LJUBEZEN IN ZAKON. SLAVOLJUB PODSLAPINSKY. ISTRA. Obstanek človeške družbe, človeškega I rodu je odvisen od nicjsebojnega občevanja _ spolov — od seksualnosti. To je tako jasna \resnioav da je ni treba nikomur razlagati. Jasna in znana je ta resnica vsakemu člo- *veku že od onega trenutka, ko se je zave- del, da so pripovedke, kako vaška babica Jovi otroke iz lokve in ribnjaka, le prazne bajke. No, kljubu vsej tej jasni resnici je mej nami strogo prepovedano javno govo- riti ali pisati o spolnem občevanju, o seksu- alnosti. In ker se je »Slovenka« v minolem letu predrznila, da je pisala tudi o tem predmetu, prišla je pri nekaterih naših strogfih moralistih na indeks, češ, da širi nemoralo mej naš narod. »Pač med Nemci in Lahi ga ne najdeš z lepa lista, ženskega pa sploh ne, kateri bi tako dosledno in ravnodušno razpravljal (!) o seksualnosti itd., o vseh možnih umazanostih in najtužnejših zmotah človeške družbe . . . .« Tako piše neki gospod v privatnem pismu. »Kaj misli, da so črtice o prostitutkah hrana in štivo za naše ženstvo, izobra- ženstvo, mladino« . . . Tako se izraža o moji črtici »Brez cilja«, priobčeni v lanskem letniku »Slovenke«. Nikakor nisem navedel predidočih cita- tov z namenom, polemizovati z g. piscem onega pisma, navedel pa sem ta izreka, da se razvidi, kako zmešani pojmi vladajo mej nami Slovenci v tem oziru. Kakor iz naših mejsebojnih politiških bojev, tako se *) K.er je to razpravo takorekoč izzvala „Slovenka-', ptiobčujemo jo v celoti, da-si se ne strinjamo z mar- sikaterim izvajanjem iste. Ur, razvidi tudi iz vsega našega kulturnega in socijalnega pokreta, da smo res pravi otroci v vrsti narodov. Pravi in glavni smoter vsega gibanja človeške družbe je, da se človeštvo vedno bolj popoljnjuje, da se dvigne posamezne individuve do vedno večje stopinje omike, do vedno večje moralne popolnosti in gmot- nega blagostanja. Le žal, da so baš oni narodi, kateri so se dvignili do danes du največje duševne omike in gmotnega bla- gostanja, pri vsem tem popolnoma zgrešili svoj pravi namen ter zagazili v največje blato nemorale. Pod vsem zunanjim sijtijem kulture in napredka skrivii se velika gnjil^jba. Človeška družba je bolna, zelc bolna ; pod- kopana je v temeljih svojih. Človeštvo je demoralizovano. Demoralizovano je vse javno življenje. Pod krinko svetohlinstva skriva se naga nemorala. Govore o pošte- nju, kreposti, morali, a v srcih so pohot- neži in nesramneži .... In vse to naj bi gledali mirnim očesom, mirno dušo ? Ne, nikakor ne ! Bolje nego zvijati oči že ob sami be- sedi seksualnost, ob dejstvu, da se javno razpravlja o načinu spolnega občevanja, od katerega je odvisna poleg obstanka tudi sreča, blagor človeštva in človeške družbe, bolje nego ono zgražanje bi bilo, ako bi vsaki posameznik deloval po svojih močeh na to, da bi se način mejsebojnega občevanja spolov uredilo tako, kakor to zahteva sreča, dostojanstvo in čast člo- veštva. V svetem pismu čitamo pripove- dovanje, kako so živeli izraelski očaki. A če bi danes tako odkritosrčno pisali, bi se naši psevdo-moralisti gotovo zgražali nad 109 tako »pohujšljivo« pisavo. O svetem pismu pa menda vendar ni še nikdo trdil, da bi se utegnil ž njim pohujšati pameten človek. To tudi ni mogoče, ker sveto pismo so spisali od svetega duha navdahnjeni sveti možje. Tako smo se učili v katekizmu. Ce pa je bilo dovoljeno pisati resnico svetim možem, zakaj ne bi bilo dovoljeno nam ! Toda ne ! Pri nas ni dovoljeno pisati resnice ! Naš narod je še otrok, zato treba paziti, da se ta otrok ne pohujša. On mora verovati vedno v vse one lepe pravljice, katere pripovedujejo stare ženice unukom svojim o dolgih zimskih večerih izza gor- kega zapećka. Kdo bi bil srečnejši od mene, ko bi bilo to mogoče ! Kdo bi bil srečnejši od mene, ko bi mi bilo mogoče, da bi še danes veroval v vse one lepe pravljice, katere mi je pripovedovala moja, žal, pre- rano umrla blagopokojna mati ! A zastonj ! Ni mogoče ! Zginile so one lepe sanje, zginile one lepe pripovedke. Sila dejstev in resnoba življenja so močnejše, nego so bile lepe mladostne sanje. Dokler smo bili otroci, smo delali in mislili kakor otroci, zdaj smo možje, treba da delamo in mislimo kakor možje . . . Tudi za naš narod nastopi zrela moška doba delovanja, in gorje mu, ako dočaka ono dobo nepripravljen. Zato pa je neob- hodno potrebno, da se tudi našemu narodu pokaže svet tak, kakoršen je v resnici, a_ ne tak, kakoršen bi imel biti, kakoršen se kaže po fikciji .... Povdarjal sem že, da mi ni namen, da bi polemizoval z gospodom, iz čegar privatnega pisma sem navedel dva citata. Ono pismo dalo mi je samo posredni po- vod, da sem napisal te svoje misli, kot nekak uvod, ki pa se je preveč razširil - k današnji razpravici. Skodnje to menda ne, a dobro je vsekako, ia se bistrijo pojmi. Mi imamo pn?d očmi gotovo vsi jeden in isti cilj : blagor in srečo naroda. Kaj želimo, v tem smo si toraj na jasnem. Ostane nam še odgovor na vprašanje : kako ? Tu pa se naša pota križajo. A to nič ne de! Cilji ostanejo isti in, če zasto- pamo in zagovarjamo vsaki svoje mnenje, to skupni stvari gotovo ne bo škodilo, pač pa se bodo bistrili pojmi. Glavno je samo, da ne pustimo, da nas bi prevladala strast. In tu zopet ne morem kaj, da ne bi na- vedel še enega citata iz onega pisma, nam- reč sledečega : »Dovolj poznam teh revic (namreč prostitutk), takega nastopanja (ka- kor opisano v črtici »Brez cilja«) — celo še pri i6-letni — pa nisem še videl; ali je to izvanreden slučaj, ali izmišljena polo- vica .... tem huje«. Temu nasproti moram konstatovati, da je ona črtica, žal, popol- noma resnična. Zakaj navajam to ? Jedno- stavno zato, da pokažem, da se tudi oni, ki menijo, dti dobro poznajo svet, vendar dostikrat motijo. Res je tisti opisani slučaj izvenreden, a vendar je zopet res, da pro- stitutke, v katerih je že zatrt vsaki čut srama, vsaki čut človečanstva in človeš- kega dostojanstva, navadno tako na- stopajo. In ko bi šli nazaj ter bi preiskovali zgodovino teh nesrečnih žrtev človeških zmot, kam bi prišli ? Navadno bi prišli do zaključka, da so one nesrečne žrtve padle, ko še same niso vedele, kako. Padie so enkrat in padale so nižje in nižje, dokler se slednjič niso zgubile v množini tisočero in tisočero zgubljenih življenj. Padale so, ker ni.'io videle pod sabo brezdna, v ka- tero so letele. In ko so bile v prepadu, niso si mog'le več pomagati. In če bi stvar razmotrivali z druzega stališča ter se ozirali na psihološki proces, ki se je vršil v dušah teh nesrečnic, prišli bi do zaključka, da je v največ slučajih krivo na njih padcu nepoznanje sveta. Spoznanje je sicer bridko, a spoznanje mora priti. j\Ii moramo spoznati svet, ka- koršen je v resnici, a no kakoršnega smo si predstavljali v svojih mladostnih sanjah. Zdravnik, ki hoče ozdraviti bolno telo, I lO mora spoznati pred vsem bolezen in njene vzroke in šele, ko ]v spoznal to, možno mu je najti primeren in vspešen lek proti liolezni. Tako je tudi z našo bolno člo- veško družbo. Le ako bodemo spoznali vzroke, radi katerih ta družba boleha, ako bodemo spoznali rane, katere jej spodje- dajo njen zdravi organizem, le tedaj bode mogoče, da ta družba tudi ozdravi iii se zacelijo njene rane. Kako naj zboljšamo našo družbo, če ne poznamo napak, katere treba odstraniti, kako naj se izogibamo nevarnostim, katere nam prete, če teh nevarnosti ne poznamo? Lepe, jako lepe so sanje, iluzije, ki so bile last naše mladosti. A to danes ni več mogoče. Spoznali smo svet, spoznali tudi prevaro. Spoznali smo, da so ljudje sicer dobri, da je pa družba slaba, pokvarjena, da so posamezni individuvi sicer dobri, da je pa svet hudoben. In ta hudobni svet, ta pokvarjena družba kvari tudi posamezne ljudi. Mi ljudje smo dobri, a smo pokvar- jeni, a ker smo pokvarjeni mi, pokvarjena je tudi družba, katero sestavljamo mi. Družba je pokvarila nas, in mi družbo. Ako hočemo zboljšati družbo, zboljšati moramo pred vsem sami sebe. To pa zamoremo le tedaj, ako spoznamo sami sebe, a do tega spoznanja pridemo le potom resnice. Resnica pa je le ena. Naš narod je v svojem bistvu dober in v obče nepokvarjen. Kolikor pa je po- kvarjen, pok^^arjen je vsled upliva tujinstva. Zato vidimo, da je naš narod tam naj- boljši, kjer pride najmanje v dotiko s tujinstvom. Zato je glavna naša dolžnost, da naš narod varujemo pred uplivi tujinstva, ko- likor je to sploh mogoče ob dejstvu, da je ta narod obkoljen od vseh strani od mogočnega, njemu, njegovemu blagostanju, napredku in prosveti sovražnega tujinstva.j Vse, karkoli je prišlo našemu narodu od tujinstva, vse je bilo le v njega ne-' srečo.*) In samo krščanstvo, katero so oznä njali našemu narodu frankovski in nemški duhovniki, doneslo je našemu narodu mesto odrešenja le tisočletno sužnost. Prava kr- ščanska resnica došla je našemu narodu še-le od vzhoda. Kakor pa je doneslo krščanstvo, katero so našemu narodu vsiljevali pred tisoč leti od zahoda, le pogubo in robstvo, tako ne doneso nič dobrega nauki, katere hočejo vsiliti mej naš narod dandanes pod krinko kulture, svobode in človeških pravic. Pre- krasen dar je kultura, katere so deležni posamezniki, kakor celi narodi, lepa je svoboda, katero nam oznanjajo, imenitne so človeške pravice za onega, kateri jih vživa. A mi vidimo, kako hote Angleži vničiti v južni Afriki mali, a hrabri naro- dič, opravičevaje to s krinko kulture, rni vidimo kako pobijajo »kulturni« Evropejci v Aziji tisoče in tisoče nedolžnih človeških žrtev, opravičevaje vse to s krinko kul- ture ; mi vidimo, kako se našemu narodu odrekajo pravice v šoli, pravice v uradih in vsem javnem življenju, kako se odrekajo našemu narodu pogoji za duševno izomiko in gospodarski napredek — vse to pod krinko kulture. In čim smo vse to trezno razmotrili, je jasno, da se mi za tako kul- tur^ ne moremo ogreti..... Mi vidimo, kako se v praksi izvaja načelo svobode, kako se pod krinko svobode uničuje go- spodarsko šibkejše po gospodarsko moč- nejših, mi vidimo, kako hote pod krinko svobode uničiti močnejši narodi šibkejše, opravičevaje vse to z naukom Darwina češ : šibkejši mora podleči močnejšemu . . . Mi vidimo, kako hote pod krinko člo- veških pravic zanesti v družbo nago nemo- ralo, trdeč, da treba človeka osvoboditi vseh vezi ... In potem ... ? Ali je možno, da se mi ogrevamo za tako kulturo, za tako svobodo, za take *) O tej splošni trditvi bi se dillo debatimti ! Ur III' človeške pravice, kakot* sé rlarh potiujajo od tujinstva, od zapada? Ne in ne ! T Našo kulturo, našo svobodo, naše člo- veške pravice najdemo le v samih sebi v — slovanstvu ! Zato pa tudi ni mogoče dovolj obso- jati onih naših pisateljic in pisateljev, kateri hote v naš narod po vsej sili zanesti za- padne ideje, zapadno kulturo, posnemajoč prav po opičje način pisanja pisateljev gnjilega zapada. In ravno v vprašanju, katero sem postavil na čelo tej razpravici, ravno v tem prašanju se pri nas mnogo greši. Na jedni strani hoče se propagirati svobodno ljubezen, po drugi se zagovarja civilni zakon. .Saj tako se mora smatrati Daničin članek »Svobodna ljubezen in za- kon«, objavljen v i. št. lanskega letnika »Slovenke«. V onem članku je pač mnogo resnic, a ako bi ga. Danica poznala bitstvo našega naroda, bi pač ne bila napisala sledečega odstavka: »Vkljub največji svobodi v izbi- ranju zakonskega druga, vkljub najvest- nejšega plemenskega izbora (Zuchtwahl), se bodo pa vendar vedno primerjali i slu- čaji mejsebojnih zvez, v kojih zakonci ni- kakor ne bodo našli zaželjene harmonije, bodisi da sta se varala uže pri izbiranju, bodisi da sta se šele pozneje divergujoče razvila, da je moral nastati razkol med njima. \^ takem slučaju jima mora b i t i s v o b o d n a ločitev brez vseh zlih posledic, kajti naravnost kruto je vezati šiloma dva človeka, ki si v vsem docela nasprotujeta, kajti zakon, v kojem zakonca ne harmonirata, ni več zakon. .Sama zunanja zveza še ne določuje zakona, marveč je le formaliteta. Bistvo zakona je veliko globlje, je notranja duševna zveza zakonskih, a kjer te ni, ne moremo več govoriti o zakonu. Pač pa je taka zveza človeškega dostojanstva nevredna ter ga poniža na nivo prostitucije. In ženska, ki vzame moža samo zato, da jo hrani in oblači, ki nima gorkejšega čuta za njega, ki čuti morda celo še mržnjo do izvoljenca, je prodala svoje telo ravno tako, kakor ona nesrečna bitja s ceste, ki se vdajejo za denar.« Vse to je gola resnica, ako bi ne bilo stavka, katerega sem podčrtal. »Svobodna ločitev brez vseh zlih po- sledic ?« Ali je to mogoče ? Ne, nikakor ne! Brez ozira na verski moment, brez ozira na dejstvo, da je naš narod strogo veren in drži zakon kakor svet, kakor v živ- ljenju nerazdružljiv, moramo se že z ozirov na človeško dostojanstvo odločno postaviti za nerazdružljivost zakona. Kako je mogočo misliti, da se bodeta zakonska, katera imata jednoga, dva, tri otroke, da se bodeta ta dva ločila brez zlih posledic? Vzemimo vendar, da se dva taka zakonska ločita ter si »razdelita« tudi otroke. Oba se zopet poročita. Čez par let opazita oba para, da tudi to pot nista našla zaželjene harmonije. Zopet ločitev, seveda »brez zlih posledic !« Novo ločeni zakonci se zopet poroče, a ker so se »pozneje divergujoče razvili«, se je zopet pokazala potreba ločitve i. t. d. — z eno besedo: Čim bi prešla tourija o svo- bodni ločitvi zakona »brez vseh zlih po- sledic« v kri in meso človeške družbe, ne bil bi svet druzega več, nego jeden veliki... Toda mase človeške družbe so še danes povsodi — in tudi tam, kjer je že upeljan civilni zakon — prešinjene uverjenjem, da zakona ni smeti smatrati kakor prosto po- godbo, katero se zamore poljubno razve- ljaviti, marveč, da je zakon zveza dveh ljudi različnih spolov, zveza posvečena z mcj- sobojno ljubeznijo zakoncev, katero zamore razdružiti samo smrt. V obče se ^iimore trditi, da je na svetu prav malo nesrečnih zakonov, a tudi v istini srečnih je malo. Mej temi srečnimi zakonci pa gotovo iščemo zastonj one za- konce, kateri so se pred zakonom topili v sami ljubezni. Ljubezen pred zakonom ni- kakor še ni jamstvo za srečen zakon, pač I 1 2 pa je premnogokrat ravno narobe. Sploh se ijamore mirne du.še trditi, da pri sklepa- nju ogromne večine zakonov ne odloča lju- bezen, ampak drugi oziri, a kljubu temu ni toliko nesrečnih zakonov. Seveda tudi one brezmerne sreče, o koji sanjajo neumni romanopisci, me.šajoč s proizvodi svoje bolne fantazije g-lave neiskušene mladine, one brezmerne, neskaljene sreče ni. Kakor na svetu ni človeka, kateri ne bi imel svojih bridkosti, kakor na svetu ni človeka, ki bi v/.ival srečo mirno, neskaljeno, tako ni tudi zakona, v kojem bi se nikdar ne po- oblačilo. Vendar, ako sta zakonca pri skle- panju imela resno voljo stopiti v mejse- bojno zvezo za življenje, lajšati eden dru- gemu težave in bolečine življenja, deliti mejsebojno usodo v sreči in nesreči, tedaj je gotovo, da taki zakon ne bode nesrečen.*) Izjeme so bile sicer vedno in ostanejo, a po izjemah ni možno uravnati občnosti. Nemogoče je zahtevati, da bi po posa- meznih bolnih izrastkih človeške družbe uravnali razmere te družbe. Masa človeške družbe prešijfjena je uverjenjem o svetosti in nerazdružljivosti zakona, in ta masa tega bremena ne občuti. Masa principa neraz- družljivosti zakona sploh ne smatra za breme, marveč kakor nekaj povsem naravnega. In *) s tem odstavkom oz. z nazori, ki nam jih jj. pisatelj tn predočuje, se nikakor ne moremo strinjati. Pred vsenj se nam zdi, da <;ospod pisatelj ne razločuje mej dvema pojavama spolne ljubezni, namreč mej lju- beznijo, ki temelji zavedno ali nezavedno zgolj na te- lesnem čutenju, na selvsualnem nagonu, in ljubeznijo, katere bistvo sestoji iz harmonije duš in teles. Taka ljubezen je prava in resnična, in edino ta ljube- zen more in sme biti prvi in glavni, da edini pogoj zakonski zvezi. Temeljem take ljubezni sklenjen zakon čisto gotovo donese zakoncema ono veliko srečo, v ka- tero g. Podslapinskv ne veruje, ki pa vendar res eksistuje. Gos|). Podslapinskv sploli zavzema napram zakonu nekako, rekli bi, elconomieno siališče, ter ]iO- smatra zakonsko zvezo nekako tako kakor državni za- konik, t. j. kalcor polnoveljavno pogodbo mej dvema spolno različnima individuvoma. A tako naziranje zakona je popolnoma krivo in za najvažnejšo in najsvetejSo zvezo, ki se nahaja mej ljudmi — ponižujoče. Ured. tO je dobro. K.er čim bi izginila iz mase vera v" nerazdružljivost zakona, izginila bi iz sveta tudi morala. Ako pogledamo okoli sebe, ako se ozremo po nesrečnih zakonih in po uzrokih istih, pridemo do uverjenja, da so v za- konu le abnorn-.al ni ljudje nesrečni, ter da so v obče le oni zakoni nesrečni, kjer je jeden del abnormalen, da so pa nesrečni tudi zakoni, ki so abnormalni že sami na sebi. Nemogoče je misliti, da bode zakon, kjer je mož — n. pr. v nižjih slojih — pijanec, srečen. Pijanec je sam na sebi ab- normalen človek, in gotovo je, da bode žena poleg njega nesrečna, pa naj je imela pred zakonom še tako veliko ljubezen zanj. Toda pijanost je bolezen družbe, posledica naših socijalnih razmer. Zbog vedno slabših socijalnih razmer, zbog vedno množečega se proletarijata se tudi pijanost — v glavenm last najnižjih slojev ljudstva — vedno bolj razširja. Zbog tega pa ne smemo delovati za reformo institucije zakona, ampak de- lovati moramo za reformo so"ijalnih razmer, delovati za zboljšanje socijalnega stanja ljudstva. Težko bodo srečni v zakonu ljudje, kateri so se navžtli pred zakonom življenja v polni meri. Taki ljudje so navadno vz- burljive nravi, hrepene po vedno novih efektih, in mirnost ter jednostavnost zakona jih ne bode zadovoljila... Nemogoče je misliti, da bi bili srečni zakoni, v katerih sta zakonca zelo različne' starosti, a istotako ne morejo biti srečni za- konci, kateri so si različni po svoji omiki, po svoji vzgoji, po svojih nazorih. A vsi taki zakoni so abnormalni, so izjeme. Izjeme pa ne morejo postati nikdar red, abnormal- nosti nikdar princip. Zato tudi na podlagi takih izjem ni mogoče postavljati načel, da je za rešitev seksualnega vprašanja treba pripoznati zakonito rešitev zakona. Izjeme nam ne morejo biti merilo za občnost, pač,. 113 jDa treba gledati da sé izjeme kolikor možno o m e j i. »Es gibt keine Regel ohne Ausnalime«. To je gotova istina bila, je in bo. Vendar se je^more reči, da so kri/c na izjemah mej zakoni, v katerih sicer zakonci niso brez- merno srečni, pač pa mirni in zadovoljni, le naše bolne socijalne razmere. Gotova istina je, da je kriva na ne- srečnih zakonih v nižjih slojih ljudstva največ beda in njena verna tovarišica — pijanost! Gotova istina je, da je krivo na nesrečnih zakonih v boljših krogih dejstvo, da se zakoni tu ne sklepajo zbog mejse- bojnega nagnenja ne z željo, da bodeta zakonca jeden drugemu pomagala nositi težo bremena življenja, ampak da pri skle- panju zakona misli vsak le na se. To pa velja ne samo o zakonih, o kojih sklepanju je bil poklican za pričo finančni minister in profesor matemaHke, ampak to velja tudi o zakonih, ki so bili sklenjeni v mej- sebojni ljubezni. Da, tudi pri zakonih ki se sklepajo iz takozvane ljubezni, tudi pri takih odločuje v prvi vrsti le lastni »jaz«, želja in hrepenenje po brezmejni sreči, ka- tere na svetu ni. Toda to hrepenenje po brezmerni sreči je osobito na strani deklic — samo posledica nebrojno prečitanih ro- manov, v katere polagajo nervozni pisa- telji naše dobe svojo bolno fantazijo a v obče tudi posledica nervoznosti naše dobe. Ako pa skleneta mejsebojno zvezo za življenje dva pametna, normalna človeka, ki sta si prilično jednaka po svojih letih, po svojih nazorih, po svoji omiki, ki vrhu tega spoštujeta jeden druzega — ako sto- pita v zakon dva taka človeka z namenom, drug drugemu pomagati nositi »pezo živ- ljenja« in si mejsebojno lajšati bolečine, *) V tem si gospod pisatelj malce nasprotuje, l;ajli višje gori je zapisal trditev, da velika večina zakonov se ne sklepa iz ljubezni, marveč iz vse drugih ozirov, a ti zakoni v obče vendar niso nesrečni — tu pa pri- • znava potrebo »mejsebojnega nagnenja", ki je — z drugo besedo — ljubezen ! Ur. tedaj je gotovo, da bodeta ona živela mirno in zadovoljno življenje. Zato so povsem resnično besede velikega moralista naše dobe Leva Tolstoja ml., ki piše: Li šele s skupnim bivanjem žamore začeti prava ljubezen, ljubezen k tvoji ženi, k bodoči materi tvojih otrok, k prijatelju in tovarišu tvojega življenja. To je lju- bezen ... ki more obstojati in tudi res ob- stoji. Vendar spolna ljubezen, ona o ka- teri se govori, je bila znajdena samo od pohotnežev, polu-bolnih ljudij telesno in duševno šibkih, katerih kakor bolehavih ni mogoče posnemati. In ako se zvežeš z mlado deklico, katero si zbral in katero ti je usoda odločila, tedaj porečeš sebi, porečeš celemu svetu in tej mladi deklici: »Vzamemte za ženo, obljubim ti, nikdar z drugo žensko kakor s tabo živeti. Obljubim ti, zate in tvoje prihodnje otroke skrbeti in te prosim, da mi isto obljubiš.« To je vera zakona, priprosta in jasna. In menim, da čim prej mož spozna potrebo zakona s stališča svojih rednih odnošajev s svetom, tem močnejši, zdravejši in krepkejši postane. Bolj čisti ko smo pred zakonom ostali tem srečnejše bo življenje načel! 114