100
Marijan Zlobec
modificiranje vseh teh pojavov v imaginarno svetovje z bitji, ki so po nekaterih lastnostih podobna tistim iz fantastično-astronavtske literature (takšno je zlasti besedilo Kvinta Kvarta). Avtor je prav tako uspešen v posnemanju otroških pravljic, ko opisuje deklico, ki živi s svojo cunjasto punčko sredi pragozda, v katerem lovijo »temni možje« tigra (Afrika iz cunj): nekajkrat popisuje tudi takšne nenavadne situacije in osebe, ki so v sorodu s Kafkovo prozo: takšna sta zaljubljenca v gostinskem lokalu, ki se spremeni v kraj prikrite prostitucije (Gospodov mestna mehana), ali pa groteska, ki je najbrž v zvezi s Kafkovimi parabolami o metamorfozi junaka v žival, čeprav se giblje Švabič tudi na področju satire in humorja: rejenec je za družino, pri kateri živi prašič in tudi drugi nastopajoči se nazadnje spreminjajo v očeh drug drugega v različne, med seboj sovražne si živali (Zasuk). Toda preveč enostransko bi bilo trditi, da predstavljajo opisane poteze poglavitno usmerjenost Švabičevega pisateljevanja, kajti v njegovi knjigi imamo besedila, v katerih si avtor prizadeva, da bi podajal dejanskost kar najbolj verodostojno, skratka, objektivno, pri čemer uporablja postopke, ki so se že utrdili v novejši slovenski prozi; še posebno izstopa deskriptivizem.
Toda sklepanje, po katerem naj bi uvrščali Švabičevo pripovedništvo med tisto literaturo, ki noče biti posredovalka idejnih ali celo ideoloških programov, ni upravičeno, saj imamo poleg artističnih v njegovem delu še druge opazne sestavine: etično in socialno obarvana satira (In siva ptica je letela v svinčeno jutro), ki jo preveva miselnost, po kateri imajo večjo vrednost dejanja posameznika kot kolektivne obveznosti, ki da so samo oblike nesvobode, zato se jih je treba otresti.
Knjiga torej ni enotna, kljub temu da so besedila kompozicijsko razvrščena v sedem poimenovanih razdelkov,
MARKO ŠVABIČ, SONCE, SONCE, SONCE
Marko Švabič je sedaj zbral svojo prozo v knjigi Sonce, sonce, sonce* in tako omogočil pregled nad svojo literarno dejavnostjo.
Najprej postane očitno, da njegovih besedil ni mogoče karakterizirati s pojmi, ki zaznamujejo takšne prozne zvrsti, kot sta novela ali črtica, čeprav je skoraj gotovo, da ostajajo Švabičeve prozne stvaritve v bližini le-teh. Hkrati pa se pogostokrat zgledujejo pri tako starodavni literarni zvrsti, kot je pravljica. To pa zaradi tega, ker se proza Marka Švabiča velikokrat nagiba v čisto fantastiko, pri čemer je treba pod tem razumeti opustitev realnega prostora in časa ter človeka z vso njegovo običajno socialno in biološko determiniranostjo in nadomeščanje ali pa
* Marko Švabič, Sonce, sonce, sonce. Opremil Milenko Matanovič. Založba Obzorja, Maribor 1972.
101
Marko Švabič, Sonce, sonce, sonce
kar je le zunanji okvir, ki je najbrž nastal iz želje po večji enotnosti knjige; le-ta predstavlja kot takšna celoten pregled avtorjevega dosedanjega pripovednega dela, ki priča o njegovem idejnem in predvsem oblikovalnem iskanju. Čeprav mu glede »obrtniške«
izdelanosti ni kaj očitati, saj presega raven običajnih proznih prvencev. Pri branju motijo nekatere besede srbohrvaškega izvora, ki niso z ničimer stilistično utemeljene in kličejo po lektorskem posegu.
Marjan Dolgan