1Uvod 
Metabolni sindrom je skupek povezanih kliničnih, bioke-
mijskih in presnovnih dejavnikov tveganja, ki napovedujejo
tveganje za sladkorno bolezen tipa 2 in umrljivost zaradi
65 farm vestn 2022; 73
VPLIV
ČREVESNE
MIKROBIOTE
NA METABOLNI
SINDROM 
PRI MOŠKIH
IMPACT OF GUT
MICROBIOTA ON
METABOLIC
SYNDROME IN MEN
AVTORICA / AUTHOR:
asist. dr. Kristina Groti Antonić, dr. med.1,2
1 Univerza v Ljubljani, Medicinska fakulteta, Katedra 
za interno medicino, Zaloška cesta 7, 1000 Ljubljana
2 Univerzitetni klinični center Ljubljana, Klinični oddelek
za endokrinologijo, diabetes in bolezni presnove,
Zaloška cesta 7, 1000 Ljubljana
NASLOV ZA DOPISOVANJE / CORRESPONDENCE:
E-mail: kristina.groti@kclj.si
POVZETEK
Metabolni sindrom je skupek povezanih kliničnih in
presnovnih dejavnikov tveganja, ki napovedujejo
tveganje za sladkorno bolezen tipa 2 in srčno-žilne
bolezni. Vključuje centralno debelost, moteno pres-
novo glukoze, aterogeno dislipidemijo in arterijsko
hipertenzijo. Nizek prosti ali biorazpoložljivi testo-
steron pri moških je neodvisni dejavnik tveganja za
nastanek metabolnega sindroma in obratno, meta-
bolni sindrom lahko vodi do nastanka hipogona -
dizma preko neposrednega zaviranja testikularne
osi. Črevesna mikrobiota je sestavljena iz mikroorga -
nizmov, ki naseljujejo prebavila, vključno z bakteri-
jami, glivami, enoceličnimi evkarionti in virusi. Čre-
vesna mikrobiota je dejavnik, ki lahko močno vpliva
na zdravje ljudi in lahko prispeva k nastanku slad-
korne bolezni tipa 2, kronične vnetne bolezni čre-
vesja ter drugih stanj. Rezultati predkliničnih in kli-
ničnih raziskav kažejo na povezavo med
pomanjkanjem testosterona in spremenjeno mikro-
bioto, ki lahko vpliva na razvoj debelosti. Raziskave
v povezavi s črevesno mikrobioto so odprle povsem
nove možnosti za razumevanje patogeneze različnih
bolezni in možnih načinov zdravljenja. 
KLJUČNE BESEDE: 
debelost, hipogonadizem, metabolni sindrom,
mikro biota, sladkorna bolezen tipa 2, testosteron
ABSTRACT
Metabolic syndrome is a cluster of clinical and
metabolic risk factors that predict the risk for type
2 diabetes and cardiovascular diseases. It includes
central obesity, impaired glucose metabolism,
atherogenic dyslipidemia and arterial hypertension.
Low free or bioavailable testosterone in males is an
independent risk factor for metabolic syndrome,
and conversely, metabolic syndrome can lead to
hypogonadism through a direct inhibition of testic-
ular axis. Intestinal microbiota consists of microor-
ganisms inhabiting gastrointestinal tract, including
bacteria, fungi, unicellular eukaryotes and viruses.
The intestinal microbiota is a factor that can have a
major impact on human health and can contribute
to the development of type 2 diabetes, chronic in-
flammatory bowel disease and other conditions.
Pre-clinical and clinical trial results suggest a link
P
R
E
G
LE
D
N
I Z
N
A
N
S
TV
E
N
I Č
LA
N
K
I  
gim – odvisna od indeksa telesne mase, življenjskega
sloga, prehranjevalnih navad in stopnje telesne dejavnosti
(5).
Črevesna mikrobiota ima pomembno vlogo pri presnovi
ogljikovih hidratov, lipidov in aminokislin ter prispeva k
ohranjanju črevesne prepustnosti. Mikrobiota tudi zago-
tavlja encime, ki jih človeški genom ne kodira, med dru-
gim encime za razgradnjo določenih polisaharidov in po-
lifenolov ter za sintezo vitaminov (6).
Raziskave v povezavi s črevesno mikrobioto so odprle
povsem nove možnosti za razumevanje patogeneze ra-
zličnih bolezni in možnih načinov zdravljenja. Porušeno
ravnovesje v sestavi črevesne mikrobiote (disbioza), po-
sledica katerega so spremembe v metabolnih produktih
mikrobiote, vpliva na zdravje ljudi in lahko prispeva k na-
stanku sladkorne bolezni tipa 2, kronične vnetne bolezni
črevesja, celiakije, karcinoma debelega črevesa, alergij,
Alzheimerjeve in Parkinsonove bolezni, jetrne encefalo-
patije ter drugih bolezenskih stanj (4, 7, 8). 
2črevesna Mikrobiota inMetabolni sindroM
Črevesna mikrobiota sodeluje z različnimi signalnimi potmi
gostitelja. Disbioza tako lahko vodi do sprememb imun-
skih odzivov, aktivnosti živčnega sistema in delovanja
hormonov in s tem do nagnjenosti k presnovnim boleznim
(5). Črevesna mikrobiota lahko vpliva na raven peptidov,
kot so leptin, grelin, glukagonu podoben peptid-1 (GLP-
1), holecistokinin (CCK), YY (PYY) ter serotonin (5-HT), ki
se izločajo iz enteroendokrinih celic. Grelin je hormon, ki
ima vlogo spodbujevalca apetita, medtem ko večina čre-
vesnih hormonov, vključno s CCK, PYY in GLP-1, zavira
apetit.
Črevesna mikrobiota uravnava črevesni metabolizem
preko osi mikrobiota-črevesje-možgani. Rezultati raziskav
so pokazali, da je raven grelina v serumu v negativni po-
vezavi s številom bakterij Bifidobacterium, Lactobacillus
in Eubacterium ter v pozitivni povezavi s številom bakterij
Bacteroides in Prevotella. Raven leptina je v negativni po-
vezavi s številom bakterij Clostridium, Bacteroides in Pre-
votella ter pozitivni povezavi s številom bakterij Bifido-
bacterium in Lactobacillus. Preko regulacije izločanja
peptidov lahko črevesna mikrobiota vpliva na vagusno
aferentno pot in nato preko osi mikrobiota-črevesje-mo-
žgani uravnava presnovo v črevesju (7). 
srčno-žilnih bolezni (miokardni infarkt, možganska kap
in drugi zapleti). Metabolni sindrom vključuje centralno
debelost, moteno presnovo glukoze, aterogeno dislipi-
demijo in arterijsko hipertenzijo (1). Njegova patogeneza
je kompleksna in vključuje različne dejavnike, kot so av-
tonomna disfunkcija, oksidativni stres, kronično vnetje
nizke stopnje ter odpornost na inzulin (2).
V zadnjih letih so ugotovili, da je tudi neravnovesje čre-
vesne mikrobiote dejavnik tveganja za razvoj metabol-
nega sindroma. Bakterije ali njihove sestavine, kot so
endotoksini, vstopijo v krvni obtok in povzročijo nizko
stopnjo vnetja, kar povzroči neravnovesje v črevesni mi-
krobioti in zmanjšanje tesnosti črevesnega epitelija (3).
Sprememba črevesne mikrobiote je dejavnik, ki lahko
močno vpliva na nastanek različnih bolezni.
Črevesna mikrobiota je sestavljena iz mikroorganizmov,
ki naseljujejo prebavila, vključno z bakterijami, glivami,
enoceličnimi evkarionti in virusi. Sestavlja jo približno 1014
mikroorganizmov, kar je desetkrat več kot celokupno
število celic pri odraslih (4). Njihovo število, vrsta in funk-
cija se razlikujejo po celotnem prebavnem traktu, največ
pa jih najdemo v debelem črevesu. 
V debelem črevesu prevladujejo naslednja debla koristnih
bakterij: Bacteroidetes, Firmicutes, Actinobacteria, Pro-
teobacteria, Fusobacteria in Verrucomicrobia, pri čemer
Firmicutes in Bacteroidetes predstavljata 90 % črevesne
mikrobiote. Firmicutes sestavlja več kot 200 različnih ro-
dov, kot so Lactobacillus, Bacillus, Clostridium, Entero-
coccus in Ruminicoccus. Bacteroidetes sestavljajo ro-
dovi, kot sta Bacteroides in Prevotella. Deblo
Actinobacteria v glavnem predstavlja rod Bifidobacterium
(5).
Pri odraslih ljudeh so najpogostejše bakterije iz družin
Bacteroidaceae, Clostridiaceae, Prevotellacaeae, Eubac-
teriaceae, Ruminococcaceae, Bifidobacteriaceae, Lac-
tobacillaceae in Enterobacteriaceae. Sestava črevesne
mikrobiote se razlikuje med posamezniki in je – med dru-
between testosterone deficiency and altered mi-
crobiota, which may affect the development of obe-
sity. Research related to intestinal microbiota has
opened up entirely new possibilities for understand-
ing the pathogenesis of various diseases and po-
tential treatments.
KEY WORDS: 
hypogonadism, microbiota, metabolic syndrome,
obesity, testosterone, type 2 diabetes
66
V
P
LI
V
 Č
R
E
V
E
S
N
E
 M
IK
R
O
B
IO
TE
 N
A
 M
E
TA
B
O
LN
I S
IN
D
R
O
M
 P
R
I M
O
Š
K
IH
farm vestn 2022; 73
3vPliv debelosti nareProdUktivno zdravjeMoŠkih
Debelost je najpogostejši etiološki dejavnik, ki je povezan
z razvojem funkcionalnega hipogonadizma (14). Funkcio-
nalni hipogonadizem je biokemijski in klinični sindrom, za
katerega so značilni znižana raven testosterona v serumu
(celokupnega testosterona pod 11 nmol/l in/ali prostega
testosterona pod 220 pmol/l) in simptomi motene spolne
funkcije (zmanjšan libido, erektilna disfunkcija, odsotnost
ali zmanjšana pogostost jutranjih erekcij), ki se pojavijo v
odsotnosti strukturne patologije hipotalamo-hipofizno-te-
stikularne osi in posebnih patoloških stanj, ki zavirajo hi-
potalamo-hipofizno-testikularno os pri moških (15). Gre
torej za funkcionalno motnjo hipotalamo-hipofizno-testiku-
larne osi, ki je potencialno reverzibilna. 
Patofiziološki mehanizmi, odgovorni za nastanek funkcio-
nalnega hipogonadizma zaradi debelosti, so kompleksni.
Med hipogonadizmom in debelostjo obstaja dvosmerna
povezava: nizek prosti ali biorazpoložljivi testosteron pri
moških je neodvisni dejavnik tveganja za nastanek meta-
bolnega sindroma in sladkorne bolezni tipa 2 (16). In
obratno, metabolni sindrom lahko vodi do nastanka hipo-
gonadizma preko neposrednega zaviranja tvorbe testo-
sterona, znižanja serumske koncentracije vezalne beljako-
vine za spolne hormone (sex hormone-binding globulin,
SHBG) in povečane aktivnosti encima aromataze v adipo-
citih, kar ima za posledico povečano pretvorbo testoste-
rona v estradiol (17). Debelost močno zavira delovanje hi-
potalamo-hipofizno-testikularne osi. Normalen homeostazni
odgovor hipotalamo-hipofizno-testikularne osi na znižan
testosteron je povečano izločanje gonadotropinov in sti-
mulacija testisov (18). Pri moških z debelostjo je ta odgovor
zavrt zaradi neposrednega zaviranja izločanja luteinizirajo-
čega hormona preko zapletenega ciklusa hipogonadizem-
debelost-adipocitokini, delovanja aromataze ter vpliva lep-
tinske rezistence v hipotalamusu (19). Maščobno tkivo je
metabolno zelo aktivno in izloča več kot 30 biološko aktiv-
nih peptidov, npr. leptin, ter imunomodulatorne adipocito-
kine, kot sta TNF-α in IL-6 (20). Normalno leptin povečuje
sproščanje luteinizirajočega hormona in folikle stimulirajo-
čega hormona (FSH) z neposrednim stimulativnim učinkom
na hipofizo (preko vezave na leptinske receptorje) in hipo-
talamus (reko vpliva na gonadotropin sproščajoči hormon
(GnRH)). Pri debelosti se znatno poveča raven leptina, kar
povzroči funkcionalno stanje odpornosti na leptin, z osla-
bljenim delovanjem leptina in posledičnim upadom funkcije
Posebne spremembe v črevesni mikrobioti so povezane s
sladkorno boleznijo tipa 2, pogosti spremljevalec katere je
pri moških bolnikih funkcionalni hipogonadizem. V raziskavi,
v kateri so primerjali sestavo mikrobiote črevesja pri 16
bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2 in 12 zdravih preisko-
vancih, so opazili, da so bakterije iz rodu Bacteroides, ki
razgrajujejo večinoma ogljikove hidrate, bolj razširjene pri
teh bolnikih, obenem pa so pri njih opazili upad števila
bakterij iz rodu Bifidobacterium, ki razgrajujejo ogljikove
hidrate z nizko molekulsko maso (9). V drugi raziskavi so
ugotovili pozitivno korelacijo med ravnjo glukoze v plazmi
in razmerjem med številom bakterij iz debel Bacterioides
in Firmicutes. V isti raziskavi so tudi pokazali, da imajo
osebe s sladkorno boleznijo tipa 2 povečano količino po
Gramu negativnih bakterij (Bacteroides, Prevotella in Be-
taproteobacteria) v črevesju (8).
Zdravljenje z antibiotiki je povezano z nenadnimi in koreni-
timi spremembami črevesne mikrobiote. Opravili so epi-
demiološke raziskave, ki so poskušale ugotoviti, kakšna je
povezava med vplivom antibiotičnega zdravljenja pri do-
jenčkih in tveganjem za nastanek debelosti. Rezultati so
pokazali povezavo med zdravljenjem z antibiotki v zgod-
njem življenjskem obdobju in povečanim indeksom telesne
mase kasneje (10). Raziskava iz leta 2014 je poročala o
znatno večji pojavnosti prekomerne telesne mase pri otro-
cih med 9. in 12. letom starosti, ki so bili v prvem letu ži-
vljenja izpostavljeni antibiotikom, ne glede na odmerek
zdravila in dolžino trajanja zdravljenja (11). Nato so izvedli
dve kohortni raziskavi z velikim vzorcem otrok, ki so bili
antibiotikom izpostavljeni prenatalno. V prvi raziskavi so
otroci, izpostavljeni antibiotikom v drugem ali tretjem tri-
mesečju, imeli za 84 % večje tveganje za nastanek debe-
losti, pri čemer je bila pozitivna in statistično značilna po-
vezava z indeksom telesne mase, obsegom pasu in
deležem telesne maščobe (12). Podobno so pokazali v
drugi raziskavi šolskih otrok s prekomerno telesno maso,
ki so bili že intrauterino izpostavljeni antibiotikom, zlasti
tisti z nižjo telesno maso ob rojstvu (13). Omenjene razi-
skave nakazujejo možne dolgoročne posledice zgodnje iz-
postavljenosti antibiotikom in poudarjajo potrebo po ustrez-
nem predpisovanju antibiotikov v otroštvu. Za ugotavljanje
dolgoročnih posledic za presnovo in zdravje srca in ožilja
ter za razvoj strategij za ublažitev teh učinkov, kadar je
uporaba antibiotikov nujna, bi bile potrebne dodatne razi-
skave, s katerimi bi ugotovili, ali je uporaba antibiotikov v
prenatalnem obdobju povezana z debelostjo otrok in ali
so spremembe v črevesni mikrobioti novorojenčkov v
ozadju omenjenih rezultatov, ter določili mehanizme, na
katerih ta povezava temelji.
67 farm vestn 2022; 73
P
R
E
G
LE
D
N
I Z
N
A
N
S
TV
E
N
I Č
LA
N
K
I  
68
V
P
LI
V
 Č
R
E
V
E
S
N
E
 M
IK
R
O
B
IO
TE
 N
A
 M
E
TA
B
O
LN
I S
IN
D
R
O
M
 P
R
I M
O
Š
K
IH
farm vestn 2022; 73
hipotalamo-hipofizno-testikularne osi (21). Vnetni adipoci-
tokini TNF-α, IL-6 in IL-1β poslabšajo funkcijo hipotalamo-
hipofizno-testikularne osi in posledično povzročijo zmanj-
šano proizvodnjo testosterona (slika 1) (22).
Črevesni hormoni GLP-1, gastrični inhibitorni polipeptid
(GIP), peptid YY, polipeptid slinavke (PP), grelin in amilin,
prav tako vplivajo na delovanje hipotalamo-hipofizno-te-
stikularne osi (23).
Obstajajo številni dokazi, da debelost povzroči neposredno
okvaro mod in spermatogenezo. Ugotovili so, da je raven in-
zulinu podobnega peptida 3 (INSL3), ki je označevalec dife-
renciacije in funkcije Leydigovih celic, znižana pri debelih mo-
ških, kar je verjetno posledica primarne disfunkcije Leydigovih
celic (24). Podobno velja tudi za koncentraciji inhibina B in
anti-Müllerjevega hormona (AMH), produktov Sertolijevih celic
mod, ki sta pomembna za regulacijo spermatogeneze; tudi
ti upadata z naraščanjem indeksa telesne mase (25, 26). 
Metaanalize so povezale debelost s pomembno povečanim
tveganjem za znižanje števila in gibljivosti semenčic ter s
povečanjem fragmentacije DNK znotraj semenčic, kar pov-
zroča zmanjšanje plodnosti (27).
4črevesna Mikrobiota inhiPogonadizeM
Raziskave kažejo na povezavo med pomanjkanjem testo-
sterona pri moških in spremenjeno mikrobioto, te spre-
Slika 1: Shematski prikaz patofiziologije povezave hipogonadizma in metaboličnega sindroma; SHBG – vezalna beljakovina za spolne
hormone (sex hormone binding globulin), GnRH – gonadotropin-sproščajoči hormon (gonadotropin-releasing hormone), LH - luteinizirajoči
hormon, PMK – proste maščobne kisline, TNF-α – faktor tumorske nekroze α (tumor necrosis factor α), IL – interlevkin.
Figure 1: Schematic representation of hypogonadism-metabolic syndrome connection; SHBG – sex hormone binding globulin, GnRH –
gonadotropin-releasing hormone, LH – luteinising hormone, PMK – free fatty acids, TNF-α – tumor necrosis factor α, IL – interleukin.
69 farm vestn 2022; 73
P
R
E
G
LE
D
N
I Z
N
A
N
S
TV
E
N
I Č
LA
N
K
I  
membe pa lahko prispevajo k nastanku debelosti. Razi-
skave na miših so pokazale, da je hipogonadizem, ki je
nastal po kastraciji, povzročil trebušno debelost pri tistih
miših, ki so se prehranjevale s hrano z visoko vsebnostjo
maščob, ne pa tudi pri miših, ki so se hranile z zanje obi-
čajno prehrano. Prehrana z visoko vsebnostjo maščob
spremeni presnovo lipidov in vpliva na črevesno mikrobioto,
ki sodeluje pri razvoju trebušne debelosti (28). Rezultati
raziskave, v kateri so raziskovali interakcijo med hrano z
visoko vsebnostjo maščob in znižanim testosteronom na
modelu kastriranih miši, so pokazali, da je hipogonadizem
povzročil debelost, povečanje trebušne maščobe, zvišanje
ravni trigliceridov, zvišanje ravni glukoze v krvi na tešče ter
spremembo črevesne mikrobiote (29).
Sestava črevesne mikrobiote pri zdravih posameznikih se
bistveno razlikuje od sestave pri debelih posameznikih, kar
kaže na to, da ima lahko črevesna mikrobiota pomembno
vlogo pri debelosti. Pri debelih ljudeh je povišano razmerje
bakterij debel Firmicutes in Bacteroidetes v primerjavi z
vitkimi ljudmi (30). 
Rezultati več raziskav kažejo, da je upadanje funkcije gonad
pri moških s prekomerno telesno maso oz. pri diabetikih
posledica kronično povišanih ravni endotoksina. Po teoriji
GELDING (Gut Endotoxin Leading to a Decline In Gonadal
function) o z debelostjo povzročenem hipogonadizmu na-
mreč debelost in z njo povezana slaba prehrana (z visoko
vsebnostjo maščob ali kalorij) povzroča razgradnjo čreve-
sne sluznice, kar olajša prehod črevesnih bakterij iz lumna
črevesja v sistemski obtok. Močni imunski stimulanti, pri-
sotni v bakterijah, kot je npr. bakterijski lipopolisaharid (en-
dotoksin), povzročajo kronično vnetje nizke stopnje v telesu
(presnovna endotoksemija), citokini IL-1β, TNF-α in IL-6
pa poslabšajo steroidogenezo testisov v intervencijskih
študijah na živalih in na ljudeh (31). 
Vpliv endotoksina na testosteron pri zdravih vitkih moških
so raziskovali v raziskavi, v kateri so dajali endotoksin vitkim
moškim, starim 18 do 40 let. Endotoksin je povzročil vnetje
pri teh moških v približno šestih urah, ravni celokupnega
testosterona in luteinizirajočega hormona sta se znižali,
kar nakazuje, da lahko povečana prepustnost črevesja
spodbuja znižanje ravni testosterona celo pri zdravih mo-
ških, ki so v reproduktivni dobi (32).
Trenutno prevladujoča teorija z debelostjo povezanega hi-
pogonadizma je, da je znižanje ravni testosterona posledica
kombinacije zmanjšanega izločanja luteinizirajočega hor-
mona iz hipofize in neposredne okvare funkcije gonad (14).
Maščobno tkivo namreč vsebuje aromatazo, ki je odgo-
vorna za pretvorbo testosterona v estrogen, kar zniža raven
testosterona. Poleg tega estrogen vpliva na hipotalamo-
hipofizno-testikularno os, kar ima za posledico zmanjšanje
frekvence in amplitude izločanja luteinizirajočega hormona.
Ker je ta glavni dražljaj za povečanje proizvodnje testoste-
rona iz Leydigovih celic v modih, njegovo zmanjšano izlo-
čanje povzroči dodatno zmanjšanje izločanja testosterona
(33). 
5Probiotiki in Prebiotiki
Z uporabo probiotičnih ali prebiotičnh pripravkov lahko
spreminjamo črevesno mikrobioto, kar lahko izboljša zdra-
vje ljudi (34). Glavna rodova po Gramu pozitivnih bakterij,
Lactobacillus in Bifidobacterium, sta v najširši uporabi kot
probiotiki. Tudi druge vrste bakterij, kot so Bacillus cereus,
Enterococcus faecalis, Escherichia coli Nissle, Streptococ-
cus thermophilus in Saccharomyces boulardii, uporabljamo
kot probiotike. Probiotične bakterije lahko pomagajo pre-
prečiti presnovno endotoksemijo z zaviranjem rasti poten-
cialno škodljivih po Gramu negativnih bakterij preko znižanja
pH debelega črevesa in povečanja izločanja antibakterijskih
imunoglobulinov in baktericidnih spojin v črevesni sluznici
(35). Probiotične bakterije so sposobne proizvajati kratko-
verižne maščobne kisline, ki povečujejo proizvodnjo sluz-
nice v celicah znotraj stene debelega črevesa, s čimer za-
gotavljajo fizično pregrado, ki zmanjšuje neposredni stik
stene debelega črevesa z bakterijami v črevesnem lumnu,
kar zmanjšuje možnost za prehod teh bakterij v krvni obtok.
Iz koristnih bakterij pridobljene kratkoverižne maščobne
kisline krepijo proizvodnjo epitelijskih beljakovin, ki prepre-
čujejo prehod makromolekul, kakršna je endotoksin, med
črevesne epitelijske celice (36). Delujejo tudi kot signali, ki
vplivajo na presnovo ogljikovih hidratov in črevesno fiziolo-
gijo s spodbujanjem izločanja hormonov, kot je grelin, in
sproščanja črevesnih peptidov PYY in GLP-1, ki regulirajo
sitost (37).
Prebiotiki so prehranski substrati, ki selektivno spodbujajo
razmnoževanje in aktivnost koristnih bakterij v črevesju.
Prebiotiki so najpogosteje kompleksni oligosaharidi, ki jih
encimi gostitelja ne prebavijo, in zato končajo v debelem
črevesu, kjer spodbujajo rast in razmnoževanje črevesne
mikrobiote. Prebiotiki so inulin, galaktooligosaharidi, fruk-
tooligosaharidi, ksilooligosaharidi, pektin, beta glukani in
škrob (38). Pogosto je najučinkovitejši način za izboljšanje
črevesnega mikrobioma kombinirana uporaba probiotikov
s prebiotiki – t. i. simbiotska terapija (34).
70
V
P
LI
V
 Č
R
E
V
E
S
N
E
 M
IK
R
O
B
IO
TE
 N
A
 M
E
TA
B
O
LN
I S
IN
D
R
O
M
 P
R
I M
O
Š
K
IH
farm vestn 2022; 73
Raziskave na živalih potrjujejo tezo o potencialni učinkovi-
tosti probiotikov za povečanje funkcije mod pri debelih
moških. Uživanje probiotične zmesi, ki je vsebovala Lacto-
bacillus in druge probiotične bakterije pri podganah, ki so
jih hranili s hrano z visoko vsebnostjo maščob, je preprečilo
oksidativni stres v modih in s tem povezano zmanjšano
spermatogenezo (39).
V drugi raziskavi so imele miši, ki so se prehranjevale s
hrano, ki je vsebovala probiotične bakterije Lactobacillus
reuteri, v primerjavi s kontrolno skupino večjo gostoto Ley-
digovih celic, višji serumski testosteron ter povečano sper-
matogenezo (40). Ta blagodejni učinek probiotikov na re-
produktivno funkcijo moških osebkov najverjetneje
posreduje imunski sistem, saj je zaviranje vnetja povzročilo
tudi izboljšanje proizvodnje testosterona in spermatoge-
neze. 
6zdravljenje MetabolnegasindroMa in fUnkCionalnegahiPogonadizMa
Pri zdravljenju metabolnega sindroma se poslužujemo ne-
farmakoloških in farmakoloških ukrepov ter v indiciranih
primerih tudi bariatrične kirurgije. Nefarmakološki ukrepi
zajemajo spremembo življenjskega sloga, dieto (15- do
30-odstotno zmanjšanje vnosa kalorij) ter zmerno intenzi-
vno vadbo 120 do 150 minut na teden (41).
Farmakoterapija lahko pomaga bolnikom pri preprečevanju
razvoja sočasnih bolezni zaradi debelosti. Zdravljenje z
zdravili je priporočljivo za bolnike z indeksom telesne mase
ITM ≥ 30 kg/m2 ali ITM ≥ 27 kg/m2 in z boleznimi, poveza-
nimi z debelostjo (hipertenzija, sladkorna bolezen tipa 2,
sindrom apneje v spanju). Zdravila je potrebno predpisovati
v skladu z njihovimi indikacijami in omejitvami. Zdravilne
učinkovine za zdravljenje debelosti, ki so trenutno registri-
rane pri nas, so:
- orlistat (zaviralec absorpcije maščob iz prebavil, ki je re-
verzibilni zaviralec gastrične in pankreatične lipaze),
- kombinacija bupropiona in naltreksona (bupropion je ana-
log amfetamina – antidepresiv ter selektivni zaviralec po-
novnega privzema noradrenalina in dopamina; naltrekson
je opiatni antagonist, zaviralec apetita s centralnim delo-
vanjem na proopiomelanokortinske nevrone) in
- liraglutid (agonist GLP-1, ki se izloča postprandialno, sti-
mulira izločanje inzulina, deluje centralno in zavira apetit; v
Sloveniji je odobren le za zdravljenje sladkorne bolezni tipa
2) (42).
Učinkovitost farmakoterapije je treba oceniti po prvih treh
mesecih zdravljenja. Če je dosežena izguba telesne mase
zadovoljiva (> 5 % izgube mase pri bolnikih brez sladkorne
bolezni tipa 2 in > 3 % pri bolnikih s to boleznijo), z zdra-
vljenjem nadaljujemo. Pri bolnikih, ki se niso odzvali na
zdravljenje, pa zdravljenje prekinemo. 
Bariatrični kirurški posegi so najučinkovitejša metoda za
zdravljenje debelosti. Indikacije za poseg so ITM > 40
kg/m2 brez sladkorne bolezni tipa 2 in ITM > 35 kg/m2 za
bolnike s sladkorno boleznijo tipa 2. Po opravljenem kirur-
škem posegu se spremeni anatomska struktura prebavil,
s čimer se spremeni vnos hranil, praznjenje želodca in iz-
ločanje želodčne kisline, vpliva pa tudi na črevesno mikro-
bioto in zgradbo žolčne kisline. Pri bolnikih s sladkorno
boleznijo tipa 2 se po posegu znižata telesna masa in
raven glikiliranega hemoglobina (HbA1c). Vloga črevesne
mikrobiote pri prognozi po opravljeni bariatrični operaciji je
še vedno predmet raziskav (3).
V skladu s teorijo GELDING je ključ do učinkovitega zdra-
vljenja z debelostjo povzročenega hipogonadizma izbolj-
šanje pregradne funkcije črevesja, s čimer preprečimo pre-
hod endotoksina iz črevesnega lumna v krvni obtok in
zmanjšamo vnetje, ki slabša delovanje mod. Potencialno
zdravljenje, ki je usmerjeno v ta proces, je zaužitje probio-
tičnih bakterij, ki izboljšujejo celovitost črevesne stene s
sproščanjem kratkoverižnih maščobnih kislin, ki hranijo
sluznico črevesja in izboljšajo njeno celovitost (31). Zma-
njaša se tudi presnovna endotoksemija, kar lahko posledi-
čno privede do izboljšanega delovanja mod (43). 
Presaditev fekalne mikrobiote (fecal microbiota transplant,
FMT) je široko raziskovana metoda zdravljenja ponavljajočih
se okužb z bakterijo Clostridium difficile, ki ima za cilj ob-
novitev črevesne mikrobiote. Na podlagi ugotovitev o po-
tencialni vzročni povezavi med črevesno mikrobioto in de-
belostjo v raziskavah na živalih so v raziskavah na ljudeh
poskušali presaditi črevesno mikrobioto iz zdravih in vitkih
darovalcev v debele prejemnike z metabolnim sindromom.
V raziskavi, ki je ocenjevala presnovne parametre pri bol-
nikih z debelostjo in metabolnim sindromom, je presaditev
fekalne mikrobiote po 18 tednih privedla do prehodno iz-
boljšane občutljivosti na inzulin, vendar ni prinesla koristi
glede na druge klinične parametre (HbA1c, glukoza na
tešče, lipidogram, indeks telesne mase) (45). Dejavniki, ki
omejujejo širšo uporabo presaditve fekalne mikrobiote,
med drugim vključujejo težave z izbiro darovalcev, stroške
presejanja darovalcev, pomanjkanje optimiziranih metod
za pripravo in aplikacijo fekalne mikrobiote. Dejavniki okolja
in genetika prejemnikov lahko preprečijo uspešnost, ključno
pa je tudi upoštevanje prehranskih dejavnikov za doseganje
71 farm vestn 2022; 73
P
R
E
G
LE
D
N
I Z
N
A
N
S
TV
E
N
I Č
LA
N
K
I  
optimalnih učinkov te terapije. Poleg tega je potrebno po-
drobneje raziskati varnost in neželene učinke presaditve
fekalne mikrobiote, predvsem dolgoročne. Zaključujemo,
da se presaditev fekalne mikrobiote zaenkrat kaže kot obe-
tavna, a zahteva nadaljnje vrednotenje, saj so bile obstoječe
raziskave pri bolnikih z debelostjo in metabolnim sindro-
mom opravljene na majhnem številu in predvsem pri bol-
nikih z debelostjo nižje stopnje (44). 
Po veljavnih smernicah Evropskega endokrinološkega zdru-
ženja sta uspešna izguba telesne mase in zdrav življenjski
slog prvi izbor zdravljenja in uspešen ukrep za zdravljenje
bolnikov s funkcionalnim hipogonadizmom. Posledično se
zaradi teh sprememb lahko zviša raven celokupnega te-
stosterona. Pri bolnikih, ki imajo znižano raven testosterona
in klinične znake hipogonadizma, lahko po izključitvi kon-
traindikacij predpišemo nadomestno zdravljenje s testo-
steronom, ki lahko učinkovito odpravi psihološke in fizične
simptome pomanjkanja testosterona (15, 46). Nadomestno
zdravljenje s testosteronom zavira spermatogenezo in po-
gosto povzroča azoospermijo (47), zato ga je potrebno v
času načrtovanja družine in zdravljenja neplodnosti ukiniti.
Sprememba prehrane, ki privede tudi do izboljšanja čre-
vesne mikrobiote, je torej priporočljiva v sklopu ukrepov za
zdravljenje funkcionalnega hipogonadizma. Pri bolnikih,
kjer zaradi kontraindikacij (karcinom dojke, karcinom pro-
state, neopredeljen tumor prostate, srčno popuščanje hude
stopnje, večžilna koronarna bolezen, zdravljenje z gluko-
kortikoidi, spalna apneja hude stopnje, primarna eritroci-
toza) nadomestno zdravljenje s testosteronom ni možno,
pa je njena vloga še toliko pomembnejša.
7skleP
Izguba telesne mase in povišanje deleža mišične mase v
primerjavi z maščobo vodi v zmanjšanje pojavnosti bolezni
srca in ožilja in drugih zdravstvenih stanj, povezanih z de-
belostjo, kot je funkcionalni hipogonadizem. Sprememba
življenjskega sloga (sprememba prehrane in povečanje te-
lesne dejavnosti) vodi k zmanjšanju telesne mase, vendar
je zelo malo bolnikov sposobnih dolgoročno upoštevati
spremembe v načinu življenja. Dejavniki, ki prispevajo k
metabolnemu sindromu, so posledica zapletenih notranjih
dejavnikov gostitelja, kot sta genetika in črevesna mikro-
biota, ter zunanjih dejavnikov, kot sta prehrana in življenjski
slog. Medtem ko je genetika določena, lahko s spremembo
črevesne mikrobiote potencialno ublažimo tveganje za na-
stanek metabolnega sindroma. Terapevtski pristopi, ki ne-
posredno spreminjajo črevesno mikrobioto (probiotiki, pre-
biotiki, antibiotiki in drugi terapevtski posegi) in vplivajo na
os mikrobiota-črevesje-možgani, so lahko koristni pri zdra-
vljenju metabolnega sindroma in z njim povezanih stanj,
zato je v prihodnosti na to področje smiselno usmeriti še
več raziskav.
8literatUra
1. Alberti KGMM, Eckel RH, Grundy SM, Zimmet PZ, Cleeman JI,
Donato KA, et al. Harmonizing the metabolic syndrome: a joint
interim statement of the International Diabetes Federation Task
Force on Epidemiology and Prevention; National Heart, Lung, and
Blood Institute; American Heart Association; World Heart
Federation; International Atherosclerosis Society; and International
Association for the Study of Obesity. Circulation. 2009 Oct
20;120(16):1640–5. 
2. Devaraj S, Rosenson RS, Jialal I. Metabolic syndrome: an
appraisal of the pro-inflammatory and procoagulant status.
Endocrinol Metab Clin North Am. 2004 Jun;33(2):431–53. 
3. Wang P-X, Deng X-R, Zhang C-H, Yuan H-J. Gut microbiota and
metabolic syndrome. Chin Med J (Engl). 2020 Apr 5;133(7):808–
16. 
4. Torres-Fuentes C, Schellekens H, Dinan TG, Cryan JF. The
microbiota-gut-brain axis in obesity. Lancet Gastroenterol Hepatol.
2017 Oct;2(10):747–56. 
5. Rinninella E, Raoul P, Cintoni M, Franceschi F, Miggiano GAD,
Gasbarrini A, et al. What is the Healthy Gut Microbiota
Composition? A Changing Ecosystem across Age, Environment,
Diet, and Diseases. Microorganisms. 2019 Jan 10;7(1):14. 
6. Delzenne NM, Cani PD. Interaction Between Obesity and the Gut
Microbiota: Relevance in Nutrition. Annu Rev Nutr. 2011 Jul
14;31(1):15–31. 
7. Wang S-Z, Yu Y-J, Adeli K. Role of Gut Microbiota in
Neuroendocrine Regulation of Carbohydrate and Lipid
Metabolism via the Microbiota-Gut-Brain-Liver Axis.
Microorganisms. 2020 Apr 7;8(4):527. 
8. Larsen N, Vogensen FK, van den Berg FWJ, Nielsen DS,
Andreasen AS, Pedersen BK, et al. Gut microbiota in human
adults with type 2 diabetes differs from non-diabetic adults. PloS
One. 2010 Feb 5;5(2):e9085. 
9. Wu X, Ma C, Han L, Nawaz M, Gao F, Zhang X, et al. Molecular
characterisation of the faecal microbiota in patients with type II
diabetes. Curr Microbiol. 2010 Jul;61(1):69–78. 
10. Block JP, Bailey LC, Gillman MW, Lunsford D, Daley MF, Eneli I, et
al. Early Antibiotic Exposure and Weight Outcomes in Young
Children. Pediatrics. 2018 Dec;142(6). 
11. Azad MB, Bridgman SL, Becker AB, Kozyrskyj AL. Infant antibiotic
exposure and the development of childhood overweight and
central adiposity. Int J Obes 2005. 2014 Oct;38(10):1290–8. 
12. Mueller NT, Whyatt R, Hoepner L, Oberfield S, Dominguez-Bello
MG, Widen EM, et al. Prenatal exposure to antibiotics, cesarean
section and risk of childhood obesity. Int J Obes 2005. 2015
Apr;39(4):665–70. 
abdominal obesity in high-fat diet-fed mice. Sci Rep. 2016 Mar
10;6(1):23001. 
30. Ley RE, Turnbaugh PJ, Klein S, Gordon JI. Human gut microbes
associated with obesity. Nature. 2006 Dec 1;444(7122):1022–3. 
31. Tremellen K, McPhee N, Pearce K. Metabolic endotoxaemia
related inflammation is associated with hypogonadism in
overweight men. Basic Clin Androl. 2017 Mar 8;27(1):5. 
32. Tremellen K, McPhee N, Pearce K, Benson S, Schedlowski M,
Engler H. Endotoxin-initiated inflammation reduces testosterone
production in men of reproductive age. Am J Physiol Endocrinol
Metab. 2018 Mar 1;314(3):E206–13. 
33. Sartorius G, Spasevska S, Idan A, Turner L, Forbes E, Zamojska
A, et al. Serum testosterone, dihydrotestosterone and estradiol
concentrations in older men self-reporting very good health: the
healthy man study. Clin Endocrinol (Oxf). 2012 Nov 1;77(5):755–
63. 
34. Kolida S, Gibson GR. Synbiotics in health and disease. Annu Rev
Food Sci Technol. 2011;2:373–93. 
35. Marchiando AM, Graham WV, Turner JR. Epithelial barriers in
homeostasis and disease. Annu Rev Pathol. 2010;5:119–44. 
36. Burger-van Paassen N, Vincent A, Puiman PJ, van der Sluis M,
Bouma J, Boehm G, et al. The regulation of intestinal mucin
MUC2 expression by short-chain fatty acids: implications for
epithelial protection. Biochem J. 2009 May 13;420(2):211–9. 
37. Rivera-Piza A, Lee S-J. Effects of dietary fibers and prebiotics in
adiposity regulation via modulation of gut microbiota. Appl Biol
Chem. 2020 Jan 7;63(1):2. 
38. Sánchez B, Delgado S, Blanco-Míguez A, Lourenço A,
Gueimonde M, Margolles A. Probiotics, gut microbiota, and their
influence on host health and disease. Mol Nutr Food Res. 2017
Jan;61(1). 
39. Chen XL, Gong LZ, Xu JX. Antioxidative activity and protective
effect of probiotics against high-fat diet-induced sperm damage in
rats. Anim Int J Anim Biosci. 2013 Feb;7(2):287–92. 
40. Poutahidis T, Springer A, Levkovich T, Qi P, Varian BJ, Lakritz JR,
et al. Probiotic microbes sustain youthful serum testosterone
levels and testicular size in aging mice. PloS One.
2014;9(1):e84877. 
41. Yumuk V, Tsigos C, Fried M, Schindler K, Busetto L, Micic D, et al.
European Guidelines for Obesity Management in Adults. Obes
Facts. 2015;8(6):402–24. 
42. Narayanaswami V, Dwoskin LP. Obesity: Current and potential
pharmacotherapeutics and targets. Pharmacol Ther. 2017
Feb;170:116–47. 
43. Tremellen K. Gut Endotoxin Leading to a Decline IN Gonadal
function (GELDING) - a novel theory for the development of late
onset hypogonadism in obese men. Basic Clin Androl. 2016;26:7. 
44. Zhang Z, Mocanu V, Cai C, Dang J, Slater L, Deehan EC, et al.
Impact of Fecal Microbiota Transplantation on Obesity and
Metabolic Syndrome-A Systematic Review. Nutrients. 2019 Sep
25;11(10):2291. 
45. Kootte RS, Levin E, Salojärvi J, Smits LP, Hartstra AV, Udayappan
SD, et al. Improvement of Insulin Sensitivity after Lean Donor
Feces in Metabolic Syndrome Is Driven by Baseline Intestinal
Microbiota Composition. Cell Metab. 2017 Oct 3;26(4):611-
619.e6. 
46. Bhasin S, Brito JP, Cunningham GR, Hayes FJ, Hodis HN,
Matsumoto AM, et al. Testosterone therapy in men with
hypogonadism: an Endocrine society clinical practice guideline. J
Clin Endocrinol Metab. 2018 May 1;103(5):1715–44. 
47. Grimes DA, Lopez LM, Gallo MF, Halpern V, Nanda K, Schulz KF.
Steroid hormones for contraception in men. Cochrane Database
Syst Rev. 2012 Mar 14;(3):CD004316. 
13. Mor A, Antonsen S, Kahlert J, Holsteen V, Jørgensen S, Holm-
Pedersen J, et al. Prenatal exposure to systemic antibacterials
and overweight and obesity in Danish schoolchildren: a
prevalence study. Int J Obes 2005. 2015 Oct;39(10):1450–5. 
14. Corona G, Vignozzi L, Sforza A, Mannucci E, Maggi M. Obesity
and late-onset hypogonadism. Mol Cell Endocrinol. 2015 Dec
15;418 Pt 2:120–33. 
15. Corona G, Goulis DG, Huhtaniemi I, Zitzmann M, Toppari J, Forti
G, et al. European Academy of Andrology (EAA) guidelines on
investigation, treatment and monitoring of functional
hypogonadism in males. Andrology. 2020 Feb 5;00:1–18. 
16. Corona G, Rastrelli G, Vignozzi L, Mannucci E, Maggi M.
Testosterone, cardiovascular disease and the metabolic
syndrome. Best Pract Res Clin Endocrinol Metab. 2011
Apr;25(2):337–53. 
17. Gautier A, Bonnet F, Dubois S, Massart C, Grosheny C, Bachelot
A, et al. Associations between visceral adipose tissue,
inflammation and sex steroid concentrations in men. Clin
Endocrinol (Oxf). 2013 Mar 1;78(3):373–8. 
18. Jones TH. Testosterone associations with erectile dysfunction,
diabetes, and the metabolic syndrome. Eur Urol Suppl.
2007;6(16)(16):847–57. 
19. Mantzoros CS. The role of leptin in human obesity and disease: a
review of current evidence. Ann Intern Med. 1999 Apr
20;130(8)(8):671–80. 
20. Krogh-Madsen R, Plomgaard P, Møller K, Mittendorfer B,
Pedersen BK. Influence of TNF-α and IL-6 infusions on insulin
sensitivity and expression of IL-18 in humans. Am J Physiol-
Endocrinol Metab. 2006 Jul 1;291(1):108–14. 
21. Osuna C. JA, Gómez-Pérez R, Arata-Bellabarba G, Villaroel V.
Relationship between BMI, total testosterone, sex hormone-
binding-globulin, leptin, insulin and insulin resistance in obese
men. Arch Androl. 2006 Jan 1;52(5):355–61. 
22. Carrageta DF, Oliveira PF, Alves MG, Monteiro MP. Obesity and
male hypogonadism: Tales of a vicious cycle. Obes Rev Off J Int
Assoc Study Obes. 2019 Aug;20(8):1148–58. 
23. Ng Tang Fui M, Hoermann R, Grossmann M. Effect of
Testosterone Treatment on Adipokines and Gut Hormones in
Obese Men on a Hypocaloric Diet. J Endocr Soc. 2017 Apr
1;1(4):302–12. 
24. Foresta C, Di Mambro A, Pagano C, Garolla A, Vettor R, Ferlin A.
Insulin-like factor 3 as a marker of testicular function in obese
men. Clin Endocrinol (Oxf). 2009 Nov;71(5):722–6. 
25. Winters SJ, Wang C, Abdelrahaman E, Hadeed V, Dyky MA,
Brufsky A. Inhibin-B levels in healthy young adult men and
prepubertal boys: is obesity the cause for the contemporary
decline in sperm count because of fewer Sertoli cells? J Androl.
2006 Aug;27(4):560–4. 
26. Andersen JM, Herning H, Aschim EL, Hjelmesæth J, Mala T,
Hanevik HI, et al. Body Mass Index Is Associated with Impaired
Semen Characteristics and Reduced Levels of Anti-Müllerian
Hormone across a Wide Weight Range. PloS One.
2015;10(6):e0130210. 
27. Sermondade N, Faure C, Fezeu L, Shayeb AG, Bonde JP, Jensen
TK, et al. BMI in relation to sperm count: an updated systematic
review and collaborative meta-analysis. Hum Reprod Update.
2013 Jun;19(3):221–31. 
28. Winzell MS, Ahrén B. The high-fat diet-fed mouse: a model for
studying mechanisms and treatment of impaired glucose
tolerance and type 2 diabetes. Diabetes. 2004 Dec;53 Suppl
3:S215-219. 
29. Harada N, Hanaoka R, Horiuchi H, Kitakaze T, Mitani T, Inui H, et
al. Castration influences intestinal microflora and induces
72
V
P
LI
V
 Č
R
E
V
E
S
N
E
 M
IK
R
O
B
IO
TE
 N
A
 M
E
TA
B
O
LN
I S
IN
D
R
O
M
 P
R
I M
O
Š
K
IH
farm vestn 2022; 73