244
Pa dan nesreče že se bliža, Trenutek čeren prihiti I k tlam i v prah ga spet poniža, Nebeški žar skor zaduši.
Prah bivši, kaj da je, spregleda, I žar goreč mu serce žge, Oko mu še na kviško gleda: Ne moč, obup iz njega zre. I kakor reka v sili ljuti Razbiti skuša terdni jez; Tako zajezo človek čuti, Pa pot zaperta mu je čez.
I glas nesreče se razlega I moči tok solza oči, Da mili glas do neba sega, Do vrat nebeških se glasi. Rešenje milost misli večna, V človeku vžge se upa žar:
Nehala doba bo nesrečna, Ko steče vekov kolobar i
I milo zabliščeča nada Nov vez storiti mu veli, Aldove na altar poklada, Preliva nežnih jagnet kri: Zastojn zdihuje hrepeneče I kliče serce njega: Mir! Da let nesreče polnih steče Še več, kot sto desetkrat štir.
Pa čas odločen' se je stekel, Napočil dneva svitli žar, Nesreče se oblak razlekel, I srečna je nesrečna stvar; Sam duh nebeški jo je zbudil, K' ozerl se je na svet proklet, Da jez poprešni se je zgrudil I človek bil je človek spet.
CyeL4t72/a4a,„		
Q/ .    7		
/   L*4/e	r  f^trrtf*/ ri f(f/	j^ia/k
?f*yhu rM/- m ,jff^ gj^ ¦		
$ &g	¦Z*.       /	+*P 4*6:
Ur	p	
7/J vrt		
Zrjy\	fJr. f ? 'g      tf^&trlfsr  '	L-"fr'JLt//S &,
		f   i terjfcff           ^

¦Žš/