Pomladni veter.
V   duši tihi, sveti mir — zunaj veter vre od juga; ulica šumi kot struga,
v okno pljuska ves večer . . .
Kaj prinašaš, veter blodni, mi od daljnih krajev južnih? Glas piščalk se zdiš mi tužnih daleč, daleč v zemlji rodni.
V  cvetju breg pod Nabrezino, cvetje v Brdih in v Vipavi — to li tvoji so pozdravi,
moj spomin nad domovino?
Zlato solnce po vsem morju, v zlatem solncu bela jadra dol do Pulja, Reke, Zadra — to si videl ti v Primorju?
Kaj prinašaš, veter blodni, mi od daljnih krajev južnih? Glas piščalk se zdiš mi tužnih daleč, daleč v zemlji rodni.
Cvetja ni pod Nabrezino, ni v Vipavi, ni ga v Brdih; tam v pesteh koščeno-trdih narod stiska bolečino.
258                                Igo Gruden: Domotožje.
Narod lastno zemljo kolne, težki glas iz Istre čujem — kako dolgo še? — vprašujem si v brezupu misli bolne.
V duši tihi, sveti mir — zunaj veter vre od juga; ulica šumi kot struga, v okno pljuska ves večer.
¦¦ i Kk/Kx '              /^0tn - "g    ^*~*                                                 .   2
Igo Gruden:
Domotožje.
K.
wot da bi v sanjah šel skozi pomlad, bredem v omotici skozi vonjave; misli od vonja vse mehke, sanjave, tiho se predejo v solnčne daljave, zlat mi v oblake že zidajo grad.
Dvigne se ptič iznad polj, iznad trat, v solnčnih valeh si otresa peroti; z roko oči si zasenčim na poti, iščem s pogledom ga v sinji samoti, ki v koprnenju mi drug je in brat.
Kriknil je ptič preko trat, preko polj, padel kot kamen v megleno obzorje; ruši nad Krasom se, pada v Primorje, grad moj z oblaki pogreza se v morje bliže, moj^dom, si mi bolj in bolj . . .
¦r