ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 • 1991 • J 149 — Prvič se mu zdi nerazumljiva razlaga sedimentov, ki bi jo lahko strokov­ njak z ustrezno izobrazbo iz geologije kvartarja primerno komentiral, kot je zapisal v oceni. Očitno ga motijo tudi kvantitativne analize fosilnih ostankov jamskega med­ veda. S temi se doslej', res ni nihče resno ukvarjal. Vendar vse tako kaže, da so ti ostanki še kako važni za razlago sedimentov, in sicer v povezavi s fosfati in njihovo diagenezo (cfr. Turk et al., 1988 in 1989, isto tam). Preprosto povedano, sedimentov iz Divjih bab ni možno razlagati v povezavi s klimatskimi spremembami, kot je v sedimentologiji običajno, temveč v povezavi z variabilnostjo biokomponente v obliki ostankov jamskega medveda. Tega ni doslej poskusil še nihče, ki je obdeloval po­ dobna najdišča pri nas in v tujini. — Drugič je bilo s kvantitativno-kvalitativnimi metodami prvič reševano vprašanje lova na jamskega medveda, za katerega zaenkrat v Divjih babah ni do­ kazov. Verjetno nas poleg orodnih tipov zanima tudi kakšen kolikortoliko zanesljiv podatek o načinu živijenja v srednjem paleolitiku. Dosedanje podobne ugotovitve pri nas so bile bolj ali manj ugibanja. — Tretjič je bila v Divjih babah narejena podrobna pelodna analiza (objavo pripravlja A. Sercelj), ki je nima nobeno slovensko paleolitsko najdišče. Ugotovljen je bil biogen (z 'iztrebki) vnos dela peloda in korelacija med pelodom žužkocvetk, s katerimi se prehranjujejo tudi današnji medvedi, in fosilnimi ostanki jamskega medveda. Zadnjega podatka nimamo v nobenem najdišču, kjer prevladujejo ostanki jamskega medveda. — Četrtič je v pripravi serija 28 radiokarbonskih dataci j najdišča, na osnovi katerih je sploh mogoče graditi vsaj približno zanesljivo kronologijo. Nobeno izmed 18 moustérienskih najdišč pri nas, ki jih ocenjevalec našteva, žal nima niti ene radlo- metrične datacije. Za konec še tole: V Divjih babah ne iščemo samo paleolitskih najdb, ki jih ocenjevalec vodnika tako pogreša, ampak obravnavamo najdišče kot celoto in problemsko po zgoraj na­ vedenih in drugih problemih. Za to pa je potrebno več kot samo dobro poznavanje literature in tipologije. Probleme in način, kako jih reševati, ie treba preprosto najti na najdišču, po možnosti med izkopavanji, in ne v literaturi. Slednji so bolj ali manj izčrpni s tem, ko so bila najdišča izkopana in objavljena. Lahko jih samo ponav­ ljamo, na novo oblikujemo, ne moremo pa jih več rešiti (cfr. Mellars, 1989 a, isto tam). Ni potrebno poudarjati, da so bili vsi dosedanji izsledki v Divjih babah doseženi z zelo skromnimi sredstvi, da tudi infrastrukturna oprema najdišča in nadaljnja iz­ kopavanja potekajo pod nespremenjenimi, če ne celo slabšimi materialnimi pogoji in da imajo vsi še »neeminentni« raziskovalci paleolitika enake možnosti, da se izka­ žejo pri konkretnem delu. kot jih imamo avtorji vodnika in kot so jih imeli naši predhodniki. Dajemo jim tudi vso podporo in smo pripravljeni z njimi sodelovati. Ivan Turk Registar arheoloških nalaza 1 nalazišta sjeverozapadne Hrvatske. Varaždin : Mu­ zejsko društvo sjeverozapadne Hrvatske — sekcija arheologa i preparatora, 1990. 248 strani, 16 fotografij in 3 karte v prilogi. Arheologi in vsi drugi zainteresirani imamo v Sloveniji arheološko karto na raz­ polago že več kot petnajst let (Arheološka najdišča Slovenije, 1975), leta 1985 je izšel tudi prvi suplement za topografsko področje XI (Bela krajina: glej oceno v ZC 41, 1987, str. 181). Hrvaškim kolesom je šele leta 1986 uspelo v obliki kataloga razstave objaviti podatke o štiridesetletnici arheoloških raziskovanj severozahodne Hrvaške in to ob več kot skromnem upoštevanju 150 in več let dolge tradicije (grofje Zrinski in Draškoviči). Zgodovina raziskav je tudi v pričujočem »Registru« šibka točka redakcij­ skega odbora publikacije (G. Jakovljević, Z. Marković, B. in M. Šimek). V knjigi so le s skromnimi omembami navedena sama velika imena (npr. Ivan Kukuljević-Sakcin- ski, Sime Ljubic, Josip Brunšmid, Dragutin Gorjanović-Kramberger, Viktor Hoffiler, grof Wurmbrandt itd.). To je neke vrste krivica do starejših raziskovalcev in glede na pripombo o omejenosti prostora je bila storjena tudi mlajšim, t. j. povojnim, saj tudi njim ni bilo namenjenega veliko prostora. Zadeva še toliko bolj pride do izraza, ker je to delo v bistvu nadaljevanje predvojnega projekta o arheološki karti Jugoslavije (J. Klemene, B. Saria, Archaeologische Karte von Jugoslawien: Blatt Ptuj, 1936; J. Klemene: Blatt Zagreb, 1938; J. Klemene, B. Saria: Blatt Rogatec. 1939) in to bi vse­ kakor morali omeniti v poglavju o zgodovini raziskav. Register arheoloških najdb in najdišč severozahodne Hrvaške je nastajal tri leta (malo, če pomislimo na Arheološka najdišča Slovenije, na katerih so delali celo deset­ letje!), pri njegovem ustvarjanju so sodelovali arheologi iz Čakovca, Varaždina, Br- dovca, Sesveta, Zeline, Križevcev, Koprivnice, Kutine, Bjelovara, Čazme in z Odjela 150 ZGODOVINSKI ČASOPIS 45 . 1991 . 1 za arheologiju Sveučilišta v Zagrebu. Zanimivo in obenem pohvalno je dejstvo, da so strokovnjaki uspeli k delu pritegniti tudi amaterje in ljubitelje starinoslovja — tako so ohranili marsikak težko dostopen podatek iz privatnih zbirk. V knjigi je na kratek računalniško lapidaren in suhoparen zapis predstavljenih 919 najdišč iz 25 občin s področja severozahodne Hrvaške. To je prostor, ki površinsko zajema 9000 km2 med iS P* zahodu> Ilovo na vzhodu, Muro in Dravo na severu in Savo na jugu. V geo- morfološkem pogledu se na tem teritoriju prepletajo trije tipi krajine: 1) naplavinske terase s tipičnimi dravskimi prodovi in peski pleistocenske in holocenske starosti 2) hriboviti reliefni tereni med Savo in Dravo. 3) gorske verige Medvednice, Strahinčice Maclja, Ivančice in Moslavačke gore. Zaradi teh različnih reliefnih karakteristik gra­ vitira v kulturnem smislu (kar je seveda opazno v arheološkem gradivu) npr. prostor Hrvaškega Zagorja, Varaždinske Podravine in Medjimurja tako v panonski prostor •}• „P8^ Pred§orje Slovenije, vsa Posavina pa s Panonsko nižino oziroma z Dina- ndi. Deloma avtohtone »lokalne kulture« so se izoblikovale v Moslavini, Bilogorski Podravini in na področju okoli t. i. zagrebškega prstana. Vsi registrirani podatki o najdbah in najdiščih zajemajo široko časovno obdobje od starejšega paleolitika pa tja do 16. stoletja oziroma do turških vpadov, kar je ve­ liko več od obdobij, ki jih pokriva konvencionalna arheologija. Tudi na Hrvaškem je, podobno kot v Sloveniji, v zadnjem času opazen velik modni trend (ki na žalost ni vedno pogojen s perečim stanjem in problematiko na terenu) k t. i. »kastelologiji«, kot malo za šalo, malo zares imenujemo arheologijo mlajših zgodovinskih obdobij — pred­ vsem visokega in poznega srednjega veka, v zadnjem času celò 19. in zgodnjega 20. stoletja (vse to pa vodi v razpad in degradacijo stroke: arheologi izkopavajo na nekem najdišču »smetišče« iz 20. stoletja, za hrbtom pa jim buldožerji uničujejo prazgodo­ vinsko grobišče; primer je iz Ljubljane oziroma njene bližnje okolice). Vsako posa­ mezno najdišče je v knjigi predstavljeno z ledinskim imenom (kar je edino pravilno; tudi v Sloveniji velja, da je ledinsko ime glavni in edini nosilec poimenovanja posa­ meznega najdišča), nato slede točne koordinate geografske širine in dolžine v stopi­ njah in minutah oziroma v metrični obliki Gauss-Kriigerjevega sistema pri nekaterih najdiščih, (pre)kratek opis najdišča oziroma najdb s časovno in kulturno opredelitvijo, mesto hranjenja (pristojni muzej, in situ pri ostankih arhitekture), literatura in opom­ be oziroma pripombe. Literatura, ki je zbrana na koncu knjige (citirana po abecednem redu avtorjev), zajema obširno množino več kot 370 del, kar v bistvu zadovoljuje cilje, ki so si jih zastavili avtorji, vsekakor pa ne potreb uporabnikov registra. Npr. : literatura o paleo­ litskih najdiščih (s predstavljenega področja jih je dandanes znanih deset) je abso­ lutno preskromno zajeta in je omejena le z nekaj avtorji (D. Gorjanovič-Kramberger, S. Vuković, M. Malez), ki niso citirani z vsemi svojimi pomembnejšimi deli (pokojni akademik Malez je predstavljen le s tremi članki, od katerih sta dva povzeta po Pra- ìstoriji jugoslavenskih zemalja 1, 1979; znano pa je, da njegova obsežna bibliografija zajema blizu. 400 enot). Ko smo že pri paleolitiku, omenimo še kronološko tabelo na str. 10. Nedopustno je »siljenje« aurignaciena v drugi würmski interstadial (W II/IH), ko je vendar splošno znano (in to potrjujejo tudi najdbe iz Potočke zijalke in Mokri- ške jame pri nas), da aurignacien v srednji Evropi dominira v drugi polovici prvega würmskega interstadiale (W I/II), v zahodni Evropi pa v začetku drugega Würmskega stadiale (W II). Kulturo pestnjakov (oziroma cit.: »ručnih klinova«) moramo vsekakor preimenovati v acheuleen itd. Tri priložene karte so sicer lepo izdelane, na žalost pa nepregledne, saj so razde­ ljene na prazgodovino, antiko in srednji vek, ki zajema časovno obdobje od preselje­ vanja ljudstev do Turkov. Predvsem nepregledna je karta prazgodovinskih najdišč, saj je zaradi velike množine objektov od paleolitika do mlajše železne dobe prezasi- čenost s podatki še kako opazna. Bolj priporočljiva bi bila metoda, ki je bila uporab­ ljena pri Arheoloških najdiščih Slovenije — vsako obdobje ima svojo karto razpro­ stranjenosti. S tem bi bilo seveda potrebno izdelati najmanj deset zemljevidov — in že smo pri stroških, pomanjkanju denarja in drugih klasičnih »jugo« problemih. For­ mat knjige je sicer priročen, če bi bil večji, bi bil pa še bolj uporaben. Uspeh knjige bomo verjetno lahko ocenili šele takrat, ko bo hrvaškim arheologom uspelo na po­ doben način obdelati še ostale regije pri njih, in šele takrat bo imela pričujoča publi­ kacija pravi smisel in bo lahko služila za osnovo »prave« arheološke karte na Hrva­ škem. Draško Josipovič