§ 1. državnega šolskega zakona. Govoril na XXII. glavni skupščini Zaveze dne 7. avgusta t. 1. v Novem mestu Engelbert Gangl. Uvod. Slavni zbor! — Lansko leto smo na XXI. glavni skupščini naše Zaveze v Mariboru praznovali štiridesetletnico obstanka državnega šolskega zakona. Takrat mi je bila dana prilika, da sem govoril o dobrih in slabih straneh tega zakona. Ta zakon je zaključil žalostno dobo razvoja našega ljudskega šolstva s tem, da je napravil konec popolnoma nezadostni konkordatski šoli. Vendar je treba ponavljati tudi danes besede dunajskega tovariša Jessena, ki pravi, da se vzlic vsem dobrotam še vedno poznajo na tem zakonu sledovi šap črne avstrijske hišne mačke, ki je tekla po konceptu tedanjega naučnega ministra Hasnerja. Strah, ki je navdajal reakcionarne stranke pred novim šolskim zakonom, je razviden iz dejstva, da sta v dneh od 21. do 24. aprila 1. 1869. v državnem zboru najbolj grmela proti zakonskemu načrtu tirolska duhovnika pater Greuter in dr. Jager. Značilno je, da je proti zakonu govoril tudi Slovenec dr. Toman, ki se je izrekel zlasti proti § 6., ki prepušča deželnim šolskim oblastem, da določajo učni jezik ljudskim šolam. Po Tomanovem mnenju pomenja ta odločba sezanje v pravice deželnih zborov, ki imajo sami določati, v katerem jeziku naj se poučuje v ljudskih šolah vsake posamezne dežele. Jedro državnega šolskega zakona je izraženo v § 1., ki določa nalogo ljudski šoli tako-le: Ljudski šoli je naloga, otroke nravno-versko vzgajati, jim razvijati duševne moči, jih oskrbovati s potrebnimi znanostmi in zvedenostmi, da se lahko dalje izobrazujejo za življenje, in dajati jim pravo podstavo, da bodo kdaj vrli ljudje in državljani. Naloga ljudski šoli. Besedilo citiranega § 1., ki naj danes podrobneje govorim o njem, odkriva v jasnih besedah bistvo državnega šolskega zakona: izobraziti človeka za človeka, zaenakovrednega in enakopravnega člana človeške družbe, ki naj uživa vse svoboščine, vse pravice in ima vse dolžnosti v enaki meri v naši državi, pripravljen z duševnimi silami za boj življenja. V tem paragrafu je izražen princip socialne pedagogike, ki je njen glavni zastopnik Pavel Natorpinki stoji v nasprotju s pedagoškim individualizmom, katerega glavni reprezentant je slavni Francoz Rousseau. Toda o tem pozneje! Poudarjati moram, da je taka naloga ljudske šole, kakor jo označuje § 1. drž. šol. zakona, utemeljena v državnem osnovnem zakonu z dne 21. decembra 1. 1867., in sicer v členu XVII., XVIII. in XIX. Člen XVII. pravi: Znanstvo je svobodno in svoboden je znanstva pouk . . . Država ima glede na vse šolstvo pravico najvišje voditve in najvišjega nadzorstva. Država torej reklamuje šolstvo zase, zato zahteva od ljudske šole, naj da otrokom pravo podstavo, da bodo kdaj vrli ljudje in državljani. — Ker je naloga ljudski šoli razvijanje duševnih moči, je s tem dana svoboda znanstvu in njega pouku. Člen XVIII. govori: Vsakemu je dano na prosto voljo, si izvoliti svoj poklic ter se izobraziti zanj, kakor in kjer hoče. Tej določbi odgovarja tisto delo ljudske šole, ki mora oskrbovati otroke s potrebnimi znanostmi in zvedenostmi, da se lahko jdalje izobrazujejo za življenje. Člen XIX. določa: Vsa narodna plemena v državi so enakopravna, in vsako pleme ima neoporečno pravico, da čuva in goji svojo narodnost in svoj jezik. Pravo pojmovanje in pravično izvajanje tega zakonitega določila je zagotovljeno v nravno-verski vzgoji ljudske šole in v načelu pravičnosti, ki je produkt razvitih duševnih moči. Tako je postavljen temelj drž. šol. zakonu na trda tla državnega osnovnega zakona, ki izpopolnuje nekatere njegove določbe, oziroma raste iz njih kot zrelo sadje iz zdravega debla. Oboje se druži v celoto, ki je dokaz, kako premišljeno, navzdol in navzgor utemeljivo delo je državni šolski zakon z realno podlago in z idealno vsebino, ki je izvršljiva, ki pa se dostikrat, premnogokrat napačno pojmuje in razlaga ter kvarno udejstvuje tako od države same kakor od njenih funkcionarjev, tako od poklicanih kakor od nepoklicanih ljudi. Da ni vse tako, kakor stoji zapisano, vemo Slovenci in slovenski učitelji najbolje. »Biser avstrijskih zakonov" ima premnogo peg — največja je pač šolska novela iz leta 1883. — a danes nečetno govoriti o tem, saj čutimo vse slabosti na svoji koži, ki nas tipljejo zanjo tako, da nas vedno boli. (Smeh.) Nikjer na svetu niso od teorije do prakse tako daleč kakor v Avstriji sploh in na Slovenskem posebe. Pa o tem sem govoril lansko leto v Mariboru in tudi že v deželnem zboru, kjer sem pokazal zlasti na kričeče nesoglasje, ki vlada med prej navedenim členom XVII. drž. osnovnih zakonov — država ima glede na vse šolstvo pravico najvišje voditve in najvišjega nadzorstva — in med § 55. drž. šol. zakona, ki govori o plačah učiteljstva, ki zanje država ne prispeva — ničesar! Dokler ne dobimo" nič drugega in boljšega, nam je računati s tem, kar imamo. Politiški komentar. Da slovensko napredno učiteljstvo prav pojmuje in pravilno izvaja nalogo ljudske šole, kakor jo definuje § 1. drž. šol. zakona, je dokaz resnica, da izvira sedanje preganjanje tega učiteljstva samo iz politiških motivov, ker se sovražniki šole boje takega izvrševanja službenih dolžnosti, kakor jih hoče in zahteva zakon. Mi stojimo na tistem stališču, ki so na njem stali politiki, zagovarjajoč Hasnerjev zakonski načrt. Naše izvrševanje določb § 1. drž. šol. zakona se ne oklepa gole besede, kakor stoji črna na belem, temveč išče tega, kar je skritega v bistvu, v notranjosti, zakaj tudi tu velja resnica, da je samo duh tisti, ki oživlja črko in besedo! Znamenit je politiški komentar k § 1. drž. šol. zakona, ki je shranjen v zapisnikih državnega zbora izza onih sej, ko je bil v razpravi drž. šol. zakon. Na tisto debelo knjigo je zapisala nevidna roka pravične sodnice zgodovine neizprisno besedo: Pravica je na vaši strani! Naučni minister Hasner je dejal dne 2. marca 1869.1., ko je predložil drž. zboru svoj zakonski načrt: ,,Zakonodaja o ljudskem šolstvu ima nalogo, da splošno ljudsko izobrazbo prilagodi zahtevam časa. Moje prepričanje je, da ne leži izpričevalo ali merilo za stopnjo kulture kake države v izobrazbi posameznih, izvoljenih slojev, temveč samo v splošni ljudski izobrazbi, ki jo goji ljudska šola. Ona je obenem temelj, ki ga rabi učna uprava, ako hoče napredovati s svojimi reformami na višjih stopnjah šolstva. S tem je samoposebi opravičen princip smotra, da se spravi šolsko zakonodajo z ozirom na ljudsko šolo na čim višje stališčC. Še jasnejše so besede, ki jih je govoril v debati v državnem zboru šlezijski poslanec Schneider, trdeč, da je ta zakon duševni obrambni zakon, ki naj odvrača moč teme in oboroži ljudstvo z orožjem luči; naj razširja izobrazbo in spoznanje! Poročevalec dr. Unger je trdil v gosposki zbornici: »Če sprejmete ta zakon, sem preverjen, da vam bodo čez desetletja za današnji sklep hvaležni milijoni ljudi, ki pridejo samo tem potom do človeka vredne, nravne izobrazbe." Dr. Ryger je dejal, da ni rezultat vzgoje, ki jo danes opazujemo na odraslih ljudeh, posledica novega šolskega zakona, posledica slepila — kakor se je izrazil dr. Jager — ampak da je to sad, ki jih boste po njem spoznali, kakor pravi biblija, ki je dozorel v eri, ko je bilo vodstvo ljudskega šolstva skoro izključno v rokah duhovščine... Toliko mora podati ljudska šola, da se uči otrok stati na lastnih nogah, da dobi v svoji izobrazbi vodila, ko pride v dotiko s težko šolo življenja. Dr. Figuly je trdil, da so dosti dolgo čakali milijoni ljudi na dober, praktiški šolski zakon, ki ga neobhodno potrebujejo. »Svobodo milijonov hočemo čuvati pred hlapčevanjem posameznikom." Poročevalec dr. Unger je govoril v gosposki zbornici dne 10. maja 1869: BAko nima država v izdatni meri vpliva na šolo, ako prepusti ljudsko šolo samo deželam, potem se razdrobi tisto, kar resnično mora ostati skupno, potem se razdrobi izobrazba, potem se razdrobi kultura. Ako itnamo sploh kaj, kar nam je vsem v Avstriji skupno in nam mora biti skupno, je to gotovo kultura. Mislim, da more samo duševni princip sam polagoma odstraniti vse različne neenakosti, ki obstojajo pri nas .. . Povsod tam mora vzeti država vzgojo v roko, kjer imamo tako čudno konfiguracijo državnega ustroja kakor pri nas. Ako ljudstvo ustvarja državo, je dolžnost države, da ljudstvo izobrazi, in ako hoče biti država v resnici ljudska država, tedaj mora biti Ijudska šola obratno stvar države, ker sicer ne prideta nikoli ti dve potenci, ki se naj med seboj vežeta, v zadostni meri v zvezo. Zato je vzgoja potom države in vzgoja za državo povsod tam potrebna, kjer se naj s tem velika država ustanovi . . . Zato mora država osnovati temeljni tip vzgoje." Naučni minister Hasner je vzkliknil v gosposki zbornici dne 10. maja 1869: nBodočnost države, ki se mora boriti s tolikimi težkočami kakor malokatera druga na svetu, je zagotovljena samo v inteligenci narodov, zato je vlada smatrala za svojo dolžnost, da predloži obema zbornicama vsem zahtevam odgovarjajoč ljudskošolski zakon." Iz vseh teh citatov je razvidno, da so tudi politiki, ki so stali ob rojstvu državnega šolskega zakona, umevali veliko vzgojno nalogo, ki jo naj izvršuje ljudska šola. ,,V pravi organizaciji Ijudske šole leži gotovo največja in najtežja politiška in socialna naloga, ki jo mora izvršiti država. Zato je bilo v vseh časih in pri vseh narodih pripoznano, da ostaneta teorija in praksa zakonodaje neplodni, da ne moreta dospeti do uspešnega in razveseljivega zaključka, ako ni vzgoja postavljena na solidno podlago," je trdil poročevalec dr. Unger. BPo izjavi kompetentnih strokovnjakov je ta zakon v celoti dober, izvrsten. Ako prinesemo iz državnozborskih posvetovanj samo ta zakon domov, bi bilo že to samo dragocena pridobitev za bodočnost naše domovine," je dejal grof Anton Turjaški (Anastazij Griin) v gosposki zbornici dne 10. maja 1869.1. Milijoni hrepene po osvoboditvi iz duševnega robstva! Odprite ljudstvu, doslej tlačenemu in izžemanemu, vrelec izobrazbe, da si ob njem razvije svoje duševne sile in izpriča svojo življensko moč na kulturnem polju — narod v plemenitem tekmovanju z narodom! — Tako je odmevalo tiste dni pred enainštiridesetimi leti v državnem zboru. Tako se je glasila zahteva mož, ki jim nihče ne more odrekati treznosti, preudarnosti in dalekovidnosti. Ta zahteva je dobila stalno obliko v besedilu § 1. drž. šol. zakona, in tako je bila naloga ljudski šoli zakonito začrtana. Milijoni so bili tekom štirih desetletij deležni sadov ljudske šole, naša kultura je storila mogočen korak naprej, duševno suženjstvo je v Avstriji zakonito prepovedano. Slepec vidi dobrote, glušec sliši veselo vzklikanje osvobojenega ljudstva. In kdo bi si mislil: Leta 1897. je zaklical voditelj S. L. S. v istem državnem zboru, ki je dal avstrijskim narodom državni šol. zakon, sirove besede: nŠola je prokletstvo za ljudstvo!" — (Hrup in ogorčenje.) Ako govori voditelj tako, kaj šele mislijo tisti, ki trepečejo ob njegovem terorizmu? In kdo bi si mislil: Leta 1910. dne 18. julija je neka učiteljska organizacija, imenovana Slomškova Zveza, ustanovila na Vrhniki pri Ljubljani svojo sedmo podružnico. Ob tisti priliki so bile izgovorjene te-le znamenite besede: nNaše Ijudstvo zna ceniti tiste učitelje, ki se oklepajo S. L. S., in jim je hvaležno!" — (Klici: Izdajice! Nam očitajo strankarstvo!) Torej: nekateri učitelji — t. j. tisti, ki so v Sl. Z. — se oklepajo S. L. S., katere načelnik je rekel v državnem zboru 1. 1897., vda je šola prokletstvo za ljudstvo! — Šolo je ustanovil drž. šol. zakon, sankcioniran od cesarja; če je prokletstvo šola, mora biti prokletstvo tudi zakon, ki je temelj šoli, mora biti prokletstvo tudi § 1., ki govori o versko-nravni vzgoji. In tisti učitelji, ki se oklepajo S. L. S., njenega voditelja, ki jim je poslal na Vrhniko pismen pozdrav, in njegovih izjav — doslej vsaj nismo čuli, da bi povzdignili glas proti njegovemu prokletstvu! — so navadni krivoprisežniki, ker so prisegli na drž. šol. zakon, a njih politiški voditelj razglaša brez njihovega protesta, da je ta zakon prokletstvo! (Dolgotrajno ploskanje.) To je treba povedati enkrat na ves glas: En del slovenskega učiteljstva, ki se oklepa politiške stranke in samo zato žanje hvaležnost ljudstva, smatra vse to, kar zahteva § 1. drž. šol. zakona od ljudske šole, za prokletstvo! Znanstvena utemeljitev. Od politiškega komentarja, ki sem ga podal na podlagi sejnih zapisnikov državne zbornice k drž. šol. zakonu, oziroma k § 1. tega zakona, prihajam k znanstveni utemeljitvi naloge ljudske šole, ki jo vsebuje imenovani paragraf. Dejal sem že prej, da je v tem paragrafu izražen princip socialne pedagogike, ki stoji v nasprotju s pedagoškim individualizmom. Nečem govoriti o svojem subjektivnem mnenju, dasi moram priznati, da je mnogim Rousseau, ki smatra kot najgenialnejši zastopnik pedagogike individualizma vzgojo kot samosvojo, sebi sami služečo disciplino, bližji nego Pavel Natorp, zagovornik socialne pedagogike, torej discipline, ki ji je vzgoja le sredstvo v dosego namena, kakor ga izraža § 1. drž. šol. zakona. »Rousseau pozna samo alternativo: človek ali državljan," pravi o njegovem »Emilu« Teodor Steiskal. »Prisiljeni, da se bojujemo proti naravi ali proti socialnim razmeram, se moramo odločiti, hočemo li vzgojiti človeka ali državljana, zakaj obojega ne moremo storiti obenem." — Ravno to pa zahteva § 1. drž. šol. zakona. — nRousseau se je odločil za prvo, njegov ideal je naravni človek." Sam pravi: nNaravni človek je celota zase; on je numerična enota, absolutna celota, ki stoji v razmerju le sam s seboj ali s sebi enakim. Meščanski človek (državljan) je le ulomljena enota, ki drži s svojim imenovalcem in katere vrednost leži v razmerju do celote, ki ustvarja socialno telo. Dobre socialne uredbe morejo človeku najhitreje odvzeti njgovo naravo, mu upleniti njegovo absolutno eksistenco, da mu dado namesto te relativno ter njegov Bjaz" prestavijo v splošno enoto, tako da se vsak po- sameznik ne smatra več za enoto, ampak samo za del enote, ki je vidna samo še v celoti." Naravni človek, kakor ga hoče vzgojiti Rousseau, je mogoč samo, če ga popolnoma ločimo od človeške družbe in ga vzgojimo brez ozira nanjo, zakaj Bvse je dobro, kar pride iz Stvarnikovih rok; vse se pa izpridi v rokah človeka". V Rousseauevem nazoru torej ne moremo iskati znanstvene utemeljitve celotnega § 1. drž. šol. zakona. Tudi Ziller, ki ni še danes v Nemčiji brez vpliva, razlaga namen vzgoje tako, kakor se ne strinja z našo nalogo. »Vzgoja," pravi, »velja vedno samo posameznemu človeku kot takemu. Ona ga ne smatra kot člena neke gotove skupnosti, ki stoji v razmerju k družabni celoti." Taki nazori vladajo ponekod še dandanes. Ellen Keyeva pravi n. pr. v svoji knjigi nStoletje otroka": »Pustimo, da priroda mirno in počasi pomaga sama sebi, in glejmo samo, da obdajajoče razmere delo prirode podpirajo." V državnem šolskem zakonu taki nazori ne morejo veljati, zakaj ljudska šola ne more smatrati človeka kot posamezno bitje, ki ni v nobeni zvezi s skupnostjo in splošnostjo, zato ne moremo znanstvene utemeljitve § 1. drž. šol. zakona iskati v pedagoškem individualizmu Rousseauevem, ampak iskati jo moramo v socialni pedagovgiki. Pavel Natorp pravi: MČlovek postane človek samo potom človeške skupnosti. Posamezni človek je pravzaprav samo abstrakcija, enaka atomu fizika. Človek ni z ozirom na vse, kar ga stori za človeka, najprej kot posameznik tu, da potem tudi z drugimi stopi v skupnost, ampak on brez te skupnosti celo ni človek." Friderik Schleiermacher piše: »Vzgoja naj izobrazi človeka za posebne razmere različnih velikih življenskih skupnosti, a obenem naj razvija v gojencu moč in svobodo, da bo deloval proti nepopolnostim." Vzgoja je Schleiermacherju poglobljenje mladine v skupno življenje in izobrazba lastne narave individua. Pestalozzi trdi: rŽiveti, v svojem stanu srečen biti in v svojem krogu koristen postati, to je namen človeka, to je smoter vzgoje otrok. Zato je skrbna uporaba sredstev in potov, ki se z njimi vsak otrok v svojem položaju naravno in lahko dovede k spretnostitn, mišljenju, razsodnosti in vdanosti, s katerimf postane v svojem stanu srečen in v svojem položaju koristen član družbe, temelj vsaki dobri vzgoji." G. A. Lindner, naš znanec z učiteljišča, govori: »Smoter vzgoje more biti le v tem, da čimbolj usposobi gojenca za poznejšo njegovo nalogo, ki jo naj ima kot človek in član človeške družbe." Znanstveno utemeljitev § 1. drž. šol. zakona nam torej podaja socialna pedagogika, ki zahteva izobrazbo individua za skupnost. A ker ni skupnost nič stalnega, nič neizpremenljivega, nič mrtvega, nego je skupnost gibljiva, rastoča, vedno snujoča množica, hrepeneča po izpopolnitvi in popolnosti, zato se ne sme vzgojna naloga ljudske šole ozirati le na sedanjo skupnost, nego mora vzgajati otroka v ponositi zavesti, da bo kdaj poklican kot izobražen človek in kot enakovreden in enakopraven državljan dvigati razmere do boljših, plemenitejših oblik. Vzgoja ljudske šole je sredstvo do izpopolnitve vsega, a izpopolnitev vsega je naš vzor! (Odobravanje.) Nravno-verska vzgoja. Ako je res, kar govori Roseggerjev nWaldschulmeister": »Grern k otrokom v šolo, da se naučim učiteljevanja!" — potem je tudi res, kar trdim jaz: »Da se naučim nravno-verske vzgoje, ne grem v šolo k našim preljubim krščanskim in katoliškim prijateljetn!" (Smeh.) Da se naučiš nravno-verske vzgoje, pojdi v šolo k učeniku vere ljubezni in odpuščanja, vere bratstva in ponižnosti, ki je še — na križu viseč — prosil za svoje preganjalce in krvnike, ki ni imel prostora, kamor bi položil trudno glavo! Pojdi daleč stran od pismoukov in farizejev in od njihovih hinavskih hlapcev in od njihovih popačenih in krivih naukov, pojdi naravnost do studenca resnice, neizkaljene in svete! Tamkaj se napij spoznanja in moči! Proti nebu dvigni jasno, čisto čelo! Ne obračaj ga kakor hinavski hlapci za rešnjetelesno procesijo k tlom! Pojdi z zaničevanjem mimo trinogov posvetnega in duhovskega stanu, s svojimi mislimi se potopi tja v globino svoje duše, ki je pila iz studenca neizkaljene in svete resnice! Tvoje misli naj se dvignejo, zakaj v njih je vera in nravnost! Na delo pojdi! Močan v sebi, stori močne tiste, ki se zbirajo okolo tebe! Lažniki, hinavci, nečistniki in sovražniki nravno-verske vzgoje te hočejo ugonobiti. Trgajo te od družice, ki si z njo pred oltarjem sklenil nerazrušno zakonsko vez. (Klici: Živio Grmekl) Odjedajo ti zaslužek! Tovariši iz lastnih vrst, kakor so slabiči in brez poguma in brez odločnosti, te na mestu, kjer ti dele kruh, taje in pehajo v bedo ! Pojdi mimo njih s ponosno zavestjo, da nisi naprodaj, pojdi na delo in, uprt na nauke Kristove, vzgajaj mladino versko-nravno, ne vzgajaj pa mladine fanatiško-strastno po načelih potvorjene morale politiških pipčarjev, kopitarjev in pihalnikarjev! (Gromovito ploskanje.) Pusti nož v miznici, konja v hlevu, pištolo na klinu — pomladi svojo kri v studencu ljubezni, razjasni užaljenega duha v svojem plemenitem zvanju — tak pojdi na svoje delo! Otresi s črevljev prah politiške borbe viharjev, vrzi s suknje marko politiške firme — sarno in edino kot učitelj stopi v učilnico! (Odobravanje.) Tvoja beseda naj ne bo kladivo, ki se pod njega sirovimi udarci zvijajo mlada srca, lepa ta srčeca, da se njih blaga, nežna čuvstva prelivajo v sirovost, otopelost, strast in sovraštvo ! Kakor gre pomladna sapa nad popjem, da se zamaje, razpoči in razvije v dišeč cvet, tako naj gre tvoja beseda, vsa prežeta v Ijubezni, naravnost v srca, da zažive in se razvijejo v čednosti in lepoti! (Ploskanje in vzklikanje.) Pusti jo, od strasti zeleno zlobo, da daje svoje ime na razpolago zavratnemu orlu-ujedi, ki podpisuje tvojo obsodbo, plačilo poštenemu tvojemu delu! Pusti jih, nahujskane slepce, da podpisujejo na ukaz namestnika božjega lažnivo ovadbo proti tebi! Pusti denuncianta, ki ti stopa na vrat z ukradenimi pismi v roki! Pusti ga, z jezikom demokrata, s srcem fanatika in nevoščljivca, da razdira tvoje delo, ki si ga vršil dolga leta ljudstvu v blaginjo! Pusti jih, priganjače v jarem politiške odvisnosti, da si nakopljejo poleg prešestovanja še greh neznačajnosti! Pusti ga čuvarja zakona, naj ga grize vest ob storjenih krivicah! Vsa okolica diši po krvi! — Naj brusijo nože, naj kujejo podkove, naj bašejo puške — to je orožje njihove kulture, to je simbol njihove morale in vere, to je vidno znamenje njihovega pojmovanja nravno verske vzgoje! (Hrup.) Nekoč so ukradli nekje nekake vzorce potiskanega papirja, kmalu potem so v bližini svetišča Matere prečiste prisegali, da je križ njihovo geslo! To je tisti križ, ki je Kristus na njem izdihnil zaradi poštenosti in resnice! Pusti jih, ki se dobrikajo staremu tovarišu v lice, za hrbtom pa mu izpodmikajo stol, da bi čimprej sedli nanj, in ko še stari tovariš ni zabrnil ključa v vratih, že kockajo za njegovo službo! Pusti jih, naj delajo tako! Kriče, da smo jim sovražniki! Kako naj bo sovraštvo tam, kjer je pomilovanje ? Kristus je imel Iškariota, Spartanci so imeli Efialta, učiteljsko uboštvo pa ima Slomškarje. (Ogorčenje, vzklikanje.) Kdor more, naj stori tako. Svojo dedščino, pristradano v težkem boju za obstanek, ki ji pravimo čisto, neoskrunjeno, pošteno ime, lahko prodaš za skledo leče ali za katerokoli drugo ceno, zato — ubožec, pritiskan od trde usode, izkušan od peze življenja — ne boš od nas sovražen in zaničevan, ker je bila sila razmer jačja od sile tvojega značaja in te je uklonila, da si s srdom v srcu in s kletvijo na jeziku pljunil na svojo čast, edino odliko, ki si jo imel! Solza sočutja nam igra v očeh, že zaradi tvoje žene in tvojih otrok!.. . Naj ti nasujejo dobrot v zvrhani meri, da ti v dobrotah utihne vest, ako se ti kaj oglaša! — (Odobravanje.) Uboštvo je rodilo že veliko zla, pa je rodilo tudi to, a kot senca hodi z njim čisto napačno mnenje, da smo neznačajneži mi, ki smo ostali značajni, da smo nezvesti mi, ki smo ostali zvesti. Značajni in zvesti v vsakem pogledu, tako tudi v izvajanju tiste določbe § 1. drž. šol. zakona, ki zahteva nravno-versko vzgojo! Mi hočemo nravno-versko vzgojo, ki sloni na nauku božjem: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe! (Viharno ploskanje.) Tu je treba enkrat jasne besede, da ne bo večnih neutemeljenih očitkov o brezverski vzgoji, o Ferrerovstvu, o španskih anaihistih in o drugih takih pošastih. Nravno-verska vzgoja, utemeljena v svetem pismu. Pustite jih, naj kriče! — Kričali so, kriče danes in kričali bodo še bolj, ko zvedo, o čem smo govorili tukaj. Kričanje ni dokazovanje! (Odobravanje.) Mi ne maramo nravnoverske vzgoje, kakršno uče naši krivi preroki. Oni oznanjajo nauk sovraštva in ubojstva, mi pa hočemo in učimo nauk ljubezni. Mi nečemo biti njihovi sodniki, saj jitn morajo biti znane besede, ki jih govori sveto pistno: »Bog sodi brez ozira na zunanjo veljavo vsakega po njegovem delu." (I. Petr. 1, 17.) Nravnoverska ni tista vzgoja, ki se hoče uveljaviti z nožem in z numeriranimi kostmi in s takimi nauki, kakršni so bili proglašeni na znanem shodu v Mirnu pri Gorici, kjer je klical apostol katoliške mladine, da je treba sovražnika zadeti naravnost v srce. (Klici: Trseglav. — Hrupno vzklikanje.) Kake sadove rode taki nauki, se je nedavno pokazalo na Štajerskem. Nravno-verska vzgoja je tista, ki dviga v srcu blaga čuvstva in pomirja strasti, ki približa človeka k človeku kot brata k bratu, ki kaže na prvotno enakost in isto vrednost vsakega izmed nas, ki ne pozna ni med mladino ni med odraslimi ljudmi nobene razlike. ,,Kaj imaš, česar bi ne prejel?" govori sveto pismo (I. Kor. 4, 7.) Kar dvigne človeka nad človeka, to so njegove duševne zmožnosti, ki jih naj izrablja svojemu bližnjemu v korist. Naj tistega, ki je ubog in pomoči potreben, dvigne iz uboštva in potrebe, ga pritisne nase in izkuša napraviti sebi enakega! — Kako pa se mirenska in dobrepoljska »nravno-verska vzgoja" strinja z besedami svetega pisma, ki pravi: „Jaz pa vam povem: Ljubite svoje sovražnike, dobro storite tistim, ki vas sovražijo, in molite za tiste, ki vas preganjajo in obrekujejo, da boste otroci svojega očeta, ki je v nebesih." (Mat. 5, 44, 45.) — Ker uče drugače, nego uči sveta beseda, dokazujejo s tem, da nimajo vanjo vere in da so to sveto besedo popačili tako, kakor naj to bolje služi njih politiškim namenom. Mi smo s pojmom nravno-verske vzgoje na jasnem: vzgoji človeka tako, da ga ne bo pred nikomur strah in sram, a tudi tebe ne pred svojim učencem! (Ploskanje.) — Izvir in smoter nravno-verski vzgoji bodi nauk ljubezni. Dovolj je boja, viharja, težav, laži, prevar, zavisti in zlobe na svetu in v življenju in vedno več jih bo in vedno težje bo življenjein vedno manj bo vrlih ljudi in državljanov, kakor jih hoče imeti § 1. drž. šol. zakona, ako bomo sejali že v mlada srca seme sovraštva, ubijali treznost misli in preudarka s politiško strastjo, ako bomo v dušah zbujali pohlep po krvi, ako botno v vsakem posamezniku in v množicah dvigali in jačili slabe strani in zatirali dobra nagnenja. (Klici: Izborno.) Naše napredno učiteljstvo je z znano izjavo, da se kot stan in stanovska organizacija ne priznava kakor del nobene politiške stranke, dovolj jasno povedalo, da se v polni meri zaveda svoje vzgojne naloge, kakor jo predpisuje § 1. drž. šol. zakona. Nasprotna organizacija pa je na shodu na Vrhniki slovesno izrekla, da se oklepa S. L. S., torej politiške organizacije, katere ljubezen do šolstva in učiteljstva je tako splošno znana, da bi bila vsaka nadaljna beseda odveč. Stopili so od službe, ki so jo prisegli drž. šol. zakonu, v službo tiste politike, ki proglaša ta zakon za prokletstvo. (Klici: Res je!) Slovenskemu naprednemu učiteljstvu ni treba dopovedovati, kako ono umevaj nravno-versko vzgojo. Zadnje persekucije, ki se izvajajo nad tem učiteljstvom z vso brezobzirnostjo, nam kažejo, da jih provzročajo zgolj politiški motivi. Nihče ni bil discipliniran zaradi napak pri vzgoji in pouku, vse je zadela kruta roka zaraditega, ker to tako hoče njihova politiška morala! (Klici: Res je!) Nravno-verska vzgoja, ki jo določa § 1. drž. šol. zakona, je utemeljena v svetem pismu. Oni, ki so patentirani poznavalct sv. pisma, ki začenjajo svoja zborovanja z mašami in prirejajo pobožna romanja, bi to morali vedeti in bi morali svoje ravnanje in delo uravnati po teh naukih. A dejstva kažejo ravno nasprotno: ali te nauke poznajo, pa se s suverenskim preziranjem ne ravnajo po njih, ali pa jih sploh ne poznajo in so pobožni z jezikom, a popačeni, hinavski in zlobni v srcu! Ali je to nravno - verska vzgoja, ki jo razlaga klerikalno časopisje, pišoč v najsirovejšem tonu, hujskajoče — saj obljublja učitelju, da bo tepen! — in obrekljivo o šoli in učiteljstvu ? — Ali je to versko in nravno, da ščiti državni poslanec s svojo imuniteto pisavo lista, ki zbuja v množicah — in tudi šolski mladini prihajajo ti listi v roke! — najnižje instinkte sovraštva in popohujšanja? — Ali se ne strinja taka nravnoverska vzgoja s sveto besedo: nVsak, kdor sovraži svojega brata, je ubijalec." (I. Jan. 3, 15.) Ali pa: »Jaz pa vam povem, da bo vsak, ki se jezi nad svojim bratom, kriv sodbe." (Mat. 5, 22.) — Ali verjamejo besedi, ki pravi: nKdor pa pohujša katerega teh malih, ki vame verujejo, bi mu bilo bolje, da bi se mu obesil mlinski kamen na vrat in bi se potopil v globočino morja. Gorje svetu zavoljo pohujšanja!" (Mat. 18, 6, 7.) — Da, pri nas bi treba toliko mlinskih kamenov, da bi morje prestopilo svoje bregove! (Dolgotrajen, hrupen aplavz.) Ali poznajo naši mili prijatelji gromovito besedo, ki govori: »Proklet bodi podpihovalec in dvojezičnik, zakaj med mnogimi, ki v miru žive, napravi zmešnjave!" (Sir. 28, 15.) Ali je znana tistim, ki se prodajajo, beseda: »Korenina vsega hudega je lakomnost." (I. Tim. 6, 10.) Ali je to versko in nravno, da obsojajo nas, sebe pa — vse obdane od grehov — poveličujejo malo manj od svetnikov? Denuncirajo druge z anarhisti, (Klici: Jeglič! Krščanski mož pod plaščem vere! — Hrup.) ker ne poznajo svete besede: nNaj torej človek presodi samega sebe in tako naj je od tega kruha in pije od keliha." (I. Kor. 11, 28.) (Aplavz.) Ali je versko in nravno tisto silovito in ošabno povzdigovanje in napihovanje, ki hodi pred njimi in za njimi ter odmeva iz vsake njihove govorjene in zapisane besede? Ali vedo, da jim je že pisana sodba: nZačetek vsakega greha je napuh; kdor se ga drži, bo s kletvijo napolnjen, in poslednjič ga bo Bog podrl." (Sir. 10, 15.) Ali je versko in nravno, da hujskajo ljudstvo proti izboljšanju učiteljskih plač, da učiteljstvu tega izboljšanja ne dado in da celo učitelji glasujejo proti učiteljem? Naj jih presune moč svete besede: MAli ne tečejo vdovi solze po licih, in ali ne vpije zoper onega, ki jih izžema? Z lic se namreč v nebesa vzdigujejo, in Gospod, ki se da izprositi, se jih ne veseli!" (Sir. 35, 18, 19.) — In zopet: nGlejte, plačilo, ki ste ga utrgali delavcem, ki so poželi vaše polje, vpije; in njih vpitje je prišlo do ušes Gospoda vojnih trum!" (Jak. 5, 4.) Njihovo delo jo obsojeno, zakaj sveta beseda kliče: nKdor opravičuje hudobnega in kdor pogublja pravičnega — oba sta gnusoba pred Bogom!" (Preg. 17, 15.) Take nravno-verske vzgoje mi nečemo in je ne priznavamo, ker taka vzgoja ni vzgoja, ampak je posirovljenje, podivjevanje mladine in odraslega sveta! Taka vzgoja je v najbolj kričečem protislovju s § 1. drž. šolskega zakona, ker ni niti nravna niti verska, ker ne razvija duševnih moči, ne izobrazuje otrok za življenje in jim ne daje prave podstave, da bodo kdaj vrli ljudje in državljani. Taka vzgoja je vzgoja ljudi kmesarskemuklanju. (Hrupinaplavz.) nSedaj pa ostane vera, upanje, ljubezen, to troje; največja med temi pa je ljubezen." (I. Kor. 13, 13.) Vera v zmago pravice nad krivico in nasiljem, upanje v boljšo bodočnost človeštva, ljubezen do ubogih, izkoriščanih in zaslepljenih — to je temelj naši nravno-verski vzgoji. Ljubezen pa je najmočnejša, ker nas navdušuje vzlic vsem nasprotovanjem in trpljenjem ter nam dovaja vedno novih moči pri izvrševanju odgovorne in težke naše naloge! »Zavoljotega, bratje, si prizadevajte boljinbolj, da svoj poklic in svoje izvoljenje zagotovite po dobrih delih." (H.Petr. 1, 10.) Dasi so naši sovražniki tudi sovražniki Rousseaua, vendar izvajajo v vzgoji njegov nauk, ker stoje na istem njegovem negativnem stališču: »Preprečujmo, da se kaj ne zgodi!" (Odobravanje.) Razvoj duševnih moči — šola za življenje. Vsak učitelj in vsaka učiteljica ima že po svojem poklicu brez ozira na § 54. drž. šol. zakona dolžnost, da skrbi za ugled svojega stanu in za izdatnost svojega delovanja kot odgojitelja, oziroma odgojiteljice. (Primerjaj § 118. dokončnega šol. in učnega reda, ki nam obenem zagotavlja tudi varstvo in zaščito šolskih oblasti.) Besede mičejo —zgledi vlečejo! Nikjer tako kakor pri vzgoji ne prihaja ta resnica do veljave. Zato: tvoje življenje bodi čisto in neomadeževano, da stojiš pred mladino sam kot najlepši zgled. Ostani zvest svojim nazorom, svojim načelom, ne obračaj vetra po plašču, bodi značaj, da moreš vzgajati značaje! JPloskanje.) Šola naj stoji daleč stran od politiških borb in viharjev. Šola je kraljica duš, ki naj objema s svojo blagodatjo vse ljudi in vse stanove v enaki meri, vsem isti neizčrpni vrelec duševnih kreposti! V šoli naj se dvigajo kulturni zakladi, da se ob njih razvijajo duševne moči — politika pa od šole stran, in sicer vsaka politika, tako liberalna kakor klerikalna! Mi nečemo fanatikov, hočemo pametnih ljudi, ki naj sodijo in mislijo s svojo glavo! Z lastnim preudarkom si bodo potem sami delali Bvero in postave" tako, da bo uresničena beseda Prešernova: nLjudje vsi bratje, bratje vsi narodi!" Volja je najvišja moč. Storiti in delati hočem dobro zaradi dobrega, lepo zaradi lepega. V ospredju ne stoj lastna oseba. Skupna korist bodi vzvod mojim dejanjem. Ne stori nikomur ničesar, kar nečeš, da ti drugi ne stori! Duševne sile se razvijajo z uvajanjem v razumevanje naših kulturnih zahtev in našega kulturnega življenja. To je vzgojna naloga šole. (Klici: Tako je.) Mi smo že 1. 1908. na XX. skupščini Zaveze v Gorici poudarili to-le: nZ imenovanim zakonom (iz 1. 1869.) je dana vsem narodom in vsem stanovom prilika in dolžnost, da se dvignejo duševno in s tem tudi na gospodarskem polju ter se usposobijo za plemenito tekmovanje na kulturnem in gospodarskem polju. Kako se naj ta splošna sredstva porazdele med posamezne narode in stanove, to je delo njihovih zahtev in potreb, to je razdelitev splošnega načrta v podrobnosti, ki naj dviga dele k celoti, odstranja razlike in zapreke ter naravnava vsa pota do moralne in materialne blaginje. To je naš smoter na zemlji". — Torej isto, kar v bistvu zahteva prej navedeni citat Pestalozzijev. — Nadalje smo rekli tedaj: MIn ako imajo vse množice našega ljudstva, kakor so že različne po poklicih in opra- vilih, po zmožnosti in individualnosti, kaj skupnega, je ta skupnost gotovo šola... Mi učitelji in učiteljice nečemo in ne dopustimo, da bi se ponižala šola v družbo tej ali oni politiški stranki, temu ali onemu naziranju, ki kjerkoli in kadarkoli slučajno prevladuje in vleče nerazsodne množice za seboj. Ne! Šola bodi za ljudstvo!" Zakaj ponavljam te besede? Zato, da dokažem, da se naši nazori ne menjujejo, lemveč da ostajajo včeraj in danes isti, ker imajo trden temelj v pravem pojmovanju vzgojne naloge ljudske šole in v pravem pojmovanju § 1. drž. šol. zakona. Če kdo govori drugače, povejte mu v lice, da laže! (Klici: Res je.) § 1. drž. šol. zakona nam daje pravico zahtevati to-le: Naše ljudstvo naj samo ne dela in ne trpi, ampak naj tudi živi in uživa, ker je tudi naše Ijudstvo skupina vrlih ljudi in državljanov! Hočemo vzgojo volje! Otrok naj postane nravno misleč in socialno čuteč in delajoč človek. Smoter mu je popolnost v nravnem in socialnem pogledu. Večno gibanje, večno snovanje mu je sredstvo, ki ga dovaja k popolnosti, a ga nikoli ne dovede do nje, ker se tudi popolnost izpopolnuje z razvojem njegovih duševnih sil. Večna nezadovoljnost je produkt inteligence duha, a je obenem motor, ki žene človeka preko premaganih naporov do novega dela, ki stremi za izboljšanjem vladajočih razmer. Vse to večno gibanje, to gibljivo morje duševnih sil se zrcali v kulturi, ki ji daje vsaka doba svoje lice in ki je obratno zrcalo svoje dobe. Ne mehkužnosti, sanjavosti, opiranja na vidne in nevidne moči, ampak trdne volje je treba, ki zbudi v človeku samozavest in mu da vero v samega sebe: ničesar ne zahtevam od tebe, česar bi ne zmogel! — Iz samozavesti in iz vere v samega sebe se razvije spoštovanje lastne osebnosti in lastne zmožnosti, zato ne more biti hlapčevanja, potuhnjenosti in klečeplazenja tam, kjer spoštuje človek samega sebe. Tako spoštovanje samega sebe ni bahaštvo, temveč je pravična cenitev lastne vrednosti, ki opravičuje vsakogar do vseh utemeljenih in upravičenih zahtev, torej tudi do enakopravnega izvrševanja vseh zakonitih določil. Z vzgojo duševnih moči in z njih razvojem je padla razlika med Ijudmi, je padlo poniževanje in povzdigovanje enega nad drugim: demokratizem je razdrl meje in zapisal vsakomur izmed nas na čelo najlepše itne: človek! (Burno pritrjevanje.) Iz volje se rodi moč, duševna moč, tista moč, ki ne pozna resignacije in plašljivosti. Iz otrok hočemo svobodnih mož, ki zagovarjajo pravico in resnico, četudi v lastno škodo. Tako se iz volje in moči razvije, utrdi, ustanovi v človeku značaj, ki je odlika možu in ženi, pridobljena s svojim delom, dragocena krona vzgojnega dela ljudske šole! Takega si mislim vrlega človeka. Vsak posameznik bodi Jurčičev junak, ki kliče svojemu sosedu s ponosno samozavestjo: Trd bodi, neizprosen, raož jeklen, kadar braniti je časti in pravde narodu in jeziku svojemu! — Tako stoji vsak posameznik, ki je del skupnosti, tako stoji skupnost, ki je sestava posameznikov: Vsakomur pravico in čast, ki mu gre; nikomur krivice, nikomur dobrot na škodo drugemu! To je orožje, ki ga daje po določbah § 1. drž. šol. zak. ljudska šola mladini na pot, na boj z življenjem! A kdor hoče vzgajati tako, mora biti v tem smislu vzgojen sam! (Odobravanje.) Sklep. Govoriti bi se dab še o tem; povedati bi se tudi dalo, kako se ta teorija izvaja v praksi. O tem pa se nisem namenil razpravljati, zato prehajam h koncu. Slovensko napredno učiteljstvo je moralo že neštetokrat slišati sovražnikovo očitanje, kako prav nič ne umeva svoje vzgojne naloge, kako stoji v nasprotju zlasti s tisto točko § 1. drž. šol. zakona, ki govori o nravnoverski vzgoji. Smatral sem za svojo dolžnost, da enkrat pošteno in odkrito odgovorim temu očitanju. Upam, da sem ga izpodbil tako, da tega očitanja danes ni več. Zdelo se mi je pa to potrebno zlasti še zategadelj, da se tudi prijatelji natančno poznamo med seboj, da se bo delo slovenskega naprednega učiteljstva prav cenilo in — spoštovalo in da bodo nam prijazne oči gledale v šoli še kaj več nego samo navadno učilnico, da bodo umevale njeno delo, ki sloni v potrebah ljudstva in ki ima svoj smoter v sreči otroka, človeka, državljana! Naše plačilo je, da se prokletstvo izpreminja v blagoslov. Samo še eno vprašanje: Ali slovensko napredno učiteljstvo ve, kaj hoče, in dela, kar hoče § 1. drž. šol. zakona, ki smo si ga sedaj ogledali od vseh strani? Roko na srce in odgovorimo kratko in jasno: Da! — (Več minut trajajoče burno ploskanje.)