424
TUJE PESMI V SLOVENSKI BESEDI
Urejuje Janez Menart
IZ POEZIJE WILLIAMA WORDSWORTHA
Strani, ki bodo poslej prinašale prevode iz tujih pesniških del, smo danes namenili verzom angleškega romantičnega pesnika Williama Wordswortha (1770 —1850). S tem bomo vsaj delno zapolnili občutno vrzel v našem prevodnem pesništvu, kajti v slovenščini ni bila doslej tiskana niti ena sama pesem tega pomembnega poeta, ki ni le eden najbolj priljubljenih pesnikov v svoji domovini, temveč tudi glavni
začetnik angleške, posredno pa tudi evropske romantike.
William Wordsworth, ki je imel srečo, da mu je že pri petindvajsetih letih neki prijatelj volil precejšnje premoženje, zato da bi se lahko ves posvetil samo pesništvu, je preživel mirno življenje, posvečeno predvsem poeziji in je ogromno ustvaril. Za predstavo naj navedemo, da je samo sonetov napisal okoli petsto. K temu je treba prišteti še nad pet dolgih epskih del in zajetno knjigo lirskih pesmi. Vendar pa je večino najboljših verzov napisal do svojih tridesetih let, ko je izšla druga izdaja LIRIČNIH BALAD (1800). V uvodu v to knjigo je utemeljil osnove romantične poetike: naraven jezik, preprostost snovi in življenjskost okolja. Iz LIRIČNIH BALAD je tudi vzetih največ pesmi našega izbora.
SPOMIN NA COLLINSA Spesnjeno na Temzi blizu Richmonda
LE TECI, Temza, vekomaj, da še drug bard se kdaj zave podob premilih, ki se zdaj vzdolž tebe pred menoj vrste. Le teci, teci še in še, s pokojem svojim nas napoji, da duh v globine nam prodre, da bo globok kot vali tvoji.
425
Iz poezije Willlama Wordswortha
O, saj ne bo! Zato nam sij vsaj takšna, da iz vod lahko se lik poeta zaiskri — slovesno, jasno in svetlo! Poeta, ki je tod ves sam veslal ob pesmi šepetanju, ki od gorja ni vedel kam in se predal je žalovanju.
V spominih nanj za hip iz rok spustimo vesla zdaj ob stran, molimo, naj tak grenki jok poetom drugim bo neznan. Kako ves kraj je tih in blag, le vesel šum tišino drami, že zgrinja se večerni mrak in Vsemogočni je med nami.
NARCISE
KO PREKO hribov in dolin priromam kot zgubljen oblak, zagledam v hipu iz višin narcis rumeno zlati trak: ob jezeru, okrog dreves drhtijo v sapicah svoj ples.
Kot svetle zvezde, ki žare v migljanju modrega neba, narcise v daljo se gube ob vsem zalivu jezera in v sapicah se zibljejo, glavice upogibljejo .. .
Bolj kakor lesk valov tedaj sijaj narcis me je prevzel: saj pesnik si ne more kaj, da v taki družbi je vesel! Strmel sem, jih občudoval in nevede bogat postal.
Andrej Arko
Zdaj večkrat, ko ležim doma in v mislih begam negotov, mi blisnejo v privid duha, ki je samoti blagoslov; in, glej, srce se vzradosti, zaraja ples z narcisami.
STIHI,
PUSCENI NA KLOPCI POD TISO, KI RASE
OB JEZERU ESTHVVAITE NA ZAPUŠČENEM DELU
OBREŽJA, OD KODER SE ODPIRA PRELEP RAZGLED
POPOTNIK, tu počij! Ta tisa tu je daleč od človeških domovanj: če tu potoček v travi ne šumi, če v vejah ni čebel — le kaj zato! Saj ko se zgane sapa, kuštrav val, ki zadrhti na breg, takoj mehko zaziblje dušo v poduhovljen sen. Kdo neki sem kamenja nanesel je, prekril ga z mahom, kdo naučil je Drevo, da z gosto krošnjo vabi te v svoj hlad kot v svoj objem? O, vem, še pomnim ga, to blago dušo! Z znanjem si mladost je bogatil in ko odšel je v svet, z notranjim ognjem silnih upov gnan, je bil izbranec sanj, ki ni poznal neposvečenih želj; in bil pripravljen na srd, zavist, umazane jezike, zasmeh sploh vse — le na prezrtje ne. Svet — si je mislil — svet mu ni dolžan služiti; in zato je temu svetu pokazal hrbet in ni maral zanj in poln ponosnih čustev se umaknil v samoto. — Te košate veje, glej, imel je rad, rad je posedal tod. Le kakšna ovca je kdaj sem zašla in kak martinec, kakšna črnoglavka. Čez puste skale, praprotje in vresje, čez brinje in osat, mu dolge ure
426
427
IZ POEZIJE WILLIAMA WORDSWORTHA
zgubljeno blodil je pogled in v njem
prebujal čudno trpko veselost,
saj kraj je pust bil kot — njegovi dnevi;
in ko je dvignil glavo, se zazrl
je v daljo — glej, kako je lep pogled! —
in gledal, gledal, dokler ni postalo
vse lepše, dokler se srce ni vdalo
lepoti, vse bolj krasni! Še potem,
ko se predal naravi je v objem,
ni mogel pozabiti na ljudi,
ki jim njih duh, ves blag od dobrih del,
je pravil, da življenje in ves svet
sta en sam niz lepot; in ves potrt,
ker m mu sojeno, da bi kdaj čutil
kot drugi, vzdihnil je in se predal
sanjarjenju, dokler mu ni pogleda
zameglil jok. In tukaj je umrl —
ta klopica je zadnja sled za njim.
Če ti srce še zmerom napolnjuje prečista mlada misel, dragi moj Popotnik, si zapomni, da ponos, ki z veličastjem nas sicer slepi, je kratkotrajen in da kdor beži proč od ljudi, lahko je poln darov, a jih ne zna razdati; duh njegov še ni izlezel iz plenic, in kdor ne vidi drugega kot sebe, ta lahko še modreca navda s prezirom, s prezirom, ki mu niti več modrost ni kos. O, ne pozabi, da spoznanje poišče vselej si ljubezni pot; resnično dostojanstven je le tisti, ki še v samotnem tehtanju duha sii ne zaupa in se vendar ceni nekje na dnu srca.
PRIVID RADOSTI JE BILA
PRIVID radosti je bila ko prvič mimo je prišla; prelep Privid, poslan med nas, da bi trenutku bil v okras; v očeh žar Zvezd ji je sijal, lasem je Somrak barvo dal in vsa bila je nežen sij vesele Zore majskih dni; lahkotna Stvar, Podoba sanj, da ostrmiš pred njo vkopan.
Od blizu zrl sem ji v oči — kot Dih, pa vendar iz krvi! Sproščena hoja, gib lahak, mladosten, radoživ korak; v njej se srečujeta oba — srca spomin, obet srca; dovolj preprosta pri vsem tem, da je vsakdanji kruh ljudem, da zna prenašati gorje, ljubezen, smeh, prepir, solze.
In zdaj jo mirno zrem, kako kot stroj utriplje ji telo, kako zazrta v blag načrt potuje skoz življenje v smrt; potrpežljivost, spretnost, moč, odločnost, um so ji v pomoč; popolna 2enska, z vseh strani, ki radosti te in — svari; a vendar tih, svetal Privid, ki izžareva rajski svit.
MAVRICA
Radost srce mi spreleti,
ko mavrico uzrem: tako je v mladih dneh bilo, zdaj, ko sem mož, je še tako,
Andrej Arko
428
429
IZ POEZIJE WILLIAMA WORDSWORTHA
tako naj bo na stare dni,
sicer naj prej umrem! Mož sin Otroka je; zato, kar dni mi še prihodnost da, naj bo narava mi oltar srca.
NA WESTMINSTRSKEM MOSTU (3. septembra 1802)
NIČESAR lepšega na Zemlji ni: ubog je vsak in praznega duha, ki ta prelest ga s srečo ne navda: v obleki pražnji Mesto se budi v lepoto jutra; jasen mir ostri obrise ladij, stolpov in cerkva iz megle polj, iz vedrega neba in vse v umitem zraku se iskri. Nikoli ni še sonce polj in lok oblilo s takšnim veličastjem dne, ne takšen mir lebdel vsenaokrog! Glej, reka teče, kakor sama ve; in hiše zde se, kot da spe; moj Bog, kak mir, in v njem to veliko srce!
SAMOTNA ZANJICA
POGLEJTE jo, tam sredi njiv, samotno hribovsko Dekle! Ko zanje, poje spev ganljiv; naj vam korak zamre! Pod srpom pada zlati klas, ves tih, otožen je njen glas; od hribov pa na njen napev oglaša, čujte, se odmev.
Se Slavček lepših melodij ni nikdar iz oaz v pozdrav zagostolel v uho ljudi, zgubljenih sred puščav; tako ganljivega glasu
430
Andrej Arko
od Kukavice nisem čul, če v letu na hebridsko čer nad morjem je skalila mir.
Kaj poje si? Mi kdo pove? Morda ta tožba melodij opeva skrito bol, gorje in boje davnih dni? Morda pa pesmica je ta odmev vsakdanjega sveta? Da bol opeva, smrt, slovo, kar je bilo, a ni prešlo?
Karkoli pelo je Dekle — brez konca pesem je zvenela in gledal sem jo še in še, ko sklonjena je žela; poslušal sem, obstal za hip in ko sem spet odhajal v hrib, njen glas mi je srce prevzel in dolgo v meni še zvenel.
Prevedel Andrej Arko
Pripombe k pesmim:
Collins William (1721—59) je bil pomemben pesnik angleške pred-romantike. Imel je težko življenje in nazadnje je duševno zbolel.
Pesem »Privid radosti je bila« je pesnik zelo verjetno napisal svoji ženi.
Pisava velikih začetnic nekaterih samostalnikov, ohranjena tudi v prevodih, je ostanek angleške klasicistične poetike.