AÑO XXXIV (28) štev. (¡Nlo'.) 45 ESLOVENIA LIBRE BUENOS AIRES 6. novembra 1975 ZAMOTANOST JUGOSLOVANSKE ZUNANJE POLITIKE Exhortación do. Sakharov En un documento emitido en Moscú el l11 de octubre, el físico soviético An-drei Sakharov, recientemente nombrado premio Nobel de la Paz, exhorta, a propósito de su libro “Del país y del mundo”, a sus lectores de Occidente “la atención permanente de la vida de los países socialistas, un interés vivo en defensa de los derechos del hombre.” “Particularmente”, dice Sakharov, “de la opinión pública mundial espero que apoye la idea de la amnistía política en nuestro país. Ahora, en la época de la distención, luego de la Conferencia de Helsinki, es mucho más real tratar el tema.” “Las decisiones de la citada conferencia contienen importantes obligaciones respecto de la libertad de convicciones, libertad en el intercambio de información y otros derechos del hombre. A todos los países del mundo, incluida la URSS, tiene que interesarles del modo más vital el cumplimiento de tales obligaciones, pues de ellas depende en gran parte la confianza internacional y el destino de todo el proceso de distención.” Seguidamente Sakharov denuncia que “hasta la fecha, pasados dos meses de la Conferencia, sus resultados no se han hecho sentir de modo alguno en la política de la dirección de nuestro país, particularmente en lo que concierne a los derechos humanos...” V tras pedir ayuda para muchos centenares de intelectuales perseguidos en este momento en la Unión Soviética, dice: “Todos los hombres de Occidente deben apoyar la unidad y la fuerza de Occidente frente a la amenaza del totalitarismo ...” Še o novi jngoslovansko-italijanskl meji VATIKAN OPAŽA TEŽAVE ZARADI ZADRŽANJA SLOVENSKE KP Novi verski zakon v Sloveniji V ljubljanskem Delu smo brali: „O-snutek zakona o pravnem položaju verskih skupnosti je te dni, potem ko je bil pripravljen v ustreznih organih skupščine, v koordinacijskem odboru pri RK (Republiški komite) SZDL in v slovenskem duhovniškem društvu, izročen v javno razpravo.“ (Delo, 8. oktobra 1975) Ker je novi zakon dan v javno razpravo, se drznemo tudi mi povedati nekaj misli o tem zakonu, ker se tudi mi čutimo del slovenskega naroda in slovenske Cerkve. Kaj določa novi zakon Osnutek novega zakona o verskih skupnostih za Slovenijo sprejema sko-ro v celoti dosedanji zakon o istem predmetu, ki je veljal za celo Jugoslavijo. Poleg tega ima novi zakon še dva člena, ki sta njemu lastna. Predvsem je tu člen 5, ki pravi: „Prepovedano je v okviru verskih skupnosti ali njihovih organov organizirati in opravljati dejavnosti splošnega ali posebnega družbenega pomena in ustanov-ljati organizme za tako dejavnost.“ V enem nadaljnjih členov je določeno, da se prekrški zoper določila v verskem zakonu kaznujejo z zaporno kaznijo do treh mesecev, dočim so se po starem zakonu kaznovali z globo. Razlaga novega zakona Tone Poljšak, podpredsednik komisije SRS za vprašanja verskih skupnosti v Sloveniji takole razlaga člen 5: „Z določitvijo, da verska skupnost ne more opravljati dejavnosti, ki je splošnega ali posebnega družbenega pomena, je z generalno klavzulo postavljena meja tako imenovanemu prodoru verske skupnosti na razna področja družbenega dogajanja in vpliva, ki se mu del cerkva in cerkvenih krogov pri nas še ni ali pa ni povsem odrekel. Naša zakonodaja namreč predvideva in uveljavlja za vse pomembneiše družbene dejavnosti, kot so npr. organizacije osnovnega, srednjega in visokega šolstva ter izobraževanja na delovnem mestu, kulturne dejavnosti, zdravstvenega in socialnega varstva, otroškega varstva, športne in rekreacijske dejavnosti, komunalnih uslug in določenih gospodarskih ter drugih dejavnosti, da jih z zakonom opredeli kot dejavnosti, ki so splošnega ali posebnega družbenega pomena. Vse dejavnosti, ki jih posebna zakonodaja opredeljuje kot dejavnosti splošnega ali posebnega družbenega pomena, so torej področja, kjer verske skupnosti ne morejo organizrano delovati. V zvezi s tem bi veljalo še posebej omeniti karitativno ali dobrodelno dejavnost, ki je eminentna za večino: verskih skupnosti. Tudi za to dejavnost velja, da verske skupnosti zanjo ne morejo ustanavljati posebnih organizmov, služb in podobno. Nihče pa ne bo preprečeval dobrodelnega delovanja vernikov, ki se lahko pokaže predvsem v vseh javnih akcijah solidarnosti, pa tudi v neposrednem intimnem odnosu do tistih, ki so pomoči potrebni. Dosedaj nas je motilo in tudi v bodoče družba ne bo dopustila takšnih oblik karitativne dejavnosti verskih skupnosti, ki je z javnim nastopanjem po svojih oblikah in enostranski usmerjenosti izgubljala svoj temeljni namen in že mejila na politično propagando.“ (Nedeljski dnevnik, 28. septembra 1975.) Rudi Čačinovič, predsednik verske komisije, je pa izjavil: „Smo in bomo proti javnemu nastopanju verskih skupnosti v organizirani karitativni dejavnosti, ki je enostranska in meji na politično propagando.“ (Delo, 9. oktobra 1975.) 'Naše opombe k novemu zakcnu Iz besedila zakona in iz razlage obeh veljakov verske komisije je dovolj razvidno, kaj je namen 5. člena v novem zakonu o verskih skupnostih. Delovanje Cerkve hoče še bolj kot do sedaj omejiti na strogo versko področje ter preprečiti kakršno koli pojavo Cerkve in vernikov izven svetišč. Toda pojdimo po vrsti. Biedič v Pekingu Kdor vsaj površno zasleduje današnje dogajanje v svetu, lahko spozna, da je eden najbolj kočljivih problemov za razvoj mednarodne politike napetost med Pekingom in Moskvo. To je velika neznanka, ki vpliva na poteze posameznih držav, tako na zahodu kakor na vzhodu. Titova Jugoslavija, ki ima prvenstvo v svoji cig-cag zunanji politiki, prihaja v slepo ulico in se vsaj na zunaj otresa vtisa, da se je opredelila v tem velikem sporu. Ko lebdi v zraku težnja Moskve po čimvečjem vplivu na Jugoslavijo, skuša Tito to vsaj delno paralizirati s pogledi proti Pekingu. Zato je jugoslovanski ministrski predsednik Bijedič šel v začetku oktobra na šestdnevni obisk v Peking. Tito je hotel s tem tudi pokazati, da je Jugoslavija v odnosu do Sovjetske zveze samostojna. Peking ga je pri tem podprl, ko so kitajska uradna glasila poudarjala, da je Bijedičev obisk dokaz, da se „Jugoslavija upira imperialističnim in hege-monističnim pritiskom“. Ni dvoma, da je bila pri tem mišljena predvsem Sovjetska zveza, Kitajski tisk je tudi slavil „neustrašenost narodov Jugoslavije v pravičnem boju“. Tudi so v Pekingu poudarjali, da Kitajsko in Jugoslavijo „ločijo le gore in reke“. Jugoslovanski partijski tisk pa je bil mnenja, da je z Bijedičevim obiskom v Pekingu končno prišlo „do zboljšanja odnosov med Kitajsko in Jugoslavijo“. V koliko je bila ta poteza Jugoslavije na svetovni šahovnici res utrditev neopredeljenosti Jugoslavije, je vprašanje. Morda imajo prav tisti, ki so 1. Kako je; nastal osnutek novega zakona? Pripravili so ga v raznih zaprtih krogih, tudi v duhovniškem društvu. Kaj so o novem zakonu: rekli duhovniki v tem društvu, ni znano. So zakon sprejeli kot jim je bil predložen? So mu oporekali? So zahtevali, da se popravi? Ne vemo. Eno drži: Slovenska vlada v Ljubljani se ni posvetovala s slovenskimi škofi o novem zakonu in ne z voditelji ostalih verskih skupnosti v Sloveniji. Vsaj javnosti to ni znano. Pač pa je dala osnutek v razpravo duhovniškemu društvu. S tem je slovenska partija znova pokazala neobčutljivost za realnost v katoliški Cerkvi. Jugoslovanska zvezna vlada je ob sklepanju konkordata s katoliško Cerkvijo vedela, da se mora obrniti na Sv. sedež, ljubljanska vlada noče vedeti, da slovensko Cerkev predstavlja in zastopa konferenca slovenskih škofov in ne kako duhovniško društvo. Zato vidimo v načinu, kako je prišlo do osnutka novega zakona o verskih skupnostih, ponižanje slovenske Cerkve in s tem slovenskih vernikov, ki še vedno tvorijo ogromno večino slovenskega naroda. Vlada ni smatrala, da je slovenska Cerkev zmožna dialoga z oblastmi, v Sloveniji. In to v času po drugem vatikanskem koncilu, ki je tako močno uveljavil samostojnost in odgovornost krajevnih Cerkva. Za; sobesednika si je vlada izbrala duhovniško društvo in ne slovensko škofovsko konferenco ali vsaj škofijske duhovniške svete. 2. Novi zakon v členu 5 odreka Cerkvi pravico do ene njenih bistvenih dejavnosti, namreč do javne in organizirane dobrodelnosti. Takšna dejavnost je lastna Cerkvi od apostolskih časov dalje. Poročajo Apostolska dela: „Dvanajsteri so sklicali množico učencev in rekli: Ne bi bilo prav, da bi mi opuščali božjo mizo in oskrbovali mize. Izberite si torej, bratje-, izmed sebe sedem mož, ki so na dobrem glasu, polni Duha in modrosti; nje bomo postavili za to opravilo.“ Izvolili so Štefana in še šest drugih mož, ki jih poznamo kot prve diakone (Apd 6, 3). V zvezi s tem izjavlja zadnji koncil: „Sv. Cerkev si dela ljubezni (karitativnosti) lasti kot svojo dolžnost in prayico, od katere ne more odstopiti“ (Odlok o laiškem apostolatu, 8). Kaj bi se zgodilo po novem zakonu mnenja, da si bo Moskva še bolj prizadevala, da poveča svoj vpliv v Jugoslaviji. Tajni agenti na delu V oktobru je bil v svetovnem tisku večkrat omenjen belgijski državljan Vlado Dapčevič, kot sovjetski agent, ki je obiskal Romunijo, se nastanil v hotelu v Bukarešti, nato pa je sled za njim zginila. Vlado Dapčevič je brat sedanjega podpredsednika beograjskega parlamenta Peka Dapčeviča in je bil do leta 1948 major v jugoslovanski vojski. Jugoslovanska policija pa ga je aretirala, ko je istega leta hotel pobegniti v Romunijo in je bilo pri poskusu bega več jugoslovanskih kominformovcev ustreljenih, med njimi šef generalnega štaba Jovanovič, ki je tudi hotel pobegniti v Romunijo. Dvanajst let pozneje je Vlado Dapčevič preko Albanije pobegnil v Sovjetsko zvezo. Leta 1968 se je pojavil v Belgiji in je zatrjeval, da je nasprotnik Sovjetske zveze. Poročil se je istega leta, z Belgijko, kar mu je omogočilo, da je postal belgijski državljan. To okolnost je izrabil in je "zopet postal delaven v ilegali. Letos poleti je šel v Bukarešto, da bi obiskal starega prijatelja — tudi kominformovca. Prišel je z rednim belgijskem potnim listom in se prijavil v hotelu v Bukarešti pod pravim imenom. Iz hotela pa je sredi avgusta nenadoma zginil in to z drugim potnim listom in pod izmišljenim imenom. Romunska vlada je vse to uradno sporočila belgijski vladi, ker je bil Dapčevič belgijski državljan. Opa- v Ljubljani apostolom in prvim diakonom? Aretirali bi jih in obsodili na zapor do treh mesecev, češ da so se pregrešili zoper zakon o verskih skupnostih, ki prepoveduje Cerkvi „organizirati in opravljati dejavnosti splošnega in posebnega družbenega pomena“. 3. že iz tega je videti, da je novi zakon zanka, ki se vanjo ulovi sleherni duhovnik in katoliški laik. Omenili smo, kako Tone Poljšak tolmači dejavnosti „splošnega in posebnega družbenega pomena“. Vanje vključuje vse, kar ni strogo versko: kulturo, šport, rekreacijo, otroško varstvo in podobno. Zato bo nastalo vprašanje: Kaplan se podi z otroki okrog cerkve in brca z njimi žogo: ali ne krši s tem čl. 5 novega zakona? Katehistinja se po končani veroučni uri ustavi z otroki in z njimi ob spremljanju kitare poje popevke: ali ni to zoper novi zakon? župnik gre z romarji na Brezje; popoldne jih pelje na Bled ali k Bohinjskemu jezeru; tam se nekateri kopajo, dragi veslajo s čolni in župnik z njimi: ali ni to prekršek 5. člena verskega zakona? Kajti vse to bi lahko vzeli kot „dejavnost splošnega ali posebnega diužbenega pomena“, saj ne molijo rožnega venca in niti ne ponavljajo deset božjih zapovedi. Dalje: v Ognjišču je posebna rubrika „Poštni predal dobrote“. V njem otroci objavljajo svoje darove za misijone, za razne bolnike, invalide itd. Ali bo to še dovoljeno? Člen 5 je torej silno dvoumen in utegne postati prava past, ki se bo vanj lahko vsakdo ulovil. Zaključek Kaj torej reči k novemu zakonu? Po našem mnenju bo to velik korak nazaj v čase stalinistične nestrpnosti v Sloveniji. Takšen kot je, ne bo pomagal k pomirjenju in k ureditvi odnosov med državo in verskimi skupnostmi v Sloveniji, temveč bo postal vir neprestanih konfliktov, če je to namen slovenske partije, ga bo z novim zakonom o verskih skupnostih gotovo dosegla. In vendar bi že zaradi mednarodnega ugleda Socialistične republike Slovenije kazalo, da živi v miru s katoliško Cerkvijo in ostalimi verskimi skupnostmi, ne pa da išče z njimi novih sporov. K. H. Po dogovoru med italijansko in jugoslovansko vlado o dokončni ureditvi mejnega spora med obema državama na tržaškem ozemlju, se je začelo ugibanje in svetovanje o tem, kako naj bi bila v bodoče preurejena tudi cerkvena struktura na tem področju. Razna so bila ugibanja in tudi so nekateri časopisi trdili, da je bil pri pogovorih o dokončni meji soudeležen tudi Vatikan. zovalci domnevajo, da je Dapčevič šel v Romunijo kot agent Sovjetske zveze, da bi organiziral akcije proti Titu. Iz Romunije naj bi imel namen potovati v Jugoslavijo. Najbolj verjetna domneva je sedaj ta, da je Dapčevič res v Jugoslaviji. Vprašanje pa je, ali v ječi ali na svobodi, špijonaža in kontrašpio-naža sta zelo komplicirani zadevi. Ce'ausescu ni prišel v Beograd V sredo 15. oktobra je bilo v Beogradu vse pripravljeno za sprejem romunskega predsednika Ceausesca. Diplomatski zbor je bil že par dni prej povabljen na večerjo, ki naj bi bila v čast gostu. Komaj dva dni pred prihodom pa je bila odpovedana večerja in tudi obisk romunskega predsednika. Uradnega pojasnila niso dale ne jugoslovanske ne romunske agencije. Zato je bilo še več ugibanj in sklepanj tujih opazovalcev in dopisnikov, ko so razlagali, zakaj tako nenadna odpoved. Par dni pred napovedanim obiskom je pa bil v Bukarešti Stane Dolanc, tajnik izvršnega predsedstva jugoslovanske komunistične partije. Dolanc naj bi uredil le formalnosti že določenega obiska. Pa ni uspel. Opazovalci so iznašli za pojasnilo odpovedi predvsem dve možnosti. Ena naj bi bila ta, da zaradi starosti in bolezni Tita po spremenjenem jugoslovanskem protokolu on sam ne bi osebno sprejel na letališču Ceausesca. Dolancu naj ne bi uspelo prepričati romunskega predsednika da to ni omalovaževanje njegovega obiska, ampak le odredba pisarne predsedstva Jugoslavije. Drugi pa razlagajo, da je odpoved obiska v zvezi z izginotjem belgijskega državljana Dapčeviča iz hotela v Bukarešti. So pa tudi komentatorji, ki razlagajo odpoved obiska zaradi pritiska Sovjetske zveze. Po njenem mnenju Romunija preveč koketira z „neopredeljenimi“ državami. Spvjetski zvezi gre na živce tudi to, da se Ceausescu navdušuje za idejo grškega predsednika Karaman-lisa o sklicanju balkanske konference. Sovjetski zvezi tudi ni prav, da se Romunija upira raznim predlogom Moskve v zvezi s pripravami za sklicanje evropskih komunističnih strank. Naj imajo prav eni ali drugi komentatorji. Dejstvo je, da je imel Ceausescu dovolj tehtne razloge’, da je ostal doma. Vse te trditve je zanikal glasnik sv. Sedeža, profesor Alessandri. V svojih izjavah pa se je dotaknil tudi položaja cerkve v Sloveniji. V bistvu je omenil naslednje: „1. Ni res, da je sprejetje odstopa msgr. Santina kot tržaškega škofa v zvezi z jugoslovansko-italijanskimi razgovori. 2. Ni res, da je Sv. sedež posredoval v razgovorih med Italijo in Jugoslavijo. 3. Glede pastoralnih potreb na ozemlju, ki je po vojni prišlo pod upravo jugoslovanske republike, se je Sv. sedež držal svoje ustaljene prakse. To se pravi, da čaka na dokončno razmejitev med obema državama, predno izvede kakšno stalno spremembo glede razmejitve škofij. Med tem je zaupal upravo prizadetih ozemelj na jugoslovanski strani dvema škofoma, msgr. Neziču in msgr. J. Jenku. 4. Ko je bil sprejet odstop msgr. Santina, je Sv. sedež tiste dele tržaško-koprske škofije, ki jih je vodil msgr. Santin, zaupal v upravo msgr. Cocolinu kot administratorju. S temi ukrepi se ni nič spremenilo ne na dejanskem stanju in v pravnem pogledu. Vse to se bo lahko zgodilo, ko bodo dokončno sprejete nove državne meje med Italijo in Jugoslavijo. Saj pravi 16. člen italijanskega konkordata, da nobena italijanska škofija ne sme obsegati ozemlja, ki je pod tujo državno oblastjo. Iz teh slednjih besed sledi, da bo Sv. sedež preuredil škofijske meje na jugoslovanskem ozemlju, ko bo dokončno sprejeta in potrjena nova državna meja. Tedaj bodo sedanji apostolski administratorji postali tudi polnopravni škofje na svojem ozemlju. To pomeni, da bo ustanovljena nova škofija, ki bo obsegala vse ozemlje, ki ga sedaj upravlja msgr. Jenko in ta bo postal pravi škof v svoji škofiji. Isto se bo zgodilo v Istri. Mi vidimo težave, da se vse to mirno izvede v blagor slovenskega ljudstva, v togem zadržanju slovenske partije do slovenske Cerkve.“ Težave se lahko pojavijo seveda tudi v preureditvi, ki jo nekateri slovenski cerkveni krogi želijo v strukturi slovenske cerkve. Te želje se v bistvu osredotočijo v predlogu, da bi bila tudi nova primorska škofija, katere naslovnik je škof Jenko, vključena v novo Slovensko metropolijo s sedežem v Ljubljani. Kot znano, sta namreč doslej ljubljanska in mariborska škofija tvor-rili takoimenovano Ljubljansko metropolijo, medtem ko so bili primorski predeli koprske škofije iz te metropolije izključeni. Tako z novo strukturno ureditvijo, kot s preimenovanjem metropo-lije (iz ljubljanske v Slovensko, čeprav bi sedež ostal v Ljubljani), bi slovenska Cerkev dobila večjo zavest enote, kar bi gotovo imelo ugodnejši položaj. BOJ ZA SREDOZEMLJE MED ZDA l\ ZSSR SOVJETSKI POSEG V JUGOSLAIVIJI Severnoameriški dnevnik New York Times je v torek, 28. oktobra t. 1. izpod peresa znanega zunanjepolitičnega uvodničarja C. L. Sulzbergerja objavil zanimivo razmišljanje o položaju v Sredozemlju, od čigar nadaljnjega razvoja zavisi v veliki meri bodočnost svobodne Evrope, obenem z njo pa tudi sedaj komunistične Jugoslavije in z njo naše Slovenije. Našim bralcem ga podajamo v prevodu: Winston Churchill je smatral sredozemsko Evropo za najbolj ranljiv del Hitlerjeve celinske trdnjave med 2. svetovno vojno. Danes pa je kazno, da Moskva stremi za oslabitvijo postojank NATO-a na tem delu Evrope s taktiko izkoriščanja slabosti ob južnem pasu obrambne organizacije svobodne Evrope. Od čustvenega grško-turškega spora na vzhodu, čez Italijo, katere vlada je skoro paralizirana, do iberijskega polotoka na zahodu, s Portugalsko na robu kaosa in Španijo, ki se bliža podobnemu razvoju, ZSSR meni, da je Doložaj zrel za njeno dolgoročno ambicijo prevaliti evropsko ravnotežje sil na svojo stran. To je prav tako razvidno Beli hiši kakor je jasno Kremlju in ameriški politiki s Kissingerjem na čelu posvečajo veliko časa in načrtov temu zapletenemu problemu. Verjetno bo prvi pri-jemljivi rezultat teh načrtov nov ameriški napor za odstranitev trikotne gr-ško-turške-ciprške krize. Ciper je točka, za katero bo treoa napraviti prvi korak, dasi bo potem vprašanje grških otokov ob turški obali verjetno še težje rešljiv problem. Lanskega novembra ie Kissinger ju z njegovo osebno politiko uspelo, da je bil takratni predsednik Ecevit pripravljen objaviti enostranske turške koncesije Cipru. Toda bojkot severnoameriškega kongresa ameriške pr-»daje orožja Turčiji je ta razvoj ustavil. Na volitvah je nato. Ecevit propadel ter je položaj okoli Cipra obstal na mrtvi točki. Trikotni spor v vzhodnem Sredozemlju je za zahodno diplomacijo bistvenega pomena, ker odpira rano v obrambi NATO-a prav na sovjetski meji. ZSSR meji na Turčijo in mora svoje ladje pošiljati skozi turško ožino, svoja letala pa čez turški zračni prostor, če hoče podpirati svoje arabske zaveznike. Prav tako je grško-turška živčna vojna nevarna zaradi njenega neposrednega odnosa s položajem v Jugoslaviji. Večina evropskih državnikov predvideva sovjetsko intervencijo (morda indirektno) v Jugoslaviji po Titovi smrti z namenom, da bi Kremelj to državo končno le vključil v Varšavski pakt. NATO se tega še posebno boji, predvsem pa Grčija, Turčija in Italija, ki so vse sosede Jugoslavije. Izvedelo se je, da je lansko poletje Brežnjev zagrozil Willy Brandtu, da Zahod ne sme pričakovati, da se Moskva ne bo vmešala v jugoslovanske zadeve, če ta isti Zahod ne bo dovolil komunizmu in njegovim zaveznikom prevzeti oblast v Portugalu. Brandt je sicer to poročilo zanikal, toda Bela hiša ni dobila iz Moskve sploh nobenih zagotovil, da se ZSSR po Titovi smrti ne bo vmešala v Jugoslavijo, dasi se Washington za to neprestano zanima. Ta neizbežen problem je povezan z italijansko bodočnostjo tako vsled njene zemljepisne bližine kakor zaradi njene velike politične zmešnjave. Italijanske nekomunistične stranke, ki sledijo demokristjanom, so praktično brez voditeljev. Italijanska KP pa je do skrajnosti organizirana in se pod vodstvom previdnega Berlinguerja korak za korakom približuje oblasti v Rimu. ZDA nasprotujejo kakršni koli obliki komunističnega sodelovanja v rimski vladi. 'Washington trdi, da četudi trenutno Berlinguer izgleda umirjen in od-ort komunist, je nemogoče napovedati njegovo zadržanje čez eno leto ali dve po prevzemu oblasti. Tu nastaja veliko vprašanje: „Kako bi mogel obstajati NATO s sodelovanjem komunistov v zavezniški vladi?“ Isto vprašanje velja tudi za Portugal in, indirektno, za Španijo, ki sicer ni članica NATO, imajo pa ZDA tam velike vojaške interese, španski partijski vodja Carillo pa prav tako, kakor Berlinguer v Italiji, upa, da se bo v bodočnosti dokopal do soodločanja v madridski vladi. Washington sicer meni, da ta problem v Španiji trenutno ni akuten. V Beli hiši računajo, da bo po Francovi smrti trajalo najmanj tri do štiri leta, predno bo morda prišlo do resne konfrontacije z marksističnimi levičarji v Španiji. Toda v Portugalu, ki pa je članica NATO, je vprašanje bolj pereče. Dasi je upati, da se sredina v Portugalu krepi ter se je v tem pogledu položaj v zadnjih mesecih zadovoljivo razvijal, pa je tudi res, da je levica dobro organizirana in močna in da komunisti še niso nastopili z vso svojo silo. Zato se bo lahko, kakor menijo v Washingtonu, položaj v Portugalu „kmalu poslabšal.“ To lahko, seveda, velja tudi za ves sredozemski bazen, vsaj za ameriški okus. JAPONSKO AVTOMOBILSKO PODJETJE Toyota namerava v kratkem vreči na trg v prodajo električne avtomobile. Avtomobilski motor poganjajo električne baterije, vsaka z nabojem za 60 kilometrov vožnje. V 30 minutah je možno vsako baterijo znova napolniti. Mednarodni teden ČILSKI KOMUNISTI so lansko leto 19. septembra nameravali v San-tiago ubiti urugvajskega predsednika Bordaberyja, ko se je ta mudil na obisku v Čilu, je objavila čilska vojska. Policija je takrat zaprla 15 komunističnih teroristov. Pred nekaj dnevi pa je policija odkrila komunistično zaroto proti gralu. Pinochetu', ki jo je financirala Hortenzija Allende, žena bivšega čilskega marksističnega predsednika. V Kremlju se nikakor ne morejo sprijazniti z izgubo Čila kot svoje postojanke v latinski Ameriki. PORTUGALSKI KOMUNISTI širijo vesti, da „desničarji“ v vojski pripravljajo državni udar za 11. november, ko bo Portugal podelil svobodo svoji afriški koloniji Angola. Iščejo vse možnosti, da bi dobili izgovor za povzročitev državljanske vojne, v kateri u-pajo priboriti si oblast. EGIPČANSKI DIKTATOR SADAT je dobil od ameriškega predsednika Forda zagotovilo, da bodo ZDA prodale Egiptu dva atomska reaktorja in mu podelile gospodarsko pomoč. Sadat se je tudi odločil, da bi Egipt nadomestil ZSSR z ZDA kot svoj glavni vir oboroževanja. V Moskvi s silovitim nezadovoljstvom gledajo na Sadatove dogovore v Washingtonu in je moskovska Pravda objavila star članek o bivšem egipčanskem diktatorju Nasserju, ki ga je označila za „pravega prijatelja A-rabcev, ker je spoznal, da je treba bodočnost arabskih narodov povezati z bodočnostjo socialističnih dežel.“ Sadat pa se sedaj navezuje na „kapitalistični“ Zahod. BRITANSKA KRALJICA ELIZABETA je minuli ponedeljek odprla britansko petrolejsko produkcijo v Severnem morju. Leta 1970 so Angleži odkrili petrolejska ležišča v Severnem morju, ki vsebujejo po cenitvah 1800 milijonov sodov petroleja. Začeli so takoj z vrtanjem, ki je Anglijo stalo 745 milijonov funtov sterlingov. Sedaj, v manj kot petih letih po odkritju, začenjajo z redno proizvodnjo. FRANCOSKI PODMORSKI RAZISKOVALEC Cousteau, se je podal na. e-noletno raziskovanje dna egejskega morja pri otopli Santorin, kjer so ugotovili, da se v globini 80 metrov nahajajo ostanki civilizacije, ki je po zgodovinskih računih izginila v morje pred 4000 leti. Ugotavljajo, da se je del grškega polotoka pogreznil v morje zaradi velikih vulkanskih izbruhov in pretresov Egejskega morja. V TANZANIJI so našli ostanke človeških okostij —i osem odraslih in treh otrok —, katerih starost cenijo na 3,750.000 let. Doslej je bila starost človeštva cenjena na manj kot 3 milijone let. PO PODATKIH Mednarodne zdravstvene organizacije, oddelka ZN, letno zboli za rakom na svetu ok. 6,000.000 „Ali na svetu je ni nesreče, da ne bi bilo v njej tudi kaj sreče.“ Janez Trdina Iz življenja in dogajanja v Argentini Zadnji tedni so potekli v zelo jasnem znamenju zmanjšanje politične avtoritete naj višjih državnih oblasti, zlasti same gospe predsednice. Istočasno ko je gospodarsko stanje postalo mnogo bolj zavozlano, in strokovnjaki napovedujejo za konec leta hud poskok inflacije, se v raznih političnih krogih izvaja prava ofenziva na položaj, ki ga zavzema trenutno gospa Peronova. Odkar je, po enomesečnem dopustu, za peronistični praznik 17. oktobra, zopet zasedla predsedniško mesto, je bilo očividno, da ji ni več mogoče obvladati položaja (ne njej, ali še bolje, ne krogu njenih svetovalcev). Prvotnemu nasprotovanju opozicije so se počasi pridružili razni peronistični krogi v kritiki predsedniških korakov. Vmes so tudi prišle razne obtožbe o poneverbi fondov. Poslanska kongresna zbornica je določila preiskovalno komisijo, ki naj bi pregledala uporabo fondov v sklopu ministrstva za Socialno skrbstvo. Ponovno se je govorilo tudi o milijonskem čeku, ki ga je pred časom „nevede“ podpisala gospa predsednica. Vse te in še druge stvari so pripeljale do tega, da je opozicija odkrito začela govoriti o tem, da bi predsednico postavili pred „politično sodišče“ senata, ki ima pravico odstaviti predsednika države. Pod pritiskom političnih struj je vlada izvedla spremembo na področju ministrstva za Socialno Skrbstvo. Odstopil je dosedanji minister in večina višjih funkcionarjev. V viharju je padel tudi drž. tajnik za turizem in šport, dr. Vázquez, ki je bil osebni zdravnik in svetovalec gospe Peronove. Kmalu za tem je sodnik dr. Fassolino, ki raziskuje obtožbe poneverb na tem področju, izdal zaporno povelje za biv. ministra Roballos in za brata dr. Vázqueza, ki je tudil bil funkcionar omenjenega ministrstva. Za novega ministra za Socialno skrbstvo je bil imenovan Aníbal Demarco, ki1 je samega sebe označil kot „neukročenega afriškega leva“. Ko je protipredsedniška ofenziva dosegla dovolj močan zagon (radikalni vodje, kot predstavniki druge najmočnejše stranke v državi, so enostavno zahtevali naj odstopi, radikalni vodja pa jie primerjal argentinski sedanji položaj z Watergatsko afero), so se struji priključili celo nekateri predstavniki peronističnega gremializma. V tem burnem vrvenju je predsednica v noči med nedeljo 2. in ponedeljkom 3. novembra nenadoma dobila žolčni napad, tako da so jo morali nujno internirati. To je gotovo postavilo na politično pozornico nov činitelj, ki bo odločilno vplival na sedanjo krizo. Razplet se vsaj zaenkrat ne nagiba v prid gospe predsednice. Kriza okoli španskega Maroka Minuli petek, 31. oktobra t. L, je španska vlada potrdila princa Janeza Karla za začasnega šefa Španije, namesto bolnega 82-letnega grala. Franca. Ta zaradi bolezni ne more več podpi- * V ljudi. Od teh jih umre 5,000.000. Toda medicinska znanost tako hitro napreduje, da ugotavljajo, da se bliža trenutku, ko bo lahko že 30 do 40% bolnikov na raku lahko upalo na ozdravitev. V YORKU v Angliji je 86 let star umrl znani zgodovinar Arnold Toynbee. Bil je zagovornik ustanovitve svetovne vlade in je zagovarjal tezo, da obstoja nevarnost prevladanja „barbarskih držav“ nad Evropo. Za „barbarske“ je imel skoro vse izvenevropske države, vključno ZSSR. V svojem glavnem delu „Študija zgodovine“, ki obsega 12 debelih knjig, je poskušal „anatomično razčleniti zgodovino in najti valovanje dviganja in padanja civilizacij,“ kakor je sam zapisal. V slučaju, če bodo prevladale „barbarske“ države, bo to po Tovnbeejevem mnenju pomenilo „ne samo politično katastrofo za stare evropske države, temveč tudi kulturno katastrofo za vso človeško družbo,“ je zapisal v 3. knjigi prej omenjene zgodovinske študije. sovati vladnih dokumentov in je bila vlada prisiljena, da se državno življenje* ne bi ustavilo, poklicati na vodstvo države od Franca določenega princa Janeza Karla. Janez Karel je že predsedoval več kot štiri ure dolgi vladni seji, ki je razpravljala predvsem o problemu španskega Maroka in o ukrepih, ki jih bo pod-vzela španska vojska za mirno rešitev položaja v tej španski afriški koloniji. Alžir in Tanzanija sta po posredovanju glavnega tajnika ZN Waldheima pritisnili na maroškega vročekrvnega kralja Hassana II., naj odpokliče napovedani pohod 350.000 Maročanov proti španskemu Maroku. Španska vlada je objavila, da je dobila španska vojska v Maroku ukaz zoperstaviti se prekoračenju meje množic iz Hassanovega Maroka. Princ Janez Karel je kot novi španski šef odletel na pregled španskih čet v Maroko in s tem potrdil zavzetost Španije za mimo rešitev problema. V izjavi je zagotovil 74.000 prebivalcem španskega Maroka, da bo madridska vlada „ščitila njihove zakonite pravice.“ Za posest španskega Maroka, ki je bogat na fofatih, se sedaj poleg Hassanovega Maroka poteguje tudi bližnja Mauretanija. Lih Saharova Solženicin in Saharov sta danes gotovo dva naj znamenitejša Rusa, o katerima piše ves svobodni svet. Sta borca proti tiraniji nasilja v Sovjetiji in v svetu sploh. Prvega so pred letom sovjetski oskrbniki izgnali iz Sovjeti j e, drugi je na tem, da ga izženejo. Beremo, da ga sovjetski listi imenujejo „Judeža“, „antipatriota“, ki je postal „sovražnik Sovjetske zveze.“ Če je bil prej slaven učenjak, ki si je prislužil naslov „očeta sovjetske H-bombe,“ je zdaj naenkrat postal „neznanstvenik“, „nekvalificiran človek,“ čeprav je bil član Sovjetske akademije znanosti in umetnosti že z dobrimi tridesetimi leti. Danes sedemdeset članov iste akademije protestira proti podelitvi Nobelove nagrade Saharovu, češ da po njih mnenju „pomeni provokacija sovjetski znanosti“, ter majhuje *,reakcionarstvo.“ Neki list cela imenuje to podelitev njemu kot največjo „politično pornografijo.“ Vse zato, ker Saharov v svojem sedanjem delu nasprotuje uporabi atomske bombe v vojne namene, to je sile, ki jo je sam iznašel, pa hoče, da se izrablja v človekoljubne namene. Drugič pa zato, ker se zavzema za človekoljubno ravnanje s političnimi ljudmi, ki niso istih misli „z edino stranko v državi.“ Pisal je pismo Brežnjevu o preganjanju pisateljev in se pritožil pred vsem svetom, da jih sovjetski oblastniki zapirajo po sili v blaznice in tabo- rišča. Prav zdaj se razpravlja o teh njegovih obdolžitvah pred posebnim razsodiščem v Kopenhagnu. Vse to na eni strani dviga vrednost Saharovi osebnosti, njegovi odločnosti in človekoljubju njegove borbe, kar ga dela vrednega Nobelove nagrade za mir, na drugi strani pa dviga val ogorčenja v Sovjetski zvezi, ne med ljudstvom, ampak med oblastniki režima in njihovimi podrepniki, pa čeprav so člani Akademije. Zategadelj ne vemo, kakšna bo odločitev režima: ali bodo Saharovu dovolili iti v Oslo po nagrado, ali mu odklonili pot kakor svoj čas Pasternaku, ali ga celo izgnali kakor Solženicina. Saharov sam pa izjavlja, da sprejema nagrado, da pa ne bo šel osebno ponjo, če mu ne garantira režim vrnitve v domovino. Tak je danes položaj tega velikega sovjetskega fizika, „očeta sovjetske H-bombe“ in tega — kakor pravi diploma Nobelove ustanove — „borca proti zlorabi oblasti in znasiljevanja človeške* vrednosti v njegovi deželi.“ V Frankfurter Allgemeine Zeitung je te dni (11. oktobra) napisal Herman Porgzen nekaj člankov o njem, iz katerih posnemamo teh nekaj podlistkov. I. Andrej Saharov ni bil v Moskvi, ko je med njegovimi prijatelji začela krožiti novica o prejemu Nobelove nagrade, kakor so jo doznali iz radio-poročil iz inozemstva. Tedaj — bil je četrtek — ob 19 zvečer, je bil na poti s svojo taščo k nekemu prijatelju, ki se je poslavljal za pot v inozemstvo. V Saha-rovem majhnem stanovanju pa je medtem neprenehoma brnel telefon, po katerem so mu številni prijatelji, med njimi poročevalci inozemskih agencij, sporočali novico iz Osla. Mnogo časa je preteklo, preden je nekdo od njih dobil vsaj stik z njegovo pastorko in tako odkril njegovo pot k prijatelju. Tako je Saharov zvedel za nagrado v stanovanju svojega prijatelja, kjer sta ga nato našla germanist L. Kopeljev in romanopisec V. Vojnovič, ki sta ga s tem namenom tudi že iskala. Takoj je bil Saharov pripravljen, sprejeti Nobelovo nagrado. „Meni se zdi, da bo to dobro za naše politične zapornike. Mislim, da bo to pomoglo borbi za človečanske pravice, za katere se potegujem. Mislim, da ta nagrada ni samo priznanje mojim osebnim zaslugam, temveč vsem, ki se bore za človečanske pravice, za svobodo vesti in predvsem tistim, ki so to borbo plačali s ceno svoje osebne svobode. Upam pa, da se v tem času ‘detente’ podelitev nagrade možu, ki ne stoji docela na ofi-cielnem stališču, ne bo razumela kot izzivanje, temveč kot izraz strpnosti in svetovnega nazora, ki naj bi — oboje — predstavljala neobhodni sestavni del procesa popuščanja napetosti. V zadnjem mesecu sem že ponovno pozival, naj amnestirajo politične pripornike.*. Zdaj, ko sem zvedel za Nobelovo odlikovanje, naj še enkrat ponovim ta poziv.“ Kako bo prejel Nobelovo nagrado, je za Saharova odvisno od ponašanja sovjetskih oblasti. Na improvizirani časnikarski konferenci v svojem stanovanju, je* rekel, da bi se podal na sprejem Nobelove nagrade v Oslo, samo pod pogojem, da mu je v naprej garantirana vrnitev v domovino. Tudi je zahteval, da ga njegova žena Elena, ki se tačas nahaja v Floi*enci na zdravljenju, spremlja na tej poti. „Rad bi se* ji oddolžil in zahvalil za vso podporo, ki mi jo je ves ta čas dajala v teh težkih letih.“ Z zelo mešanimi občutki je pravkar — na spomlad — prišli švedski poslanik v Moskvi, Peter Draver zvedel, da utegne sklep Storting-odbora, ki ga smatrajo v prestolnici kot „neprijatelj-ski akt proti Sovjetski zvezi,“ verjetno zadevo komplicirati. Tam je še v spominu, na kakšne težave je naletel tam tedanji švedski poslanik Gunar Jarring, ko je postavil vprašanje, na kakšen način bo izročena literarna Nobelova nagrada za 1. 1970, Solženicinu. Medtem, ko se je Jarring skrbno trudil, da bi ob tem primeru čim manj otežkočil razmerje svoje dežele do Sovjetske zveze, je Nobelov nagrajenec hotel povezati to ceremonijo z velikim političnim govorom. Tu so trčili vkup medsebojni nezdružljivi interesi. Poslanik se je videl izpostavljenega hudim napadom švedskega tiska, ni pa računal s polemiko, s katero ga je Solženicin v svoji knjigi spominov „Hrast in tele“ obdaril. Tam je namreč poudaril, da si je poslanik Jarring hotel ohraniti naklonjenost Sovjetske zveze, ker je prav tedaj reflektiral na mesto generalnega tajnika Združenih narodov. Zdaj pa je prišel trenutek, ko naj poslanik Draver pokaže svojo diplomatsko spretnost. Iz dveh predhodnih primerov vemo, kako Moskva reagira, na take mednarodne nagrade, če so dodeljene osebam, ki Sovjetom niso všeč. Pesnik Boris Pasternak je 23. oktobra 1958 dobil literarno nagrado za svoj roman Dr. Ži-vago. Sprejel jo je, kot je sporočil v brzojavu: „neskočno hvaležen, ginjen, ponosen, presenečen in skoraj, da ga je sram.“ Potem pa se je čutil prisiljen, da jo je pod pritiskom oficielnih strani — odklonil. Izključili so ga iz Društva sovjetskih pisateljev ter je bil javno zasramovan na način, ki ne pozna primerov. Ko je bila Solženicinu podeljena ravno tako 8. oktobra 1970 Nobelova nagrada za literaturo, je bil prav tako deležen silovitih napadov v sovjetskem tisku. Toda on se ni dal prisiliti, da bi svojo prvotno izjavo preklical. Drugače kakor pri Pasternaku, so se sedaj tudi že vzdignili glasovi v njegovo obrambo. Glasovi prof. Saharova, Turči-na in Roy Medvedjeva so ga slavili v javnem pismu na vodstvo Partije kot najpomembnejšega sedanjega romanopisca. Nobelova komisija švedske Akademije se je spremenila za sovjetsko časopisje v „trdnjavo reakcionarnega imperializma,“ čeprav je ona ista štiri leta prej dala literarno nagrado sovjetskemu pisatelju Mihajlu šolohovu, ob splošnem navdušenju in odobravanju vsega komunističnega sveta. LJUBLJANA — Zveza socialistične mladine Slovenije, ki ima „uradno“ 240.000 članov izdaja tudi svoje glasilo, revijo z naslovom Mladina. To je sicer običajno, da ima organizacija svoje glasilo. Toda na seji Centra za obvešče-vanje in propagando pri EK ZSMS (Re-publiški konferenci Zveze socialistične mladine Slovenije) so zagnali velik vik in krik: Pri vsem aparatu — uradna prisila in podobno, — je na „Mladino“ naročenih od 240.000 članov le borih 14.000. Ugotovili so, da je „Mladina“ premalo razširjena med kmečko in delavsko mladino; največ naročnikov je med srednješolci. Saj je čisto jasno ■— profesorji radi (ali neradi) priskočijo na pomoč „Mladini“. Delavsko in kmečko mladino pa teže nadzirajo. . . LJUBLJANA — V Sloveniji je 37 pevskih zborov upokojencev. Od teh je 12. oktobra v festivalni dvorani pripravilo koncert 13 zborov upokojencev: moški zbori iz Maribora, Laškega, Domžal, z Javornika in Jesenic, iz Kranja, Predoselj, škofje Loke in Eadovljice ter mešani zbori iz Ljubljane, Celja, Novega mesta in s Prevalj. LJUBLJANA — V krajevni skupnosti Kolezija v občini Ljubljana-Rud-nik imajo tudi ulične svete. Ti sveti so nekakšna vez in vmesna stopnja med krajevno skupnostjo in hiišhimi siveti. Tak svet s svojim predsednikom ima vsaka večja ulica ali pa nekaj manjših ulic skupaj. Pravijo, da ti dobro „delujejo“ in da dobivajo vedno večjo družbenopolitično veljavo.. LJUBLJANA — Na Bokalcah pri Ljubljani je dom za ostarele osebe. Ta dom ima tudi težave, kako premostiti probleme v zvezi s stabilizacijskim načrtom. Že lani so se zatekli k drastičnim ukrepom varčevanja pri potrošnji vseh prehrambenih izdelkov, energije in drugega materiala, letos pa so še poostrili ta stabilizacijski načrt. Tako so uvedli dva brezmesna dneva, zmanjšali so dnevno porabo kruha za 20 kg, porabo riža, makaronov in zdroba za 25%, maščob in sladkorja pa za 10%. Ob prebiranju takšnega „stabilizacijskega programa“ bi mogli misliti, da so vodje doma menda le šli nekoliko predaleč pri „odkrivanju notranjih rezerv.“ Kaj pravi 356 oskrbovancev doma na Bokalcah o teh notranjih stabilizacijskih rezervah, pa ni poročil. Cena za oskrboval-nino je naslednja: za zdrave oskrbovance 53 dinarjev na dan, za kronične bolnike 60, za ležeče bolnike pa 60 dinarjev. KEATKO IN JASNO — Iz vabila za sejo občinske skupščine Kočevje: Delegacije, ki se združujejo v konferenco delegacij pa določijo (po določbah sporazuma) delegate za konferenco delegacij, nakar bo vodja konference delegacij sklical konferenco delegacije. Vodja konference naj po izvolitvi članov v konferenco delegacije takoj skliče konferenco, na kateri naj se izmed delegatov konference delegacije določi delegat, ki se bo udeležil 8. seje Zbora združenega dela. LJUBLJANA •— Nenadna ohladitev je 12. oktobra v Slovenijo prinesla v nižje predele dež, v kraje nad 700 metrov nadmorske višine pa že prvi sneg. Zasnežilo je vse višine na Gorenjskem Slovenska kulturna akcija je kot svojo 93. publikacijo izdala izbrane spise pisatelja Franceta Kunstlja, da bo tako vsaj v zdomstvu znan in priznan, ko so ga doma pogreznili v senco molka in pozabljenja. Tako si je pokojni pisatelj nazadnje le priboril svoj prostor na soncu — izven domovine, pod južnim križem. . . Sorodnost med Kunstljem in Mau-serjem je opazna. Vendar •— Mauser je bolj sočen, razgiban, v večemiških povestih dramatično napet. Kunstelj je bilj umirjen, mestoma natrpan, razgne-ten v širino. Vse to zgolj subjektivno gledano. Mauser z enim samim jedrnatim stavkom pove več, kot kak nespreten peresar z dolgoveznim, umetno razblinjenim odstavkom, ki je za potrpežljivega bralca prava muka. Kunstelj je v svojih črticah tako vsebinsko kot oblikovno zelo raznolik. Ponekod se poglablja do bolečine. Njegovi junaki so predvsem delavci, kaj-žarji, polgruntarji in gruntarji v nenehnem zagrizenem boju z zemljo in ljudmi. Zaključek zgodbe „Tisto pom- m in na Pohorju. Na Vršiču je snežilo že v soboto 11. oktobra, zapadlo je 20 cm snega, v nedeljo pa še četrt metra in so zato cesto zaprli za promet. Na Pokljuki je zapadlo prav toliko snega kot na Vršiču. MOJSTEANA —- Skupina prostovoljcev Planinske zveze Slovenije si je nadela nalogo očistiti vrhova Malega in Velikega Triglava. Eezultat akcije je bil naravnost presenetljiv in osupljiv: Prostovoljci so nabrali samo na obeh vrhovih 42 velikih vreč raznih odpod-kov... CELJE — Na letošnjem obrtnem sejmu v Celju je najvišjo nagrado •— zlati grb mesta Celje — dobil Jože Kraljič, mizar iz Arclina pri Vojniku. Komisija mu je nagrado podelila za kuhinjo z jedilnim kotom, izdelano v rustikalnem slogu. MAEIBOE — Tekstilni institut Maribor je pripravil študijo o srednjeročnem razvoju tekstilne industrije v Sloveniji. Po tej študiji bodo do konca leta 1980 tudi rešili problem nočnega zaposlovanja žensk, ki ga rešujejo že od leta 1970. Sedaj je v nočnih izmenah v tekstilni industriji v Sloveniji zaposlenih 5000 žensk. Nočno delo žensk je po mednarodni konvenciji, ki' jo je podpisala tudi Jugoslavija, že nad dvajset let prepovedano. Pa to menda velja samo za kapitalistične države. MAEIBOE — Zaradi stalnih tožb in zgražanja nad zanemarjenostjo in neurejenostjo poslopja Union in Unionske dvorane, največje v Mariboru, mariborski Kulturni skupnosti ni preostalo drugega, kot da skliče na posvet vse uporabnike poslopja. Uporabniki pa so ZKPO, KUD Jože Hermanko, KUD Slavo Klavora, mladinski pevski zbor Maribor, Glasbena mladina, koncertna poslovalnica in Kino Union. Toda kakšnih izrednih sklepov na sestanku niso sprejeli. Umrli so od 7. do 12. oktobra 1975: LJUBLJANA: Stanislav Prevc; Mara černak; inž. elektroteh. Franc Smo-lik, up. redni univ. prof. (pok. v Novem mestu) ; Franc Jurman, 85, up. poštni inšp.; Lili Kocjan r. Marolt; Ivan Brear, up. ; Polonca Domnik r. Bevk; Matej Makovec; Iva Vreš r. Češarek; Lado Črnigoj; Leopold Eepovž; inž. rud. Jože Vehovec; Alojzija Nahtigal r. Wagner; Milena Picelj r. Šorli, 49; Stanko Ivanc; Marija Ferčnik r. Zupanič; Julijana Jager, 77; Drago Bajželj; Jože Pirnat; Ana Pajk, 66; Anton Stopar, up.; Ada Kuhar. EAZNI KEAJI: Alojz Kovač, elek-tromoner, Trebnje; Simon Vjestič, Mozirje; Marija štrukelj r. Vesel, Šentvid nad Ljub.; Ana Hykel r. Breznik, Celje; Andró Čok, inž in prof., Trst; Matija Naeudauer, zlatomašnik, 79, Jur-šinci, Sv. Lovrenc v Slov. goricah; Anton Stojnic, 54, Grabrovec pri Metliki; Franc Marinčič, 66, Podgorci (žel. nesreča) ; Eozina Kovačič, 73, Idrija pri Bači; Ivan Žulj, up. tob. tov., 81, Gor. Eupnik; Angela Jakopin, Gornja vas pri Mirni; Viktor Smole, up. PTT, Valburga; Jože Vodopivec, 83, Okrog pri Ponikvi (prom. nesreča) ; Margareta Pav-linčič, 83, Maribor (prom. nes.) ; Franc Zenkovip, ulp„ Ljutomer; Karol Geiršak, žel. usl„ Hrušica; Ivanka Cevec, obrt-nica, 50, Srednja vas; Franc Eahne, 46, Zalog, pri Ljub.; Tilka Butja, 62, Up., Podlipovica; Milan Cerkvenik, Laze; Vinko Avsec, 45, Vrhnika (prom. nesreča). mlad“ je — vsaj zame — psihološko neutemeljena. Tako enostavno, idilično se ne rešujejo spori v naših domačijah zaradi tuje krvi, ki se nasilno vrine v družino. Mauser bi iz tega skoval razburljivo kmečko dramo. Pa to je malenkostni pisateljev spodrsljaj, ki ga druge vrline črtice globoko odtehtajo. Nekatere črtice so skorajda mračne, otožne, vendar s primesjo sproščenosti in vedrine. Ganljivo lepa, pretresljiva je novela „Na stopah“. To je zgodba o pohabljencu, ki se — zaprt v svojo samoto in svoj nemir — tolče skozi življenje in naivno veruje v ljubezen, ki je zanj tako daljna, tako nedosegljiva. Kunstelj V svojih črticah poseže tudi v Pregljev duhovni svet, kjer nastopijo častitljivi mašniki-čudaki, ki ljubijo, omahujejo, molijo, trpe — „bolno“, „blodno“, „vedro“, „trudno“, „bridko“, da hudobno kopiramo Preglja. Te besede namreč silno pogosto zasledimo v njegovih spisih ■—• Bog mu daj dobro, nemirnemu romarju! Kazilo je, da je Kunstelj izšel iz SLOVENCI V Osebne novice Krst. V nedeljo 2. novembra je bila krščena v cerkvi Marije Pomagaj Marta Ivana Žakelj, hčerka inž. Jožeta in ge. Jožejke roj. Debeljak. Za botra sta bila ga. Vera Debeljak in dr. Tine Debeljak. Krstil pa je g. Jože Škerbec. Srečnim staršem naše čestitke. RUDA JURČEC — umrl V torek 4. novembra je po daljši bolezni umrl v Buenos Airesu Ruda Jurčec. Pogreb je bil v sredo 5. na pokopališču Chacarita. Naj počiva v miru ! UMESTITEV NOVEGA DUŠNEGA PASTIRJA V SAN MARTINU V nedeljo, 2. novembra t. 1. je bila v San Martinu lepa slovesnost. Slovenska sanmartinska skupnost je dobila svojega novega dušnega pastirja. Po odhodu g. Jureta Rodeta na višje študije v Eim sanmartinski rojaki niso imeli svojega stalnega dušnega pastirja. V tem času jim je ob nedeljah in praznikih daroval sv. mašo g. p. Ivan Caserman S. J., ki je na praznik Vseh svetih opravil tudi molitve za rajne na pokopališču v San Martinu. Verouk pa je v tem času na slovenski šoli v San Martinu učil g. misijonar Rado Sušnik C. M. iz Slovenske vasi. Sedaj pa je sanmartinska skupnost dobila zopet stalnega župnika v osebi g. Franca Berganta, ki je nedavno prišel iz Rima. Slovesna umestitev novega dušnega pastirja je bila vi sanmartinski stolnici. K oltarju so pristopili k somaševanju msgv. Anton Orehar, p. Ivan Caserman S. J. in g. Franc Bergant. Po evangeliju je msgr. Orehar predstavil sanmartinski soseski njenega novega župnika in je ob tej priložnosti govoril o nalogah dušnega pastirja, ki je prvenstveno voditi ljudi k Bogu, ter o sodelovanju vernikov z dušnim pastirjem, kar je neobbodno potrebno, da se doseže postavljen cilj. Rojaki iz San Martina in okolice' so ob tej priložnosti popolnoma napolnili sanmartinsko stolnico. Pevski zbor pod vodstvom Slavka Rupnika pa j e s svojim krepkim in ubranim petjem dal posebni poudarek lepi slovesnosti. Po končani sv. maši se je velika množica rojakov podala v sanmartinski sloveski dom, kjer je bil kratek pa prisrčen sprejem novega župnika, ki je prišel tja v spremstvu msgr. Oreharja in p. Casermana. Moški zbor Slovenskega pevskega zbora hni je zapel prisrčno dobrodošlico1. Natot sta sitopili pred g. Berganta voditeljica slovenske šole, v San Martinu gdč. Katica Kovač z učenko te šole. Gdč. Kovač ga je pozdravila v imenu šole, učenka pa mu je izročila šopek rož. Nato sta ga pozdravila gdč. Mojca Oberčan in Marjan O-beržan v imenu krožka SDO in odseka SFZ v San Martinu. V imenu sanmar-tinske skupnosti in v imenu Slovenskega doma v San Martinu pa je g. Berganta pozdravil predsednik Slovenskega doma Franc Zorec. Prosil ga je, da naj prevzame duhovno vodstvo vse san-martinske slovenske skupnosti. Ob tej priložnosti se je tudi zahvalil msgr. Oreharju, da nam je preskrbel stalnega dušnega pastirja, patru Casermanu pa se je zahvalil, da je v tej vmesni dobi hodil v San Martin in nudil duhovno oskrbo. Franc Zorec je nato povabil vse Velikonje in Jalna; njegov glavni vzornik pa je bil nedvomno Finžgar. Toda do Finžgarja je dolga, naporna pot! Saj je kulturni zgodovinar dr. France Koblar v opombah k Finžgarjevim izbranim spisom s tiho resignacijo izpovedal: „Skoraj trpko je spoznanje, da je s Finžgarjem šel od nas zadnji oblikovalec veličastnosti slovenskega ljudskega jezika.“ Pisatelj Kunstelj je po sili razmer obstal sredi poti — pod goro, vrh katere mogočno stolu j e Cankarjeva, Pregljeva in Finžgarjeva kraljevska beseda... Bil je vzoren domobranski kurat, zvest pričevalec Gospodov, klical’ svojega nepotešenega hrepenenja do zadnjega diha. Mučenik ob Velikonju, Balantiču, Hribovšku in mnogih drugih, ki niso mogli razviti svojih talentov ■—■ na dnu kraških in kočevskih jam. . . Demonske sile komunizma so pisatelju sredi rasti in zorenja pretrgale nit življenja. Tako mu ni bilo dano, da bi nam povedal svojo zadnjo besedo iz prepolne duše. Njegovo srce je izkrvavelo — in vendar živo utripa med nami. Njegov ogenj je ugasnil ■— in vendar nam kot bakla sveti skozi noč. ARGENTINI goste v notranje prostore doma, kjer so bili pogoščeni z zajtrkom. Novi slovenski župnik v San Martinu je bil posvečen za duhovnika v Argentini, je bil nato kaplan v Caseros, nekaj časa dušni pastir Slovencev v Angliji, nato pa je bil v Rimu, kjer je študiral sv. pismo. IZLET SLOVENSKIH ŠOL. OTROK To pot smo šli spet v Villa Albertina, ker nam je bilo pred dvema letoma tam zelo všeč. Že tretje leto zapovrstjo smo, po posredovanju gospoda župnika Mirka Grbca ¿dobili lastnikovo dovoljenje za naš izletniški dan v dveh tako prostornih kopališčih in igriščih. Hvala mu za to naklonjenost. Osemnajstega oktobra smo se zbrali iz vseh šol do desete ure, saj smo se kmalu potem zbrali pri sveti maši, ki jo je daroval katehet g. dr. Starc. Pazljivo so prisluhnili otroci njegovi pridigi in glasno prepevali med sveto mašo. Obhajilnih pesmi je že skoraj zmanjkovalo tako dolge vrste otrok in učiteljstva so pristopili k svetemu obhajilu. Lahko si to predstavljate, če povem, da nas je bilo malo manj kot petsto tam zbranih. Sonce nas je med mašo kar močno grelo, veseli smo ga bili, vendar je bilo na učiteljskih obrazih videti vseeno zaskrbljenost zaradih temnih oblakov, ki so se prikazovali daleč na obzorju. Šolarji so se hitro razkropili po obširnem prostoru vsak k svoji najljubši zabavi. Tako je letela žoga po tleh in po zraku, saj so se deklice z različnih šol hotele takoj poskusiti med seboj. Kmalu pa so vse nebo zakrili oblaki in okrog ene ure je začelo po malem deževati. Igralci se niso hoteli takoj preplašiti deževnim kapljam, a te so postajale vedno gostejše, tako, da smo bili kmalu vsi pod strehami lesenih ut, ki jih je bilo k sreči tam dovolj. Ker dež ni hotel odnehati, čeprav smo se neprestano ozirali v nebo, smo morali odnehati mi. Tiste šole, na katere so čakali omnibusi kar tam, so se kmalu odpeljale, ostale pa so čakale, da so ti prišli ponje. Okrog četrte ure so se odpeljali zadnji, vendar ne vsi domov. Slomškova šola je odšla v Slovensko vas in tam v veselju in zabavi preživela ostali popoldan pod gostoljubno streho slovenskega doma. Da se ni kdo prehladil, je pa gospa Zdenka poskrbela, ko jim je skuhala toplega čaja. Dež nam ni vzel dobre volje, saj se je iz vseh omnibusov slišala vesela pesem o sončku in dežju. Vsi smo se srečno vrnili v svoje šole in se od tam počasi razšli na svoje domove, RAMOS MEJIA Prtoslava materinskega dneva Kakor vsako leto je tudi letos šolski odbor Slomškove šole, priredil pogostitev mater za materinski dan. Predsednik odbora L. Lavrič je samo s par besedami odprl slavnost, v katerih je poudaril, da ta večer prirejajo otr sami in ga oni posvečajo svojim mamicam. Te so prišle v velikem številu se vsedle za mize, na katerih so bile v vazah rožice, ki so jih nabrali otroci. Na steni je visela Snojeva kopija Gasparijeve Slovenske matere. Po z r četnih besedah je z bolkona zapel šolski zbor pod vodstvom gdč. Anice ? rov udaren Pozdrav za materinski dan, nakar so najmlajši iz vrtca in I. razreda, postavljeni na rob odra, deklamirali svoja voščilca. Nato je zbor zapel dve pesmici: Jaz pa grem... in Tam vasica mi stoji... in sledili so se pozdravi višjih razredov (6. in 7.), ki so dosegli višek v lepem sestavku čilen-skega škofa Jana, ki ga je lepo prebrala Alenka Magistrova. Ta slavospev materi je vreden, da se popularizira tudi med nami. Po koroški pesmi, posvečeni očetovemu domu in materini ljubezni Gor čez izaro, je sledil odrski prizor Kraljevič kupuje mamico. Dozdaj tega prizora nismo srečavali na naših mladinskih odrih, pa je zelo hvaležen za materinske proslave. Kraljeviču je umrla mama, in zdaj jo sinček išče po svetu z mošnjo denarja, da bi kupil novo. Srečuje palčke in vile, a nihče od teh Da, domobranski kurat, pričevalec Gospodov, glasnik ljubezni in trpljenja ■— je živ vstal iz svojega strašnega, mračnega, neznanega groba, in stoji mlad, lep, nasmejan, od sonca oblit pred nami — s plodovi svojega nesmrtnega duha. Ubili so mu telo, duha mu niso mogli zlomiti. Poglavje zase je knjigi priključena tehtna „Beseda o pisatelju“ dr. Tineta Debeljaka. Napisana je z njemu lastno natančnostjo, vestnostjo, širokopotezno-stjo in s plemenitim namenom, da nam predstavi živega in mrtvega pisatelja. Takšno svojstveno zvrst pisanja bi jaz hudomušno imenoval „debeljakovščino“. Bog daj, da bi še dosti takšnih „debe-ljakovščin“ brali po naših listih, revijah in knjižnih izdajah! Kunstljeva zbirka črtic je prijetno čtivo za vse, tudi za takšne, ki so literarno nekolikanj zahtevnejši; zato jo toplo priporočamo v nakup. S tem se oddolžimo spominu pisatelja, ki je tako tragično končal svoje mlado, nadebudno življenje. Vezana knjiga stane 100 pesov, broširana 80 pesov; drugje stane 4 in 3 dolarje. V zalogi jo ima Slovenska kulturna akcija. Mirko Kunčič ne ve povedati, kje bi mogel kupiti mamico. Truden zaspi v gozdu in sanja o mamici. Tedaj prideta dva otroka •— bratec in sestrica — in najdeta kraljeviča. Vzljubita ga in ga popeljeta k svoji 'mamici, da jima bo bratec v njeni ljubezni. Materinska ljubezen se ne da kupiti, samo doživeti z novo ljubeznijo! Prizorček je bil dobro odigran: že Rodetov Tonček je kot napovedovalec pokazal svoj pogumni nastop (kot že večkrat), kraljeviča je z jasno izgovarjavo in sigurnim gibanjem po odru podal Vombergarjev Marko, sestrico odločna Svetlinova Milenka, bratca pa Lavričev Janko. Seveda pa sta k Uspehu mnogo pripomogla zbora palčkov (3. razred) in vil (8. razred), ki sta ju izurila ga. Alenka Poznič, in ga. Lenčka Malovrh. Posebno pa naj omenimo scenografa Franceta Vresnika, ki je ustvaril res pravljični gozd. Po prizoru je pevski zbor zapel še par zdravic, nakar je sledilo obdarovanje mater. To so pravljali že dolgo časa otroci višjih razredov sami (lepe prtičke), na kar so možje pogostili svoje žene. Ob veseli zabavi je minul prisrčni materinski dan v Ramos Mejia, za katerega imata največ zaslug šolski odbor pod vodstvom g. Lavriča in ravnateljica Slomškove šole ga. Lenča Malovrh. SANi MARTIN 70-letnica Rudolfa Smersuja Kdo od slovenske emigrantske skupnosti in še posebej sanmartinske srenje ne pozna dobrega, veselega, za vse naše gibanje navdušenega, požrtvovalnega, politično razgledanega, načelnega in nesebičnega sodelavca Rudolfa Smersuja. Ta mož je pred kratkim dopolnil 70 let življenja. Da bi na skromen način praznovali ta važen jubilej, se je v petek zvečer zbralo v domu v San Martinu veliko število bivših in sedanjih odbornike Pri vhodu so mu pevci zapeli pesem: Oj slavljenec današnji! Med skromno zakusko je povzel besedo kulturni referent Stanko Oberžan, ki je v klenih besedah očrtal lik jubilanta, kateremu gre zasluga v prvi vrsti in veliki meri, da je Sanmartinski dom postal to, kar danes je, to se pravi, kulturno središče slovenske skupine vsega sanmartin-skega okraja. Ga. Milena Skale mu je izročila šopek nageljnov in pergament. Gospod Smersu se je zahvalil in dodal da vse delo, ki ga opravlja, vrši z velikim veseljem, ker je sanmartinski de njegov drugi dom. Izrazil je tudi željo, da bi še naprej tako leno delali v slovi in skupnem razumevanju. Mi pa z naše strani dodajamo, proseč Vsemogočnega, da bi nam še dolgo let ohranil našega slavljenca ter mu dal moči, da bi še v bodoče kot vse doslej stal ob strani tako kot on pojmuje, vsej slovenski skupnosti in še posebej nam iz sanmartinskega okolja. A. J. Občni zbor odseka SFZ Bil je 17. oktobra. Vodil ga je predsednik Marjan Oberžan. Po podanih poročilih so bile volitve in so bili v novi odbor izvoljeni: predsednik Marjan O-beržan, tajnik Miha Potočnik, športni referent Rikardo Vintar, blagajnik Jure Truden. Po razgovoru! o bodočem delu je novi predsednik zaključil lepo obiskani občni zbor. PO ŠPORTNEM SVETE VII. VSE AMERIŠKE ŠPORTNE IGRE VII. vseameriške športne igre, ki so bile v Mehiku, so že končane. Nastopilo je na teh igrah 3.500 športnikov iz trintridesetih držav; pomerili pa so se v 19 športnih panogah. Izidi tekmovanj so v glavnem potrdili predvidevanja. Dopisnik buenosaireškega dnevnika La Nación je v svojih poročilih s tekmovanja med drugim tudi zapisal: „Latinski tretji svet vedno bolj zaostaja, tako ekonomsko kot tehnično, za neverjetnim strojem za produkcijo športnikov, ki se imenujejo ZDA, kakor tudi ne more vzdrževati — z državno podporo — legije tekmovalcev s tujimi trenerji, kot jih imajo Kubanci“. Tekmovalci dveh držav so si namreč razdelili večino medalj in od tega so športniki ZDA zbrali kar 247 (117 zlatih, 82 srebrnih in 48 bronastih), Kubanci pa 133 (57, 45, 31). Kanadčani so ponovno osvojili tretje mesto, nato pa so se uvrstili športniki latinske Amerike. Argentinski športniki so pri razdelitvi medalj zasedli šesto mesto s 15 medaljami. Tri zlate: Ricardo Ibarra v enojcu, Omar V trga ra v sablji in ekipa v hokeju na travi. Pet srebrnih so osvojili: ekipno v streljanju s pištolo, dvojec v veslanju:, kolesar Octavio Da-zzan v hitrostni dirki in Daniel Vernik v grškorimski rokoborbi. Sedem je bronastih medalj: Oscar Stratieo v judu, v jadranju (tip lighting), ekipa v nogometu, ekipa v sablji, osmerec s krmarjem, J. D. Suarez v boksu in L. Brac-coni v prosti rokoborbi. Poleg tega pa so se dobro uvrstili še desetoborec Tito Steiner (4. mesto), Juan Turri v metu krogle (4. mesto), Ana Maria Nielsen s petim mestom na 1.500 m in Enrique Mazzeo je v troskoku s 15,85 postavil nov argentinski rekord, ki ga je krepko držal od leta 1924, torej celih 51 let, Luis Biuetto. Po, ,k?ncu tekmovanja Argentinci razmišljajo: Razmeroma skromna argentinska reprezentanca je nastopila v 14 športnih panogah in dosegla 15 medalj. Ali je bilo sploh mogoče v danih razmerah pričakovati kaj boljšega? Toda nehote se vrinejo primerjave: Na igrah v Winnipegu 1967 je Argentina prejela štirintrideset medalj in v Caliju 1971 petindvajset .V Mehiku je Argentina dosegla precej medalj, toda... kar 19 manj kot v Winnipegu in 7 manj kot v Caliju. To vsekakor da misliti in treba bo misliti na boljšo vadbo, boljšo opremo pa tudi na trenerje. Vse to pa zahteva poleg osebnih žrtev posameznih športnikov tudi precej denarja. France Kunstelj: Butara OBVESTILA SOBOTA, 8. novembra 1975: V Slovenski hiši o'b 20 uri 6. kulturni ■večer SKA. France Papež bo govoril 'O temi: „Pred novo izdajo Balantičevih pesmi“. V Slovenskem domu v Carapachayu zvečer pomladanska zabavna prireditev. NEDELJA, 9. novembra 1975: V Slovenski hiši ob 9,30 mladinska maša in nato sestanek. V Slovenskem domu v Berazategui deveta obletnica doma s celodnevnim programom. SOBOTA, 15. novembra 1975: V Slovenskem domu v San Martinu Vombergarjeva velseloigra „Čudni snubci“. Po igri na voljo domala večerja. V Slomškoem domu ob 19,30 prijateljsko srečanje članplv doma: otvoritev zadružnih prostorov, sprejem novih članov, nagradno žrebanje, itd. NEDELJA, 16. novembra 1975: Na Pristavi v Castelarju pristavski dan. DRUŠTVENI OGLASNIK Seja upravnega sveta ZS bo v četrtek 13. novembra ob 20 v društvenih prostorih. Upravni svet ZlS naproša vse člane društva, da bi prispevali kot izredni prispevek letošnjega leta 100.— novih pesov. Pričakujemo, da bodo vsi člani razumeli in po svojih močeh pomagali društvu pri sedanjem težkem položaju. Prof. dr. JUAN JESUS IILASNIK. ■ ■ špecialist za ortopedijo in travmatologijo ■ ■ Marcelo T. de Alvear 1241, pta. baja ; Capital Federal - Tel. 41-1413 | a ■ Ordinira v torek in petek od 17 do 20. ; Zahtevati določitev ure na privatni ■ telefon 628-4188. POPRAVEK V poročilu o 25-letnici slov. farne skupnosti in 19. obletnici Našega Doma v San Justo se je vrinila neljuba pomota. Botra, ki sta odkrila spominsko ploščo sta bila ga. Ana Indihar in Ciril Oblak. V RIMU se je zaključil sestanek delegatov 80 držav, ki so se dogovorili o ustanovitvi sklada 1200 milijonov dolarjev za pomoč „lačnim“ deželam. Največjo vsoto, 200 milijonov dolarjev, so prispevale ZDA. Sklad bo obstojal v sklopu ZN in bo uradno stopil v veljavo prihodnje leto. ZSSR in komunistična Kitajska se sestanka nista udeležili, prav tako ne njuni sateliti, ker revnim državam nočejo pomagati. OD VSEPOVSOD LJUBLJANSKO DELO se v številki od 13. junija zgraža nad čilsko vojaško junto, ker je v zadnjem času za desetkrat povečala izdatke za propagando. Pravi tudi, da je junta financirala anketo, ki jo je izvedla Gallupova podružnica, o tem, kaj mislijo Čilci o Pinochetu. Po tej anketi 76% čilcev podpira Pinocheta. 50% jih je zadovoljnih z njegovo ekonomsko politiko in 20% se jih je izjavilo proti vojaški junti. Dosedaj še nismo nikdar slišali, da bi v državah s komunističnimi režimi kje priznali, da je po rezultatih kake ankete 20% ljudi proti komunističnim režimom. Glede propagande pa more vsakdo, ki le količkaj posluša oddaje na kratkih valovih slišal', kako se iz Moskve na oddaji „Poslušaj Čile“ ure in ure dnevno širijo od padca Allendejevega režima, vsakovrstne neugodne in neresnične vesti. Po vsem tem je očitno, kako je svetovni komunizem zadel padec Allendeja, kajti levičarji ne štedijo z lažmi pa z denarjem tudi n :. In koristnih budal je vedno dovolj na svetu. V ITALIJANSKIH BRZIH VLAKIH, ki bodo na daljših progah po novem poletnem voznem redu vozili po četrt ure več, so uvedli samopostrežne jedilne vagone. S tema dvema ukrepoma ho;e železniška uprava poceniti hrano v vlakih in zagotoviti večjo točnost. Nedelja 16. XI. 1975. PRISTAVSKI »AN na Pristavi v Castelarju Gesla; Zvesti ¡Sagu in narodu! Pričetek ob 10,45 uri z dviganjem zastav in s koncelebrirano sv. mašo, ki jo spremlja godba pod vodstvom g. Skubica A. Skupno kosilo ob 12,30 uri. Točilo se bo pristno mendoško vino! Popoldansko slavje prične ob 16 uri s kulturnim programom v dvorani: Govori preds. Zed. Slovenije, ki tau sledi ostali pestri spored. Športni del s sodelovanjem folklore se vrši na športnem igrišču. Po programu prosta zabava. K številni udeležbi vabi Slovenska Pristava Počitniški Dom v Kordobskih gorah bo le za Slovence odprt od 11. jan. do 28. feb. Med otroško kolonijo le za tiste, ki bi sicer ne mogli na oddih, kolikor bo pač prostora. Kdor si želi še odpočiti in si utrditi zdravje v gorskem zraku, naj javi priporočen;» čim prej na naislov: Dr. Hamželiči, Champagnat 55, Lujan, Pcia. Bs. As. Radi višine 1.100 m Dom ni za težko bolne na srcu ali pljučih. Cene bodo enako kot prejšnja leta zelo zmerne, a odvisne od dviganja cen na trgu. Vozni listek kupiš šele, ko imaš zagotovljen prostor v Domu. Slovenski srednješolski tečaj ravnatelja „Marka Stajnka** SKLEP ŠOLSKEGA LETA 1975 V Slovenski hiši — 22. novembra • ob 17,30: zbor dijakov — razdelitev spričeval v razredih • ob 18,00: zahvalna sv. maša ® ob 19,00: slovesen sklep v veliki dvorani Iskreno vabimo vse starše! Nedelja, 9. novembra 1975 BERAZATEGUI DESETA OBLETNICA DOMA ob 30-letnici našega zdomstva v geslu: Za naš dragi dom in rod! Pričetek celodnevnega slavja bo ob 11.30 z dviganjem zastav in sv. mašo, ki jo bo daroval č. g. dir. slov. dušnih pastirjev msgr. Anton Orehar Popoldanski program bomo pričeli ob 15 z slavnostnim govorom predsednika Zed. Slovenije g. Marjanom Lobodo. Zagotavljamo Vam, da bo lepo in prijetno pri nas, hitra in točna postrežba, bogate, okusne jedače in po želji pijače — torej: Nasvidenje! Dohod z vlakom: Postaja Berazategui, nato kolektiv 300 B (ne C ali D) — do calle 24 in 144 (ex 1 y 34) ali: “cuatro cuadras, pasando la iglesia de Villa España”. BURBU UBIS Editor responsable: Miloš Star»-. Director: Tone Mizerit Redacción y Administración: Ramón Falcón 4158, Buenos Aires T.F. 69-9503 Argentina Uredniški odbor: Miloš Stare, Pavel Fajdiga, dr. Tine Debeljak, Slavimlr Batagelj in Tone Mizerit v to tsl’g o