IZHAJA VSAK ČETRTEK
UREDNIŠTVO IN UPRAVA: 34138 Trst, G. D'Annunzio 27/E, telefon 630824. Pošt. pred. (ca-sella postale) Trst 431. Poštni čekovni račun Trst, 13978341 Poštnina plačana v gotovini
TEDNIK
NOVI LIST
Posamezna številka 1.200 lir
NAROČNINA Letna 50.000 lir. Za inozemstvo: letna naročnina 55.000 lir. — Oglasi po dogovoru. Sped. in abb. post. II gr. 70%
SETTIMANALE
ŠT. 1876
TRST, ČETRTEK 20. MAJA 1993
LET. XLI.
Recipročnost
»Vlada naj od novih slovenskih in hrvaških oblasti zahteva večje zavzemanje za koristi italijanske manjšine, živeče v obeh republikah. Gre predvsem za homogeno ravnanje z našo italijansko etnično skupnostjo brez kakršnekoli diskriminacije. S tem v skladu je treba primemo obravnavati vprašanje odobritve zaščitnega zakona za etnično manjšino slovenskega jezika, živečo na nekaterih območjih Furlanije Julijske krajine«.
Tako beremo v sklepnem delu pisma, ki ga je predsednik deželnega odbora Furlanije Julijske krajine Turel-lo naslovil pred dnevi na predsednika osrednje vlade Ciampija.
Kar pade vsakomur brž v oči, je dejstvo, da predsednik deželne vlade obravnava problem zaščitnega zakona za pripadnike slovenske manjšine v Italiji, se pravi za polnopravne italijanske državljane (četudi drugačnega jezika), vzporedno z vprašanjem statusa italijanske manjšine v Sloveniji in na Hrvaškem, to je z vprašanjem ravni zaščite, ki naj jo uživajo slovenski oziroma hrvaški državljani italijanskega jezika.
Čeprav se velika večina tukajšnjih italijanskih politikov in tudi oblastnikov na vse načine izogiba rabi besede recipročnost, ugotavljamo, da se to načelo pojavlja tudi v prvem uradnem dokumentu, ki ga na novega predsednika rimske vlade naslavlja predsednik deželne vlade Furlanije Julijske krajine. Priznati moramo, da nas to prav nič ne moti, kot po našem nikakor ne moti nobenega pripadnika slovenske manjšine v Italiji.
Zakaj? Predvsem zato, ker je nova republika Slovenija, kot je pred kratkim upravičeno opozoril slovenski zunanji minister Peterle — v pogledu ravnanja z italijansko in madžarsko narodno manjšino lahko za zgled. Pravice narodnih manjšin so med drugim zelo natančno opredeljene v slovenski temeljni državni listini, to je v ustavi, ki manjšinski problematiki posveča svoj najdaljši člen.
Medtem ko se Slovenci v Trstu in tudi drugod po deželi n. pr. na področju toponomastike zaman zavzemamo, da bi se spoštovale pravice, ki so nam bile zagotovljene z mednarodnimi pogodbami (Londonski memorandum, Osimski sporazum), se vsak navaden popotnik lahko na lastne oči prepriča, da vlada v tem pogledu v sosedni Istri popolna in dosledna dvojezičnost. Pripadniki italijanske manjšine v Sloveniji pa postopno postaja-Drago Legiša II lit B
Pogovor s prof. Ivanom Peterlinom, prvim na listi Ssk za pokrajinske volitve
Z glasovi podprimo našo identiteto«
»
Kandidat za predsednika tržaške pokrajine, kot se po novem imenujejo nekdanji nosilci liste, je prof. Ivan Peterlin, znan in priljubljen med našimi športniki in zavzet javni delavec. Na listi Slovenske skupnosti je bil izvoljen že na prejšnjih pokrajinskih volitvah kot »neodvisen«, vendar je le malo časa zasedal mesto svetovalca, ker je bilo pokrajinskemu svetu usojeno le kratko življenje. Prof. Peterlinu smo postavili nekaj vprašanj v zvezi z bližnjimi volitvami in težavnim položajem, v katerem se nahaja naša manjšina.
Profesor Peterlin: kakšne možnosti imajo kandidati na listi Slovenske skupnosti in kolikšne so možnosti za uspeh slovenskih kandidatov na drugih političnih kartelih?
Odgovor na to vprašanje se mi zdi zelo težak, predvsem pa zelo tvegan.
Nobena skrivnost ni, da so se ljudje — torej volilci — pošteno naveličali neiskrenosti, nenačelnosti in iracionalnega mešetarstva italijanskega političnega razreda. Tudi naš človek živi sredi tega kaosa in tudi sam se čuti prizadetega in, do neke mere, tudi izdanega. Če bo tokrat znal zbrati v sebi toliko zrelosti, da se bo, mimo raznoraznega bombardiranja od vseh strani, znal opredeliti za svoje slovenstvo, potem nimam dvomov, da bo Prof. Ivan Peterlin
slovenski kandidat uspel. Stranka slovenske skupnosti je v tem oziru, tako glede svojega programa kot tudi s svojimi seznami kandidatov, ki so vsi Slovenci, garancija. Glede drugih list je pa vprašanje, koliko realnega programskega prostora je odmerjenega slovenski problematiki in koliko je sploh načelnosti v strankarskih izbirah v tem smislu. To analizo seveda prepuščam volilcem in samo od njih bo odvisno, kakšno bo slovensko predstavništvo v novoizvoljenih političnih forumih.
Na zadnjih volitvah ste nastopili z etiketo »neodvisen«. Kaj pa tokrat?
Poglejte: na prejšnjih volitvah sem nastopal s predznakom »neodvisen«, ker sem želel poudariti dejstvo, da sem človek, ki se s politiko (v strankarskem smislu besede) ne ukvarjam. Ko so me prosili, da bi na volitvah nastopil kot kandidat, sem to vlogo sprejel, vendar sem hotel poudariti dejstvo, da imajo volilci pred sabo nekoga, ki ni direktno zapopaden v stran-(hj) IIII*- B
Sloveniji na pot v Evropo
Pred kratkim je mlada slovenska država doživela pomemben dogodek. Sprejeta je namreč bila v prvi in najstarejši evropski politični organizem, to je v Evropski svet. Parlamentarna skupščina te ustanove, ki šteje danes nad dvajset držav — članic, je soglasno sprejela medse republiko Slovenijo. Tako sedaj v Strasbur-gu že plapola tudi slovenska zastava, ki jo je ob dviganju pozdravila slovenska himna Zdravljica. S tem je Slovenija opravila prvi izpit za vstop v širši okvir evropskih organizmov oz. v proces evropske politične integracija
Evropski svet je namreč prva uradna meddržavna ustanova v zahodni Evropi, ki je nastala že v prvem desetletju ob koncu druge svetovne vojne. Ta združuje celo vrsto držav, od velikih, kot so Francija ali Velika Britanija, do malih kot npr. Ciper, Malta, pa spet od skandinavskega severa do sredozemskega juga. Zadnje so pristopile Poljska, Mad-
žarska in Češkoslovaška (slednjo morajo sedaj ponovno sprejemati kot Češko oz. Slovaško). Od držav nekdanje Jugoslavije pa je Slovenija pravzaprav prva, kar pomeni veliko priznanje za njen demokratični razvoj in ugled. Hrvatska še ni sprejeta, saj so še razni zadržki, ki to ovirajo. Skupno s Slovenijo sta bili sprejeti tudi Litva in Estonija.
Kaj pravzaprav pomeni članstvo v taki mednarodni organizaciji? Če bi hoteli lapidarno odgovoriti, bi lahko rekli veliko in obenem malo. Veliko, ker gre za enakovredno članstvo z drugimi demokratičnimi državami stare celine, ki že vsa povojna leta iščejo skupen jezik za ovrednotenje splošno človeških idealov in njih uveljavitev. Gre torej predvsem za neko moralno priznanje državi, ki s tem stopa na pot moderne Evrope. Malo pa, ker Evropski svet nima kake večje politične teže in vloge, ne more se meriti z obrambno Zahodno evropsko zvezo (UEO) ali
s politično Evropsko gospodarsko skupnostjo (EGS) dvanajsterice, ki ima poleg vlade (komisije) še neposredno izvoljen evropski parlament. Parlamentarno skupščino Evropskega sveta pa sestavljajo od posameznih državnih parlamentov izvoljeni predstavniki.
Zamejski Slovenci toplo pozdravljamo vstop Slovenije v Evropski svet. Še posebej, ker tudi sami že leta sodelujemo pri gradnji nove Evrope in tudi pri volitvah v evropski parlament (prihodnje bodo drugo leto). Četudi nam do sedaj še ni uspelo poslati slovenskega manjšinskega predstavnika v Strasburg oz. v Bruselj, pa smo že tako ali drugače prav na teh mestih iznesli svoj glas in tudi slovensko besedo kot prvi Slovenci sploh! Zato smo prepričani, da je sedanji vstop slovenske republike v ta evropski organizem lahko glasnik in znanilec novih časov za vse Slovence — v matični domovini in v zamejstvu!	a.b.
RADIO TRST A
1
»Z glasovi podprimo našo identiteto«
■ ČETRTEK, 20. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Obtoženci 2. tržaškega procesa; 10.00 Poročila; 11.30 Ivan Cankar: Podobe iz sanj; 12.00 Moja srečanja z ljudmi v stiski. Pripravlja Janko Bohak; 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 15.30 Mladi val;
17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba: Naša pesem 92; 18.00 Četrtkova srečanja: »Vaš Pepi in papači«, prof. Kosovel piše iz zapora.
■ PETEK, 21. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Okno na Arbat. Pripravila Martina Kafol; 9.00 Literarni utrinek. Napisal Jakob Renko; 10.00 Poročila; 11.30 Ivan Cankar: Podobe iz sanj; 12.00 Alpe-Jadran; 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.30 Iz preteklosti v sedanjost. Pripravila Vlado Klemše;
14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 »Barvna šahovnica«; 14.30 Od Milj do Devina; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba.
■ SOBOTA, 22. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Kulturni dogodki; 9.00 Bučanje himalajskih hudournikov; 10.00 Poročila; 10.10 Koncert v gledališču Miela v Trstu; 11.30 Ivan Cankar: Podobe iz sanj;
12.00 Ta rozajanski glas — Oddaja iz Rezije; 12.45 Glasnik Kanalske doline; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Nediški zvon; 15.00 Ciril Zlobec: »Italijanska srečanja slovenskega pesnika«; 16.00 Šaljivo — resno; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba; 18.00 Mala scena: »Ob srebrni reki«. Izbor izseljeniške proze (Zora Tavčar).
■ NEDELJA, 23. maja, ob: 8.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.30 Kmetijski tednik;
9.00 Sv. maša iz župnijske cerkve v Rojanu; 9.45 Pregled slovenskega tiska v Italiji; 10.00 Mladinski oder. Zlata Jurin: »V rekordnem času okoli sveta«; 11.45 Vera in naš čas; 12.00 Narodnostni trenutek Slovencev; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Mala scena: »Ob srebrni reki«. Izbor izseljeniške proze (Zora Tavčar); 15.30 Krajevne stvarnosti; 17.00 Šport in glasba.
■ PONEDELJEK, 24. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila; 8.10 Jugoslavija po letu 1945; 8.5515 minut z...; 9.10 »Ljubi... ne ljubi«. Piše Mirna Kapelj;
10.00 Poročila; 11.30 Ivan Cankar: Podobe iz sanj; 12.00 Kamen in sonce (egiptovski dnevnik); 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Gospodarska problematika; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Glasbene pravljice; 15.10 Nikoli ni prepozno za učenje; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba.
■ TOREK, 25. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Zvočna ropotarnica, glasovi in zanimivosti iz radijskega arhiva; 10.00 Poročila; 11.30 Rado Murnik: »Vesele iz mojega dnevnika«; 12.00 Nepoznani planet Zemlja; 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Glasba po željah; 14.00 Poročila in deželna kronika; 16.00 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Ljubljanski madrigalisti; vodi Matjaž Šček; 18.00 Aleksij Pregare: »Črni galebi«.
■ SREDA, 26. maja, ob: 7.00 Jutranji radijski dnevnik; 8.00 Poročila in deželna kronika; 8.10 Narodnostni trenutek Slovencev; 10.00 Poročila; 11.30 Rado Murnik: »Vesele iz mojega dnevnika«; 12.00 Male skrbi — veliko veselje; 12.40 Primorska poje; 13.00 Opoldanski radijski dnevnik; 13.20 Na goriškem valu; 14.00 Poročila in deželna kronika; 14.10 Na goriškem valu; 15.30 Mladi val; 17.00 Poročila in kulturna kronika; 17.10 Mi in glasba.
4IIII D
karskih strukturah, da sem pač eden iz »baze«.
Moram poudariti, da sem bil zelo počaščen in zadovoljen, ko me je vodstvo stranke ponovno zaprosilo, da bi tudi na teh volitvah nastopal kot kandidat, celo kot nosilec liste! Po daljšem oklevanju sem kandidaturo sprejel, tokrat brez »predznaka«, saj smatram, da me ljudje dobro poznajo in vedo, kako razmišljam: pri srcu mi je samo osnovno načelo strankinega programa, to pa je brezkompromisni boj za naše preživetje.
V resnici je danes naša politična prisotnost v velikem dvomu: se po vašem ljudje zavedajo te velike nevarnosti?
Prepričan sem, da se! Ob vsaki preteči nevarnosti je naš človek vedno znal pokazati zobe in vedno je znal pokazati veliko zmožnost racionalnega razmišljanja. Nimam dvomov, da bodo tokrat Slovenci ovrgli ideološka prepričanja in se zavzeli za drugo blaginjo, to je za slovenstvo. Ne morem verjeti, da bi naš človek dopustil, da ga tržaški iredentizem pomendra in definitivno spravi v geto.
Čeprav za kratek čas (kaj kmalu je nastopila komisarska uprava) ste si že nadeli obleko pokrajinskega svetovalca. Na katere težave ste naleteli in, ali se vam zdi, da lahko slovenski predstavnik sploh kaj doseže?
Moja prva izkušnja, pa čeprav kratka, je bila izredno intenzivna, bogata, vendar po svoje travmatična. Soočati sem se moral s svetom, ki mi je bil tuj, ki je prežet z neiskrenostjo kjer je človeško dostojanstvo bolj postranskega pomena. To je svet, kjer moraš veliko govoriti in paziti, da bolj malo poveš. To je svet svojevrstnih človeških dinamik, kjer se spletajo dokaj čudna oportunistična prijateljstva.
Z novo zakonodajo je, s tega vidika, marsikaj odpravljeno. Glede drugega dela vprašanja, pa mislim to-le: noben italijanski politik, pa naj bo
Recipročnost
-tim O
jo z demokratično in pluralistično politično ureditvijo povsem enakopraven dejavnik tudi na gospodarskem in družbenem področju, kar Slovenci v Italiji iskreno in brez pridržkov samo pozdravljamo in podpiramo.
Še nekaj bi pristavili: kot smo pisali v prejšnji številki, so misovci prelepili slovenski krajevni napis pred vhodom v Devin, konec prejšnjega tedna pa se je njihov tržaški prvak »proslavil« z izzivalno akcijo v Piranu, kjer je trosil letake izrazito iredentistične vsebine. V obeh primerih policija, vsaj kolikor nam je znano, ni ničesar ukrenila, četudi je šlo za očitna kazniva dejanja. Recipročnost tudi v tem?
prežet še s tako veliko in iskreno demokratičnostjo, ne more nadomestiti slovenskega predstavnika v kakršnemkoli izvoljenem političnem telesu. Nekaj je biti Slovenec, slovensko čutiti, usmerjati svoje energije izključno v delo za slovenske interese in nekaj povsem drugega je biti Italijan, pa čeprav prijateljsko razpoložen in odprt do slovenske problematike. Že sama prisotnost slovenskega predstavnika pomeni stalno opozarjanje, da na teh tleh živimo tudi mi!
Kaj bi ob tej priložnosti želeli reči svojim volilcem in mogoče tudi tistim, ki niso doslej še nikoli glasovali za Slovensko skupnost?
Vsem — tako enim kot drugim — bi rad veliko povedal, pa mi prostorska stiska ne dopušča, da bi se lahko v tem oziru besedno razigral. Svojo misel bom zato skušal strniti v nekaj stavkov.
Prag gotovo je nastopil trenutek, ko Slovenci ne moremo več skrivati glave nojevsko v pesek: svojo usodo imamo sami v rokah. Glasujmo strnjeno, ideološko neopredeljeno, glasujmo predvsem SLOVENSKO. Naj postane Slovenska skupnost s svojimi izvoljenimi predstavniki trdna opora našemu slovenstvu in barikada pred nacionalističnimi pretenzijami tržaške desnice, ki se nevarno širi in oplaja tudi tiste politične sile, ki so nam bile še do nedavnega, očividno zgolj navidezno, prijateljsko naklonjene.
Odprimo oči in z glasom podprimo našo slovensko identiteto!
Slovenska skupnost je izrazila zadovoljstvo nad sprejemom Slovenije v Svet Evrope. V njenem imenu je deželni tajnik Ivo Jevnikar v pismu zunanjemu ministru Lojzetu Peterletu zapisal, da čestita tako njemu kot »vsem Slovencem dobre volje«. Čeprav so se slišale še kake pripombe kakega italijanskega predstavnika na račun manjšinske politike v Sloveniji, je še zapisano v omenjenem pismu, je soglasna odobritev predloga o vstopu Slovenije zanjo zadostno spričevalo o spoštovanju človekovih pravic, obenem pa odgovor na kritike, ki prihajajo z »neprave prižnice«, kot bi lahko rekli z italijanskim pregovorom.
Zdaj, ko ima Slovenija enakopraven glas v tako pomembni evropski zvezi, si želimo še novih korakov za zavarovanje temeljnih interesov slovenske manjšine, pravi nadalje Slovenska skupnost v pismu ministru Peterletu. Pri tem posebej podčrtuje pomen zajamčenega zastopstva manjšine v vseh voljenih predstavniških telesih.
Manjšinska problematika le bežno omenjena
Ministrski predsednik Ciam-pi je v odgovoru na posege o zaupnici novi vladi v senatu končno le omenil manjšinsko problematiko. To pa je storil dokaj medlo in neobvezujoče, meni deželno tajništvo Slovenske skupnosti. Odzval se je na posege poslancev in senatorjev manjšinskih strank Union Valdotaine in Siidtiroler Volkspartei Caverija, Dujanyja, Ebnerja in Ferrarija. Vsi štirje so z velikim občutkom za solidarnost med manjšinami, ki izvira tudi iz dolgoletnega sodelovanja s Slovensko skupnostjo, izrecno omenili tudi našo problematiko: zaščitni zakon, na katerega čakamo, in zahtevo po zajamčenem zastopstvu v predstavniških telesih spričo reform, ki ogrožajo zastopstvo manjšin in še zlasti Slovenske skupnosti v našem deželnem svetu.
Deželni tajnik Ssk Ivo Jevnikar se je omenjenim parlamentarcem toplo zahvalil, obenem pa izrazil začudenje, ker nihče izmed številnih govornikov vsedržavnih strank ni imel za potrebno, da bi se dotaknil vprašanja slovenske in ostalih manjšin. To velja za vladne stranke, za opozicijo in za tiste, ki so tokrat »obviseli« nekje na sredi.
Ker pa je Ciampi obljubil, da se bo razprava o posameznih vprašanjih nadaljevala še v komisijah, je Slovenska skupnost naslovila posebni spomenici še na ministra za institucionalne reforme Elio in na zunanjega ministra Andreatto. Obema je poslala v vednost spomenico o zaščitnem zakonu in volilnih reformah, ki jo je Ssk dostavila Ciampiju 30. aprila. Andreatto pa je slovenska stranka spomnila še na neizpolnjeno obvezo ministra Colomba, ki je 24. novembra obljubil sprejem tudi slovenske stranke v sklopu priprav na pogajanja s Slovenijo, medtem ko so njegovi pogajalci 25. marca obljubili slovenskim sogovornikom, da bodo sprejeli skupno slovensko zastopstvo. Obe obljubi sta še neizpolnjeni.
* * *
Zahvala ministra Paladina
Novi minister za stike z Evropsko skupnostjo in za deželna vprašanja, Tržačan prof. Livio Paladin se je z brzojavko zahvalil deželnemu tajniku Slovenske skupnosti Ivu Jevni-karju za prijazna voščila ob nastopu odgovorne službe.
Skupno s četitkami je SSk naslovila na ministra prošnjo, da bi se zavzel za pravičen zaščitni zakon in za volilno reformo, ki naj upošteva upravičeno zahtevo po zajamčenem zastopstvu manjšin.
Sloveniji se obetajo vroči politični meseci
Slovenija je z lanskoletnimi političnimi volitvami končno dobila parlament, ki ga lahko primerjamo s parlamentarnimi institucijami v razvitih evropskih državah, tudi tistih, ki imajo na tem področju dolgoletno izkušnjo in tradicijo. Slovenska ustava sicer dosledno ločuje zakonodajno, izvršno in sodno oblast, problem pa je v tem, da še niso v celoti izdelani izvedbeni zakoni, skladno z ustavnimi principi, kar nemalokrat povzroča zmedo in nesporazume.
Aktualno postaja tudi vprašanje lokalne samouprave, saj zakonski osnutek predvideva namesto dosedanjih šestdesetih več kot 200 ozemeljsko manjših občin v skladu z normativi in smernicami Evropske skupnosti. Zlasti iz obrobnih predelov Slovenije pa prihajajo kritike na račun tistega ustavnega člena, ki govori o tem, da se posamične občine lahko združujejo v večje teritorialne skupnosti, vendar ni natančno določeno, na kakšen način bo prišlo do teh skupnosti in kakšne bodo njihove pristojnosti. Kot že rečeno, bodo na novo nastale slovenske občine manjše po obsegu v primerjavi z današnjimi, prav zaradi tega pa je slišati odločne zahteve, da je potrebno ustanoviti tudi samoupravno vodene lokalne skupnosti, ki naj bi bile vmesni člen med občinami in državo. Gre pravzaprav za oživitev ozemeljsko in tudi gospodarsko zaokroženih pokrajin oz. okrajev, ki so tudi v povojni Sloveniji že obstajali, vendar so bili pred več kot četrt stoletja ukinjeni, ko so nastale tim. komune v skladu s Kardeljevo koncepcijo lokalne samouprave. V posamičnih vaseh in mestih so bile ustanovljene krajevne skupnosti, a se je njihova učinkovitost zlasti v zadnjem obdobju zelo zmanjšala, saj te skupnosti nimajo lastnih finančnih virov in tudi njihove pristojnosti so zelo majhne. Nova zakonodaja o lokalni samoupravi bo mogoče sprejeta še to leto, tako da drugo leto lahko pričakujemo volitve v občinske svete.
Naslednja vroča tema, o kateri je govor zlasti v političnih in časnikarskih krogih, je problem privatizacije oz. lastninjenja dosedanjega družbenega premoženja. Dejstvo je, da je lanskoletni zakon o privatizaciji bil sprejet prepozno, saj so se vodilni gospodarski krogi pridno posluževali še veljavnih členov zakona o privatizaciji iz časa Markovičeve vlade v Beogradu. Ta način lastninjenja je potekal v grobem takole: vodilni v prvotnih družbenih podjetjih so le-te razdelili na več manjših delniških družb, ki so delovale vzpo-
redno ob matičnih podjetjih in celo z enakimi posli. Nekdanja družbena podjetja so zaradi tega začela propadati, hkrati pa je njihov kapital pričel odtekati v nova manjša podjetja s prevladujočim zasebnim kapitalom. Teoretično so delnice v novih podjetjih lahko nakupovali vsi zaposleni, a glede na nesorazmerja v plačah so večino delnic lahko odkupili prav vodilni, saj si navadni delavci zaradi nizkih plač tega niso mogli privoščiti. Služba družbenega knjigovodstva, ki v Sloveniji izvaja finančne inšpekcije, napoveduje revizijo teh operacij tudi za nazaj, vendar je vprašanje, v kakšni meri bo v tem tudi uspela, saj je teh primerov toliko, da bo razčiščevanje terjalo precej časa.
Vsa ta vprašanja se na izrazit način odražajo v najnovejši aferi, ki je dobila ime HIT-VIS. Gre, kot je znano, za poslovanje novogoriškega podjetja HIT, ki se ukvarja predvsem z igralništvom, hotelskimi uslugami in turizmom. Glavnina delovanja sta zlasti igralnici v Novi Gorici in Tolminu, vodstvo HIT-a pa ne skriva, da namerava igralniški in zabaviščni program še razširiti, in to ne le v Novi Gorici, marveč tudi drugod po Sloveniji in v tujini. Poslanec Slovenske ljudske stranke in tudi njen predsednik Marjan Podobnik je kljub zaupnosti dokumentov obvestil javnost o nepravilnostih oz. nezakonitostih v HIT-u, kar je povzročilo pravi potres v
slovenskem političnem življenju. Dosedanji šef VIS-a (Varnostno informativna služba) dr. Miha Brejc je namreč z zamudo predal 1500 strani dolg sveženj dokumentov komisiji državnega zbora, ki je odgovorna za nadzor varnostnih in informativnih služb. Še vedno namreč ni razčiščeno vprašanje, kakšni so bili v preteklosti, še v nekdanji Jugoslaviji, odnosi z nekdanjo službo državne varnosti, ki naj bi bila domnevno financirana od igralnic. Na drugi strani pa je pomembno dejstvo, da je naslednica nekdanje službe državne varnosti, tj. VIS (Varnostno informativna služba) že pred poldrugim letom pričela nadzorovati delovanje novogoriške igralnice in tako je nastal omenjeni 1500 strani obsegajoč dosje.
Parlamentarna komisija za nadzor VIS-a pospešeno nadaljuje z delom in vabi na zaslišanje različne osebe, ki so povezane s to afero, pri kateri gre v glavnem za moralno in zakonsko sporen način lastninjenja oz. privatizacije.
Celotna afera dokazuje, da je tudi v Sloveniji, podobno kot v Italiji, potrebna moralna obnova v političnih in gospodarskih krogih, kajti v nasprotnem primeru se zna zgoditi, da bodo politične odločitve preveč odvisne od interesov neformalnih skupin, ki razpolagajo s kapitalom in hkrati zavirajo proces lastninjenja na pravični osnovi.	,	,,	,
Marko Vuk
Slovenska kultura se je predstavila na Dunaju
Založbi Styria iz Gradca in Mohorjeve družbe iz Celovca sta 29. aprila v dunajskem klubu Stephansplatz predstavili dve novosti, nemški izdaji proznih del Žarka Petana. Navzoči slovenski avtor je bral aforizme, igralec Johannes Pump pa odlomke iz Petanove spominske proze »Vergangen-heit« (Preteklost) pa tudi iz »socialistične operete« Sijajno življenje Josipa B. Tita z zaključno sceno, v kateri smrt jugoslovanskemu voditelju, ki ga muči skrb za lepo obleko za onostranstvo, odgovori, da tam ne potrebuje ne maršalske uniforme in ne fraka, ker mu je namenjena nevidnost brez občinstva. Dunajsko gledališče Akzent ima na sporedu tudi uprizoritev dvojezične Petanove burleske »Don Juan in Leporella«, ki je doživela premiero lanskega novembra v Mestnem gledališču ljubljanskem. Posebnost te igre o navideznem večnem ljubimcu je v tem, da don Juan nastopa v nemščini, njegova služabnica in ljubica Leporella pa v slovenščini. Dobro jo je upodobila Stanislava Boni-segna, medtem ko je onemogli don Juan Johannes Pump. Predstavo na
Dunaju so zaradi praznikov odložili na jesen.
V dvorani dunajskega Filmcasina pa se je 30. aprila začela štirinajstdnevna retrospektiva filmske umetnosti iz nekdanje Jugoslavije. Pod nekoliko grotesknim naslovom »Slovo od Jugoslavije — Sence in luči plešejo smrt« so na ogled filmi iz vseh nekdanjih jugoslovanskih republik. Srbski črni val, kritični filmi iz Bosne, Makedonije, Hrvaške in drugod so že pred dobrim desetletjem opozarjali na nevarne razpoke v tedanji jugoslovanski družbi. Na dunajski retrospektivi bodo predstavili tudi slovenske filme »Ljubezen« režiserja Raika Ran-fla, »Moj ata, socialistični kulak« Matjaža Klopčiča, »Rdeči boogie ali kaj ti je deklica?« Karpe Godina in »Ovni in mamuti« Filipa Robarja-Dobrfna. Pregledi slovenskega filma skoraj istočasno potekajo v Gradcu in Celovcu, delno v Linzu in Innsbrucku. To je lep uspeh, saj je slovenski film iz različnih razlogov pa tudi zaradi predsodkov v Evropi malo znan.
Lev Detela
Pismo uredništvu
Vzroki naše nesloge
Vsepovsod se vrstijo politične okrogle mize, konference in debate. Iz tolikih izrečenih besed je mogoče razbrati čisto in jasno željo ljudi po enotnem slovenskem političnem nastopu in premostitvi ovir, ki preprečujejo, da bi ob tega prišlo. Vse drugo je samo premikanje zraka.
Kar sledi ni nič novega, samo kratka osvežitev spomina. Najprej moramo vedeti, zakaj nismo do zdaj bili enotni, zakaj nismo znali ali hoteli imeti močno narod-no-obrambno stranko, kot jo imajo druge manjšine v Italiji in drugod po Evropi, šele potem nam bo vse drugo takoj jasno.
Iluzorno in naivno je iskati slovensko enotnost pri levih italijanskih strankah, ker prav tam izvira vsa naša razcepljenost. Italijanska levica se je namreč, v teku svoje razmeroma kratke zgodovine, že trikrat delila: prvič v začetku dvajsetih let, drugič v naših krajih leta 1948 in tretjič leta 1992, to se pravi prejšnje leto.
Slovencem, kot zvestim tradicionalnim volilcem levice, nesposobnim neke radikalne spremembe, je bil in je, v vsaki taki ločitvi, razkol zagotovljen. Italijanska levica tega ne dela nalašč, ločuje se zaradi svojih notranjih ideoloških in drugih razlogov, škoda za enotnost Slovencev pa ni nič manjša.
Slovenci v Italiji so volili levo najprej iz strahu pred iredentizmom, nato iz strahu pred fašizmom, ki je njegov dedič in zaradi svoje pripadnosti, na splošno govorjeno, revnejšemu sloju prebivalstva. Po vojni, po zmagi nad fašizmom, so volili še vedno levo, ne iz strahu, temveč zaradi grobe, a zelo učinkovite propagande KP1 in še drugih levih strank, ki so hote enačile besedi nacionalizem in nacionalnost. Kot alternativo so zagovarjale in ponujale intemacionalizem.
Med našimi preprostimi ljudmi, ki si s temi besednimi odtenki niso nikoli belili glave, je bil uspeh take propagande dosežen na relativno lahek način. Torej, glavni vzrok naše neenotnosti je nevzgajanje ljudi v narodni zavesti.
Vsakič, ko se je levica cepila, so seveda nastajale nove stranke ali se je del starih strank prenavljal. Nastajali so novi voditelji v vsedržavnem in krajevnem merilu in tudi novi voditelji slovenskih komponent teh strank. Rezultat tega je, da smo v današnjem času razdeljeni na štiri dele, kot prerezano jabolko.
Prav ti, zadnje omenjeni voditelji, so danes glavna ovira za združitev Slovencev v močno politično enoto. Branijo se združitve, kolikor morejo, ker jim nihče ne more jamčiti za enak položaj, ko bi jutri, znotraj slovenske manjšine, nastale čisto drugačne razmere. Ne gre tukaj za denar, saj so ti »leaderji« že vsi pri kruhu, problem predstavljata položaj in stol, na katerem sedijo. Človeka pač ne plačamo samo z denarjem.
Dokler bodo ti gospodje dobivali podporo v svojih osebnih ambicijah (kajti po padcu ideologije je ostala samo še osebna ambicija), z združitvijo z vrha, od zgoraj, ne bo nič.
Ostati morajo generali brez vojske, kot se temu reče. Šele tedaj bodo spoznali, da ljudje mislijo zares.
Aleksander Furlan
Dr. JosipMal
ZGODOVINA
SLOVENSKEGA
1
Dragocen ponatis »Zgodovine slovenskega naroda«
V Društvu slovenskih izobražencev so v ponedeljek, 17. maja, predstavili ponatis knjige. »Zgodovina slovenska naroda«, kije izšla na začetku tega stoletja od leta 1910 do 1939 in ki sta jo napisala Josip Gruden in Josip Mal, prvi po izobrazbi teolog, drugi pa zgodovinar. To pomembno in dragoceno delo je izdala celjska Mo-
Predstavitev publikacije o Zakonu o Krasu
V Bazovici je v nedeljo, 16. t.m., potekala predstavitev knjige o zakonu št. 16. iz leta 1992, znanega pod imenom zakon o Krasu. Delo so predstavili deželni tajnik Slovenske skupnosti Ivo Jevnikar, pokrajinski tajnik Martin Brecelj ter strankina kandidata na bližnjih volitvah Alojz Debeliš in Peter Močnik. Gre za zelo koristen priročnik, ki poleg zakona samega vsebuje tudi razne druge dokumente. Knjigo je izdal Krožek za socialna in družbena vprašanja Virgil Šček iz Trsta, sestavil pa jo je nekdanji poslanec Ssk v deželnem svetu Bojan Brezigar.
Predstavniki Slovenske skupnosti so na srečanju predvsem poudarili, da so deželni odbor, tržaška občina, Kraška gorska skupnost, center za znanstvene in tehnološke razikave ter druge krajevne ustanove in slovenske organizacije podpisale sporazum o tako imenovanih protivrednostih, ki naj bi omogočile razvoj Krasa in zaščito naravnega okolja po gradnji ogromnega znanstvenega objekta — sinhrotrona. Jevnikar in Brecelj sta tudi opozorila na zamude pri uresničitvi deželnega zakona, ki bi lahko dejansko povzročile izgubo milijarde in pol lir, to je zneska, ki naj bi bil nakazan za leto 1992.
Aretiran odbornik tržaške občine
Po nalogu milanskih preiskovalnih sodnikov so finančni stražniki v torek, 18. t.m., v Trstu aretirali občinskega odbornika Alessandra Perel-lija, še pred kratkim pokrajinskega tajnika socialistične stranke v Trstu. Odpeljali so ga na zaslišanje v Milan. Perelli je star 43 let in je sin generala italijanske vojske. Bil je tudi predsednik družbe Finporto; obtožen je, da je lani prejel večjo vsoto denarja od družbe, ki sodi v sklop holdinga FIAT. S tem denarjem naj bi financiral lansko volilno kampanjo za občinske volitve. Njegova aretacija je v mestu povzročila veliko senzacijo.
Naslovna stran »Zgodovine slovenskega naroda«
horjeva družba od 140-letnici svojega nastanka. Delo sta v DSI predstavila dr. France M. Dolinar in inž. Janez Jeromen, ravnatelj založbe.
Dr. Dolinar je povedal nekaj pomembnih podatkov o »Zgodovini slovenska naroda« in njenih avtorjih. Knjiga obsega obdobje od starega veka pa vse do začetka našega stoletja. Od časa francoske revolucije dalje je našo zgodovino napisal Josip Mal, prejšnje obdobje pa je v celoti raziskal Gruden. Delo je izšlo v dveh knjigah in vsaka šteje več kot 1.000 strani. Spremno besedo sta k reprintu dela napisala Vasilij Melik in Bogo Grafenauer. Oba poudarjata pomen tega ponatisa. Melik je o knjigi napisal naslednje: »Dobro izbrana temeljna zasnova, poljudnost pripovedovanja, ki je že med izhajanjem vabila k branju, prijetna obsežnost, široko prikazovanje vsakdanjega življenja in njegovih raznoterih strani, mnogoštevilne malenkosti in drobni dogodki, ki živo približujejo čas in razmere, vse to in še kaj drugega je vzrok, da ohranja Grudnova in Malova Zgodovina slovenskega naroda kljub zobu časa očarljivo svežost in vabljivost...«
Ob koncu je spregovoril tudi ravnatelj celjske MD Jeromen, ki je predvsem dejal, da je knjiga vzbudila veliko zanimanje med bralci in da je kmalu po izidu že skoraj pošla.
Ssk o odstopu odbornika Corigliana
Od sekcije Ssk iz občine Devin-Nabrežina smo prejeli naslednje tiskovno poročilo.	j
Odbornik devinsko-nabrežinske občine socialist Corigliano je odstopil, ker ni zadovoljen z delovanjem Cal-dijevega odbora.
Slovenska skupnost se še vedno čuti vezana na upravno-politični sporazum, ki ga je bila sklenila s KD in PSI, in izjavlja, da ne misli narediti nobenega političnega koraka do izteka bližnjih upravnih in deželnih volitev. Sicer pa je Ssk kot prva zahtevala politično razčiščenje in morebitno razširitev občinske večine na vse demokratične sile. To bi se bilo moralo zgoditi v samem občinskem svetu, kot to predvideva zakon 142, vendar tak postopek na žalost ni bil deležen iskrenega pristopa vseh občinskih svetovalcev. Nekateri so raje s predvolilnimi gestami zapustili »potapljajočo se barko« — s katero v resnici nihče ni popolnoma zadovoljen — in tako prepustili vse odgovornosti bivšim kolegom in tovarišem.
* * *
TAR zavrnil priziv
Deželno upravno sodišče (TAR) je zavrnilo priziv proti razdelitvi volilnih okrožij v tržaški pokrajini, ki ga je v imenu tajnikov sekcij Slovenske skupnosti iz okoliških občin vložil odvetnik Peter Močnik. Če bi bil priziv sprejet, bi prišlo do odložitve volitev. Dr. Močnik je v prizivu opozoril, da je dekret vladnega komisarja Palamara iz leta 1951, ki velja še danes in ki omogoča, da je v tržaški občini izvoljenih kar 22 pokrajinskih svetovalcev, v okoliških občinah pa le 3, protiustaven.
V drugih pokrajinah po vsej Italiji je razdelitev volilnih okrožij bistveno drugačna in pravičnejša. Pala-marov dekret je nastal iz ideoloških razlogov v obdobju hladne vojne, danes pa je povsem neupravičen, je med drugim poudaril Peter Močnik. Sodišče pa je odločilo drugače in zavrnilo zahtevo, da bi suspendiralo veljavnost okrožnice nekdanjega vladnega komisarja Palamare.
Kandidati	Ssk	za	po
TRST	GORICA
V Palače hotelu v Gorici so v četrtek, 13. maja, predstavili kandidatno listo Slovenske skupnosti za bližnje pokrajinske volitve. Na sliki (foto S. Reporta-ge) so z desne: Damijan Terpin, Štefan Bukovec in Hadrijan Corsi
Ivan Peterlin	Sergij Petaros	Damijan Terpin	Lucija De Lorenzo
Zorko Harej	Alojz Debeliš	Matjaž Terčič	Emil Visintin
Jelka Daneu Cvelbar	Josip Gerdol	Stanko Prinčič	Danila Milič Bagon
Magda Jevnikar Zupančič Samo Kokorovec		Ivan Vogrič	Bruna Visintin Zulian
Antek Terčon	Lučka Peterlin Susič	Aleš Figelj	Aleksij Sobani
Marjana Oppelt	Bogdan Kralj	Bernard Spazzapan	Gabrijel Figelj
Tomaž Simčič	Rafko Dolhar	Matjaž Terčič	Jerica Koren Humar
Marij Maver	Peter Močnik	Andrej Bratuž	Karel Mucci
Diomira Fabjan Bajc	Alojz Tul	Marilka Koršič Čotar	Mirko Spazzapan
Robert Petaros	Maja Lapornik Pelikan	Božidar Tabaj	Marko Braini
Janko Ban	Danilo Savron	Franka Žgavec	Jurij Hlede
Dalka Sturman	Josip Pečenko	David Grinovero	
Ana Batagelj Slobec		Mirjam Dorni Hlede	
Slovenska skupnost je 10. maja na svojem Tržaškem sedežu v Ulici Machiavelli predstavila kandidate za letošnje pokrajinske volitve. Na sliki so (z leve) Ivo Jevnikar, Zorko Harej, Martin Brecelj, Joži Peterlin, Rafko Dolhar, Sergij Petaros in Darko Bradassi	(foto	D.	Križmančič)
Ogorčenje zaradi odloka šolskega ministrstva
»Rim ne upošteva	ma
Slovenski dijaki so s protestnim zborovanjem dokazali svoje odločno nasprotovanje dekretu za združitev šol	(foto	S.	Reportage)
Vse zamejstvo in še posebno Goriško je prejšnji teden zelo presenetila vest, ki je prišla iz Rima. Odlok šolskega ministrstva namreč slovensko učiteljišče oziroma pedagoški licej Simon Gregorčič že s prihodnjim šolskim letom 1993/94 priključuje klasičnemu liceju Primož Trubar. Odlok spada v sklop tako imenovane racionalizacije šolskega sistema v Italiji, kar preprosto povedano pomeni, da se nekatere šole ukinejo ali pa združijo z drugimi. Odlok bo začel veljati takoj in bo tako pomenil za slovensko narod-
Brzojavka deželnega tajnika Ssk Jevnikarja
Slovenska skupnost je z brzojavko šolski ministrici Rosi Russo Jervo-Uno odločno protestirala proti sklepu o priključitvi goriškega učiteljišča Simon Gregorčič klasičnemu liceju Primož Trubar. Deželni tajnik Ivo Jev-nikar je poudaril, da gre za šoli povsem različne vrste, bistveno pa je vprašanje, da ima slovenska manjšina pravico do neokrnjenega, celovitega šolskega sistema. Poseg, kakršnega nakazujejo v Rimu, je povsem nerazumljiv in nesprejemljiv, zato bi ga morali preklicati.
Vest o združevanju šol v Gorici je t«ko zasenčila zadoščenje ob nedavni vesti iz Rima, da šolsko ministrstvo ne bo združilo tržaških srednjih šol Erjavec in Cankar ter Levstik in Kosovel, kot je to predlagalo tržaško šolsko skrbništvo. Slovenska skupnost je proti taki»racionalizaciji« večkrat protestirala, med drugim z daljšo spomenico ministrici Rosi Russo jervolino 2. marca. Za pozitivno rešitev tržaškega problema se ji je tajnik SSk Jev-nikar zahvalil, pri tem pa poudaril, d« je goriški primer podoben in bi to-rej terjal pravično rešitev.
no skupnost na Goriškem izgubo enega ravnateljstva, tajništva, dejansko izgubo ene šole.
Slovenski šolski sindakat je že pripravil pritožbo, ki so jo poslali v Rim, zanimivo pa je tudi, da je na goriškem šolskem skrbništvu veliko nezadovoljstva s tem odlokom. Vsi prizadeti predvsem ugotavljajo, da ta odlok rimskega šolskega ministrstva ne kaže nobenega razumevanja za specifiko šol s slovenskim učnim jezikom v Italiji in tudi za slovensko manjšino se ne zmeni. Zaradi tega je slovenski šolski sindikat pripravil veliko stavko vseh slovenskih šol in tudi vrtcev, ki je bila v Gorici v četrtek, 13. maja. Dijaki obeh omenjenih šol pa so začeli s stavko že dan prej, ker so hoteli tako pokazati na nevarnost zapiranja in ukinjanja slovenskih šol, ki lahko ogrozi vso slovensko skupnost v Italiji. Na svoje protestne letake so tudi zapisali, da se tako dejansko škoduje celotni slovenski manjšini v Italiji. Stavke so se udeležili vsi slovenski šolniki in tudi dijaki, ki so se zbrali pred slovenskim šolskim centrom v Gorici, kjer so prebrali protestno pismo, katerega so poslali vsem odgovornim v Italiji.
Pred množico dijakov je spregovoril vodja sindikata slovenskih šolnikov prof. Leopold Devetak, ki je predvsem poudaril, da je ravnanje ministrstva za šolstvo iz Rima nedopustno, saj ne upošteva nobene specifičnosti slovenske manjšine v Italiji in tudi bogate zgodovine učiteljišča Simon Gregorčič ne. Učiteljišče s slovenskim jezikom je bilo namreč v Gorici ustanovljeno že pred prvo svetovno vojno in ima tako zelo dolgo in bogato tradicijo. Ministrski odlok, ki naj bi združil obe omenjeni šoli in tako dejansko ukinil učiteljišče, ki bi postalo samo sekci-
ja slovenskega liceja Primož Trubar, pa ne upošteva tudi stanja slovenske manjšine v Italiji, za katero ne morejo veljati isti zakoni, kot veljajo za italijanske šole, ker bi se v tem primeru delala krivica že tako slabotni manjšini. Stavkajoči so v pismu vsem odgovornim tudi navedli še nekaj razlogov, ki zavračajo ministrski odlok o združevanju šol s slovenskim učnim jezikom, med katerimi tudi tega, da v vseh dosedanjih načrtih sploh ni bilo govora o takem početju, in tudi dejstvo, po katerem se šole s slovenskem učnim jezikom na Goriškem ne morejo obravnavati drugače kot na Tržaškem, kjer je podoben poskus združevanja šol propadel.
Pred stavkajočimi je pismo prebral prof. Marjan Vončina. Po stavki je delegacija slovenskih šolnikov v sestavi profesorjev Ivana Sirka, Leopolda Devetaka in Marjana Vončine odšla h goriškemu pokrajinskemu šolskemu skrbniku, ki je protestno pismo sprejel in zatrdil, da se bo povezal z Rimom in skušal na vsak način preprečiti veljavo odloka. Skrb vzbujajoče dejstvo pa je, da se šolske
Stranka Slovenske skupnosti izraža globoko zaskrbljenost zaradi ukrepe Ministrstva za šolstvo o priključitvi slovenskega učiteljišča »Simon Gregorčič« klasičnemu licej »Primož Trubar«.
Zaradi tega dogodka je nujno storiti vse za kar najučinkovitejši nastop manjšinskih predstavnikov pri odgovarjajočih oblasteh.
Slovenska skupnost Gorica
stavke v Gorici ni udeležil dejansko nihče od naših slovenskih politikov in tudi iz Trsta ni bilo nobene delegacije, ki bi tako gori-škim Slovencem izrazila svojo solidarnost. Sicer pa je stavkovni odbor napovedal, da se bo za obstoj učiteljišča Simon Gregorčič boril z vsemi sredstvi in napove-
Ob docela nevzdržnem ukrepu Ministrstva za šolstvo, ki želi v bistvu ukiniti slovensko učiteljišče »Simon Gregorčič« v Gorici, velja pozvati našo javnost in njene uradne predstavnike k akciji in učinkovitemu odgovoru. Le takojšen skupen in odločen nastop vseh Slovencev v Italiji bo namreč ustrezno pojasnil oblastem, da so takšne zamisli popolnoma izven du-
Protest SSŠ
Deželno vodstvo Sindikata slovenske šole je v preteklih dneh poslalo v Rim pismo, ki ga je predstavnik slovenske šole v Vsedržavnem šolskem svetu (CNPI) ravnatelj Pino Pečenko naslovil na ministra za šolstvo Roso Russo Jervolino v zvezi z ministrskim odlokom za priključitev učiteljišča Simon Gregorčič v Gorici klasičnemu liceju Primož Trubar. Pismo so prejeli tudi sen. Bratina in južnotirolski poslanec VVidmann, minister za šolstvo Republike Slovenije ter pokrajinski in deželni šolski skrbnik. Prof. Pečenko med drugim poudarja, da ekonomski razlogi ne morejo opravičevati krčenja ene osnovnih človekovih pravic do šolanja v materinem jeziku, kar med drugim določa tudi ustava. Družba, ki je pripravljena priznavati pravice samo glede na število, pa je nedemokratična, saj pomeni, da se postavlja le na stran močnejšega.
duje za konec tega tedna tudi veliko javno tribuno na to temo, datum srečanja za sedaj še ni znan, je pa gotovo, da bo. V času, ko se Slovenci v Italiji dejansko borimo za svoj obstoj, bi odprava učiteljišča Simon Gregorčič v Gorici pomenila velikansko izgubo za vse slovensko življenje v Italiji in zato samo birokratski ukrepi iz šolskega ministrstva ne morejo biti zadosten razlog za tako početje. Vemo namreč, kako težko nam je kaj novega uvesti in kako težko pridemo do kake nove pravice za našo skupnost, zato ne smemo dovoliti, da nam ukinejo slovensko učiteljišče v Gorici!
(jupa)
ie ie "k
V okviru Openskih glasbenih srečanj, ki jih prireja domače kulturno društvo Tabor, je bil v nedeljo, 16. t.m., v Prosvetnem domu na sporedu koncert štirih mladih glasbenikov. Igrali so Daniela Brussola (flavta), Irena Pahor (oboe), Peter Filipčič (čelo) in Riccardo Radiva (klavir). Kvartet je izvajal predvsem baročno glasbo.
ha novega časa, ki omogoča in zahteva ustrezno upoštevanje in obravnavanje vseh narodov ter s tem seveda tudi narodnostnih manjšin. Očitno bo pot v novo Evropo še dolga in težka, dokler pač ne bomo prav vsi ustvarili pogoje, da bo vsenarodna enakopravnost resnično zaživela.
Deželni odbor Svetovnega slovenskega kongresa
Mobilizirati vse manjšinske dejavnike
»Lepa knjiga o življenju
Pri verskem mesečniku iz Kopra »Ognjišče« so pred kratkim spet poslali na trg zelo lepo oblikovano in na pogled izredno privlačno knjižico z naslovom Na mali poti. Knjigo je napisala sveta Terezija deteta Jezusa in Liseuxa, katero je papež Pij X. imenoval največjo svetnico tega stoletja. Na zadnji strani lepega ovitka zvemo, da knjiga daje »dragocene napotke za reševanje mnogih današnjih vprašanj. Vedno bolj namreč izkušamo, da nam proizvajalna in potrošniška družba ne more prinesti pričakovane in zaželene sreče. Terezija uči, kako neomajno je mogoče zaupati v očetovsko dobroto Boga. Moč vere in trpljenje je prejemala kot preizkus svoje ljubezni in ni obupala. Terezija kaže, da gola človeškost hitro pelje v malodušnost, če ne črpa iz Boga in ne vidi njega v sočloveku.«
Prepisal sem ta citat, ker je to vse, kar bralec v tej knjigi zve o sveti Tereziji iz Liseuxa in morda je v tem pomanjkljivost knjižice, ker bi vsaj kratka biografija lahko pripomogla k temu, da bi laik kaj več zvedel o njej. Po drugi strani pa je morda prav v tem čar takih knjig, ker prinašajo samo kratke misli velikih ljudi, ki nas tako očarajo, da smo potem sami prisiljeni brskati po njihovi življenjski poti in po drugem, kar so taki sveti ljudje napisali. V tej knjigi so namreč »samo drobci za vsakdanjo rabo«, če smem tako poimenovati imenitne misli, iskre duha in globoke vere, ki jih je točno toliko, kolikor je dni v letu. Za vsak dan ena torej in to kakšna! Ker pa sem sam tak, da moram knjigo takoj dobesedno »požreti«, sem jo res prebral v enem večeru, a ni šlo gladko, ker so misli in prebliski svete Terezije iz Lisieuxa res takšne, da te dobesedno ustavijo in silijo k razmišljanju, premisleku nad dnem in tvojim tekanjem v tem nemogočem svetu, kjer ne najdeš več prostora niti zase, kaj šele za svojega bližnjega in za Boga. To je lepa knji-
ga o življenju in ljubezni, knjiga, ki se jo splača imeti pri rokah in vsake toliko prebrati kakšno misel, iskrico svete Terezije. To so taki prebliski duha, ki so kot požirek hladne in čiste gorske vode v nemogočih avgustovskih soparnih dneh, ko je življenje tako prazno, da mu niti ne veš več namena. Pa naj potegnem na dan samo en tak biserček iz knjige Na mali poti svete Terezije iz Lisieuxa, ki je v knjigi postavljena za 8. januar, izbral sem čisto naključno: »Nezaslišane praznine hrepenenja se ne da napolniti z bežnim prilizovanjem.« Lepo, ne?
Knjigo je v imenitno slovenščino spravil eden najboljših slovenskih prevajalcev, kar jih premore sedanji slovenski svet, profesor Janez Zupet (med njegovimi prevodi Pascalove Misli, Nevvman, deli Svetega pisma,
Najnovejši Galeb
Med otroke je v teh majskih dneh prišla 9. letošnja številka mesečnika za osnovno in srednješolce Galeb, ki izhaja v Trstu. Tudi tokrat je v reviji veliko branja, predvsem pravljic in pesmic domačih avtorjev in znanih mladinskih piscev iz Slovenije. Galeb je tudi izredno lepo likovno opremljen, saj izhaja v barvah in ima med sodelavci tudi sposobne in nadarjene ilustratorje.
V reviji je tudi nekaj križank (ena med temi je nagradna), Berta Golob piše tokrat v svoji jezikovni rubriki o besedah, ki izvirajo iz »srca«, Damjan Ovsec pa o zgodovini boba, najstarejše znane stročnice. Branko Lakovič je prispeval nekaj novic o športu, na zadnjih straneh pa so objavljena prispevki naših osnovnošolcev. Naslovno stran Galeba krasi živobarvna pomladna risba Ane Tine Petkovšek šentjakobske osnovne šole.
Zadnja	Primorska
Bogastvo istrskega glasbenega izročila
Ljubitelji ljudskih pesmi so imeli doslej bolj malo priložnosti, da bi se seznanili z glasbenim izročilom Istre, saj so le redke pesmi te pokrajine našle svoje mesto v raznih zbirkah. Marsikdo je bil verjetno zaradi tega prepričan, da sta koprsko Primorje in slovenski del Čičarije siromašna, kar zadeva ljudsko glasbo. Knjiga z naslovom »Predi, predi hči moja«, ki je
Naslovnica knjige o istrskih ljudskih pesmih
pred meseci izšla pri koprski založbi Lipa, in ki so jo na Tržaškem predstavili pred nekaj meseci, pa dokazuje, da ni tako. Raziskovalec Dario Marušič je v tem delu zbral najznačilnejše ljudske pesmi severne Istre in jih opremil z notnim zapisom. Gre torej za pravo pesmarico, ki bo lahko prišla prav tudi našim zborom in glasbenim skupinam. Besedila so v slovenščini, italijanščini in hrvaščini, v treh jezikih pač, ki so se od nekdaj prepletali na tej svojevrstni istrski zemlji. Pesmi v italijanščini so opremljene tudi s slovenskim prevodom. Avtor je pod vsako besedilo napisal ime pevca, pa tudi kraj zapisa ter podatke o varijantah pesmi in splošne ugotovitve. Knjiga »Predi, predi hči moja« je prijetno opremljena s posnetki Luciana Kleve iz njegovega fotografskega cikla »Istrska okna«. Pesmarico sta pred izidom pregledala strokovnjaka Mira Omerzel Terlep in Pavle Merku.
Spremno besedo h knjigi in nekaj tehničnih podatkov o značilnostih pesmi severne Istre je napisal sam Dario Marušič, sestavil pa je tudi slovarček manj znanih narečnih izrazov. Zanimiva je njegova ugotovitev, da »jezik ljudske pesmi ni ne knjižni jezik ne čisto narečje; lahko bi ga označili kot ljudski knjižni jezik. Le-ta pa nam včasih povzroča nemalo težav, ko moramo npr. pesem, ki je prisotna na obeh straneh meje, označiti kot slovensko ali hrvaško. Glasbeno izročilo je praktično identično, istočasno pa administrativna meja ne pomeni tudi jezikovne razmejitve...«
V knjigarne je pred nedavnim prišla najnovejsa številka revije za družboslovje in kulturo Primorska srečanja, ki izhaja v Idriji, Kopru in Novi Gorici in obravnava predvsem dogodke in zanimivosti iz severne Primorske, v zadnjem času pa kaže tudi zanimanje za zamejstvo. Odgovorni urednik revije je Andrej Malnič. V tej številki Primorskih srečanj velja predvsem omeniti uvodni članek Milana Gregoriča o »zakonu Boniver«, ki je v Istri povzročil pravi eksodus, saj po tem zakonu lahko Istrani italijanske narodnosti dobijo v Italiji dovoljenje za bivanje in druge olajšave. Jasno je, da se je v tem trenutku, ko na ozemlju bivše Jugoslavije še divja
vojna, marsikdo poslužil teh možnosti, tudi tisti, ki se doslej niso prištevali med pripadnike italijanske manjšine.
Zanimiv je tudi članek antropogra-fa Želka Kumarja o slovenski narodnostni skupnosti na Koroškem. Avtor med drugim z optimizmom ugotavlja, da je naša manjšina v Avstriji bolj živa kot kdajkoli. Na straneh Primorskih srečanj, posvečenih leposlovju, je med drugim objavljena tudi novela tržaškega avtorja Dušana Jelinčiča, objavljena pa je tudi recenzija njegove zadnje knjige Biseri pod snegom. Rafko Dolhar pa poroča o knjigi Dipalja Ves ukovškega župnika Maria Gariupa.
in ljubezni«
Ravnateljstvo nižje srednje šole Fran Levstik na Proseku
vabi
na prireditev ob 20-letnici celodnevnega pouka. Srečanje bo v soboto, 22. maja 1993, ob 20. uri v Kulturnem domu na Proseku. Nastopajo bivši in zdajšnji dijaki!
Visoka pesem itd.), ki res prevaja same težke in skorajda — domala neprevedljive reči in tako dokazuje, da resnično ne obstaja noben tekst, ki se ga ne bi dalo imenitno posloveniti. Ognjišču spet pohvala za izredno knjigo!
Jurij Paljk
Rebulov roman
•	v v •	•
v italijanščini
Italijanski prevod Rebulovega romana V Sibilinem vetru so v petek, 14. maja, predstavili na sedežu kulturnega krožka Igo Gruden v Nabrežini. Večer je priredil Krožek 1991 in vabilu se je odzvalo lepo število poslušalcev. Prisotne sta v imenu prirediteljev pozdravila prof. Mariza Škerk in prof. Michele Gangale, o avtorju in njegovem delu pa je spregovoril Miran Košuta kot predstavnik Založništva tržaškega tiska, pri katerem je knjiga izšla. Delo je prevedla prof. Dio-
Pisatelj A. Rebula
mira Fabjan Bajc. Ob koncu srečanja je pred publiko, ki je z zanimanjem sledila izvajanjem govornikov, spregovoril tudi sam avtor, nekaj odlomkov iz romana V Sibilinem vetru pa sta v slovenščini in italijanščini podali Miranda Caharija in Patrizia Vascotto.
V torek, 18. t.m., so Rebulovo knjigo predstavili tudi v prostorih pokrajinskega muzeja na gradu v Gorici. Govorila sta prof. Tomaž Pavšič in prof. Fulvio Salimbeni.
PREDI PREDI HČI MOJA
Ljudske pesmi severne Istre
Dario Marušič
Organizacija in kadri
Založba Moderna organizacija v Kranju spada med tiste uspešne slovenske založbe, ki sproti seznanjajo strokovno javnost z zanimivo strokovno literaturo. Poleg tega izdajajo tudi revijo Organizacija in kadri, ki je prva slovenska revija za organizacijska in kadrovska raziskovanja in prakso. Založba deluje v sestavu FOV — Fakultete za organizacijske vede v Kranju. Odgovorni urednik je dr. Peter Mikeln.
Tokrat bi na kratko predstavil le nekaj pomembnejših prispevkov v letošnji prvi dvojni številki. Glede na dejstvo, da se v Sloveniji trudimo za dvig kakovosti, je Janez Marolt napisal nekaj misli ob predstavitvi projekta nacionalnega programa kakovosti. Lahko rečemo, da je ta dvojna številka revije O + K posvečena največ problematiki kakovosti. Radovan Andrejčič spada med tiste avtoritete, ki so mednarodno priznani na področju kakovosti. Zato je zanimiv tudi njegov prispevek Management kakovosti, kjer je posebej podčrtal kakovost na nivoju poslovnih sistemov. Tudi Janez Marolt je znal v prispevku »Menedžerski sistem kakovosti« celovito prikazati pomembnost in koristnost sistemskega pristopa s posebnim poudarkom na ISO standardih serije 9.000. Le-to je tudi grafično ilustriral in podal tabelarični pregled elementov menedžerskega sistema za kvaliteto sledečih standardov: ISO-9001, 9002 in 9003.
Evropska in mednarodna kompatibilnost Republike Slovenije na področjih preskušanja, certificiranja in akreditiranja je iz dneva v dan pomembnejša, zato se je Mitja Borko dotaknil neposrednih ciljev in problematike funkcije preskušanja in certificiranja pri zagotavljanju kakovosti izdelkov. Ne smemo pozabiti, da se ISO standardi iz dneva v dan bolj uveljavljajo. Tista podjetja, ki jih ne poznajo oziroma upoštevajo, bodo težko mednarodno sodelovala ali izvažala njihove proizvode in storitve na tuja tržišča. Projekt vzpostavitve
sistema preskušanja in certificiranja kakovosti v Sloveniji je temeljnega infrastrukturnega značaja, saj vzpostavlja podlage bodoče evropske in mednarodne kompatibilnosti Slovenije na področjih preskušanja in certificiranja (CE znak) industrijskih proizvodov.
Tudi Davorin Kralj je znal lepo orisati poslovanje z najvišjo kakovostjo, kar je dolžnost in obveznost top ma-nagementa. Lahko rečemo, da je inovacija upravljanja svojevrsten pogoj poslovanja z najvišjo kakovostjo. Tudi pri informacijskih sistemih je izrednega pomena kakovost. O tem je razmišljal v tej reviji Matjaž Kač in predstavil informacijski sistem kakovosti.
Glede na dejstvo, da je Slovenija poznana v tekstilni industriji, je ravno tako na tem področju izrednega pomena kakovost. Zato je o tem strokovno podal svoj prispevek Vladimir Torkar, kjer je posvetil veliko pozornost najrazličnejšim vrstam kontrole, kot je vhodna, tekoča, zaključna itd. V tej številki so sodelovali tudi drugi znani slovenski strokovnjaki, ki so se dotaknili strateškega upravljanja, vodenja, organiziranja, informiranja in drugih tem. Zanimiv pa je tudi prispevek prof. dr. Staneta Uhana o zapisu s strokovne ekskurzije Društva za vrednotenje dela Slovenije v Nemčiji.
prof. dr. Gabrijel Devetak
* * *
Običajno poletno središče Slovenske Vincencijeve konference bo letos v vasi Forni Avoltri, ne pa, kot sedaj dolga leta, v Comegliansu. Stavbo, kjer so zadnja leta v poletnih mesecih gostovali slovenski otroci s Tržaškega in Goriškega, so namreč zaprli zaradi nujnih popravil. Letovanje bo torej letos v vasi, ki leži le kakih 15 kilometrov od Comegliansa proti Sap-padi. V Forni Avoltri bodo otroci imeli na razpolago stavbo osnovne šole s telovadnico in velikim dvoriščem. V kolonijo se lahko vpišejo otroci, stari od 5. do 16. leta. Kdor želi podrobnejše informacije, lahko pokliče na številke 0481/530924 za Goriško ali na 040/637250 in 43194 za Tržaško.
SRBSKI FAŠIZEM
Jeseni 1987 leta so se v Srbiji začele posebne gonje proti Albancem. V slovenskem tisku so te pojave začeli obravnavati šele spomladi 1989. (Prej se je o tem molčalo, oziroma prikazovalo kot »nekakšne demonstracije«, ki so bile povod zaradi gospodarskih problemov na tamkajšnjem ozemlju...) Tedaj so Srbi na svojih zborovanjih, ki so jih imenovali mitingi, glasno in jasno vzklikali: »Hočemo orožje!« Češ, da se »Albanci nesramno plodijo na njihovi zemlji«, kjer so njihove »svete srbske svetinje«. Novi val zborovanj ali srbskega mitingaštva se je povečal z Miloševičevim priho-
AMBROZ KODELJA
dom na oblast. Slovenski tisk se je v tem obdobju upal celo zapisati: »Zapažana je neka nova oblika fašizma, ki pa se bo postopno razblinila...«
O tem srbskem fašizmu ni težko pisati. Stara znana resnica je, da je Tito držal Jugoslavijo skupaj le s prisilo ali trdo roko. Isto so pred njim počeli srbski kralji. Razlika je bila samo v tem, da je Titova diktatura tiščala v kleščah zlasti srbski in hrvaški nacionalni čut, saj je z njemu lastno čistko vedno pometel vse, kar mu je tedaj bilo na poti, da ne bi oskrunili »bratstva i jedinstva jugosloven-skih narodov...« Te Titove čistke so se začele že leta 1946, ko je »mimogrede« izginil Hebrang. Mimogrede se je »umaknil« Koča Popovič. Višek so dosegle v letih 1971/ 72, ko so bili odstranjeni Srbi: »Tepavec, Peroviča in Nikezič.« Pri Hrvatih: »Dapčevičeva in Tri-palo.« Pri Slovencih pa najvidnejši Kavčič. Pri Makedoncih se je to počenjalo drugače, tam so umirali ali pa so bili na hitro upokojeni. (Verjetno se je to počenjalo tudi zaradi dobrih soseskih odnosov z Bolgari, ki so jih Srbi vedno upo-
«
Aktualnost Attemsovih »Slovenskih pridig
Kot smo kratko le poročali, je bila 23. aprila letos v dvorani pokrajinskega muzeja na goričkem gradu predstavitev knjige z naslovom: Karel Mihael Attems — Slovenske pridige.
Knjigo je predstavila prof. Lojzka Bra-tl<ž, ki je besedila goričkega nadčkofa za prvo objavo v slovenščini pripravila in opremila z znanstvenim komentarjem, poleg avtorice so na predstavitvi sodelovali če Breda Pogorelec,
Luigi Tavano in Marko Kravos kot
urednik založbe ZTT, ki je knjigo iz-dala\
Že na pogled lepa knjiga in izred-n° lepo tiskana je torej izšla pri tržaški slovenski založbi ZTT v sedaj že zelo
cenjeni knjižni zbirki Kulturna dediščina, katere urednik je Marko Kravos. Knjiga prinaša najprej predgovor prof. Brede Pogorelec iz Ljubljane, v katerem ta predvsem skrbno in razumljivo opiše čas in razmere, v katerih so nastajale pridige nadškofa Attemsa v slovenščini in seveda tudi njihov vsestranski pomen, tako jezikovni kot zgodovinski. Pogorelčeva opiše v predgovoru dejansko pomen vseh pridig, ki so nastale pred in po Attemsu, ki je živel v osemnajstem stoletju (1711-1774).
Sledi obširnejša in zelo razumljivo napisana študija prof. Lojzke Bratuž, ki nas dejansko uvede v Attem-
sov jezik in v boljše razumevanje njegovih pridig, katerih je ohranjenih v slovenščini skupno 61, od tega jih je lastoročno napisanih 45 in 16 Attemsovih pridig je prepisanih. Zelo važno je zgodovinsko dejstvo, ki nam pove, da se je nadškof Attems držal načel tridentinskega koncila (1545-1563), ki je predpisal, naj se vsaj del bogoslužja opravlja v domačem jeziku. Žatoje Attems pridigal v petih jezikih: latinščini, slovenščini, italijanščini in v nemškem ter furlanskem jeziku. V vseh jezikih torej, ki so tedaj — v 18. stoletju — predstavljali večino prebi-Jurij Paljk lili*- □
števali, tudi tedaj, ko so se stvari zasukale problematično).
Ob Kavčičevi odstavitvi se spominjam pogovora s tedanjim dopisnikom hamburškega Spiegla, ko mi je ob neki priliki mimogrede prišepnil: »V kolikor bi vam ostal Kavčič, bi lahko uresničil tisto, kar so Dubčku preprečili Rusi, ko so vdrli na Češko...« (Seveda ostaja odprto vprašanje, kaj bi dejansko lahko Kavčič izpeljal. Z nekaj več demokracije, v kolikor bi ta bila mogoča, bi lahko marsikaj preokrenil, čeprav ne smemo mimo slovenskih titoistov, ki so se tudi pod sedanjo oblastjo prečudovito pokameleontili!). Po štiridesetletni nacionalni zatrtosti je Srbija prva prispevala svoj delež k postitovski zmedi, kot radi imenujemo sedanje jugoslovanske razmere.
Začelo se je na Kosovu. V »srednjeveškem srcu Srbije«, tako imenujejo Srbi te kraje, se »Albanci prehitro plodijo«. Tam bo dokončno izgubljena srbska kri in s tem tudi srbska zemlja. Ob tem se spotaknem, kajti tu so vzroki za posilstva Albank in Muslimank. Treba je poznati ozadje pri teh dejanjih. Tu ne gre za neki seksualizem, kot pri običajnih posilstvih, pač pa zlasti za mržnjo in sovraštvo, ker so Albanci številnejši od Srbov, na »njihovih svetih tleh«, neglede kje so za to vzroki. Lahko jih iščemo v islamskem pogledu na nataliteto ali v koranu, ki dopušča možu več zakonitih žena. Tako se je med Srbe vrgla »parola« in to je zagrabila »raja«, da je treba albanskemu ali muslimanskemu ozemlju dati nove Srbe, ki naj jih rodijo Albanke ali Muslimanke. To je bila priložnostna kost, ki jo je »raja« glodala in Miloševič, ko je pospravil z nasprotniki, ni imel težke poti, da je prišel na oblast, saj so ga sprejeli kot novega Mesijo.
V letu 1989 so se začeli pojavljati previdni stavki (samo stavki!), v zelo zamotanih člankih, o srbskem fašizmu. Različno so ugibali, kako se bo razvijal. Eni so trdili, da se bo razblinil, drugi pa so bili malo bolj oprezni in so celo predvidevali, da bo »nečasten za častnega Srba« (Beograjski NIN.)
Danes prizna vsak trezni Srb in teh ni malo (!), da iz te srbske fašistologije ni več izhoda. Tudi če bo Srbija osamljena v kakršni koli karanteni, bo sedanji srbski fašizem ostal in bo novi povod za nove izbruhe, neglede kje, gotovo tam, kjer živijo Srbi. Od tu dalje pa se je že začela pisati nova zgodovina ne samo Balkana, pač pa tudi ostalega dela Evrope (vsaj Evrope!), kjerkoli so raztepeni Srbi.
Aktualnost Attemsovih...
4llU H
valstva v tedanji goriški nadškofiji. Za knjižno objavo je avtorica Lojzka Bratuž izbrala osemindvajset najbolj značilnih pridig, rokopisi so objavljeni v prepisu izvirnika in v delno posodobljenem slovenskem jeziku, sedem pridig je objavljenih v originalu. Bratu-ževa nadalje v študiji razlaga slogovne značilnosti Attemsovih pridig in potem tudi razglablja o tem, kdaj se je neslovenski plemič Attems sploh naučil slovenskega jezika, ker to iz njegovega življenjepisa ni razvidno, ve pa se, da je ob študiju nemščine in italijanščine kot otrok gotovo slišal tudi furlanščino in slovenščino. Bratu-ževa ugotavlja, da je Attems moral biti zelo nadarjen za jezike in tudi to, da se slovenščine gotovo ni učil šele takrat, ko je postal nadškof, ker bi bila sicer bolj papirnata in manj sveža in polna krajevnih izrazov, kot pa je v njegovih lepih pridigah, ki so namenjene predvsem preprostemu tedanjemu človeku. Attems je pisal pogovorno slovenščino, ker je imel pač za dolžnost, da slovenskim vernikom pridiga v razumljivi slovenščini. Bra-tuževa konča svojo prijetno študijo o Attemsovih pridigah z napotki za branje pridig tega velikega goriškega nadškofa.
Nato v knjigi sledijo faksimile Attemsovih pridig, njegove slovenske
pridige in čisto na koncu krajši povzetek v italijanščini.
Ob taki knjigi se človek zamisli v sedanji čas in si reče, da zgodovina res ni učiteljica življenja, ker človeka res ni ničesar naučila. S tem mislim predvsem na sedanje pritiske na Slovence in slovenski jezik, katerega se takratnemu plemiču in visokemu dostojanstveniku Attemsu ni zdelo nevredno študirati, ampak se je zavedal njegovega pomena za Slovence. Predvsem pa je knjiga pridig nadškofa Attemsa lepo in prijetno branje, ki nam zares pomaga razumeti naše slovenske korenine in nas še prepričuje v to, da smo nanje lahko ponosni. Poleg vsega pa ima človek ob prebiranju te knjige še veliko zadovoljstvo, ko opaža, kako se je slovenščina od takrat spremenila in koliko je v našem narečju še ostalo tistega, o katerem je Attems v svojih knjigah pisal.
* * *
Člani športnega društva Grmada iz Cerovelj so v nedeljo, 16. t.m., pripravili lepo doživetje za ljubitelje naravnih kraških lepot, saj so opremili in razsvetlili notranost Pejce na Grmadi. Jama je bila na ogled ves dan. Pobuda je naletela na zanimanje obiskovalcev, saj je Pejca zanimiva ne samo z geološkega, ampak tudi iz zgodovinskega vidika. V času prve svetovne vojne je v njej delovala velika podzemska bolnišnica.
•k k k
Konec prejšnjega tedna je obiskalo Rim nad dva tisoč vernikov iz vseh štirih škofij v deželi Furlaniji Julijski krajini. S tem so se verniki predvsem zahvalili svetemu očetu za njegov lanski pastirski obisk. Romarje je v soboto, 14. t.m., sprejel papež Janez Pavel II. Med romarji je bila tudi večja skupina slovenskih vernikov.
Zdravnik svetuje
Znamenja hepatitisa vrste A
Od okužbe do prvih znamenj mine približno 15 do 30 dni. Najprej se pojavi utrujenost, slabost, pomanjkanje teka, težave z želodcem in črevesjem. Nato v mnogih primerih nastopi zlatenica. Koža porumeni, nastopi srbenje, blato postane sivo, voda temno rjava. Po približno šestih tednih zlatenica začne bledeti in bolnik po-
Dr. EDI KOŠUTA
stopno okreva. Vsekakor mora do zdravnika in v bolnico, kjer mu bodo nudili primerno pomoč. Bolnik mora počivati, hrana mora vsebovati predvsem škrob oz. sladkorje iz beljakovine. Strogo so prepovedane vse strupene snovi, kot npr. alkohol, cvrta hrana in razni mesnati izdelki itd.
Obolele za hepatitisom A je treba čimprej odkriti, jih izolirati in paziti na čistočo v njihovi neposredni bližini. Predvsem nosečnicam, ki še niso imele hepatitisa A, odsvetujem, da zahajajo v kraje, kjer ta bolezen razsaja. Kdor je kdaj zbolel za hepatitisom A ima trajno imunsko odzivnost proti tej bolezni. To pomeni, da se ne okuži več s tem virosom, če pride zopet v stik z njim. Okuži pa se lahko z ostalimi vrstami hepatitisa.
* * *
V Zgoniku bo konec meseca (od 28. do 30. maja) tradicionalna občinska razstava vin. Ocenjevalna komisija je letos prepustila na razstavo 9 vzorcev belega in 6 vzorcev terana.
NOVICE
Kot vsako leto se bodo tudi letos zvrstile zaključne akademije gojencev Glasbene matice Marij Kogoj iz Trsta. Prvi nastop je bil v sredo, 19. t.m., drugi bo na vrsti v petek, 21. t.m., tretji v sredo, 26. t.m., četrti v petek, 28. t.m., peti pa v sredo, 2. junija. Vsi koncerti bodo v avditoriju muzeja Re-voltella (vhod v Ulici Cadorna).
* * *
Vsak petek popoldne bodo odslej v Catterinijevi ulici in istoimenskem trgu v Gorici postavili stojnice z raznovrstnim blagom. Uradno so to pobudo pozdravili v petek, 14. maja, kjer so goriški politični in gospodarski predstavniki predvsem poudarili pomen tega dejanja, predvsem z zaposlitvenega vidika.
k k *
V Trstu je bila pred 40 leti ustanovljena taborniška organizacija Belih galebov. Za počastitev te obletnice pripravljajo taborniki vrsto pobud, od izida pesmarice ter raznih srečanj do taborjenja, ki bo od 29. julija do 1. avgusta letos pri Kal-Koritnici pri Bovcu, kjer se bodo srečali vsi sedanji in bivši člani. Rok za prijavo zapade konec junija.
NOVI LIST
Izdajatelj: Zadruga z o.z. »NOVI UST« -Reg. na sodišču v Trstu dne 20.4.1954, štev. 157.
UrednKtvo: Martin Brecelj, Bojan Brezigar, Ivo Jevnikar, Helena Jovanovič, Drago Legiša (glavni in odgovorni urednik), Miro Oppelt, Saša Rudolf, Marko Tavčar in Egidij Vršaj.
Fotoslavek in tisk: Tiskarna Graphart, Trst, tel. 040/772151.
Klub prijateljstva vabi v četrtek, 3. junija, na zanimiv izlet po Istri
»Po poti učencev sv. Cirila in Metoda«
(Roč, Hun, Draguč) Vpisovanje pri Fortunatu, Ul. Paganini 2, Trst.
janko jež	Giani
(12) Ob stoletnici njegovega rojstva (1891-1991)
Z novim vekom se je po silovitem prerivanju raznih političnih silnic pojavila današnja politična slika evropske stvarnosti z oblikovanjem velikih državnih skupnosti. Tega razvoja je bila deležna tudi Italija, ki je ob koncu preteklega stoletja z drugo prerodno vojno pod vodstvom Piemonta in dinastije Savoja dosegla svoje zedinjenje. Ta razvoj italijanskega zedinjenja pa ni bil enostaven. Oviral ga je avstrijski kolos, ki je bil trdno zasidran na italijanskih tleh in preprečeval uspevanje revolucionarne svobodnjaške misli na severu Italije, ki je bila skoraj v celoti kot avstrijska posest Lombardo Veneto sestavni del avstrijskega cesarstva, ki je neposredno mejilo na kraljevino Piemont.
EVROPSKO PRERODITVENO GIBANJE LETA 1848
Leta 1848 je evropsko preroditveno gibanje zajelo tudi Italijo. Italijanski rodoljubi so si bili brez razlike enotni v osnovi zamisli, da je prišel čas za dosego zedinjenja Italije. Niso pa bili enotni glede poti, ki jo je bilo treba ubrati za dosego tega smotra. Giuseppe Mazzini, ustanovitelj in vodja Mlade Italije, je bil za republiko. Piemontski duhovnik Vincenzo Gioberti si je predstavljal zedinjeno Italijo kot zvezo italijanskih vladavin pod papeževim vodstvom. Camillo Benso Cavour, ki je bil predsednik piemontske vlade, pa se je zavzemal za monarhijo pod vodstvom savojske dinastije. Vse te tri vodilne politične skupine so bile torej soglasne edino v tem, da je treba za dosego zedinjenja najprej pregnati Avstrijce iz Italije. Ko so se pogajali glede sklepa, da bi to dosegli v znamenju soglasja in enotnosti, je piemontski kralj Carlo Alberto postavil močno hipoteko na nadaljnji razvoj dogodkov z izjavo: L'Ita-lia fara da se. Italijani naj bi se seveda združili pod njegovim vodstvom. S
tem je postal politični vodja italijanskega zedinjevanja. Njegovi pristaši so se imenovali albertisti. Med njimi izstopajo Massimo D'Azeglio, že omenjeni Vincenzo Gioberti, Giambattista Vico, Cesare Balbo in Ludovico Muratori. Giuseppe Mazzini se je kot republikanec od njih oddaljil, čeprav je ohranil velik vpliv med mladino. Zato so ga albertisti preganjali.
Giuseppe Garibaldi, ki so ga albertisti prav tako preganjali, je bil dejansko orodje v službi Carla Alberta in Camilla Cavourja. Imel je nalogo, da s podporo angleške zunanje politike, ki je Carla Alberta dosledno podpirala, stre protipiemontsko in protisavojsko razpoloženje ostalih vladavin v Italiji, to je nadvojvode Leopolda II. v Toskani, neapeljskega kralja Ferdinanda II. Burbonskega in papeža Pija XI. kot poglavarja cerkvene države. Manjše kneževine so bile v glavnem vse pod vplivom toskanskega nadvojvode Leopolda II.
Ob nastopu februarske revolucije leta 1848 v Evropi je nevzdržni svobodnjaški val zajel tudi vso Italijo. Z zmago svobodnjakov so v Italiji vzbrstele omenjene ustavne svoboščine, ki so bile širokogrudnejše v Piemontu, Toskani in v Cerkveni državi. Carlo Alberto se je odločno postavil na čelo držav, ki jim je bilo osnovno vodilo borba proti Avstriji. Albertisti pa so na tihem še vedno upali, da se Avstrija ne bo upirala italijanskemu zedinjenju. Zato je Cesare Balbo, verjetno po sugestiji Carla Alberta, zapisal v svojem delu Le speranze dTtalia, da je bilo italijansko stremljenje po državnem zedinje-vanju deležno stalnih razočaranj, ker še ni nastopila ugodna priložnost za njegovo uresničevanje. Ta ugodna priložnost bi lahko privedla do sporazuma, če bi si ta z namenom, da si zavaruje ekspanzijo in nadvlado na Balkanu, želela imeti na svoji strani prijateljsko naklonjeno državo, to je Italijo. V takem primeru bi Avstrija brez skrbi za južne meje svojega cesarstva izpraznila deželo Lombardo Veneto, zaključuje Balbo. Nadaljnji zgodovinski potek pa je dokazal, da stvar ni bila tako enostavna.	(dalje)