»•■*■■■■■■■■■——«—»mmmwwhhmmmm—!■— ■■■■■I W - ;■■■■■: - ----- i • ■ HB Ljubljana: 1912 j:|: Letnik VI. Zvezek 6. Tlak KatolUke TUkarne. ; l[ : CÄS: |l ?j Znanstvena revija »Leonove dražbe" lil »Čas« d 1912 no VI. letnik □□ Zvezek 6. Vsebina. Znanstveno delo naSih nasprotnikov in mi. (franc Terseglav.) . 401 Življenske delavske razmere v Novi Zelandiji. (France Miklavčič.) 409 Evharistija — ločilo duhov. (Dr. Aleš Ušeničnik.) . . . . . 439 Svetovna trgovina. (Prof. dr. V, Šarabon.) (Konec.) .... 4M O stvarnosti podstati. (A. Zupan.) (Konec.) 452 Obzornik: Verstvo. — Luther. — Literatura 464-469 Filozofija. — »Mehanika duševnega delovanja.« — »Die Philosophie des Als Ob.« — Literatura 469-478 Sociologija. — »Liberalni socializem.« — Vprašanje »preostalih mandatov« pri proporčnih volitvah. — Zapiski . 478-488 Ljudska izobrazba — Knjige Družbe sv. Mohorja za 1. 1913. * . »Čas« izhaja kot dvomesečnik. Naročnina 7 K, za dijake 4 K. Za Ciane »Leonove družbe« je naročnina plačana z letnino. Naročnina se poSilja na »Leonovo družbo« ali »Čas« v Ljubljani. Položnice bodo priložene prvemu zvezku 1913. Tiska Katoliška Tiskarna v Ljubljani. 3 !X&C&cftcacftc83CÖ3C§3cftlcSjCSDCßDC§DCSDCft)Cft)cS)C8 3C§ Dčbc&ca i .1111. J o w u v - k .im. - M « U V - k .1111. - M s - o ik .im. - u w u u » - § & .1111. - U u u u u - 4 .im. ■1 ■ ■] ■ ■j Znanstveno delo naših nasprotnikov in mi. Franc Terseglav. Neoporečno je, da je stališče, ki ga zavzema narodova inteligenca nasproti religiji, značilno za njeno mišljenje o vseh svetovnih in družabnih vprašanjih. Njen nazor o verstvu nam odkriva temelj, na katerem je zgrajen ves njen miselni sestav, iz njega se vse izvaja in vse k njemu meri. Kar se tiče modernega slovenskega katoličanstvu več ali manj nasprotnega razumništva, je začelo šele zadnji čas svoj verski nazor konkretizirati, nekako programatično izjavo pa vidimo v resoluciji IV. shoda narodno-radikalnega di-jaštva (shod se je vršil 14. septembra 1.1. v Ljubljani), ki se glasi: »Naloga države je, da čuva potom svojih osnovnih zakonov svobodo vere in vesti. To zahteva strpnost napram vsem konfe-sijam, ki jih je smatrati v naših konkretnih razmerah za glavni predpogoj uspešne rešitve jugoslovanskega vprašanja. Taka strp-Ijivost pa ni istovetna z indiferentnostjo napram verskim problemom, ki kot izrazi višje čuvstvenosti predstavljajo važne etične vrednote. Äko se pa uveljavljajo konfesijonalni nazori na neetičen način, in ki je škodljiv narodnemu in državnemu sožitju, ni boja proti tem pojavom smatrati za protiverski pokret. Z ozirom na naš celoten naroden položaj ne kaže trositi sile z vsiljevanjem izvestnega racionalističnega svetovnega nazora med najširšimi narodnimi sloji. Dokler intenzivna splošna kultura ne prešinja vseh socijalnih razmer in dokler obstoja sedanja ekonomska nerazvitost, ni mogoče na mah in uspešno nadomestiti današnje oblike verovanja doslej zanemarjenih slojev s povsem novim načinom naziranja. Ne smemo namreč prezreti, da je treba zadovoljevati najmanjšim predpogojem narodnega obstanka. Pač pa je pričakovati, da s prodiranjem občne kulture in višjih življenskih oblik bo verski in socijalni moment podvržen trenutnemu kulturnemu stanju odgovarjajoči preobrazitvi. Ker se temeljno razlikujejo znanstvene 26 402 »Cas.< in verske pred postave, ni z verskimi naziranji pobijati znanstva istotako kakor ni mogoče z znanstvenimi argumenti zavračati verskih pojavov. Zahtevati je povsem svobodni razvoj udejstvovanja znanstvenega mišljenja in želeti je, da najdejo vse sile, ki stremijo za splošnim kulturnim razvojem, na vseh poljih svobodno torišče.« Popolnoma irelevantno je, da je ta formula takorekoč samo usedlina nazorov, ki jih je nam nasprotna inteligenca zajela iz Jamesa, Bergsona in drugih modnih filozofov naše dobe. To ji daje zgolj značaj neke modernosti in ko pridejo na vrh novi filozofi, si bo od teh izposodila obliko. Saj se že danes o Jamesovi šoli lahko reče, da stoje noge tistih, ki jo bodo pokopali, že pred vrati. Problem vere kot »izraza višje čuvstvenosti«, ki je od razumnega spoznanja, s katerim spoznavamo čutni svet, v večji ali manjši meri ali celo popolnoma neodvisna, je že Pascal zastavil, potem Jacobi in vsa njegova šola v zakantovi dobi, najizraziteje pa Schleiermadier. Značilna je ta formula kot izraz popolne desorientiranosti naše katoličanstvu odtujene mladine ne samo v verskem vprašanju, ampak sploh glede vsega, kar se imenuje metafizično. »Znanstvene in verske predpostave se temeljno razlikujejo.« Kako ? Tako da ni mogoče pobijati ne verskih predstav z znanstvenimi argumenti, ne znanstvenih spoznav z verskimi naziranji. Zakaj ne? Ker sta znanstvena in religiozna sfera popolnoma ločeni, znanstvo sloni na razumnem spoznanju stvari iz njihovih vzrokov, vera pa izvira iz neke »višje čuvstvenosti«. Iz tega najpreje sledi, da vprašanje, kaj je res in kaj ne, za verstvo ne velja, kajti vsak »izraz čuvstvenosti« je ali ni, naj bo potem kakršenkoli. Ali je kako verstvo pravo ali krivo, ali njegove predstave odgovarjajo dejanstvenosti ali so le blodnje, ali pa zmes obojega, se na tem stališču sploh na da dognati; to se ne sme in ne more niti vprašati. Vendar mora vsebina in oblika verskih predstav kot »izraz neke čuvstvenosti« od nečesa biti odvisna. Da, od »obče kulture« in »višjih življenskih oblik«, ki verstvo preobrazujejo. Kakšen pa je ta proces in kateri so njegovi zakoni, nam je povečini še neznano. Naj ne reče kdo, da je to le resolucija dijaštva, ki vprašanja ni doumelo, ker je ta formulacija veren izraz tega, kar je o religioznem vprašanju raz-tnatral Albin Ogris, edini, ki se izmed naših nasprotnikov podrobneje z njim peča. Ce gremo stvari do dna, ne izražajo naši nasprotniki tega problema samo zelo nejasno, ampak naravnost protislovno. Kajti njihovo popolnoma aracionalno in agnostiško stališče glede verskega vprašanja pomeni splošno ametafizičnost, to je, oni zametajo vse, kar sega preko čutnega spoznanja in tudi o tem ne vedo, koliko in ali sploh odgovarja »stvarem samim na sebi«. Kakor prav poudarja zelo globokoumen filozof, profesor dunajske univerze, Ädolf Stöhr, je nujno potrebno, da človek priznava nekaj metafizičnega, če ne, mora biti solipsist, to je, mora dosledno trditi, da razen njega samega nič ne obstoja, vendar pa je, po mnenju istega miselca, vse metafizično le simbol, o katerem ni na noben način mogoče vedeti, v koliki meri in kako izraža dejanstvenost. Simboli so pa tudi verske predstave, ki so izraz človeškega teženja, upanja, pričakovanja, želenja. Racionalni argumenti za verstvo ne veljajo, ne veljajo pa sploh ne za vse, kar je metafizično. To je dosledno. Drugo vprašanje pa je, če je tudi resnično. Beseda simbol namreč še nič ne pove. Simbol je potemtakem tudi naziranje, ki ga imajo o metafizičnih problemih in o verstvu naši nasprotniki. Tega pa najbrže nočejo priznati, če pa, se odrekajo vsaki pravici zahtevati, da priznavamo isti-nitost njihovih domnev. Če pa odgovarjajo, da se njihovi nazori kot simboli istinitosti le »bližajo«, jih lahko vprašamo, kako morejo to s svojega stališča sploh vedeti. Jasno je, da pomeni to stališče popolno skepso ter da s tem noben problem ni rešen, temveč se šele iznova začenja, jasno pa tudi, da s človekom, ki se na tako stališče postavi,. ni mogoča nobena disputacija, zakaj v vseh teh vprašanjih pridemo vedno le v kolobarju nazaj do tam, kjer smo začeli. Gotovo je, da vplivajo na verstvo najrazličnejši činitelji in narobe, tudi je verstvo v enem oziru stvar čuvstva in specifičnega religioznega nagona, predpostave verstva so pa pravtako racionalne kakor so predpostave metafizike, do katerih moramo priti, ako hočemo sploh še kaj s kolikortolikšno gotovostjo spoznati. To so: ideja o Bogu, do katere pridemo potom kavzalnega zakona, oziroma spoznanja, da moramo ločiti prigodne stvari, ki niso same od sebe, od absoluta, ki je sam od sebe, nadalje ideja smotrnosti, ideja psihe, neumrjočnosti in etičnih nalog ter dolžnosti človeka. Brez tega ni prave vere, marveč nedoumljivo, brezsmotrno, slepo čuvstvo, o katerem ne vemo, čemu je imamo, nemogoče pa je tudi vsako metafizično spoznanje. Znanost se potem omejuje zgolj na registriranje dejstev, niti zvezati jih ni medseboj mogoče, vsaka filozofija se neha tik pred kavzalnim zakonom, pravzaprav pa že pred indukcijo, kajti vsako induciranje, sklep, da se bo to, kar 26* se je redno dogajalo, tudi vnaprej tako godilo, vsa bodočnost — problem časa vobče — je že metaphysicum, metaphysicum je dejstvo petih čutnih modaiitet, ki so na materialističnem temelju uganka, metaphysicum je predvsem pojav zavesti. Vera ima za podlago spoznanje gotovih metafizičnih dejstev, naj se pojmujejo sicer kakorkoli; če se pa vera ne da z nobenim racionalnim kriterijem meriti, potem velja to pravtako za vsa metafizična počela, na katerih sloni; če je pa temu tako, je sploh vse, s čimer se naš razum bavi, neodgonetljiva uganka, potem lahko vso filozofijo zaključimo s prvim poglavjem Descartovih meditacij: »Vzemimo torej, da se neki zli, obenem pa mogočni in pretkani duh z vsemi močmi prizadeva, da nas vara; jaz hočem verjeti, da je nebo, zrak, zemlja, barve, oblike, zvoki, sploh vse, kar je izven mene, le igra sanj.« Poleg tega agnosticizma pa opažamo pri nam nasprotnih slovenskih znanstveno izobraženih inteligentih naravnost naivno-materialistično strujo. Drugače se »popularnoznanstvena« brošura profesorja Seidla o »Mehaniki duševnega delovanja« ne da označiti, kajti trditve, »da se je znanstvu posrečilo najti kraj, kjer se porodi misel«, da misel »možgani ustvarjajo« in podobno, so brezdvomno naivnomaterialistične. Neglede na to, da imenovani pisatelj ni fiziolog ne psiholog po stroki, je že to neznanstveno, da govori o mehaniki duševnega delovanja v pravem pomenu te besede. Možgani, oz. živčni sistem je nekaj živega, in procesi, ki se v njem odigravajo, so bi o mehanski in bio-kemiški, to pa so procesi svoje vrste, ki so mehanskim in ke-miškim v bistvu časih naravnost diametralno nasprotni, kakor uči danes vsak pomenljivejši biolog. Bistvo življenja vidijo vsi biologi v asimilaciji, iz katere se izvaja rast in množenje po samodeljenju, asimilacija je pa popolnoma svoje vrste pojav, ki se sicer nikoder drugod ne opaža. Pri asimilaciji je treba razločevati asimilatorja in asimilanda in prav v procesu, kako asimilator asimilanda sebi asimilira, tiči nekaj, kar se iz mehaniških in kemiških zakonov, kakor sicer delujejo, ne da izvesti, kajti asimilujoča snov preobrazi snov, ki se ima asimilirati, sama v svojo snov, to pa je nekaj čisto svojevrstnega. Pa tudi o biomehaniki duševnega delovanja se ne more govoriti, ker je psiha od materije bistveno različna in ni na noben način mogoče misel le količkaj s snovjo identificirati ali jo iz nje deducirati. Zavest je zavest in nič drugega. Vsak moderni psiholog — in moderni naslanjajo svoje rezultate, kjer se le da, na fiziološke rezultate — smatra za gotovo, da obstojajo psihični pojavi, katerim v snovnih pojavih ničesar ne odgovarja, oziroma, ki se iz snovnih procesov ne dajo izvajat'. Najprej petero (ali več) čutnih modalitet. Že zvok (kot občut) je sam na sebi nekaj psihiškega in fiziološka razlaga se občuta kot takega ne tiče. Psihični problem je nadalje simultanna apercepcija, n. pr. več zvokov v enem akordu. Eminentno psihično metafizično dejstvo pa je predvsem simultanna disjekcija zavesti. Zakaj so vse čutne zaznave v enem individuu v eni sami zavesti združene, zakaj ne tako, da bi vsak atom imel svojo zavest, zakaj pa so obenem zavesti druga od druge po posameznih individuih ločene in ne odgovarja celemu svetovju ena sama zavest, kakor bi to nujno postulirala enotnost materije? Lepo pravi glede tega problema dunajski psiholog A. Stöhr: »Človeška zavestna enota je za atomsko zavest prevelika, za svetovno zavest pa premajhna.« Kdor je še na naivnomaterialistični ali na monistični podlagi ta problem skušal rešiti, n. pr. Haeckel, se je zapletel v največja protislovja. Metaphgsicum pa je tudi potekanje zaznav v času ali sukcesivna apercepcija. Pa tudi reprodukcija čutnih zaznav in predstav je metaphgsicum, kajti, čeprav se da povračevanje zaznav samo na sebi fiziološko razložiti, se ob vsaki zaznavi sami vračajo zopet isti metafizični problemi. Misel se pač snuje na čutnih zaznavah, te pa korespondirajo fiziološkim procesom, misel pa ostane le misel. Sploh je postanek in pre-minjenje zavesti misterij, profesor Seidl pa pusti, da rodi misel in zavest možganje! Seidl seveda meni, da se more težkočam, ki nastajajo ob njegovi materialistični razlagi psihofiziških dejstev na ta način ogniti, da skuša ves ta problem postaviti na monistično podlago in sicer tako, da snov pojmuje kot »zmotno abstrakcijo«, češ, »snov in sila sta eno in isto«, »pravzaprav biva edinole sila«; da snov in silo ločujemo, to pohaja le iz tega, ker se »ob različnih pogojih javljata z različnimi učinki.« Ako imamo opraviti z enim ter istim, in če je to »enoteristo« sila, kako se da razložiti, da so učinki eneteriste sile tako različni ? Ako ostanemo pri konkretnem slučaju, pri možganju in zavesti, kaj nam predstavlja možganje, kaj zavest? Je li to, kar imenujemo možganska ali živčna snov, pomotna abstrakcija, torej le neke vrste energija, zavest pa ista energija ? Kako to, da se toliko razlikujeta ? Razlika je v »učinkih«, pravi Seidl. Zakaj, vprašamo mi, oboje je vendar enoteristo. Morebiti si Seidl misli to tako, da resnično biva nekaj tretjega, snov na eni, psihična energija na drugi strani pa sta le različna pojava tega tretjega. Kako to, da se ta energija javlja v dveh tako različnih fenomenih ? Na to vprašanje nobena vrsta monizma ne more dati povoljnega odgovora. Snov in silo istovetiti, to se ne pravi tega problema rešiti. To je le podmena in naj Seidl še tako zatrjuje, da je duališko naziranje »otroško«, monizem pa »zrelejše naziranje«. Svojedobno se je tudi darvinizem, sloneč na podmeni neomejene variacije, smatral za zrelejše naziranje, današnja biologija pa pojmuje razvoj organizmov, kakor profesor Seidl dobro ve, v mnogoterem oziru bistveno drugače.1 Da se povrnemo k problemu snovi in zavesti, ni li zavest čisto svoje vrste energija? Če pravim: zavedam se česa, zavedam se akta svoje zavesti same, je ii ta pojav mogoče v čem primerjati z »magnetno silo«, ki v magnetu počiva in se v danih pogojih javlja? Zavest je bistveno isto kakor snov, ki si jo ta zavest sama predstavlja, ni li to največji absurdum, kar si jih je mogoče misliti? Ena oblika ene energije misli drugo obliko taiste energije in sicer popolnoma različno od sebe, ni li to nezmisel? Kako je mogoča taka »pomotna abstrakcija« človeške zavesti? Kadar monizem to uganko reši, šele potem bo mogoče trditi, da je dualizem premagano stališče. Kako lahko-mišljeno Seidl to vprašanje pojmuje, dokazuje ta njegov zgled: »Iz zemlje jemljejo rudarji neznatno rudo; v topilnici priteče iz nje kovina; iz kosa kovine napravijo tehniki kolesa, navore, vzmeti itd. ter jih sestavijo primerno. Pred seboj imamo sedaj čudovit mehanizem: recimo uro, ki je sposobna, da nam meri in kaže čas. Iste sile, ki so spale že v neznatni rudi, delujejo sedaj v mnogoliko sestavljenem mehanizmu, nobene druge. Mehanizem ure nam rabi k temu, da meri abstraktnost, ki jo imenujemo čas. Take sposobnosti bi nihče ne pričakoval tedaj, ko je vsa snov ure bila še kepa neznatne sirove rude. Prav tako je druga snov, ako je iz nje narejen neizmerno čudovito sestavljeni mehanizem možganov, sposobna, da proizvaja energije, ki so v njeni prvotni sirovi obliki le spale.« — Sile, ki so počivale v rudi, delujejo potem i v mehanizmu ure, a za to je bilo treba smotrenega načrta, ki ga je izumil duh tehnika; isto velja za možganje, pa še več: sposobnost, ki jo kaže ura: premeriti pot, po katerem potem 1 Omenjamo le Batesonovo genetiko, Johannsenovo teorijo o genih, sploh na podlagi Mendelovih zakonov dosežene rezultate, Cučnota (La genese des espčces animales 19t 1) etc., ki ustvarjajo čisto novo pojmovanje vrste, razvoja, dednosti. m i merimo čas, je čisto druge vrste, nego ona, ki jo imenujemo mišljenje, zavem se česa, občutim. Ta razlika je taka, da je ne pojasni nobena analogija pretvarjanja ene snovne energije v drugo. Ako vse teorije o zvezi med tvarnostjo in duševnostjo premotrimo, je materialistična nezmiselna, paralelistična tudi protislovna in nauk o substancialni enoti edino racionalen.1 Seveda nam je bistvo sub-stancialne enote neodgonetljivo, »propter debilitatem mentis«, kakor se izraža sholastika sama. Pravi mislec bo problemu priznaval, da je problem, in ne bo hipotez izpreminjal v dejstva kakor profesor Seidl, ki ga »popularni« namen niti najmanj ne upravičuje. Kako nasprotniki sploh radi hipotezam prisojajo vrednost, ki gre le dejstvom, kažejo tudi dr. Tumova razglabljanja o seksualnem vprašanju. Berejo se kot roman, kakor n. pr. znani Bölschejevi spis o »Ljubezenskem življenju v naravi«, ne pa kot znanstvena razprava, naslanjajo se pa pretežno na Forela. Kar dr. Tuma tu uči, je pravi panseksualizem. Vse se iz seksualnega nagona izvaja, vsi drugi instinkti, religija, znanost, umetnost, gospodarsko življenje. Te panseksualistične domneve so bolj znamenje časa kakor pa resnega znanstvenega vpoštevanja vredne, čeprav se veliki vpliv seksualnega nagona na kulturno življenje ne da tajiti. Važnost spolskega nagona je dana po njegovem smotru v naravi, drugi nagoni mu služijo kakor služi on drugim, osrednji nagon pa ni, kajti čiovek ima poleg smotra samopomnoževanja še veliko drugih, ki so deloma od tega smotra popolnoma neodvisni in za katere je samopomnoževanje conditio sine qua non le v toliko, v kolikor je za kulturno izpopolnitev namenjeno solidarno človeštvo in ne en sam posameznik. Kdor trdi več, špekulira po nedokazanih in nedokazljivih podmenah, ne pa s hladnim razumom in eksaktno. Temeljni nagoni so bistveno med seboj različni, se ne dajo drug iz drugega izvajati, stopajo pa med seboj v zvezo v službi skupnega smotra. Omenjamo tudi, da je n. pr. nagon krutosti, uničenja drugih ali uničevanja samega sebe, psihološko nekaj drugega kakor spolni nagon, čeprav se z njim na jako interesanten način kom-binuje. (Literatura velika; novo delo: Dr. Wulffen: Der Sexual-verbredier, Langenscheidt, Berolin.) — Tudi med religioznimi pojavi in seksualnimi vlada tu in tam odnos, toda le prigodno. Če-ščenje prapočela pa je nekaj popolnoma drugega od spolskega teženja, ima drug izvor in drug cilj. Opaža se med nasprotnimi ' Glej Čas II, str. 161—171 in 305- 320. znanstveniki tudi, da se opirajo pri analizi religioznega čuta samo na Tglora in njegovo šolo, ne poznajo pa n. pr. Ändrew Langa, ki je Tglorja zelo, celo bistveno, popravil in dopolnil. (Francosko prevedeno: Mgtes, cultes etreligions; Bibl. de Philos. Contemp. Alcan.) — Če človek moderne panseksualiste premišljuje, se nehote spomni na one verze Shakespearove, kjer pravi, kako je smešno: »Wenn ihr den Trieb — Den ihr mit Äffe, Katz’ und Hund gemein habt — Zu einer Tugend macht und göttlich nennt«. Kar se Tumovih razprav tiče, nam bo poznavalec Platonov rad pritrdil, če izražamo mnenje, da je erotična mitologija, kakor jo razlaga Äristophanes v Sgmpoziju, velikobolj duhovita. Kar se drugih disciplin tiče, obdelujejo nasprotniki primeroma najbolj socialne, oz. narodnoekonomske discipline, državno-pravno vedo, v kateri imajo v Bogumilu Vošnjaku pravega strokovnjaka, med filozofskimi disciplinami pa skoraj samo formalno logiko, glede katere imajo pokazati delo Rostoharjevo, Ozvaldovo in jako dobre filozofskoterminološke razprave dr. Tumove, v ontoloških in religioznih vprašanjih se poizkuša Ogris, biološke sestavke, ki so važni in temeljiti, priobčuje docent dr. Boris Zarnik, brez dvoma najbolj vpoštevanja vredna znanstvena moč med našimi nasprotniki, ki si je tudi med biologi inozemstva že pridobil veljavo s svojimi samostojnimi raziskavanji. □ □ □ □ □ Kaj pa mi ? to vprašanje se je vpričo vsega, kar smo tu povedali, v naših krogih gotovo že splošno izprožilo. Mi smo mnenja, da si faktičnega stanja stvari ne moremo in ne smemo več prikrivati, da ne bi trpeli škode. Od dr. Mahniča sem smo imeli na znanstvenem torišču med Slovenci pa do nedavno neoporečno prvenstvo, danes pa to ni več tako gotovo. Zdi se, da smo takrat, ko smo bili v političnem oziru v defenzivi, znanstveno dominirali, zdaj smo politično na vrhu, znanstveno delovanje pa nekako zastaja. Edino zdrava je harmonija med obojim. Ali ni veliko vprašanj, ki jih je nujno treba obdelati? Na polju verstva: zgodovina verstev, filozofija verstev, ali je verstvo tudi racionalno ali le pojav čuv-stvenosti, abnormalni »religiozni« pojavi, sploh psihologija verstva, vpliv verstva na socialno življenje, socialni pomen Cerkve, Jezus Kristus, zgodovina in ustroj pracerkve, racionalni predpogoji vere; na polju metafizike: dualizem in monizem, agnosticizem, ali je metafizika le »umetnost konstruiranja simbolov« ali izraža dejan-stvenost; malo so nasprotniki obdelali tudi psihologijo, skoraj še nič pa socialne psihologije ali, kakor jo tudi imenujejo, »simbiološke psihologije«, ki je ena najzanimivejših in praktično najvažnejših disciplin. Potem socialna etika. O nacionalnoekonomski vedi niti ne govorimo; poudarjamo le, kako bi prav pri nas morala s praktičnim narodnogospodarskim delom, ki se intenzivno goji, iti vzporedno teorija, ki na prakso luč razliva in jo vodi. Nočemo premotrivati vzrokov, zakaj znanstvena produkcija v naših krogih za praktičnim političnim in socialnim delom, ki je tudi nujno potrebno in kateremu tudi ne sme delavcev zmanjkati, preveč zaostaja. Prav imajo tudi tisti, ki kažejo na nedostatnost znanstvenega dela nasprotnikov, na to, kako tam često blesteča fraza zakriva nejasnost misli, kako se zlasti najnačelnejših metafizičnih vprašanj ogibajo. Toda to bi nas moralo le vzpodbujati, da od svoje strani izpopolnjujemo, česar nasprotniki ne zmorejo: korist je naša in tudi nasprotnikova, kajti resnično znanstveno delo je v prid celemu narodu in se ne more omalovaževati, naj pride od katerekoli strani. Kdor znanstveno intenzivno dela, ima ugled, naj je tudi veliko plevela med pšenico; znanstveno delo pridobiva zlasti inteligentno mladino. Naj bi nam to bilo opomin, da vržemo del svojih sil tudi na znanstveno torišče in znanstveno produkcijo med nami bolje organiziramo. Pomnimo zlate besede Mercierjeve: Skrivnost uspehov na katoliški strani je v vsakem oziru — v političnem in znanstvenem —, da vse prej in bolje storimo ko nasprotnik! mn Življenske delavske razmere v Novi Zelandiji. France Miklavčič, tajnik avstro-ogrskega konzulata, Huckland. Novozelandski delavski urad je pred kratkim dokončal zanimivo raziskavo o povprečnih življenskih stroških delavskih družin (v širšem pomenu) v Novi Zelandiji.» Mr. Tregear, tačasni 1 Cf. Journal of the Department of Labour, Wellington, April 1912, p. 274 in sl. tajnik urada, je 1. 1910. razdelil po svojih uradnikih med delavske družine v štirih znamenitejših mestih kolonije, to so Auckland, Wellington, Christchurch in Dunedin, 1800 računskih knjižic, v katere naj bi delavci zapisovali vsak teden dohodke in stroške, in sicer od 1. oktobra 1910 do 30. septembra 1911. Knjižice so bile predvsem namenjene za družine: a) ki nimajo v hiši (stanovanju) drugih strank, b) ki so navezane edinole na zaslužek družinskega očeta, c) ki plačujejo stanarino, d) katerih letni dohodki znašajo manj nego 250 funtov šterlingov (K 6000). Ti pogoji se pa niso natančno vpoštevali. Na sličen način je izvedel statistični urad Združene Ävstralije (Commonwealth of Au-stralia) podobno raziskavo v Avstraliji za dobo od 1. julija 1910 do 30. junija 1911. Škoda, da je bilo v oktobru 1911 uradu vrnjenih samo 69 vsestransko zanesljivih knjižic, izpolnjenih s potrebnimi dati. Druge so se bile večinoma izgubile ali pa so se bili prejemniki naveličali zapisovati potrebne podatke, ker je bila doba predolga; nekatere so bile tudi izpolnjene s pogrešnimi, pretiranimi in nezanesljivimi dati. Ker so pa bili podatki iz raznih delavskih krogov in iz različnih mest in ker so življenske razmere delavcev ob povprečno enakih dohodkih slične, jih smemo smatrati tipičnim ter imajo vsled tega precejšnjo vrednost. Da dobimo splošno sliko o življenskih razmerah delavcev v beli Avstralaziji (Avstraliji in Novi Zelandiji), bomo primerjali rezultate avstralske in novozelandske poizvedbe. Tudi bomo poizkušali te razmere neglede na raziskavo nekoliko natančneje označiti. Omenjena primerjava ni posebno zadovoljiva, kajti avstralska statistika je vpoštevala vse sloje prebivalstva, dočim se je novozelandska poizvedba raztezala predvsem na delavske sloje. Zraven tega so bili pri avstralski raziskavi letni dohodki razdeljeni le na dve vrsti, nad in pod 200 funtov šterlingov (K 4800), pri novozelandski poizvedbi pa na tri razrede: a) nad 169 f. št. (K 4056), b) med 169 in 143 f. št. (K 4056 in 3432) in c) pod 143 f. št. (K 3432). Družinske razmere. Porazdelitev članov pri preiskavi vpoštevanih rodbin je razvidna iz sledeče tabele: Letni dohodki Število družin Družine obstoječe iz več nego 4 Cianov Družine broječe 4 ali manj Cianov Moški Ženske Otroci Odvisniki Plačujoči sostanovalci 1 Skupno Nad K 4056 29 12 17 29 29 81 1 5 145 K 4056 do K 3432 . 20 4 16 20 20 33 1 4 78 Pod K 3432 20 10 10 20 20 46 — 3 89 Skupno . . 69 26 43 69 69 160 2 12 312 Skupno je bilo torej vpoštevanih 312 oseb, vračunši 2 odvisnika in 12 plačujočih gostov. Kar se tiče staršev, so bile družine v vsakem slučaju celotne. Poslov ni bilo nikjer. 26 družin je imelo po več nego 4 člane, 43 pa 4 ali manj. Otrok je bilo 160 ali povprečno 2-32 na družino. Avstralska raziskava obsega 212 družin, od teh je imelo 107 po več nego 4 in 105 po manj nego 4 člane. Otrok je bilo 522 ali povprečno 2'46 na družino. Naslednji pregled kaže razdelitev otrok novozelandske poizvedbe po starosti: Število družin Število družinskih članov Dečki Deklice Otroci Letni dohodki 5f •a ca e 4 ali manj 13-16 let nad 16 let 13-16 let | nad 16 let pod 2 leti 2—5 let 6-9 let 131 Z\~0\ Skupno Nad K 4056 . K 4056 do 29 12 17 7 7 4 6 9 19 19 10 81 K 3432 . . . 20 4 16 — — 1 — 13 9 7 3 33 Pod K 3432 . 20 10 10 1 — 1 — 14 12 13 5 46 Skupno . . 69 26 43 8 7 6 6 36 40 39 18 160 Od 13. leta začenši je razdelitev otrok izvedena tudi po spolu, pod to dobo samo po starosti. Otroci v starosti nad 16 let se na- 1 »Boarders«, gostje, ki imajo pri družini hrano in stanovanje proti plačilu. hajajo samo v na j višjem plačilnem razredu. S 16. letom smejo otroci vobče stopiti v tovarne ali v pouk k različnim obrtim ter na ta način nekaj zaslužijo, zato je v tem oddelku letni dohodek višji. Večji zaslužek se pa lahko razlaga na ta način, da starši v zrelejši dobi delo, oziroma obrt bolje razumejo ter imajo s starejšimi otroki manj sitnosti. Dočim otroci v nižjem starostnem razredu (pod 12 let) broje 133, jih je v višjem le 27; iz tega bi sklepali, da je 80% novozelandskih delavskih otrok navezanih izključno na dohodke staršev. Po opravilu družinskih očetov so bile rodbine razdeljene sledeče: Letni dohodki Število družinskih Članov Opravilo očeta Skupaj 5T *o cd c 4 ali manj navaden delavec izučen delavec (rokodelec) — c c •3-šo ! = e o o u”S trgovski in pisarniški uradnik višja opravila Nad K 4056 . . . 12 17 2 19 2 4 2 29 K 4056 do K 3432 4 16 2 16 — 2 — 20 Pod K 3432 10 10 9 11 — — — 20 Skupaj . . 26 43 13 46 2 6 2 69 V oddelku »višja opravila« sta vpoštevani rodbini enega detektiva in enega učitelja. Ta dva se pravzaprav ne moreta prištevati delavcem niti v najširšem pomenu besede. Ker pa dohodki v teh službah niso nič višji kot pri boljših delavcih, raziskava s tem pridobi na zanimivosti. Drugače vidimo, da so najbolj zastopani izučeni delavci (skilled labour), oziroma rokodelci, ki zavzemajo ravno dve tretjini vseh slučajev. Za tem pridejo navadni delavci (unskilled labour) s 13, trgovski in pisarniški uradniki (clerks) s 6 slučaji in trgovski pomočniki z 2 rodbinama. Dohodki. Predvsem je treba pripomniti, da se v Novi Zelandiji kakor tudi v Avstraliji ponavadi vse plačuje na teden, zato so dohodki in stroški v naslednjem preračunani na to dobo. Sledeči pregled kaže, iz katerih virov so izhajali dohodki. Letni dohodki Število družinskih članov 1 CO 1 N 3 o-S « c ® o-* v - 3 CP x 03 St? je .5.5 *-» N «N O Zaslužek očeta In dohodek odplačujočih gostov Zaslužek očeta in otrok Različni dohodki Skupno nad 4 4 ali manj Nad K 4056 ...... 12 17 13 5 10 1 29 K 4056 do K 3432 . . 4 16 12 4 1 1 3 20 Pod K 3432 10 10 1 14 3 1 3 20 Skupno . . 26 43 39 12 11 7 69 V 39 slučajih so bile družine navezane izključno na zaslužek družinskega očeta, v ostalih 30 slučajih so bili na razpolago tudi postranski dohodki v obliki zaslužka otrok in dohodkov od gostačev. V 10 slučajih so bili pri »različnih dohodkih« všteti doneski od prodaje jajc, zelenjave itd. Povprečni tedenski d o h o d e k vpoštevanih družin je razviden iz naslednje tabele: Letni dohodki Pri družinah z več nego 4 člani Pri družinah s 4 ali manj članov Povprečni tedenski dohodek Povprečni tedenski dohodek nasplošno K K K K Nad K 4056 .... K 4056 do K 3432 K 3432 93'-72-60 58-80 93-40 72-50 57-60 93-20 72-55 58-20 | 76-40 Povprečni tedenski dohodek je znašal K 7640, kar je v primeri z evropejskimi razmerami jako zadovoljivo. Najnižja plača v enem slučaju je bila K 57'60 in najvišja K 9340. Avstralska preiskava (obsegajoča vse sloje prebivalstva) izkazuje pri tej točki povprečni tedenski dohodek nasplošno K 111'70, kot najnižjo plačo pa znesek K 7010 in kot naj višji dohodek K 163 60. Po opravilu so znašali povprečni tedenski dohodki sledeče: pri navadnih delavcih (13)......................K 60'80 pri izučenih delavcih (46)......................» 69'90 pri trgovskih pomočnikih (2)....................» 76'40 pri trgovskih in pisarniških uradnikih (6) . » 88'40 pri višjih opravilih (1 učitelj in en detektiv) » lOO'lO Da dobimo nekoliko jasnejše pojme o doslej navedenih številkah, hočemo po uradnih podatkih1 navesti plače različnih delavcev in opravil (za leto 1910), in sicer za provinco Äuckland; po drugih delih kolonije ni v tem oziru posebne razlike. Poljedelstvo in živinoreja: delavci na farmah a) na teden, s hrano . 24'— do 36'— K b) na dan brez hrane 8'40 » 12'— > ženske služkinje na farmah, na teden, s hrano........................................ 12'— » 24'— » pastirji ovac, na leto, s hrano .... 1680’— » 2160'— » ovcestrižci, s hrano (za 100 ovac) . . . 21'60 » 24'— » Rokodelci (na dan, brez hrane): zidarji............................................. 14'40 tesarji 1240 do 14'40 K mizarji 10'80 » 14'40 » krojači ....................................... 10'— » 10 80 » kovači 10'80 » 12'— » čevljarji 9'60 » 10'80 » sedlarji 9'60 » 12'— » peki (na teden, brez hrane) .................... 54'— » 72'— » mesarji dtto.................................... 48'— » 72'— » šivilje dtto 2520 » 42'— » Služabno osobje: zakonski pari brez otrok, s hrano na leto 1680' — do 2160'— K zakonski pari z družino, s hrano na leto 1440'— » 1920'— » hlapci, s hrano, na teden 24'— » 30'— » kuharji, oz. kuharice, s hrano, na teden . 24'— » 72'— » služkinje, s hrano, na teden......................... 1440 » 24'— » deklice za otroke (pestunje) dtto .... 9 60 » 12'— » Različna opravila: navadni delavci, na dan, brez hrane . . 9'60 do 12'— K mornarji, s hrano, na mesec.........................108 — » 168 — » rudarji, na dan, brez hrane........................... 960 » 12'— » trgovski pomočniki, na teden, brez hrane 48'— » 72'— » stavci dtto 47'60 » 78'— » kontoristi, trgovski uradniki etc. dtto . . 36'— » 96'— » Pri tem je treba vpoštevati, da znaša delovni čas2 (iz-vzemši poljedelstvo in posle) za delavce po različnih obrtih samo 1 Cf. The New. Zenland Official Year Book, 1911, p. 659 sqq. 2 Cf. Ännual Report of the Department of Labour, Wellington, 1911, p. 92 sqq. 42 ur (stavci v Gisborne) do 48 (6 X 8) ur> za trgovske pomočnike pa kvečjemu 52 ur na teden (žalibog za trgovske uslužbence po kontorjih ni določen maksimalni delovni čas), samo mesarji delajo ponekod 56—58 ur na teden. Število tedenskih ur se razdeli na ta način, da ostane en popoldan med tednom prost za počitek. N. pr. zidarji v Äucklandu delajo 5 dni po osem ur, v soboto pa samo 4 ure dopoldne, skupno 44 na teden. Ta poldnevni počitek med tednom (half holidag) je po Novi Zelandiji splošno v navadi za vse uslužbence in celo poslom se dovoli. Velike važnosti za marsikatere delavce je stalnost opravila vsled milega podnebja. Ker sneg poznajo večinoma le po Južnem otoku, in še t3m le za krajši čas, mnoga dela, n. pr. zidarski in tesarski obrt, ki jih je treba v Evropi pozimi ustaviti, v Novi Zelandiji nikdar ne počivajo. V Avstraliji so delavske plače ob primeroma enakih delavskih razmerah nekoliko nižje, pa tudi življenje je tam splošno nekoliko cenejše. Tako so n. pr. v Sgdneyu 1 v 1.1906—1908 znašale dnevne plače kamnosekov in zidarjev K 13'20, tesarjev in kovačev K 12‘—, navadnih delavcev K 840. Ženske služkinje so imele K 14’40 do 18 K in kuharice 18 do 24 K na teden. Razmerje tedenskih plač in delovnega časa po različnih deželah za 1. 1905. je razvidno iz sledeče tabele2: Vrsta dela Severo- ameriške Združene države Angleška Nemčija Francoska Belgija Avstralija delovni čas v urah na teden tedenska plača delovni Cas v urah na teden tedenska plača delovni Cas v urah na teden tedenska plača delovni čas v urah na teden tedenska plaCa delovni Cas v urah na teden tedenska plaCa delovni Cas v urah na teden tedenska plača K K K K K K Kovači.... 56 V, 7920 53>„ 45- 60 34-80 60‘/4 46-80 _ _ 48 72-— Kotlarji (Kesselschmiede) . 56'/4 76-80 53V, 45’ - 60 28-80 6IV2 4320 60 19-201 48 72-— Navadni I delavci . . 56 >/4 4560 52 >/9 25-20 56 V ( 21-60 60 27-60 63 16-80 48 46-80 Mašinisti . . 56 73-20i 53'/» 43-20 60 37-80 61'/? 38-40 — — 48 55-20 Tiskarji . . . 50 104-80 50 43-20 I51 38-40 60 37-20 54 25-80 48 6240 Železolivarji (Eisenmetallarbeit.) 57 81-60 53'/2 4560 — — 60 37-80 60 19 80 48 56-40 Kleparji . . . 49 10080 49 31-20 56’/? 31-20 64 38-40 60 22-80 48 56 40 Kamnoseki . 49 98-4Q [50 48-- 54 30 — ,60 41-40 65 21-faU 48 72’- 1 Dr. R. Schadiner, Soziale Frage in Australien u. Neuseeland, p. 280. 2 Isto, p. 213. Pregled kaže, da ima Avstralija najkrajši delovni čas, zatem pride Angleška, Nemčija, Francoska in Belgija. Delavske plače so najvišje v Ameriki, najnižje v Belgiji. V Avstraliji so plače za dobro polovico višje kot na Angleškem, dasi je delovni čas za 1 — 5V2 ur na teden krajši, precej nižje pa kot v Ameriki, odgovarjajoč krajšemu delavniku. Nemčija, Francoska in Belgija imajo približno enak delovni čas, a dočim se francoske plače bližajo angleškim, ostajajo prejemki v Nemčiji za okroglo eno četrtino, v Belgiji pa za več nego eno tretjino za njimi. V Avstriji je znašala po podatkih Zveze avstrijskih tiskarjev leta 1909. najmanjša tedenska plača1 v Lvovu 25 — 31 K, na Dunaju 24 — 31 K, v Pragi 22— 29 K, v Gradcu 22—30 K, v Pulju, Brnu, Trstu, Celovcu, Ljubljani in Inomostu 21—28 K, v Črnovicah in Gorici 20—26 K, v Zadru 19 — 24 K in v Tridentu 18-22 K. Izdatki. Tedenski povprečni i z d a tki novozelandskih družin, vpoštevanih pri raziskavi, primerjani z dohodki, so razvidni iz sledeče tabele: Povprečni dohodki in izdatki ter prebitek na teden Družine z letnimi dohodki nad K 4056 Družine z letnimi duhodki med K 4056 in K 3432 Družine z letnimi dohodki pod K 3432 Povprečno na-splošno o O) 0» KJ «3 “S N**' is 4 ali manj j Člani z veC nego j 4 tlani s 4 ali manj člani z več nego 4 člani s 4 ali manj Člani K K K K K K K Dohodki . Izdatki. . 93‘- 88-30 93-40 80-- 72 60 71-10 72-50 65-40 58-80 61-80 57-60 54-80 76-40 71-20 Prebitek . 4-70 13-40 jj 1-50 7-10 -3-—2 2-80 5-20 Za celo leto so bili povprečni prihranki sledeči: Dohodki nad Dohodki med Dohodki pod Pri družinah z več K ^056— K 4056-in K 3432- K 3432-nego 4 člani: letni prebitek. ... K 24440 K 78— nedost.K 156'— dtto v odstotkih 5% 2% » 5T% 1 »Slovenec«, 4. maja 1912, po ekonomu Mario Alberti. 2 nedostatek. Dohodki nad Dohodki med Dohodki pod Pri družinah Z manj k 4056-— K 4056'—in K3432'— K 3432'— nego 4 člani: letni prebitek .... K 696 80 K 369'20 K 145 60 dtto v odstotkih 14'3°/o 9'8°/o 4-8°/o Družine z manj otroki izkazujejo večje prebitke. V najvišjem dohodninskem razredu so družine z več nego 4 člani prihranile povprečno le 5°/o letnih dohodkov, rodbine z manj nego 4 člani pa 14’3°/o; v srednji skupini se je prihranilo 2%, oziroma 9'8%. V najnižji skupini z več nego 4 člani se pa izkazuje povprečni nedostatek K 3'— na teden, ali K 156'— na leto. Faktično so bili v tem oddelku na razpolago podatki 10 družin, od katerih je pet izkazovalo letni prebitek, pet pa nedostatek. Povprečni tedenski izdatki za družino so bili razdeljeni sledeče: Letni dohodki Število družinskih članov Stanarina Hrana Obleka Kurjava in razsvetljava Različni izdatki Skupno K K K K K K Nad K 4056 . . . ( nad 4 \ 4 ali manj 14-45 18-15 30-72 23-60 12-— 11-20 4-25 382 24-75 22-50 88-17 79-22 K 4066 do K 3432 ( nad 4 \ 4 ali manj 9-85 12-75 27-- 22-80 11-82 9-55 4-32 3-32 1705 17-80 70-05 66-22 Pod K 3432 . . . ( nad 4 ( 4 ali manj 13-10 13-75 24-10 18-75 9-20 6-35 3-30 3 55 11-75 12-60 61-45 55-- Povprečno . . 14-40 24-20 10-30 3-70 18-60 71-20 V odstotkih so bili sledeče: razdeljeni tukaj navedeni izdatki Letni dohodki Število družinskih članov ca B % ca B 03 in 03 (3 03 li X m .M — 3 O Kurjava in razsvetljava Različni izdatki o B O- 3 m K K K K K K Nad K 4056 . . . 1 nad 4 \ 4 ali manj 16*39 22*86 34-84 29-77 15-88 14-16 4-32 4-83 28-07 28-38 100 100 K 4056 do K 3432 j nad 4 j 4 ali manj 14*06 19-25 38-54 34-43 16-88 14-42 6-18 5-02 24-34 26-88 100 100 Pod K 3432 . . . l nad 4 \ 4 ali manj 21*32 25*- 39-22 34-09 14-97 11-54 5-37 6-45 19-12 22-92 100 1 100 Povprečno . . 20-22 33-99 14-47 5-20 26-12 | 100 Navedimo glede izdatkov še dva praktična slučaja iz raziskave, družini dveh delavcev iz Wellingtona s približno enakimi dohodki, toda s to razliko, da je prva obstojala samo iz moža in in žene brez otrok, dočim so bili pri drugi štirje otroci. V prvem slučaju (tedenski dohodki K 72"—) so znašali povprečni tedenski izdatki za stanovanje K 18'—, za hrano K 24"25, za obleko K 6'—, za kurjavo in razsvetljavo K4"50, razni stroški K 1710, povprečni tedenski prebitek K 215. V drugem slučaju (tedenski dohodki K 8040) se je izdalo povprečno za stanovanje K 24'—, za hrano K 2512, za obleko K 7'37, za kurjavo in razsvetljavo K 2 85, različni stroški so znašali povprečno K 21 '05. Iz tega je razvidno, da novozelandski delavec, ki nima družine, ne prihrani ničesar pri izdatkih za hrano, pač pa pri stanarini, obleki in različnih stroških in na koncu tedna mu preostaja vsota K 215. Hrano ima seveda finejšo in tudi boljšo obleko si lahko privošči. Družinski oče izda K 6'— več za stanovanje, K 087 več za hrano, K 1'37 več za obleko in K 3'95 več za različne potrebščine, za kurjavo in razsvetljavo mu ostane K 1'65 manj, in da na koncu tedna ni nikakega pribitka, je vsakomur lahko razumljivo. Delavec brez otrok ali z malo družino je kakor povsod tudi v Novi Zelandiji financielno v boljšem položaju. Naslednji pregled nam kaže primero povprečnih tedenskih izdatkov štirih družin, nastanjenih po mestih raziskave. Mesto Tedenski dohodki Število družinskih elanov i c « 5.s ■+-1« oo Hrana Obleka Drugi izdatki Skupno K K K K K K Auckland 75-60 4 16-80 30-32 8-20 18-72 74-02 Wellington 78-- 4 18-- 27-- 7-07 25-32 77-57 Christchurch 77-80 5 12- 30-62 10-45 21-97 75-65 Dunedin 74 90 3 12-- 25-95 8-25 22-27 68-47 Individualne primere splošno seveda niso povsem zadovoljive, ker se posamezne družine vedno v marsičem razločujejo: nekatere so vegetarianske; nekateri družinski očetje so kadivci in pivci, drugi abstinentje; nekatere družinske matere delajo otrokom obleko same, druge jo kupujejo v prodajalni. Vendar so pa zgoraj navedene družine po zatrdilu Mr. J. W. Collinsa, poročevalca preiskave, nasplošno reprezentativne ter imajo vsled tega precejšnjo vrednost. V Avstraliji so bili povprečni tedenski izdatki za družino sledeči: stanarina hran» obleka rjdjg stnpn0 K 13-05 K 27-92 K12-12 K 3'30 K 38'90 K 95 30 13-70% 29-30% 12-72% 3'46% 40'82% 100<>/o Pri tem moramo pripomniti, da novozelandska preiskava izkazuje povprečni tedenski dohodek K 76'40, avstralska (obsegajoča tudi boljše sloje) pa K 111 '70. Izmed 212 avstralskih izkazov jih je bilo 113 od oseb z letnimi dohodki po K 4800 — in manj, dočim so vsi Novozelandci, razen deseterih, prejemali manj nego K 4800'— na leto. V svrho primerjave povprečnih tedenskih izdatkov v Avstraliji in Novi Zelandiji se hočemo v naslednjem pregledu ozirati le na podatke družin s približno enakimi dohodki. Letni dohodki Stana- rina Hrana Obleka Kurjava ln razsvetljava Različni izdatki Skupno K K K K K K Novozelandski do- hodki (približno) po K 4800 in manj . . . 14-40 24-20 10-30 3-70 18-60 71-20 (69 izkazov) Avstralski dohodki po K 4800 in manj . 10-10 22-92 8-22 2-57 21-10 64-92 (113 izkazov) V odstotkih: ( novozelandski 20-22 % 33-99 »/o 14-47 »/o 5-20% 26-12 % 100% izkazi ! ( avstralski . . • 15-55% 35-31 % 12-67% 3-97 «/o 32-50% 100% Izdatki za hrano so v Novi Zelandiji kot v Avstraliji najpoglavitnejši, znašajoč naokroglo 34%, oziroma 35% celokupnih tedenskih stroškov. Za stanarino se je izdalo 20%, oziroma 15V2%, za obleko 141/2%, oziroma 12%%, za kurjavo in razsvetljavo 5%, oziroma 4%, različni izdatki so tvorili povprečno 26%, 27* oziroma 32V2°/o tedenskih stroškov. Primerjava kaže, da so stanovanja v Avstraliji za četrtino cenejša, manjši so tam tudi izdatki za obleko, kurjavo in razsvetljavo in vsled tega preostaja Avstralcu več denarja za različne druge potrebščine. Vobče se nam kažejo avstralske razmere v ugodnejši luči. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da se novozelandska preiskava tiče samo delavcev po štirih največjih mestih kolonije, dočim so bili v Avstraliji vpoštevani različni družabni sloji, in sicer po velikih in manjših mestih in tudi po deželi. Od 113 avstralskih izkazov, omenjenih v predstoječi tabeli, je izviralo namreč samo 62 od družin iz mest in 51, torej skoraj polovica, od družin na deželi, kar je velike važnosti zlasti pri ocenjevanju stanovanjskega vprašanja. V avstrijskih mestih so znašali 1. 1909. po podatkih Zveze avstrijskih tiskarjev1 povprečni izdatki za celo prehrano ene osebe za en teden K 2008, in sicer v Lvovu 19 do 30 K, v Pragi 18 do 30 K, na Dunaju 17 do 25 K, v Črnovicah 14 do 28 K, v Zadru 20 do 24 K, v Trstu 18 do 24 K, v Pulju in Brnu 14 do 20 K, v Tridentu 15 do 19 K, v Gradcu in Ljubljani 12 do 18 K, v Inomostu 14 do 18 K, v Celovcu 10 do 14 K in v Gorici 14 K. Po podatkih, ki jih navaja Mr. Knibbs, ravnatelj statističnega urada avstralskega Commonwealtha, hočemo primerjati rezultate novozelandske in avstralske preiskave s severoamerikanskimi in nemškimi razmerami. Primerjava je pa zelo težka in nima posebne vrednosti, ker so plače, cene ter sploh vse gospodarske in družabne razmere po Ameriki in Evropi čisto različne, in tudi poizvedbe, ki zraven tega izvirajo še iz starejše dobe, so se vršile tam na drugačen način. Amerikanski podatki datirajo iz 1. 1902., so torej že deset let stari ter se tičejo delavskih krogov. V Nemčiji kot povsod po Evropi so pa povprečni dohodki zlasti pri delavcih mnogo nižji in podatki nemške raziskave se morejo tikati le boljših krogov, ker je Mr. Knibbs izbral iz neavstralske statistike družinske skupine, katerih dohodki so bili povprečno-avstralskim kolikor mogoče blizu. Kakor smo že zgoraj omenili, so bili pri avstralski poizvedbi povprečni tedenski dohodki izračunani na K 11L70, v Novi Zelandiji pa na K 76'40. 1 »Slovenec«, 4. maja 1912, po italijanskem ekonomu Mario Alberti. Država Odstotki skupnih izdatkov za Skupno Čas poizvedbe stana- ^ rino hrano obleko . kurjavo in razsvetljavo razne potrebščine Nova Zelandija . ■ . 20-22 33-99 14-47 5-20 26-12 100 1910/1911 Avstralija 13'70 29-30 12-72 3-46 40 82 100 1910/1911 Severoameriške Združene države . 17-40 36-45 1572 5-03 25-40 100 1902 Nemčija 14-90 30-31 14-91 3-12 36-76 100 1907 Äko pri vsaki skupini vzamemo za podlago novozelandske izdatke ter jih zaznamujemo s 100 °/0, dobimo sledečo tabelo: Odstotki skupnih izdatkov za Država 1 2 o 5 c S-c 1A hrano obleko kurjavo in razsvetljavo 1 O) O c °->Ü gS ra zl ti Čas poizvedbe Nova Zelandija 100 100 100 100 100 1910/1911 Avstralija Severoameriške Zdru- 68 86 92 67 153 1910/1911 žene države 86 107 114 97 95 1902 Nemčija 74 89 108 60 137 1907 Izdatki za stanarino so bili v Novi Zelandiji večji kot v Avstraliji, Nemčiji in Združenih Državah. Toda glede Nemčije smo že omenili, da so morali biti vpoštevani boljši krogi, ki za stanovanja primeroma manj plačujejo kot delavci. Hrana je dražja v Združenih Državah, cenejša pa v Avstraliji in Nemčiji, glede Nemčije bi bila stvar nasplošno komaj verjetna. Obleka stane manj samo v Avstraliji, drugod pa več, kajti v Ameriki je dražja, v Nemčiji se pa boljši krogi seveda bolje in ekspanzivneje oblačijo kot delavci v Novi Zelandiji. Stroški za kurjavo in razsvetljavo bi bili približno enaki ameriškim, toda dosti večji kot v Avstraliji in Nemčiji; glede Avstralije je stvar težko razumljiva, pri Nemčiji se pa moramo zopet zateči k razlagi, da boljši krogi tam kot drugod po kontinentu za te svrhe relativno manj izdajo. Izdatki za različne potrebščine reprezentirajo preostanek ter so bili približno enaki novozelandskim v Ameriki, večji pa v Avstraliji in Nemčiji, kajti boljšim krogom slednjih dveh dežel, zastopanim v zgornji primerjavi, preostaja več denarja za zabavo in kulturne potrebščine. Stanovanjske razmere. Stanovanjske razmere družin, zastopanih v novozelandski preiskavi, so razvidne iz sledeče tabele: Število družin Letni dohodki Število družinskih članov v lastnih neobremenjenih hišah plaCujočih obresti dolgov na hiši odplačujočih kupnino na obroke plaCujoCih stanarino (najemnino) Skupno Nad K 4056 t nad 4 \ 4 ali manj 2 2 1 2 10 12 12 17 K 4056 do K 3432 . f nad 4 l 4 ali manj 1 2 1 — 3 13 4 16 Pod K 3432 1 nad 4 I 4 ali manj 1 1 — 10 8 10 10 Skupno . . 8 3 2 56 69 Izmed 69 izkazov je plačevalo stanarino 56 družin (81 %), 5 jih je odplačevalo kupnino na obroke ali pa obresti dolgov na hiši in le 8 jih je stanovalo v lastnih hišah, neobremenjenih z dolgovi. Iz tega razvidimo, da je velika večina tukajšnjih delavcev navezana na stanovanja v najetih hišah. V koliko ti podatki nasplošno odgovarjajo dejanskim razmeram, je težko dognati, vendar bi s precejšnjo gotovostjo lahko trdili, da ima relativno več delavcev lastne hiše kot bi mogli sklepati po proporciji iz preiskave. Povprečna visokost tedenske stanarine, katero so plačevale v izkazu omenjene družine, je bila sledeča: Mesto Število družin Povprečna stanarina na teden Povprečna stanarina na-sploSno K K Äuckland 9 14-- Wellington 24 18-80 16-- Christdiurch 15 14-50 Dunedin 8 12-70 Pri ravno sedaj poslujoči komisiji za preiskovanje življenskih stroškov (cost of living commission) se je izreklo mnenje, da delavčeva tedenska stanarina ne sme presegati njegovega dnevnega zaslužka. Ako presojamo zgoraj navedene številke po tem principu, bi bila stanovanja v Wellingtonu na vsak način predraga. Kakovost teh stanovanj si najlaže predočimo, ako povzamemo iz podatkov ljudskega štetja, ki se je vršilo dne 2. aprila 1911, visokost tedenske stanarine v zgoraj omenjenih mestih, tičoče se hiš s 4, 5 in 6 sobami. Mesto Tedenska najemnina hiš s 4 sobami s 5 sobami s 6 sobami K K K Äuckland 12-80 15-60 19-20 Wellington 17-40 21-60 25-20 Christdiurch 12-30 15-60 18-- Dunedin 12-60 15-60 19-20 Pregled kaže, da so v glavnem mestu Wellingtonu, ki pa ni največje v deželi, stanovanja okrog 25 % do 30 % dražja kot drugod. Kot je iz tabele razvidno, imajo delavske hiše v Novi Zelandiji po 4 do 5 sob s pritiklinami. V tej koloniji kot v Avstraliji namreč po angleški navadi ne poznajo obsežnih hiš z nebrojnimi stanovanji. Vsaka hiša, namenjena za stanovanje, je ponavadi odločena le za eno družino ter je skoraj brez izjeme obdana z vrtom, ki je od spredaj zasajen s cvetlicami, na drugi strani pa zlasti v bolj oddaljenih predmestjih služi za pridelavanje zelenjave. Hiše so ponavadi lesene, ker drugih gradiv primanjkuje, ter v največ slučajih pritlične, le boljši krogi si privoščijo še prvo nadstropje. Kopalne sobe ne manjka nikjer, kar je prav značilno za tukajšnje razmere. Notranja oprava delavskih hiš je sicer preprosta, vendar lična in celo klavir (piano) dobiš skoraj pri vsaki, še tako preprosti družini v družabni sobi (drawing room). Za stanovanja odločene dele novozelandskih in avstralskih mest (večinoma predmestja) bi skoraj povsod lahko primerjali vrtnim mestom *, seveda v bolj ali manj popolni obliki. 1 Dr. ÄleS Ušeničnik, Sociologija, p. 668. Za delavska stanovanja se že nekaj časa zanima tudi novozelandska zakonodaja, katere tendenca gre pred vsem za tem, da vsak delavec dobi lasten dom. Najnovejši zakon (Workers’ dwellings Äct, 1910) vsebuje načrt za zgradbo hiš iz državnih sredstev za delavce, katerih letni dohodki ne presegajo K 4200. Vsak aplikant mora vplačati naprej 240 K, ostanek kapitalne vrednosti zgrajene hiše se more povrniti v tedenskih, dvotedenskih ali mesečnih obrokih obenem s 5% obresti, in sicer se plačevanje lahko raztegne na 25 V2 let. Pod avtoriteto zgornjega zakona zgrajene hiše se morejo oddati tudi v najem za dobo 21 let, stanarina je določena na 6% kapitalne vrednosti plus stroški zavarovalnine; strankam je pri tem obenem dano pravo obnovitve najema. Koncem 1. 1911. je obstojalo 185 hiš, zgrajenih v soglasju s tozadevnimi zakoni, zraven tega se je početkom 1. 1912. gradilo v različnih mestih 70 hiš ter je bilo tudi nakupljenih več stavbišč za enake svrhe. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da novozelandski delavec pomoči od države ne potrebuje v toliki meri kot drugod, ker živi v primeroma boljših razmerah kot kjersibodi. Mnogi si dajo zgraditi hiše od podjetnikov ter namesto stanarine odplačujejo znesek za zgradbo v tedenskih ali mesečnih obrokih. V zgoraj omenjenem pregledu so bile vpoštevane tudi tri družine, ki so odplačevale obresti dolgov na hiši. Ti dolgovi so najbrže nastali na ta način, da je delavec pri kupu hiše plačal le del kupnine, ostanek je bil pa vknjižen. Primerjajmo glede stanarine še avstralske razmere. Zalibog so tu na razpolago le podatki iz 1. 1906.1 Cene delavskih stanovanj na teden po glavnih avstralskih mestih so bile v tem letu sledeče: Hiša s Brisbane Syd- ney Melbourne Äde- laide Perth K K K K K 4 sobami 7-20 do 14-40 10-80 9-60 do 12- — 10-60 15-- do 22-20 5 sobami 9-- » 15-- 13-20 12-— » 16-20 14-40 18"— » 30-- 6 sobami 15'- » 16-80 16-80 22-20 > 24-- 18- — 30-— , 36-- 7 sobami 15"— » 18-- 20-40 24-- » 27-- 24-- 36'- » 42'- 1 Dr. R. Sdiadiner, Soziale Frage in Australien u. Neuseeland p. 70. Na Angleškem so bile po podatkih trgovskega urada (Board of Trade) v letu 1905. cene delavskih stanovanj sledeče (na leto): za dve sobi 178 do 218 K, za tri sobe 234 do 280 K, za 3 do 4 sobe 280 do 340 K. Na Francoskem je po istem viru stanarina za dva odstotka nižja kot na Angleškem, v Severo-ameriških Združenih Državah pa kakor 207 : 100, če razumemo pod 100 ravnokar navedene angleške cene. Po podatkih Zveze avstrijskih tiskarjev1 je znašala 1.1909. v avstrijskih mestih povprečna stanarina na leto za eno sobo s kuhinjo 313 K, in sicer v Lvovu 384 do 624 K, na Dunaju 342 K, v Trstu 260 do 360 K, v Pragi 246 do 460 K, v Celovcu 240 do 336 K, v Gradcu 240 do 384 K, v Ljubljani 200 do 300 K, v Gorici 168 K. Izdatki za hrano. Novozelandski delavec se dobro hrani. Meso (ovčje in goveje) je poceni, ker se izvaža v velikih množinah, istotako tudi surovo maslo in sir. Kruh ima povsod bel, ker se pšenice za domačo porabo v deželi dosti prideluje ter je ob dobrih letinah tudi nekaj preostaja za eksport. Tako je n. pr. 1. 1911. znašal izvoz: surovega masla 1,774.897 funtov šterlingov (1 funt št. — K 24'—) sira.............. 1,297.088 » » govejega mesa ovčjega mesa jagnjetine. . pšenice . . 250.522 1,223.608 1,748.434 197.623 Konsum mesa na glavo prebivalstva znaša2 na leto: v Avstralaziji (Avstraliji in Novi Zelandiji) 233 funtov (ä 453 g) v Severoameriških Združenih Državah . . 150 » na Angleškem................................109 » v Nemčiji....................................64 » 1 »Slovenec«, St. 102, 4. maja 1912, po italijanskem ekonomu Mario Alberti. 2 Dr. R. Schadiner, Soziale Frage in A. u. N., p. 60. Mnoga živila, ki prihajajo v poštev za hranitev ljudskih mas, so v Novi Zelandiji prosta colnine, tako n. pr.: sladkor, čaj, kava in kakao (v zrnih), sol, riž, makaroni, vegetabilična olja, suho sadje (češplje, orehi, datlji, korinte). Sladkor je primeroma poceni (glej cene živil spodaj!), ker prihaja v deželo v surovem stanju kot trsni sladkor s Fidžijskih otokov, kjer delo skoraj nič ne velja, ter se v koloniji samo rafinira; konsum na glavo znaša okroglo 49 kg na leto, torej skoraj 1 kg na teden; približno enake številke izkazujejo tudi avstralske države. Čaj je v deželi, istotako tudi v Avstraliji, nacionalna pijača (konsum na glavo znaša v Novi Zelandiji 3'3 kg na leto) ter pride na mizo pri vsakem obedu, dočim kavo vidiš le poredkoma. Prav zanimivo je, da tudi pri preprosti delavski družini dobiš vso potrebno namizno opravo. Pri vsakem obedu je miza pogrnjena z belim prtom, potrebnih krožnikov, nožev, vilic, sol-njakov in drugih pritiklin nikjer ne manjka. Za zajtrk v Novi Zelandiji vsakdo dobi najprej krožnik takozvane »porridge« (poridž = ovsen zdrob) z mlekom, zatem pride lahka mesna jed, n. pr. »bacon and eggs« (slanina z jajci) ali kaj podobnega, zraven tega pa čaj s surovim maslom. To služi kot dobra podstava, zato je delavčev opoldanski obed bolj preprost, tega použije med poldnevnim presledkom kar v tovarni ali pa kjer je že pri delu; navadno zadostuje par »sandwich« (sendvič = s surovim maslom ali pa z nadrobno zrezanim mesom obložen kos kruha). Vroča voda je po delavnicah povsod brezplačno na razpolago, zato si lahko za pijačo skuha čaja. Pri pristaniških in drugih delavcih sem tudi pogosto opazil, da so pili čaj iz steklenice, katero je skrbna žena zjutraj spravila v ročno obedno košarico. Med dnevom redkokdaj opaziš delavca iti v »bar« (pivnico hotela), kvečjemu po dokončanem dnevnem delu. Glavni obed ima tudi delavec zvečer po izvršenem opravilu; ta obstoji iz mesne jedi s prikuho in zelenjavo, nato sledi kak »pudding« (močnata jed), dostikrat pride tudi sadje na mizo, za pijačo je pa zopet čaj, kot ponavadi. Zgoraj navedena novozelandska preiskava kaže glede vpo-števanih družin naslednjo razdelitev povprečnih tedenskih izdatkov za hrano. Najvišja je vsota pri mesu, zatem pridejo stroški za različna živila, surovo maslo, sir, zelenjavo in prikuhe, mleko, kruh, čaj in kavo ter za sladkor. (ndmis m £ 8 J s 2 S Š «O i— N šf i Ki N N N N t— O CN ?N o 8 B[!A -IZ BU3!|ZEy m S S 53 S 2 2 >o «r io šr n še S o 8 00 BAB5J UI (B3 o Q t- t- o O) «j >o tr> n >o © *—• o o'* 8 ib J05JPBIS ta o m no o i- 00 O O — to <3\ — — N —- --O r- CN o o CN ib j;s ui ojsbui oAorns S S S §3 2 2 «T tb tO CN IO (N CN tb o o r- c- tb - - - ■ °M3IW m io t'- cs g o CN t*— VO tO ^ t-< tO (N tO CN tO CN 3 CN .© o t- ajpcs u[ aqmqjd ‘BAB[U3I32 C- t— CN O O CN t'- v—* O t—• tO tO CN tO tO r-' CN o\ CN o o o\ ČN osa w Q CN g to CN to 00 O CTn o> to vb «o r- to št* CN tp to o o S ČN CN qm« to o r- h- to to tO CN -»-« tO ^ to CN CN CN to to CN VO CN o o~~ S © Število družinskih članov 'c 'H' * ’ET ra os os E E ‘E =i< sr _ sr "2 ra "2 "o 2 73 ra ra ra c sj« c st n «t Povprečni tedenski izdatki za hrano nasplošno Odstotki stroškov za hrano . Letni dohodki Nad K 4056 . . K 4056 do K 3432 . . . Pod K 3423 . . Ako primerjamo podatke novozelandske in avstralske raziskave, dobimo naslednji pregled povprečnih tedenskih izdatkov za posamezna živila: Država Kruh Meso Zelenjava, prikuhe in sadje Mleko Surovo maslo in sir Sladkor Čaj in kava Različna živila Skupno K K K K K K K K K Nova Zelandija (69 izkazov) 2-62 5-52 2-95 2-85 3'27 1-07 1-30 4-40 24-20 Avstralija . . . (113 izkazov) 2-55 5-15 2-90 2-57 2'92 1-42 0-97 5-50 23‘- Sledeča tabela nam kaže pregled povprečnih tedenskih izdatkov za hrano na enega člana družine. Ker se novozelandska preiskava tiče 69 družin, je tu vpoštevanih 312 glav. Pri manjših družinah vidimo, da so povprečni izdatki za posamezna živila sorazmerno večji, iz česar bi sklepali, da se manjše družine boljše hranijo, na drugi strani je pa tudi vsaki gospodinji jasno, da ena ali dve dodatni osebi pri mizi stroškov sorazmerno ne pomnožijo, zlasti velja to pri otrocih. Povprečni tedenski izdatki za osebo za Letni dohodki Število družinskih članov | Število družin Število glav >ovpreCno število glav na družino kruh 0 VI 01 E zelenjavo, prikuhe in sadje mleko sur. maslo in sir sladkor čaj in kavo različna živila Skupno K K K K K K K K K Nad j nad 4 . . 12 85 7-08 0-47 095 0-52 0-45 0-67 0-27 O ro O 077 4-32 K 4056 . . [ 4 ali manj 17 60 3-53 0-62 1-42 0-90 0-77 0-90 0-30 0-37 1-40 6-70 K 4056 do j nad 4 . . 4 23 5-75 0-50 2-37 0-40 0-65 0'60 0-35 0-25 0-57 4-70 K 3432 . . \ 4 ali manj 16 55 3-43 0-62 1-57 0-90 0-75 0-85 0-32 0-37 1-20 6-60 Pod J nad 4 . . 10 55 5-50 0-50 0-90 050 0-60 0-62 0-25 0-27 0-50 4'15 K 3432 . . [ 4 ali manj 10 34 3-40 065 1-35 0-47 0-62 062 0-27 032 1-20 5-52 Skupno . . 69 312 4-52 Povprečni izdatki za osebo nasploSno 057 1-25 0-65 0-62 072 0-27 0-27 097 5-35 Povprečni tedenski izdatki za hrano na osebo so znašali torej K 5'35, najvišji so bili pri družinski skupini z manj nego 4 člani in letnimi dohodki nad 4056 K, najnižji pa pri skupini z več kot 4 družinskimi člani v najnižjem dohodninskem razredu, kar je čisto naravno. V naslednjem hočemo primerjati izdatke za hrano po različnih deželah. Na Angleškem, Francoskem in v Belgiji je angleški trgovski urad izvedel tozadevne preiskave v letih 1907—1910. Pri tem pa moramo pripomniti, da se ti podatki, sodeč po tedenskih plačah, ki smo jih zgoraj primerjali, tičejo izključno delavskih krogov le v Novi Zelandiji in Ameriki, po evropskih državah so morali na vsak način biti vpoštevani boljši krogi ali pa samo visoko kvalificirani delavci. C ra o Sc 3 d "*-* Tl x/l O S C c >u o» S u O O- c ovprečni tedens zdatki za hrano ia družino i/l •OŠ O o — A C O C3T3 TJ NA O S c at 2 o. edenski stroški :a hrano na ene dana družine & > ra <3 a ■C > a S H K D. K N K Nova Zelandija j 76-40' 63-902 4-52 5-57 24-20 24-90 31-63 38-98 5-35 4-42 Avstralija j 111-701 4-71 27-92 25'- 5-92 74-303 5-60 26-75 36-- 4-82 Severoameriške Združene države 72-60 6 - 39'- 53-70 6-50 Angleško 62 45 6-40 35-60 57- 5-55 Nemčija 58-42 5-80 32-85 54-40 5-65 Francosko 63-50 4-90 37-97 59-70 7-37 Belgija 62-52 5-90 35-62 56-90 5-72 Ravnokar navedene podatke citiram po sestavku Mr. J. W. Collinsa, poročevalca novozelandske raziskave.4 Pregled kaže, da so precentualni izdatki za hrano povsod večji kot v Novi Zelandiji, izvzemši Avstralijo. To je pač lahko razumljivo, kajti Av-stralazija je predvsem agrikulturen svet, ki producira vsled ugodnih naravnih razmer cena živila. 1 Vse skupine raziskave. 2 Skupine družin z dohodki pod K 4056'— in z več nego 4 člani. 3 Skupine družin z dohodki pod K 4800'— in z več nego 4 člani. 4 Journal of the Department of Labour, Wellington, April 1912, p. 286. V svrho boljšega razumevanja izdatkov za hrano pri novozelandski preiskavi hočemo tu navesti cene važnejših živil1 v 1.1910., in sicer se ti podatki tičejo province Auckland; po drugih delih Nove Zelandije so bile cene primeroma enake. Hleb kruha (4 angl. funtov = 1*8 kg) . . K —‘60 do K —•80 goveje meso (angl. funt = 453 £•) . . . » —■30 » » —•60 ovčje meso (angl. funt) a> -■35 » —•60 jagnjetina (angl. funt) » —■50 » » —•70 teletina (angl. funt) » —■40 » » —•70 svinjina (angl. funt) -•65 » » —■90 slanina (angl. funt) a» -•60 surovo maslo (angl. funt) 1-— » » 1-50 novozelandski sir —•70 » —•80 mleko (quart — li36 litra) —■30 » » —■40 jajca, tucat » —■90 » » 1-40 krompir (cent, cwt = 50'8 kg) ... . » 1320 » » 1560 čaj (angl. funt) » 1-60 » » 2- kava (angl. funt) 150 » » 2 — sladkor (angl. funt) —•20 » » -•30 Glede Ävstralije navedimo cene nekaterih živil v Sydneyu. 2 v 1. 1906. Hleb kruha (4 angl. funte) je stal 55 v, funt govejega mesa 45 v, ovčjega mesa 30 v, sladkorja 25 v, čaja K l-50, surovega masla K 1‘ 35, sira 80 v, quart (1*136 litra) mleka 40 v, cent (508 kg) krompirja K 1260. Na Angleškem3 je stal 1. 1905. kilogram sladkorja povprečno 50 v, sira 1 K, surovega masla K 1*20, kruha 35 v, govejega mesa 90 v do 1 K. V Severoameriških Združenih Državah so po istem viru cene živil za dobro tretjino in na Francoskem v 18°/o višje kot na Angleškem. Izdatki za obleko. Predvsem moramo tu poudariti, da se novozelandski kakor avstralski delavec oblači dobro. Na ulici ga o prostem času skoraj ne razločiš od takozvanih »boljših« krogov. Po večjih mestih ni nič nenavadnega, da imajo bolje plačani delavci »smoking« obleko za gledališče in celo frak za plese, nasplošno teh ekstra- 1 New Zealand Official Year-Book, 1911, p. 662 sq. 2 Schadiner, Soziale Frage in Ä. u. N., p. 71. 3 »Slovenec«, 4. maja 1912 po ekonomu Mario Alberti. vaganc seveda ne smemo raztegniti. Glede cen omenjam, da stane v Äucklandu moška obleka pri krojaču na mero okrog 120 K in več, angleška »gotova« po trgovinah seveda manj, dobi se že za 72 K ali pa še manj. Pri izdatkih za obleko je novozelandska preiskava vpošte-vala v celem 300 oseb (12 oseb, ki so bili »gostje« ter so kot taki skrbeli za obleko sami, je bilo izvzetih); povprečni stroški za osebo so znašali K 2i5 na teden oziroma K 11280 na leto, za družino pa K 510 na leto. V Avstraliji so bili pri dohodkih pod K 4800 povprečni izdatki za osebo K 212 na teden in K 110 50 na leto. Naslednji pregled nam kaže natančnejše podatke novozelandske poizvedbe. Povprečni stroški za obleko Letni dohodki Število družinskih članov C/3 O O a a 2 Ä tj “• S vi Sl o 03 o XI o S2 o CC3 n ‘-N® S cy +-» N N C N V} K K K Nad K 4056 ( nad 4 . . . ( 4 ali manj 85 55 2' — 2-90 102-80 150-- 728-- 529-50 K 4056 do K 3432 . . . t nad 4 . . . 1 4 ali manj 22 52 2-02 2-60 106-90 136-90 614-90 469-50 Pod K 3432 ( nad 4 . . . ( 4 ali manj 54 32 1-70 1-70 85-40 41-40 469-70 310-80 Nasplošno . . 300 2-15 112-80 510" — Različni izdatki. Dosedaj smo obravnavali stroške za stanovanje, hrano in obleko. Stroški za kurjavo niso posebno veliki, ker zima v Novi Zelandiji ni posebno huda, nekoliko snega poznajo večinoma le na Južnem otoku. Na drugi strani se pa pri delavskih družinah kuha izvečine le dvakrat na dan; opoldanski prigrizek je navadno mrzel, le čaj je treba zavreti. Stroške za razsvetljavo je od izdatkov za kurjavo le težko ločiti, ker v mnogih slučajih svetilni plin služi v oboje svrhe. Tona premoga stane v Äucklandu, postavljena na dom, K 38'40. Različni drugi izdatki so v spodaj navedeni tabeli po velikosti vrste v naslednjem redu: kuhinjske in gospodinjske potreb- ščine, prevozni stroški (tramvaj etc.), zavarovalnina, prispevki k vzajemnopodpornim dobrodelnim društvom, zdravniški stroški, izdatki za šport in zabavo, za vzgojo, davki, izdatki za alkoholne pijače in končno za nealkoholne pijače. Ti izdatki so povprečno znašali na teden za družino sledeče. Povprečni izdatki nasplošno Nad K 4056 . K 4056 do K 3432 . . . Pod K 3432 . Letni dohodki 45 3 45 3 45 3 a S. s. S. a S. 3 41 3 45 3 41 O C3 W 3. . 3. . 3. . o. 0;5 3* N< J^- g 5’S. O l/l — «5 *-0 ir 2-60 h-*. —*• ro to to 45 45 vo Ji Si* co to to -o o o o ?! Kuhinjske in gospodinjske potrebščine O š 0 o o o o o to ^ Ji to si ^ 01 -o to o o o Brezalkoholne pijače o S 0 o o o o o Ji Ö Ji Ol “O 01 to -o O Ol o ?! Alkoholne pijače 0 75 o o o o ° o -4 J\ vo Ol -O «J to O Ol O Ol o ?! Tobak in cigare to \ 2-20 2-95 1-30 2-07 1-10 1-20 ?! Prevoznina 1-75 — «-»■ -*■ -*■ to -*■ 8l' 8 Š Š 8 ?! Zavarovalnina »—k š *-»■ -*■ to o to o -o oi vo to to -o Ol Ol Ol ?! Prispevki k vzaj. pod. dobrodel. društvom o a o o ° o Ji to -o Ji 45 o o oi “O o ?! Izdatki za vzgojo •—k '8 »—*■ o ,_k i—t »_4 i—k Ol 00 O -*> Ol -o O *4 to Ol to o ?! Zdravniški stroSki o 8 o o o o o o Ji j- —k «—» 01 00 -4 0 tö to -O to Ol-4 Ol O ?! Sport in zabava Ol —J Ol Ol Ol 45 Ol Oi vo 45 Ji Oi Oi Ol po -4 to to Ol O Ol ?! Razno ►—k 00 s 24-75 22-50 17-05 17-80 11-75 12-60 ?! Skupaj Ti stroški, izraženi v odstotkih skupnih tedenskih izdatkov za družino, so bili sledeči. (ou§oids) piJEpzF iitsiiapsi judr.HS § § 8 8 8 8 8 aqjAS ajafojspajd a AOJiiBpzi miisuapaj ppojspo 28-07 28-38 24-34 26-88 19-12 22-92 CN b CN ouzey r- 'O CN to t'- CN T- ON ON 00 O to •«-« t— r- b no b 00 o 00 BABqßz ui piodj o co sr sr sr in to »o to no to o YH y—> CN T-< T—< CN NO apB[>]ud ui ojabq Q ON a* 00 00 ^ O 00 ON CN V£> o 'r-« [§OJ}S IJJSIUABJPZ to CN sT to CN to on on no to sr r- 0- 0- 0- 0-< b oS OloßZA BZ IjpBpZJ NO to r- Q ON sr h- o to sr b O-o b 5 b uiOAjsnjp uiiu|apojqop •pod -(bza 5[ isiAadsujj 1-08 1-96 3-07 2-68 1-67 2-23 ON T— BUIU1BA0JBAB2 — O CN to to O to to sr no r- CN to 0- CN 0- CN to sr CN BU!UZ0A3J(J 2-50 3-72 1-86 3-13 1-79 2-18 00 CN SJBßp Ul 5JBqOJ, 0-79 0-95 0-71 1-44 0-98 1-32 8 ajBiid 3U[oqo5ii\f ON On sr h- sT sr t'- NO — to O NO bo bo bo NO to b ajBijd 3uioq05([BZ3jg to ON ON 00 to — NO CN L— CN sr bo bo ob ON sr b aupsqajjod 35js[u;p -odsoß ui 35js(u[qn>i sr o t- on to on sr on t— to t- io •O CN to to to CN to NO to Število družinskih članov l c' ; ’c ; ‘c (0 03 CO • E - E 'E =r ._ ^ "2 73 -o "5 -a 73 co co Ca c sr c sr c sr Povprečni izdatki nasplošno . Letni dohodki Nad K 4056 . . K 4056 do K 3432 .... Pod K 3432 . . Naslednji pregled kaže primerjavo glede različnih povprečnih tedenskih izdatkov na družino z Avstralijo. Letni dohodki Kuhinjske In gospodinjske potrebščine Brezalkoholne pijače Alkoholne pijače Tobak in cigare Prevoznina Zavarovalnina Prispevki vzaj. podpornim in dobrodelnim društvom Izdatki za vzgojo Zdravniški stroški Davki in priklade Šport in zabava Razno Skupaj K K K K K K K K K K K K K Ävstralski dohodki: Nad K 4800. . . 3-05 0'30 1-05 0-57 4-85 7-17 1-45 2'72 4-20 2-85 2-22 28-82 59-25 Pod K 4800. . . 2-12 0-17 0-40 0-62 1-90 2-17 1-27 0-40 1-85 1-02 0-60 8-62 2fl7 Novozelandski dohodki: Povprečna vsota 2-60 0'35 0-40 0-75 2 — 1-75 1-40 0-65 1-30 050 1-15 5-75 18-60 Izmed 69 družin, vpoštevanih pri novozelandski preiskavi, se jih je nič manj ko 39 ali 56% prištevalo k popolnim abstinentom. Pri ostalih družinah so povprečni izdatki za alkohol na teden znašali 095 K, izmed teh so v 10 slučajih bili izdatki nad 1-20 K in v 16 slučajih pod 60 v. Vzgoja v protialkoholnem zmislu je primeroma lahka, ker se v Novi Zelandiji po navadnih gostilnah alkoholne pijače ne smejo točiti, to dovoljenje imajo samo hoteli, in sicer samo ob delavnikih do 10. ure zvečer, ob nedeljah je pa vse zaprto. Istotako po Avstraliji ob nedeljah alkoholne pijače niso naprodaj. V Novi Zelandiji je vsaka prodaja alkoholnih pijač osebam pod 21. letom starosti prepovedana. Kljub temu izkazuje statistika, da se samo špirituoz uvaža v kolonijo za več nego čaja, ki je splošna nacionalna pijača. To razmerje pa nastane le na ta način, ker so vse alkoholne pijače zelo drage; steklenica piva, kozarec vina ali kozarec »whisky« s sodo stane nadrobno 60 v. Kvantitativno konsum ni posebno velik. Za desetletje 1900 do 1910 je znašal v Novi Zelandiji konsum na glavo pri pivu 42’12/, pri špirituozah 3'41 /, pri vinu pa samo 0’68 / na leto. Konsum vina je prav malenkosten in mnogi tukaj naseljeni Dalmatinci, ki pridelujejo izvrstno vino, tožijo, da svojega izdelka ne morejo lahko prodati. Statistika avstralskih držav kaže, da je glede piva konsum približno enak novozelandskemu v Novem Južnem Walesu, v Tasmaniji, v Queenslandu in južni Avstraliji, glede špirituoz v Novem Južnem Walesu in Viktoriji, glede vina v Tasmaniji. V zapadni Avstraliji je konsum piva dvainpol-krat, v Viktoriji za eno tretjino večji. Špirituoz se v zapadni Avstraliji konsumira dvakrat toliko, v Queenslandu za eno tretjino več in v južni Avstraliji za eno tretjino manj. Pač pa se vina popije v južni Avstraliji (vinorodna dežela) 35 krat, v Viktoriji in zapadni Avstraliji lOkrat, v Novem Južnem Walesu štirikrat in v Queenslandu dvakrat toliko kot v Novi Zelandiji. Da dobimo primero z evropskimi razmerami, navedimo še konsum alkoholnih pijač na Angleškem, Francoskem in v Nemčiji za dobo od 1902 do 1906. Na glavo prebivalstva je letno znašal konsum sledeče1: Žganje Vino Pivo Angleško 4'54 / 1'45 l 134 Nemčija 7'04 » 6'59 » 118 */2 Francosko 6'18 » 139'— » 353/4 Glede tobaka in cigar zgornja tabela izkazuje povprečni tedenski izdatek 0'75 K; če pa odštejemo 26 nekadilcev, znaša povprečni izdatek 1 '20 K, zmeren kadilec tobaka (pipe) pokadi toliko na teden. V 21 slučajih je bil izdatek več nego 1'20K, v 9 slučajih manj nego 60 v. Izjemno visoka vsota je zaznamovana v enem slučaju, znašajoč povprečno 4 K na teden, možakar je bil po poklicu — kurjač. Tobačni izdelki v Novi Zelandiji so vsled visoke carine zelo dragi: 1 funt navadnega tobaka stane 6'80 K (pri tem znaša carina 4'20 K), zavojček, vsebujoč 10 cigaret najslabše kvalitete, velja 60 v in cigare se ne izplača kaditi izpod 30 v. Konsum tobaka2 znaša v Novi Zelandiji na glavo prebivalstva okroglo 23U funta na leto, primeroma enake številke veljajo za avstralske države, le v Zapadni Avstraliji se popuši na leto 1 V2 funta na glavo več. Na Nizozemskem znaša konsum na glavo skoraj 7 funtov, v Severoameriških Združenih Državah 4 V2 funta, v Avstro-Ogrski 33/4 funta, na Francoskem 2 funta in na Ruskem IV4 funta na leto. 1 Dr. R. Sdiadmer, Sociale Frage in Ä. & N., p. 61. 2 New Zealand Official Year-Book, 1911, p. 260. Povprečni tedenski stroški za šport in zabavo so znašali pri novozelandski preiskavi 1 '30 K, samo 6 družin je navedlo izdatke pri tej točki z »nič«. Glede zabave igrajo veliko vlogo kinematografska gledališča (pictures), ki se nahajajo povsod ter so zlasti ob sobotah večer prenapolnjena: za 60 v se že lahko dobi sedež za cel večer, trajajoč 2 uri. Manija za to vrsto razvedrila je tolika, da matere jemljejo k tem predstavam celo dojenčke v naročju. Pri športu moramo omeniti konjske dirke, h katerim zahajajo v tem delu sveta vsi sloji prebivalstva in ne samo »boljši« krogi kot po evropskih centrih. Pri dirkah se v stavah zaigra silno veliko denarja. Nasplošno se mora reči, da je Avstralec kot Novozelandec silno nagnjen k igranju, toda postave in policijske določbe so v tem oziru jako stroge ter so mu vedno za petami. Prispevke za vzaj emn opodporna društva (friendlg societies) in za strokovne zveze (trade unions) je plačevalo izmed 69 nič manj kot 63 pri preiskavi vpoštevanih družin ali 91 °/o- Ker je 33 družin plačevalo po 1'20 K ali več na teden, iz tega sklepamo, da je bil družinski oče član vzajemnopodpornega društva; v 21 slučajih so znašali ti izdatki 60 v ali manj. Kljub vsej naprednosti v socialni zakonodaji v Novi Zelandiji kakor tudi v Avstraliji namreč še vedno ne poznajo obligatoričnega bolniškega zavarovanja kot je vpeljano v Avstriji ali Nemčiji. Podobne razmere so tudi na Angleškem, kjer šele sedanji finančni minister Mr. Lloyd George poizkuša vpeljati obligatorično zavarovanje. Delavci so v tem oziru navezani na samopomoč ter so ustanovili raznovrstna vzajemnopodporna društva, ki so v Novi Zelandiji pod državnim nadzorstvom. Ta društva so za kolonijo velike važnosti ter so koncem 1. 1910. štela 68.000 članov in imela en in eno tretjino milijona funtov šterlingov premoženja. — Prispevki za strokovne zveze, ki jih je treba od podpornih društev strogo ločiti, niso posebej izkazani. Zdravniški stroški so znašali tedensko povprečno 1 '30 K na družino ter so bili, izvzemši 8 rodbin, izkazani v vseh slučajih preiskave. Najvišji izdatek je bil pri neki družini z bolnim otrokom, znašajoč povprečno 5'27 K na teden, v nekem drugem slučaju (porod) so bili povprečni izdatki 4'07 K na teden. Ker je večina v izkazu zastopanih delavskih družin živela v najetih hišah in so njihovi dohodki bili primeroma nizki (dohodninski davek se v Novi Zelandiji šele začenja pri letni plači 7203 K), je povprečna tedenska vsota za davke in priklade (50 v) bila jako majhna; izdatki te vrste so bili izmed 69 družin samo v 21 slučajih. Zavarovalnino za življenje in proti ognju je plačevalo 47 družin; v dvajsetih slučajih so ti izdatki znašali K 2'40 in več, v 24 tih pa K 1'20 in manj, iz česar je razvidno, da so slednji imeli samo pohištvo zavarovano proti ognju. Tramvaj se nahaja v Novi Zelandiji po vseh večjih mestih, in sicer so proge, ki vežejo predmestja s središčem, izvečine zelo praktično zgrajene, tako da omogočujejo delavcem življenje v predmestjih, kjer so stanovanja cenejša. Ker so vozne cene primeroma nizke, se delavskega ljudstva zjutraj in zvečer po teh progah kar tare. Zato nam tudi preiskava izkazuje povprečno precej visoke tedenske izdatke za prevoznino, znašajoče 2 K. Vse družine razen dveh izkazujejo izdatke pri tej točki. V 25 slučajih so ti stroški znašali K 2-40 in več, v 34 slučajih pa K 180 in manj. Nekaj teh izdatkov reprezentira seveda tudi stroške za vožnjo po železnici. Vzgojni stroški, izdatki za šolske potrebščine itd. so povprečno v preiskavi zelo nizki, znašajoč za družino le 65 v na teden, pri tem je pa treba pripomniti, da v nižjih razredih vse šolske potrebščine preskrbuje država brezplačno. V 29 slučajih ni pri tej točki zaznamovan sploh noben izdatek (otroci so bili že odrasli), pri ostalih 40 družinah so pa znašali stroški povprečno 95 v na teden. Pod točko »razno« so vsi izdatki za novo pohištvo, knjige, časopise, vrtno semenje, prispevki za cerkev in dobrodelne namene, počitniški izdatki, stroški za zobozdravnika, poročni in pogrebni stroški itd., sploh izdatki, katerih ni bilo nikjer drugod mogoče uvrstiti. Zaključek. Pri novozelandski preiskavi so bili vpoštevani samo delavci po mestih, na deželi je življenje splošno cenejše; to velja predvsem glede stanovanj, ne pa glede vseh življenskih potrebščin, ker so komunikacijska sredstva, zlasti ceste, primeroma slabo razvite. Mednarodno zanimivo vprašanje glede draginje vzbuja tudi v Novi Zelandiji pozornost. Ravno sedaj se peča s to zadevo posebna komisija (cost of living commission), katere uspeh pa obeta biti precej problematičen. V evidenci pred to komisijo v Äucklandu je izjavil profesor Segar, da so v prvih treh letih preteklih dveh desetletij cene in življenski stroški v Novi Zelandiji padali, zatem so se pa jeli dvigati ter se v tem času zvišali za okroglo 20 %. Podražitev pa ni bila večja kot po drugih angleških deželah in vsekakor manjša kot v Kanadi in Severoameriških Združenih Državah. V Äucklandu so se zlasti občutljivo podražila stanovanja, pa tudi živila vsled naraščajočega eksporta (tudi tu tožijo, da se n. pr. najboljše meso in surovo maslo izvaža), dalje tudi obleka in kurivo. Delavska zakonodaja je pa povzročila tudi temu primerno dviganje delavskih plač, tako da trpijo pod podraženjem pravzaprav le sloji, ki so navezani na stalne dohodke, zlasti takozvani izobraženi proletariat, kar je pač internacionalen pojav. V Novi Zelandiji kot Avstraliji se delavcem godi dobro, brez dvoma bolje kot kjersibodi drugod. Imajo zdrava stanovanja, primeroma dobre plače, zadostno hrano ter nasplošno ugodne delavske razmere, vendar se pa opaža, da splošni efekt dela povsem ne odgovarja tem razmeram ter ne stoji na višji in mnogokrat (zlasti v industriji) celo ne na enaki stopnji kot drugod. Vpošte-vati je pač treba pri tem, da je Avstralazija predvsem svet prvotne produkcije, živinoreje, poljedelstva in rudarstva. Industrija se šele začenja razvijati, tu še ni veleobrti, razpolagajoče z velikim kapitalom, čeprav se kapitalna koncentracija v veletrgovini že tudi tukaj začenja pojavljati. Ker je pa zakonodaja v popolnoma demokratičnih rokah, se ni bati, da bi se razvile nezdrave razmere, ki so jih napravili trusti in monopoli v Ameriki in po drugih deželah, delavec tukaj zre z zaupanjem v bodočnost. Tako ima n. pr. Nova Zelandija zakon proti trustom (Commercial Trusts Act) iz 1. 1910., ki se obrača proti monopolizaciji trgovine s poljedelskimi stroji, s premogom, mesom, ribami, pšenično in ovseno moko in drugimi mlinskimi izdelki, s petrolejem in mineralnimi olji, s sladkorjem in tobakom. Pred kratkim se je na podlagi tega zakona uvedla preiskava proti zvezi trgovcev v Wellingtonu. Le ena črna točka se pojavlja na obzorju: prebivalstvo Avstral-azije se množi le počasi. Profesor Alfred Manes1 išče vzroka v pomanjkanju idealizma in v komodnosti, ki se prebivalstva čedalje bolj polašča. Življenske razmere tudi najnižjih slojev so ugodnejše kot kjersibodi (konsum mesa v Avstraliji znaša na glavo prebivalstva 3/4 funta na dan), vsled tega ni proletariata; beseda pro- 1 Älfred Manes, Ins Land der socialen Wunder, Berlin, 1912, q. 164 sqq. letariat pa izvira od »proles«, »zarod«, ter pomeni sloje, ki so navadno oblagodarjeni z otroki. To vprašanje je za prihodnost velikega pomena, kajti ako se Ävstralazija ne napolni z belimi ljudmi, je v veliki nevarnosti, da zapade v plen žoltemu plemenu, Kitajcem ali Japoncem, ki že iztezajo grabežljive roke po Pacifiku. ] Evharistija — ločilo duhov. Dr. flleš Ušeničnik. Po pravici je dejal kranjski deželni glavar dr. Ivan Šušteršič v svojem lepem govoru na dunajskem evharističnem kongresu, da je evharistija ločilo duhov. 2e ob napovedi evharistije so se začeli duhovi ločiti. Tedaj, ko je Kristus v Kafarnavmu govoril o kruhu, ki daje večno življenje, o misteriju nove zaveze, kjer bo tak nebeški kruh on sam, njegovo telo in njegova kri, je mnogo navzočih godrnjalo: »To govorjenje je trdo in kdo ga more poslušati?« In celo »mnogo učencev je odstopilo in niso več z njim hodili«. Ä Kristus se je le z veliko resnobo obrnil k dvanajsterim ter jih vprašal: »Äli hočete tudi vi proč iti?« Tedaj je odgovoril Simon Peter: »Gospod, h komu pojdemo? Besede večnega življenja imaš, in mi smo verovali ter spoznali, da si ti Kristus, Sin božji!« (Jan. 6, 61—70.) Ta ločitev duhov, ki se je začela ob evharistiji že takoj izpočetka, ni nikdar prenehala, a višek se zdi, da je dosegla v naši dobi. Zlasti dunajski evharistični kongres je pokazal, kako se človeštvo res deli po Ruvillovi formuli v katoliško Cerkev tostran in v Babel onostran evharistične črte. Brezverci, svobodomiselci, judje, protestantje, socialni demo-kratje in tudi vsi nazovikatoličani so se postavili v bučen tabor proti evharističnemu kongresu. Da je zoper evharistično dogmo radikalno brezverstvo, je samoposebi jasno. Duh negacije mora biti zoper najbolj živo vero v božje dejstvo. Z radikalnim brez-verstvom se je družilo svobodomiselstvo. Tudi to ni čudno, saj je svobodomiselstvu svoboda misli le laž, namen pa prav isto brezverstvo. Judje so od Boga zavrženo ljudstvo, zato se vedno upirajo Bogu in njegovemu Maziljencu in se zato tudi vedno bolj potapljajo v nevero. Socialni demokraciji je sicer po programu vera privatna stvar, a ta program v dejanju vedno taji in tako ga je zatajila tudi topot: življenski element ji ni toliko boj za delavske stanove kakor boj zoper vero. Protestantizem se razkraja, ker je brez principa enote, in vedno širše vrste se družijo z modernimi agnostiki brez Boga in zato brez nadnaravnega življa. In nazovikatoličani? Komur katolicizem ni več življenje, ta mora mrziti tisto dogmo, ki je v katoliški Cerkvi počelo vsega življenja. Kaj je torej onostran evharistične črte? Vse brez verstvo s svojimi mnogobrojnimi sektami materialistov, pozitivistov, panteistov, monistov, indiferentistov, pa kristjani, ki bo skoraj le še njih ime spominjalo na resnično krščanstvo. Pravi Babel vseh mogočih nazorov brez soglasja, brez edinstva, brez doumevanja. Druži jih le negacija. Tostran evharistične črte pa stoji kot nepremagljiva falanga Cerkev, una, sancta, catholica et apostolica, ena, sveta, vesoljna in prvotna. Je še tu tudi vzhodno krščanstvo brez vnanje enote s Cerkvijo, a notranja logika evharistične dogme bo prisilila tudi to, ko bo stopilo prednje veliko vprašanje modernega sveta, kaj se vam zdi o Kristusu? da se bo moralo odločiti ter se ali združiti s katoliško Cerkvijo tostran evharistične črte, ali pa predati razdejanju brezverstva onostran. Iz evharistije zajema vse krščanstvo svojo življensko moč, brez nje se začne takoj notranji razkroj. Dejal bi kdo: Ali ni Kristus središče krščanstva in vera vanj ločilo duhov? Da, a živi Kristus, in njegovo živo bitje se za nas na zemlji osredotočuje v sveti evharistiji! Protestantje so ponesli s seboj v herezijo ime kristjanov, ime od Kristusovega imena, a vprašaj kdo moderni protestantizem, kaj je Kristus. Kristus jim je le še problem, ki ga vsak po svoje umeva, nobeden pa ne po polnosti bitja. Premnogim je Kristus le še prazno ime, fraza brez resničnosti in življenja. Odkod ta pojav? Neposrednji razlog za ta notranji pojav je ta, da je protestantizem zanikal primat in z njim vnanji socialni princip verskega edinstva. V protestantizmu ni več nobene socialne avktoritete, ki bi mogla ohraniti verskim formulam božjo vsebino. Zadnji razlog pa je, ker je protestantizem zavrgel evharistijo. Protestantizem toliko govori o doživetju resnice. Doživetje resnice, Erlebnis, je modernemu protestantizmu edini kriterij resnice. A brezumno je zavrgel evharistijo, ki v njej človeštvo doživlja objektivno božjo resničnost. Tako se je izgubil protestantizem v samovoljen subjektivizem brez pravca in brez smeri. Zato pa gre razdor dalje in dalje in konec vsega bo verski nihilizem. Tako se loči človeštvo ob evharistiji v Cerkev vere in Babel nevere. Ta veliki zgodovinski pojav nam jasno kaže, katera je poglavitna naloga katoličanov v naši dobi. Änarhija je glavni znak mišljenja in življenja naše dobe. Ä evharistija je živo počelo edin-stva v mišljenju in življenju. Zato mora biti katoličanom prva skrb, da probude v vseh srcih živo vero v evharistijo. Evharistični vek bo vek katoliškega edinstva, katoliškega življenja in katoliškega zmagoslavja! Živa vera v evharistijo je živelj vse vere. Evharistična dogma je žarišče vseh dogem. Kdor veruje evharistično dogmo, veruje, da Jezus živi. Torej je res vstal, je res Odrešenik in Zveličar, res Sin božji. Res je torej Marija brezmadežna Mati božja. Resnično je, kar je pravil o Očetu in Sv. Duhu, resnična je velika skrivnost sv. Trojice. Resničen je torej tudi nauk o tisti prečudni ljubezni božji, ki se je sklonila v učlovečenju k bednemu človeštvu, resničen nauk o grehu in odrešenju, in resničen nauk o večnem življenju. Če živi Jezus v evharistiji, tedaj je resničen nauk o Cerkvi, božji učiteljici resnice. Kako realne, kako polne življenja so vse te dogme njemu, ki živo veruje v evharistijo. Nadnaravni svet ni več nekaj tujega, ni več nekaj oddaljenega, ni več nekaj abstraktnega, ampak realen svet, bolj realen, kakor ta materialni svet, polnejši življenja in globlje pronicajoč v vse notranje bitje naših src. Kar je dejal veliki apostol narodov na atenskem Äreopagu: Bog ni daleč od nas, zakaj »v njem živimo, se gibljemo in smo« (Dej. apost. 17, 28), to spozna tudi filozof, ki doume, da je Bog prvi vzrok vsega bitja, toda neprimerno višje in globlje umevanje daje evharistična dogma, ki odkriva človeku pogled v nadnaravni svet. Časovna sfera je prožeta od principa božjega življenja, ki daje času, časovnim dejanjem, časovnemu življenju večne smeri in večno vsebino in ki prestvarja naravo, naravna dejanja in naravno življenje v prečudno bogupodobnost. Evharistija pa ni le dogma, ki nam jamči vso to resničnost, temveč evharistija je tudi te resničnosti živelj. Krog 1.107. po Kr. je prišel antiohijski škof Ignacij v Smirno. Prignali so ga rimski vojaki, na poti v Rim, zakaj bil je »damnatus ad bestias«, obsojen, da ga vržejo v rimskem koloseju zverem. V Smirni je smel počiti pri škofu Polikarpu, učencu sv. apostola Janeza. Odtod je pisal šest pisem raznim okoliškim cerkvam, eno pa v Rim. V teh pismih govori o Kristusu, o Cerkvi — a tudi o živem notranjem principu cerkvenega edinstva, o evharistiji. Evharistija mu je »kruh božji« (Ephes. 5, 2), tako gotovo telo Gospodovo, kakor gotovo je Gospod prišel v resničnem telesu (Smgrn. 7, 1), simbol in princip edinstva (Philad. 4), da, »princip nesmrtnosti in večnega življenja« ((fdg^axov ä'&avaoiag, ävtlöoTog tov /mi) dnoDavm’, Ephes. 20, 2). Že tedaj kakor še sedaj so premišljali jutrovski modrijani o zeli nesmrtnosti, o čudežnem leku, o čaši nesmrtnosti, o jedi in pijači, ki bi človeku dala nesmrtnost. Krščanstvo — to je bila Ignacijeva vera in to je bila vera tedanje Cerkve in to je vera Cerkve tudi še sedaj — ima v evharistiji resničen lek nesmrtnosti, resnično počelo večnega življenja. Človek bo sicer umrl, telo bo strohnelo, a le tako, kakor strohni pšenično zrno, da požene iz njega premlajeno bogatejše življenje. Z evharistijo je položena v človeško telo božja kal, ki bo vzklila iz trohnobe ter se razcvetela v večno blaženost. Ta vera razveseljuje večno mladost katoliške Cerkve (»delectat iuventutem meam«, moli vsako jutro duhovnik pred oltarjem), ta vera je s hrepenenjem polnila dušo Ignaciju. »Ne veseli me minljiva hrana, ne veselje tega sveta. Božjega kruha hočem, ki je telo Gospodovo, in napoja hočem njegove krvi, ki je neminljiva ljubezen.« Tako je pisal v pismu Rimljanom, hrepeneč po mučeniški smrti, ki bo odgrnila evharistični zastor in odkrila ljubeči duši v blaženi viziji tistega, katerega gledati so nebesa. »Pustite me — tako je prosil Rimljane, da mu ne bi izprosili svobode — pustite me, naj bom posnemavcc trpljenja mojega Boga. Božje žito sem, naj me zmeljejo zobovi zveri, da bom čist kruh Kristusov!« (Rom. 7, 3; 6, 3; 4, 1.) In s svojo krvjo je izpričal svojo vero Ignatius Martgr. Samo te žive vere daj nebo katoličanom v naši dobi in v strahu bodo bežale sovražne moči pred krščanskim heroizmom! Dejali smo, da v evharistiji človeštvo doživlja božjo resničnost. Že imenovani nemški konvertit Ruville pripoveduje v knjigi »Nazaj k sveti Cerkvi!«1 o svojem prvem sv. obhajilu na dan, ko se je vrnil v katoliško Cerkev. »Mislil sem si,« pravi, »da je sv. obhajilo nekaj podobnega kakor protestantovska liturgična večerja (Abend-mal). Kako drugače je bilo v resnici! Da treba dobre volje za 1 Zurück zur heiligen Kirche, Erlebnisse u. Erkenntnisse eines Conver-titen. 1910. 32—3. vero, da treba pobožnosti, to je samoobsebi umevno. Ä učinek, prejeta milost, je silno, neizrečno presegal to, kar sem zastavil. Od obeh dejanj (namreč iz zakramenta sv. pokore in sv. obhajila), a zlasti iz sv. obhajila je šla mistična moč, ki je razrvala vso notranjščino in dvignila dušo na višino sreče, ki ji je bila dotlej nepoznana in neumljiva. Šele sedaj sem umel moč katoliške Cerkve... V njej se daje Jezus v hrano in deli njim, ki ga uživajo, v občuteni sreči gotovost vere, jamstvo krščanske resnice ... Šele sedaj, po prvem sv. obhajilu, sem bil cel katoličan. Misterij se mi je razkril.« 2e tedaj, ko je izšla ta knjiga, sem v »Času« omenil, da je Ruvillejeva misel nekoliko predalekosežna.1 Splošen in vedno zadosten empirični dokaz resničnosti krščanstva evharistija ni. Zakaj niso vsi tako srečni, da bi občutili pri sv. obhajilu v duši tisto neizrekljivo čutno tolažbo, ki jo je občutil pri prvem svetem obhajilu po svoji konverziji Ruville. Toda to je resnično: Äko se bo vžgala v srcih katoličanov živa vera v evharistijo, tedaj bodo v vsem svojem mišljenju in življenju imeli dokaz božje resnice. Njih moč v boju z močmi teme bo božja. Če nekateri v tem zmislu tolmačijo Kristusove besede: »Kdor dela resnico, pride k luči« (Jan. 3, 21), veljajo te besede še bolj o evharistiji. Kdor živi evharistično življenje, ta pride k luči: kar je prej veroval, to doživi kot resničnost. Tako iz vere v evharistično dogmo klije vera v vse dogme, in iz izvestnosti, ki jo daje evharistija veri, nova izvestnost vse krščanske vere. Evharistija je ločilo duhov, evharistija tudi preizkusni demant naše vere (der untrügliche Prüfstein des Glaubens, pravi lepo Ruville2). Ob evharistiji se vrši ločitev, in le toliko mož je zares naših, kolikor jih dejansko izpoveda vero v evharistijo. Francisco Pizarro, osvojitelj Perua, je prišel na poti v deželo zlata v velike težave, tako da so vsi začeli zdvajati in siliti domov. Tu stopi Pizarro med moštvo, zariše v pesek z mečem črto od vzhoda do zahoda ter pravi: »Na severu od te črte vas čaka zložno, varno življenje, a tudi uboštvo in nizkotnost, na jugu življenje, polno truda in boja, a ob zmagi tudi bogastva, moči in časti. Volite!« Vse je sililo na sever, le 12 mož je stopilo k Pizarru, da gre z njim proti jugu. Teh 13 mož (los trece de la farna, 1 Čas IV (1910) 101. 2 O. c. 69. trinajstere može slave jih je nazvala zgodovina) je prišlo do cilja. Enako, pravi Ruville1, je tudi Jezus potegnil črto, ki loči verne mu učence od nasprotnikov. Ta črta je sv. evharistija. Kdor se ne upa čez, ta ni za veliko Kristusovo delo, kdor pa ima toliko vere in zaupanja v Kristusa, da premaga vse pomisleke ter pogumno stopi čez, ta je njegov, ta bo gradil in branil njegovo Cerkev. Peter je bil prvi, ki je stopil odločno na Kristusovo stran, rekoč: »Gospod, kam naj gremo? Ti imaš besede večnega življenja!« Njemu so sledili učenci, njemu krščanski veki, in njemu mora slediti tudi naša doba, ki jo čaka, če znamenja ne varajo, največji boj vseh časov! Evropa absorbira največ uvoza in je tudi pri izvozu soudeležena z najvišjimi odstotnimi številkami. Kakih 66 % svetovnega uvoza pride na Evropo, izvoza pa do 60%; po številu prebivalstva bi morala variirati njena trgovina med 28 in 30%, po površini pa bi prišlo na mali naš kontinent samo kakih 7 % svetovne trgovine. Azije izvoz in uvoz izkazuje veliko manjšo prednost, 11 oziroma 12%, akoravno tvori Azija tretjino suhega sveta in živi tam nad polovico vseh ljudi. Afrika se seveda tudi ne more primerjati z našim kontinentom, nad 20% celine je afrikanski svet, kakih 10% ljudi živi tam, uvoz in izvoz je nad 3 in 4%. Ker se Severna Amerika v zadnjem času nad vse ugodno razvija, so seveda tudi odstotki vsi drugačni; če primerjamo površino (14% suhega sveta) z uvozom (12%) in izvozom (nad 15%), vidimo, da se drži izvrstno, seveda se bodo številke še izboljšale; veliko ugodnejše še je razmerje z ozirom na prebivalstvo, 8%. Ugodno je tudi razmerje za Srednjo Ameriko, uvoz 14%, izvoz 1*6, površina 0 6, prebivalstvo pa 0'7; manj ugodno za Južno Ameriko, 4'6, 5 5, 124 in 3%. Od Avstralije ne bomo mogli pričakovati dobrega rezultata, če gledamo na površino, ugoden bo, sami Blass Svetovna trgovina Prof. dr. V. S a r a b o n. Razdelitev trgovine. 1 o. c. 67. če se oziramo na prebivalstvo, številke so sledeče: uvoz 2'2% vsega uvoza na svetu, izvoz 3, površina 6-2, prebivalstvo pa 0'4 %. Če pa vpoštevamo posamezne gospodarske pasove, pride največ odstotkov trgovine na pas zmernotoplega podnebja, do dveh tretjin, samo na zahodno Evropo nekako 50% svetovne trgovine. (Te številke po Friedrichu, nekaj sem izpremenil.) Razlikovati moramo Specialno trgovino in splošno; prva pomeni uvoz za lastne potrebe in izvoz lastne produkcije, pripišimo še številke za tranzit in dobimo splošno, generalno trgovino. Večkrat ni skoro nobene razlike med obema panogama, recimo pri Rusiji ali Uniji, pri nekaterih državah moramo pa razliko resno vpoštevati. Poglejmo Belgijo in Änglijo. Uvoz Izvoz Generalna Specialna Generalna Specialna trgovina trgovina Belgija 19Ü8 . . 5132 3195 4346 2400 milijonov kron Änglija 1909 . . 15292 13056 11943 9257 Opažamo tudi dejstvo, da skoro v vseh državah uvoz prekaša vrednost izvoza, pasivna bilanca; bolj ko je država gospodarsko močna, večja je navadno diferenca, dokaz, da imajo oni gospodarski okraji še druge vire dohodkov, da bilanco lahko izenačijo. Značilna izjema je zlasti Unija, veliko ima surovin, primeroma redko je prebivalstvo, industrija pa je vendar že pomembna; vendar je pa tudi tu aktivnost vedno manjša, znižala se je od 1899 na 1909 za 30%. Profesor dr. Bernhard Harms je priobčil v listu »Woche« nekaj podatkov iz svetovnega gospodarstva, zlasti kar se tiče devetnajstega stoletja in za začetek dvajsetega. Nekatera izvajanja naj priobčimo, so zelo značilna. Vidimo, kako ogromno je na-rastla trgovina v zadnjih desetletjih. Dočim je znašala vrednost zunanje trgovine angleške leta 1799. milijardo mark, je poskočila leta 1829. na 21 miliarde in znaša sedaj veliko nad dvajset milijard. Leta 1829. so izdali Angleži 70 milijonov mark za nakup tujega žita, 1. 1911. pa 650 milijonov, takrat so nakupili v tujini samo 4’5% pšenice, ki so jo potrebovali, danes pa 80%! Dočim niso kupili 1. 1829. skoro nobenega mesa na tujem, ga morajo sedaj uvažati do 50%; za surovo maslo iz drugih dežel so izdali pred 80 leti 4 milijone mark, pred dvema letoma pa 450 mili- jonov; obitelj peterih oseb je izdala leta 1829. za nakup tujih živil 25 mark na leto, danes pa 441. Samo Ärgentinija ekspor-tira danes v Änglijo več blaga kakor pred osemdesetimi leti vse evropske države skupaj, Egipet več nego prej cela Afrika, posestva ob polotoku Malaka skoro toliko kakor pred osemdesetimi leti cela Kitajska, Indija in Avstralija; Avstralija je prodala tedaj Angležem blaga za 2'5 milijona mark, 1. 1910. pa za 1100 milijonov, pomnožila je torej svoj izvoz na Angleško za 43820 %! Podobne pojave opažamo tudi pri drugih državah, poglejmo Nemčijo. Leta 1830. je kupil Nemec v tujini in prodal tja blaga za 25 mark, 1. 1840. že za 41, 1. 1850. za 60, 1. 1860. za 84, 1.1870. za 106, 1. 1910. pa za 268 mark, torej več kot desetkrat toliko kakor pred osemdesetimi leti. Zanimiva je tale tabelica (za Nemčijo) zunanje trgovine. I. Živila, živina. Uvoz na prebivalca Izvoz na prebivalca 1872 ..................... 21 1 marke 12 2 marke 1890 ........................ 28-3 » 95 » 1900 ..................... 51'3 » 9'2 » 1910 38-3 » 117 II. Surovine za industrijske namene in polfabrikati. Uvoz na prebivalca Izvoz na prebivalca 1872 ..................... 40'5 marke 19 0 marke 1890 ......................... 358 » 143 » 1900 ......................... 497 » 197 » 1910 ......................... 783 » 296 » III. Fabrikati. Uvoz na prebivalca Izvoz na prebivalca 1872 17'1 marke 24'8 marke 1890 ......................... 199 » 43‘5 » 1900 ........................ 21-3 » 529 » 1910...........................211 » 73-9 » Opozarja pa Harms na dejstvo, da je znašal uvoz iz neevropskih dežel 1. 1889. samo 16*8 mark na vsakega prebivalca, 1- 1910. pa že 50'3; izvoz v neevropske dežele se je v istem času dvignil od 15 mark na 28‘4. To vzbuja misli; zato pravi: Diese Entwicklung zeigt, daß in der Ausfuhr der nichteuropäische Verkehr langsamer steigt als in der Einfuhr. Deutschlandseuropäischer Absatz beruht je länger, je mehr auf außereuropäischer Einfuhr. Es kann gar keinem Zweifel unterliegen, daß in dieser Tatsache schon der Kern für starke Entwickelungstendenzen auch der außereuropäischen Ausfuhr enthalten ist, denn mehr als die europäischen Länder werden jene überseeischen Gebiete ihre Aufnahmefähigkeit steigern und dabei weniger imstande sein, sich mit industriellen Erzeugnissen selbst zu versorgen. Dies sieht man besonders deutlich, wenn die einschlägige Entwickelung der letzten 10 Jahre ins Auge gefaßt wird. Die Zunahme der Ausfuhr betrug im Jahrzente 1890—1900 40%, 1900—1910 aber 75%. Diese Gegenstellung zeigt klar und deutlich, daß der außereuropäische Verkehr in der Ausfuhr im letzten Jahrzehnt wesentlich schneller gewachsen ist als im vorhergehenden, und deshalb in Verbindung mit der stark steigenden Einfuhr auch für die Zukunft mit der gleichen Entwickelung gerechnet werden darf. Es liegt hier aber insofern ein ernstes Problem, als mit allen Mitteln versucht werden muß, diese Entwickelung zu unterstreichen, das heißt, dahin zu streben, der außereuropäischen Einfuhr eine dementsprechende Ausfuhr entgegenzusetzen. — Te besede smo napisali raditega, ker gre roko v roko z gospodarskimi tendencami Nemčije tudi njena svetovna politika; Nemčija hoče v svrho gospodarske moči status quo na celem svetu, to je pogoj njenega obstanka. Senco te politike čutimo v današnjih težkih dneh balkanske krize. Naj podamo tukaj pregled razvoja trgovine v najvažnejših državah od leta 1830. do 1910.: 1830 1850 | 1870 1882 1901 1911 .a- — ca SE 03 S H 03 i- sk 5* O b. :~6a iE o S 4 s-» O i_ t^rco iE 63 5 % 1-52 irrra !E 63 U -M > "•2 S 2 a 5-* O u “ 63 lB 63 5 C"ö3 •*.2 ä-a °3C Om S'63 iE 53 03 (j = « JÄ > g-s Vel. Britanija in Irska . . Francija . . . Nemčija . . . Rusija .... Ävstro- Ogr. Italija Španska . . .1 Portugalska./ Nizozemsko. Belgija .... Sved. - Norv. Unija 1760 740 660 400 320 220 220 320 280 160 500 72 22 25 9 1« 13 15 114 78 32 40 3380 1500 2100 640 580 520 400 880 700 340 1280 122 lil 19 26 296 166 57 53| 9180 4540 4240 2000 1660 1480 820 1420 1280 840 3420 312 124 106 27 47 61 42 888 252 115 98 12658 7326 6409 2140 3015 2000 840 280 2520 3380 1080 6150 355 195 141 80 75 70 53 002 421 131 120 14977-0 6705-8 9852-6 2926-8 3007-3 24744 1386-8 390-9 6391 0 3239-4 1407-7 9526-5 360 171-9 172-2 261 erv7 76-1 74 71-0 1229 476 190-2 122-5 20507-1 10212 5 164088 5047-5 4450-4 4170-4 1566-2 434-1 9446-7 6137-9 1891-5 13578-7 453 260 268 40-8 88 123 80 77-5 1657 841 242-5 149-9 Označili smo zlasti državo z najmanjšo trgovino (relativno), Rusijo; državo z največjo trgovino, Nizozemsko, in našo monarhijo. Še večja seveda se vidi razlika, če primerjamo naravnost prvo leto (1830) in zadnje leto (1910), vpoštevamo samo trgovino posameznika. Razvoj je sledeči: 1830 1910 Prirastek v % Anglija 72 mark 453 mark 529 Francija 22 » 260 » 1082 Nemčija 25 » 268 » 972 Rusija 9 » 40 3 ». 348 Avstro-Ogrska . . . . 13 2» 88 » 577 Italija 13 » 123 » 846 Španska in Portugalska . 15 » 79 » 427 Nizozemska 114 » 1657 » 1354 Belgija 78 » 841 » 978 Švedska-Norveška . . 52 » 242 » 656 Unija 40 » 150 » 275 Kakor pri prvi tabeli, opazimo takoj tudi pri tej, da je bil Rus pred osemdesetimi leti ravnotako na zadnjem mestu kakor je sedaj, dvignil se je seveda absolutno in relativno, vendar ne še dosti. Naša monarhija-se pri tej internacionalni reviji še precej dobro drži, bolje nego bi pričakovali; nismo najslabši kupci in prodajalci, a tolažba ne izda dosti, ni jih veliko za nami. Z velikimi trgovskimi državami v tem pogledu ne moremo konkurirati, daleko nadkrilila nas je celo Italija, kaj šele Francija, Nemčija, Anglija, Belgija in Nizozemska! Anglež proda in kupi petkrat več nego Avstrijec, Francoz in Nemec trikrat več, Belgijec skoro desetkrat več, Nizozemec pa devetnajstkrat toliko! Seveda je veliko tranzita, a kljub temu je razloček le prevelik. Številke pri Franciji nas ne smejo motiti, Harms pretirava, zato da bi Nemce bolj izpodbudil, prirastek gre bolj na rovaš prejšnjih let; »Statistisches Jahrbuch für das Deutsche Reich« izkazuje za Francijo 1. 1909. manjše številke za celokupno trgovino nego za 1900, velike pač za 1906 in 1908. Republika je soudeležena na svetovni trgovini nekako z 9% 1 in je na četrtem mestu, 1 Za svetovno zunanjo trgovino v zadnjem stoletju navajajo te-le številke: 1800 T2 milijard kron 1867-1868 ...................... 52-8 1876 .................... 65 1910......................180 Takoj moramo seveda pripomniti, da to ni prava vrednost, ker zaračunajo vsako blago najmanj dvakrat (pri izvozu iz prve in uvozu v drugo državo), pogosto pa po trikrat in veCkrat (tranzit) itd. malo manjka, da je Holandska ne prehiti. Vzrokov za relativno nazadovanje je več, prebivalstvo se ne množi, malo je premoga, politika varuje izvečine interese agrarcev itd. Schmidt pravi: »Die Interessen der Landwirtschaft in erster Linie berücksichtigend geht die neuere französische Wirtschaftspolitik von dem Bestreben aus, durch ein Schutzzollsystem die Einfuhr der fremden Nahrungsmittel und auch Fabrikate zu beschränken, um den inneren Markt für die heimische Produktion zu sichern. Daher bildet der französische Staat eine der Hauptsache nach in sich selbst ruhende und sich selbst genügende Wirtschaftsgemeinschaft, in welcher die notwendigsten Lebensbedürfnisse durch die eigene Arbeit der Bevölkerung bestritten werden können; anderseits ist doch diese Politik eines fast prohibitiven Protektionismus wenig geeignet, den Äußenhandel zu fördern und dem Seeverkehr kräftige Anregung zu geben.« Kljub temu in kljub raznim drugim neprilikam in neugodnostim se je francosko narodno premoženje od 1. 1853. do 1903. potrojilo, naraslo je od 120 na 360 milijard kron. — Francija je danes nekako v sredi med agrarnimi državami vzhodne Evrope z večjim eksportom in med industrijskimi državami Anglijo, Belgijo, Švico in Nemčijo z večjim importom. Kmetje prodajo lahko vse doma, dobro se jim godi. Kristjan Gruber ima prav, če reče: »In keinem anderen Staate Europas vermag der Landmann in derart behaglicher Ruhe und bei so wenig beschwerlicher Arbeit zu leben als in Frankreich.« Brezprimerno drugačen je razvoj angleške veletrgovine. Saj ni čuda, dani so vsi pogoji, lega ob oceanu, ugodno podnebje, bogastvo v domačih tleh, velikanske kolonije, raztresene po celem svetu, ugodna prometna sredstva, skoro bi rekli monopol glede podmorskega telegrafa; narod sam je kakor rojen za trgovino, energičen, se lahko prilagodi razmeram, ima trgovski čut in trgovsko podjetnost; na Francoskem je pa vsa veletrgovina v rokah maloštevilnih normanskih potomcev. Philippson je označil kulturo Anglije takole: Die materielle Vollkultur ist hier am höchsten entwidcelt. Sie hat einen ungeheuren Kapitalreichtum geschaffen, der noch in stetem Wachstum begriffen ist — 1800 '103 Millionen Mark, 1900 400 Milliarden — und der, zum Teil in ausländischen Unternehmungen angelegt, durch seine Zinsen zusammen mit den Erträgnissen der Schiffahrt und dem Verdienste der englischen Börse im internationalen Geldverkehr die passive Handelsbilanz jedenfalls reichlich deckt. Ko je Änglija po letu 1849. prešla polagoma do svobodne trgovine, je s tem seveda uničila kmetijstvo, zalagati se mora s produkti tujih dežel, te zopet so odjemalke njenih industrijskih izdelkov. Trgovina je velikanska, leta 1900 19'7% svetovne trgovine, 1908 še vedno 17-2, 1909 17-6, 1910 16’2 o/0. Že iz teh številk pa vidimo, da je morala dobiti v zadnjem času jako nevarne konkurente in res so jo začeli precej pritiskati, zlasti dva, Unija in Nemčija. Ljubo Angležem to seveda ni in razumljiva je nervoznost, s katero reagira Anglija na vsak morebitni poizkus glede osvojitve njenih kolonij. Ni čuda, saj pride na njene kolonije petina uvoza in kaki dve petini izvoza. Amerika, smo rekli.1 Za Unijo govori vse, zemlja prinaša žita v izobilju, Unija je dežela neomejene rodovitnosti. Na severu nahajamo širok pas, posejan z ovsom, sledi mu proti jugu pas pšenice, koruze in ječmena, nadalje pas bombaža in tobaka, zaključijo ga obširne poljane riža in še ni dosti, na novo dobljeni Kubi uspeva sladkorni trs v taki množini, da mora svetovna trgovina resno računati ž njim. Polno je torej žita in drugih sadežev, neizmerne so pa tudi črede goveda, konj itd., tisočletja ne bodo izčrpala zakladov, skritih v zemlji, tudi industrija je v zadnjem času izredno napredovala. Prometna sredstva so izborna, o tem v poznejšem članku. Zato je pa tudi trgovina tako zelo narastla. Unija tvori z Anglijo in Nemčijo troperesno deteljico na tem polju. Pri tem je pa trgovina še aktivna, seveda ne več tako kot včasih, prim. 1910 uvoz 6564 milijonov mark, izvoz 7675 milijonov. Pri svetovni trgovini je soudeležena Unija z 102o/0, če prištejemo zraven še Puerto-Rico in Kubo, pa z 10'9%, če pa še Filipine, nad 11%. Angleška pasma sama obvlada torej nad 27% svetovne trgovine. Pri tem smo pozabili pa še na angleške kolonije, rečemo torej lahko, nad 30%. Amerikanci so Nemcem tik za petami in če pomislimo, kake neizčrpne zaklade ima Unija, kako velika je — skoro 18 krat večja nego Nemčija —, moramo seveda sklepati na končno zmago Ame-rikancev v boju za drugo mesto. Osupniti moramo pri pogledu na razvoj nemške trgovine. O visoki kulturi, močni državi in mednarodni trgovini se je izrazil 1 O drugih državah tu ne bomo govorili, ker se bo bil boj za svetovno trgovino v doglednih časih samo med Änglijo, Nemčijo in Unijo. Holandska bo svoje kolonije in s tem velik del velikanske trgovine prej ali slej itak izgubila. neki Nemec: Dreieinig sind sie, nicht zu trennen. Resničnost teh besedi se ne vidi nikjer lepše kakor na razvoju nemške trgovine v zadnjih štiridesetih letih. Vse je vplivalo na rast nemškega narodnega premoženja, cenijo ga nad 200 milijard mark, trgovina je rastla tako kakor nobena druga. Sele leta 1850. je stopila Nemčija v vrsto držav velike trgovine, leta 1860. je izkazal uvoz in izvoz skupaj vrednost 2600 milijonov mark, 1875 že 6134, 1900 10388, 1910 16405, 1911 pa že 17600 milijonov mark, se je pomnožil torej v pol stoletju za 577 %. Nemški eksport je znašal I. 1875. komaj polovico angleškega in je bil za 15°/o manjši nego francoski; 1. 1908. je bil samo za četrtino manjši nego angleški in že za dve tretjini večji nego francoski. Samo od leta 1891. do 1911. je narastel izvoz Nemčije od 3 milijard na 81, angleški od 5 na 92, pomnožil se je torej nemški za 155%, angleški pa samo za 83%; leta 1891. je znašal nemški 62% angleškega, 1911 pa že 87. Če bo šlo tako naprej, bo Nemčija v desetih letih Änglijo prekosila. Železnih izdelkov in strojev je eksportirala Nemčija 1911 za 19 milijarde, Anglija za 2 milijardi. Surovega železa izvaža Nemčija več nego Anglija, je takoj za Unijo, glede izvoza električnih izdelkov prekaša vsako državo. Nemška trgovina obsega sedaj nekako 12% svetovne,1 skupno z Unijo in Anglijo torej nad 40%. Če prištejemo še avstrijske in švicarske Nemce, Kanado, Nizozemsko, del Belgije i. dr., lahko rečemo, da obvladajo danes Germani nad tri petine svetovne trgovine. Tvrdka Gehe u. Ko. v Draž-danih je izdala letos interesanten pregled gospodarskega razvoja Nemčije v zadnjih štiridesetih letih, 1870— 1910. Prebivalstvo je narastlo za 67’1%, produkcija žita za 83 9, govedo in konji 42 9, pridobivanje črnega in rjavega premoga za 534'3%, surovega železa 9577%, sladkorne pese za 2233%, poštne pošiljatve so poskočile za 4487°/o. telegrami 2647, železnice 181‘5, trgovske ladje na morju 186'8% (glede register-ton), ladje na rekah 363 7, hranilne vloge 244‘4. Za Nemce velja sedaj stara hanseatska deviza: »Mein Feld ist die Welt«; radi citirajo besede Goluchovskega, nekdanjega avstrijskega ministra za zunanje zadeve: »Wie das 16. und 17. Jahrhundert mit religiösen Kämpfen ausgefüllt waren, im 18. Jahrhundert die liberalen Ideen zum Durchbruch kamen, wie das ge- 1 Nekako dve tretjini zunanje nemške trgovine se vrši po morju. 29* genwärtige Jahrhundert durch die Nationalitätenfrage bestimmt erscheint, so sagt sich das 20. Jahrhundert für Europa als ein Jahrhundert des Ringens ums Dasein auf handelspolitischem Gebiete an.« Zato je pa treba resne priprave, te besede veljajo tudi za Avstrijo in nam kažejo pot, ki jo je treba ubrati. Angleško prebivalstvo je tvorilo 1. 1910. 27 °/0 vsega prebivalstva na svetu, nemško nad 3'8°/o, avstroogrsko 3-6°/0; angleška trgovina je par-ticipirala 1. 1910. na svetovni trgovini s 16‘2°/o, nemška skoro 12, avstroogrska 3'2°/0! Seveda so razmere drugačne, pa vendar. '33D p CM" O stvarnosti podstati. Ä. Zupan. (Rim.) (Dalje.) Ugovori in odgovori. Oglejmo si še argumente nasprotnikov. Vsi ugovori zoper realnost substance imajo svoj vir v senzualizmu in koncepcionizmu, ki sta ju zasnovala Descartes in Locke. S to dvojno teorijo padejo tudi vsi argumenti nasprotnikov. Teorija senzualizma pa je brez dvoma zmotna. Dokaz za to so splošni pojmi, ki jih izpričujejo tudi splošna, občna imena in njih izpovedanje o stvareh. Če bi ne imeli splošnih spoznav in bi bile vse naše spoznave samo spoznave posameznih predmetov, bi bila tudi splošna imena kakor n. pr. človek, žival itd. odveč, ne bi pomenila ničesar, kar pa nasprotuje biti imen. Pa tudi počelo koncepcionizma ali immanentnosti spoznanja, da mora vsak predmet spoznanja biti v našem duhu in ne moremo neposredno spoznati ničesar izvun nas, je le plod neodpustljive zamene predmeta spoznanja z dejanjem spoznanja. Da je dejanje spoznanja v nas, je jasno ko beli dan, da pa mora biti i predmet spoznanja vedno v nas, je pa i nedokazana trditev1 i nasprotuje 1 Angesichts der weiten Verbreitung immanenter Anschauungen unter den modernen Philosophen muß es geradezu wundernehmen, daß nur wenige Denker sich die Mühe geben, das Immanenzprinzip auch eingehend zu begründen. Die meisten setzen es einfach voraus; in idealistischen Anschauungen aufgewachsen, halten sie es für durchaus selbstverständlich und verlangen umgekehrt von dem Realisten, er solle die Existenz von realen Dingen außerhalb des Bewußtseins nachweisen. Klimke, Der Monismus 434. dejstvom ter našemu najtrdnejšemu, neomajnemu prepričanju,1 zavoljo česar pade i to načelo. Da spoznamo neposredno vnanji svet, zadoščajo miki na naše čute. Po čutnih organih, živcih in možganih z ene strani in z druge po čutnih zmožnostih, ki so v teh organih, moremo zaznati vnanji svet. To priča analiza spoznanja, analiza čutne zaznave. Oglejmo si pa še posamič argumente nasprotnikov! Locke trdi, da je pojem podstati sestavljen, ker zaznamo neposredno samo pritike in nikdar ne podstati; pojem podstati kot subjekta bi bil torej le stvor domišljije, ker si namreč gotovih konstantnih skupin pritik ne moremo drugače razjasniti. To Lockejevo pojmovanje je osnovano na čisto napačni podlagi. Ce Locke trdi, da nikdar ne zaznamo naravnost podstati, se moti, ker zaznamo v resnici vedno pritike s podstatjo vred. Pritike brez podstati, brez vzdržujočega jih počela, so nekaj nepojmljivega, so pač relativne v svojem obstanku in tudi relativen pojem, in res, če se vprašamo, kaj vidimo, si vedno odgovorimo, da vidimo nekaj konkretnega, t. j. podstat s pritiko ali bolj prav pritiko s podstatjo. Tako vidimo n. pr. nekaj belega in ne vidimo same belosti. Dalje pa Locke, kakor hitro govori o pritikah, o kvalitetah, s tem že privzema podstat; zakaj pritik, kvalitet si kot odnosnih pojmov ne moremo misliti brez podstati, v njih bistvu je odnos do podstati; zato, če bivajo pritike, obstoja tudi podstat. Sploh pa Locke ne razloži, zakaj si gotovih stalnih skupin ne moremo razložiti, razen, če jim privzamemo podmet. Äli ne ravno zato, ker ga res imajo? Tudi ne pove Locke, v čem obstoji sinteza razumova, ko spoji trajno se povračujoče skupine pritik v en snopek, jim da eno ime in tudi en podmet. Lockejevi nazori 1 Ja, man kann nunmehr den Beweis für unsern ideal-realistischen Standpunkt so formulieren: Das Objekt der Wahrnehmung ist entweder in unserem Bewußtsein, oder außerhalb desselben oder sowohl in als außer dem Bewußtsein. Nun aber ist es nicht einzig in demselben, sonst würde der Erkenntnisakt seine Transzendenz, seinen objektiven Charakter einbüßen; es ist aber auch nicht nur außer dem Bewußtsein, sonst würde die Wahrnehmung ihren psychischen Charakter, ihre Immanenz verlieren; es muß also sowohl in als außer unserem Bewußtsein sich befinden, aber beides in verschiedener Weise, wodurch jeder Widerspruch vermieden, sowohl dem Objekt als dem Subjekt der Erkenntnis sein Anteil gewahrt und auch dem Zeugnis unseres Bewußtseins selbst Rechnung getragen wird. Willems, Die Erkenntnislehre des modernen Idealismus 21 s. Objekt je v duši intencionalno, zunaj nje fizično; akt sam je immanenten. so v toliko pravi, v kolikor so pritike zaradi naše čutne narave nujni pogoj, da spoznamo podstat, in tudi ne moremo prodreti v bistvo posameznih podstati. Napačno pa je, če iz tega sklepa, da spoznamo same pritike in je pojem podstati čisto nepoznan; zakaj odkod naj imamo sicer čisto določeni pojem podstati, ki ga moremo dobro ločiti od vsakega drugega pojma in ki tvori osnovo velike večine drugih splošnih pojmov.1 Še bolj se je pregrešil Hume, kis svojim naukom očividno nasprotuje najznanejšim in najgotovejšim dejstvom. Če so Humeju fenomeni edina stvarnost in taji vsako podstat, tudi jazovo, nasprotuje dejstvom spomina, zavesti o nerazrušljivi istovetnosti in svobode ter odgovornosti naše. Če so namreč fenomeni edini, ki res bivajo in so popolnoma med seboj neodvisni, samostojni, potem je nemogoče vsako spominjanje, nemogoče je uverjenje, da smo danes isti ko pred leti in neumnost je strah pred sodbo in kaznijo. To je naravno Hume čutil sam, vsled česar je uvel med fenomeni, ki bi po normalni misli vendar zahtevali podmet, razne odnose, zakone, je učil asociacijo, ki povzroči, da fenomen zbuja fenomen in nanj učinkuje. Pa prav to kaže polovičarstvo, v katero je Humeja tiral njegov nauk. Zakoni povedo vendar edino način, po katerem nekdo učinkuje, zato nam ni dovolj znati, da vladajo asociacijski zakoni in si fenomeni slede po njih, znati hočemo tudi, odkod ti zakoni, kdo ravna po njih, kaj je vzrok, da spoznave zbujajo po gotovih pravilih druge spoznave. Na vsa ta vprašanja Hume ne odgovori in tudi odgovoriti ne more, če hoče ostati sam sebi zvest, saj bi moral priznati enoten vzrok asociacij, ki bi pa ne bil nič drugega ko podstat, ko podstatni jaz. Drugo veliko težkočo mu je delal jaz sam, zavest o istovetnosti naši, o tem, da smo podstat. Prvič je zato iz enote svesti napravil enoto jaza. Ali pri tem je Hume zamenjal enoto jaza, ki je enovitost, nedeljivost, z enoto svesti, ki, kakor pravi svest, prihaja ravno od enote jaza in je sestavljana enota, torej samo nedeljenost. Drugič pa se je moral zateči k domišljiji, da je vsaj navidezno mogel razložiti, odkod trdno uverjenje, da je jaz podstat. To uverjenje je plod subjektivne privade in navade, uči Hume. Pa poglejmo v zgodovino ali vsakdanje življenje ter primerjajmo subjektivne navade, fantastične stvore z jazom, z neomajnim prepričanjem o podstat- 1 Phil. Jahrb. 1904. 305. Gutberiet, Ällgemeine Metaphysik 3 51. Willems, Institutiones philosophiae I., 460., prim. tudi 1 b. 463 s. nosti jazovi! Kaj vidimo? To, da je med subjektivnimi privadami in uverjenjem o podstatnosti jazovi bistvena razlika in da bi feno-menisti že davno mogli se otresti jaza — te prevare fantazije. Äli ni taka subjektivna privada fetišizem, malikovavstvo ali pa v zgodovini prepričanje o geocentričnem sistemu, pa vendar se pogani otresajo svojih v meso in kri jim prešlih navad dan za dnem in tudi Ptolomej se je umaknil Koperniku? Zakaj bi tedaj ne mogli odvreči misli na jaza, na podstat, če je edino privada in grda prevara? Šlo bi najbrže težko, a iti bi moralo, pa vendar ne gre, kakor priča življenje in govorjenje fenomenistov, ž njimi tudi Humeja. »Ne, brez podstatne duše se ne da razložiti začetek in razvoj dušnega življenja, enota in istovetnost svesti, nepobitno dejstvo spomina, kakor tudi naravnih pojavov brez podstatnega podstava ni doumeti.«1 Da, samo dejstvo, da je Hume sploh postavil svoj sistem, ga pobija, saj je pri tem rabil mnogo pojmov, mnogo sodb in sklepov. Vsi ti dušni pojavi so pa nemogoči brez podstati, saj vsak izmed njih zahteva vsled svojega trajanja in vsled svoje sestavljenosti nekaj, kar obdrži elemente, ki jih potem duh kombinira ter združuje, dokler ne pride do končnega zaključka.2 Kako pa je Hume utrdil tajitev jazove podstati? Hume trdi, da jazove podstati nikdar ne zaznamo neposredno, da vedno naletimo na same psihične akte, kadarkoli gremo v svojo notranjost, in nikdar ne dobimo jaza. To je glavni ugovor vseh fenomenistov, ki ga pa more rešiti tudi le kratko opazovanje nas samih. Če sebe, svoje dušno življenje opazujemo, vidimo, da res prav nikdar ne vidimo svojega jaza, lastne podstatne duše same brez kakega dejanja, brez mišljenja in čutenja. Nasprotno pa tudi ne zaznavamo psihičnih aktov samih. Kadar namreč zahtevamo od svoje svesti, naj nam pove, kaj delamo, kaj se godi v nas, svest odgovarja, da n. pr. mislimo, ljubimo, sovražimo — torej vedno odgovarja v prvi osebi. Ti izrazi: mislimo, ljubimo, sovražimo pa vsebujejo vedno zaimek mi in zato ne povedo le, da je naši svesti prezenten akt mišljenja, ljubezni, sovraštva, temveč tudi, da svest, notranje izkustvo vidi, da so ti akti v nas, da zato 1 Nein, ohne substantiellen Seelengrund gibt es keine Erklärung für den Anfang und die Fortdauer des Seelenlebens, für die Einheit und Identität des Bewußtseins, für die unbestreitbare Tatsadie des Gedächtnisses, ebensowenig wie sidi die Naturersdieinungen ohne substantielle Grundlage begreifen lassen. Willems, Die Erkenntnislehre des modernen Idealismus 67. 2 Gutberiet, Kampf und die Seele 78 s. zazna dvoje: akte in nas, naš jaz. Tako se razblini pomislek Humejev, ko naše notranje izkustvo pri vsaki zaznavi dozna kak psihičen akt v nas, oziroma zazna nas s psihičnim delovanjem zaposlene, naš jaz — določen s kakim dejanjem, pritiko.1 Na podlagi podanih misli naša končna sodba o Humeju ne more biti druga ko ta: »Poizkus Humejev in njegovih naslednikov, da reducira enovitnost podstati samo na .fantazijo', na .subjektivno privado', ne vpošteva .notranje zveze', ki veže lastnosti in delovanje kake stvari; pa tudi način, kako doznamo to enoto, trajanje, koeksistenca, če prav igrajo važno, vendar ne glavne vloge; nasprotno: če bi imeli tudi eno samo dejanje ali kvaliteto, bi morali sklepati na podstatno nositeljico kot njih nujni predpogoj.«2 Kantovo naziranje pa pade z njegovo kritiko, zakaj Kant je proglasil podstat za apriorni lik na podlagi svojega umevanja spoznanja, ki mu je vedno plod dvojnega delovanja, rezultat dveh elementov, objektivnega, popolnoma nepoznanega in subjektivnega, lika a priori. To Kantovo umevanje spoznanja pa je nevzdržno že samo zato, ker Kantov pojem spoznanja ni nikako spoznanje več, marveč je stvarjenje novega objekta. Proti prepričanju vsega človeštva Kant uči, da je spoznanje v tem, da razum uporabi kak svoj lik a priori in ž njegovo pomočjo stori ob priliki čisto nepoznanega vpliva odzunaj slepo predmet spoznanja, phaenomenon. 1 To dejstvo priznava n. pr. tudi Schuppe, sicer odločen sovražnik podstati —ko trdi: Wenn man wirklich nicht heimlich nodi anderes darunter (t. j. pod podstatjo) versteht als das Inhärenzverhältnis, so kann man das Ich Substanz nennen, insofern jedes Ich es unaufhörlich erlebt, daß und wie ihm als dem Substrat oder Träger Eigenschaften und Zustände anhaften. Es ist anschaulich klar... Ist dies Substanz, so gibt es keine andere Substanz. Citira Eisler, Wörterbuch der philosophisdien Begriffe II. 464. Seveda v celoti so te besede plitve, zakaj kako naj bo razmerje inherenze brez nečesa drugega, kar je subjekt tega razmerja. Tudi pojem podstati Sdiuppe umeva napačno in sklep iz tega, da je jaz podstat, na to, da druge ni, tudi ni ravno prelogičen. 2 Der Versuch Humes und seiner Nachtreter, die Einheitlichkeit der Substanz lediglich auf die »Phantasie«, auf »subjektive Angewöhnung« zurückzuführen, mißkennt die »innere Verbindung«, welche die Eigenschaften und Tätigkeiten eines Dinges zusammenhält, aber audi die Art, wie wir diese Einheit finden, die Beharrung, die Koexistenz spielt dabei, wenn auch eine bedeutsame, so doch nicht die erste Rolle; im Gegenteil: Wenn wir auch nur eine einzige Tätigkeit oder Qualität hätten, müßten wir für sie einen substanziellen Träger als notwendige Voraussetzung erschließen. Phil. Jahrb. 1904. 307. Po splošnem prepričanju pa spoznanje ne izpreminja stvari, marveč jih le spozna, stvari pa ostanejo v sebi iste, če jih kdo spoznava ali ne. Zato pa Kant ni razložil spoznanja, marveč je razlagal nekaj čisto drugega.1 Pa tako maličenje pojma spoznanja bi se še dalo kako opravičiti, da je Kant res dokazal svoje osnovne trditve, a tega ni storil. Ne da bi dokazal počeli koncepcionizma in senzualizma, ne da bi dokazal nevzdržnost sholastične rešitve problema o spoznanju, ki je mogoče niti poznal ni, je vzdvojil nad človeškim spoznanjem, zavrgel metafiziko ter se lotil vprašanja, koliko more razum spoznati resnico. Z lastnim razumom, o katerega veljavni spoznavavnosti je dosledno moral tudi dvomiti, se je lotil dela ter podal kot početek nove rešitve sintetične sodbe a priori. Da bi osnoval tako umevanje osnovnih načel spoznanja, ki po njem niso drugega ko nekaj subjektivnega, vsem ljudem enakega, izvirajočega iz uporabe apriornih likov splošnosti in nujnosti, je proglasil tudi čas in prostor za taka lika, ki omogočita sicer izkustvo, a jih ne črpamo iz izkustva. Njegovi razlogi za to, da je prostor lik a priori, ne veljajo nič in tako je pojmoval čas in prostor za apriorna lika na podlagi sintetičnih sodb a priori in zadnje dokazal kot take iz prostora in časa kot apriornih likov. Kant svojega osnovnega naziranja o spoznanju, t. j. da je uporaba lika a priori, ni dokazal. Došel pa je do zaključka, ki je nemogoč; zahteva namreč, da naj kritika vbodoče določuje le like razumove, kar je pa nemogoče, če so ti liki nekaj, kar je izvun spoznanja, kar je pred vsakim spoznanjem. Sploh pa je Kant s svojim umevanjem padel v isti skepticizem, ki se ga je hotel obraniti. Človek pač meni z gotovostjo, ki ji ni večje, da spoznava vnanji svet, ne le njegov obstoj, temveč tudi njegovo naravo in da tudi ve, zakaj je odgovoren za svoje početje, hoče tudi spoznati, odkod neumrjočnost, Bog, duša, a vse to Kant zanikuje. Trdi, da so vse osnove moralnega življenja neosnovane in tudi ne trebajo dokazov ter da razum ne more spoznati nič narave sveta, da ostane vnanji svet nepoznani x. Ali take trditve ne morejo povzročiti popolnega obupa, da kdaj spoznamo resnico? Ali ni treba, da obupamo nad dosego svojih ciljev in teženj, bodisi v teoriji, bodisi v praksi? 1 L’ esprit lmmain n’est pas, comme le supposait Kant, une force, active d’elle-meme, >une spontaneitd«; il est comparable ä un mobile dont le vraie ontologique dvident est le moteur, on selon le mot consacre, le motif. Mercier, Critdriologie gendrale4, Louvain 1900, 205. Iz takega, v zraku visečega pojmovanja problema o našem spoznanju je zrastla Kantova podstat — ta lik a priori. Razen tega pa, da podstat kot apriorni lik pade s celo vrsto nedokazanih samovoljnih in tudi umetnih klasifikacij, z zmaličenjem pojma spoznavanja in z zvezo Kantovega sistema s popolnim obupom nad vsako možnostjo spoznanja resnice, boleha še na drugih pogreških. Bit podstati je po Kantu trajnost in popolna neizpremenljivost, kar pa ne odgovarja resnici, kakor nam kaže razvitje pojma podstati, ki jo res spoznamo po nje trajnosti, a zato trajnost še ni njen bistven znak. Do tega je Kanta zavedla misel, da časovnih razmerij ne moremo določati brez nečesa trajnega, kar je podmet izprememb in menjav. Dasi je res, da izpremembe zahtevajo sebi podmet, vendar pa ne odgovarja izkustvu in od njega poučenemu razumu mnenje, da je za določitev časa in ž njo za izkustvo nujno potrebno trajno počelo, ko ideja in določanje časa ne zahtevata drugega, ko nepretrgano zaporednost prikazni.1 Kar se pa tiče jaza, ki ga je Kant uvrstil med svoje tri sintetične ideje, je pa pripomniti, da bit jaza ni v skupini pojavov, marveč v tem, da je jaz subjekt teh pojavov, na kar bi se bil moral Kant ravno ozirati pri svoji razlagi. Naravnost uničujoča pa je trditev, da je sklepna podstatnost jaza paralogizem, sofizem. Če bi bilo to res, potem sloni vse naše življenje na zablodi in prevari, življenje tolikih milijonov in milijonov, tolikih stoletij in tisočletij, tvori podlago našemu življenju grda logična zabloda, ki smo je krivi sami. Ostane nam še aktualizem. Äktualizem kot tak se sam obsoja, ker taji našemu razumu spoznovalno zmožnost, kar vodi v skepticizem. Tega sicer aktualisti sami ne uče naravnost, a posredno pa so tega mnenja, zakaj aktualizem kot teorija, da je stvarno edino dejanje, je neumljiv in če torej resničen, naš razum ne more spoznati osnove skoroda vseh drugih resnic. Da je pa aktualizem res nepojmljiv, je pa jasno. Kdo si more misliti dejanje brez dejavnega počela? Aktualizem zametuje načelo vzročnosti in je znak, da mišljenje sedanje dobe postaja plitveje in plitveje. Zato moremo aktualizem z mirno vestjo zavreči kot zmoto, ki je popolno uničenje vsega spoznanja, ker se ne briga za osnovna načela njegova.2 Vendar se ozrimo na glavne pomisleke proti podstati. 1 Phil. Jahrb. 1904. 302. Prim. opredelbo starih: numerus motus secun-dum prius et posterius. 2 Eine Tätigkeit als soldie können wir nie existierend denken. Unser nbstrakter Begriff der Tätigkeit ist nur die Frudit gedanklicher Scheidung. Ugovor Schallerjev in Ulricijev sloni na dejstvu, da končna ustvarjena podstat ne učinkuje sama po sebi, kakor edini Bog, marveč le po svojih zmožnostih — pritikah. Kljub temu je trditev, da je podstat kot nedelujoče počelo dejanj protisloven pojem, ničeva. Če je podstat istovetna z dejanjem, kakor mislijo aktualisti, je jasno, da potem učinkovanje ni plod neučinkujočega. Pa tudi, če je delovanje nekaj drugega ko podstat, ni podstat lena, brezdelna. Iz nje namreč vznikajo zmožnosti, tvorni, nepo-srednji vzroki delovanja, radi česar je podstat delavna in vpliva vsaj posredno na dejanje samo. Res je sicer, da podstat ni tvorni vzrok svojih zmožnosti — ta je Bog — a podstat je njih princip kot svojih lastnosti in tudi to je učinkovanje, čeprav drugačno. Zato je zgornji ugovor v pravi obliki tak: dejanja nosi nedejaven podmet, nedejaven kot tvorni vzrok, v čemer pa ni nasprotja.1 Marsikaj, kar smo dejali nasproti Angležem, velja tudi proti Wund tu. Tako so n. pr. Wundtovi občutki enako Lockejevim kvalitetam odnosen pojem, ki zahteva nositelja. Duh jim hoče podmeta, lastnosti ni brez tega, čigar so lastnosti. Je pa prav to razmerje podmeta do pritik, ki Wundtu dela take težave. Trdi namreč, kakor smo videli, da vendar nekaj čisto trajnega in neiz-premenljivega, kakršna je podstat, ne more biti vzrok izprememb, to bi bilo namreč hudo protislovje. Toda najprvo je treba poudar- Nur das Wort «Tätigkeit« sagt nichts von einem tätigen Subjekt; der entsprechende Begriff schließt immer das tätige Subjekt, wenigstens indirekt, ein. Und wir können deswegen nie eine Tätigkeit ohne tätiges Subjekt denken, weil wir nie eine reine Tätigkeit ohne Subjekt wahrnehmen, und weil wir logisch genötigt sind, bei jeder Handlung ein handelndes Wesen vorauszusetzen. Das gilt von der Welt des Bewußtseins und von der Welt des Stoffes. Klimke, Der Monismus 306 s. Dieser logischen und faktischen Nötigung, Substanzen anzuerkennen, müssen auch die Gegner (t. j. aktualisti) notgedrungen nachgeben. Denn sie alle bedienen sich im Laufe ihrer Untersuchungen genau in derselben Weise des Substanzbegriffes wie wir. Freilich behaupten sie, dies sei nur eine Notwendigkeit, die uns die Sprache auferlege; aber damit kehren sie das Verhältnis von Sprache und Denken um. Nicht das Denken ist ein Produkt der Sprache, sondern umgekehrt, die Sprache ist ein Erzeugnis des Gedankens. Wenn sich in der Sprache dieser Zwang vorfindet, so weist dies auf eine logische Nötigung hin. Ibid 307. Prim. ib. 579 s. KonCna sodba: Die Äktualitätstlieorie ist vollständig unfähig, die Wirklichkeit, das Zusammengehen von beharrendem Sein und wechselndem Werden, die in der Welt herrschende Gesetzmäßigkeit, die konstanten und notwendigen Zusammenhänge zu erklären. Ib. 580. 1 Gutberiet, Allgemeine Metaphysik 3 , 32. jati, da je ta Wundtov ugovor sofizem. Protisloven bi bil pojem podstati, če bi bila v istem trenotku in v istem oziru neizpre-menljiva in izpremenljiva, kakor nas uči pojem protislovja. Podstat pa ni v istem oziru neizpremenljiva in izpremenljiva, ko namreč pri vsaki izpremembi ostane ista, dočim se izpreminjajo in menjajo le pritike, lastnosti, odnosi. Med neizpremenljivostjo podstati in izpremenljivostjo pritik pa ni protislovja, ta dva pojma se ne izključujeta. Če je pa bil Wundt res tako resno preverjen o protislovju pojma podstati, bi ga ne bil smel privzeti kot pomožen pojem v kozmologiji, saj je to isto, kakor če bi matematičar zasnoval vso svojo geometrijo na pojmu četverokotnega kroga. Dalje pa Wundtovo dokazovanje proti podstati vsebuje še par neosnovanih trditev. Prvič je Wundta zavel Kant, da je z njim vred zamenjal lastnost podstati z njenim bistvom in mu je podstat tako nekaj neizpremenljivega in ne za sebe bivajočega. Sloni pa tudi Wundtov nauk, kakor nam priča najbolje njegovo reklo, da se enakorodni pojavi povzročajo, na nedokazani in, če raztegnjeni na vse pojave, absolutno nevzdržni podmeni mehanicizma, da se vse da razložiti z gibanjem. Gibanje rodi gibanje, vzrok in učinek sta istovrstna, zato mora biti podstat — povzročiteljica dejanj z dejanji istovrstna. To pojmovanje pa ni dokazano, načelo vzročnosti zahteva le, da ni učinek višji ko vzrok, nikakor pa ne istovrstnosti vzroka in učinka, kar potrjujejo tudi dejstva. Psihični pojavi niso gibanje, kakor uči žalostna usoda materializma, ki ga mrzi tudi Wundt, in vendar je misel tolikokrat in tolikokrat vzrok gibanja. Kako globoko je pa osnovan ravno pojem podstati, dokazuje jasno dejstvo, da tudi Wundt mora priznati vsaj eno podstat. Gibanje povzročuje gibanje, pravi Wundt. Če pa gremo po poti, ki nam jo kaže razum, in se hočemo obvarovati logičnih nesoglasij, treba, da priznamo končno nekaj, kar je prvi vzrok gibanja in je zato nekaj negibanega ter tudi negibljivega, nekaj čisto neizpremenljivega, podstat v zmislu Wundtovem. Je namreč nekaj z našim umom in z logičnimi zakoni nezdružljivega, misel, da bi vse gibanje prihajalo od drugega, drugo drugega vendar ne more gibati v neskončnost, prvi početnik gibanja, ki ga moramo priznati zaradi načela vzročnosti, mora biti nekaj absolutno neizpremenljivega. Popolnoma neopravičeno pa tudi očita Wundt podstati, da je neraben, brezploden pojem, in to ravno z ozirom na svojo lastno razlago tistih dejstev, ki nas silijo priznati podstat. Podstat nam ravno razloži izpremembe, nam odgovori na vpra- šanje, ki je stavi načelo zadostnega razloga, kaj druži pritike, kaj je vzrok nepretrganosti pojavov pri vsakem izpreminjanju, in v dušnem življenju nam lepo razjasni vsa dejstva, spomin, zavest istovetnosti in omogočuje nravnost, pojasnjuje svobodo in našo odgovornost. Nasprotno pa Wundt psihično življenje razlaga tako šepavo, nevzdržno je njegovo mnenje o izvoru enote svesti, o izvoru pojma podstatnega jaza itd. Kako more namreč biti pojem jaza zaukazan od volje, kako enota svesti izvirati iz volje? Lahko bi nam bilo življenje, da je Wundtov nauk mogoč. Če je volja počelo enote svesti, potem bi ne mislili nikdar, kadar ne bi hoteli, in še bolj nikdar ne bi čutili, če ne bi hoteli. Kako bi bilo to vendar dobrodošlo bolnikom in tudi vsakomur drugemu! Tako pa, kakor vemo vsi in izkušamo, največkrat takrat, kadar bi tako radi kaj izbrisali iz spomina, kadar bi tako radi, da bi ne bili mi nikdar to, kar smo bili, da bi se nam ne bilo treba sramovati za prosta dejanja, žal tega povzročiti ne moremo kljub vsem težnjam in hotnjam in vendar bi to moralo po Wundtovem nauku biti mogoče. Sploh pa hotenje samo v sebi ni nekaj enotnega, življenje volje je na sebi sila razkosano in raznovrstno ter je doznavamo kot nekaj enotnega le z ozirom na podstatni jaz. Ko bi bila res volja vzrok enote svesti, vzrok podstatnega jaza, spominov, naše istovetnosti, bi tudi ne bilo mogoče naše prepričanje, da volja zavisi od jaza in ne nasprotno jaz od volje. Seveda se poizkuša izmotati s svojo apercepcijo, ki jo istoveti neopravičeno z voljo in hotenjem, a ta apercepcija je ali nova uganka, ali pa nič drugega kakor razlaga asociacionizma, ki ga zavrača sam Wundt. Kaj je ta apercepcija, je novo vprašanje. Mogoče je način, kako prepuščajo prejšnji akti svoje popolnosti prihodnjim, a to je asoci-acionizem. Torej kaj je, to je uganka, ki čaka rešitve in jo zahteva. Končno je pa nemogoče pojmovati vesoljstvo kot totaliteto hotenj. Totaliteta je tesna, kar najožja vez, a vesoljstvo vsebuje elemente, ki so nezdružljivi: Končnost in neskončnost. Vsa bitja so ali prigodna, ali nujna. Če so prigodna, je treba poiskati vzroka njih prigodnosti, ki ga je mogoče najti le v nujnem bitju. Ker pa sta pojma končnega in nujnega nezdružljiva, zato mora nujno bitje, ki je vzrok prigodnih, biti neskončno. Med neskončnim in končnim bitjem je pa tako tesna vez, kakor je totaliteta, nemogoča. Tako se razruši in razdre vse Wundtovo pojmovanje ob trdnih klečeh, ki mu jih stavi človeški razum in neštetokrat izpričana dejstva.1 Isti razlogi kakor proti Wundtu veljajo deloma tudi proti P a u 1 s e n u, osobito, kar se tiče rabnosti in plodnosti pojma pod-stati. Pojem pa nam tudi ni čisto tuj, ni nekaj brezvsebinskega, ni ne vem kaj. Dobro ločimo podstat od pritike in drugih pojmov, dobro vemo, da je podstat nekaj, kar biva v sebi, in da je ta znak vrlo pozitiven.2 Pa če bi tudi ne znali, kaj je podstat, je ne bi smeli pozitivno tajiti, saj nepoznanje ne dokazuje, da nekaj ne biva. Dobrega vtisa tudi ne napravi Paulsenova trditev, da podstati, da duše ni, ker si ne moremo predstavljati njenega odnosa do pritik, do dušnih doživljajev. Jasno je, da si nečesa ne-tvarnega naša tvarna domišljija ne more predstavljati, a če bi iz tega sledila trditev, da nič netvarnega ne obstoji, bi bil to najhujši materializem, ki se ga pa idealist Paulsen tako boji, da iz same bojazni pred materializacijo duše taji vsako podstat. Primera z Indcem je pa zelo neznanstvena in zamenjava prvič pritike s podstatjo ter drugič sklepa iz tega, če nosača ne poznamo, da nosača ni. Če tako Paulsen odnos podstati do pritik čisto napačno umeva kot razmerje podprtega do podpore,3 seveda ni čudno, da taji na ves glas podstatnost jazovo ter uči, da si treba misliti dušne pojave ko zvezde na nebu. Zaraditega mu nastane težko vprašanje o enotnosti dušnega življenja, ki je hoče rešiti s pomočjo neznane vezi, kar pa samo dokazuje veliko potrebo po podstati. Sploh pa je zahteva, naj si dušna dejanja mislimo samostojna, deloma nemogoča, deloma pa bije njega samega v obraz. Nekaterih dejanj si kratkomalo ne moremo misliti brez nečesa, česar so dejanja. Z druge strani pa ta dejanja z njih osamosvojitvijo postanejo podstati; če so neodvisna ko nebna telesa, potem 1 Phil. Jahrb. 1904. 124 ss. 298 ss. 298 s. Gutberlet o. c. 53 s. Gutberlet, Kampf um die Seele 2 75 ss. 99 ss. Willems, Erkenntnislehre des modernen Idealismus 64 ss. 2 Id enim verum est (t. j. da je pojem podstati temen), si sermo sit despecifica differentia multarum substantiarum (quod etiam dicendum est de accidentibus), non vero de ipsa substantiae generali notione; haec enim satis clara est, tametsi non comprehensiva seu adaequata. Schif-fini, Principia philosophica I 2. 526. 3 Če smo mi govorili, da je podstat nositeljica pritik, da jim nudl oporo, da jih nosi i. t. d., je jasno, da gre za nalične pojme, da smo vse te besede rabili le v naličnem zmislu in to zato, ker nam manjka posebnih izrazov za odnos inherence, ki ga moramo zato opisati z naličnimi nazivi. bivajo zase, so torej podstati. Tudi primerjanje razmerja naših doživljajev z razmerjem med besedami in jezikom priča prisi-ljenost Paulsenove tajitve podstati. Če je doživljaj podoben besedi in vse dušno življenje jeziku, potem enako, kakor beseda in jezik zahtevata govorca ali pisca, doživljaj in dušno življenje zahtevata duše, ki ju doživi, oziroma živi. Nemogočnost, da kak znanstvenik deluje brez pojma podstati, dokazuje Paulsen sam s svojim priznanjem, da hoče rabiti ime podstati še nadalje. Äli ni to dokaz logične nujnosti in zato objektivnosti podstati ? Končno pa tudi Paulsen pride sam s seboj v opreko, ko uči podstatnega pante-ističnega Boga. Če je podstat res protisloven pojem, kako more obstojati ena podstat, ko ji vendar morajo ovirati pot do stvarnosti isti pomisleki, ki nagibajo Paulsena, da taji druge podstati, da taji netvarno dušo.1 □ □ □ □ □ Na tako osnovanem pojmu podstati stavi torej sholastika — ta filozofija človeške misli dalje svojo veličastno in ogromno duhovno stavbo. Tako si je utrdila tla za svojo metafiziko o telesih, o duši, o Bogu. Z logično nujnostjo in kritično bistrostjo razvija svoje misli dalje in dalje, oprta na splošno prepričanje in v svesti si, da ne zida na pesek, marveč na skalo. Le tako se je moglo zgoditi, da se je dvignila na močnih, globokih temeljih človeško dušo razveseljujoča krasotna stavba — philosophia pe-rennis. 1 Gutberiet, Allgemeine Metaphysik 3 54 s. Gutberiet, Kampf um die Seele 2 92 ss. Willems o. c. 75 ss. OBZORNIK. Luther. A. U. Zapovrstjo je izšlo dvoje znamenitih katoliških del o Luthru, pač dokaz, da veda o velikem hereziarhu še ni izrekla zadnje besede. Prvi je nastopil dominikanec Denifle. Zal, da mu je smrt pretrgala delo. Izdati je mogel le prvi del v treh knjigah.1 Ä že v tem delu je segel v središče vsega problema in je začrtal Luthrov razvoj, kakršen se nam odkriva po virih. Z mojstrsko roko riše takoj v uvodu, kaj pomenja luteranstvo v tedanjem socialnem miljeju. Denifle je namreč prej leta in leta preučeval propad verskega življenja v 15. stoletju, in te študije so ga končno privedle do luteranizma in Luthra. Nravna propalost, pravi, je bila prej in potem, a prej je bila ta nenravnost le praktična, Luther pa ji je poiskal teorijo, da bi se z njo opravičila. Prej so se nečistniki čutili krive, Luther pa je postavil teorijo, da človek sploh čisto živeti ne more. Luther, pravi Denifle, izpočetka ni bil slab redovnik, a počasi se je zanemaril, začel je opuščati molitev, brevir, mašo, obenem je čutil v sebi vedno večjo moč poželjivosti, naposled je izgubil zaupanje sam vase, pri Bogu pa pomoči ni iskal in tako je nastala v njegovi notranjščini žalostna kriza, katere konec je bil popoln prevrat. Zdvojen sam nad seboj si je umislil, da je sploh poželjivost nepremagljiva, da je izvirni greh, ki zastruplja vsa naša dejanja, da je torej človek za kaj dobrega sploh nezmožen. Tu pa je zastavil s svojo teorijo o zveličavni veri, češ, čemu tudi ves trud, saj je Kristus namesto nas izpolnil vso postavo in tako je njegova pravičnost kakor »španska stena« za vse naše grehote. Treba se je le Kristusa oprijeti in njegova pravičnost zakrije našo krivičnost in mi smo v božjih očeh kakor pravični po Kristusovi pravičnosti. Zveličavna vera ni torej nič drugega kakor to zaupanje. Izpočetka 1 Luther u. Luthertum in der ersten Entwicklung. Quellenmäßig dargestellt von P. Heinrich Denifle O. P. Erster B. I. Abteilung (prva knjiga) 1904; Sdiluß-Abteilung, (druga knjiga) 1906; II. Abteilung: Quellenbelege (tretja knjiga) 1905. Poleg tega Se: Luther in rationalistischer u. christlicher Beleuchtung. Prinzipielle Auseinandersetzung mit A. Harnack u. R. Seeberg, von P. H. Denifle O. P. 1904. se mu je seveda zdelo, da je taka vera le umisel, a ni si vedel pomagati, zato ga je ta miselni razvoj naposled privedel do sklepa, da človek mora verovati, da je opravičen po Kristusu, in po tej veri bo res opravičen. Prvi del teorije o nepremagljivi poželjivosti mu je bil povod, da je podlo grdil duhovnike in redovnike in vse, ki so živeli v devištvu, češ, da so le hinavci in skriti nečistniki, obenem pa opravičeval prešestnike in konkubinarce, da žive le tako, kakor jim narava veleva. Drugi del teorije o zveličavni veri pa mu je bil povod, da je začel zametati potrebo pokore, kesanja, spovedi, nauk o dobrih delih, a tudi nauk o vicah, o češčenju svetnikov, o zakramentih (le nelogično jih je par ohranil), o daritvi sv. maše, češ vse to je nepotrebno, saj je vera zadostno in edino sredstvo opravičenja. Seveda se je v poznejših bojih sem ter tja lovil, ker se je sam plašil grozne nemoralnosti, ki jo je njegov nauk v masah zaplodil. Denifle kaže po virih, kako se je Luther vedno bolj zagrizel v sovraštvo zoper vse, kar je bilo katoliškega, kako je lagal, izmišljal si fabule, kako umazano je blatil s svojim jezikom, z verzi in s svinjskimi podobami papeštvo in Cerkev, in nazadnje vzklikne: »Luther, in dir ist nichts Göttliches!« Strašen vihar je nastal, ko je izšlo Deniflejevo delo. Ä Denifle je mirno izzival znanstveno kritiko, naj mu dokaže, da je kak vir pokvaril. »Moje delo,« pravi v uvodu 2. izdaje, »ni nikaka baklja, ki bi jo bil vrgel v ljudstvo, temveč s preprostim, odkritim poštenjem pisano delo za učenjake.« In res, Denifle je bil Tirolec iz starine, pošten, resnicoljuben, odkrit, grčast, včasih nekoliko robat, pa, kadar je šlo za resnico, brezobziren. Tako je slikal Luthra takega, kakršen se mu je kazal v zgodovini. Morda je tuintam kako barvo pretemno namešal, to je, kak Luthrov izraz za prehudo vzel, kako poročilo preveč vpošteval, kako Luthrovo subjektivno morda le zmotno dejanje objektivno presodil in imenoval. Tu je polje za kritiko in študije, a glede poznanja virov, zlasti sholastike in srednjeveške mistike, brez katerih Luthra ni mogoče umeti, mu kritika ne more blizu, to so priznali resni protestantovski kritiki sami. Priznati pa je treba, da je Luther po Denifleju še vedno psihološka uganka. Človek ne more umeti, odkod iz te mračne, blodne duše časih tako lepi in polni srčni religiozni izlivi, odkod tisto zaupanje v svojo stvar, ki mu je dajalo moči, da je delal, govoril in pisal neugnan in brez počitka za sto drugih ljudi. Te uganke se je lotil jezuit Grisar. P. Hartman Grisar je v marsičem pravo nasprotje Denifleju. Denifle grčast, Grisar gladek, Denifle brezobziren, Grisar tenkočutno obziren, Denifle vehementen, Grisar s smehljajem na ustnih, Denifle na vsa usta pove, kar misli, Grisar previdno izbira besede, Denifle že sodi, ko Grisar še tehta, Denifle že udari, ko Grisar še premišlja, ali bi se dala stvar pred sodiščem dognati. Prav to zadnje označuje vse Grisarjevo delo. Grisar ponovno poudarja, da ničesar noče za gotovo trditi, česar ne bi mogel juridično pred sodiščem dokazati. Grisarjevo delo o Luthru je naravnost gigantsko.1 Človek se čudi, kako je mogoče enemu možu poleg vsega drugega dela proučiti toliko virov, kakor jih navaja in neprestano porablja to delo. Kakšno sliko je torej naslikal o Luthru Grisar? Najprej je Grisar kritično razločil, kar se je nabralo doslej okoli Luthrove podobe legendarnega. Mnogo tega, kar so prvi protestantovski učenjaki razširili kot lutrsko, Grisar na podlagi prvih virov kratko malo vrže med navlako. Ä tudi marsikateri misli katoličanov o Luthru odkaže mesto — inter fabulas. S hladno kritiko presoja razne Luthrove izreke in jim daje milejši pomen, z istim mirom presoja razna poročila ter dostavlja hladno: non liquet, morda, a historično dognano ni. Nekaterim se bo zdelo, da je tiral Grisar objektivnost predaleč, tako daleč, da že ni več objektiven, a mislimo, da po krivici. Saj je vsakemu svobodno, da se na novo loti tega ali onega vprašanja, a na splošno je dobro, da vemo, kaj je že strogo znanstveno dognano, a kaj ni. Prav v tem oziru je Grisarjevo delo epohalno. Za nehistorika pa je bolj zanimiv psihološki problem o Luthru. In to si je tudi Grisar postavil kot prvo nalogo. Grisar ni mislil pisati biografije, ampak le psihologijo Luthrove osebnosti. Grisar torej riše, kako se je Luther počasi razvijal. Ko Denifle bolj poudarja psihični rezultat vsega razvoja, kaže Grisar ta razvoj sam, kako se je v Luthrovi duši vršilo prehajanje in prenavljanje, kako je Luther poskušal, umikal se, spet silil naprej, popravljal svoje delo, dopolnjeval, zatajeval, kako so se mešali v njem dobri in slabi elementi, kako so prevladali zli, kako je dozorevalo v njem luteranstvo. Kateri je bil osrednji motiv Luthrovega razvoja? Razpoloženje je ustvarila njegova duševnost, neki mračni pesimizem, neki izkvarjeni misticizem, nezadostno poznanje prave sholastike, a gonilna sila v vsem razvoju je bil napuh. Že izmlada nagnjen k samoljubju se je sčasom zlasti v boju tako predal tej strasti, da ga je vsega prevzela. Iz tega napuha se je porodilo tisto fanatično sovraštvo do Cerkve, ki ga je gnalo naprej in naprej. Pod vplivom tega napuha si je umislil svoje božje poslanstvo in se tako zave-roval sam vase, da je resno imel sam sebe za božjega moža. Seveda se ta razvoj ni izvršil brez velikih notranjih bojev. Grisar po virih opisuje te duševne boje, ki se je v njih Luther leta in leta premetaval ter trpel peklenske muke. Ä vse pomisleke, vse dvome je Luther ubijal s tem, da se je v svojem napuhu vzpodbujal le k večjemu sovraštvu do Cerkve in je vse ugovore, vse dvome pripisoval hudiču. Proti vsem boljšim mislim se je branil s satiro, z umazanim humorjem, s sovraštvom, s satanizmom, češ »to niso moje misli, marveč satanične«. Tako se je počasi z avtosugestijo 1 Grisar, Hartmann, S. J. Luther. 3Bde.: I. Luthers Werden. Grundlegung und Spaltung bis 1530. (XXXVI + 656 S.) 1911; II. Huf der Höhe des Lebens (XVIII + 820 S.) 1911; III. Hm Ende der Bahn. Rückblicke (XVIII + 1108 S.) 1912. umiril v samoprevari in proti koncu življenja so boji počasi ponehali. Tu je torej rešitev uganke, zakaj se v Luthru tako čudno meša religiozno vzkipevanje z mračnim sovraštvom in umazano podlostjo. Tu je tudi rešitev uganke, odkod tista silna neugnana delavnost. Napuh je bil gonilo vsemu. V svojem napuhu je klical Boga na pravdo za svojo stvar, napuh ga je gnal, da je sovražil, kar bi ga bilo moglo omajati, blatil in gnusil sebi in drugim, in da se je z neprestanim delom boril za svoje misli in prav tako z neprestanim delom ubijal v sebi vse pomiselke. Ko človek gleda to strašno sliko, se nehote spomni tistih besedi, ki jih je zapisal Luther sam v svojem komentarju pisma do Rimljanov (citat pri Denifleju I. 478): »Vsak heretik in napuhnjen človek se najprej ujame v tem, da ne umeva prav božje resnice; če to prezira, je že v zadrgi. Potem ima za res, kar se njemu resnično zdi; tu je že ujet, zakaj varno hodi, kakor da jev resnici in svoboden, prost zank in zadrg. Naposled se spotika nad vsem, kar je njemu nasprotno, in niti ne posluša. Navsezadnje se z gnevom in togoto poteguje za svoje izmišljotine, preganja, kleveta svoje nasprotnike ter jim izkuša škodovati. Tedaj ga zadene zaslužena kazen. Kar vsi vidijo, tega on ne vidi več, in ko se vsi dvignejo kvišku, on čemi zakrknjen v svojo misel.« In drugod je dejal Luther (in I. Joan.): »2e večkrat sem dejal, da se redko kateri he-reziarh izpreobrne. Nobenega zgleda ne vem. Zavedeni se izpre-obrnejo, a početniki herezij ostanejo zakrknjeni. Svojsko temu grehu je, da se človek upira milosti.« Zato je že 1. 1523. dejal J. Fischer: »Nobenega upanja ni, da bi se Luther izpreobrnil. Zastonj se trudi, kdor ga izkuša izpremeniti.« Literatura. Prof. dr. A. Medved je napisal lepo Zgodovino katoliške Cerkve (Ljubljana 1912). Knjiga je sicer pisana v prvi vrsti za osmi gimnazijski razred, toda z veseljem jo bo čital vsak izobraženec in se bo spet in spet vračal k njej. Delo ni veliko, a je tako pregledno, zlasti pa je zbranega v njem toliko materiala, da bo tudi dobro poučen izobraženec še vedno mnogo novega dobil. S kratko besedo ali zanimivo opombo pod črto zna pisatelj osvetliti stvari, ki so navadno tudi izobražencem temne. Knjiga je obenem lepa apologija krščanske kulture. Med mnogimi deli o modernizmu, ki so izšla zadnja leta, bo zavzemalo vsekako častno mesto tudi delo, ki ga je letos izdal prof. dr. A. Gisler: Der Modernismus (Einsiedeln 1912). Delo obsega na 689 straneh zgodovino modernizma, potem pa sistem modernizma in obširno kritiko. V prvem delu je opisal pisatelj zgodovino ame-rikanizma in boja za apologetično metodo, da bi bilo bolj jasno, zakaj je modernizem tako hitro prevzel toliko duhov. V drugem delu obravnava modernizem sam. Loči v modernizmu agnosticizem in imanenco, ter vsako posebe presoja. Agnosticizem mu je lažniv idealizem, ki se je razvil iz Kantove in Spencerjeve spoznavne teo- rije. Proti njemu razvija sam načela krščanskega idealizma. V teoriji imanence odkriva notranje zmote, zlasti dobro pa kaže, kakšne pogubne posledice bi sledile iz te blodne teorije. Modernizem je v svojem bistvu zanikanje krščanstva. Končno riše usodo znamenitejših modernistov po Pijevi obsodbi, mož, kakršni so A. Loisg, George Tyrell in razni nemški modernisti. Pretresljiva je zlasti tragika nesrečnega Tgrella. Navsezadnje še povzame, kaj je torej modernizem in kdo je zares modernist. Po pravici pripominja, da ireba to ime previdno rabiti, sicer bi lahko delali komu veliko krivico. »Modernist se ne loči od katoličana po tem, da bi veroval manj dogem, torej kvantitativno, ampak loči se kvalitativno, v počelu ... Modernist je agnostik, ki taji, da bi mogli imeti kako versko spoznanje, in vero ter vedo popolnoma loči. Modernistu je pravi in najgloblji vir vse religioznosti in vsake religije, krščanske ali ne-krščanske, v človeku samem, v njegovi podzavesti. Le odtod ali vsaj poglavitno odtod dobiva vsaka religija nagib in smer, življenje in dopolnjenje. Vnanjega božjega razodetja ni. Sam iz sebe kakor pajek svojo mrežo prede modernist svojo religijo: modernist je imanentist. . . Modernistu je počelo vse religije čuvstvo, vitalna imanenca, slep nagon, in dogme so le simboli, alegorija brez stalne resnice. Modernist je relativist . . .« (670—676). Zbor krščanskih učenjakov se je združil, da napiše veliko, na višku moderne vede stoječe delo o človeku. Prva knjiga naj bi bila o človeku v pradavnini. Druga o plemenih in narodih človeštva. Tretja o selitvi, zgodovini in kulturi narodov na zemlji. Pravkar je izšel dovršen prvi del: Der Mensch der Vorzeit (leta 1911. in 1912., 592 strani, 404 risbe, 4 karte, 37 slik). Napisal je to knjigo profesor na institutu za človeško prazgodovino v Parizu dr. Hugo Obermaier. Tu je zbrano in obdelano vse, kar ve znanost doslej o najstarejših sledeh človeštva. Seveda dela prof. Obermaier iz pozitivnih podatkov tudi sklepe, katerih izvestnost ni vedno tako dognana. Tako ima svojo misei o starosti človeškega rodu. Zdi se mu, da računi kažejo vsaj na 100.000 let. Kritiki tu dobro pripominjajo, kako so vsi taki računi, ki se opirajo le na domnevano starost zemeljskih plasti, negotovi. Saj je še vedno negotovo, kdaj je bila ledena doba, in vedno več jih je, ki mislijo, da je bila sploh kvarterna ledena doba le ena. Prav tako sklepa Obermaier iz kosti, embriologije in atavističnih pojavov, da se je človeško telo v dolgih dobah razvijalo ter da so mu prvi početki v živalstvu. Tudi ta sklep je jako problematičen. Ali ne pravi tak strokovnjak, kakršen je prof. Ranke, v tretji izdaji svojega dela »Der Mensch« (1912, str. 489, 492) dobesedno: »Najvažnejši rezultat najnovejših antropoloških odkritij je ta: opici podobnega pračloveka v diluviju ni najti in tega tudi za terciarno dobo ni več pričakovati . . . Priznati je treba, da študij fosilnih ostankov človekovega razmerja do živali prav tako malo osvetljuje kakor zgodovinski spomeniki.« (Primeri daljšo znanstveno kritiko Fr. Ha-theyerja S. J. v »Zeitschrift für kath. Theologie« 1912, 816 -825.) Že v tretji izdaji je izšlo delo: Das Christentum und die Vertreter der neueren Naturwissenschaft. Ein Beitrag zur Kulturgeschichte des 19. Jahrhunderts von K. A. Kn eile r S. J. (1912, str. 523). Mnogokrat se sliši ošabna beseda, da so vsi večji prirodoslovci brezverci, kar naj bi bilo za dokaz, da je prirodoslovje v nasprotju s krščanstvom. Seveda ta dokaz še vedno ne bi bil veljaven, ko bi bili tudi res prirodoslovci povečini brez vere. Blesteča vnanja kultura rada odvrne pogled ljudi od nadzemskega sveta. Toda ne tega, ampak dejstvo samo je sklenil Kneller preiskati, namreč, ali so res med prirodoslovci domala sami brezverci. Omejil se je pa na učenjake 19. stoletja. Zakaj da so bili prejšnji učenjaki Kopernikus, Galilei, Kepler, Newton, Leibniz, Euler, Boyle, Mariotte, Haller, Linne, bogoverni možje, tega, pravi Kneller, nihče ne prereka. In tako nudi Knellerjevo delo celo revijo prirodoslovcev, razvrščenih po znanstvenih strokah (matematikov, astronomov, fizikov, kemikov, geografov, mineralogov, geologov, fiziologov, zoologov in botanikov), ki so izpovedali vero v Boga ali neumrljivost duše. Med njimi se nahajajo imena prve vrste (Robert Mager, W. Thomson, Helmholtz, R. Clausius, Gauss, celo Laplace, oproščen anekdot, potem Herschel, Leverrier, Volta, Ampere, Faraday, Maxwell, Hertz, Frauenhofer, Liebig, Guyot, Cuvier, Pasteur itd. itd.). O vsakem ve Kneller povedati po virih kaj zanimivega, kar priča, da ni bil brezverec. (Med učenjaki botaniki navaja tudi »avstrijskega učenjaka« Frančiška de Paula Hladnika, ki je umrl 25. novembra 1844 v Ljubljani, in je zavzemal kot botanik »odlično mesto«. »Njegovo ime je bilo v tujini priznano in je bil z najznamenitejšimi strokovnjaki v zvezi« V tisku pa njegovi spisi niso izšli.) Filozofija. »Mehanika duševnega delovanja.« Dr. R. Ušeničnik. Prof. Ferd. Seidl je napisal za znanstveno revijo »Vedo« »poljudno-znanstveno študijo« o »mehaniki duševnega delovanja«, ki je sedaj izšla tudi v ponatisku kot posebna brošura.1 J. S(lebin-ger) v »Ljubljanskem Zvonu« (1912, str. 508 — 9) hvali to »duhovito« študijo, češ da »nas seznanja z nepričakovanimi uspehi modernega znanstva«. »S ponosom — tako citira J. Š. iz Seidlove brošure — se zavedamo teh uspehov, ki oznanjajo zmago osvobojenega, napredujočega duha človeškega«, nato pa nadaljuje: »Da so taki moderni nazori naleteli na oster odpor naših .znanstveni- 1 Ferd. Seidl, Mehanika duševnega delovanja. Poljudno-znanstvena študija. Ponatis iz »Vede*. Gorica 1912. kov‘, je moral izkusiti g. pisatelj v polni meri že prej, ko je zagledala študija beli dan. In vendar nam je jasno pokazal tesno zvezo med možgani in duševnimi pojavi na podlagi dejstev, in kako se je problem v zvezi med snovjo in duševnostjo, med telesom in duhom začel bližati pravilnemu reševanju, ne (J. S. spet citira brošuro) da bi se bilo treba opirati na kakršnokoli metafiziko.« Ako bere človek tako kritiko, bi moral biti res malo vedoželjen, da ne bi hotel tudi sam proučiti tako epohalne študije. Ä kakšna prevara ga čaka! To torej, kar nam nudi prof. Seidl v tej brošuri, naj je »znanstvo«? Ko bi bil prof. Seidl nabral iz kakega modernega dela raznih novih podatkov kot prispevek k fiziologiji ali psihologiji, bi bilo to lehko hvaležno delo, četudi vsa brošura kaže, da je njegova stroka kamenje, a ne delovanje duše. A prof. Seidl je že v naslovu povedal, da mu je za filozofično teorijo vsega duševnega delovanja. In ta teorija je nekaj tako klavrnega, da se mora človek čuditi, kako ji je mogel profesor posoditi svoje čestito ime. Povej mi, kdor si pazno prečital Seidlovo brošuro, kaj je pravzaprav prof. Seidlova misel o duševnem delovanju ? Prof. Th. Ziehen loči v razpravi, ki jo tudi Seidl citira,1 te-le teorije o odnosih med možgani in duševnimi pojavi: staro dualistično, moderno na videz monistično identitetno (Spencer, Fechner, Ebbinghaus), zares monistično, ki pa je spet trojna: materialistična (de la Mettrie, Vogt, Haeckel), spiritualistična (Fichte), idealistična (Berkeley, Schouppe, Rehmke, Avenarius, Ziehen). Za katero teh teorij je prof. Seidl? Prof. Seidl bi bržčas odgovoril, da se za te reči ne meni, njemu da je le do tega, kaj je dognala pozitivna veda. A tak odgovor bi bil malodobrn. Tudi Fechner, Ebbinghaus, Ziehen so moderni pozitivni znanstveniki, in vendar so se menili za te reči, za teorije o razmerju med telesom in dušo, ker so se morali, če so hoteli priti do neke znanstvene enotnosti. In tudi prof. Seidl se v resnici preklicano mnogo meni za te teorije. Značilno je zanj samo to, da ne kaže prav nobenega umevanja teh problemov. Njemu se zdi, da je dosti, če samovoljno trdi in zanikuje. O stari psihologiji nima nobenega pojma — nagrabil je le par drobcev iz Ziehenove v tem oziru tudi docela nedostatne razprave —, iz moderne psihologije pa je umel le to, da zanikuje dušo, svobodno voljo, nesmrtnost, in to mu je bilo dosti, da se je spustil tudi sam v duševni boj za dušeslovje brez duše. Teorija Seidlova je torej prav mogočna, le na to ni pazil, da nasproti krščanski teoriji ni nobene enotne teorije, temveč so le razne teorije, in ko ni tega opazil, se lovi zdaj za to, zdaj za drugo teorijo, brez pomisleka, da si te teorije druga drugi nasprotujejo. Prof. Seidl je najprej sirov materialist iz stare La-Met-triejeve šole o »1’homme machine«, o človeku-stroju. »Cim podrob- 1 Prof. Th. Ziehen, Über die allgemeinen Beziehungen zwischen Gehirn und Seelenleben (Leipzig, 1912.) 35 -57. neje motrimo človeško truplo, tem bolje vidimo, da je nadvse čudovito zložen stroj« (2). Seveda je čital, da je »ustanovilo to naziranje v svojih skrajnih posledicah modroslovni materijalizem«, ki je »v današnji vedi premagana smer« in le »prazen fantom«, zato še v istem odstavku ne trdi več, da bi bilo človeško telo stroj, marveč le, da je »med veščaki utrjena primera s čudovito urejenim strojem« (2). To mu pa nič ne brani, da ne bi opisaval poslej vsega duševnega delovanja sirovo materialistično. Možgani so »napravili iz človeka misleče bitje« (18). »Vse ogromno in veličastno kulturno delo je proizvod našega živčevja« (4). »Veliki možgani so sedež inteligence in iz sebe proizvajajo pojave razuma in volje. Ta istina je med veščaki pripoznana brez ugovora. Le nepoučeni ljudje jo morejo še tajiti« (9). »Ne more biti bistvene razlike med zavestnim, duševnim delovanjem možganov in nezavestnim strojevskim delovanjem hrbtnega mozga« (17). »Tista velika življenska uganka, ki jo imenujemo zavest, je proizvod možganov« (40). »Kadar pa smrt (možganom) pretrga pogoje poslovanja, nehajo obenem njih duševni pojavi. To pa, kar so možgani ustvarili, — to ne umrje, nego živi dalje, prehaja od ust do ust, od roda do roda, izkratka, vse, kar so živi možgani ustvarili dobrega, živi blaženo večno življenje. V tej obliki je že tudi Prešeren občutil pojem o neumrljivosti . . .« (41). Ali ni vse to pravi materializem, tisti materializem, o katerem je dejal prof. Seidl sam, da je »premagana smer«? Seveda je filozofično premagana. Seidlov zaupnik Th. Ziehen n. pr. pravi: »Kratkomalo nepojmljivo je, kako bi mogli nastati iz tvarnih gibnih procesov (naj si bodo še tako komplicirani kemijski procesi) psihični procesi. Vogt je dejal, da izločujejo možgani misli kakor jetra žolč. A ni tako. Tu, ko jetra izločujejo žolč, imamo sklenjene vrste samih telesnih pojavov, ki jih kemično-fizikalično, prostorno-časovno lehko zasledujemo; pri možganih se pridružijo vrsti tvarnih pojavov psihični pojavi hipoma kot nekaj čisto novega. Materializem tega problema niti umel ni, kam li rešil!«1 Kakor da je Ziehen čital Seidlovo brošuro! Čudaško je le to, da tiči Seidl do vratu v materializmu, a obenem deklamira, da je premagana smer. S tem je res korenito dognano, da Seidl problema niti umel ni. Prof. Seidl razlaga torej vse duševno delovanje popolnoma materialistično. Človek se je razvil iz živali. »Iz skromnega zaznavanja je dozorelo v milijonskoletnem razvoju umevanje, preudarjanje in presojanje.« Kako? Jako preprosto. S telesnim ustrojem se je razvijalo tudi živčevje in s tem razvojem so »rastle duševne sposobnosti našega živčevja« (4). »Človek se dvigne nad čutnost, in to svojstvo njegovo je izvorišče za vso njegovo višjo kulturo« (3). Toda ali ni vse to neumljivo? Ali ni rekel n. pr. Du Bois-Regmond, da je že mehanični postanek občuta nerešena uganka? Prof. Seidlu 1 O. c. 48. ne delajo take stvari nobene težave. »Ako trči kaka stvar ob kožo, pobudi konce živcev; pobuda hiti, kakor hiti električni tok v brzojavni žici, tja do možganov in v možganih nastane neka izpre-memba, ki jo zovemo občutek« (10). Vidite, kako preprosto! Prav tako živci, »te nitke, prevajajo našo voljo in posredujejo, da občutimo bolest in veselje ter da spoznamo prirodo in vidimo ter slišimo pojave v njej* (11). Kako duhovito preprosto! A zavest? Tudi mehanični postanek zavesti je čisto preprost. »Ves čas, dokler bdimo, vrvijo v nas asociacije in spajajo doživke današnjega dne z včerajšnjim, sedanjost z minulostjo ter ustvarjajo v celoti otroških let naprej do sedanjosti zavest naše osebnosti . . . Vrvenje asociacij je to, kar imenuje starejša psihologija v zmislu navadnega življenja našo zavest ... Ko živčni tok dojde v (možgansko) sta-nico, nastane v nji neka izprememba, menda kemijska, in le te posledica je, da zaznamo zbod. Ta zaznatek nam zveni neprijetno, bolestno; rečemo torej, da občutimo bolest. Obenem se tega čuta zavemo« (30). No, vidite, pa je! Kaj pa ponoči? »Ko zvečer spričo uirujenosti nehajo asocijacije, neha zavest in zaspimo« (30) Seveda bi se kdo vprašal: ko se zjutraj začno asociacije iznova, ali se ne zbudi tudi nov jaz, nova osebnost? Kaj druži asociacije vsega življenja, da je mogoča zavest ene naše osebnosti? Potem pa: ali ne pravi prof. Seidl par vrst dalje, da se že enega čuta zavemo, torej četudi še ni vrvenja asociacij? Takih vprašanj za prof. Seidla ni, ki mu je vsa stvar v svoji preproščini tako jasna. I, kaj pa je s svobodno voljo? Prav tako preprosto. Svobode ni, volja se pa razloži. Svobode ni. »V odraslem človeku določi dejanje vselej tisti nagib, ki je v asociaciji spominskih predočeb najkrepkejši. Kateri je najkrepkejši, to pa odločujejo vzgoja, lastna izkušnja in podedovana ureditev v možganih« (33). Kaj preprosto. Samo komu bi se zdelo, da časih pod refleksijo volja sama doda temu ali onemu nagibu kako odločilno utež. Mene n. pr., ko pišem o Seidlovi razpravi, ves čas ima, da bi izrekel o filozofiji našega častivrednega avtorja neko zelo nespoštljivo besedo. Podedovana ureditev v možganih mi tega ne brani (poljanski možgani po naravi glede izrazov niso kaj izbirčni, kakor so vsaj očitali često dr. Tavčarju slovenski veljaki). Izkušnje se ne bojim, ker je pač tožljivo žaljenje osebe, a žaljenje abstraktov ne. Bil sem pri shodu, ko je zaklical nasprotnik odličnemu prvaku: kruhoborec. Pri tožbi se je sodnik hudo resno držal, a ko je dotičnik, videč temne gube, hitro popravil te besede v abstraktum: kruhoborstvo, češ zaklical sem le: kruhoborstvo, je sodnik izjavil: to pa ni žaljivo. Tudi tožbe se torej ne bojim, ko me prijema ta izkušnjava. Vzgoja me pač nekam sili, da ne rabi takih izrazov, a tudi vzgoja me ne bi premogla, če ne bi hotel nalašč dokazati, da sem svoboden. Samo to, samo moja svoboda me je odvrnila, da nisem hudo žalil Seidlove filozofije! Toda, kakor je bilo rečeno, prof. Seidl pravi, da svobode ni, pa je ni. Kaj pa volja? Spet čisto preprosto. Ako vidi n. pr. otrok lepo jabolko, se mu vzbudi takoj po asociaciji tudi spomin na prijetni okus. »Posledica temu je takojšnje pripravljanje onega gibanja, s katerim si otrok jabolko prilasti. Pripravljanje dejanja pa je tisto, kar smo navajeni imenovati po starejši psihologiji — voljo« (32). Vidite, pripravljanje dejanja. Kaj pa je pripravljanje dejanja, tega nikar ne povprašujte, tisto je, čemur ste časih rekli volja. Tako je dokazano, da je volja le »abstrakcija« (38J. Toda prof. Seidl navaja gotovo tudi kak dokaz za to, da duševni pojmi niso nič drugega kakor bolj komplicirani živčni pojavi? Kajpada! Dokaz je skratka ta: Duševni pojavi so v zvezi s fiziologič-nimi izpremembami v možganih, torej jih ustvarjajo možgani (16). Prvo so splošno vedeli že tudi stari filozofi, moderna fiziologija je vse to le podrobno dognala. Sv. Tomaž Akvinski se sklicuje že na prav iste pojave. Pravi: ko bi ne bilo take tesne zveze med možgani in duševnostjo, bi človek lehko mislil, tudi ko bi mu bili ranjeni možgani, in tudi takozvane duševne bolezni bi bile nemogoče.1 In vendar so stari tako odločno zanikavali konkluzijo! Zakaj? Zato, ker so doumevali, da misel ne more biti proizvod tvarnih sil in ker so obenem videli, da je vsak tak sklep (kakršen je prof. Seidlov) le gol sofizem. Iz vzporednosti ni mogoče sklepati istosti. Če potrkaš na duri in se znotraj oglasi tvoj prijatelj: ave, ali si ti zaklical: ave? Če je slika v zvezi s platnom, ali je platno ustvarilo sliko? Če iz klavirja zveni simfonija, ali je klavir zložil simfonijo? Seveda ti zgledi ni zdaleka ne dosegajo raznosti, ki je med mislijo in katerimkoli zgolj čutnim, kam li zgolj tvarnim pojavom! Profesor Seidl se sklicuje z nekaterimi modernimi fiziologi na to, da »račun ne pokaže nobenega preostanka, ki bi izviral iz kake posebne možganske energije, ki bi stala zunaj kemijskih, mehaničnih in toplotnih pojavov« (41). Kako smešen kolobar (petitio principii)! Seidl najprej suponira nezmisel, da imajo duševni pojavi tvarne pogoje, potem se pa čudi, da teh pogojev ne najde in sklepa, da torej tudi tistih duševnih pojavov ni. Mi bi pa nasprotno prof. Seidla vprašali: po njegovi teoriji se kemijske energije preobražajo v duševno energijo (39), odkod torej to, da ni opaziti nobenega »manka« v računih? Bodisi ideja prazna ničemnost ali pa svet preobrazujoča misel, v možganih ni opaziti nobene drugačne kemijske izpremembe. Človek bi mislil, da bi morala velika ideja použiti veliko več energije in bi se ta razlika morala javiti v možganih, oziroma, ako denemo, da morda duševne energije ni mogoče računsko meriti, bi se moral pokazati ob veliki ideji v možganih velik »manko«, namreč nedostatek vse tiste energije, ki se je pretvorila v duševno energijo za tisto silno idejo. Toda kdo bi se menil o takih problemih s prof. Seidlom, ki mu je mehanična razlaga vsega duševnega delovanja tako jasna! A ne! Čudo! Prof. Seidl si nazadnje tudi sam stavi vprašanje: »Kako je pač možno, da snov možganov deluje duševno in se v nji strinjata dve toliki nasprotji, kakor sta telesnost ali 1 Primeri: Summa theol. 1. LXXXIV. 7. c. snovnost in duševnost? (38) To vprašanje je s Seidlovega stališča zares čudno. Če je vse duševno delovanje le bolj komplicirano mehanično in snovno delovanje — kakor trdi Seidl, ko odločno taji bistveno razliko med zavestnim duševnim delovanjem in med »strojevskim delovanjem hrbtnega mozga« (17) — kaj je potem tu še čudnega in nemožnega? Za materialista, ki problema, kakor je dejal Ziehen, sploh še ume ne, bi ne smelo biti nič čudnega. Ä drugi, ki so malo globlje segli v problem, vidijo seveda med telesnostjo in duševnostjo bistveno razliko, zato se vprašujejo, kako je mogoče strniti taki nasprotji. Tako se vprašuje Ziehen, ki odločno zameta materializem, tako n. pr. tudi še bolj moderni monist Ver-worn, ki pravi: »Tudi ko bi imeli najpopolnejše spoznanje fizio-logičnih pojavov v stanicah in vlakencih velike možganske skorje, ki je ž njimi zvezano duševno delovanje, tudi ko bi mogli pogledati v mehaniko možganov, kakor lahko pogledamo v mehanizem kake ure, ne bi vendar nikdar nič drugega uzrli kakor gibanje atomov. Noben človek ne bi mogel videti ali kakorkoli čutno zaznati, kako nastanejo ob tem občuti ali predstave ... In res ni še materialistični nazor niti najpreprostejšega občuta z gibanjem atomov razložil. Tako je bilo in tako bo. Nobeno gibanje atomov ne more premostiti prepada, ki loči telesni svet in psiho. Materialistični nazor je bil plodovit kot delovna hipoteza — opozarjam le na strukturno kemijo —, a kot svetovni nazor je brezploden. Filozofični materializem je doigral svojo historično vlogo. Ta poizkus prirodoslovnega svetovnega nazora se je za vedno izjalovil. !<< Taki možje kakor Ziehen, Verworn in dr., ki so doumeli bistveno razliko med kemičnimi in psihičnimi pojavi, se seveda morajo povpraševati, kako premostiti to globoko nasprotje, a naš profesor, ki misli in govori čisto materialistično, nima prav nobenega povoda povpraševati se, kako premostiti prepad med telesnostjo in duševnostjo, saj ta prepad taji. Toda bral je, da se tako povprašujejo drugi, zato je zastavil to vprašanje mehanično tudi on. In kako ga je rešil? Moderno, monistično. Mogočno oznanja monizem in odločno zameta »staro človeško dualistično zmoto iz naivne otroške dobe človeštva« (15, 39). Toda monizem ni kaj mo-nističen, kakor duhovito pravi jezuit Klimke v svojem velikem delu o monizmu2. Monizmov je cela vrsta. Kakšen monist je profesor Seidl? Ko bi le sam vedel! A spet kaže vse njegovo govorjenje, da mu je tudi abece monizma čisto neznan. Lovi se od monizma do monizma, kakor je pač kje pobral kako monistovsko frazo, navsezadnje pa pada vedno le spet v sirovi materializem. Poslušajmo ga! »Korenito rešitev gordijskega vozla«, namreč vprašanja, kako premostiti prepad med telesnostjo in duševnostjo, podaja monizem (38). 1 M. Verworn, Naturwissensdiaft u. Weltansdiauung (Leipzig 1904), 12—3. 2 Fr. Klimke, Der Monismus (Freiburg 1911) 17. »Moderni monistovski svetovni nazor je rešil uganko prav enostavno, ker pravi: snov in sila sta eno in isto, le ob različnih pogojih se javljata z različnimi učinki.. . Duševnost in sila sta v bistvu eno in isto, sta si vzporedna pojava« (15, 39). Ce naj ta zmeda kaj pomeni, bi bil to takozvani »identitetni monizem« Spencerjev, Fechnerjev in dr. Je neka realnost, neki X, ki se javlja zdaj »na zunaj«, zdaj »na znotraj«, kakor se izraža Spencer, na znotraj kot psihični pojav, na zunaj kot tvarni pojav. Ä poglejte le, kako je to izrazil profesor Seidl! »Snov in sila sta eno in isto, le javljata se z različnimi učinki ...« Če sta eno in isto, kako naj se j a vi jata? In spet: »duševnost in sila sta eno in isto, sta si vzporedna pojava«. Če sta eno in isto, kako naj sta si vzporedna? No, dobro je to, da se je zgubil Seidl koncem stavka že v drug monizem. Tudi profesor Ziehen odločno zameta identitetni monizem kot neznanstven, ker čisto nedokazan, kakor je priznal Spencer samb V kateri monizem je torej zašel koncem stavka profesor Seidl? »Snov in sila, pravi, sta eno in isto .. . pravzaprav biva edinole sila, pojem ,snov‘ je pomotna abstrakcija naivnega mišljenja« (15). Koncem stavka se snov in sila kot eno in isto ne »javljata več z različnimi učinki« in nista več »vzporedna pojava«, marveč biva le še sila. Ta je takozvani »energetični monizem« profesorja Ostwalda. Toda vprašali bi profesorja Seidla: je li duševna energija istovrstna kakor kemijska energija možganov ali inovrstna? Če je inovrstna, kje je monistovska enotnost in kako se more kemijska energija pretvarjati v inovrstno psihično energijo? Če je istovrstna, čemu vprašanje, kako premostiti nasprotje? Seidl naj bi bil mirno ostal pri svojem sirovem materializmu, ki se mu najbolj poda, zakaj če more snov nositi kemijske pojave, zakaj ne bi mogla nositi psihičnih pojavov, če le-ti res niso nič inovrstnega? Profesor Ostwald ima psihične pojave za inovrstne, česar profesor Seidl kajpada ni doumel, seveda je zato tudi Ostwaldov monizem le z besedo energija zakrit dualizem. In kako je profesor Seidl dokazal, da je v prirodi le energija? Z Ostwaldom pravi: »Le ozrimo se okoli sebe ... Ako zadene moja roka ob mizo, začuti upor; to je oblika energije, ki v meni zbudi poseben občutek. Če oko vidi zid, čuti energijo svetlobnega gibanja, ako uho sliši glasove, občuti zvočno gibanje — torej zopet le neko obliko energije. Ako proučim vso prirodo, najdem izključno le pojave energije, prav tako kakor v svoji duševnosti« (39). Najprej bi človek vprašal, ali ni to še vedno dualizem: profesor Seidl, ki proučuje prirodo, in priroda, ki jo proučuje? Potem pa, če se smemo s teorijo spoznanja tako igrati, bi pa kdo z isto pravico tako-le sklepal: Ako zadene moja roka ob mizo, začuti odpor, ako oko vidi zid, čuti, ako uho sliši, čuti .. . Torej je izvesten le občut. In res tako sklepa že imenovani Verworn. Kaj vemo o kamenu, pravi? »Kamen je težak — to je občut —, mrzel, — tudi to je 1 Ziehen, o. c. 46. občut, trd, — spet občut, ima neko obliko, — kompleks občutov itd.; skratka, kar imenujemo kamen, je le skupina občutov ... Le eno je, bogata vsebina duše.« Tako je zasnoval Verworn nov monizem, psihomonizem. Profesor Seidl bi torej moral biti psiho-monist. Seveda bi sledile čudne posledice. Ce je vse, kar jaz čutim in si predstavljam in mislim, le vsebina moje duše, tedaj je tudi profesor Seidl le skupina mojih občutov. Nov monizem, solipsizem! Ali pa: vse je sen, la vida es sueho, življenje je le sen, z učeno besedo — zakaj ne bi tudi jaz spočel kakega monizma ? — :oneiromonizem! Monizmov je torej od sile. Profesor Arthur Drews, sam monist, jih je naštel 15, a mojega oneiromo-nizma še štel ni! S tem torej, da kdo govori o monizmu, še nobeno vprašanje ni rešeno. Ce je po tem jasno, da profesor Seidl z nemonistično frazo o monizmu nikomur ne bo imponiral, bi bilo treba le še dodati, da se silno moti, ako misli, da se je otresel vse metafizike (24). Do monizma ni mogoče priti brez metafizike, saj je že pojem energije metafizičen. Seveda treba priznati, da se pride do monizma le s slabo metafiziko, in tega priznanja tudi profesorju Seidlu noben metafizik ne bo odrekel! □ □ □ □ □ »Die Philosophie des Äls Ob.« R. U. Prof. H. Vaihinger je izdal že pred leti spisano filozofijo neimenovanega avtorja: »Die Philosophie des Als Ob «. V »Kultur« (XIII, 1912, str. 411 — 422) je objavil L. Zeller O. S. B. zanimivo poročilo o tej »filozofiji fikcij«, kakor bi jo lahko imenovali. Ta filozofija bi rada dala vsem tako različnim modernim teorijam, voluntarizmu (Paulsena, VVundta, Euckena), biologizmu (Macha, Avenariusa), pragmatizmu (Bergsona, Jamesa) notranjo enoto, in sicer s principom fikcije. Naše mišljenje, pravi ta filozofija, je smotrno delujoča orga-nična funkcija duše. Kakor pa fizični organizem sprejema hrano in jo predeluje, da ohranja in množi življenje, tako sprejema in predeluje tudi psihični organizem spoznave, da si ustvari podobo vesoljstva in tako vpliva na dogodke. Funkcija mišljenja nima namena podajati resnične podobe o vesoljstvu, temveč le ohranjati in bogatiti življenje organizma. Spoznanje ni psihično obnavljanje sveta, temveč le sredstvo, da se more človek v njem orientirati. Ne v teoriji, ampak v praksi je vrednost mišljenja. Mišljenje izhaja od realnosti, oziroma občutkov, in se po ovinkih spet tja vrača. Da okrajša te ovinke, je izumel psihični organizem posebno ekonomiko, namreč »fikcijo«. Takih fikcij je polno vse znanstvo. Vse umetne klasifikacije niso drugega kakor fikcije, fingiramo, mislimo si vrste, kakor da (als ob) so resnične. Tako v botaniki Linne, Adam Smith v nacionalni ekonomiji; tudi jus ima svoje juristične fikcije. Hevristična fikcija je n. pr. Nevvtonov zakon o gravitaciji. Svoje fikcije ima matematika: n. pr. da preračunamo krogovo ploskev, si mislimo, kakor da je krog sestavljen iz samih trikotnikov. Ta fikcija, pravi nova filozofija, je pa značilna sploh za vse mišljenje. Tudi etične in religiozne ideje torej niso nič drugega kakor fikcije. Taka etična fikcija je, da si mislimo, kakor da bi bil človek svoboden, da delamo, kakor da bi bival Bog in kakor da smo odgovorni pred njim za svoja dejanja in kakor da je posmrtno življenje, kjer nas čaka blaženstvo ali pogubljenje. Taka fikcija je duša: v resnici ni drugega kakor abreviatura, kratica za celo vrsto psihičnih pojavov, a mislimo si jo, kakor da je njih subjekt. Taka fikcija je tudi božja ideja: mi si mislimo vesoljstvo, kakor da ima svoj razlog v absolutnem bitju, v Bogu. V vsem tem je pa neki tok. Najprej so bile mitične verske fikcije, potem hipoteze, potem dogme, potem spet hipoteze, dandanes so pa izobražencem že vse te ideje spet le fikcije. Fikcije torej nastajajo po evoluciji. Tako filozofija fikcij. Kdor globlje pozna Kantovo filozofijo, ta bo takoj spoznal, da je ta filozofija le izveden kantianizem. Saj se je vse Kantovo modrovanje v resnici končalo s teorijo: »als ob«. Zato pa tiči v tej filozofiji isto notranje protislovje kakor v vsej Kantovi filozofiji. Kant je prišel s svojim umom v spoznavni teoriji do zaključka, da um ne more spoznati objektivne resnice, in ni pomislil, da potemtakem tudi njegov um ne bi bil spoznal resnice in bi bila vsa njegova filozofija le subjektivna blodnja brez vsakega pomena za druge. Tako pa filozofiji fikcij tudi nova filozofija ni drugega kakor fikcija. Avtor si misli vse mišljenje »als ob«, kakor da se snuje na samih fikcijah. To je njegova fikcija, njegov mgthus. Silno se pa moti avtor, ako misli, da je dal s svojo filozofijo novo podlago etiki. Vprašamo: kakšno moč pa naj dajejo etične fikcije v težkih urah? Snuje se pa vsa ta moderna filozofija na tem, da premalo loči. Koliko truda so imeli stari filozofi, da so prav določili umsko funkcijo abstrakcije, nauk o univerzalijah! Modernim vsega tega ni mar, temveč mešajo čutno predstavljanje in umsko spoznanje, dej spoznanja in idejo, idejo in objekt, objekt in subjekt. To je pot subjektivizma: iz zmot v zmote! Kako veličasten pojem o spoznanju pa ima krščanski idealizem! Duša, pravi veliki predstavnik tega idealizma, Tomaž Akvinski, stremi za tem, da se v njej zariše vse vesoljstvo in njega zakoni, »ut in ea deseribatur totus ordo universi et causarum eius« (de ver. 2. 2.). Literatura. V naši dobi, ko se je pedagogika spet zavedela svoje velike naloge in išče najboljše metode, je predvsem potrebno, da pedagogika spozna prava počela in načela vse vzgoje. Ta pa podaja filozofija, predvsem psihologija, seveda filozofija, ki res ljubi modrost, in psihologija, ki res umeva psiho, človeško dušo. Taka je krščanska filozofija. Zato si je pridobil za pedagogiko velikih zaslug L. Habrich, ki je obdelal najvažnejša poglavja krščanskega dušeslovja z ozirom na pouk in vzgojo. Svojemu delu je dal na- slov: Paedagogische Psgchologie. Delo je izšlo prvič leta 1901., 1. 1911. pa že v tretji, oziroma četrti izdaji. To je vsekako dobro znamenje, zlasti ker delo vsled znatnega obsega precej stane (M 10'20). Habrich je razdelil svoje delo v dve knjigi. Prva knjiga (Das Erkenntnisvermögen str. XLIII -)- 308) obdeluje takozvano fiziologijo, potem pa nižje in višje spoznanje z vednim ozirom na pouk in vzgojo. Ko n. pr. govori o vidu, govori tudi o očesnih boleznih in o skrbi za oko. Če govori o gibanju, dostavi takoj tudi opombo o vzgojni plati gibanja. Govoreč o predstavljanju govori o nazornosti, o apercepciji, o koncentraciji pouka, o vaji spomina, o učenju na pamet. Druga knjiga (Das Strebevermögen, str. XXIV -f- 447) govori o teženju, o čuvstvih in volji. Tudi tu vedno isti ozir. Ko govori o čuvstvih ugodja in neugodja, govori tudi o graji in kazni; govoreč o čuvstvu pričakovanja govori o tem, kaj je dolgčas in odkod, o zabavi, o zanimivem pouku; potem govori o pozornosti, nje pomenu za uk in nravnost, kako jo vzbujati itd.; dalje mnogo o strasteh. V poglavju o volji je kajpada poseben oddelek o vzgoji volje, potem o značaju in značajnosti, ter o vzgoji značaja. Na koncu je dodana kratka psihologija otrokove, dečkove in mladeničeve duše. Oba dela imata vsak svojo bogato literaturo in stvarno kazalo. cissarjEm Sociologija. »Liberalni socializem.« Dr. ÄleS U še nič ni k. Dr. Fr. Oppenheimer je napisal jako zanimivo delo o socializmu.1 Z neko ženialnostjo tako preprosto jasno razpravlja o najtežjih problemih socializma, da človeka s svojo teorijo kar začara. Dr. Oppenheimer imenuje Marxa svojega »mojstra«. Z Marxom, kakor sam pravi, se ujema najprej glede cilja teorije, namreč, da bo socializem izrasel po notranjem razvoju iz današnje kapitalistične družbe same, le misli, da mnogo prej, ko domnevajo marxisti, in pa v posebni Oppenheimerjevi obliki. Ujema se Oppenheimer z Marxom tudi v filozofičnem naziranju, to je, v teoriji historičnega materializma, po kateri ideologija (sociološke teorije, prave, nravne ideje) niso vzrok, ampak le posledica in refleks gospodarskega razvoja. Skupna z Marxom mu je tudi metoda, logično izvajanje iz skupnih načel, kjer služijo historični in statistični podatki le bolj 1 Dr. med. et phil. Franz Oppenheimer, Privatdozent der Staatswissenschaften on der Universität Berlin, Die soziale Frage und der Sozialismus, Eine kritische Auseinandersetzung mit der marxistischen Theorie. Jena 1912. za ilustracijo. Strinja se z Marxom tudi v analizi kapitalistične družbe: Današnja kapitalistična družba je nekaka »izžemalnica nadvrednosti« (Mehrwertpresse); ni ji namen, da bi skrbela za človeške potrebe, marveč le da bi dobivala in kopičila več in več; odtod divja konkurenca, odtod krize, odtod plutokratična korupcija trustov, odtod malone vsa politika. Marksistično pojmuje tudi kapital kot neko historično-socialno kategorijo (100—104). Loči se pa Oppenheimer od Marxa zlasti v dvojem: prvič v pojmovanju vrednosti in nad-vrednosti, (Marxovo izvajanje, pravi, da je napačno); drugič v pojmovanju zakona akumulacije, t. j. v razlagi, kako se vedno dopolnjuje (reproducira) »reservna armada prostih delavcev« (104—5). V tej drugi točki, pravi Oppenheimer, da tiči »ključ vse Marxove strategike«, nauk o vrednosti da je le podrejenega pomena. Nauk o »akumulaciji« je trdnjava marksistične sistematike. Tu treba zastaviti, da kdo hoče premagati marksizem (130—1). In Oppenheimer misli, da ga je premagal. 2e v uvodu knjige je postavil teze: Marxov nauk o vrednosti je oprt le na nepopolno indukcijo in razloži le nekatera dejstva; nauk o nadvrednosti pa je sofizem (quaternio terminorum). Tudi Marxov dokaz za zakon o akumulaciji je sofizem (V.—VI.). Oppenheimer javno poživlja izdajatelja »Neue Zeit«, glavnega predstavnika današnjega marksizma, Karla Kautskg, naj mu te trditve in dokaze zanje pošteno znanstveno ovrže (IV.). Bolj zanimiva ko kritika Marxove teorije je pa socialistična teorija, ki jo je pozitivno zasnoval Oppenheimer, saj tiče v tej tudi načela za kritiko one. Zato kratko razvijmo to teorijo. Vzrok vse socialne bede, to so vedno izpovedali socialisti, pravi Oppenheimer, je »monopol«. Največja Marxova hiba je bila, da ni izrabil te misli, ki jo je tudi sam priznaval (4). Kjer ni monopola, tam vladata pamet in pravičnost: vsled svobodne konkurence se res menja vrednost za vrednost, enako za enako; nihče ni oškodovan; vsak delavec dobi enaček svojega dela; vse blago ima svojo naravno, pravično ceno. Äko izdela stolar 300 stolov na leto, kolar pa ob enakem dnevnem delu in enakih letnih stroških za les in drugo 50 vozičkov, je jasno, da je pravična cena enega vozička šestkratna cena enega stola. Ce ima stolar 1500 K letnih stroškov za les in drugo, kar bi bilo za stol povprečno 5 K in če računamo 300 delovnih dni ter naj zasluži vsak dan po 5 K, bo veljal en stol 10 K. ,Ob istih povprečnih stroških za les in drugo ter ob istem dnevnem zaslužku za enako delo bo torej pravična cena za en voziček 60 K. A kako se bodo uravnavale te pravične cene? Ali ni mogoče, da bi n. pr. kolar samovoljno dvignil cene? Kjer ni monopola, ne. Monopol je namreč tista gospodarska prednost, ki ne daje konkurenci svobode. (6.) A kjer je konkurenca svobodna, tam se cene naravno zravnavajo. Ce bo n. pr. kolarsko delo več neslo, bo ta ali oni pustil mizarstvo ter se lotil kolarstva, ponudba stolov bo padla, ponudba vozičkov narasla, zato bodo padle cene vozičkov, a dvignile se cene stolov, naravna enačba 1 : 6 se bo spet obnovila. Kdaj je torej mogoča »nadvrednost«, to je, neenačba, da eden več dobi, kakor mu gre, drugi pa manj ? Če vlada monopol. N. pr. kako posebno dobro vino raste le na enem kraju, tako da ni mogoča konkurenca. Ker se mnogo povprašuje po njem, se cene temu vinu v razmerju z drugimi vini dvignejo, in vinščak potegne za vino več, kakor je vino res vredno. To je naravni monopol. Ali: več trgovcev se združi, pokupi vse žito ter tako onemogoči konkurenco. Ko se začne povpraševanje po žitu, dajo samo en del zaloge na trg, zato cene žitu poskočijo. Monopol ringov, kartelov, trustov itd. Ali: država da samo enemu pravico izdelavati ali prodajati kako blago. Ta torej brez konkurence lehko blago podraži. Monopol patentov. Ali: le nekateri (en sloj) imajo po socialni uredbi lastninsko pravo zemljišča ali orodja ter tako lehko določujejo cene, to je, zahtevajo poleg naravne cene še nekaj zase za rabo zemlje ali orodja kot zemljiško rento in obresti. To je: slojni monopol (Klassenmonopol). Monopolno razmerje je torej vzrok vse nadvrednosti, vsega izkoriščanja v moderni družbi (10). Nasproti naravnim monopolom ni mogoče nič odločilnega ukreniti, mogoče je zlo le ublažiti. A odtod tudi ni moderno socialno zlö. To je marveč od pravnih monopolov. Da pa se ti odpravijo, je treba le odpraviti pravno uredbo, iz katere dobivajo moč. Vse zlo izvira iz slojnega monopola in podlaga vsemu slojnemu monopolu je zemljiški monopol. To je osnovna teza Oppenheimer-jeve teorije (VII, 13). Doslej se je navadno mislilo, da je zemljiški monopol naravni monopol, češ da sploh ni zemljišča za vse in je torej naravno, da ga eni imajo, a drugi ne. Oppenheimer pravi: to ni resnično; zemlje bi bilo dosti za vse, ako ne bi bilo veleposestev. Za nemško državo to dokazuje na podlagi statistike. Na Nemškem je 32 milijonov ha poljedelske zemlje in 17 milijonov kmečkih ljudi. Ko bi se veleposestva razdelila, bi vseh teh 17 milijonov lehko imelo dosti zemljišča, da bi živeli kot samostojne srednjeimovite kmečke družine in še bi ostalo skoraj polovico vsega zemljišča, ki bi za dolgo časa še zadoščalo za kmečki naraščaj. A kako je sedaj? Namesto 32 milijonov samostojnih družin jih redi nemško zemljišče le 17 milijonov in še od teh komaj 7 V2 milijonov zadostno. Vsaj 10 milijonov od teh 17 milijonov pa je proletarcev, ki sploh nimajo zemlje ali pa je imajo premalo. Zemljiški monopol ni torej naravni, ampak le pravni monopol, monopol, vkoreninjen v pravu, da sme kdo imeti več zemlje kakor je pa more sam s svojo družino obdelavah. Ni potemtakem zemljiška last kot taka kriva socialne bede, kakor mislijo agrarni socialisti, takozvani »Bodenreformer«, ampak le veleposestvo. Ta zemljiški monopol je vir zemljiške rente, prvega glavnega dela družabne nadvrednosti. Drugi glavni del je profit od kapitala, a ta je le drugotna posledica zemljiške rente. (35.) Pojasnimo to drugo veliko tezo Oppenheimerjevo! Odkod je to, da mrtev denar in mrtvi stroji rode denar? Pusti kepo zlata leto in dan v blagajni, niti drobca ti ne bo rodila! Postavi statve v sobo, niti beliča ti ne bodo same donesle. Dobiček je mogoč le tako, da je med ljudmi neko tako družabno razmerje, vsled katerega eni dobivajo del zaslužka drugih. Najameš delavca za statve. Daš mu preje, da ti tke. Kar natke, prodaš. Diferenca med ceno preje in ceno platna je kosmati dohodek. Od tega dohodka si poravnaj najprej stroške za obrabo stroja. Čigavo pa je drugo? Samoposebi bi bilo tistega, ki je delal. Kdor je tkal, ta je natkal; kdor je delal, ta je pridobil. Ako ti daš tkalcu - delavcu le neki del (plačo), drugo pa zase ohraniš, imaš dohodek, ki si ga pridobil brez svojega dela, dobiček. A zakaj ti odstopi delavec ta dobiček, ki je del njegovega pridelka, sad njegovega dela? Ker sta sklenila tako pogodbo, namreč da bo zate delal, a ti mu boš dajal neko plačo, da se bo mogel preživih. A zakaj je sklenil tako pogodbo? Zato ker sam nima statev in ne more tkati. Torej neka sila ga je prignala k temu. Odkod ta sila? Iz socialnih razmer. Socialne razmere so take, da imajo eni zemljo ali orodje, drugi pa ne enega, ne drugega in tako so prisiljeni delati za one in jim puščati del svojega zaslužka, in vsled konkurence tem večji del, čim več jih je. Zlo je torej od tam, od koder je naval delavcev. Statistika pa priča, da je ta naval z dežele, in sicer največji iz krajev, kjer prevladujejo veleposestva. Zato je veleposestvo v posebnih razmerah zadnji vzrok socialnega zla, ki ga imenujemo kapitalizem. V posebnih razmerah: Opomniti je, da do 14. stoletja ni bilo prave veleposestne lastnine (Großgrundeigentum), ampak le vele-posestno gospostvo (Großgrundherrschaft). Tu so kmetje dajali graščakom le majhen, določen del pridelkov, vse drugo je bilo njihovo. Zato tu ni bilo socialne bede, nasprotno, kmetje so bogateli; zato tudi ni nihče silil z doma. »To je bila doba tako mogočno naraščajočega bogastva in kulturnega napredka, da se more ž njo, kakor pravi Gustav Schmoller, komaj 19. stoletje primerjati« (67). V 14. stoletju so pa nemški vitezi z mečem podvrgli Slovane ter so jih začeli izkoriščati: puščali so jim le toliko, da so sploh še mogli živeti. Tu je bil početek veleposestne lastnine. Zgled teh vitezov so posnemali tudi drugi, in povsod je začel naraščati socialni pritisk. Ker pa je bila drugod še osebna svoboda, so kmečki ljudje kupoma drli v mesta. Začela se je prva doba kapitalizma. Vsled obilja delavnih moči so v mestih delavske plače padale, a dotok z dežele se le ni ustavil, dokler so bile še malo višje, ko pa na deželi. Meščani so delali bogate dobičke. To je bila doba Fuggerjev.Welserjev in Römerjev. Ker je tako graščakom vedno bolj primanjkovalo delavcev, so uvedli novo pravno naredbo, »privezali so kmete na grudo«. S tem hipom je prenehal dotok v mesta in »mladi kapitalizem je bil udušen«. A na kmetih je bil pritisk vedno hujši, kmečki upori so se ponesrečili in kmečko usodo le še poslabšali. To je trajalo do velike revolucije, ki je izvojevala kmetu svobodo. A s to svobodno dobo se je spet začela nova doba kapitalizma, doba modernega kapitalizma. Vsa beda, ki se je tekom stoletij nakopičila na deželi, se je razlila v mesta. Začela se je gladna konkurenca z meščanskimi delavci, stotisoče meščanov je padlo v bedo, doli k bedi kmečkih ljudi, a za te je bila mestna beda manjša ko pa beda doma na kmetih. Tako je višji sloj padal, a nižji sloj se je dvigal,, dokler se ni po konkurenci diferenca zravnala. Vzrok socialne bede je torej veleposestvo, a vzrok splošne socialne bede in kapitalizma le pod pogojem, da je delavec svoboden. Tako je »kapitalizem bastard nenaravne zveze dveh sovražnih si moči: fevdalne institucije veleposestev in svobode« (73). Pojasnimo še nekoliko, kako je dosledno dobiček od kapitala (Kapitalprofit) odvisen od zemljiške rente, tako da se le lehko imenuje »funkcija zemljiške rente« (55). Od česa je odvisen dobiček? Ker je dobiček del delavčevega zaslužka, je dobiček tem večji, čim manjši del resničnega zaslužka podjetnik delavcu izplača, to se pravi, čim manjše so delavske plače. Delavske plače pa določuje konkurenca med delavci. Čim več delavcev stoji na trgu, za tem manjše plače jih lehko podjetniki dobe. A odkod delavske mase? Od tam, kjer je zaslužek še manjši. A kje je to? Na deželi, predvsem v krajih, kjer so latifundije. Ker je tudi tu še razlika, se dandanes, v dobi svetovnega prometa, mase prelivajo od krajev, kjer je največji socialni pritisk, v kraje, kjer so razmere ugodnejše in od tu v še boljše razmere, v mesta. Dotok se ustavi šele takrat, ko plače po mestih ne presegajo več dosti plač, ki jih dobivajo dninarji po najslabših krajih, če vračunamo k plačam še potne stroške za selitev iz kraja v kraj. Tako se določajo n. pr. na Nemškem plače industrijskih delavcev po dohodkih, ki jih imajo rusinski in ruski kmečki proletarci. Zakaj le tedaj se ustavi dotok teh proletarcev v Nemčijo, kjer s svojo konkurenco doli pritiskajo plače, če plače na Nemškem ne presegajo več domačih plač s potnimi stroški. Ker je torej zemljiška renta tem višja, čim več je mogoče odtrgati kmečkim delavcem pri plači, to se pravi, čim manjše so delavske plače po kmetih, a se po teh plačah spet ravnajo delavske plače proletarcev v veliki industriji, je potemtakem, čim višja je zemljiška renta, tem višji tudi takozvani dobiček od kapitala (55). Kje je torej pomoč zoper kapitalizem? Če je kapitalizem posledica zveze institucije veleposestev in svobode, je treba odpraviti to ali ono. A svoboda je najlepša pridobitev človeštva, torej je pomoč le ta, da se iztrebi stari ostanek nekdanjega fevdalizma, veleposestvo. To naj se ali razlasti, ali kar je bolje, pravi Oppenheimer, odkupi. Če se le polovica veleposestva razdeli med kmečke proletarce, bo drugo veleposestvo primorano parcelirati, ker brez delavcev ne bo zemljiške rente. Odhod z dežele v mesta se bo ustavil, konkurenca med delavci se bo zmanjšala, plače delavcev se bodo začele dvigati in svobodna konkurenca bo zravnala cene blaga in plače delavcev tako, da bodo dobivali podjetniki le pravični dohodek za svoje delo in skrb, delavci pravično plačo, in kupci za pravično ceno blago. To je v bistvu Oppenheimerjeva teorija. Po tej teoriji ni treba kolektivizma, ki bi po Oppenheimerjevi sodbi vprašanja ne rešil, treba je le takozvane »notranje kolonizacije« (t. j. delitve veleposestev med kmečke delavce) in zares svobodne konkurence. Ker je svobodna konkurenca geslo liberalizma, je nazval Oppenheimer svoj socializem »liberalni socializem«. — Dejali smo, da ima ta teorija vsled svoje jasne preprostosti nekaj očarljivega. Človek se ji prvi hip nehote vda. Treba je pozorne refleksije, da se prav presodi nje resnična vrednost. Najprej je torej gotovo, da teorija ni brez jedra resnice. »Latifundia perdidere Italiam — veleposestva so pogubila Italijo«, je klical že stari Plinij. Treba je višjim slojem velike nravne resnobe, da veleposestva niso družbi v pogubo. Institucija sama po sebi pa ni mogla biti tako slaba, če Oppenheimer priznava, da je bila združena v srednjem veku z največjim razcvetom socialne blaginje. Seveda takrat še ni zavladal poganski pojem o lasti in delu. Z lastnino so bile združene socialne dolžnosti in utrgavati delavcu zaslužek, to je veljalo za vnebovpijoč greh. Ni bil torej fevdalizem kot tak kriv socialne bede. Šele koncem 15. in v 16. stoletju, ko se je pod vplivom humanizma začel spet širiti poganski duh, je kmet postajal proletarec. Marx nam to v Kapitalu (1. 6, 682—99) drastično slika. Na Angleškem je tedaj začela cvesti manufaktura. Ko so veleposestniki videli, kako se volna dobro prodaja, so pognali kmeta s posestev in izpremenili polja v pašnike. Kmetje so se seveda kopičili v mesta in množili proletarce. Še huje pa je delala reformacija. »Z njo,« pravi Marx, »je šla vštric velikanska tatvina cerkvenega imetja.« Cerkveno imetje so razmetali, kmete pa, ki so živeli na cerkvenem svetu, so vrgli med proletarce (o. c. 686). »Rop cerkvenega imetja, sleparsko razdejanje državnih domen, kraja občinskega imetja, z brezobzirnim terorizmom samolastno izvedena izprememba fevdalne lasti v moderno zasebno lastnino, to so bile idilične metode prvotne akumulacije. Te so osvojile polje za kapitalistično agrikulturo, izročile zemljo kapitalu in poskrbele industriji po mestih za potrebni »prosti proletariat« (o. c. 699). To poganstvo se je z liberalizmom širilo dalje in dalje. Tudi dandanes so še krščanski pojmi o lasti in delu obledeli in liberalizmu se je vdalo vsaj v gospodarstvu izvečine tudi veleposestvo. Zato mora dandanes socialna politika res pospeševati parcelacijo veleposestev. Na Ruskem je započela država po zadnji revoluciji veliko »notranjo kolonizacijo«. V 4—5 letih je sama in s pomočjo kmečke banke razdelila 9-9 milijonov ha zemlje med kmečke proletarce. Ustanovila je samostojne kmetije po 10—20 ha. Ta politika je vrnila Rusiji notranji mir in upanje je, pravi Oppenheimer, da ji bo donesla tudi blagostanje, svobodo in pravo, če le ne bo činovništvo tega dela pokvarilo (93). Toda ali ni Oppenheimerjeva misel še tudi v drugih ozirih enostranska in zato zmotna? Ali se ne selijo ljudje s kmetov tudi tam, kjer ni veleposestev in je dosti zemlje? In kam se selijo? Ali ni bilo v Ameriki milijone in milijone hektarjev svobodne zemlje, a ljudje so se rajši gnetli v industrijska središča, kakor pa da bi se lotevali kot farmarji samostojnega življenja? Zdi se torej, da viri zlu ne teko le iz veleposestva. Sploh je kapitalizem posledica cele vrste činiteljev, gospodarskih, političnih in.nravnih, in je zato nekaj silno kompliciranega, kar se ne da z eno preprosto potezo razrešiti. Osnovna hiba Oppenheimerjeva pa je liberalizem. Oppenheimer misli, da bi svobodna konkurenca sama rešila problem. Da, ko bi bila konkurenca zares svobodna, neovirana ne le od monopolov, ampak tudi od nepoštenja, zvijačnosti in sleparstva! Taka pa nikdar ne bo brez močnega socialnega zakonodavstva. Tudi mi zametamo splošni kolektivizem, ker se dobro zavedamo, kolikega pomena je za socialni napredek osebna iniciativa in pametna konkurenca, skratka, zdrava svoboda, toda prav tako odločno smo proti liberalizmu, ki je v teku enega stoletja že zadostno izpričal, kaj je: ustvaril je monopole, ki so še hujši od starih roparskih monopolov nemških vitezov, moderne kartele in truste, ki so uropali ljudstvu že milijone in milijone. Ali ne bi ustvarjal takih monopolov tudi še potem, ko bi prenehalo veleposestvo? Možnosti za monopole ne daje samo gospodarska razlika, marveč tudi osebna premoč, inteligenca, podjetnost, prebrisanost, pretkanost, brezobzirnost. Tu ni drugega izhoda: ali kolektivizem, radikalni socializem socialne demokracije s svojo tiranijo ali pa — krščanski socializem, krščanski solidarizem s postulatom svobode v nravnih mejah modrega socialnega zakonodavstva. Z močno svobodno organizacijo pod krepkim socialnim varstvom si bodo delavski stanovi preje priborili dostojen socialni stalež kakor pa če se sicer odpravi veleposestvo, a pusti liberalizmu svoboda! Vsekako pa je Oppenheimerjevo delo vredno študije. Zlasti bi bilo še treba presoditi njegov nauk o zemljiški renti in dobičku, sploh nauk o vrednosti. V neki opombi (str. 109) pravi Oppenheimer, da so tudi »socialno koristni in pravični monopoli, patenti in podobni monopoli, ki vzpodbujajo iznajdljivost in trajno družbi koristijo«. Ali ne opravlja tako tudi kmet, ki ima hlapce in dekle, s svojo skrbjo za pravo obdelovanje zemlje, neke socialne funkcije, ki bi že sama upravičevala neko rento, tudi ko bi morali zavreči tisto misel, da je renta delež dohodkov, ki gre lastniku vsled naravne plodnosti zemlje? Gotovo važni problemi, ki segajo globoko v bistvo socialnega vprašanja. □ □ □ □ □ Vprašanje »preostalih mandatov« pri proporčnih volitvah. Venceslav Polak. Bistvo proporčnih volitev je, da dobe zastopstvo vse stranke, in sicer sorazmerno s svojo močjo. Ljubljanski občinski volivni red kakor tudi francoski načrt določata, da se oddajajo mandati posa- meznim listam na podlagi volilnega kvocienta (števila), t. j. tistega števila, ki ga dobimo, če skupno vsoto glasov vseh strank delimo s številom vseh mandatov. Volivni kvocient kaže, koliko glasov je treba za en mandat. Posamezne stranke dobe tedaj toliko zastopnikov, kolikor izkazujejo volilnih kvocientov. Do tu se ljubljanski obč. vol. red sklada s francoskim načrtom. Razlikujeta se pa glede vprašanja »preostalih mandatov«, ki po razdelitvi na posamezne liste še niso zasedeni. Novela k § 48. ljubljanskega občinskega volivnega reda z dne 29. maja 1912, dež. zak. štev. 29, določa, da se eventualni preostali sedeži pridele po vrsti onim strankam, ki imajo v dotičnem razredu največ nevpoštevanih glasov, to je drobcev, ki po delitvi z volilnim kvocientom še preostanejo. Vzemimo za primer lanske občinske volitve v Ljubljani. Vseh oddanih glasov v I. volivnem razredu je bilo 1328. Volivni kvocient je 84. Narodno-napredna lista je dobila 611 glasov, Slovenska ljudska stranka 407, nemška stranka 286, socialni demokrati pa 24 glasov. Delimo! 611 : 84 = 7 (preostanek 23) — 407 : 84 = 4 (ostanek 71) —■ 286 : 84 = 3 (ostanek 34). Ker ima I. volivni razred 15 odbornikov, bi se pridelil danes preostali 15. sedež Slovenski ljudski stranki, ki ima najvišji nevpoštevani preostanek. Po določilih francoskega volivnega načrta pa imajo pravico do eventualnih preostalih mandatov one stranke, ki so dosegle »najvišje povprečno število« ali najvišji kvocient. To število dobimo, če vsoto glasov vsake stranke delimo z za eno pomnoženim številom nanjo že odpadlih mandatov. Poglejmo zopet naš slučaj. Ako bi dobila liberalna lista k svojim sedmim še preostali petnajsti sedež, bi jih imela osem. Njeno povprečno število za vsak sedež bi bilo tedaj 611 : 8 = 7 6' 3; Slovenska ljudska stranka ima, če pridelimo preostalega zastopnika njej, povprek 407 : 5 = 8 1 '4, nemška 286 : 4 = 7 1 '5, socialnodemokraška lista pa 24: 1 = 2 4 glasov na en mandat. Ker ima tedaj Slovenska ljudska stranka naj v iš j e povprečno število 81'4, je preostalo mesto njeno. Rezultat je torej v tem slučaju isti, kot če bi vzeli za merilo najvišje število nevpoštevanih glasov, ki ga določa novelirani ljubljanski občinski volivni red. Lahko pa si kalkulaciji na podlagi obeh imenovanih volivnih načinov tudi nasprotujeta. Za pojasnilo sledeča poljubna števila. Vseh oddanih glasov je 1000, in sicer ima stranka A—520 glasov, B—325, C 125, lista D pa 30 glasov. Ker je treba zasesti 10 mandatov, jih dobi tedaj lista A 5, B 3, C 1, D pa nobenega, ker ne doseza niti volivnega kvocienta 100. Preostali sedež bi se po določilih ljubljanskega volivnega reda pridelil najmanjši stranki D, ker ima ta največ nevpoštevanih glasov, dočim ga francoski načrt izroča v tem slučaju listi A, ki ima največje povprečno število. (A 520 : 6 = 86, B 325 : 4 = 81, C 125 : 2 = 62, D 30 : 1 = 30). To zadnje je vsekakor pravičnejše, kajti aritmetična razlika med normalom (volivnim kvocientom) 100 in številom 30 stranke D je gotovo prevelika in gre vsem drugim prednost pred njo. Na prvi pogled je jasno, da ima lista Ä večje pravo do šestih mest, kot D do enega in tako tudi B, C do svojih. Niso seveda vsi slučaji v takem neenakem razmerju, toda mogoči so pa le. Sploh je tehniški značaj »n a j višjega nevpoštevanega števila«, da se jemlje v ozir tudi prav neznatna, še ne uveljavljena količina, če je le slučajno večja kot po-edini drobci drugih neprimerno močnejših vsot. Na drugi strani pa je tendenca »povprečnega števila«, da raste koli-kortoliko z močjo stranke. Z drugimi besedami: najvišje povprečno število je predvsem na korist največjim strankam, ki na ta način gotovo pridobe vsa preostala mesta, če le nimajo premajhnih ostankov ali drobcev. Kateremu teh dveh meril gre torej prednost ? Z matematiškega stališča gotovo zadnjemu, t. j. naj višjemu povprečnemu številu, po katerem pre-neznatne vsote, globoko pod normalom, nikdar ne morejo priti v poštev. Govore pa zanj tudi javni oziri. Po francoskem zakonskem načrtu je pa še neki drug faktor merodajen za pridelitev še neoddanih mandatov, namreč v o livni kompromis, ki ga lahko sklenejo stranke vsvrho medsebojne razdelitve preostalih sedežev. Stranke so upravičene, da se zedinijo glede tega. Pravni naslov za tako dobljene mandate tvorita potem sporazum združenih list in pa večja številčna moč, ne pa samo slučajni računski efekt med needinimi interesenti. Nevpoštevani drobci sporazumljenih faktorjev se v tem slučaju seštejejo in dajo podlago za merilo. Kolikor volivnih kvocientov izkazujejo vsi drobci skupaj, toliko preostalih mest dobe kompromisne liste, in sicer med njimi zapored tiste, ki imajo najvišje povprečno število. Tako francoski načrt, v katerem je še določba, da pripadejo listi oziroma kompromisnim listam, ki imajo absolutno večino glasov, sploh vsi preostali sedeži. Izvzemši to zadnjo točko, ki pomeni nekako koncesijo absolutni večini, je ideja volivnega kompromisa za liste gotovo vredna, da jo vpoštevamo. Za zgled sledeče: Za 15 mandatov je skupno oddanih 1500 glasov: lista A 650, B 510, C 185, D 155 glasov. Ker je normal (volivno število ali kvocient) 100, ima A 6, B 5, C 1, D 1 mesto. Po ljubljanskem občinskem volivnem redu dobi prvi preostali sedež stranka C, drugega pa D, ker imata največja nevpoštevana preostanka. Francoskivolivni načrt izroča v tem slučaju, če ni med strankami kompromisa za preostale mandate, prvega ostalega takisto listi C, drugega pa A z ozirom na na j višji povprečni števili teh dveh. (C 185:2 = 92'5, A 650:7 = 92 2, dočim B 510 : 6 = 85 in D 155 : 2 = 77'5.) Ako je pa sklenjen kompromis, recimo med strankami A, Bin D, tedaj je vsota njihovih nevpoštevanih drobcev 50 -j- 10 55 = 155, v čemer je vsebovan volivni kvocient enkrat. Prvi preostali sedež se prideli torej listi A. Kaj pa z drugim ? Ce nočemo vseh pre- ostalih mest kar eo ipso prepustiti nadpolovični večini, kakor francoski načrt, moramo dosledno zopet privzeti merilo najvišjega povpreč-nika. Združene stranke so dosegle skupno 1315 glasov in dobile že 13 mest. Z novim, štirinajstim, bi imele povprek 1315 :14 = 93‘9 glasov na vsak mandat, dočim je liste C povprečnik 9 2‘5. Prednost imajo torej kompromisne stranke, in sicer med njimi B. V slučaju, da se sporazumeta samo listi Ä in D, pripade sicer prvi preostali sedež stranki A, drugega pa ne dobi D, ampak C, ker ima višji povprečnik, kot združeni listi. Povzamem. Ne samo, da je najvišje povprečno število solidnejši ključ za razdelitev »preostalih mandatov« kot pa najvišji nevpoštevani preostanek, tudi v olivni kompromis za te spada dosledno v vsak volivni sistem, kajti svobodna volja volivcev je tudi za razdelitev preostalih sedežev v prvi vrsti merodajna. Le če te ni, pride dopolnilno v poštev tozadevni zakon. Navedeni primeri pa tudi kažejo, da sta tidve določbi francoskega volilnega načrta dobro sredstvo, da se kolikor-toliko omeji vpliv onih »razdirajočih strank, ki bi sicer kot manjšine kmalu razpadle«, pa jim proporčni sistem »ohranja moč in življenje«. Zapiski. — V »Napredni Misli« (str. 111—119) razpravlja dr. Rostohar o jugoslovanskem edinstvu. Njemu se zdi ta ideal fantom, češ da je prvič teoretično neutemeljen, ker se ne da dokazati, da bi bili Slovenci in Hrvatje krvno sorodni; drugič da je iluzija, ker bi se mogla taka narodna asimilacija izvršiti le pod vplivom kulture enega naroda na drugega in pa pod vplivom politične moči državnega aparata; in tretjič, da je nevzprejemljiv, ker bi morali Slovenci žrtvovati svojo narodno individualnost. Nam se ti argumenti ne zde kaj trdni. Prvi je sploh brez pomena. »Narodi,« pravi dr. Rostohar sam, »so ali produkt socialne diferenciacije ali pa so produkt socialne asimilacije.« Ce torej Slovenci in Hrvatje še niso en narod, zakaj ne bi mogli postati en narod? Politična formacija, ki bi na to vplivala — in s tem odgovorimo na drugi argument — ni nemogoča, asimilacija pa ni da bi morala biti enostranska, temveč je lehko vzajemna. Izmed kulturnih dobrin bi morali žrtvovati Slovenci pač le jezik, pa »individualnost.« Narodna »individualnost« pa je le tedaj nekaj pomembnega, ako je narod sam zase dosti močan, da se lehko kulturno vsestransko razvija. A tak naš narod ni; mi sami nimamo nobene bodočnosti; govoriti n. pr. o slovenskem znanstvu, je res fantom; koliko izvodov slovenske znanstvene knjige pa se pri nas proda? Hrvatski jezik je lep in bogat in z našim soroden kakor narečje z narečjem. Ako torej edinstvo jamči, da bi narod lehko krepko razvijal vse sile krščanske kulture, nima ideal edinstva pač nič »absurdnega«. Žrtvovali bi le svojo neznatno individualnost, da bi živeli življenje mogočnejšega naroda in našli v njem le povišano svojo individualnost. Sedaj pravimo: mi smo Slovenci, sinovi malega slovenskega naroda; potem bi rekli: mi smo sinovi velikega slovanskega naroda (naj si ima že to ali ono ime)!--------- Knjige Družbe sv. Mohorja za 1.1912. Ljudstvu, kar je najboljšega! To bodi pravec Mohorjevi družbi, to tudi pravec, po katerem jo presojajmo, in ni se bati, da bi bila sodba preveč »enostranska«. Letošnje knjige so nas splošno prav zadovoljile. Zgodbe sv. pisma so z letošnjim zvezkom dovršene. V tem zvezku tolmači dr. Krek z znano veščino Pavlovi pismi Timoteju, takozvana katoliška pisma drugih apostolov, pa Apokalipso. Z zanimanjem bo bralo ljudstvo zlasti lepo razlago Skrivnega Razodetja. Na koncu zvezka so kazala za ves novi zakon. Tako je torej to monumentalno delo srečno dokončano. Z velikim veseljem bo sprejelo ljudstvo tudi 2. zvezek Zgodovine slovenskega naroda, ki v njem obdeluje naš zgodovinar kanonik dr. Josip Gruden pozni srednji vek. Ker je bila v tej dobi slovenska zemlja razcepljena, zato nam predstavlja pisatelj posamezne slike, ki nam skupaj podajajo zgodbe slovenskega ljudstva. Slika za sliko se vrsti: s sočutjem bo čital narod zlasti o tragični usodi češkega kralja Otakarja, z zanimanjem o početkih habsburške oblasti, o goriških grofih, z žalostjo o črni smrti in potresih, z napetostjo o celjskih grofih, o Pegamu, o kralju Matjažu .. . Hvaležno bo ljudstvo za Podobe iz misijonskih dežel II. zvezek. Zanimala bodo zlasti poročila z Balkana. Koledar ima nekaj dobrih poučnih stvari, o alkoholizmu, o poroti in porotnikih, ter par življenjepisov. Leposlovne reči se splošno prav lepo bero in tudi v nravno-vzgojnem oziru jim ni kaj reči. Ne vemo le, če bo v sicer lepi knjigi »Slovenske balade in romance« vse za ljudstvo. Najmanj pa je ustregla Družba s podrobnim seznamom vseh drugih pesmi navedenih pesnikov. V uvodu pravita izdajatelja, da sta sestavila ta seznam tudi zato, ker »utegne marsikomu baš ta zbirka zbuditi zanimanje še za druge poezije dotičnih pesnikov in tedaj mu bo ta pregled dobro došel«. Prav zato pa ta seznam brez vsake opomnje ne bo zares dobro došel! Družba tako indirektno reklamo dela za »Junake« Aškerčeve, za »Erotiko« Ivana Cankarja, za Jenkove pesmi v Fischerjevi izdaji! Ljudska izobrazba. □ Urednik: dr/IfvlJčeničnik. □ □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□ »Času« doposlana dela: Knjige Družbe sv. Mohorja za I. 1912: Zgodbe sv. pisma, 18. zvezek. v' Koledar za 1. 1913. Slovenske balade in romance. Podobe iz misijonskih dežel, 2. zvezek. Slovenske Večernice, 66. zvezek. Zgodovina slovenskega naroda, 2. zvezek. Razne povesti. Evangeljska zakladnica. J. M. Trunk, Amerika in Amerikanci, 4. in 5. zvezek. B. Skalicky, Pridelovanje in razpečavanje namiznega grozdja ter vzgoja trt na špalirju. 41 podob. (Kmetijska knjižnica, XII. zve-zek, Ljubljana 1912, cena 50 vin.) Zbirka slovenskih narodnih pesmi. Besede zapisal dr. J. Debevec. Harmoniziral in uredil Marko Bajuk. 4. zvezek. Ljubljana 1912. Vladimir Knaflič, Vseučilišče v Trst! Spomenica slovenski javnosti. Gorica 1912. A. M. Liguori — dr. M. Boič, Pohodi Isusu Kristusu. Izdao Zbor duh. mladeži zagrebačke. 1912. (Cena K — 70 do K 2—.) □□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□□n 11i TI ■TT■ «T’ •*-* ^ 'C ,.-» » w. _• —-rf- _ . • . ■ ■ • ££djp?r *<^■-^ -v»•• SsSi ~-^ --5,®Sr jt-r-lJ '-'v — ->V£ - «S--T •> «.•< < » V -V*, ,-" ■- • ••’»'• V.xi'- . . • . * • ,: r;-v-’:._v • v~£Šk- ^’ V. -■'. V > .. f r'“~y? *^L •?«-' .- t • r- .«. i. \« g» i£fe^B!K*&»eSp:<_ >ÄI6@@0ite&e$wfe*äfi«Befehedä&-«SSFP