanja na odgovornost.	-jh.
UDELEŽITE SE
velikega slavja ob priliki praznika KMEČKEGA DELA, ki bo v nedeljo, 7. oktobra 1951 v Ljutomeru
CELODNEVNI PROGRAM:
Dopoldne revija kmečkega dela na okrašenih vozovih. Sodelujejo jezdeci in kolesarji.	
Popoldne nastop vaških skupin. Videli boste stare plese in kmečke obrede naših Prlekov. — Za razvedrilo bodo skrbeli vaški godci. Sodelujeta najstarejša Prleka.
SREČOLOV Z BOGATIMI DOBlTKI:
blago za moško in žensko obleko, dva para čevljev in nad 3000 ostalih dobitkov!
    LJUTOMERSKA  KAPLJICA
iz kleti, kvasenice, gibanice, potice, pečeni purani, goske in ribe! Poslužite se oštevilčenih prireditvenih vstopnic, ki veljajo kot kartice za srečolov; c e n a 10 d i n !

V slučaju slabega vremena, bo slavje prihodnjo nedeljo!
Neprevidnost je zahtevala življenje dveh otrok
V	valovih Mure pri Petišovcih v lendavskem okraju sta se 15. septembra pri plavanju smrtno ponesrečila mlada Petišovčana: 13 1etni Peterček Radovan in 151etna Marica Licardo.
Preiskovalni organi poverjeništva za notranje zadeve v Lendavi so v preiskavi ugotovili naslednji vzrok nesreče:
V	Petišovcih so se tega dne pripravljali na vrtno veselico, ki naj bi bila naslednji dan pri gostilni Franca Perdeca. Organizator veselice je zaprosil električarja Tiborja Kolarja in pomočnika, da poskrbita za električno luč. Izpolnjujoč Perdečevo željo sta električarja potegnila žico od bližnjega voda in jo pri poslopju gostilne povezala z ničlovodom na bližnji — še nedograjen daljnovod. katerega žice visijo tik nad gladino Mure. S priključitvijo je stekel električni tok v daljnovod in ubil mlada plavalca, ki sta se iz navade oprijela nizko viseče žice. V nevarnosti so bili tudi delavci pri gradnji daljnovoda.
Malomarnost obeh električarjev ne bo ostala nekaznovana. Kolar že čaka pod ključem na odločno besedo ljudskega sodišča.
Pijanec je vsega zmožen
Stari ljudski pregovor pravi: »Pijanec ga tako dolgo »lucka«, dokler se v jamo ne zvrne«. Peter Čeh iz Gomilice v lendavskem okraju pa se je zvrnil v zapor,  kjer bo verjetno ležal dolgo časa. Preklicani alkohol ga je spravil tako daleč, da je 3. avgusta po daljšem družinskem prepiru s kolom pobil na tla svojega zeta Jožeta Markoja. Pred preiskovalnimi organi se Je izgovarjal, da ga je Markoja napadel s sekiro. Njegov zagovor obledi v priznanju: »Naposled sem mu s kolom izbil sekiro iz rok in ga večkrat udaril.« Kam je padlo  tega se Čeh ne spominja več. Žrtvi na tleh je razbil lobanjo. Markoja je podlegel poškodbam v murskosoboški bolnici.
Čeh je predkaznovan zaradi kaznivega dejanja krvoskrunstva.
Z boksarjem mu je razbil glavo
Prve dni aprila je prišlo na  neki veselici pri Martinu na Hrvatskem do pretepa pijanih fantov. Vročekrvni Josip Kutnjak iz Vrhovljan je potegnil
iz žepa boksar in z njim obdelal Štefana Magdiča iz Hotize. Magdič je zanemaril zdravniško pomoč in pred dnevi podlegel poškodbam. Zdravniki so ugotovili, da je umrl zaradi vnetja možganov, povzročenega z vdorom lobanjskih kosti v bližino možganske votline. Storilca Kutnjaka bo sodilo ljudsko sodišče.
Tekmovanje Protiletalske zaščite
Med najdelavnejšimi krajevnimi odbori Protiletalske zaščite je odbor na Tratah, ki je pred kratkim napovedal tekmovanje v čast desetletnice ustanovitve Jugoslovansek armade krajevnim odborom v Velki, Podgorju in Lokavcu. V tekmovalnih točkah je med drugim povdarjeno, kateri odbor bo hitreje in boljše organiziral potrebne enote protiletalske zaščite, kateri odbor se bo organizacijsko bolje utrdil in imel štirinajstdnevni študij, kateri odbor bo strokovno bolje usposobil člane svojih enot in pričel s tečaji po predvidenem programu in kateri odbor si bo preskrbel več sanitetnih in ostalih potrebščin za protiletalsko zaščito in žaščito prebivalstva.
Organizacija Protiletalske zaščite je zadnje tedne imela v Gornji Radgoni več tečajev prve pomoči. in hišne zaščite, na katerih je s sodelovanjem Rdečega križa usposobila okrog 80 ljudi. Že od avgusta imajo v Gornji Radgoni kemični tečaj, ki ga poseča po 30 slušateljev. Z zanimanjem se seznanjajo s protiletalsko kemično službo, le nekaj tečajnikov ne kaže dovolj zanimanja. Na tečaju predava marljivi sanitarni tehnik tov. Viljem Kovač, s katerim so slušatelji zadovoljni. Istočasno je bil tečaj štaba in pomožnega osebja Protiletalske zaščite, ki je končal s praktičnimi vajami 20. septembra.	—jh
Apaška KDZ prevzema krajevna podjetja
Nedavno je zasedal KLO Apače in pretresal potek dosedanjih odkupov žitaric in masti. Da se ne bi ponavljale stare napake, so pri razpravi o obvezni prodaji v prihodnjem letu bili navzoči predstavniki vseh množičnih organizacij. Šele potem je ljudski odbor sklical volivce v torek, 25 septembra in jim predložil pripravljeni načrt, o katerem so se še pomenili.
Na zasedanju so se tudi pomenili, da bodo upravo krajevne gostilne predali kmečki delovni zadrugi »Edvard Kardelj« v Apačah. S 1. oktobrom pa bodo še ustanovili krajevno pekarno in mesnico pod vodstvom omenjene zadruge. Tako bo kmečka delovna zadruga vodila tudi krajevno gospodarstvo. —jh
Padalski tečaj v Gornji Radgoni
Mednarodni letalski zlet v Lescah pri Bledu je tudi gornjeradgonske mladince vzpodbudil za padalski šport. Okrajni komite LMS Radgona je s pomočjo Okrajnega odbora ljudske tehnike organiziral tečaj, ki je trajal od 10. do 22. septembra ter ga je obiskovalo 9 mladincev, z uspehom pa ga je končalo 7. V tem času so predelali teorijo padalstva, vaje v skokih iz letal pa bodo imeli v Dolnji Lendavi. Radgončanom je pri tem tečaju pomagal tudi aeroklub iz Murske Sobote.
Radgonski mladinci in mladi tehniki iz Okoslavc ter Vidma pa so se odločili, da bodo ustanovili lasten aeroklub in ustvarili podlago za letalski šport. —jh
Manever protiletalske zaščite v Dobrovniku
Sredi septembra je bil v Dobrovniku velik manever mobilnih enot protiletalske zaščite in prostovoljnega gasilstva. Sodelovalo je 250 vaščanov in sosednjih gasilcev.
Po danem znaku za letalski napad so stopili v akcijo člani kemične, sanitetne, varnostne in reševalne službe. Devet gasilskih čet je odhitelo na mesto požarov in reševalo človeška življenja ter imovino. Tudi s strupenimi plini so imeli opravka.
Madžarsko prebivalstvo Dobrovnika je z zanimanjem opazovalo nastopajoče in z discipliniranim zadržanjem pripomoglo k uspehu maneverske akcije. Pogrešali so le požrtvovalnost krajevnega vodstva protiletalske zaščite, ki se ni pobrigalo za pravilno razporeditev nastopajočih enot in je vse naloge pri pripravah prepustilo okrajnemu vodstvu. Posamezniki so se odzvali le na pismena vabila k sodelovanju.
Pridelovalci sončnic
že prejemajo olje
Letos so bile sončnice prav lepe. Večina pridelovalcev je že pospravila cvetne glave s semenjem. Treba jih bo še uluščiti in seme posušiti, nato pa jih bodo zamenjali za jedilno olje in pogače. S 1. oktobrom so kmetijske zadruge že pričele odkupovati letošnje seme sončnice in ga plačujejo z oljem in po. gačami. Za 100 kg sončnic dobi pridelovalec 10 kg jedilnega odlja in 15 kg pogač. Nekateri pridelovalci bodo letos prejeli prav lepe količine jedilnega olja, kar jih bo vzpodbudilo, da bodo prihodnje leto posejali še več sončnic. Tudi cvetne glave so dobro krmilo za prašiče in živino.
Nekateri pravijo, da je precej dela z luščenjem sončnic. Res je otepanje s palico zamudno. Zato si je podjeten kmet Dolenšek, doma blizu Mokronoga, pomagal na drug način. Na svoji cirkularki je namesto cirkularne plošče namestil lesen kolobar, ki ga je izrezal iz 5 cm debele bukove deske. Ta kolobar je na koncu izrezljal ih naredil ne. kake zobe. Ko se kolobar vrti, brusi glave sončnic in jih hitro lušči.
Naši čitatelji pišejo • • •
Pa so le dočakale...
Že pred dvema mesecema so ljutomerski volivci na svojem zboru sklenili, da je v mestu treba odpreti zadružno trgovino s poljskimi pridelki. Gospodinje pa so si to želele že od pomladi, ko so slišale, da po nekaterih mestih take trgovine prodajajo ceneje kot ostale. Vendar še takrat za njihove želje ni nihče dovolj zmenil.  Še po sklepu zbora volivcev se je zadeva počasi bližala uresničitvi Mestna stanovanjska komisija je skoraj dva meseca iskala primeren prostor za prodajalno. Končno so ga le našli in so z muko preselili Elektropodjetje v drug lokal, da bi se v tega vselila zadružna trgovina.
Ljutomerske gospodinje se sprašujejo, kako to, da je v mestu dovolj prostorov za tri slaščičarne, ko je pred vojno bila le ena, za zadružno trgovino pa ga tako dolgo ni bilo. Mnoge gospodinje so se morale včasih vračati s 
praznimi košaricami, ker na trgu ni bilo dovolj povrtnine. Prinašali in dovažali so le privatniki in ker je bil trg po navadi slabo založen, so lahko zahtevali pretirano visoke cene. Še bolj čudno pa je to, da je istočasno po nekaterih kmečkih delovnih zadrugah (Radoslavci, Logarovci, Bolehnečice itd.) gnila povrtnina, ker trgovsko podjetje Zadružnega sklada ni moglo vsega pokupiti in poslati na trg v Guštanj in Maribor. In to le zaradi tega, ker v Ljutomeru tako dolgo niso mogli najti primernega prostora za prodajalno. Z novo prodajalno bo odpadlo mnogo godrnjanja ljutomerskih gospodinj in skrbi zadrug, kam poslati svojo povrtnino.	M. I.
Čudne cene v ljutomerskih mesnicah
Ljutomerske gospodinje se že dalj časa razburjajo nad mestnimi mesnicami zaradi cen, ker so uvedli neko čudno enakost pri prodaji mesa. Odkar je meso v prosti prodaji, so cene govejega mesa enake telečjemu in sicer po 160 din za kilogram. Enako pa se prodaja tudi drobovina po 160 din za kg.
Ljutomerske gospodinje pravijo, da v svojem življenju še niso videle take svojstvene enakopravnosti pri cenah mesa. Mar ni čudno, če je cena naj-
slabšemu mesu enaka najboljšemu telečjemu? Vsled tega je bilo že mnogo opazk in celo prošenj, naj se uredijo primerne cene po kvaliteti mesa, pa se doslej še noben, ki bi to lahko uredil, ni zmenil za ta Po drugih, okrajih se nekatero meso prodaja po nižjih cenah, ljutomerske mesnice pa trdno vztrajajo pri svojih stalnih cenah. Tudi cene svinjskemu mesu po 240 din za kg so morda previsoke. Zato se ljutomerske in okoliške gospodinje obračajo do odgovornih ljudi, naj že enkrat naredijo poštene in primerne cene. Saj nakupovalci verjetno ne plačajo za staro kravo enako ceno za kg, kot za rejenega bikca ali telička. Kako pa potem morajo meso prodajati po enaki ceni? Mar to ni izkoriščanje?	M. L
Dobri strelci in dobri mladinci
Pred kratkim so v Runeču ustanovili strelsko družino, v katero so se vključili skoraj vsi mladinci. Posebno fantje so se precej razživeli in imajo pet odličnih strelcev, ki se upajo na strelišču pomeriti z marsikaterimi strelci. Strelsko društvo šteje 26 članov, med katerimi so tudi dekleta. Vodi ga tov. Bokalič iz Runeča. Te dni pa se šest članov poslavlja od društva, ker gredo odslužit vojaški rok v našo Armado. Kljub temu nočejo dovoliti, da bi število članov društva padlo, zato zbirajo nove člane celo v sosednjih vaseh.
Poleg vaj v streljanju pa skrbijo tudi za lastno izobrazbo Strelska družina ima tudi svojo kulturnoprosvetno skupino, ki pridno vadi veseloigro »Vdova Rošlinka«. Skoraj se bodo z njo pokazali na odru. Kulturnoprosvetno delo vodi tov. Marija, učiteljica na Runeču, ki je tudi članica sekretariata strelske družine in dobra strelka  B. Branko
V septembru so tudi na Cankovi ustanovili strelsko družino, ki ima 15 članov. Med člani je največ starejših, ne manjka pa niti petnajstletnikov. Tudi dve dekleti imajo v svojem krogu. Doslej sta najboljša strelca brata Vogrinčič, ki sta pri vsakem streljanju dobila največ točk. Sklenili so v prihodnjih tednih pripraviti igro in prosto zabavo. Pridno vadijo v streljanju, ker se prihodnje leto hočejo pomeriti z vsemi družinami v okraju.	P. L.
Triglav-Mura 0:3
Ni nobena skrivnost, da moštvo Mure v jesenskem delu prvenstva na tujih igriščih nabira točko za točko in je nevaren nasprotnik tudi boljšim klubom. Tudi nedeljska tekma, katero je odigralo moštvo Mure v Ljubljani proti Triglavu, je to potrdila.
Rezultat je vsekakor prenizek, saj je moštvo Mure ves čas igre, posebno pa v prvem delu, bilo popolen gospodar na igrišču. V začetku so Sobočanci pri. tisnili moštvo Triglava na njihovo polovico igrišča in stalno tako rekoč oble. gali njihova vrata. Da so pa v tem Času dosegli le en gol, je pripisati napadalni vrsti, ki ni znala žogo večkrat
spraviti v mrežo; pa tudi obramba Triglava je bila uspešna in je požrtvovalno odstranjevala nevarnosti. V drugem delu igre je moštvo Mure doseglo le dva gola, vendar je to premalo za tako očitno premoč na igrišču. Čeprav je moštvo Mure zelo dobro zaigralo v polju, to ni bilo prikazano v golih. Tekmo je vodil sodnik Čatež iz Kranja.
Vse tri preostale tekme, kolikor jih mora še igrati moštvo Mure, jih bodo igrali na domačem igrišču. Nasprotnikov ni za podcenjevati, vendar pa ljubitelji nogometa upajo, da bodo Mura d, tudi na domačem igrišču prikazali igro, ki so jo dali v Mariboru, Celju in Ljubljani. V nedeljo bo gostoval v Murski Soboti ljubljanski Krim, ki je nevaren nasprotnik tudi boljšim klubom in je že marsikomu zmešal račune Zato bo tekma zanimiva.
Nafta-Železničar (Mrb)
2:3
Mariborčani so pripravili Lendavčanom že tretje neprijetno presenečenje. Na domačem igrišču so morali Naftaši priznati, da so Mariborčani boljši, čeprav je moštvo Nafte v prvem delu igre že imelo tako rekoč zmago v žepu, se je v drugem delu igre bojna sreča menjala in so Mariborčani dvakrat stresli njihovo mrežo. Uspeh Železničarja je vsekakor precejšnje presenečenje.
Zmagovalci nedeljskega srečanja
Preteklo nedeljo je bilo v Ljutomeru tekmovanje v lahki atletiki in športnih disciplinah med sindikalnimi podružnicami OLO štirih obmurskih okrajev. Tekmovali so v počastitev 10. obletnice ustanovitve naše Armade.
Rezultati tekmovanja v posameznih disciplinah:
Tek ma 100 m — moški: zmagal Milan Klemenčič (Radgona).
Tek na 80 m — ženske: Hilda Najdauer (Radgona).
Tek na 1500 m — moški: Tone Žnidarič (Ljutomer).
Skok v daljavo — moški: I. Bonotaj (Lendava).
Metanje granate: Ivan Muc (Sobota).
Streljanje na 150 m — moški: Rene Zemljič (Ljutomer).
Kegljanje — 90 lučajev na moštvo: Ljutomer 157, Lendava 129, Radgona 99 in Sobota 80 podrtih kegljev.
Odbojka — moški: Ljutomer—Radgona 2:1, Ljutomer—Lendava 2:0, Ljutomer—Sobota 2:0, Radgona—Sobota 2:0 in Sobota—Lendava 2:0.
Vrstni red tekmovalcev in doseženi uspehi: Ljutomer 6, Radgona 4 in Sobota 2 tekmovalni točki.
Med ekipami si je priborila prvo mesto ekipa Ljutomera (4 prva in 2 druga mesta), za njo je Radgona (2 prva in 2 druga mesta), tretje in četrto mesto pa si delita Sobota in Lendava (vsaka po 1
 prvo mesto in po 2 druga mesta).
K I N O
Mestni kino v Murski Soboti Predvaja od 5. do 7. oktobra francoski film »Tone in Tončka«. Od 9. do 11. oktobra italijanski film »Seviljski brivec«.
Mestni kino v Ljutomeru predvaja od 5. do 7. oktobra italijanski film »Pod rimskim soncem«. Od 12. do 14. okt avstrijski film »Eroice«.
MALI OGLASI
Podpisana Anton Šrol in Marija Šrol, člana KDZ Godemarci, preklicujeva obrekovanja ki sva jih iznesla 12. septembra 1951 vpričo Marije Filipič napram tajniku KLO Mala Nedelja Alojzu Filipiču in se mu zahvaljujeva, da je odstopil od kazenskega pre. gona. Bodislavci, 25. IX. 1951. Anton in Marija Šrol.
Razveljavljam osebno in sindikalno legitimacijo ter knjižico kolesa na ime Gujtman Martin, Bratonci, št. 19.
Razveljavljam dijaško knjižico na ime Cipot Franc, dijak ekonomske srednje šole v Murski Soboti.
RAZGLAS
Obveščamo vse prebivalstvo, da bodo letos kramarski in živinski sejmi v M. Soboti 15. oktobra (na Terezijino) in 6. decembra (na Miklavževo). Trgovci in kmetovalci, pripeljite na sejem svoje blago in živino!
Sadjarji      pozor!!
Posadite v sadovnjakih manjkajoče količine dreves že v jeseni. Drevesa lahko dobite v naši drevesnici v sledečih vrstah: visokodebelne jablane, hruške, črešnje ter nizkodebelne jablane in hruške raznih sort. Cene dnevne. Plačljivo takoj. Za pomladansko sajenje rezerviramo samo proti takojšnjemu plačilu. Za kvaliteto odgovarjamo. Javljajte svoje potrebe do 1. novembra t. l. na naš naslov: DRŽAVNO POSESTVO RAKIČAN, telefon Murska Sobota 30, tekoči račun pri Narodni banki Murska Sobota 641-101-271.
Stran 4
»LJUDSKI GLAS«
Murska Sobota, 4. oktobra 1951
Uspehi so odvisni
od zadružnikov
Pred dobrim letom je bilo v KDZ »Matija Gubec« v Stogovcih iznesene mnogo javne kritike. Slabe razmere so vladale predvsem zaradi nediscipline zadružnikov, ki je imela svoj izvor v slabem vodstvu
Na letošnji letni skupščini pa so stogovski zadružniki spoznali, da s takim vodstvom ne morejo več naprej, saj je v rednost njihovega delovnega dne bila najnižja v okraju in je znašala 42 din Zato so si izvolili novo vodstvo s predsednikom Marsičem, ki ie požrtvovalno prijel za delo. kakor ves ostali upravni odbor.
Uspehi so se kmalu pokazali. Vsa poljska dela opravljajo pravočasno dasi so iz zadruge odslovili nekaj razbijačev in saboterjev. Kljub manjšemu številu delovne sile in razsežnosti zadružnega posestva, saj mer. 508 ha zemlje, opravljajo dela pravočasno Že  v septembru so stogovski zadružniki posejali 40 njiv z žitaricami in bodo svoj plan, 100 ha jesenske setve, izpolnili, če ne bo vreme preveč nagajalo, do 15 oktobra.

Zadruga je letos že oddala 21.000 litrov mleka ter prekoračila svojo obveznost oddaje masti, saj je oddala 28 pitanih prašičev. V zadnjem času so se v zadrugi v večji meri lotili prasičjerejc saj so v 14 dneh svinje-plemenjače skotile 55 mladičev, šest plemenjač pa bo skotilo v prihodnjih tednih. Krave so letos povrgle 80 telet. Trenutno goje v zadrugi 157 glav goveje živine in 167 prašičev.
Ta stalež živine je z ozirom na površino zadružne zemlje še sicer pre
nizek vendar so uspehi gospodarstva prej v okraju najslabše zadruge pokazali v tekočem letu, da so se tukaj razmere korenito izpremenile in da so v Stogovcih tudi enkrat prešli na pot naprednega gospodarjenja. Dosedanji neuspehi so jih izučili in so uvideli, da je treba prijeti drugače.
Letos so izplačali članom zadruge že
 tretjo akontacijo, dočim lani do tega časa niti ene. Bilanca prikazuje trenutno 80.000 din dobička, dočim je bilo lani 800.000 din zgube. Sem so letos pridelali 350.000 kg. Oddajo krompirja, ki je letos dal zadovoljiv pridelek, saj je zraslo povprečno 18 do 20 ton na hektar, je zadruga že izpolnila, saj je prodala trgovini zadružnega sklada. 12 vagonov. Zadruga je za prodane pridelke v letošnjem letu prejela okrog 700.000 bonov. V zadnjem času so prodali 3800 kg jabolk ter bodo zraven tega še pridelali 8000 l jabolčnika. Zadruga poseduje 4 ha vinograda, iz katerega so doslej prodali 4000 kg grozdja; za 
katero so izkupili 120.000 din.
V stogovski zadrugi grade že od leta 1948 velik moderen hlev za 100 govedi. Investicije v znesku okrog 4 milijone dinarjev jim je država črtala in danes si stogovska zadruga ustvarja pogoje za razširitev živinoreje, od katere je odvisna rodnost njiv, kajti njive je treba tudi gnojiti.
Bilanca letošnjega dela stogovske zadruge prikazuje gospodarski razvoj tega velikega socialističnega gospodarstva.	—jh
Evropska letina razmeroma dobra
Angleški poljedelski minister C. Brannan, ki je po nalogu Uprave za gospodarsko sodelovanje obiskal skoraj vse evropske države, je po svojem povratku izjavil, da bo evropska poljedelska proizvodnja letos krila približno 60% vseh evropskih potreb po živilih. Zahodna Evropa lahko sama pridela 80—85% potreb, medtem ko ostanejo Združene države Amerike še vedno običajen dobavitelj ostalih 15%.
O Jugoslaviji je Brannan izjavil, da je bil letošnji pridelek pšenice zelo dober in da tudi koruza dobro kaže ter da si je Jugoslavija znatno opomogla
Gradiščanski Hrvati vztrajajo že četrto stoletje
Vsi vemo, da živi v Avstriji nad 100.000 Slovencev in to predvsem na strnjenem ozemlju v zibelki slovenske državnosti — na Koroškem, poleg tega pa tudi v obmejnih predelih Štajerske. V Štajerskih predelih žive Slovenci strnjeno predvsem na področju Golice, v okolici Lučan in v radgonskem kotu, ki po narodnostnem sestavu še danes spada k Sloveniji. Prav v tem času so v Avstriji ostre polemike, ker bi radi gotovi še vedno nacistično nastrojeni ljudje ukinili obvezen pouk slovenščine na osnovnih šolah na Koroškem (kaj šele, da bi pouk slovenščine omogočili učencem tudi na štajerskih slo-
venskih področjih). Na srečo je v Avstriji danes vendarle precej ljudi predvsem iz vrst socialistične stranke, ki bolj trezno gledajo na vprašanje slovenskega šolstva.
Slovenci pa še ne tvorijo vso jugoslovansko manjšino v Avstriji. Poleg Slovencev živi namreč v Avstriji še okoli 60.000 Hrvatov in to 50.000 Hrvatov na Gradiščanskem in okrog 10.000 Hrvatov in Slovencev na Dunaju. Gradiščansko ali Burgenland je ozko ozemlje med Rabo in nežiderskim jezerom, torej sega od strnjenega slovenskega ozemlja pri Monoštru mimo Kiseka in Soprona vse do slovaškega narodnega ozemlja. V večini pripada danes Avstriji, manjši del pa tudi Madžarski. Naseljeno pa je mešano s hrvaškimi, madžarskimi in nemškimi vasmi
Gradiščanski Hrvati so prišli na današnje Gradiščansko pred približno 400 leti in sicer so takrat bežali pred Turki Vendar je v teh krajih takrat bilo tudi še nekaj ostankov slovenskega življa, ki so se pred prodirajočimi Madžari umikali na jugozapad ali pa se potujčili Skoraj vsi Gradiščanski  Hrvati se bavijo s poljedelstvom. Mnogo bogatih kmetov ni med njimi. Mnogi delajo v avstrijskih tovarnah, nekateri pa odhajajo tudi na sezonska pomožna dela. Zanimivo je, da so mnoge vasi jezikovno mešane — nemško-hrvatske,« vendar so mešane že dolga desetletja. Hrvatje namreč ljubosumno čuvajo svoj jezik in svoje narodno poreklo. Žal jih gmotne prilike silijo v izseljevanje. Tako se je mnogo Gradiščanskih Hrvatov že izselilo v Ameriko.
Šolsko vprašanje je pri Gradiščanskih Hrvatih mnogo lažje kot pa pri Koroških Slovencih. Preteklo šolsko leto so izšle moderne hrvatske šolske knjige. Hrvati imajo tudi svoje nacionalne šole, nimajo pa še enotno-veljavnega modernega šolskega programa.
Hrvati v Gradišču imajo v svojem jeziku dva časopisa. »Naš tajednik« je neodvisen organ, »Cirkveni glasnik Gradišča« pa je glasilo cerkvene oblasti. Ta dva časopisa prinašata tudi slovstveno gradivo. Večkrat izidejo tudi knjige narodno-domoljubne vsebine, vsako leto pa koledar v hrvaškem jeziku, ki ga urejuje gradiščanski župnik in pisatelj Ignacij Hrovat. Ne primanjkuje tudi mladih intelektualcev, ki se z vso vnemo posvečujejo pisateljevanju. Posebno pomemben pesnik Gradiščanskega je bil župnik Mate Meršič-Miloradič, ki je umrl 1928. leta. Ta je napihal in izdal mnogo narodno-liričnih pesmi; bil je filozof in esejist.
Kulturno življenje Gradiščanskih Hrvatov je precej slično kulturnemu življenju sosednjih nemških vasi Vsaka vas ima navadno svoje pevsko društvo, športno zvezo, razne trgovske zadruge in štedionice (hranilnice). Pevska in športna društva delujejo za ohranitev narodnosti saj prirejajo često gledališke predstave, koncerte narodnih i pevskih zborov itd. Veliko pažnje posvečajo tudi ohranitvi narodnih običajev. Med instrumenti je posebno priljubljena tamburica.
Gradiščanski Hrvati imajo tudi več kulturnih ustanov. Omeniti moramo predvsem »Kulturno društvo Gradiščanske«, »Klub hrvatskih akademikov« in »Založniško društvo«, ki je bilo ustanovljeno  pred kratkim. Prefekt Gradiščanske dr. Lorenz Karral gre Hrvatom precej na roko. tako da imajo vanj Hrvatje tudi mnogo zaupanja.
Ta majhna narodna skupina s svojim, lastnim narodnim življenjem dokazuje, kako lahko tudi narodne manjšine žive svobodno v sožitju s svojimi sosedi, dokazuje vsemu svetu, kako lahko narodi žive svobodno v sožitju. Saj je minilo več kot 400 let in Gradiščanski Hrvati še žive kot Hrvati Nobena propaganda, niti radio, niti. časopisje ni moglo zatreti tem ljudem narodne zavesti in njihove lastne bitnosti.
Z velikega zagrebškega
sejma
 Na letošnji zagrebški velesejem niso šli samo trgovci in gospodarstveniki, temveč tudi radovedneži, ki bi si radi ogledali najnovejše izdelke naših in tujih tovarn. Takih radovednežev je bilo na velesejmu tudi mnogo več, kot poslovnih ljudi. Za obojne je bilo v Zagrebu dovolj preskrbljeno — poslovni ljudje so lahko marsikaj kupili in prodali, gledalci pa so si napasli svojo radovednost. Že v prvem tednu je obiskalo velesejem okoli 100.000 ljudi. Med drugimi so ga obiskali tudi mnogi novinarji iz tujih držav, ki bi radi videli kako se je že razvila naša industrija.
Naša podjetja so imela letos že marsikaj  pokazati in ponuditi inozemcem. V velikem paviljonu so se vrstili izdelki kot so orjaške stiskalnice, zračna kladiva, elektromotorji, veliki in mali oljni transformatorji, pnevmatična stikala, izolatorji, komandne plošče za hidrocentrale, velike turbine, razni jekleni valji, domači avtomobili, vrtalni stroji, rezkalni stroji, univerzalne stružnice, mlatilnice in drugi kmetijski stroji, emajlirana posoda, usnjeni izdelki, kino-projektorji, izdelki domačo obrti in še mnogo drugih izdelkov in tudi surovin. Tujci so se seveda začudili nad takšno zmogljivostjo naše industrije in njenim napredkom. Tudi o kakovosti strojev navadno niso imeli kaj reči.
iz drugih držav je prišlo 250 razstavljalcev, ki so pripeljali najnovejša »svetovna čuda«, najnovejše pridobitve tehnike. Belgijci, Avstrijci, Švicarji, Francozi, Angleži, Italijani in Američani so razstavili na tisoče aparatov, instrumentov in različnih odličnih pre-
ciznih izdelkov. Posebno zanimanje je vzbudil nemški fotoaparat, ki je velik le kot dve kocki sladkorja, stane pa z vsem priborom 500 mark. Dalje so za nas bili posebno zanimivi razni elektrotehnični instrumenti, letalo na reaktivni pogon, ki dosega največjo hitrost na svetu, potem mnogi avtomobili itd. Posebno pozornost so vzbudili francoski štirisedežni avtomobili tipa »Renault«, ki porabijo na sto kilometrov le 6 litrov bencina. Dalje so nam Nemci pokazali avto s stekleno streho in steklenimi stenami itd.
Na velesejmu je bilo sklenjenih tudi precej - kupčij med našimi in tujimi podjetji. Naša podjetja so sklepala pogodbe za dobavo električnega materiala. za razne aparate, stroje, avtomobile in slične inozemske izdelke, tuja podjetja pa so se posebno zanimala za našo emajlirano posodo, kinoprojektorje, zdravniške instrumente, preproge, lesne izdelke, usnjene izdelke itd. Za naše industrijske izdelke so se posebno zanimali trgovci iz azijskih in afriških držav.
Zagrebčani so poskrbeli tudi za zabavo gostov. Tako so bile v dneh velesejma vsak dan gledališke predstave, koncerti in druge prireditve. 'Manjkal seveda ni beograjski cirkus. Čeprav je bil v Zagrebu v času velesejma velik drenj na železniški postaji, po tramvajih, raznih lokalih itd., obiskovalcem vendarle ni žal. da so se potrudili v razstavne prostore.
Oj, te koprive !
Kdo se še ni jezil nad njimi, posebno še, če si je nehote opekel z njimi roke ali noge? Otroci smo imeli strah pred njimi, ko smo se z bosimi nogami lovili okoli hiš in plotov. Starejšim pa je kopriva nadležen in trdoživ plevel, ki zlepa ne pozebe. Saj je še znan pregovor: »Je trdoživ kot kopriva« ali pa »Kopriva ne pozebe«.
Korenine ne uničiš zlepa: izpuliš korenino, pa je še vedno nekaj ostane v zemlji, da požene novo rastlino. Ob plotovih, smetiščih, kjer ima mir za svojo rast, si osvaja zemljo ped za pedjo in kmalu okoli sebe zamori vsako rast.
Kopriva pa ima tudi svojo dobro stran. Že od nekdaj so jo uporabljali za zdravilo Vsebuje namreč precej železa in apna, pa tudi drugih rudninskih snovi kot n. pr. fosforja, magnezija, kalija, torej snovi, ki jih naše telo potrebuje za rast in razvoj. Znana je uporaba mladih koprivovih listov za špinačo. Sveži, sesekljani listi so dobri tudi v solati. Tudi čaj iz’ posušenih listov je dober za marsikaj. Iz korenin in listov kuhajo obaro za umivanje glave, ker krepi lasišče in pospešuje rast las.
Med prejšnjo svetovno vojno so vlakna iz koprivovih stebel primešali dru-
gim vlaknom za tkanje blaga. Niso jih pa znali prida obdelati. V novejšem času po uporabnost koprivovih vlaken zopet preiskušajo, to še posebno, ker se je posrečilo najti način, kako obdelati vlakna, da ne zaostajajo dosti za vlakni bombaža.
Pa še to ni vse! Koprivovi listi so postali v zadnjem času tako iskano blago, da jih zlepa ni dovolj. Povpraševanje po njih je večje kot jih sploh moramo nabrati. V njih so namreč našli posebno snov, ki se da s pridom uporabiti za izdelavo zdravil.
Prerokovanje se, mu je slabo obneslo
17-letna Američanka Belss iz Deitroida je tožila nekega zvezdoslovca za odškodnino. Njen ženin se je namreč zatekel k zvedoslovcu in ga prosil, naj mu izračuna iz zvezd vidike nameravanega zakona. Zvezdoslovec je ugotovil po raznih računih, da bo nevesta osrečila moža v teku zakona trikrat s trojčki. Ženin je — in kdo bi se temu čudil — razdrl zaroko. Zapuščena nevesta je dobila pravdo. Neprevidni zvezdoslovec ji je moral plačati 10.000 dolarjev odškodnine, za vsakega otroka nekaj več kot 1000 dolarjev.
Predor pod gibraltarsko ožino
Že dal časa se v Španiji bavijo z mislijo, da bi gradili predor, ki bi vezal Gilbraltar s Tangerjem na afriški celini. Gibraltarska ožina je samo 13 km široka, globoka pa 500 m, kar pomeni v primeri z dolžino precejšnjo oviro. Zaradi tega so izdelali načrte, ki predvidevajo, da bi bil predor dolg 37 km. Speljan bi bil v globini 350 metrov, nekako 33 metrov pod morskim dnom. Graditev tega predora niti ne bi bila pretirano draga, saj bi stala približno toliko, kot staneta dve 45.000-tonski križarki.
,,Vodne smuči"
Mnogi lovci v Avstraliji že uporabljajo novo ‘pridobitev lovske opreme, takoimenovane »vodne smuči«. Uporabljajo jih lovci, kadar gredo na lov na divje race in druge močvirne ptice. Na njih se namreč lahko povsem neslišno približajo vsakemu skrivališču ptic, pa naj bo sicer še tako nedostopno. »Vodne smuči« so narejene iz gumija. Lovec jih napolni z zrakom kakor kolesar zračnice ali pa jih napihne kar z usti. Potem si jih z jermenčki pritrdi na noge. Po vodi se lahko giblje spretno in tiho kakor smučar na smučeh po snegu, le da ne tako hitro in da tudi »kristianij« ne more delati. Nevarnost, da bi padel, pa je znatno manjša kakor na smučeh po snegu.
Razgledni osebni vlaki
V ZDA vozijo vlaki katerih vagoni imajo na strehi s steklom pokrit razgledni krov. V enem takem vagonu je 24 udobnih sedežev. To razgledno kupolo obdaja steklo, tako da lahko potniki uživajo na svoji vožnji vse pokrajinske krasote. S  tem so uresničili inženirji »General Motors« staro zamisel napraviti iz vlaka ladjo, na katere krovu potniki lahko uživajo razgled, kar napravlja potovanje prijetnejše.
Pot sonca preko Jugoslavije traja le 39 minut
Naša država po svoji širini od vzhoda do zahoda zavzema 10 zemeljskih stopinj (vsega ima Zemlja 360 stopinj) in sicer leži med, 13.20 poldnevnikom, kar je naša najzapadnejša točka na desnem bregu Soče in do povirja Bregalnicev v Makedoniji, kjer dosega naše državno ozemlje 23,2 poldnevnika vzhodne širine. To pot prehodi sonce oziroma za toliko se, zemlja zavrti v 39. minutah. To pomeni, da je ha tem kraju 39 minut prej dan kot pa v Slovenskem Primorju in v dolini Soče. Vendar imamo po vsej državi enako
urejen čas. Ta čas se ravna po 15 poldnevniku, ki prehaja preko Dravograda, Trbovelj in Trebnjega na Dolenjskem. Torej tedaj ko pri nas ure kažejo 12, je v naši državi točno poldan le v krajih, ki leže ob tej črti (torej v, Sloveniji), dočim je v Srbiji in Makedoniji bilo sonce v zenitu (najvišje) že pred pol ure.
Radioaktivni črvi in ličinke
Doslej ni bilo mogoče natančno opazovati podzemeljsko življenje črvov in ličink. Trije kanadski znanstveniki so prišli na misel; da črvom in ličinkam vtaknejo pod kožo tanko radioaktivno kobaltno nit in tako zasledujejo s posebnimi opazovalnimi stroji njihovo kretanje. Prvi poskusi so povsem uspeli.
Knjige, ki jih je mogoče brati v temi. Francoski založnik P. Solard je prišel na misel, da bi pričel tiskati take knjige, ki bi se dale brati tudi v temi. Mož si je dobil črn papir in barvo, ki se v temi sveti. Tisk je možu uspel in v Parizu je nastala spet nova senzacija. Sedaj bodo dame lahko brale knjige v svojih sobah tudi brez luči, njihovi »gentlemani« pa seveda ne bodo vedeli, če dame ne spe.
OB IZVIRIH PREKMURSKEGA TISKA
(Za jubilej slovenske knjige napisal M. Kokolj)
Slovenci prek Mure govore svoje narečje. Zgodovinski razvoj pod madžarsko nadoblastjo jim je narekoval, da so nekoč tudi knjige pisali v svojem narečju. Tako je nastalo prekmursko pokrajinsko slovstvo, ki sega nekako od 1715 1., to je od zatora madžarske reformacije do politične združitve Prekmurcev z ostalimi Slovenci. Po vsebini obsega večinoma protestantske in katoliške nabožne ter šolske knjige, nekaj poučnih, in priložnostnih spisov ter precej časopisov.
Splošen pregled tega slovstva je že precej znan. Namen našega sestavka je pokazati kraje in nekatere okoliščine, v katerih so tiskali, izdajali in zalagali proizvode, ki jih je spočela slovstvena tvornost Prekmurcev v domačem narečju. To bomo storili le v glavnih obrisih, ker do sedaj še nimamo popolnega seznama vseh prekmurskih natiskov, slednji še čaka vestnega sestavljalca.
Kakor na ostalem Slovenskem, tako je bil reformacijski pokret tudi v Prekmurcih tista sila, ki je zbudila potrebo po knjigah v lastnem jeziku. Toda zaradi politične oddvojenosti od ostalih Slovencev je novoverski nauk pri-
šel med Prekmurce po drugi poti, a potreba po lastni knjigi v drugih socialnih in kulturnih okoliščinah in sicer šele v času, ko so ostali slovenski predeli že spet imeli katoliško obličje, ko prekmurski protestanti od tam niso mogli več pričakovati opore.
Medtem ko se je reformacija širila na osrednje Slovensko neposredno iz nemških pokrajin, je v Prekmurje v glavnem prihajala iz madžarskega Prekdonavja, kjer je bil njen glavni zaščitnik Tomaž Nadasdy, ogrski palatin in župan Železne županije. Na njegovem posestvu v Ujszigetu pri Sarvaru je postalo izhodišče novoverskega gibanja. Od tam je prišel Melanchtonov dijak Janez Drognič širiti novo vero v slovenske kraje ob Muri. V Ujszigetu so 1537 ustanovili protestantsko tiskarno, propovedniki, ki so prihajali od tam, niso prinašali s seboj slovenskih knjig, unija 1573 je že vznikla tiskarna na sam slovensko madžarski meji — v Dolnj. Lendavi. Tja je prišel tiskar — potnik Rudolf Koffhalter z Erdeljskega ter natisnil dela Jurija Kulcsarja, grajskega predikanta pri lendavskem Banffyju. Vse tri Kulcsarjeve knjige so bile madžarske V drugi
polovici 1574 je Hoffhalter odšel iz Lendave. Prenesel je tiskamo v Nedeljišče pri Čakovcu na posestvo plemenitaša Jurija Zrinjskega ter tam izvršil naročila kajkavskih protestantskih pisateljev Tiskar, ki se je ustavil na samem robu slovenskega Prekmurja, se je odselil, ne da bi pustil sled v slovenskem tisku. Za začetno slovensko knjigarsko proizvodnjo toliko pomenljivi tiskar Mandelc, ki je po izgonu iz Ljubljane delal v l. 1582—85 v bližini Prekmurcev pri plemenitašu Boltižarju Batthyanyju v Nemetujvaru, nato pa v Varaždinu in dr., ni natisnil več nobenega slovenskega dela.
Okrog 1599 je bil slovenski trikot med Monoštrom, Petanjci in Lendavo že popolnoma v sklopu protestantske cerkvene organizacije pa tudi že omenjene ugodne okoliščine, spričo katerih je bilo Prekmurje v neposredni bližini obdano od tiskam (Ujsziget, Nemetujvar, Lendava, Nedelišče, Varaždin) niso imele za razvoj prekmurskega protestantskega tiska še nobenega pomena. Med evangelskimi propovedniki v tem času še ni bilo koga, ki bi se lotil književnega dela za svojo versko okroglino. Jurij Szalaszegi, prvi imenoma znani soboški pastor, je 1593 prevedel molitvenik Janez Habermanna Avenariusa in ga posvetil grofici Marjeti Salm, hčeri soboške graščakinje Marjete Szechy poročene Salm, a prevod je bil madžarski ter potemtakem ni bil namenjen slovenskim vernikom.
Verjetno je, da so se prekmurski pastorji, med katerimi so bili razen Slovencev tudi Madžari in Hrvatje, ta čas zadovoljevali z latinskimi, nemškimi,
madžarskimi ali hrvaškimi knjigami ter sproti slovenili obredni jezik. Iz zapisnika protestantske vizitacije v Prekmurju 1627 pa zvemo, da je bil v posesti gornjepetrovske cerkve poleg Hironimove biblije ter Spangenbergove postile še slovenski prevod Luthrove postile, kar spričuje, da so bili med pastorji taki, ki so se posluževali tudi Trubarjevega dela. S tem v zvezi se vsaj deloma ujema opazka pisatelja »Starin železnih in zalajskih Slovenov«, da je med ogrskimi Slovenci »vsak farar predgao z kranjske knjige... predgara lutheranskoga«, pri čemur gre za Krelj-Juričičev prevod Spangerbergove postile.
Minula je doba poleta in vrhunec reformacijskega gibanja na Madžarskem (1711), ko se v naših predikantih še ni nič svojstvenega spočelo. In tako se je zgodilo, da je prekmurski okoliš zaostal na književnem področju poldrugo stoletje za slovensko sredino.
Sele v času zatora verske svobode na Ogrskem tja do tolerančnega patenta, ko so bili protestantski pridigarji in šolniki pregnani iz Prekmurja v posebna artikularna mesta (Nemesco. Surd), jih je emigrantska usoda silila k obnovi stikov z domovino. Zato so se začeli odslej obračati s tiskano besedo k svojemu »lublenomi slovenskemi narodi, šteri evangeličansko vöro vadlüe«.
Oddaljeni od svoje rojstne domačije so se utemeljitelji prekmurskega pokrajinskega slovstva, kakor tudi ostali tedanji prekmurski izobraženci, vzgajali in službovali v tujini med Madžari pa tudi Nemci ter z njimi navezali stike, na pr. dr. Avgust Lutarič je štu-
diral gimnazijo v Šopronu, teologijo v Wittenbergu, medicino v Frankfurtu, Števan Küzmič je študiral v Györu in Bratislavi, učiteljeval v Nemescsou, pastiroval v Surdu, Mihal Sever pa učiteljeval tudi v Nemescsou.
Razumljivo je, da je tudi njihova dela razmnoževala tujina in sicer najprej Nemčija, domovina reformacije in tiskarske umetnosti. Tako so v Halle na Saksonskem natisnili v letih 1715— 1771 prvih pet prekmurskih knjig in to: Temlinov Györszki katekizmus, od neznanega pisatelja slovenski abecedarij, Severjev Red zveličanstva ter St. Kuzmičev Vdre krstšanske kratki navuk in njegov Nouvi zakon.
Književna prizadevanja protestantskih pisateljev niso ostala osamljena. Nastala je potreba slovenske knjige v domačem narečju tudi za namene obnavljajoče se cerkve med Prekmurci. Ni še poteklo deset let po protestantskem prevodu Nouvega zakona, ko je (1779) bedenički župnik Mikloš Küzmič sporočil Janošu Szilyju, nadpastirju novoustanovljene somboteljske škofije, da je pripravil prevod evangelijev za tisk. S škofovo podporo so izšli 1780 Scveti evangeliomi... na stari slovenski jezik obrnjeni kot prva prekmurska katoliška knjiga. Izredno delavni župnik je še isto leto priredil Kratko šumno velikoga Katekizmuša in Slovenski silabikar, z šteroga se deca šteti more navčiti, ki je izšel pri tiskarju Siess Jožefu Janošu v Šopronu. Naslednje leto je prevedel molitvenik Betežnim i mirajoučim, natisnil ga je isti tiskar na stroške somboteljskega kanonika Števana Boroša.
Konec prihodnjič
Ureja uredniški odbor — Odgovorni urednik: Jože, Petek — Naslov uredništva in uprave »Ljudski glas« Murska Sobota Trg Zmage — Ček. račun: Narodna banka M. Sobota 641-903-322
Letna naročnina din 260. Tiska Mariborska tiskarna