Spedizione ln abbonainento postale. — Poštnina plačana v gotovini. Cehkv&hi 6LASILO SLOVEN m C M* /if SKIH CERKVENIH I ^ if Ari Hli I V. GLASBENIKOV ST. 1, 2, B JANUAR, FEBRUAR, MAREC 1942-XX LETO 65 Stanko Premrl: Naši najstarejši cecilijanci. Ob 65 letnici Ceeilijanskega društva za ljubljansko škofijo (1877—1942). Letos poteka 65 let, kar je bilo ustanovljeno* Cecilijansko' društvo ljubljanske škofije. Z veliko hvaležnostjo se moramo vedno in nenehno spominjati mož, ki so ob početku društva zastavili vse svoje moči in orali ledinoi pri težkem delu preosnove in dviga naše cerkvene glasbe. Tu ne mislimo samo voditeljev našega cecil i jamskega gibanja, temveč tudi vse tiste, ki so bodisi kot člani Ceeilijanskega društva ali kot naročniki »Cerkvenega Glasbenika« pri leni delu sodelovali in društveno delo deloma gmotno deloma moralno podpirali. Vsi ti naši zaslužni možje so skoraj vsi že umrli; nekateri izmed njih so nam sicer še dobro znani, mnogi pa že več ali manj pozabljeni. Prav in dostojno je torej, ako si letos osvežimo spomin na naše najstarejše cecilijance. V ta namen nam bodo jako dobro služili nekateri najstarejši zapiski našega Ceeilijanskega društva: 1. Imenik udov društva, »sv. Cecilije« v Ljubljani 1878, 2. naročniki na »Cerkveni Glasbenik« za leto 1879 in 3. še nekaj manjših zapiskov o članih oziroma naročnikih. Iz vseli teli zapiskov sem sestavil celotni seznam prvih članov ozir. naročnikov »Cerkv. Gl.« in jih po abecednem redu urejene podajam današnjim našim naročnikom in članom našega društva na ogled in vzpodbudo. A b r a ni Leopold, učitelj v Kostanjevici. Absec Matija, kaplan v Šmartnem pri Litiji, potem župni upravitelj v Hotiču, umrl v Litiji 11. maja 1905. Aljančič Janez, kaplan v šmartnem pri Litiji, v Moravčah, na Raki, administrator v Naklem, umrl 23. aprila 1889. Aljančič Valentin, kaplan v Šempetru pri Novem mestu, v Preddvoru, pri Sv. Petru v Ljubljani, župnik na Dobravi, v Šmartnem pod Šmarno goro; umrl kot duhovni svetnik v Kranju 16. aprila 1917. Vneto deloval za preosnovo cerkvene glasbe. Aljaž Jakob, kaplan v Tržiču, župnik na Dobravi pri Kropi, od l. 1889. župnik na Dovjem, duh. svetnik, umrl 4. maja 1927. Bil je navdušen pevec, zaslužen planinar. zaslužen ljudski skladatelj svetnih moških in mešanih zborov in zbiratelj skladb za »Mohorjevo pesmarico;. Anderiaš Josip, župnik pri Sv. Tomažu blizu Celovca. A n d r e j a k Franc, župnik v Mozelju, umrl kot župnik v p. v Šent Vidu nad Ljubljano 26. junija 1911. Anžur Anton, župnik v št. Juriju pri Šmarju, umrl 22. aprila 1881. Ar ko Mihael, bogoslovec v Ljubljani, kaplan v Škof ji Loki, Hre-novicah, župnik v Storie di Vipacco-, 41 let župnik in dekan v Idriji, mon-signor in častni kanonik goriškega stolnega kapitlja, ceeilijanec prvobori-telj, pevovodja, kolavdator orgel, član prve cerkvenoglasbene komisije ljubljanske škofije in svoj čas nadzornik organistov idrijske dekanije, svoj čas poslanec mesta Idrije. Napisal zgodovino mesta Idrije in rudnika. Mnogo dopisoval v »Cerkv. Glasbenike. Umrl 28. marca 1938. Arko Matej, učitelj v Ajdovcu. Arzenšek Matija, župnik v Grižali pri Celju. Umrl 7. maja 1901. A v bel j Jurij, organist v Žužemberku, v Mirni peči, Naklem; umrl kot prvi stolni cerkovnik v Ljubljani 14. julija 1923. Ažman Janez, župnik na Dovjem; prej je bil kaplan v Kočevju. Z Dovjega je šel kot župnik v Gorje pri Bledu; duh. svetnik, državni poslanec. Umrl je 4. jul. 1910. Pisal je v razne liste. Bil je priljubljen cerkveni govornik. Objavil je okrog 300 pridig v »Slov. Prijatelju« in »Duh. pastirju«. Babnik Janez, župnik v Soteski, umrl kot župnik v Toplicah dne 20. aprila 1902. BaČnik Janez, župnik v Prečini, umrl 25. februarja 1889 v Novem mestu. Barbo Mihael, kaplan v Šmihelu pri Novem mestu, nato vikar v Novem mestu, bil je župnik v Beli cerkvi, nazadnje Ravbarjev beneficiat pri ljubljanski stolnici. Umrl v Zalogu pri Cerkljah 6. septembra 1915. Barborič Fran, župni upravitelj v Škofieah na Koroškem, v pokoju živel v Ljubljani in tu umrl. B a v t i ž a r L., župnik v Šmartnem pri Bistrici na Zilji. Belar Leopold, šolski vodja v Ljubljani; prej je služboval kot učitelj v Cerknici, Borovnici, v Trnovem na Notranjskem, na Brezovici in končno v Ljubljani na deški glavni šoli pri Sv. Jakobu, kjer je bil nazadnje ravnatelj. Več let je vodil cerkveno glasbo pri Sv. Jakobu in nekaj časa tudi pri Srcu Jezusovem in v Lichtenturnovem zavodu. Skladatelj cerkvenih in svetnih pesmi. Umrl 17. junija 1899, star 71 let. Cecilij anstva in dela za dostojno cerkveno glasba se je oklenil z vso dušo. Belar Josip, župnik v Hotedršici, umrl kot župnik v pokoju v Rovtah 2. maja 1893. Bil je mlajši brat Leopolda Belarja. Belšak Anton, župnik v Št. Petru pri Radgoni. Berčič Peter, kaplan v Polhovem Gradcu, potem župni upravitelj v Starem Logu pri Kočevju; umrl v Ljubljani 1. 1895. Bernard Kristina v Ljubljani. BernikLovro, župnik v Kamni gorici, v Stari Loki; umrl 26. jan. 1894. Bernot Jože, organist v Kovorju pri Tržiču, potem v Hinjah; umrl v Stranjah pri Kamniku 20. oktobra 1921. BernoC. Gl. nekaj člankov o cerkveni glasbi. Bil je tudi sicer slovstveni delavec. Umrl 30. oktobra 1890, star 50 let. Oče pisatelja, višjega svetnika Frana Govekarja. Grašič Anton, kanonik v Novem mestu; umrl 9. febr. 1880. Gregorič Ivan, slušatelj cerkvenoglasbene šole v Regensburgu, prej in pozneje organist v Radgoni. Je poslal več poučnih, vzpodbudnih in navdušenih dopisov v »C. Gl.« 1879, 1880, 1881 in 1882. Grivec Franc, kaplan v Leskovcu; umrl v pokoju v Lahovčah 5. septembra 1907. G ros Jakob, župnik v Zagorju ob Savi; umrl 2. maja 1902. G ros Peter, nadučitelj v Zagorju ob Savi; umrl 18. februarja 1913. Brat prejšnjega. Deloval tudi kot organist. Grča Blaž, vikar v Čepovanu, nato 24 let v Šempasu. Od 1916 dalje do smrti, 25. decembra 1938, je živel v pokoju v Šenčurju pri Kranju. Bil je izredno delaven mož: pisal, organiziral, bil deželni poslanec, vnet dušni pastir, navdušen cecilijanec. Na njegovo pobudo se je ustanovilo Cec. društvo za goriško nad-škofijo. Groznik Franc, kaplan v Dobu, potem ekspozit v Begunjah; umrl kot vikar v Zagorju na Krasu 1. junija 1911. Gruden Jakob, župnik v Beli cerkvi, potem v Turjaku, v pokoju živel v Ljubljani; umrl 2. nov. 1899. Gostiša Ivan, kurat na ljubljanskem Gradu, prej kaplan pri Sv. Jakobu, živel v pokoju v Zagrebu; umrl kot upokojenec v Ljubljani 10. dec. 1884. Habe Janez, župnik v Ovsišah. Haus Franc, nadinženir v Ljubljani. Harinel Adolf, župnik v Šebreljah, rojen Idrijčan; umrl kot dekan v Komnu 2. septembra 1893. Bil je eden vodilnih, najgorečnejših in najbolj delavnih cecilijancev. Sam poučeval, dirigiral cerkvene pevce, dopisoval v C. Gl.«; nabiral slovenske ljudske pesmi, svetne in cerkvene. Herg Lovro, župnik v Limbušu pri Mariboru, potem stolni prošt, apostolski protonotar v Mariboru; umrl 28. avgusta 1906. Zaslužen nabožen pisatelj, med drugim je izdal Venec pobožnih molitev in opravil za očitno službo božjo in druge priložnosti, ki mu je bil pridejan »Venec cerkvenih pesmi« (izšlo v več izdajah). Hillmayer vitez Josip, kanonik v Ljubljani; umrl 30. oktobra 1880. Hiti Luka, beneficiat v Vipaccu, potem kurat na Ustju; umrl 18. junija 1884. Hladnik Janez, kurat na Gočah, župnik v Košani. Hofstetter Ivan, dekan v Postumiji, častni kanonik; umrl 14. nov. 1897. Hočevar Anton, župnik v Kopanju, potem v Št. Lovrencu; umrl 24. septembra 1892. Hočevar Anton, župnik pri Sv. Joštu nad Vrhniko, potem na Brezovici; umrl 21. maja 1904. Dr. Anton Dolinar: Pregled slovenske cerkvene glasbe. x. 2. Cecilijanska doba. Naslednja — cecilijanska — doba je zavestnejše, strumne j še in tudi smotrnejše nadaljevanje dela, začetega v. predidoči dobi: doslej je tvorilo merilo vsemu delu neko naravno umovanje, neki zdrav, prirojen naravni čut, ki v pristni zdravi vernosti sani določi, kaj zahteva čast cerkvenega bogoslužja — je v tej dobi poudarjen še drug činitelj, ki posebno ostro stopa v ospredje; ta poudarja: cerkvena glasba se mora izvajati točno po cerkvenih določbah — torej po: cecilijansko, ker hoče ravno ta izraz označiti. Drugačno označbo* dajejo tej dobi novi številnejši in glasbeno izobraženejši sodelavci, ki v svojih vrhovih dvignejo naše slovensko ustvarjanje na isto' raven z drugimi evropskimi narodi, ki so tudi ustvarjali na polju katoliške cerkvene glasbe. Od druge strani je to gibanje pojačila tedaj valujoča romantična struja, ki je bila celotnemu gibanju le v prid. Po Riharjevi smrti je šla pot cerkvene glasbe po naših korih — razumljivo navzdol. Njegove skladbe so živele po korih, razlika pa je bila v tem, kako jih je Rihar izvajal, kako pa glasbeno- manj izobraženi pevovodje po raznih podeželskih korih. Pri slednjih so* prišla do izraza ona mesta, ki sodijo bolj v sestavo lahkotnejše glasbe. Tudi ritmična obdelava posameznih skladb zavisi od izvajalca samega: pri Riharjevih pesmih je zlasti ravno ta stran najbolj merodajna. S pravim pojmovanjem moreš dati skladbi dostojni obraz, dočini bi jo — ne upoštevaje tega — lahko priličil plesnemu komadu. Več med seboj različnih vplivov se je strnilo v nameri, da se čim več stori za prospeh cerkvene glasbe. Najprej so že dosedanji uspehi, ki jih je rodila delo Kiharja in njegovega kroga, budili veselje in smisel do nadaljnjega udejstvovanja; v okvir splošnega porasta katoliške zavesti in praktičnega krščanskega življenja v vseh tedaj vodilnih katoliških evropskih deželah je izredno smiselno spadalo tudi čim bogatejše izoblikovanje cerkvene liturgije, kjer ima glasba eno najvažnejših vlog. Tudi naši kraji so v tej vnemi za verski preporod bili udeleženi, kar je nujno podčrtavalo željo po izboljšanju cerkvene glasbe. Tehtni nagibi so prihajali iz sosedne Nemčije (z Bavarske), kjer so za vse dobro vneti možje — Sailer, Witt, Proske — postavljali temelje čim uspešnejšemu preroditvenenui delu. V Ljubljani sta se za to idejo zavzela predvsem tedanji prefekt Alojzijevišča in poznejši profesor bogoslovja, častni kanonik Josip S m r e k a r ter profesor Janez G n j e z d a. Prebirala sta nemške glasbene liste in iskala potov in načinov, kako bi čim večji krog sodelujočih pridobila. Srečno naključje je hotelo, da je prevzel tedaj službo vodje glasbe v stolnici Anton Foerster. Bil je hkrati tudi pevski učitelj v Alojzije-višču ter tako v stalnem stiku s Smrekarjem in Gnjezdo. Alojzijevišče v Ljubljani je bilo tisto ognjišče, kjer se je najprej vnela cecilijanska ideja. (Spominska knjižica: Ob 25 letnici Cec. dr.) V knjižici beremo: »Povod, da se je jela širiti (cecilijanska ideja) tudi po drugod, je bil tale: Wittovo> Ceciljino društvo je imelo vsako leto svoj občni zbor v kakem drugem mestu. Tako se je 1. 1876. vršil občni zbor v bližnjem Gradcu. Tja je pohitelo ob oni priliki tudi nekaj Slovencev iz Ljubljane. Ne motimo se, a ko pravimo, da so to bili: stolni dirigent Anton Foerster, p. Hugolin Sattner, p. Angelik Hribar, Miroslav Tomec in še nekaj drugih. — Ondi so culi krasno' cerkveno petje, v slavnostni seji pa so jih navduševali spretni govorniki za reformo cerkvene glasbe. In čudo. Seme je padlo na dobro zemljo. Na povratku proti domu so- se domenili, da zasnujejo tudi v Ljubljani tako društvo, pravila so posneli po nemških in začeli nabirati člane in ustanovnike. Do prvega občnega zbora (dne 14. junija 1877) se je nabralo 230 članov in med njimi 48 ustanovnikov. Iz poročila prvega občnega zbora je razvidno, kako jasno je imel pred očmi občni zbor svojo nalogo. Tajnik jo je razvil v kratkih tehtnih besedah. Naznanil je, da ustanovi društvo cerkveni glasbeni časnik, da osnuje orglarsko šolo, zlasti ob občnih zborih se bodo* pri službi božji, ki je že z njimi v zvezi, prirejale produkcije pristne cerkvene glasbe.« V maju 1878 je že izšla prva številka »Cerkvenega Glasbenika«. Prav zanimivo je prelistavati prve številke; iz vseh sestavkov veje želja, dvigniti cerkveno glasbo v smislu cerkvenih določb, hkrati pa tudi resnično hrepenenje po kolikor mogoče večji strokovni glasbeni izobrazbi v vseh različnih strokah; večkrat govori le bolj navdušenost, oziroma navduševalnost sama, kot pa obravnava predmeta sama. Za stvar se je zavzel škof sam, višja duhovščina i n dalje duhovščina po deželi in tudi učiteljstvo. Posebno važnost so tvorili vsakoletni občni zbori Cecilijanskega društva, katerih potek je bil zmeraj važen dogodek. P. H. Sattner je v knjižici »Cerkvena glasba kakršna je in kakršna bi morala biti« povzel vse ono, v čemer naj bi se preporod cerkvene glasbe izživljal. V knjigi razpravlja o- imenitnosti cerkvene glasbe ter potrebi njene obnove, o gregorijanskem petju, o> večglasnem petju in godbi, o instrumentalni glasbi, o orglanju in pevski šoli, o službi božji, blagoslovu s svetim Rešnjim Telesom in drugih cerkvenih opravilih, pa o dolžnostih duhovščine glede cerkvene glasbe. Stanko Premrl: Slavko Osterc in njegove skladbe. Dne 23. maja 1941 umrlega slovenskega skladatelja Slavka Osteica smo se v lanski 5.-6. št. našega lista spomnili v kratkem sporočilu. Danes hočemo to izpopolniti z nekaterimi podrobnimi podatki njegovega življenja in delovanja in objaviti seznam vseli njegovih skladb. Slavko Osterc se je rodil 17. junija 1895 v Veržeju pri Ljutomeru. L. 1914 je maturiral na učiteljišču v Mariboru. Kot učitelj je služboval v Sevnici, Koša-kih, Studencih pri Mariboru; kot učitelj glasbe na meščanski šoli v Celju. Od leta 1925 do 1927- se je glasbeno izpopolnjeval in diplomiral na kompozicijski šoli državnega konservatorija v Pragi, kjer so mu bili učitelji: K. B. Jirak za skladanje in instrumentacijo, Jar. Krička za oblikoslovje, V. Štepan za estetiko. Metod Doležil za dirigiranje zbora, Otakar Ostrčil za dirigiranje orkestra, Ferd. Prymen za operno režijo in dramaturgijo ter Alois Haba za četrtonsko skladanje. Po dovršenih glasbenih študijah je deloval od leta 1927 dalje do svoje smrti kot profesor na državnem Konservatoriju odnosno Glasbeni akademiji v Ljubljani, kjer je poučeval harmonijo, kontrapunkt, skladanje in oblikoslovje. Njegove skladbe so sledeče: I. Tiskane. 1. Štiri belokranjske za glas in klavir. Založba »Razgled«, Praga. 2. Solnce v zavesah za glas in klavir. Nova Muzika I/l. Ljubljana. 3. Pesem o devici Peregrini za glas in klavir. N. M. II/3. 4. Dve miniaturi za klavir. N. M. I/l in 1/4—5. 5. Familija. Mešani zbor. N. M. 1/3. 6. Tri pesmi iz cikla: Obup bednega sentimentalnega poeta. N. M. 11/5. 7. Pesem. Moški zbor. Zbori V/5. 8. Pamet se prelahko izgubi, mešani zbor. N. M. 11/6. 9. Konja jezdi aga. Zbori 1930. 10. Tri belokranjske, mešani zbor. Zbori 1931. 11. Ančka, banika. Zvonček 1931. 12. Oče naš. Mešani zbor. Izdala Glasbena Matica v Ljubljani. 13. Jurij in belouška za bas in klavir. Izdala Glasbena Matica v Ljubljani. 14. Šest klavirskih skladb. Samozaložba. 15. Fantazija in Koral za orgle. Samozaložba. II. Rokopisne skladbe. 16. Jurjevanje za glas in klavir. 17. Osem Chaplinovih anekdot za glas in 12 instrumentov. 18. Godalni kvartet. 19. Štiri karikature za pikolo, klarinet in fagot. 20. Koncertino za gosli in sedem drugih instrumentov. 21. Iz komične opere. Muzikalni skee v enem dejanju. 22. Requiem za enoglasni zbor basov in 15 instrumentov. 23. Dvoglasna suita za klavir. 24. Suita za 8 instrumentov. 25. Mariborskim dehurjem za glas in klavir. 26. Krog s kredo, opera v 5 dejanjih. 27. Silhuete za godalni kvartet. 28. Štiri šaljivke za sopran in dva klarineta. 29. Štiri Gradnikove pesmi za kontraalt in godalni kvartet. 30. Koncert za violino, violo, čelo in klavir. 31. Aleluja. Moški zbor. 32. Suiia za orkester. 33. Sonatina za dva klarineta. 34. Partita za čelo in klavir. 35. Ciakona za violo in klavir. 36. Vstajenje za sopran in violo. 37. Mala. suita (4 skladbe) za orkester. 38. Bapsodova velikonočna poslanica za zbor in 7 instrumentov. 39. Šaloma, miniaturna opera. 40. Koncert za oboo, klarinet, rog in violo. 41. Mali preludij za klavir. 42. Sonata za violo in klavir. 43. Morska pesem za glas in klavir. 44. Fantazija za gosli in klavir. 45. Ave Marija za sopran, alt in troje pihal. 46. Javor in Majda za sopran, godala in tolkala. 47. Maska Rdeče smrti, baletna panto-mina. 48. Medea, opera v enem dejanju. 49. Pesem o suhi muhi za mešani zbor. 50. Dere sam jaz mali bija za glas in klavir. 51. Dandin v vicah, operna groteska v enem dejanju. 52. Preludij za klavir v ^tonskem sistemu. 53. Osem belokranjskih za triglasni deški zbor. 54. Celjska romanca, kantata za zbor, soli in orkester. 55. Suita za gosli in klavir. 56. Štiri Heinejeve pesmi za višji glas in godalni kvartet v K ton. sestemu. 57. Dva kipca za glas in klavir. 58. Dve Golievi pesmi za glas in klavir. 59. Klasična overtura za orkester. 60. Koncert za orkester. 61. Magnificat za mešani zbor in orkester (ali klavir četvero ročno). 62. Obed pri medvedu za bariton in klavir. 63. Simfonija za orkester. 64. Mati, simfonična slika. Seznam Osterčevih glasbenih del izpričuje, da je bil pokojni profesor kot skladatelj zelo marljiv, zanimiv v izbiri besedil svojim skladbam ter izrazit, močan in svojevrsten instrumentalist. Svojo simfonijo za orkester, izvajano 1.1941 v Ljubljani, je smatral kot svoje življenjsko delo. Marsikaj zloženega v mladih letih, ko še ni imel prave strokovne kompozicijske izobrazbe in ki mu tudi po slogu ni bilo več všeč, je že kdaj uničil. Še mnogo lepih osnutkov je nosil v glavi in še marsikaj mu je narekovalo srce, česar pa zaradi prezgodnje smrti ni mogel več izdelati in napisati; šlo je z njim v grob. Kot skladatelj je pripadal hipermoderni struji in hodil svoja pota. V začetku nam je bil precej tuj in težko prebavljiv. Polagoma pa je pridobival vedno več razumevanja tudi pri občinstvu; po drugi strani pa je sam postajal umerjenejši in užitnejši. Na vsak način je bil izredno močna glasbena narava in izklesana umetniška osebnost. Njegove zlasti simfonične in komorne skladbe so se mnogo izvajale tudi v inozemstvu. Poleg poučevanja in skladanja se je udejstvoval kot glasbeni pisatelj v raznih naših glasbenih revijah, zlasti v Zborih« in Novi muzi k k in belgraj-skem -Zvuku«, kjer je bil stalen glasbeni poročevalec iz Ljubljane. Redne glasbene kritike je prispeval v nekatere ljubljanske dnevnike. Poudariti in podčrtati moramo na tem mestu in o tej priliki še to, da se je kot skladatelj tudi cerkveni oziroma nabožni glasbi dovolj oddolžil z več pomembnimi skladbami, zlasti z Očenašem, Ave Marijo, Magnifikatom in Re-quiemom. Umrl je tudi dobro z Bogom spravljen ter vdan v voljo' božjo, ko je prej potrpežljivo In spodbudno prenašal svojo težko bolezen. Vse to nam ga ohranja v častnem in dragem spominu. Vinko Vodopivec: Glasbeni pomenki. m. Družina gorizianskih goslarjev. Dela gorizianskih goslarjev seveda niso tako slavna kakor dela kremon-skili, pa jih vendar znameniti nemški glasbeni zgodovinar Vilibald von Lutgendorff visoko ceni in piše o njih, da četudi se naslanjajo na Amatijevo šolo, pa vendar vsebujejo toliko svojskega, da jih lahko imenujejo originalna. Začetnik družine je bil Anton Pel i zon, rojen 28. januarja 1763 v Gabrijah, mali vasici ob reki Vipacco, ne daleč od Gorizie. Priimek Pelizon je zelo pogost v tamošnji okolici. Nadebudni mladenič je prišel v Gorizio k svojemu stricu Sebastijanu in se je pri njem izučil v mizarskem rokodelstvu. V gorizianskih mestnih matrikah se je prvič zabeležilo njegovo ime o priliki njegove poroke (12. februarja 1787). V prvem zakonu je imel tri otroke. Kot vdovec pa se je poročil dne 25. avgusta 1799 s Cecilijo Podlipnik in imel z njo še štirinajst otrok. 2e v zgodnji mladosti je poskušal izdelovati glasbene instrumente. Porabil je vsako priliko, da bi se v tej stroki kaj naučil. Kjer je le zvedel za kakega mojstra, brž je šel k njemu ter ga opazoval in se pri tem učil. Na podlagi najboljših modelov, zlasti Amatijevih, Stradivarijevih, Stainerjevih itd., se je tako izobrazil v tej stroki, da je dosegel že lepe uspehe. Po dokončani učni dobi pa se je popolnoma posvetil goslarstvu. Izdeloval je violine, viole, violončele in kontrabase, in ker se je vedno bolj izpopolnjeval, so izšla iz njegovih rok posrečena dela trajne vrednosti. Njegovo ime je bilo znano ne le v domačem mestu, ampak tudi daleč naokoli v Triestu, Venezii, Milanu itd. Med drugim je izdelal violo leta 1848. za goriškega kanonika Franca Mercino, strica našega zvonoslovca Ivana Mercine. Ta viola je bila razstavljena na prvem glasbenem festivalu v Ljubljani o priliki šestdesetletnice ljubljanske Glasbene Matice leta 1932. (Vitrina št. 27.) Akademik sv. Cecilije v Rimu, prof. G. M., ima dve Pelizonovi violini. Ena je izdelana po modelu Stradivarijevih violin; druga pa, lakirana z rumenkastim lakom, po Stainerjevim modelu, ima znotraj etiketo z napisom: An-tonio Pellizoni fecit Savognae 1832. Savogna je vasica ob izlivu Vipacca v Isoaizo blizu Gorizie. Ta poslednja violina je bila prodana leta 1915. v Nemčijo za vsoto 1500 mark. To pa je bila edina violina s pravopisom »Pellizoni«. Druge etikete imajo napis: »A. Pelizon fecit« in letnico. Dasi je Anton Pelizon veliko delal in pri tem veliko zaslužil, ker je svoje instrumente precej drago prodajal — vendar si ni pridobil znatnejšega premoženja. To nam je pa lahko umljivoi, če pomislimo, da je moral skrbeti za družino s sedemnajstimi otroki. Umrl je v Gorizii 27. oktobra 1850, star 77 let. Njegovi sinovi: Jožef, Anton, Karol in Filip so goslarsko obrt po očetovem navodilu nadaljevali, vendar pa niso dosegli one visoke stopnje dovršenosti kakor njihov oče. Sin Jožef (1800—1870) se je najprej izučil mizarstva v delavnici goriškega mizarja Franca Trohica, potem pa se je izobraževal v goslarstvu v raznih mestih severne Italije. Izdeloval je violine, viole, violončele, basete in kontrabase. Njegovi instrumenti so zelo dobro- in skrbno izdelani. Njegov kontrabas, zelo- umetno izdelan, je bil pred nekaj leti prodan orkestru Metropolitan Opere v New Torku za zelo visoko ceno. — Sin Anton (1809—1861) se je posebno- posvetil restavraciji starih, viso-kovrednih instrumentov in je dosegel v tej stroki velike uspehe. — Sin Karol (1811—1891) se je še najbolj približal očetovemu načinu dela in je svoje instrumente tudi najbolje prodajal. — Sin Filip (1817—1897) pa je ostal le bolj rokodelec-mizar in je izdelal le majhno število instrumentov in še ti niso- dosegli one višine, kakor so jo dosegli instrumenti njegovih bratov. Bil pa je zelo dober glasbenik in je celili 59 let igral fagot pri goriški mestni godbi. Bil je v Gorizii zelo priljubljen, kar je pričal njegov pogreb, katerega se je udeležila velikanska množica ljudi. S Filipom je izumrla družina goriških goslarjev.1 Fr. Ferjančič: Nekaj vrstic pok. svetniku Karlu Grebencu v spomin. Ko se spominjam prijetnih uric, ki sem jih tolikokrat preživel v prijazni družbi blagopokojnega svetnika Karla Grebenca, se mi iz,nova vzbuja želja po onih lepih časih. Zal, da je to samo prazna, neizpolnjiva. želja. Svetnika Karla Grebenca je dne 8. oktobra 1941 v 82. letu njegovega življenja za vselej odvedla smrt s seboj v večnost in 10. oktobra smo- njegove zemeljske ostanke v žalnem sprevodu, spremili na novomeško pokopališče. Tu počiva sedaj ne daleč od groba pokojnega organista in skladatelja Ignacija Hladnika. Grebene ni bil ne organist, ne skladatelj, a bil je velik prijatelj in gojitelj glasbe. Zato mu smemo s temi vrsticami tudi v našem listu postaviti mal spomenik. Rcidil se je v Novem mestu na svečnico 1860 kot sin davčnega uradnika. Nižje in srednje šole je obiskoval v Novem mestu. Na gimnaziji mu je bil sošolec pokojni dr. Ignacij Žitnik, poznejši poslanec in »Slovencev« urednik. Njega je Grebene večkrat hvalil kot izreden talent; po lokaciji je bil navadno pivi v razredu. Grebenčev sošolec je bil tudi še sedaj živeči upokojeni župnik in pisatelj Ivan šašelj. Po končanih pravnih študijah je Grebene služboval kot praktikant v Novem mestu, nato pa kot sodnik v Črnomlju, Kostanjevici, Celju, .Gornjem gradu, kjer je postal sodni svetnik. Ravno- pred pričetkom svetovne vojne je -odšel v pokoj zlasti zaradi slabih oči. Za časa svojega službovanja v Kostanjevici se je v Novem mestu poročil s hčerko tedanjega sodnega predsednika Gerdešiča, Z zakonom pa ni imel sreče. Soproga mu je umrla že v sedmem tednu po poroki. Gospe materi je bilo dolgčas po svoji hčerki, ki je bivala pri svojem soprogu v Kostanjevici. Pisala ji je, naj pride čimprej v Novo mesto. Hčerka jo je ubogala in se v najhujšem mrazu odpeljala v odprtem poštnem vozu v Novo mesto-. Hudo se je prehladila in si nakopala trebušni tifus. Kmalu nato je umrla v najlepših letih pri svoji materi v Novem mestu. Novopoiročenca sta se zelo rada imela 1 Članek o goriških goslarjih je priobčil tržaški »Piccolo« v oktobru 1941. Ta mi je dal pobudo in snov za tu priobčeni spis. in si obljubila, da ko bi eden izmed njiju umrl, se drugi ne bo več poročil. Grebene je ostal tej obljubi zvest in se ni več poročil, dasi mu ni manjkalo k temu jako ugodnih prilik. Saprogina smrt pa je napravila nanj mogočen vtis. Od tedaj dalje se ni več udeleževal nobenih javnih prireditev in ni nikoli več-zahajal v gostilne. Pač pa se je hodil rad kopat v mrzlo tekočo vodo in to tudi v zimskem času. Tako je delal celo v visoki starosti do 80. leta. Znano je, kako je v Celju večkrat jemal s seboj pozimi železno orodje, da si je z njim sproti led razbijal pri kopanju v Savinji. V Novem mestu se je posluževal frančiškanskega kopališča, ki je na koncu samostanskega vrta ob Kolpi. Sam je povedal, da mu je že devet zaporednih gvardijanov dalo k temu dovoljenje. Izročili so mu ključ od porte in ključ od kopališča, da se je svobodno mogel kopati, kadar je hotel. Ta dva ključa je njegova zvesta postrežnica Ana Butala po njegovi smrti vrnila samostanskemu predstojništvu. Pokojni Grebene je bil muzikalno zelo nadarjen. V mladih letih je igral citre, harmoniko in pianino. Ko si je pozneje nabavil prvovrsten gramofon, se je tega oklenil z vsem srcem, druge instrumente pa je polagoma opustil. In na polju gramofonske glasbe je bil res nekak unikum. Jaz vsaj ne poznam nikogar, ki bi se na tem polju mogel z njim meriti. Kako skrbno je negoval svoj instrument, ki je prišel v njegovo last že pred kakimi 32 leti! Samo ob sebi je umevno, da po tolikih letih uporabe instrument ne more biti več tak. kakor je bil v začetku. A ker je bil v dobrih rokah, se je primeroma še dovolj dobro ohranil. Ker je Grebene vedel, da se gramofonske plošče rade pokvarijo, ako se skrbno ne hranijo, si je dal po lastnem načrtu izdelati lepo, praktično omaro iz češnjevega lesa s kakimi 40 predali, v katerih se plošče popolnoma varno hranijo. Natančnejši opis te omare se nahaja v »C. Gl.c 1935, str. 173, prav tako tudi opis kataloga glasbenih komadov, ki jih je gramofon proizvajal. Katalog je Grebene jako praktično sestavil, da je lahko takoj najti katero koli ploščo gramofonskega arhiva. Če gledamo na ogromno število plošč, ki si jih je Grebene v teku časa nabavil, moramo reči, da mu tudi v tem pogledu ne bo zlepa kdo kos. Svetnik Grebene je rad povabil na gramofonski koncert. Jaz sem se takih koncertov večkrat udeležil. Sestavil je za take koncerte izborile, zanimive sporede. V veliko čast pa si je štel, ko ga je pred leti obiskal msgr. Premrl ter si ogledal in poslušal njegovo gramofonsko glasbo. To je bil za pokojnega Grebenca posebno prazničen dan. Ob takih prilikah je večkrat nastopil tudi s kako lastno pesnitvijo. V neki taki pesmici povdiguje prednosti gramofona. Dasi je visoko cenil izum radia, vendar ima tudi gramofon svoje prednosti. V gramofonu posluša človek, kar sam hoče in ne, kar mu drugi odločijo, in kadar koli hoče ter nemoteno od vremenskih in drugih zunanjih vplivov. Še ene lepe Grebenčeve lastnosti ne smemo prezreti, namreč njegove radodarnosti. Bil je dobrih rok in kjer je mogel, je rad priskočil potrebnim, na pornoič. Naj omenim, kako sem bil tudi jaz nekoč deležen te njegove radodarnosti. Ko sem predlanskim, takoj po sv. Miklavžu prišel k njemu, mi je rekel: >Miklavž vam je nekaj prinesel.« »Kaj takega?« ga vprašam. Palico, mi odgovori. »No,« sem si mislil, »ta bo lepa, ako mi bo sedaj na stare dni Miklavž zopet začel nositi palico, kakor mi jo je v mladih letih večkrat prinesel v moje strahovanje.« Tedaj prinese Grebene iz nekega kota lepo, debelo, spodaj okovano palico in mi jo izroči. Opazil je namreč, da hodim v zamrzlem zimskem času kar z navadno, neokovano palico in temu je hotel s tem Miklavževim darom odpomoči. »No,« sem si mislil, »tako palico pa že sprejmem od Miklavža in sem 11111 zanjo zelo hvaležen.« Ker se je poslovil s tega sveta lepo previden in vdan v božjo voljo, upam, da se sedaj na onem svetu že veseli nebeške glasbe v družbi svetnikov. Koncertna poročila. Koncerti v Ljubljani. 28. novembra 1941 je koncertirala odlična italijanska so-pranistka Marija Fiorenza Ciampelli, ki je razen v Rimu in Firenci priredila že mnogo umetniških koncertov v Franciji, Belgiji, Švici, Nemčiji in na Poljskem. V Ljubljani je nastopila lo pot prvič ter pela 12 pesmi oziroma arij italijanskih skladateljev od najstarejših do najnovejših. V njej smo spoznali veliko pevsko umetnico in nam je nudil njen koncert mnogo čistega glasbenega užitka. — Violinist K a r 1 o Rupel, docent naše Glasbene akademije, je priredil samostojen koncert 2. dec. 1941. Izvajal je devet skladb iz raznih dob: v prvem delu Tartinijevo sonato z vražjim trilcem, Bachovo 1'ugo in Debussvjevo sonato; v drugem pa Dvorakov Slovanski ples, Adamičev Andantino. dva Paganinijeva Kaprica (XIII. in XX.) in sonatitio ter Baz-zinijev Vrvež škratov. Vse skladbe — nekatere izredno težke — je podal tehnično dovršeno v plemenitem, širokem tonu in v vsakem oziru mojstrsko zrelo. Odlično ga je spremljala pianistinja prof. Zora Zarnikova. — 12. decembra 1941 je nastopil z obsežnim sporedom Akademski pevski zbor pod vodstvom Franceta Marolta. Dal je že izvajane, a vedno lepe stvari: preproste in težje zbore skladateljev Foer-sterja, Marolta, Adamiča, Tomca, .tenka, Bajuka, Kocijančiča in Deva v najboljše možni izdelavi. Kot solista sta pri koncertu sodelovata dr. Ludvik Puš in Nada Stritarjeva. — 15. decembra se je vršil intimni koncert pianistinje Emilije Dernovšek in sopranistke Ljudmile Polajnar. Gospa Dernovšek je po rodu Čehinja, izhaja iz glasbene družine, kjer je dobila prvi klavirski pouk; svoje pianistične študije je odlično dovršila na praški mojstrski šoli pri prof. Karlu Hofmeistru. Potem je ponovno nastopila v Pragi in drugod po Češkem, pri nas pa prvič v Novem mestu. Sedaj je profesorica klavirja na šoli Glasbene Matice v Ljubljani. Je odlična pianistinja. Na tem koncertu je izvajala Beethovnove Variacije v e-molu, Viteslava Novaka Pesmi zimske noči in Kaanovo Fantazijo na motiv iz Smetanove Moje domovine. Poleg nje je na koncertu nastopila še naša operna pevka-sopranistka Ljudmila Polajnar, ki je zapela dva Pavčičeva, en Ravnikov in en Lajovčev samospev. Ta večer se nam je zdela nekoliko nerazpoložena. — 17. decembra sta priredila solistični pevski koncert: s o p r a n i s t k a Marija Tiran in tenorist Angel Jane s spremljevalcem na klavirju prof. Ubaldom Justinom. — 18. decembra je bil koncert vojaškega Dopolavora. — 22. decembra se je vršila prva javna produkcija Glasit e n e akademije, na kateri so nastopili razni gojenci Srednje glasbene šole in Akademije; pevci, pianisti in violinisti. Produkcija je izvrstno uspela in pokazala zelo razveseljiv razvoj in napredek našega najvišjega glasbenega zavoda. — 9. januarja 1942 je bil drugi koncert naše odlične komorne dvojice: rektorja Antona T r o s t a kot pianista in profesorja Jana Š 1 a i s a kot violinista. Izvajala sta v krasni ubranosti, pravilni medsebojni odtehtanosti in z globokim umetniškim čutom tri sonate: Beethovnovo v Es-duru, op. 12. štev. 3, Cesar Franckovo v A-duru in Ottorino Respighijevo v h-molu. Imela sta polno dvorano hvaležnih poslušalcev.1 — 12. januarja je bil simfonični koncert Glasbene Matice, na katerem je Orkestralno društvo Glasbene Matice, pomnoženo s člani Zveze godbenikov, izvajalo tri L. M. Škerjančeva simfonična dela: Dramatično o v e r t u r o , Klavirski koncert s solistom rektorjem Antonom T r o s t o m in Tretjo simfonijo. Skladatelja prof. Škerjanca štejemo med naše prve, vodilne in najbolj zaslužne simfonike. Na tem koncertu izvajani overtura in simfonija sta novi deli, zloženi v letu 1941. Obe te dve deli kakor tudi vdrugič izvajani Klavirski koncert nudijo čisto, absolutno in močno glasbeno vsebino v plemenito gosposki zamisli in izdelavi ter izbrani instrumentaciji. Škerjan- 1 Tudi koncert v maju sta izvedla kot komorna dvojica in kot popolnoma enakovredna in važna solista. S tem popravljamo svoiečasno, v tem pogledu nekoliko netočno poročilo. čeve skladbe, ki jih je temeljito in izčrpno naštudiral in mojstrsko dirigiral kapelnik Drago Šijanec, so napravile velik vtis in so pomemben prispevek naši simfonični glasbi. — 18. januarja je Pokrajinski Dopolavoro priredil velik koncert /a delavstvo. Na tem koncertu je sodelovalo več članov naše Opere in drugi. — 19. januarja je bil prvi večer predklasične glasbe. Glasbena Matica je sklenila dati letos šest takih koncertov. Na prvem ie prof. Matija Tome izvajal na orglali v Hubadovi dvorani orgelske skladbe od leta 1500 do 1750, od početkov orgelskega ustvarjanja do vkjučno Bacha. Pred koncertom samim je podal nekak splošen uvod in pregled takratne orgelske glasbe in načina takratnega skladanja ter se mimogrede dotaknil tudi razvoja orgel samih. Potem je še pred vsako skladbo, ki jo je zaigral, še o tej potrebno opomnil. Izvajal pa je dela De Orta, Brumela, Schlicka, Svveelincka, Frescobaldija, Buxtehudeja, Pachelbela, Bohma, Handla in Bacha. Izvajane skladbe so točno pokazale skromne pričetke, iz katerih pa se je orgelsko ustvarjanje nenavadno hitro razvijalo v čim bolj tehnično zrela in vsebinsko močna dela do dveh največjih zastopnikov te dobe — Handla in Bacha. Prof. Tome, ki je za stare mojstre še posebno vnet, je stavljeno si nalogo, četudi na šibkih orglah, izvrstno opravil in mu je bilo navzoče koncertno občinstvo za poučno predavanje in lepo izvajanje hvaležno. — 21. januarja je priredil svoj koncert tenorist Slavko Luk-m a n. Zapel je več domačih in tujih pesmi in nekaj opernih arij; na klavirju ga je spremljal Alfred Riegel. — 26. januarja se je vršil koncert na dveh klavirjih, ki sta ga priredili dve naši jako dobri in znani pianistki: prof. Silva H r a-šovčeva in prof. Marta Osterc-Valjalova. Zaigrali sta trojne variacije: Brahms-Silvestrijeve na Paganinijev tema, solidno in živahno se razvijajoče delo, TomČevo pasakalijo na žalostni narodni motiv »Voznica«, ki v celi vrsti variacij ohrani ta otožno-resni značaj in se šele pred fugo nekoliko razživi, konča pa v prvotnem značaju, ter Tarenghijeve variacije na XX. Chopinov preludij, ki ima res značilen, peven tema in se virtuozno napeto razživlja do sijajnega konca. Dovršeni izvajateljici sta ostali ves čas v dobrem medsebojnem stilu in se je izvajanje slišalo kot iz enega samega dvojnega klavirja. St. Premrl. Dopisi. Slavina. Gotovo Vas bo, gospod urednik, zanimalo, kako je pri nas razgibano glasbeno življenje. Zal mi trenutno ni mogoče podati izčrpnega poročila. V bežnih potezah nekaj stvari. Ob nedeljah in praznikih imamo zdaj že tretje leto pri prvi božji službi ljudsko petje, ki je postalo prav živahno. Pred leti je V. Vodopivec izdal Svete pesmice. V drugem natisu leta 1940. ima knjiga 107 pesmi, ki jih verniki že vse pojejo. Zbirka obsega celo liturgično leto in ljudstvo te pesmi prepeva pri prvi maši in deloma pri popoldanski službi božji. Poleg tega smo za ljudsko petje privzeli tudi več drugih pesmi, ki so si jih ljudje osvojili. N. pr. Mav: Marija, Mati moja (zbirka Za-te: Marija, Oče naš nebeški — Cerkv. Gl.); Jobst: Ave o čisla ti (Cerkv. Glasbenik); Čerin: Mogočno se dvigni nam spev iz srca; stara ljudska: Nizko se kristjani priklonimo; Kramar: Marija, nebeška kraljica, za Bogom najraje Marijo častim; za post: Večerja zadnja, Oljska gora itd. Te pesmi so postale last ljudstva, ki jih prepeva tudi doma. Najlepše je seveda pri božji službi, ko ljudstvo skupno poje in se tako strne z mašnikom kakor kraljevsko duhovstvo. Tudi na podružnicah pri sv. mašah ob delavnikih vse ljudstvo poje in je prav iz tega vzroka udeležba prav obilna. Celo moški pridejo k delavniškim sv. mašam in iz molitvenika »Molimo t. kjer so vse svete pesmice natisnjene, pobrundajo. Tako so ljudje z zanimanjem pri sv. maši. Ljudsko petje daje nekak pečat farnemu življenju. Pravijo, da razlika mika. Zaradi ljudskega petja je pa tudi zborovo, kjer se goji umetna pesem, toliko lepše. Za božič je bil tale program: Foersterjev slovesni Tantum ergo v B-duru; Premrl: Le spi; Ačko: Počivaj, milo Detece; Arnič: Angelski klic o polnoči; Vodopivec: Pastirji, povejte nam; Bricelj: Spet smem pri tvojih jaslicah klečati; Hladnik: Zakaj svetlobe; dr. Fr. Mlinar-Cigale: Božična (C. Gl. 1929. 11—12). — Glavni namen je dosežen. Božja služba je ljudem prijetna. Razlika med ljudskim in umetnim zborovim petjem ima svojo korist in postaja božja služba bolj pestra. Verniki imajo dosti glasbenega doživljanja in radi prihajajo v cerkev. — Martin Gorše, župnik. Oglasnik za cerkveno in svetno glasbo. Lojze Mav: ,12 v zakramentu" za mešani zbor in orgle. Odobril škofijski ordinariat v Ljubljani 28. marca 1941, št. 1430. Založil L. Mav. Opalografiral Roman Pahor, Ljubljana. Cena 16 lir, glasovi po 4 lire. — Na splošno zelo uspele skladbe, jako različnega značaja, prikupne po svoji melodiki, izbranih harmonijah, dobrem vodenju glasov, z eno besedo: hvaležne za izvajanje. Večinoma teko oblikovno gladko in enotno od začetka do konca; posebno prednjačijo v tem pogledu v št. 1, 4, 7, 8, 9 in 11. Pri št. 3 bi morda kazalo nadaljevati v smislu prvih štirih taktov, ki prično na pedalnem tonu nekako božično. Št. 6 je jako razvita in zlasti proti koncu učinkovita, dasi manj enotna skladba; tu se besedilo deloma ponavlja skozi vso skladbo. Št. 7, zložena v tričetrtinskem in dvečetrtinskem taktu, torej prav za prav v pet-četrtinskem, ki gre dosledno od prvega do zadnjega takta, spada med najbolj enotne, nekako recitativne; imenovati bi jo mogli ,moderen koral'. Med najbolj posrečene, kot vlite prištevam št. 8, med posebno krepke tudi št. 9, ki v njej važno vlogo igrajo tri modulacije. Št. 10 je v prvem delu zopet nežna, izrazito božična na pedalnem tonu s kvinto in se razvija kontrapunktično; drugi del se od prvotne zamisli — po mojem mnenju — preveč oddalji in postane — čeprav krepak — bolj navaden. Pri št. 12 je prva perioda v obeh sklepih enaka, kar ni najbolje; nekoliko spremembe bi ne škodovalo. Zanimiv in svojevrsten je vsakteri Amen v tej zbirki; nekateri izrastejo iz motetnega sklepa, n. pr. v št. 1, 2, deloma na kratko pri št. 3, kjer bi tenor lahko pel fis-e namesto fis-d, v št. 7,.8, 12. Lepo zbirko toplo priporočamo. St. Premrl. Razne vesti. 5. decembra 1941 je preteklo 150 let, kar je na Dunaju umrl eden največjih skladateljev vseh časov, Wolfgaug Amadeus Mozart, genij čiste glasbe, univerzalen v svojem ustvarjanju. Zložil je mnogo tudi za cerkev: 16 maš večinoma bolj svetno koncertnega značaja, Requiem, veličastno resno delo največje glasbene vrednosti, in druge skladbe. Nesmrten ostane še posebno po svojih operah in najrazličnejših instrumentalnih skladbah: simfonijah, sonatah, kvartetih itd: Umrl je v Ljubljani 3. febr. 1942 dr. Vladimir Foerster, v. sodni svetnik v. pok., star 73 let. Pokojni je bil sin nekdanjega ravnatelja stolnega kora in skladatelja Antona Foersterja. Po končanih pravnih študijah je služboval eno leto pri vladi v Ljubljani. Nato je bil odvetniški koncipist pri dr. Štori in Mundi. Odvetniški izpit je napravil v Gradcu. Zaradi prigovarjanja predsednika sodišča dr. Levičnika je prestopil k sodniji ter bil najprej sodni predstojnik v Metliki, potem v Novem mestu sodni nadsvetnik. L. 1934 se je vrnil v Ljubljano in živel v pokoju skupno z lani umrlo materjo in z gospo sestro. V mlajših letih je sodeloval kot pevec na stolnem koru in — če je bilo treba — tudi nadomestoval očeta pri orglali. Bil je več let član pevskega zbora Glasbene Matice in se kot tak udeležil 1. 1896 velikega zahvalnega in dobrodelnega koncerta na Dunaju pod vodstvom Mateja Hubada. Literarno se je svoj čas udejstvoval pri »Ljubljanskem Zvonu« kot glasbeni poročevalec, v »Domu in Svetu« je priobčil življenjepis svojega očeta, kot turist in prijatelj narave je pisal v »Planinski Vestnik«. Kot človek je bil blagega, mirnega značaja. Njegovi duši želimo večni pokoj, njegovim preostalim: gospe sestri Ljudmili Mankočevi in gospodu bratu vseuč. profesorju ing. Jaroslavu Foersterju izrekamo najiskrenejše sožalje. Umrl je 8. decembra 1941 v Ljubljani zvonarski mojster v pokoju in ljubljanski meščan Karel Knišič. star 77 let. Kot odličen strokovnjak v ulivanju zvonov je bil mnogo let prvi delovodja v Samassovi zvonarni v Ljubljani, v zvonarski stroki pa vsega 55 let. Pod njegovim vodstvom je bilo vlitih za najrazličnejše kraje okrog 5300 zvonov v skupni teži nad poldrugi milijon kilogramov. Naj počiva v miru! (iospa Ana Lavrič. organistinja pri Sv. Jožefu in v Križankah v Ljubljani, je o božiču 1941 praznovala 40-letnico, odkar orgla pri oo. jezuitih in vodi tamošnje cerkveno petje. Od 1. 1910 dalje ji pomaga na koru njen soprog g. Anton Lavrič. Oba sta za službo sv. Cecilije vzorno vneta. Gospe jubilantinji prav iskreno čestitamo. V sosvet za avtorske pravice pri SIAE (Italijanskem društvu avtorjev in izdajateljev) so bili z odobritvijo Eksc. Visokega Komisarja za Ljubljansko pokrajino imenovani: Oton Zupančič, predsednik; Fran G o v e k a r, Pavel Goli a, Anton L a j o v i c in Stanko Premrl, člani. Za zastopnika je bil imenovan Ciril Tavčar, Livada 29. Prva seja sosveta, ki ji je predsedoval narodni svetnik Giorgio Maria Sangiorgi, predsednik Italijanskega društva avtorjev in izdajateljev, se je vršila v Ljubljani dne 14. januarja 1942. Član hrvatske državne opere v Zagrebu. Slovenec Josip Gostič, je gostoval pred kratkim v dunajski Volksoperi- v vlogi don Joseja v Bizetovi operi Carmen in potem še v Puceinijevi Toski ter doživel vsestranski uspeli. Absolvent Glasbene akademije v Ljubljani Primož Ramovž študira od jeseni 1941 »lalje na Akademiji sv. Cecilije v Rimu. Želimo mu mnogo uspehov. Izšle so Variacije na I. X. Škroupovo papeško himno za orgle. Zložil Stanko Premrl. Dobe se v Ljudski in Matični knjigarni. Cena 12 lir. Kramolc-Toničeva Pesmarica za šolsko mladino je izšla v novi premenjeni izdaji. Potrjena je od Vis. Komisariata za Ljubljansko pokrajino. Stane 14 lir. Na občnem zboru Cecilijauskega društva v Zagrebu je bil v decembru 1941 izvoljen za predsednika kanonik K r e š i m i r P e č j a 1;, za p odpredsed-nika in urednika glasbene priloge Sv.'Ceeilije pa profesor Glasbene akademije F r a n j o D u g a n. Zagrebški cerkveni pevski zbori so na praznik sv. Cecilije 1941 priredili koncert, ki je podal pregled hrvatske cerkvene glasbe. — Velik duhovni koncert se je vršil 4. januarja 1942 v Belgradu. DAROVI ZA »CERKVENI GLASBENIK«. Za razne večje in manjše darove, poslane zadnji čas za naš list v skupnem znesku 187 lir, se vsem p. n. darovalcem najlepše zahvaljujemo. Bog naj vsem obilno povrne! Spomnite se še drugi našega lista! NAŠE PRILOGE Današnja glasbena priloga v obsegu 8 strani prinaša Saša Šantlovo mašo za mešani zbor. Skladba je že starejšega datuma, iz leta 1908., zložena prvotno na hrvatsko besedilo. Slovensko besedilo je priredila s. Elizabeta Kremžar. Skladatelj je to mašo namenil predvsem mladinskim in šolskim mešanim zborom: zato v obsegu v sopranu tudi ne gre visoko. Je pa ta skladba kljub svoji preprostosti dobro melodiozna, harmonsko krepka in oblikovno odlična. Upamo,