188
Prošnja  do Ljubljanske mestne gosposke zavoljo konjskiga somnja.
Na sv. Elizabete dan je bilo na konjskim somnji v kravji dolini spet vse polno konj, ktere so na prodaj pripeljali, de bi jih ne bilo treba čez zimo rediti. De se na somnji malo dobrih in lepih konj vidi, je že stara reč, ker se ve, de se dober konj lahko v stali proda, de ^a tedej ni treba na somenj peljati. Tolikanj bolj imajo pa zato na konjskim somnji mešetarji opraviti, de kupce vkup derže. Konjski mešetar se pervič do sitig-a napije, de si spito gerlo namaže, jiotem pa vpije, in okoli konja z kupeam razsaja, de morata kupec in pro-dajavec oglušiti. Zraven tega šverka konje z bičem od spred in od zad, de še stara gura skakati in z ritjo biti začne; na enkrat jo pa še začne jahati po tesnim somnji, de vse vprek leti, de blato, ktero se tukej komej gazi, čez in čez škrofi in de je čudo, de se večkrat še veči nesreče ne zgode.
Torej smo že večkrat in od več strani vošila slišali, ktere tukej očitno pove'mo, de naj bi se, če je moč, konjski somenj na kak bolj prostoren in menj blatnen kraj prestavil. Vsa druga je s somnjem goveje živine: za to se ne potrebuje toliko prostora, ker je ni treba za poskušnjo okoli jahati, pri konjih pa to mora biti. Pa tudi za to je potreba prostorniga somnjiša, česar nas žalostna prigodba uči, ki se je na sv. Martina dan na nekim somnji pripetila, ko je nek kupec sicer pohlevniga bika za mošnjo ošlatoval, se je naglo z rogrni obernil in blizo stoječiga človeka prebodel!
Prosimo tedej za vse dobro skerbno mestno gosposko, če je moč, konjski somenj kam drugam prestaviti, kjer ne bo dvojne nevarnosti: ali v blatu v toniti, ali pa od živine udarjen biti.
Sicer pa še povemo, de so bili ta somenj konji po ceni na prodaj, goveja živina pa je draga bila.