v meddobje 1-2 karel vladimir truhlar (rim), razpadajoči most (1) golobje v dežju (2) * milan komar (buenos aires), razmišljanja ob razgovorih ii (3) * vladimir kos (tokio), moje vrtnice (9) * branko rozman (buenos aires), zlocinec (10) * vladimir kos, nevecni rim (16), pakrogi (16), trilogija v sušcu (17) * anton kacin (gorica), začetki slovenskega leposlovnega ekspresionizma (19). crke besede misli: potovanje skozi cas (ruda jurcec, buenos aires, 40) * cas na tribuni: iz zapiskov neznanega pisatelja (zorko simcic, buenos aires, 58) * črta in prostor: marij anica savinškova (marijan marolt, buenos aires. 70) * knjige: moj vtis ob branju balantičevih pesmi (vladimir kos, 74) — neva rudolf - cisto malo ljubezni, neva rudolf - južni kriz (tine debeljak, buenos aires, 76) * zapiski: kocbekove pesmi na tržaškem radiju (rafko vodeb, louvain, 79) — župančičeva pisma salviniju (rafko vodeb, 84) — razno (88) priloga: posmrtna maska škofa dr. gregor1ja rozmana (france gorše, cleveland) Rojo^i fj 1295)07 MEDDOBJE Leto V 1 9 5 9 Številka 1-2 Izdaja Slovenska kulturna akcija v Buenos Airesu. Urejujeta Zorko Simčič in Ruda Jurčec. Revija izhaja letno v štirih številkah. Naslov uredništva ini iuprave: Alva-,'-ado 360, Ramos Mejía, Pcia. Buenos Aires, Argentina. —• Uredništvo ne objavlja anonimnih dopisov. Prispevki s psevdonimom se objavijo samo1, kadar je uredništvu znano tudi pravo avtorjevo ime. Rokopisi se ne vračajo. Ovitek: arh. Marijan Eiletz. Ta številka Meddobja je bila dotiskana 20. januarja 1960 in stane 60 m$n. — 2,— u$a. — 800 LIT — 600 Prancs — 35 Schilinge — 1 angi. funt. Registro Nacional de Propiedad Intelectual No. 525.975. Tisk tiskalne "Federico Grote" (Ladislav Len.&ek CM), Buenos Aires KAREL VLADIMIR TRUHLAR RAZPADAJOČI MOST Žile debel, ki so se v daljnih, z leskom bronastih host presijanih jesenih tolikokrat slastno prožile pod vozovi temnih sliv, so trhle. Nikdar več ne bodo brnele v belomodrikasti šum reke. Stara ilovna pota na most je trdno preraslo kovinastordeče robidje. Služba življenju je dozorela v samoto. KAREL VLADIMIR TRUHLAR GOLOBJE V DEŽJU Pod nasičeno kalno rdečino nadzidka se golobje trudno prepuščajo težkemu mokremu brezličju, ki je seglo v vse stvari. Jasna, v sebi zbrana moč poleta, ki je včeraj nosila jato v čiste loke nad trgom, danes, skrita ob zidu, vsa ponižana, trepeta v mrzlih sunkih vetra. Bleščica pepelnozelenih prog na perutih, ki je včeraj živo sijala v modrino, danes spi in bo spala, dokler je ne predrami —kot junak zakleto kraljično— s svojim poljubom Prvo Sonce. MILAN KOMAR RAZMIŠLJANJA OB RAZGOVORIH II "SAJ JE ŽE VSE NAPISANO!".— Prijatelj mi pripoveduje o že pokojnem svojem profesorju, ki je slušateljem odvrnil, ko so ga prosili, naj vendar objavi svoja zanimiva izvajanja: "Saj je že vse napisano! Vi morda tega ne boste razumeli, a je tako: vse je že napisano." — Podoba je, da sta iz navedenih besed govorili ponižnost in pa docta ignorantia: odkril sem, da nisem ničesar odkril. Vendar nas posamičen primer kot tak ne zanima, pač pa bi se radi poglobili v izrek: "Saj je že vse napisano!", kolikor more imeti splošno veljavo. TO JE LAHKO VELIKA MODROST,— Omenjene besede lahko izražajo staro, trdno modrost, da ni nič korenito novega pod soncem, da so nove resnice skoraj vedno ponavljanja in odkrivanja starih, včasih že pozabljenih resnic, kar zlasti velja za znanosti in vednosti o človeku, o smislu njegovega življenja, o filozofiji, o Bogu. Na teh osnovnih področjih je težko in pogosto celo nemogoče dognati kaj zares novega. Kdor piše ali razpravlja o teh stvareh, kakor da bi šla za iznajdbo smodnika ali odkritje Amerike, utegne s tem kazati preveliko zaverovanost v svoj opravek in s tem ozkost svojega obzorja. LAHKO PA NI MODROST,— Vendar teh vekovitih resnic nihče ni izrazil na izčrpen, celoten, vseobsežen in dokončen način. Nihče ni spravil vse njihove vsebine na dan tako, da bi se izpraznilo njihovo neprodorno in skrivnostno dno. Zato je vedno mogoče kaj dodati, kaj novega videti ali osvetliti, kaj poglobiti. In tudi če ne bi ničesar objektivnega dodali, je iste resnice mogoče v istih zajemih prevesti v jezik druge dobe, drugih okoliščin, drugih ljudi. In čeprav tako delo ni odkritje novega sveta, niti novo dobo napovedujoča iznajdba, je vendar neko odkritje in neka iznajdba. STVARNOST NI NAREJENA PO MERI ČLOVEKOVEGA UMA. Stvarnost je globoka in neizčrpna; da bi ji prišli do dna, bi morali priti do božje ustvarjalne roke, iz katere je izšla. Zato odkrivanju ni konca. Luč uma napreduje, ni dvoma, a pod rešitvijo sedanjih vprašanj nas čakajo nova, še težja vprašanja. To, kar že vemo, se z jasno opredelitvijo ne osamosvoji in ne pretrga vezi s skrivnostnim bitnim ozadjem. Korenine vseh naših luči vodijo v temo — v temo, ki po sebi nikakor ni tema, ampak luč, a je tema za nas, kajti stvarnost ni narejena po meri človekovega uma. Pravi realistični pogled na stvarnost je zato nerazdružljiv z zavestjo globinske zanimivosti vseh stvari in z radostjo nad njo. Kadar se gibljemo v tej perspektivi, je čisto mogoče pisati o očitih in že davno znanih stvareh s čudenjem in zavzetjem, kot da bi šlo za nekaj velikega in pomembnega. ČUDENJE IN PONIŽNOST,— Nobenih objektivnih razlogov ni, da bi čudenje nei moglo soživeti s ponižnostjo. Nasprotno, skoraj bi trdili, da ni ponižnosti brez čudenja, ne čudenja brez ponižnosti. Biti ponižen je edino razumno stališče, ki ga človek lahko zavzame spričo veličine Boga in njegovega stvarstva. Ne gre tu za knjižno, abstraktno tezo o veličini, ampak za osebno doživetje te veličine. In, ali ni to doživetje tako silno blizu čudenju? Veličina Boga in stvarstva nikakor ni mrzla in mrka ter ne vzbuja samo strah in trepet, ampak predvsem vabi k ljubezni, k zanimanju, k umevanju in poglobitvi. ZAKAJ LAHKO NI MODROST.— Če torej pri novem obravnavanju znanih resnic utripa čudenje in zanimanje, kot da bi šlo za nekaj resnično novega, ni v tem treba videti nič slabega, saj so vekovite resnice vedno nove in do vsakega rodu dospejo sveže, ne-obrabljene, vedno pereče. Slabo pa je, če se te vekovite resnice predstavljajo izključno V obliki prejšnjega stoletja ali v formulaciji druge, današnjim ljudem že ne več povsem razumljive kulture. Zato v tem pogledu ne velja: "Saj je že vse napisano!" Treba je namreč vse nanovo napisati, po-našiti, po-noviti. Spoznanje prejšnjih dob in preteklih mislecev nima pravice lastiti si značaja enokratnega, celotnega in zaključenega spoznanja. PRAVO ZADRŽANJE.— Pravo po-navljanje že znanih resnic je enako oddaljeno od obeh skrajnosti: ne prikazuje stvari, ki so bile človeštvu že davno znane kot izvirna neobjavljena dognanja, po drugi strani pa jim spet v imenu preteklosti ne zanikuje neusahljive notranje novosti in jim ne krati njihovega vedno perečega značaja, samo zato, ker ne gre za strogo samonikla odkritja. LES EXTREMES SE TOUCHENT.— Za obema skrajnostima se skriva ista zmota: človek je zmožen nečasovnega, tako rekoč angelskega spoznanja: Simul et tota possesio — enokratno in celotno posedovanje resnice, kakor1 se je izrazil Boecij, bi bilo potemtakem čisto možno v naravnem redu. Ko bi enkrat spoznali stvar, bi jo že zaključeno in izčrpno dojeli. Odtod odpor proti novim zajemom in poglobitvam. Saj je že vse povedano! Če je torej možno tako enokratno popolno spoznanje, izročila izgube ves pomen. Na celem je moči uvideti vso resnico. Samonikla odkritja nehajo biti nekaj izrednega ter postanejo reden človekov spoznavni modus! — René Descartes, oče modernega racionalizma, je v filozofiji in znanosti drastično prelomil z vso preteklostjo, a pričakoval je, da bo njegov nauk ostal trajen in nespremenljiv. Upal je, da ga bodo v bodočnosti tako tolmačili po šolah, kakor so Aristotela v srednjem veku. — Napoleon je presekal s pravnimi tradicijami preteklosti, a je prepovedal razlago in dopolnjevanje svojega državljanskega zakonika, ki ga je smatral za dokončno dognanje v stroki. Saj je že vse povedano! ISTI VIR.— Iz iste racionalistične togosti izvira moderno novo-tarstvo, ki prelamlja s tradicijo, in tudi za moderne čase značilna konservativnost, ki nepremično tiči v svojih shemah. — Koliko izvirnega in svojega so dodajali srednjeveški razlagalci Aristotelu ali Petru Lombardu! Koliko življenja utripa pod skromnim videzom malo možnosti nudečih komentarjev! — Kadar prevladuje zanimanje za stvar nad potrebo po osebnem uveljavljanju, se umsko življenje razvija svobodno in brez nepotrebnih nepopustljivosti. * * * KDO SE ŠE ZMENI ZA NAŠE DELO ? — Tovariš mi piše o težavah kulturnega dela v tujini in se sprašuje: "Ali ima ves ta napor še kak smisel? Kdo se še zmeni: za naše početje?" — Taka vprašanja nam niso neznana, nasprotno, prav domača so nam, kot nam je domača negotovost, ki človeka, ki je družbeno bitje, rada obide, kadar pri svojem delu ne dobi odmeva, ki ga po pravici pričakuje. — Ko odgovarjamo na tovariševo pismo, se razgovarjamo tudi z našimi lastnimi dvomi. VZROKI NEGOTOVOSTI,— Vzroki te negotovosti niso enostavni, čeprav se nikakor ne zde nerazrešljivo zamotani. Nemogoče je v kratkih} razmišljanjih izluščiti vse činilce, ki doprinašajo k teži dvoma. Zato se bomo dotaknili le nekaterih točk: že delna jasnost v celotnem vprašanju nam utegne znatno olajšati nadaljnje razmotrivanje. ČLOVEK JE BITJE, ŽEJNO SMISLA,— Nič ni bolj upravičenega, bolj utemeljenega, bolj iz globin naše biti izvirajočega kot iskanje smisla v stvareh, dogodkih, naših in tujih dejanjih. Naš um vrta v stvari, ker je žejan smisla. Stvari brez smisla ne zanimajo. Nimajo osnove. Vise v zraku. VPRAŠANJA.— Toda, kakšni so razlogi, ki upravičujejo dvom v smisel našega dela in nas istočasno nagibajo, da imamo tujo brezbrižnost za osnovano in smisla polno? — Ali morda vrtamo le vase, v druge pa ne? — Ali pa smo se navadili po odmevih, Ki jih naše delo povzroči, soditi njegovo notranjo vrednost? — Če se je naš dvom porodil iz žeje po smislu, skritem v stvareh, zakaj potem rije samo v eni smeri? — Ali ni mogoče ta dvom čustvenega izvora in ima z umskim iskanjem bolj malo zveze? — Ali ni ta "smisel", ki ga našim naporom ne vidimo, pravzaprav le čustvena opora, ki si je želimo, pa je ne dobimo? — Ali pa gre morda samo za plitvo željo, da bi se naše delo razvijalo le v smeri že naprej zagotovljenega uspeha, kot nekakšno paradoksno uveljavljanje "a tout repos"? KAKŠEN JE TOREJ SMISEL "SMISLA"?— Kakšen je torej smisel tistega "smisla", o katerem dvomimo, če ga naše delo ima? Pomanjkanje zadostne opore s strani občinstva ali pa celo pomanjkanje pravega občinstva nam nalaga večjo resnost in strogost do nas samih. Početje, ki ne izvira iz globokih notranjih prepričanj! in potreb, ne more vzdržati brez aplavza, kajti, kolikor manj trdnosti je v našem srcu, toliko bolj želimo zunanjega potrdila, kolikor manj duhovne jasnosti in zrelosti imamo, toliko bolj čutimo potrebo po čustveni opori. Vendar s tem nočemo reči, da je treba delati brez vsake opore. Gre za bistveno drugo stvar: kod bomo iskali potrebne opore? KOD ISKATI OPORE?— Oporo lahko iščemo samo tam, kjer je oporo moči dobiti. Kar ni trdno, nam trdnosti nuditi ne more. Trdnost pa, ki jo človek išče, ni mehanična, je duhovna in je zato nerazdružljiva s smiselnostjo. Naš duh je trden, kolikor se napaja z neizčrpnim smislom stvarnega reda, to se pravi, kolikor živi iz resnice in iz ljubezni. — Sodobna psihologija nas uči, da je potreba po čustveni opori največja pri osebah, ki žive oddaljene od objektivne stvarnosti, zaprte v umetne svetove domišljije. Za nujo čustvene opore se skriva nezadoščena potreba po stiku s stvarnostjo. Kdor hodi po trdnih tleh danega dejanstva, mu je vsaka stopinja (v oporo.1 NEGOTOVOST NE PRIHAJA LE OD ZUNAJ,— Negotovost ne prihaja samo od zunaj, temveč se pogosteje, kot se nam n,avadno zdi, poraja iz globin našega srca, kadar razlogi, ki nas gibljejo, niso dovolj močni ali dovolj pristni, kadar naše odločitve niso dovolj korenite ali kadar se naša volja ne| opira na trdna tla. — Stvarnost ni namreč samo materialna: tudi svet duha je stvaren; ne le zunanja dejstva, tudi naše subjektivne zahteve, kadar so resnične, tvorijo del stvarnosti. V tem smislu bi lahka govorili o "notranji stvarnosti" v podobnem pomenu, kakor govori italijanski mislec Sciacca o "inte-riorita oggettiva". APLAVZI NE POMAGAJO VED,NO.— Če naše delo ne bo izhajalo iz živega realizma, to je, iz duha resnice in ljubezni, nas še tako velik uspeh ne bo mogel za dolgo časa zavarovati pred intimno ne- gotovostjo. Želeli si bomo z bolestno nujo vedno večjih uspehov ne zaradi naravnega dinamizma, ki žene človeka k vedno večjemu izpopolnjevanju, ampak zaradi psihofizičnega zakona, da mora biti doza pomirjevalnega sredstva vedno večja. "DELO, POŠTENJE, POSVEČENJE",— Iz tega sledi, da je treba vso pozornost in vso voljo usmeriti v to, da bo naše delo vedno bolj pristno, zdravo in življenjsko resnično ter zato notranje prepričljivo. Delajmo pošteno! Kot je dejal Plečnik: "Delo, poštenje, posvečenje." Drugo bo že samo prišlo, če je tako božja volja., ONSTRAN ROMANTIKE IN RACIONALIZMA,— Morda nas bo duševna stiska, ki jo povzročata osamljenost in nerazumevanje, prisilila storiti veliki korak naše dobe: premagati dve pogubni enostra-nosti, ki sta med nami še zelo močni, romantiko in racionalizem, da se bomo osvobodili čustvenih utvar in razumarskih sestavov ter prišli do sprave uma in! srca, mere in zagona, discipline in sproščenosti, preprostosti in bogastva, stalnosti in razgibanosti v doživetem in zato živem realizmu. Ker so se nam zmanjšale možnosti nepravih opor, bomo morda lažje našli pot do pravih. DUH NI BEG.— Ce je kaj značilno za duha, je to gotovo prisotnost. Ko spoznavamo, smo v stvareh in stvari so v nas. Čim večja je prodornost duha, tem večja je prisotnost. Duhovno prijateljstvo se spozna po prisotnosti. Kdor nas ima res rad, je z nami, nas spremlja, nas razume, pa čeprav malo govori in je fizično malo časa z nami. Čutna ljubezen pa je narobe: bližina teles in odsotnost duha. KJER NI DUHA, TAM JE ODSOTNOST,— Kjer usiha življenje duha, usiha zanimanje, razpoložljivost, ljudje beže, ker nimajo obstanka. Če se človek ne razvija v globino, bega po površju. Povsod hodi, a nikjer ga ni. BREZ OBČINSTVA.— Naše napore je treba usmeriti v globino, vsako učinkarstvo bi bilo izgubljanje časa. Avantura duha je največja avantura. — Včasih je luč tako svetla in zadoščenje človeka tako prevzame, da bi lahko shajal celo brez občinstva. To ni sad nar-cisizma niti solipsizma, kot bi ga nam skoraj gotovo očital kak marksist, to je sad stika s stvarnostjo, ki tistim, ki ji pazno prisluškujejo, odkriva svoj neizčrpni smisel. AUTARKEIA.— V tej zvezi nam pride na misel pozabljena starogrška autarkeia2. Kulturnega delavca, ki bi znal shajati brez opore občinstva, bi stari imenovali autarkes. Po nauku mnogih antičnih in sodobnih poznavalcev človeške duše ni zmožen prave ljubezni do ljudi in stvari, kdor ni sposoben prenašati samote, ker ni dovolj trden v sebi ter preveč potrebuje čustvene opore. Pri takem človeku bi bilo več "lepljivosti" kot pa duha, da se poslužimo Sartrovega izrazoslovja. Kdor se "prilepi", ne ljubi, ampak se poslužuje drugega kot sredstva. Zato pa, če se človek ni prikopal do neke osnovne duševne samostojnosti, navadno ni zmožen prave ljubezni. Prava ljubezen zahteva namreč svobodo, samostojnost in bistrost, da ne izgubimo izpred oči resnično dobro ljubljenega bitja in da vedno bolj z mislijo in voljo prodremo vanj. Prava ljubezen mora potrditi vsakega v svojem, v tem, kar mu zares gre. Zato prava ljubezen Siri okrog sebe ozračje reda in miru. — Če povedano prenesemo na kulturno delo, bi lahko rekli, da ni prave kulturne ustvarjalnosti, prave in pristne službe občinstvu brez samostojnosti duha, brez trdne zasidra-nosti v svojem. Potrebna je autärkeia. KDOR IMA DUŠO IN IZ DUŠE ŽIVI,— V današnjem razduhov-ljenem svetu je pod vso brezbrižnostjo vedno dovolj povpraševanja po pristnosti, po osebni konsistenci, po ostrem, krepkem in blagem vzdušju resnice. Kar poglejmo v velemestih sredi vse pridobitnosti, kako ljudje iščejo zdravnikov, pravnikov, vzgojiteljev, ki živei z dušo za svoj poklic! Vse kar ima dušo in iz duše živi, brezdušni svet sicer sovraži, toda v bistvu išče in nevede ljubi. INTELEKTUALCI IN POSESTNIKI,— Nič se bolj ne izključuje kot življenje intelekta in pa neka posestniška ali lastniška menta-liteta. Ker stvari niso narejene po meri človeškega uma, je človek prisiljen stalno se prilagajati bolje spoznanim stvarem in prenare-jati svoje miselne sisteme, da tako rečemo, primoran je biti stalno na potu. Tudi v intelektualnem življenju je človek popotnik — homo viator. — V kraljestvu duha ni nepremičnin, ki bi se dale posedovati in obdelavati brez tveganja in z zagotovljenim letnim donosom. AL' BO KAL POGNALO SEME, KDOR GA SEJE, SAM NE VE. Ne zunanje priznanje, ampak notranja moč nam bo dala tisto varnost, brez katere ni duhovnega ustvarjanja. Ne varajmo se: v bistvu nas mučijo lastni hudiči, ne tuji; tesnobo nam povzroča predvsem lastna praznota, ne molk drugih. Prav malo velikih ustvarjalcev je imelo uspeh že naprej zajamčen. Neka negotovost v tem pogledu, se zdi, da je celo znak pristnosti in čistih namenov: "Al' bo kal pognalo seme, kdor ga seje, sam ne ve." !) Pod čustveno oporo ne razumemo toliko čustvene opore sploh, kolikor naopako (latinsko vitium), to je, stalno razpoloženje c'oveka, ki tako rekoč redno potrebuje oporo in se brez nje v življenju ne ¡more gibati. Primerjaj zanimiva, čeprav enostranska izvajanja pri Karen Homey, The Neurotic Personality of our Time, Nortihon, New York, zlasti 6. poglavje. — Kadar je čustvo življenjsko resnično, vsebuje samo v sebi neko oporo. Primerjaj O. Bollnow, Das Wesen der Stimmungen, Klostermann, Frankfurt a. Main, zlasti 7. poglavje. 2) Autärkeia, slovensko: avtarkija, prmenj samozadostnost (ločiti od autcurhia - samovlada) ; samozadostnost pametnega zrelega človeka, ki se samostojno odloča in ne potrebuje prekomerne opore drugih; samozadostnost kreposti za srečno življenje; samozadostnost civilne dražbe ali države. V članku uporabljamo besedo v prrvih dveh smislih. Danes se ta izraz uporablja pretežno v gospodarskem smislu: avtarkija pomeni samozadostno gospodarstvo dcižele, ki vse, kar potrebuje, sama proizvaja. — Primerjaj Gauthier O.P., «La magnanimité, l'idéal de la grandeur dans la philosophie païenne et dans la théologie chrétienne, Paris, Vrin, 1951; p. 73-75, 110. — Potrebo neke osnovne samozadostnosti in samostojnosti za zrelo duševno življenje poudarja vzgojna tradicija vseih časov. — Nekateri filozofi, zlasti stoiki, so avtarkijo pretiravali. Nekaj podobnega jv zaslediti tudi pri kakem modernem piscu, n.pr. pri Sartru. VLADIMIR KOS MOJE VRTNICE Poznaš zemljo, gorečo brez ognja? Zemljo moje duše, strmečo v srebrno telo umrlih voda v razkrajanju. V poročno noč oblakov so vrtnice moje vse žalostne, vetrova krila prhutajo brez počivanja drugam. Kako me boš našel, ko nimam imena tam. BRANKO ROZMAN ZLOČINEC "Zaradi enega samega kovanca. Ali ste videli kdaj stavni stroj, ko stavec pritisne na gumb in se začno vrteti kolesa, premikati ročice, dvigati vzvodi, voziti naprave? Ne vem, zakaj me postane strah, kadar opazujem tisto premikanje. Bojim se, da se ne bo nikoli ustavilo. Želim si, da bi se kaka ročica zlmotila in vstopila pred drugo, da bi za-hreščalo in kolesje obstalo. A vse gre s tako točnostjo, tako po začrtani poti, da te je groza mrzle preračunanosti. Ko se stroj ustavi, se vedno oddahnem. . . Kdaj se bo ustavilo kolesje, ki ga je sprožil tisti kovanec? Ista mrzla določenost nevidnega stroja, isti naraščajoči ropot, isti strah, kje bo konec." Sedel je pred menoj v pletenem stolu in govoril nekam v modro steno. Hotel sem ga opazovati tako, da bi me pri tem ne videl. Petde-setletnik. Zagorel obraz, za spoznanje preženski, lasje že rahlo posive-li, prijetno neurejeni, glas težak, truden. "Pripovedujte," sem skorajda ukazal. Iz desnega žepa je izvlekel z nenavadno skrbnostjo kovanec. Po-držal ga je na kazalcu in sredincu, ga ogledal proti svetlobi, obrnil in ga nalahno položil na mizo. "Kaj vse morete kupiti za takle denar? Eno pero ali dve šivanki, dve tableti proti glavobolu ali eno vezalko. Tako mislite vi, tako misli še marsikdo. Kako kriva cenitev. Kakšna kratkovidnost. Ta denar more neprimerno več. Ta denar..." Obstal je. Čutiti je bilo, da se je zavedel, da ni začel pri pravem koncu. Segel je v žep po zavojček s cigaretami, mi ponudil, pa takoj spet umaknil, češ, vi gotovo ne kadite, si vtaknil cigareto v usta, jo prižgal in potegnil prvi dim globoko vase. Vsi gibi so bili slovesni, skoro obredni, oči ves čas uprte v kovanec na mizi. "Seveda, ko bi ne videl toliko, ko bi ne srečal toliko stvari v preteklosti. Danes gledam drugače kot včeraj in jutri bom gotovo spet drugače. Danes, včeraj, jutri. Ne, ne, saj ni prav. Vi se mi boste smejali. Ne mislite.. . Saj vem, saj še vem prav: včeraj, danes, jutri. Je sedaj prav? In vendar gre pri meni pot tako: danes, včeraj, jutri." Ni umaknil pogleda s kovanca. Počasi, skoraj pobožno je vlekel dim vase in kakor namenoma sobo z njim spreminjal v drug skrivnosten prostor. Dolgo je molčal. Potem je začel s tišjim, zaupnejšim glasom: "Prav tisti večer.,." "Kateri večer?" sem mu padel v besedo. Pogledal me je začudeno. Takoj sem razumel, da je zanj važen le en dan, le en večer... "... sem bral pismo prijatelja iz njihovih temnic. Umazan, zmečkan kos papirja. S težavo sem prebral, kar je bilo nanj v grozi in hitri-ci nametanega. Pa saj mi besed ne bi bilo treba brati. Črke so povedale vse. Ali ste kdaj pomislili nanje? Na ljudi v temnicah, v bunkerjih? Kaj so to še ljudje? Prvi in drugi: tisti v bunkerju in tisti pred vrati bunkerja. Kakšen okus mora imeti juha, v katero je na-mešan strup? Kakšno občutje mora imeti človek, ki diha strupeni plin? Kako se mora počutiti človek, ki dva meseca ni dobil kosa mila, ne kozarca vode, da bi se umil, brisače ali robca, da bi se obrisal, enega samega kosa perila, da bi se preoblekel? Kako mora biti človeku, ki čez dan ne sme zatisniti očesa v temnem bunkerju, ponoči pa mora spati s stosvečno prižgano žarnico nad očmi? Samota prinaša misli, misli, tisoč neumnih in pametnih misli, glava je težka od njih, pa nimaš koščka papirja, da bi jih spravil tja, da bi ne razbijale po glavi. Kaj je res čudno, če sliši tak človek za stenami glasove, ki jih ni?... Vse to samo zato, ker noče povedati enega imena. Vem, ne bo ga povedal. Ker s tem bi onega drugega zaprli v isti pekel kot njega. Prav tako brez razloga, brez smisla. In če človek pomisli, da je to le eno pismo enega človeka." Molčal sem. Vsaka beseda bi padla v prazno. Z nalivnim peresom sem risal pc< pivniku neurejene črte, obris neznanega mesta. Tenke drsanje peresa po ploskvi je ubijalo pretežki molk, ki se je jel nabirati na stene in pološčene ploščice na tleh. "Človek je postal blazen od želje, da bi bil enak Bogu. Kaj ga ni ta blaznost obsedla že v začetku? A danes je drugače kot takrat. Takrat mu je šlo za nova spoznanja, za nove sile, za nov blesk. Danes tekmuje z Bogom le š^ v tem, da bi ustvaril pekel. A se sprašujem, od kod ta želja. Iz naveličanosti? Iz prenasičenosti? Od tistega pisma hodim pol svoji poti nazaj, v preteklo, v pokopano. Vsak korak naprej je zame stopinja nazaj v tisto, kar je že minilo. Sleherno srečanje ]£ le srečanje nečesa že zdavnaj srečanega. Zamišljeni kostanj, vijolična senca čez pločnik, prelomljena ploščica na tlaku, obrabljena kljuka v vratih — vse je vstajanje umrlega. Prav vsaka stvar ima svoj smisel nekje v preteklem. A istočasno se ročice na stroju premikajo v levo, v desno, vzvodi se dvigajo in padajo, čutim, da se stroj premika, da vstopa v nove trenutke in strah me je, ali se bo ustavil." Zavedel sem se, da sem se prepustil njegovim besedam, ne da bi se vprašal, kaj hoče, kje je začetek, kaj ga je tako do konca izpraznilo in napolnilo s seboj. "Saj ne more biti drugače. Trenutki, ki smo jih takrat živeli, so bili prepolni. Čudno je pravzaprav nasprotno: kako smo mogli postaviti steno pred preživeto? Ali ste vi kdaj spali na senu ali na klopi, polni smrekovega vonja in duha po prsti? Pod cvetočo lesko ali v ko-žuhastem snegu, pričakujoč zadnje krogle, ves na božji dlani ? Kako dober je bil črn kruh, umazan od nabojev, in maslo in mrzle ribe iz konzerv sredi zime. Kako dobra vroča, grenka kava, če po štiri dni nisi imel nič toplega v ustih. Premočeni do kože in s krvavimi žulji na podplatih smo se pehali preko senožeti in skozi bukove gozdove na sledi za njimi. Kdaj se je kdo opil: saj ni bil gotov, ali mu bo jutri denar še služil za kaj. Vsak dan smo se srečavali s smrtjo, nihče ni vedel, za katerim mlinom ali pod katero jelšo ga čaka. Hoteli smo podreti za vselej vse njihove temnice, pobiti vse stosvečne žarnice, razcefrati njihove zasliševalne zapisnike, ubiti glasove, ki jih ni in ki jih vendar čujejo po bunkerjih jetniki." Stavni stroj, kovanec, danes, včeraj, jutri, pismo iz celice, prehojena pot— ne, ni mi bilo mogoče najti zveze med vtisi. Kaj naj rečem? Ali naj sploh kaj rečem? "Dnevi so bili polni doživetij," sem negotovo izustil, pa mi je bilo .takoj žal praznih besedi. Ozrl se je vame, skoraj se je zasmejal. "Razumem. Nisem še čakal vaše besede. Kako naj uganete? A kar sem pravil, — res, potrpite, prosim vas. Že vnaprej zbiram dokaze proti sebi. Bojim se, veste, da bi..." Vedno manj sem razumel. A tiste črne sence okrog njegovih oči &o bile tako lepe, da sem vedel, da je vredno čakati zadnje besede. "Seveda bi ne hotel za nič na svetu vplivati na vašo sodbo. Če sem rekel, da zbiram dokaze proti sebi... Ne vem, zakaj planejo vsi najprej z nasprotnimi dokazi. In ker se bojim, da bi tudi vi — to je tisti strah, zato vam govorim, čeprav se zdi, da je vse brez zveze." Dokazi proti sebi, nasprotni dokazi od drugih ljudi, strah pred temi, nemir zaradi prvih, neki medel okvir se je jel sestavljati. In vsebina? "Zločinec sem," je bruhnil iz sebe sunkoma, premočno. "Vse je v tem. Tako kot slišite. A nisem prišel po odpuščanje. K^ko mi morete vi nekaj odpustiti, kar se bo zgodilo šele čez stoletja? Ne maram vašega odpuščanja. Sovražim vsakogar, ki bi mi hotel odpustiti, ker vem, da bi bilo tisto laž, zakrivanje resnice, moje resnice. Ne recite mi besede odpuščanja, lepo vas prosim." Za hip je počakal, potem se je začel na glas smejati: "Pa sem vam rekel, da ne maram vplivati na vašo sodbo." Pred očmi mi je zrastel jetnik, od katerega je ta, človek prejel pisanje iz temnice. Jetnik noče povedati imena, ker ve, da bi njegova France Gorše: POSMRTNA MASKA ŠKOFA Dr. GREUORI.IA ROZMANA izpoved mogla biti vzvod celi verigi laži. Ta tu zahteva, da priznam njegovo krivdo, ker se kot oni boji laži. Če je prvo junaštvo, kaj je to drugo? "Sicer sem vam pa že povedal," je začel z glasom, kot da je šele začel govoriti. "Le tega ne veste, kako se je vse po vrsti dogodilo.. . Bilo je nekega vlažnega ponedeljka. Ob šestih zvečer sem si nataknil dežni plašč in stopil iz pisarne na cesto. Vrvež kot vsak večer, sproščenost po delu, prihajajoča spokojna ubranost. Prijetni, skoro domači obrazi, v obleki okus in čut, da je človeku kakor v salonu. Zavil sem v podzemsko železnico. Skupaj s sto in sto najrazličnejšimi obrazi sem se preril v železniški voz. Na tretji postaji sem izstopil, se naravnal po stopnicah navzgor na prečno podzemsko železnico. Stal sem ob progi. Tik ob klopi je stal mlad fant. Težko, da bi imel že dvajset let. Dolg, razkuštran, nekoliko zanemarjen, z otožnimi, lepimi očmi. Mehanično je ponavljal ime komunističnega časopisa. Danes bi prepoznal njegov glas iz tisočglave množice. Ni bilo misliti, da bi mogel na prvi vlak. Počakal sem in opazoval prodajalca. Prste je imel dolge, lepe. Sploh bi čedno oblečen delal prijeten vtis. Mimo so hodili uradniki q večerniki v rokah, učiteljice s torbicami, glasni študentje z mapami in knjigami. Nihče ni kupil časopisa od otožnega fanta. I^ant je moral občutiti nesmiselnost svojega položaja. Kot da ga je reka odplavila h kraju. Ko bi se vsaj kdo ozrl nanj, a nič. Njegove besede so bile besede nad glave, pod oboke, v prazno. Kaj mu daje moč, da ne pobegne, da se ne skrije v zadnji kot in ne zakrije obraza v dlani in ne zajoka? Ta sila ni iz njega, je premehak. Mogoče dobi denar, tudi če ne proda časopisov. Mogoče ima doma mater, betežno starko, kateri mora kupiti kruha in mleka. Mogoče je imel ugodno službo, pa so ga odslovili zaradi njegovega prepričanja. Preveč je doživel, pa se mu je mogoče družba zastudila, zaklel se je proti njej. Ni nehal ponavljati ime časopisa. Kupil ni nihče. Niti eden. In če ne bo dobil denarja niti za kruh in mleko? Če bo dobil novo klofuto od ljudi? Če bo moral z novim porazom leči na neurejeno posteljo? Nisem dosti mislil. Segel sem v žep in mu ponudil tisti kovanec: 'Dajte mi časopis!' Dal mi ga je in spravil denar. Vstopil sem v vlak in se odpeljal." Človek je sedel pred menoj utrujen, poten. Ni vedel, kaj bi rekel, a sem čutil, da ta molk ne sme trajati predolgo. "To je vse?" sem rekel mirno. "Se vam zdi malo? Vedel sem, vedel sem. Opozoril sem vas prej, bal sem se. Ne, vi ne vidite vsega. Vi tega niste doživeli. Kako morete v trenutku najti odgovor, ki ga jaz iščem že tedne in tedne?" Počakal je. "Edino, kar me je včasih pomirilo, je to, da se mi je fant smilil. Zato sem kupil od njega časopis. Samo zato." "Ali je še kaj drugega važnega kot to?" sem se oglasil. "Ne bi smel pozabiti svojih srečanj, preteklega, pokopanega. Fant bi se mi smel smiliti, a moje dejanje bi moralo biti drugačno. Seveda, lagodni smo. Ko bi fanta povabil v bar in mu naslikal, kar sem nekoč videl in bral, bi zamudil večerjo in bi ne mogel poslušati radijske oddaje. Te pol ure mi je bilo več kot človek. Potrdil sem ga na njegovi poti, dal mu novega poguma." "Ne vem, če je nujno..." sem hotel ugovarjati, pa mi ni pustil končati stavka. "Ne, ni nujno. Vem to. Le ena možnost je, da bi dal slovo sedanji poti brez mojega kovanca. Druga možnost bi bila zanj usodnejša in v tem primeru bi bil jaz njegov dobri angel. A kdo mi da gotovost, da sem mu zaprl vrata v obup?" "In kdo vam da gotovost za prvo možnost?" "Graditi bi moral na gotovih temeljih. Ob skodelici kave bi mu povedal vse. Kaj smo res samo zase doživeli, kar smo doživeli? Naj bo nov rod obsojen na isto srečavanje s smrtjo, ker smo mi obnettneli v svoji lagodnosti?" Čutil sem, da so njegove besede pretehtane, možni izhodi zaprti z novimi ugovori. Nihče ne bo mogel odgovoriti temu človeku, če si sam ne najde odgovora. "Ko bi ga še kdaj srečal v življenju. Gotovo bi ga povabil na kavo. A kaj, ko so naša srečanja le enkratna. Takrat rešuješ ali ubijaš. In ko bi ga reš srečal čez nekaj tednov. Bo še isti, kot je bil ? Bo še ista beseda zmogla, kar bi pred tedni? 'Kaj, vi ste? Vi, ki ste pred tedni kupili od mene časopis?' bi se mi zasmejal. In kaj naj mu odgovorim? Da se mi je smilil? Sicer so pa vsa ta sklepanja v zraku: kot da se bova res še kdaj srečala. Mislite, da on nima tovarišev? Mogoče ima dekleta. In dekle ima prijateljice. Misli enega človeka so končno misli velikega kroga ljudi. Kakšna misel bi prišla do mnogih ljudi, ko bi jaz ravnal drugače! Ne bi bili prepričani o vsem, vem. A dvom bi zasejal, majhno razpoko v jez zarezal. Tako sem pa vrgel novega cementa na steno. Če začnem misliti, da bo mogoče fant imel družino, ki bo prav tako morala živeti zlagano življenje, ne vidim več konca poti." Molčal sem. Vsaka beseda bi povedala manj kot molk. "Mislim na uradnike, na učiteljice in študente, ki so hodili tam 'mimo. Mislite, da me niso opazili?- Vsi res ne. A recimo, da me je samo eden opazil. In ni nujno, da je sploh pomislil na to, kaj kupujem. Podoba se mu je vtisnila v dušo in nihče več je ne zbriše. Tudi ta podoba bo odločala pri njegovih korakih, čeprav se tega mogoče niti zavedal ne bo. Nikdar mu ne bo mogel nihče dokazati, da so vsi ljudje proti raj obetajočemu sistemu. Sam je videl človeka v dežnem plašču, ki je nekega vlažnega ponedeljka kupoval njihov časopis. Tudi ta vtis v njem ni samo njegova lastnina. Čez deset let morda, mogoče še kasneje bo ob dani besedi postal lastnina kroga ljudi. Ne bo mogoče prepričal, a vzbudil bo dvom." Verjetno sem prvi, ki poslušam izpoved tega človeka. Ne vem, zakaj mi je prišlo to na misel. Je bil ponos? Ali le veselje, da je tudi on prišel do trenutka, ko more z besedo na dan? "In če sem res zastavil prodajalcu pot v obup? In če me ni niti eden opazil? Kaj je tisti kovanec res tako brez cene? Vem, danes in jutri in drugo leto res. A čez petdeset, čez sto let? Čez petsto let? Moj denar bo gradil koncentracijska taborišča, kemijske laboratorije za strup in plin, tovarne za stosvečne žarnice, tovarne za orožje. Ali ste kdaj videli štiriletnega otroka, ko gradi gradove? Mlado ženo, ki čaka na prvi sad? Starega očeta, ki se veseli spokojnega večera? Vsem sem ukradel njihove sanje. Tudi jaz sem pomagal graditi pekel." Ob zadnjih besedah se je razburil, tresel se je po vsem telesu. Dolgo je sedel in gledal v steno. Molk v sobi je prekrival podobe. Človek je vstal in brez besede izginil skozi vrata. Vladimir kos N EVEČN I RIM Smrdi s kanalov in ozkih ulic v baržunast večer. V Venerinem templju lovijo mačke nervozne, drobne miši. A Tiberin tok je mir. Luči ležijo na stari cesti, kjer iščejo dom. Dim z brlogov moli. Uporen. Bled. Srednjeveški stolp v plenicah visi. Vseh vrvenj mre sled. Oči gorijo otrokom, cipam, menihom. In kri Mučenih diši do palač v ledeni lepoti. Božji duh trepeta od reklam do zvezd. In ustvarja. P A K R O G I Naenkrat postanejo zrak in pot in misel težki. Bolijo. V vrtince me vlačijo težki kot krivda. Iz silne daljave se sveti vseh stvari Središče. A toliko rok se steguje po srcu, ki niha v pakrogih, v pokrogih, v pakrogih sonc in — o Bog! Naj hvalim za slutnjo ponižnosti Te... s ščitnih naprav črepinj! TRILOGIJA V SUSCU PRVI ČAS: GNITJE Rjava, zelena, osiva barva čepijo ob truplu ubitega hrasta, a veter raznaša deževnost; čuden nesmisel leži v kolobarjev objemu; vonjava odhaja; končano je. Pohodi rumenih živali trgajo s skorje utvaro; v pramiznem ustroju korakajo k strujenim žilam in pijejo srečne; skrbno polagajo v gnezda iz tople tkanine mladiče. Meglice se vračajo k večnosti. DRUGI ČAS: OGENJ Potem v valovih belega trajanja zobje priplavajo hitrih koles in truplo dvignejo na brneči čoln. Slovesno je. A vijolica s trave kliče: "Zbogom, ljube živalce! Bodite močne!" in misli na — peč. Na temni madež kane tihost, ki bilke boža, zgubljeno dehti . TRETJI ČAS: ISKALEC Zdaj je skoraj april. Moj duh visi med vejami do neba, in vprašuje: čemu, čemu, čemu? Piš norčuje se: u — u — u. Lisjaki krohotajo se: u — u — u — u. Bohotanje vitkih trav tke preproge čez sled odhoda. Prav ta hrast... In prav te živalce ... Nebo je deviška skladnost tajn. ANTON KACIN ZAČETKI SLOVENSKEGA LEPOSLOVNEGA EKSPRESIONIZMA Zbirko povesti goriškega pisatelja, katerega je nadzirana in tendeneno •precejana literarna zgodovina v domovini spočetka skušala izbrisati iz letopisov slovenske lepe knjige, a ga je potem le morala priznati, čeprav ga je nepravično ocenila iz ozikega vidnega kota uradne estetike, moramo toplo pozdraviti. Slovenska ¡kulturna akcija je s tem izborom postavila Velikonja na mesto, ki mu po objektivni sodibi gre. Ker je knjiga /pomembna in sega v nekem smislu preko me1 j takih zbornikov, je vredno, da se z njo bavimo obširneje, zlasti še, ker je Jože Velikonja, pisateljev sin, vi uvodu orisal očeta bolj kot človeka nego kot pisatelja. V literarnozgodovinskem pogledu ga je uvrstil v "dr.ugi rod domin-svetovcev". Zdi se mi, da ta oznaka ne ustreza dejansikemu razvoju dominsvetovske in srploh slovenske literature. Prva tri desetletja "Doma in sveta" so list urejevali trije uredniki: 1. Ustanovitelj dr. Frančišek Lampe (1888-1900). NjemJ je šlo predvsem za družinski list s katoliško usmerjenim leiposlovjem. Lampe je zbral kakih trideset sotrudnikov. Med njimi so bili: Janko Barle, Josip Benkovič, Peter Bohinjec, Ivan Cankar, Jože Debevec, Fran Detela, Franc Finagar, Anton Funtek, Engelbert Gangl, Josip G^ilanc, Franc Jaklič, Franc Kralj, Janez Ev. Krek, Anton Medved, Ksaver Meško, Mihael Opeka, Pavlina Paj-kova, Pavel Perko, Lo zapisal, da je "ekspresionizem umetnost, ki gleda z duhovnimi očmi", da "ipo-meni človekov povratek k najintimnejšemu jazu,... v njem čustvo absolutno prevladuje kot etični in ustvarjalni činitelj." Ob nastopu ekspresionizma v slovenski literaturi zadenemo na novo pojmovanje nekaterih estetičnih problemov, s katerimi so se bavili esteti od starogrških časov sem; zlasti gre tu za razmerje med obliko in vsebino ter med lepoto in resnico. Gledanje na ti vprašanji loči bolj kot vse drugo ekspresionizem od struj, ki so vladale pred njim. Pri Slovencih je o teh vprašanjih menda prvi razpravljal Stritar, ki je veliko govoril in pisal o lepoti in umetnosti, a brez trdnega filozofskega ozadja. V svojih številnih člankih, napisanih v tridesetih letih (1866-1896), se je dotaknil vseh važnejših estetskih in literarnih problemov. Poznal je tudi vsa večja dela svetovnih slovstev. Glede razmer j a med lepoto in resnico je, govoreč o Ajshilu, Danteju, Calderonu, Shakespearu in Goetheju .ugotovil: "Ti so pesniki v najvišjem pomenu — pesniki in preroki, po katerih se najvišje resnice nam naravnost razodevajo v najlepši podobi; v njih se strinjata poezija in filozofija, lepota in resnica v čudovito zvezo." 17 Stritar je bil bolj pesnik kot filozof. Za njim je prišel dr. Anton Mahnič, samo filozof. V "Dvanajstih večerih" is je poskusil določiti, kaj je lepo. Morda se je nejasno zavedal, da je ito podjetje težavno. 19 Prepričljive formule res ni postavil. Tudi je premalo poznal svetovno slovstvo vseh časov, da bi iz del proze in poezije lahko razbral zaključke o lepoti in umetnosti. Delal je apriorno. Zahteval je, naj se v leposlovju dosledno uveljavlja nerazdružna metafizična trojica idej dobrega, resničnega in lepega. Ta metafizična trojica vrednot ni izvirna Mahničeva zamisel; to je stara evropska duhovna dediščina iz časov, ko je krščanska miselnost še nemoteno prevladovala v vsem življenju in delovanju. Mahnič jo je le prenesel v slovensko kulturo. Pri nasvetih o praktični izpeljavi teh metafizičnih načel pa je zašel Skoraj V slepo ulico, ko je trdil, da je "narava umetniku, rekel bi, nezmotljiva učiteljica in voditeljica, katera ga uči in kaže, 'kako se ima lepota čutno upodabljati. Zakoni prave umetnosti izraženi so v naravi." 20 S temi besedami, ki ipeljejo, 16 Kasimir Edschmid: Über den dichterischen Expressionismus. To je eden prvih ekspresionističnih manifestov. Objavljen je v "Zeichen der Zeit. Ein deutsches Lesebuch in vier Bänden. — Bd. IV. Verwandlung der Wirklichkeit" na strani 151 in sledečih. Izdal Walther Killy. Fischer Bücherei. Frankfurt am Main. 1958. 17 Česa je posebno treba našimi pesnikom (Pisma mlademu prijatelju od J. Stritarja). Slov. Glasnik 1867. — Zbrano delo VI. 1?55. Str. 60 18 Dvanajst večerov. Pogovori doktorja Junija z mladim prijateljem. Izdai in založil dr. Anton Mahnič, profesor bogoslovja. V Gorici. Tiskala Hilari-janska tiskarna. 1887. Str. 194 + VI. 19 "A iprav to je, česar se leposlovec posebno boji in skoro bi rekel «giblje: določiti, kaj je lepo". — Dvanajst večerov, str. 20. 20 1. c. 76 če so dosledno izpeljane, v najčistejši realizem ter izključujejo vsako drugo strujo, je Mahnič priznal realizem kot edino pravo umetnost, živel je pač v času, ko je realizem prevladoval v leposlovju; i on sam se kaže v svojih listkih, potopisih, črticah in povestih po slogu in načinu opisovanja oseb, dogodkov, narave, popolnega realista, ki ves živi v sodobnosti. Tudi ustanovitelj DS Frančišek Lampe je o teh vprašanjih samostojno razmišljal in sklepal. Jasno je pa izjavil: "Čisto določno in primerno se ne da povedati, Ika'j je lepo, tistemu, ki tega ne ve iz skušnje." 21 Zelo odločno se je izrazil za resnico v slovstvu, kar sem omenil že v začetku. Oba: Mahnič in Fr. Lampe, sta tičala globlje v realistični miselnosti svoje dobe kot marsikateri tako zvani realistični pisatelj. .Trdno sta stala na zemlji, le pogled jima je bil uprt v nebo. Ko sta govorila o resnici in resničnosti, sta menila metafizične resnice, a itudi sliko zunanjega sveta, kakršno dojema zdrav človek z nepokvarjenimi čutili. "Kedor slabo vidi, ne bo prav sodil o sliki."22 Pri obeh je prehod iz čiste filozofije v obravnavanje (konkretnega leposlovja, čigar postanek od-visi od mnogih zunanjih in notranjih faktorjev, ,p,vehiter, zabrisan; dejansko je to skok čez prepad, iz metafizike /v literarno stvarnost; v življenju namreč ni vse lepo in dobro, kar je resnično. Mahnič in Laimpe sta smatrala resnico tudi v leposlovju kot neločljivo sestro lepote in ne samo kot njen bolj ali manj bistveni atribut. Mahničev učenec Josip Grilanc, ki se je morda zavedal velike razdalje med metafizično resnico in predmeti pesništva, je trdil nekoliko simplicistično, da "pri umotvorih mora vladati 'filozotfična resničnost', to je, dogodek mora biti mogoč, ali vsaj verojeten,, tak, da bi se bil lahko pripetil."23 Ali z drugimi besedami: dejanje leposlovne umetnine mora biti vzeto iz resničnega življenja ali pa mora biti vsaj tako zgrajeno, da je verjetno. Da niti vse največje umetnine, porojene iz totalitarne krščanske miselnosti, niso vedno v skladu niti z metafizično niti s "filozofično" resnico (glej na pr. "Pekel" Božanske komedije, ki vsebuje prvine iz stare poganske mitologije), na to ni pomislil niti on niti Mahnič. Tudi vemo, da je od Homera dalje bila domišljija bistven soustvar-jalni činitelj v leposlovju; in domišljija se ne briga veliko za resničnost dejanja. V evropskih literaturah so trdno povezano metafizično trojico (resnično, dobro in lepo) začeli razbijati že nemški klasiki proti koncu XVIII. stol. Schiller je v svojih teoretičnih razpravah podrl enakovrednost teh treh idej in prisodil vodilno vlogo lepoti pred moralo. Nekatere vodilne struje druge polovice XIX. stol. so moralo dejansko izločile iz poezije. Naturalizem je dajal prednost svoji "resničnosti" pred lepoto. Kmalu so začeli izpodbijati ipravico do obstanka v poeziji tudi resnici. Najmočneje in najjasneje se je postavil proti resnici v umetnosti Nietzsche, ki je s svojo "Umwertung aller Werte" postavil na glavo mnogo dotedanjih pojmov. Prav isto leto 1888, ko je Lampe napisal svoj prvi članek o lepoti, in eno leto po knjižni izdaji Mah- 21 Lepota in nravnost. DS 1888. Str. 189. 22 Mahnič: Osnovni zakoni estetike in lepe umetnosti. RK VIII, 1896. Str. 28. 23 RK IV 1892. Str. 346. ničevih "Dvanajstih večerov", je izpovedal: "Über das Verhältnis der Kunst zur Wahrheit bin ich am frühesten ernst geworden: und noch jetzt stehe ich mit einem heiligen Entsetzen vor diesem Zwiespalt. Mein erstes Buch war ihm geweiht; diel Geburt der Tragödie glaubt an die Kunst auf dam Hintergrund eines anderen Glaubens: dass es nicht möglich ist mit dar Wahrheilt zu leben: dass der 'W.ille zur Wahrheit' bereits ein Symptom der Entartung ist." 24 Dve leti ipoprej je vrgel med staro ropotijo tudi moralo: "Nur ästhetisch gibt es eine Rechtfertigung der Welt. Gründlicher Verdacht gegen die Moral." 25 Nietzsche je tista leta močno strašil po evropski filozofiji in umetnosti. Bral ga je Stritar in ga odklonil.25 Njegovi nauki so nekaj let držali Ivana Cankarja. Poznal ga je spremljevalec moderne Ivan (Prijatelj. Šorli je napisal roman "Človeik in pol" (lj903) z blagim nadčlovekom kot glavnim junakom. Ali je njegovo filozofijo poznal Picasso ali ne, je težko reči. Presenetljivo pa se .ujema s poprej navedeno Nie-tzschejevo mislijo o .resnici v umetnosti izjava, katero je Picasso dne 26. maja 1923 dal za ameriški list "The Arts": "Vsi vemo, da umetnost ni resnica. Umetnost je laž, ki nas uči razumeti resnico, vsaj tisto resnico, katero ljudje lahko razumemo." 21 Nietzseheja je dodobra poznal tudi Izidor Cankar; to vemo iz uvodov k Zbranim spisom Ivana Cankarja. Zelo verjetno ga je z Nietzsohejem že zgodaj seznanil Ivan Cankar. Izidor je v začetku svojega slovstvenega delovanja izrazil za tedanje slovstvene razmere v katoliškem leposlovnem taboru nezaslišano misel, in sicer v oceni Ilešičeve zbirke "Cvieče slovenskoga pjes-ničtva", katero je izdala Matica hrvatska: "Vemo, da dr. Ilešič ne priznava in ne pozna našega estetskega natziranja, ki združuje dobro in lepo v metafizično harmonijo." 28 Torej samo dobro in lepo brez resničnega! Metafizična dvojica namesto Mahničeve metafizične trojice! Deset let pozneje se je vrnil k metafizični trojici; ne vemo sicer, ali po lastnem spoznanju a'i prigod-niško, ker je pač slav l Fr. Lamtpeta: "Po resnico pojdeim» k mnogoterim ugankam umetnosti in življenja in nič drugega nečemo od nje, kakor da je .resnična.'»29 Leta 1907 je objavil .prvo svojo črtico "Muzikant Ciril Novak", v kateri beremo stavek, ki bi ga takoj obsodili za reminiscenco iz Edschmida (Dejstva imajo pomen samo takrat, kadar umetnikova roka skozi nje zagrabi to, kav stoji za njimi.), da ni bil natisnjen skoraj deset let prej: "Enkrat sem bral popis Postojnske jame. A vse to so sanje — kar je ta,m za tistimi zastori in stebri, to je res!"30 'Prva stopnja leposlovnega ekspresionizma, katero predstavljajo —če ne štejemo sem Izidorja Cankarja samega— France Bevk, Ivan D o r n i k, 24 Nietzsches Werke. Taschenausgabe XI. Alfred Kröner Verlag in Leipzig. Str. 122. — Prva Nietzschejeva knjiga je bila "Die Geburt der Tragödie". 25 1. c. 120. 26 Nova pota. Branje v slovenskem klubu na Dunaju dne 17. marca 1894. Zbrano delo VII. Str. 107. 27 Pablo Picasso: Wort und Bekenntnis. Die gesammelten Dichtungen und Zeugnisse. (Ullstein Bücher. West-Berlin, 1957). 23 DS 1907, str. 139 2» D,S 1917, str. 1 3« DS 1907, str. 202 Joža Lovrenčič, Stanko Majcen, Ivan Pregielj, Lojze R e-m e c in Narte Velikon ja, je .prinesla nov pesniški izraz, ki se kaže v razbitju dotedanje melodiozne verzifikacije; verzi so hrapavi in ne tečejo več gladko; naglo skušajo izraziti razpoloženje, misel, odziv trenutka, ki zibeei brez sledu; zato ni časa za skrb in obliko. Verzi imajo rimo ali pa tudi ne; dolgi niso vsi enako. Ekspresionisti, ne samo slovenski, ne ljubijo preciozne oblike. P,ri naših prvih ekspresionistih je otipljiva močna romantična poteza. Velikonja je v tem pogledu izjema. V pripovedništvu kažejo raztrgano, težko ipregledno dejanje. Vsem je skupna težnja do odkrivanja in obsojanja socialnih krivic. Vojna je to težnjo pri njih še pospešila v smeri upora proti nesmiselnemu uibijanju in proti vojni sploh. 31 To se kaže zlasti pri Bevku. Izidor Cankar sam večkrat rabi izraz "revolta". Pregelj je idejo odpora proti socialni krivici prenesel v preteklost. Roman "Tlačani", iki je en sam iprotest proti socialni krivici v fevdalni družbi, je zaključil: "V letu 1762 pa, ko je umiral v ogljarju nekdanji puntar Peter Duša, je izšla knjiga evvo-pejjskim narodom in preobličila lice stare dobe: prvi blisk bližajočega se viharja, ljudskega vstajenja. Rousseaujeva knjiga "Du contrat social" ni pozabljena." s2 Kakor srednjeevropski sploh pomeni tudi prvi slovenski ekspresionizem delni odmik od tiste realnosti, kakršno zaznava zdrav človek z zdravimi čutili. Nekateri ekspresionisti oznanjajo novega človeka. Med Slovenci je o leposlovnem ekspresionizmu prvi obširneje in globlje pisal Ivan Dornik, in sicer v oceni Lovnenčičeve "Devete dežele" (Čas 1918). Kolikor sem miogel ugotoviti, je Dornik edini, ki v tistih letih omenja Kazimira Edscihmida, prvaka nemškega ekspresionizma; z odobravanjem navaja ideje in oznake, kakršne beremo v Edschmidovih spisih, čuti se, da j« Dornik ta literarni pojav popolnoma razumel. Za njim je prišel France Bevk, ki je javno priznal, da je ekspresionist; to novo umetnostno smer je skušal tudi označiti. Najprej se mu je pa zdelo potrebno, da se pokloni metafizični trojici: "Brž ko je dosegel umetnik lepoto, je dosegel že resnico in dobroto; to troje se v umetnost; ne da ločiti."33 Potem je nadaljeval: "Za ljudi, ki ne razumejo vsega tega in ki že vnaprej obsojajo, česar ne razumejo, je ekspresionizem strašilo, ki razliva žolč in vzbuja ogorčenje. Vsaka beseda jih nemilo dirne, vsaka primera je gorostasna. Grozno jim je, ko slišijo barve žvižgati jn je izmerjena dalja ne več s kilometri, ampak s hrepenenji. Vsak nezmisel, kaos najbolj nasprotujočih si učinkov zgnetenih za silo v celoto od ljudi, ki se hočejo rešiti vsaj za hip in hlastajo po efeiktu, je ekspresionizem. Kaj pa, če je to nekaj notranjega, zlat otrok bodočnosti, ki so ga krstili s tem čudnim imenom? Ali nista vsebina in izraz tako tesno združena med seboj, da se mora z vsako porojeno mislijo roditi tudi nova oblika, ki jo nujno hoče vsebina? Ekspresionizem je posebno izražanje novega doživetja v naših dušah, ki zah- 31 V tem pogledu .stojijo na nasprotnem bregu kot italijanski futuristi, ki že v svojem prvem manifestu, objavljenem v pariškem "Figaro" 20. febr. 3909, slavijo vojno: "Noi vogliamo glorificare la gue,rra - sola igiene del cnondo - il militarismo, il patriottismo." Futuristi so se prve svetovne vojne udeležili kot iprostovoljci. 32 DS 1916, str. 327 33 France Bevk: Misli k mislim. DS 1919, str. 174 teva novih, sebi primernih izrazov in oblik. Kdor ni občutil teh novih doživetij, ne more razumeti umetnosti, ki jih oznanja; in s stališča, da 2x2 = 5 ni prav, je čisto pametno, da dotičnilk tako umetnost že vnaprej odklanja. Samo molče naj bi storil to, da bi se ne blamiral — pred bodočnostjo."'3* Sodobniki so ekspresionistično liriko in prozo v DS sprejemali različno. Uredniku dr. Izidorju Cankarju so prihajala pisma iz kroga naročnikov. Nekatera je objavil. V njih odseva razpoloženje domin svetovske bralne občine, ki je bila v nekem smislu duševna elita svojega časa, ker se je bavila z literarnimi vprašanji, čeprav je zavzemala včasih preveč "konservativno stališče nasproti novi literarni struji. Nekateri glasovi so bili priznavalni; več kot teh je bilo odklonilnih. Ekspresioniste so mncgi občutili kot futuriste. :ir> Celo Pregelj, poleg urednika Izidorja Cankarja najfeistrejša kritična glava te družbe, je pesnika Lovrenčiča prištel med futuriste, na dragem mestu pa med ekspresioniste.36 Takega odpora, kot so ga istočasno doživljali italijanski futuristi,37 pa ni bilo. Dr. Jože Debeivee, ki je leta 1915, torej v za-četk h ek.spresionjz.ma nekaj mesecev nadcuriestoval pri urejevanju DS Izidorja Cankarjai ki je bil v vcjašiki služlbi, je še tik pred smirtjo, ko je po znani krizi ponovno prevzel uredništvo DS, zapisal: "Kdaj se je v Dom in svet a pričela v rsta neumljivih liričnih pesmi, mi zaenkrat ni pred očmi." 38 Z izrazom "neumljive pesmi" je meril pač na ekspresionistično liriko. V. Če hočemo postaviti Narfceja Velikonjo na pravo mesto, je treba v kratkih potezah označiti še njegove vrstnike v tej slovstveni gesneraciji in smeri. Dotakniti se hočeun mimogrede in v skopih potezah samo njihovega dela v petletju Izidorjevega DS, ko jih je urednik estetsko-kritično in slov-stvenio-organizatorično vodil kot posebno skupino, katero je ponosno nazval, vštevši vanjo tudi sebe: "Mi domimsvetovci..." 39 Ko ise je Izidor umaknil fiz lepe literature, so člani te skupine šli vsak po svoji poti. Ni brez pomena dejstvo, da se je brž po koncu svetovne vojne pojavila druga generacija 34 1. c. str. 175 35 Nekaj istavkov: "Dam in svet ne ugaja, ker je preveč novostrujarski. Preveč nejasnosti. Futurizem je «neumnost." — Iz drugega pisma: "Kdo ne vidi, da je nj pr. Velikonja kalen mož, ves hipen in roeutrt, kdo uživa Lovrenčičeva dva ekstrakta v zadnji številki?" (oba odlomka v DS 1914, str. 279). 36 "Lovirenčič piše pesmi v pravopisu fu turizma." (Iz slovenske moderne. Mentor XI. 1918/19, str. 98" — iPesem "Jesen" (DS 1918, str. 215) je izvirna, lepa, klasičen primer zdravega ekspresionizma." (Mentor XI. str. 99.) 37 Aldo Palazzesohi, eden prvih futuristov, pripoveduje, da je Marinetti hotel iprirediti v Parmi futuristični večer. Med prebivalstvom je izbruhnil tsk odpor, da je morala policija poklicati na pomoč bataljon bersaljerjev in eskadron konjenice. Da bi ne nastali izgredi, je prefekt večer prepovedal. Na ulicah so množice ikričale: "Dol is futurizmom!" Kvestor je opozoril Marinettija in njegove tovariše, da odpelje v 40 minutah brzi vlak proti Milanu. In v spremstvu policije in vojaških oddelkov je skupina fuburističnih pesnikov prišla živa in zdrava na vlak. Ne mnogo bolje se jimi je godilo v Modeni in Ferrari. (11 futurismo nelle eitta del silenzio. Corriere de'la sera, 12. aprila 1959). 28 Ob "Jubilejnem kazalu". DS 1937/38, str. 308. 39 DS 1916, str. 329. efcspresionistov, s poglobljeno in močneje poudarjene ekspresionistično problematiko glede snovi in forme in da je v glavnsm tudi ta generacija našla zavetje pri D S. IPo starosti so si ti prvi ekspresdonisti sledili takole: Ivan Pregelj (rojen 1883) je prišel v novo strujo preko romantike in poljudne povesti. Roman t ;k je bil po lastni definiciji. Svojo pot je našel prav v času, ko je dr. Izidor urejeval DS. Za Ivanom Cankarjem in Otonom Župančičem je gotovo največji umetnik svojega časa. Pisal je pesmi, povesti in romane ter dramatične prizore in drame. SVoje ideje, hrepenenje, čustva je projiciral v bližnjo, še rajši pa v daljno preteklost. Pregelj ima s lno moč barv in potez v slikanju oseib, prizorov, položajev, dobe in miselnosti. Ohranil je napeto, romantično zanimivo dejanje, čigar zgradba pa je raztrgana, včasih nepregledna, ker je v bistvu le vrsta močnih, polnih, živobarvnih slik. Ekspresionistična je njegova težnja ustvariti slovenski baročni, pozneje pa arhaični jezik kot edino primerni izraiz za dogajanja v času od XVI. do XIX. (stoletja. V DS je olbjavil tri tehtne stvari. To so: Tlačani (1915/16), Balade v, prozi (1917) in Zadnji upornik (1918/19). Pri pesmih je budno pazil na melodijo in leipo obliko; miselno je ¡mestoma raztrgan, n. pr.: Kakor bolna resnosit, ] kakor nad gomilo, j nad cbrazom njenim | se je razgrnilo. — Majka stara dremlje; | lice razorano, | snivaš pesem tožno, j tebi le poznano. ] — "Solze, isolze ¡moje | so na kamen pale, | kamen ise razsul je, | solze so ostale." 40 Pregelj je čutil, da plava v nekem novem literarnem/ toku, le opredeliti si ga spočetka ni upal ali ni znal: "Ali je "Katastrofa" (njegova enodčjanka v DS 1917) simbolizem, naturalizem, impresija ali ekspresija? Ne vem," je vzkliknil v svojih literarnih razgovorih v Mentorju.41 "Ali imamo torej že ekspresionizem?" se je vpraševal, ko je v istem listu razpravljal o impresionizmu. "Na to molčim. Ta reč imd je namreč še malo temina in nezaupljiv sem, ko slišim zopet kaJk modem "-izem"."42 Sam ekspresionist je pozneje obžaloval, da "moramo brati artizem ekspresionistov poleg Danteja v enem in istem listo."43 Pregelj je Mahničevo metafizično trojico prikrojil po svoje: "Služimo narodu ivt imena Lepega in Dobrega."44 Še drugače je to povedali v "Usehlih vrelcih" (Izbrani spisi, VIII, str. 133) : "Tisti studenci, ki so dotlej hladili neutolažljivo ižejo človeških src, nenehoma koprnečih po vsem lepem, čistem in dobrem (razprl jaz) od vsega začetka veko. maj, so bili, usehnili so bili in se usušili." Lojze Remec (rojen 1886) je bil poleg Lovrenčiča in Bevka najplodo-vibejlši pesnik te skupine. Med sotrudnike DS je vstopil 1903, ko mu je bilo sedemnajst lett. V njem je neko notranje nesoglasje ali nemoč: čutil je, da neka nova umetnost prerašča "staro moderno", 43 a v povestih in črticah še 4° Istrski motiv. DS 1912, str. 10. 41 letnik X, 1918/19, str. 100. 42 Impresionizem v slovstvu. Mentor X, 1918/19, str. 142. 43 Dr. Ivan Pregelj: Misli o slovenskem slovstvu. Čas XIII, 1919, str. 224. 44 1. c. 224. 45 "Otresi se fraz in besed naše stare moderne, Iki ti še tu in tam uidejo iz peresa, ker so za nas zvoki brez smisla." — (Škrjančki. Zgodiba slovenskega študenta. DS 1913, str. 418). ves tiči v dognani pripovedni preteklosti. Poznal je Richarda Dehmela in D'Annmmzia. Norlčeval se je iz kritikov stare šole. Glavni junak povesti "Škrjančki" (DS 1913) je ponujal svoje pesmi raznim založnikom, a je prejemal take in poddbne odgovore: "Te pesmice, dasi so nekateri komadi lepi, niso za naše ljudstvo. Kido jih bo razumel 3 Od kod to čudno ponavljanje besed, te nemirne kitice, te prešerne, nevsakdanje figure? Učite se, učite, klaisike prebirajte pridno, spoznavajte samega sebe in svet in življenje! Umer-jeroosti, uglajenosti Vam je še treba."46 Drugi založnik ponavlja iste misli: "V rpesmih še vse vre in kipi. Kda( ibo p'l moten mošt mesto čiste starine? Toliko neizkušenosti, nepoznan j a življenja, imladostne prešernosti je v teh verzih, da bi jih nihče ne bil vesel. N.iič novega nam pesnik ne poive v svojih novih figurah."4' Kritik moderne smeri pa ugotovi: "Vedi,, da pesem ni lepa, če ni nenavadna." 48 Remec ni pisal veliko, če izvzamemo pesmi iz dijaških in visokošolskih let. V Izidorjevem DS je v vseh petih letih objavil samo išitir; pesmi in nič drugega. (1914: Ljubezen in življenje. - Z Vipavskega. - 1917: Človek. - Pri podružnici siv. Lenarta.) iPrej pa je še napisal črtico Gosli (1904), zgodovin-sko-rom antično novelo Anino Domini (1912) lim povest Škrjančki (1913), ki utegne vsebovati avtobiografske prvine. Že pred Pregljem je obdelal tol-minjski kmečki upor iz leta 1713 rv poljudnem romaniui Veliki punt. Miselno in tudi po obliki ga je zrevolucionirala vojna dn rusoda domačije po vojni. Napisal je tudi nekaj dram. Remec je v iteji skupini najmiamij ekspresionist. Stanko Majcen (rojen 1888) je v DS začel s prozo (1913); pozneje je Objavil tudi nekaj pesmi, in sicer prvi dve leti Izidorjevega urejevanja (1914/' 15). Pesmi so moderne po vsebini in slogu; rimo imajo ali pa tudi ne; primere so vtzete iz ekspresionističnega izraznega zaklada (n, pr. tri rane globoko, tri sanehe široko. - Ohyrov, DiS, 1916). Več je pisal v nevezani besedi: devetnajst črtic v petih letih. Daljšega teksta v tej dobi ni ustvaril. Kaže fin dar opazovanja in risanja psiholoških utripov in natančen izraz drobnih stvari, zlasti duševnih dogodkov. Znal se je vživeti v druge ljudi in njihovo problematiko; zanj so važni predvsem ljudje, razmerje med njimi, nerazumevanje, tudi majtai vzroki za rveliko trpljenje im nesoglasje. V eni svojih prvih črtic Novi ljudje (DS 1913) je po svoje prikazal motiv hlapca Jerneja. Viničar Markuš se razbur'. ker je gospodar iz mesta začel zidati na dvorišču ter mu s tem vzel ves prostor z,a napreganje, spravljanje sena, a tudi sonce. Zadeva (bi b'la (zadovoljivo rešena, če bi stavbo pomaknili za sežanj na desno. A gospodar noče o tem nič slišati, "človek, ki stoji pred vami, je delal na vaši zemlji triintrideset let.---Rečem samo, da me je vaš oče vprašal za vsako stvar, predem jo je postavil. Za vsako. In kar stoji in kar leži, je delo-najinih rok. Mojih in njegovih.'' Ker ga mladi gospodar ne posluša, odpove viničarsko pogodbo. Tcda kmetijo prevzame za njegovim hrbtom njegov sin Janez, ki bi se rad poiročil. To starega Markuša tako zadene, da ise zigrudi na klop. Majcen tu ne postavlja kakega načela kot Cankar, temveč prikaže kos resničnega življenja in boja za obstanek; slika je kruta. 4« 1. c. str. 392. v 1. c. 392. « 1. c. 418. Vojno je Majcen doživlljal drugače ikot drugi iz tega kroga, namreč osebno in enostransko; v njene vzroke in grozotne posledice se ni poglobil. Kar čudno se bere poleg Bevka, iLovremčiča, VeMkonja in drugih njegova izjava: "Ej, koliko sem izkiusil in kako ¡strašno lepo je bilo vse to! Vojska j« velik ventil, skozi katerega se izlije ¡smrad in gniloba stoletja. Ljudje sami spo. znajo, da ne pojde več naprej, da je blata in brozge že previsoko, zrak .prepoln kužne zlobe in zatohle mčvtrednosti, in si sami odpro tak ventil.--- Ne morem ti dopovedati, kako mene vojsika krepi. Daje imi zavest, da se ve-se]o) prenavljajo vrednote, da ugašajo vse tiste luči, s katerimi so ožarjali veliki lažnjiivci in goljufi vse stvari, da te stvari zdaj dobivajo svojo lastno luč, njim samim določeno in da ima zdaj v teh lučih svet čisto drugačen! obraz kakor prej. Kako je vse to tolažilno! — — — Če ise ta list (namreč Dom in svet) reši preko povodnji 'prihodnjega leta, .bo ¡glasnik novega rodu, o tem sem prepričan."49 Mise~.no je Majcen tukaj čisto na liniji Marinettijevih futuristov. Vojni motivi so se ga držali še pozneje; zlasti je to vidno v dramah, kot Kasijfl (1919), Apokalipsa (1923), Dediči nebeškega kraljestva (1920). Majcen obtožuje družbo svojega časa, a vedno brez kakega zaključka; poti k ozdravfljanju ne nakaže. "Ta družba je z.rela za žetev. Nagnila, naduta, perverzna. .. Že stoji mož s koso na rami, Velika usoda že čaka, da dopolni, kar se dopolniti mora. To bo žetev.. ." (Kasija, str. 11.) Pri branju njegovih dram vstaja Itiočan vtis ineke avtorjeve hude osebne krivde iz vojnega življenja, katere bi se z leposlovno izpovedjo vad očistil. Joža Lovrenčič (.rajen v marcu 1890) je po besednem izrazu in fragmentarnem doživljanju najizrazitejši ekspresdonistični pesnik. Dolgo časa je sploh samo pesnikova 1; bil je najplodovitejši «pesnik Izidorjevega DS, v katerem je v nevezani besedi objavil samo nekaj skic (DS 1915), ki so pravzaprav le lirika v prozi. Tudi poznejlš h njegovih .povesti in črtic skoraj ni vredno omenjati. Vzrasel je iz iromantike, v .kateri še ¡ves temelji. Prizor v verzih "Deveta dežela" se godi v času narodne pesmi. Čar srednjega veka s krščansko mistiko in zgoščenim duhovnim doživljanjem ga je izgodaj zgrabil in ga ni nikoli več izpustil. V srednjem veku išče Lepoto. "Deveta dežela", dežela Lspote in Resnice, je polna temne, nejasne simbolike. Osnova Lovrenčičevega pesniškega dož vljanja je globoka religioznost. Iz nje je pognalo njegovo življenjsko delo "Trentarski študent", raipsodija domačih gor in ljudi, ki so še v njegovem času hranili v sebi velike duhovne sile starega izročila. Lovrenčiča so bralci, ki niso mogli ¡prenesti ekspresionističnega izraza, nevoljno odklanjali. Bolj iz strankarskih kot iz drugih ozirov je njegovo zbirko "Deveta dežela" (Trst, 1917) napadel "Slovenski narod" s takim načrtnim nerazumevanjem, da ga je dr. Izidor, potem ko je bil o zbirki že napisal stvarno kritiko, ¡moral braniti in poučevati neresnega kritika o .prave,n pomenu nekaterih besed. 50 Omenil sem že, da ie Pregelj Lovrenčiča označil kot ekspresionista. Krepkeje in notranje bolj prepričano je poročal o tej 49 Književnik v vojni, (pišimo uredniku) DS, 1915, str. 36. 50 Kritika. DS 1917, etr. 360. zbirki Ivan Dornik: "Lovrenčičeva knjiga "Deveta dežela" je pisana za človeka, ¡ki ¡pride... je namenjena mladini, ki molči; mladini, ki leži pokopana v Galiciji, Rumuniji, Italiji... In to je tista prežalostna senca, ki spremlja knjigo ! Pesmi bi bile morale iziti leta 1914 — takrat je bil Lovrenčič na višku svojega mladega in novega hotenja; takrat bi bila knjiga na mestu in istega pomena, kakor svoj čas Župančičeva "Čaša opojnosti"..." 51 In malo pozneje: "Pesnik notranjih vizij — ekpresionist. Če vzameš v roke njegovo knjigo, ti zadiiši iz nje po kulturi najnovejšega datuma, po hotenju umetnikov iz zadnjih dni. Nevede in nehote je ustvaril pri nas tisto novo umetnost, ki se imenuje ekspresionizem." 52 Mnogo nam pove in odkrije tudi izpoved pesnika Lovrenčiča samega: "Pesem je življenje samega sebe. Življenje samega sebe je pa ustvarjanje Človeka. Trpljenje —veselje in podobni afekti iso v njegovem1 območju— koliko vrst ga je: pa naj mu je ime srce ali misel, ali čas ali prostor, v eno ee druiži in kleše in živiš pesem od dne dol dne lepšo, globlja in ji končno ne veš več adekvatnega izraza. Ostane ti samo Ibeseda, ki so tisočletja v njej ini bi hotel, da bi zadostovala' tisočem in jim vzbudila odmev vsega tvojega čustvovanja, hotenja, gledanja: trpljenja — ustvarjajočega Človeka in Človeka samega. V ziačetku je bila beseda in k nji j grem. Deveta dežela je prva priča in vzbudi odpor, ker koliko jih je, k; so govorili kdaj s seboj in iso trpeč ustvarjali? K besedi sami ne pridemo več, a bližati se ji moramo. Slog mora podati njeno vsebino z vso težo, z vso gldbokostjo, kakor si vzdihnil ali za-vriskal, govoril ali zaklical, ali z lasi ovko poslal preko gor. Besede, doživljene, srčne besede, se ovija simiboiika z vsem svojim zelenjem in cvetjem in je eno ž njo in je danes njen izraz. Ritem: vsako doživetje ga ima, a ne enotnega, enostavnega. Od vtisa pa do zavesti in izraza — skicirati ga! Prost ritem kot je ni večje prostosti! — In rima je od ritma doživetja, kar je toliko, kot od doživetja samega, odvisna. V — deveto deželo je daleč." 53 F.rance Bevk (rojen v septembru 1890) je vstopil med dominsvetovce s pesmijo (1912) fin malo pozneje s prozo (1914). Imel je skoraj neizčrpno zmožnost sprejemanja zunanjih pobud in »vtisov, ki so se v njegovi vulkanski notranjosti, v veliki duševni napetosti preoblikovali, presnavljali in vreli na dan. Bevk je bil v prvih letih močnejši pesnik ikakor pisatelj; bil je neurejena, nagonsko elementarna narava, "suženj demona" in "divje rastoče drevo",54 brezobziren, neposreden izpovedovalec svojih doživetij in strasten iskalec primernega besednega izraza, ki ga pa ni vedno našel. Tudi v njem je delo. valo neko notranje nasprotje: občudoval je gladke in zvočne verze, ritem in rimo dveh nemšk h sodobnikov našega Simona Gregorčiča, in sicer Gustava si Ivan Dornik: "Deveta dežela". Čas, XII. 1918, str. 77-81. ® 1. c. str. 78. 53 Iz pisma Ivanu Dorniku — Čas. 1918, str. 80 si. 54 "Nekdo mi je dejal, da sem divje .rastoče drevo. Ne ugovarjam." (V avtobiografskem! romanu "Suženj demona", Ljubljanski zvon, 1925, str. 37). Falkeja (1853-1915) in Detleva vom Lilienorona (1884-1909), zlasti pa Lilien-cronovo vedrino in optimizem, 55 sam pa te uglajene oblike ni nikoli dosegel; njegovi verzi so trdi; svet njegovih oseb je naturalistično mračen, brez vsake blagodejne toplote in svetlobe. V Izidorjevem DS je objavljal lirične pesmi z osebnimi in vojnimi motivi in črtice z vojno tematiko. Gnal ga je odpor proti krivicam v družbi, proti omejevanju svobode, proti vojni sploh, 56 vse na osnovi močnih zunanjih impulzov; samo iz notranjosti ni ustvarjal. V bistvu je tičal v Bevku od vsega početka dobršen kos moralnega in socialnega anarhista. Bevk je podlegel vsakemu zunanjemu vplivu; ostal pa je zvest ekspresionizmu, njegovim doživljajskim osnovam jn pripovedni gradnji tudi pozneje, fcudii ikadar je segel po (snov v visoki srednji vek. Zai (pokrajino in okolje Bevk nima oči; pred sabo vidi le ljudi, največkrat posameznike z njihovimi osebnimi problemi. Ljudje in dejanje so kot iztrgani iz okolice; če se dejanje godi v vasi ali v mestu ali celo v ve.ikem mestu, bralec sicer to ve, ker ipove pisatelj z nekaj besedami, a kra/ju ne posveča nobene pozornosti. Bevk se je pozneje izgubil v gluho ložo Zigolj nagonskega življenja; izhod jz nje mu je pokazalo trpljenje primorskih Slovencev pod totalitarno vladavino. Narte Velik on j a (rojen 1891), predzadnji v tej sedmerici, je najbolj koreninil v sodobnosti; izjemo dela samo dramatična epizoda v verzih "Suženij (DS,, 1916, str. 298 isl.) z dejanjem, ki se vrši proti koncu VII. stoletja, a še ta je po problematiki čisto sodobna, oziroma pravzaprav preroška, ker ante litteram zgrabi za vprašanje, ki se je pojavilo šele po končani vojni, ko je Velikonjeva ožja domovina prišla pod vlado zapadnegra naroda. Suženj, o katerem govori 'Velikonja, je ujeti velmož iz .rodu barbarov, ki so zasedli jadransko obalo ob Timavi, torej Staven. Neuklonljiv, noče dozdevne svobode, ki bi jo moral kupiti z izjavo, dano trenutnemu gospodarju: "Priznam, da si gospod pnolj, jaz tvoj siuiženj." (str. 298), ker bi s tem priznal ulpiravičenost tuje nadoblasti. V vprašanju: "Od kdaj ima oblast in kdo jo da | nad mano, če se sarmi ¡ne vdam?" je obsežena visoka etična zavest človeka, iki ve, da mu naravnih pravic nihče ne more vzeti; kdor mu krati pravico do samoodločbe, je zločinec. Velikonja je ispočetka pisal tudi; pesmi, a malo. V DS1 je v štirih letih (1911-1914) objavil samo štiri pesmi. Čutil je, da mu nevezana beseda lepše služi za izraz tega, kar je po1 'svojem umetniškem klicu moral povedati. V 55 "Vse je sama luč in sonce, nikjer temne lise, povsod le vesel korak in olbraz, in vendar je v vsakem najmanjšem verzu skrita silna resmoba življenja." — France Bevk: Dve sliki iz nemške moderne. Mentor, X. 1917/18, str. 285. 56 Ivan Pregelj poroča, da mu je Bevk v razgovoru izflavil, da njegova (Bevkova) "Balada" vsebuje "misel, da je vojska postala nekako »veliko pohujšanje, nekaka "Umwertung der ethischen Werte"." — Pregelj: Iz moderne. Mentor XI. 1918/19, str. 178). — Iz te zanimive izjave izhaja, da je Bevk poznal vsaj kako Nietzsehejevo geslo, da pa je Nietzscheja odklanjal. 57 Prim. pesem "Piju X." — DS 1914, str. 282: "Mrtev i|a postavlja nasproti ljudem, ki so v nekem smislu povezani, čeprav pripadajo različnim družbenim razredom (grof Milde; oskrbnik in njegov sin, ki v vojni ,pade, častnik deklamiral pesem: "Ilirija oživljena..." Nikdar nisem slišal tega i,mena in ime pesnika mi je bilo tudi neznano. Tovariš ob strani mi je hitel razlagati, vendar je vedel mnogo o un;formi in le mimogrede je pojasnil, da je častnik osmošolec da so vs; csmošo ci v uniformah. .. Ko. smo se vrnili v razred, nam je dr. Debevec najprej spregovoril o Iliriji oživljeni. Besede so bile lepe, še bolj pa sem mu veroval, ker je ime! oči polne solz. Nisem vedel, ali sočustvujem z njim zaradi vsebine dogodka, ali pa sem bil vesel, da sem po prestanem potovanju srečno prišel na šolsko klop in pod njegovo zaščito. Saj nam je na koncu spet govoril, da naj se-zujemo doma strgane čevlje in zamenjamo nogavice. Nekaj juter kasneje nas je pretreslo. Ne vem, kdo je mogel v našo ogromno spalnico tako zgodaj prinesti novico. Zaplavala je kot velika perut smrti in ustavil sem se pred njo kakor tisti, ki ne razume, zakaj je prišla 4L in kaj išče med nami. Tovariš se je sklonil k meni in mi zaš:petal (v spalnici nismo sme.i govoriti): "Umrl je Ivan Cankar..." P0 neznan; Iliriji oživljeni druga neznanka. Oziral sem se tja proti višješolcem; videl sem, kako jih ji© zadelo. Le kaj bodo mislili, če jim stavim vprašanje... Prišel sem pač z druge strani sveta; kakor da bi prišel z druge oble. Naš domači nadučitelj je bil poštenjak od nog do glave. Za pouk na osnovni šoli se je odločil le iz rodoljubnih razlogov, saj je imel gimnazijsko maturo. Vem, da nas je rad uvajal v slovstvo in imtel pri tem celo posebno metodo. Jemal je vse lepo zaporedoma. Toda čas je bil prekratek. Ašksrc je bil zadnji, ki smo ga "jemali". Še zdaj se spominjam, kje v zvezku ®s>m imel tistih deset vrstic o velikem pesniku in zadnji stavek se je glasil: ...umrl je v Ljubljani leta 1912. Prebiral sem Mohorjeve knj ge in ko sem jih prebral, sem začenjal znova. Moral sem brati novele in črtice Ivana Cankarja, vendar sem si verjetno bolj zapomnil Ksaverja Meška, ki je b:l rojak s slavnega doma, kamor je zrla vsa fara s pobožnim zanosom in je na sosednjem griču bila rojstna hiša Stanka Vraza. Meško je p sal o naših hribih, najlepše pa je bilo, kar je pisal o Dravi in o tistem koščku nad našim pokopališčem, odkoder je najlepši razgled na reko. Toda o Ivanu Cankarju nisem vedel, kam bi z njim. Legal je v smrt, ko je toliko življenj legalo pod odejo grcba. Moja vsakodnevna pot v šolo ni bila kratka. Morali smo hiteti proti Tivoliju, brze'.i smo skozi jutranjo meglo in navadno le malo govorili. Najbrž smo še naglo ponavljali tisto, kar je bilo treba pripraviti posebno pozorno. Vedno sm0 hodili vsaj v dvoje in tovariš ob meni je bil ta dan tudi tih in zamišljen. Slutil sem, da ve, kdo je bil mrtvec tega jutra — pa si nisem upal vpraševati. Bil je ljubljanska srajca. Če bi razkril svojo nevednost, bi me zvečer še bolj razkrinkal pred tovariši; ti so me že enkrat pretepli zaradi moje prleške govorice, ki se jim je zdela nemogoče spakovanje. Na Marijinem trgu nama je odleglo. Komaj sva bila ob zidovju frančiškanskega samostana, me je sunil pod rebra: "Pcglej čez c.st)! Schwent-ner daje Cankarjevo masko v izložbo... Napravil jo je Jakopič." Res so tam že zavijali izložbo v črnino in malo privzdignjena je na črnem ozadju ležala belina maske. Nisem odgovoril. Cankarjevemu imenu te je pridruž lo še ime Jakopiča... Kakor na dan Ilirije je bil razrednik ves v slavnostni črnini. Ko E.nu> odmolili, je dal znak, da ne smemo sesti. Začel je t ho in rahlo; kmalu pa :o besede izginile v nečem, kar je ¡bilo podobno joku. Po veličini žalosti in iskrenosti misli sem presodil, da presega Ivan Cankar vso Ilirijo. Slabo sem sledil pouku. Smrt je podajala roko smrti. Nekje med nami in nad nami je ležal mrlič in misli vseh so bile pri njem. V vseh urah je vladala tihota in nikdo ni bil niti malo raztresen. Miiro je šla senca smrti in srečal sem se z njo z občutjem, da zna biti tudi smrt velika in veličastna, slavna. Komaj je sluga' odzvonil ob dvanajsti uri konec pouka, smo se že zagnali proti stopnišču in drveli navzdol. Kakor da nas je pod 1 v. ter in še nismo bili prav na pločniku, je že nekdo ikriknil: "Vsi v Narodni dom." Spet nisem vedel zakaj. Brž smo bili čez cesto in že pred Narodnim domom, ki je bil sosedno poslopje onstran gimnazije. Kar dr.i smo in se nismo ustavili niti ob ogromnih kovinastih vratih. Nekaj Skokov in bili smo pred monu-mentalnim stopniščem. Nikjer žive duše. Prednji val se je že ustavil. Zajel nas je najbrž strah, prišli smo pač o nepravem času. Imel sem vtis, da nas bo nekdo zapodil. Toda oni spredaj so se opogumili in se zagnali navzgor po stopncaih. Videl sem, kako se vzpenjam po zavojih, gledal sem navzdol, da sem pridno lovil 'stopnice. Kar nakrat se je zagozdilo; pogledal sem navzgor, tam je ležal Ivan Cankar, v ozki, dolgi, črni krsti, slok in neznansko dolg v črni salonski suknji, trd ovratnik ga je surovo gr zel: v vrat, črna kravata tik pod ostra brado,- pod nosom pa brki, speti in kakor prilepljeni; na prsih so ledeno beli prsti krčevito stiskali drobno razpelo... Nikjer nikogar, še strežnika pogrebnega zavoda ni: bi o nikjer. Sam j.e ležal, nad nami, sveče so brlele vzdolž odra, okoli je stalo mogočno stebrovje. Pod njim se je raztezalo, kakor da bi bil vesi prostor dvorana a'i cerkvena ladja — vse strahotno votlo. Prednji so se ustavili kot na tren oči. Ostali sir.o se stisnili drug ob drugega in zrli razdejanje samote. Nikdo si ni upal bliže — Bog ve, če je bil cb odru kropilnik. Spredaj so se rahlo) razmaknili, za menoj so nekateri že stopicali navzdol. V trenutku smo bili na trgu pred pslačo in se razbeža i, ne da bi kdo spravil besedo iz ust. Jo j, kako je človek v smrti reven, me je bolelo tja do glavne pošti. Kaka mora biti reven človek, čigar masko so že zjutraj izobešali v glavni ljubljanski ulici? Ko sem se ozrl, sem agne,šil tovariša. Le kam iga je odneslo? Sam sem prišel pred izložbo pri Schwentnerju. Hotel sem mimo; le brž, le brž. Izgubil sem tovariša in bo zvečer .še joj pred prefektom. Ozrl sem se na masko. Ni mie več prestrašila. Ni bila sarra. Ob njej sta bila dva šopka nageljnov, na dnu izložbe in po stenah na črnem floru knjiga ob knjigi. Vse kar je Cankarjevega prj Schwentnerju izšlo. Zrl seim na masko, bral naslov za naslov.cm... Ničesar nisem poznal... Hudo mi je bilo za mrličem, ki je toliko napisal. Tik pred menoj v prvi vrsti je bila drobna knjižica, na platnicah dvoje bledih teles in nato rezane črke, ki so govorile: Milan in Milena, ljubezenska pravljica. Milan in Milena — toliko lepih samoglasnikov in spodaj piše ljubezenska; pravljica. Saj n sem vedel, kam z ljubeznijo, le to sem slišal, kako je naslov zapel: da, ljubezen in to ljubezen, zavita v pravljico o tistem mrliču, ki je ostal na viscikon» stopnišču in je čisto sam. Stopil sem v knjigarno in kupil prvo knjigo v življenju. Trgovina je bila zame prelepa. Zajel me je val toplote in vonj, ki je lasten samo plemenitim knjigarnam — kakor da bi stopil v viteško dvorano visoke aristokracije. Še sedaj se spominjam, kako je bilo: povsod je prevladovala mehka rumena barva, v globin; je stal sam gospod Schwentnsr z zlatimi naočn ki, tik pred menoj je bila za pultom prodajalka in ob njej se je začenjala izložba.. . ali bo morala odpreti, da vzame knjigo? Res je: bil sem zelo, zelo majhen, saj sem bil pri telovadbi predzadnji. Kaj me je prijelo, da sem stopil v to trgovino? Nazadnje sem le zblebetal: "Prosim, dajte m j Milana in Mi eno, ljubezensko pravljico..." Prodajalka ni trenila, pogledala me je in spet pogledala, S2 ozrla proti Schwentnerju. Sledil sem njenemu pogledu: glava gospoda Schwent_ nerja se je globoko sklonila, oči so se dvignil visoko nad naočnike) in me mirno gledale... Visoki dostojanstveniki gledajo navadno na ta način in kadar je v njihovih očeh takšen mir, presodijo pravilno: prodajalki je samo pokimal, šla je proti policam in mi knjigo prinesla. Še zavila mi jo je v svilen papir, plačal sem jo, naglo dal1 v torbo in ko sem bil na cesti,, sem zajel zrak: bil je dober, kakor da bi bilo v njem polno balzama. Med ura-mj študija v zavodu nismo smeli citati knjig s povestmi, romanov ali novel. Samo knjige za uk. Prefekt msgr. Steska ni znal biti strog, toda pri prvošolcih je moral biti siten. Ko me je opazoval, sem videl, da ve, kako ne prebiram samo šolskih knjigj Ustavil se je pri mojem pultu, pogled je šel m:mo... Ko sem tisti dan Cankarjeve smrti položil Milana in Mileno na pult, sem hitro obrnil platnice, bolj zaradi tovarišev. Pritajeno sem rezal strani in začel z branjem. Zrl1 sem proti prefektu; opazil je, se dvignil... Ali mi bo danes' razbil zbranost, ki me je spremljala od jutra? Šel je naravnost protj meni, trznil sem, da bi skril knjigo — bilo je prepozno. Že je bil ob meni, vzel knjigo, obrnil! platnice počasi — oči vseh t>var'šev s3 obvisele na sliki, mene je pretreslo. Zrl sem navzgor: odmakni je knjigo, me pogledal, spet prebral naslov knjige, se ozrl mehko proti meni, se sklonil k ušesu in me tiho vprašal: "Kje sj jo pa dobil?" "Kupil ssm, kupil", sem pohitel. Vzravnal se je, me pobožal po laseh in pustil knjigo na pultu. Ko je bil spet ob mizi, me je dolgo gledal — bil je odsoten, daleč na drugi strani Ljubljane in ko sva se z očmi ujela, sem videl, da se mi in.i pri njem nikdar več ničesar bati. Po nekaj straneh branja sem jo, odložil. Bil je še pretrd oreh. Kje je knjiga danes? Vem, kje je bila, hrani] sem jo... Iščem Milana in Mileno v Izbranih delih, kakor jih je za peto stoletnico prve slovenske knjige izdala Cankarjeva založba v Ljubljani. Toda Milana in Milene še nisem našel. .. Pogreb je bil čez nekaj dni. Bil sem v morju šolarjev vseh ljubljanskih šol. Le malo sem razumel, kar se je dogajalo. Zimski dan je bil sončen, megla nad Ljubljano je' bila raztegnjena kot rahla koprena. Naša gimnazija je bila vzdolž ceste, ki je vodila preti glavni pošti. Trg d pošto- in hotelom! Slonom je bil takrat še velika gmajna s travnikom in lužami po sredi. Mimo nas so korakali oddelki v pisanih uniformah, zastave in prapori visoko v zraku, prsi polne odličij. Joj, koliko je bilo vsega tega v Ljubljani! Za njimi pevski zbori in skupine v narednih nošah. Na čelu našega razreda je bil nov razrednik; vrnil se je z boj:'šča, kjer,je bil celo topniški oficir. Kar trd je bil v salonski suknji in glava je bleščala pod visokim cilindrom. In vsi profesorji z belimi rokavicami. Mimo so prihajala velika imena, o njih so samo šušljali. Sledilo je povelje; vse je molčalo, zaslutil seim, da je blizu vonj kad'la. Nato je kriknilo: Glasbena matica je pela. Krenili smo. Nekaj korakov in smo se ustavili, ogromen je moral biti sprevod pred nami. "P'redno smo bili1 pred sodnijo, sem, spoznal, da je Ljubljana veliko mesto. Proti Taboru se je izkazalo, da je dolga, dolga. Nismo govoril', kakor da bi se bali gledalcev, ki so jih bili pločniki ob strani p Ini. Ob kapelici v Prisojni ulici smo se ustavili. Šole naprej ne bodo šle... če kdo hoče sam. Potisnili smo se na začetek Šmartinske ceste, sprevod se je valil imimo... Nakrat je završalo in brž pobožno utihnilo... Iz loka ulice so se zlile licejke, ena lepša od druge, korakale so v troje, večja v sredi je nosila lovorov venec, dekleta ob strani dolge bele svilene trakove. In v vsakem lovorovem vencu na beli svili zlat naslov: dela, ki jih je Cankar napisal. Našel sem Milana in Mileno, za tem Lepo Vido, Kralja na Betajnovi — in še in še in še... Vilo se je kot preproga, živa in valujoča pred mrtvaškim vozom, ki se je kazal iz globine. Ostro je zavelo izpod neba. Večerni mrak se je oznanjal. Rumenilo sonca je še bilo na nelbu, od kapelice je zapelo. Vtem je udarilo iz zraka neznansko ropotanje. Priletelo je letalo in zakrožilo, se oddaljilo in se vrnilo; ko je pilot mislil, da je nad vozom, je odvrgel lovorjev venec, slovenski trak 4 č n m florom. Kriknili smo, ko je venec zaneslo nekam daleč vstran. Mimo so zape-ketala kopita, elegantno in v taktu, kakor vedo to samo mrtvaški konji; izza šip je sinilo med nas zlato in srebro. Prelat Kalan iz mitro in ob njem — na uho so šinila imena — Finžgar in Sardentko. Počasi je drsel mimo težki voz s krsto mrliča, ki sem ga šele včeraj spoznal. Nato smo se razpodili. Nič nisem vedel, kje je pokopališče, brž sem bil pri Sv. Petru, onstran Ljubljanice in v študijski dvorani. Polovica učilnice j© bila prazna, velika večina jih je odšla za vozom. Bil je študij, toda nikdo ni študiral. Oziral sem se proti oknu in lovil zvonjenje cerkva. Ukradel sem s® v spalnico v gornjem nadstropju; od tam se je moglo videti tja do Sv. Križa. Luči so se prižigale v noč, vedno več jih je bilo do pročelja pokopališča. Pokopavajo ga v globoki temi, sem pomislil. Nekoč sem bral, da kneze in vladarje pokopavajo samo ob baklah. Moral sem biti že dolgo v spalnici, ko sem zaznal za hrbtom navzočnost tovariša, ki mi je postajal naklonjen, dasi je bil že v višjih razredih. Opazil je, da berem, beriem in berem: mogoče mu ni ušlo, da si kdaj tudi kaj zapisujem. Bil je urednik zavodskega glasila. Bil ;je že priznan pesnik, prve njegove pesmi so izhajale v Domu in svetu in kakor da govori pesem, je pripovedoval: "Lepo je bilo na pokopališču... Oton Župančič je govoril... bila je že tema... in položil so ga v grobnico Rohnmannovih... saj je bila Rohrmannova njegovo dekle... Da, v gnofonico so ga položili... lepo kovinasto krsto... ležal bo v grobnici... ne bo ga zeblo v mrzli, težki prsti..." Leta in leta sem hodil potem po šentpeterski cesti in sem vedno bil vesel, kadar sem visoko nad trgovino prebiral Rohnmannovo ime... in sanjal o obrazu dekleta, ki je Ijuibilo človeka, s katerega se mi je pozneje začela dvigati zavesa groze ¡n resnice. Sence smrti, rezek zimski mraz, razdalje obzorij in, doživetij; dva svetova, pred zaveso in zal njo. Visoko na odru mrlič, sam in svečano beden, ulice polne, polne slave, nekje za zastori kriki ljubezni in bolečini©. Stal sem oib oknu, se lomil v prve perspektive: zavesa za zaveso in tam nekje srečanje, ki se mu ne moreš umakniti brez kazni. Buenos Aires in Ljubljana! Človek koleiba med lepim spominom in domotožjem za nečim velikim in neznanim, kupa' še kipi, ko je bila vsebina že popita do dna. Kelih se pri-mika in odmika, iz sence se vali stožec blažene svetlobe, da se spet odmakne, kot se v poltonu premakne vzgib senoe na inonumentalnemu stopnišču. Prva nedelja v maju 1945: kolo me je voz lo preti Kranju, pred menoj je bil na obzorju venec gora od Julij skih alp do Kamniških planin, onstran moram — za menoj razdejanje in smrt, onstran bo Evropa in še večje razvaline. Tipal sem v prostranost sorskega polja; se ujemal na vrhe gora s spomini. Vedno bolj sem se odmika! Ljubljani, v meni je zvenela slutnja, da grem daleč, daleč in doba, ki se odpira, bo dolga, dolga. Sonce še ni klonila v zaton, ko sem že drvel na kamijonu po soteskah in ravninah Koroške. Žrela podrtij na levi in desni in grobovi, zasuti pod njimi. Ko sem se poslavljal na robu Ljiuibljane, m; je zadonel še enkrat klic: "Čakaj me v Parizu..." Ko sem se onstran Karavank oziral nazaj, sam še slišal zven pariškega imena. Koliko bo še grobov do tja, me je pretresalo za vsakim ovinkom. Bila je že tema, ko sem pristal na pragu na pol podrtega hotela v Beljaku. Postregli so mi s sobo, prav na robu stene, ki je bila še cela. Ko sem stal ob oknu, sem mogel z roko gladiti rob odsekanega zidu. Nad mestom so se valili go>sti oblaki, po cestah spodaj so drveli težki vojaški kamijoni, dih gluhe spokojnosti je prihajal iz sence, ki je na jugu risala videz gora. Od postaje so vikali kriki lokomotiv, od časa do časa je za;teglo zajavkalo, sklapljali so vagone — tam je še vozilo nekaj, kar bi me moglo ponesti drugam, tja, kjer nie bi bilo toliko strahot, kjer bi še bili obronki naplavin, bednih, a čistih. Lokomotive še vozijo, nekje so še mostovi čez prepade. "Čakaj me v Parizu..." Pred menoj se je ponudila slika Pariza, 'ki sem si ga mogel misliti samo v okviru sijaja in razkošja. Kakšen bo Pariz oh koncu druge svetovne vojne? Naslednje jutro sem ¡ujel še vlak, ki je zadnj; vozil proti zahodu. Nismo prišli daleč. Med tirolskimi gorami smo obtičali; mesta, ceste, proge, mostovi — vse je bilo razdejano. Leto dni kasneje sem bil v letalu, ki me je vozilo proti Parizu. Rednih prometnih zvez še ni bilo, kdor je bil v Rimu, ni mogel nikamor. Nikdo še ni izdajal potnih listov, konzulatov ni bilo. Na letališče v Ciampinu so me pripeljali v uniformi francoskega oficirja in dvomoborno letalo je čakalo' na nas: bili smo trije v enak h uniformah in verjetno z enakimi načrti in nalogami. Vzleteli smo. Zrl seim Italijo pod seboj. Iskal sem, kje je bok Italije najožji: tam bi jo mogel videti od Jadrana do Tirenskega morja. Pod menoj je že bila Piza, malo zatem na levo Elba, še nekaj minut in bili smo nad Ažurne obalo. V letalu je bil rumen mrak, zunaj pa vroč junijski dan, spodaj sinjina morja, vsa v kipenju proti neba. Na desni smo se skorajda dotaknili Genove, nato je bil pod nami San Remo, še Bordighara, Ventimiglia in že smo zapluli niže prav nad Grimaldi. Pilot je krenil z letalom še bliže, iskal sem drevesa ob slkali, kjer sem pred leti trgal liste cedre libanonske. Uslužni ¡gostitelji so mi pravili, da uspeva prava libanonska cedra v Evropi samo na tem koščku zemlje. Zdrknili smo še n ze, bili smo nad Mentonom. Od taml smo nekdaj hodili navkreber čez mejo v Italijo mimo dednega gradu Grimaildijev, pr:ncev monakovške kneževine. Princev tedaj ni bilo, pač pa je bil ogromen park poln opic; služile so Vorronovu za nje.gov pomlajevalni sanatorij, ki je ¡bil v gradu. Letalo je spet zaječalo, bili smo nad skalami Monte Carla, čez nekaj sekund že nad Nico. Dvignili smo se strmo in navpično, napravili še ostrejši ovinek in pristali na letališču, ki je ibilo tik ob obali. Izstopil sem spet na francoska tla: sonce je bilo v zenitu, morje pijano v siju modrine, kratki vzkliki ljudi od obale, na livadah domovi, polni miru in pokoja. Pove dalj so nam, da ne smerno nikamor od letala. Vzeli temo samo gorivo in čez nekaj minut bomo spet v zraku. Žareče sonce nam je tiščalo glave v tla, minuta se je raztegnila na celo uro, ure so se vlekle — Niča se je prelivala iz barve v barvo, Mediteran je začel dihati in peti v šelestečem mistralu. Lovili smo zatočišče in se prestavljali v senci razbeljenega letala. "Čakaj mie v Parizu..." Še nekaj ur poleta in moral bi biti tam. Prvič po vojni sem bil na poti tja. Letalo' pa ni maralo naprej; zahajal sem proti obali, butnil ob ograjo, se vračal proti kantin', krožil dlje in dlje. Iskal sem v globino Nice, si slikal avenije in uFce, prehode in trge, se spominjal opoja luči in sonc. Skozi koliko doživetij in spoznanj sem m:ral, da sem prišel do srečanja, ki je velo nekje iz globine. Začelo se je že mračiti, ko so prišli povedat, da letala ne morejo to noč popraviti. Šli bomo naprej zgodaj zjutraj. Če bi letalo ne bilo v redu, bo prišlo iz Pariza drugo. Nocoj bom moral v hotel v Niči in džip me bo odpeljal v mesto. Vendar"iza božjo voljo: nikamor, nikamor... Mesto je polno neznancev, jaz pa nosim francosko uniformo. Hotel je bil le nekaj korakov od tistega, v katerem sem pristal, ko sem kot študent prvič prihajal v Francijo. Šel .bi pogledat, kako je tam, krenil na levo in po nekaj korakih bi bil na aveniji de la Victoire. Že sem mislil prositi za izjemo, pa so me prehiteli: seveda lahko grem, vendar ob temi: manj ljudi bo na ulicah... Na obalo pa nikar. Nice vihranje vojne ni zajelo. Vse je bilo kakor pred leti. Avenija kot pariški bulvari na višku sezone; veliko poslopje Galerle Lafayette in pred njo kavarna, kjer so pristajali avtobusi iz Mentona in Monte Carla. Ob belem dnevu .sem nekoč hodil ob obali, vpijal vase Sredozemlje,,, krenil na grič tik nad pristaniščem, pod menoj je bil ves Angelski zaliv (obala Nice se imenuje La Baie des Anges). Raj, kakor je obstal v tistem trenutku, ko se je pred zaprta vrata postavil nadangel Mihael. Srečanje z Angelskim zalivom in sredozemskim svetom.... Od morja sem lovil njegov dih, hlipal za slikami skoraj dveh desetletij. ¡Pločnik pred kavarno se je praznil — ljudje so odhajali na domove, kjer ni bilo senc razvalin, ni bilo bližine! smrti. Vedno manj ljudi se je pomikalo m'mo, še manj jih bo ob obali. Od tam je vel mir in molk. Sredozemski svet--- Spoznal sem ga zgodaj, ga vzljubil v drugačnih, srečnejših trenutkih. Bilo je v drugem okolju. Kot študenti smo hodili taborit V Dalmacijo, pod šotori na otokih sem prebiral dela Iva Vojnoviča, ar sli1., da vsrkavam celo antiko. Kam bi, če ne bi nosil vsaj nekaj tega sredozemskega sveta v sebi? Začelo se je zgodaj: pri Homeru -in Vergilu — bila je šolska znanost in sem jo seveda najprej zasovražil. Seveda se nisem zavedal, kakšen "strup" sem vsrkaval, ko so me učili, kaj pomeni in kaj je vsebina "cor.sccut o tem-porruim". Razodetje je prišlo nenadoma in niti ne vem, ob katerem delu: ali v knjigi, Ob sliki, melodiji ali ofo slutnji, kaj 'bi moglo b ti bistvo zgodovine. Hitel sem poslej za njim, hotel korakati vštric; optimist, ki misli, da more tekmovati s tistim, kar je večno. Benetke — --- Ko sem se prvič pripeljal v Benetke, sem bil ves zmeden. Ob meni je bil majhen kovček, sam sem se seibi zdel še manjši. Upal sem, da se bom s sredozemskim svetom srečal tam gori nad Trstom. Nikjer ga ni bilo. Prvo razočaranje je bilo v Postojni. Kakor da se je svet prelomil na dvoje: kričeči, vsiljivi napisi Olio Sassi, ibelo-modri, modro-beli in ko smo drveli proti Trstu, sem liovil vasi po Krasu. Na gričih so kraljevale utrdbam podobne zgradbe, nad hišami prepreženost debelih industrijskih kablov. Pri Nabrežini rjavo-sive maroge presekanih skal. Odtod že odhaja slovenski marmor — le človeka ni bilo nikjer, zaiman sam ga iskal na postaji v Trstu. Vse jezike sem slišal, vse — kakor da bi našo moral loviti iz grobov. In poslednji spomin na Benetke? Bila so zadnja evropska 'srečanja z Novačanom. Svoj prihod sem mu že dolgo prej napovedal. Prihajal sem iz Rima. Joj, kje sva takrat stanovala. Podnevi bi se že prebil skozi vi juge med kanali; kaj bo ponoči? Na Markovem trgu sva sedela pozno v noč. Mrzla novembrska noč. Bila sva sama v kavarni Florian: edina kavarna v Benetkah, ki je urejena po stilu dunajskih kavarn. Ob steni zofe iz rdečega baržuna, stoli v istem blagu, pred nama mizice z majhnimi marmornafmi ploščami. Novačana so tam dobro poznali. Ura je tonila, njemu se ni dalo spati. Ko je prišla še lahno žlobudrajoča družba, se je razvnel, kakor da bi bil še študent v kakšni kavarni Prage, Krakova, Kijeva, Moskve, Monakovega. Težek, vlažen mraz naju je nosil domov. Luči je bilo malo, pomagali so kanali; na ploski površini vode se je odražala svetloba neba. V hotelu tema in molk. Novačan je vedel na pamet za svojo sobo in ko je prišel do svojega hodnika, mi je kar razložil: na levo, potem desnio dve stopnici navzgor, hodnik na desno in tretja vrata levo — vaša soba. Tipal seim se skozi temo in po nekaj trenutkih že vedel, da seim v labirintu. Postalo mi je žal, da nisem kadilec: bi imel vsaj vžigalice pri sebi. Na okna so se lepile sence sosednih palač. Moral sem se odločiti: svoje sobe ne btom našel... Potrkal bom na prva/ vrata, ki jih bom dotipal, počasi, rahlo odpiral, drsel cib pohištvu do postelje. In če bo kdo v sobi? Gorje bo, gorje — samio da ne bi zagnal prevelikega krika, se preveč prestrašil. Ko sem zaslutil robove postelje, gem opazil, da je prazna. Zjutraj sem dognal, da sem pristal v sosednji sobi, kjer je spal Novačan. Kaj bi bilo, če bi njega prebudil.. . Veroval je v strahove, znal pripovedovati njih zgodbe z gradov na Bizeljskem, na Poljskem, v Egiptu. Zmenjena sva bila, da se dobiva v isti kavarni. Čakal sem ga ob uri; mislil1 sem že oditi, ko sem ga opazil, kako prihaja počasi čez ves Markov trg. Odtrgal se je od pločnika pred Markovo katedralo: visoka kučma na glavi, plašč ogrnjen čez široka ramena, pojava vladarsk ih razmerij — prihajal je s korakom ukrajinskega hetmana. Za njim cela katedrala, pred njim ves trg; salon, primeren samo za najvišje slovesnosti. Tako so korakali doži v vsem svojem ornatu in enako so se obnašali doži, ki so imeli slovansko kri v svojih žilah. In teh nj moglo biti malo. Prišel je po slovo. Hitro sva se še zmenila o tistem, kar človeka rešuje, kadar hoče skriti stisko poslavljanja in že sva stala na pomola pred ladjico, ki me bo odpeljala na kolodvor. Slutil sem, da sem verjetno, zadnjič v Benetkah, lovil sem obrise vsega, kar naj bi oko popilo za dolgo,, dolgo vrsto let... Težko mi je bilo pri srcu in komaj sem skočil čez mostiček, se je začelo odmikanje. Zrl je nekam zamolklo in kakor da bi hotel odgnati nekaj tesnega, je kriknil: "V Rimu sem pozabil pri vas dva pisfcra in tisti veliki, okrogli lonec... Ne pozabite nanj in m; ga pošljite..." Hitro sem se okrenil, skozi motne oči sem ujel vodeno ploskev širne lagune. Zazvenelo je kakor krik smrti in ko sem se nekaj minut nato vozil skozi razvaline Mestre, sem menil, da je sanj o sredozemskem svetu za vedno konec. Na Benetke pa mislim s pobožno pieteto; ljubim jih in ne! olbupavam. Dotaknil sem 'se jih samo za hip in sem bil poražen, ker sem preveč pričakoval. Kar je lepo, je obsojeno na večnost. Če toi ne bi bilo resnično, potem ne bi čutil bolečine in domotožja. Vroča ncč Nice je postajala gosta. Lovil sem korake prot;, obali in se oziral, ali mi kdo ne sledi. Avenija se je zlivala na širok trg tja do morske obale. Še in še sem se oziral. Nočne ure postajajo/ sitne, tonejo v molk in kam bi s človekom, ki ga lovijo spomini? Ob koncu trga je bilo treba zaviti na levo. Ko sem prečkal cest", ni bilo nikogar. Bil sem ob loku Angelskega zaliva, nekaj sto korakov in mogel se bom vzpenjati na hrib, ki me je nekoč že ujel v svojo zanko mediteranstva. Kakšno bo doživetje ob tej polnočni uri? Bil sem že na pragu vzpetine, nekaj 'stopnic navzgor, mimo vhoda na pokopališče na desno in bom na,1 vrhu griča. Portai pokopalsča je bil zjzidan in prelhoda na desno ni bilo. Pokopališče se je raztegnilo in izza vrha zidu so zrli name visoki nagrobni spomeniki.; Toliko mrtvecev v nekaj letih. . . in vse so znosili sem: naj gledajo (morje in naj plavajo nad vso Francijo... saj so mrtvi, saj so slavn:, veličastni onstran trpljenja. Le cimetière marin — pokopališče mornarjeiv na hribu nad Nico, na obali Mediterana. Vsa so enaka, zavita v isti čar poezije, od Troje do Ter-mopil, cd Sirakuz do Cadiza. Ko sem bil spet v hotelski sobi, sem dolgo stal cib- oknu. Morje je pliv-kalo in pelo, mesto je že spalo v morju luči. Nad mano se je visoko pnela kupola vsega Mediterana. Ali se srečujemo res povsod samo s senco smrti? Bil sem že na robu spanca, ko je pred menoj začela rasti slika študen-tovskega sestanka v Parizu. Naš dijaški dom je bil na, aveniji, ki je imela zanimivo ime: Avenue du Parc du Mont Souris — avenija ob parku na Mišji gori. Kaplan naše Mednarodne zveze (zdaj je škof v Orleansu) je bil aristokrat in je svojo palačo spremenil v dijaško zbirališče; bil je tudi umet- Bostni| zgodovinar. Spored za shajanja je kar sam sestavljal in skrbel za predavatelje. Stilno skrbno ubrani večeri. Začenjal jih je s koktajlom, predavat pa so prihajali : kardinal Verdier, Georges Diuihamel, član akademije, Tharaud, biograf Peguyja in tudi akademik. V spominu mi je ostal najbolj večer, ko je prišel predavat Paul Valéry, ki je pravkar postal član akademije!. Bilo nas je toliko, da se je pesnik s težavo prerinil do odra. S polnimi kozarci šampanjca smo se prerivali proti njemu, roke so se nam tresle, njegovi prsti so bili kakor iz svile... Govoril je o poetiki; besed nisem lovil, legal sem v okvir, ki ga je slikal. Bil je poet Mediterana, doma iz. Cetta. IPo predavanju je veliki Valéry dovolil, da smo mu stavili vprašanja. Vedeli emo, da je nekje povedal, kako je pisal svojo pesem Le Cimet èr;e marin: p sal jo je dvanajst let. Tovariš ob meni (slovel je zaradi posebnosti svojih vpia-šanj) je dvignil prst in se drznil z mislijo na dan: "Gospod, koliko časa je treba ibrati vašo pesem Le Cimetière marin?" Vialéryju je obraz zasijal in kakor da bi zaživel še enkrat vseh dvanajst let v enem samem trenutku, je odgovoril : "Mislim: dve a i tri minute — pet bi bilo že preveč..." Pokopališče mornarjev — smrt za dve ali tri minute, pet bi bilo preveč. Obrnil sem se proti steni in začel medleti v spanec. Tonil sem v noč na najlepšem, koščku zemlje ob Angelskem zalivu in tam na griču kraljujejo mornarji s smrtjo, ki ni trda, kruta, grda. "...Pariz me čaka---" sem pomislil, ko sem zgodaj zjutraj hitel skozi svežino novega dneva proti letališču. Nebo je sijalo od morja na vzh t-diu. — ogromen kelih se je odpiral. Ko sem bil na esplanadi, sem se ozrl proti griču svojega polnočnega srečanja. Morje belih spomenikov je plavalo v valovih sonca. Smrt je že zgodaj odšla drugam. Letalo 'So popravili. Hitro smo zlezli vanj in nekaj minut za tem je bila Niča samo še spomin. Na jugu Francije je b lo vreme lepo. Ko smo rinili proti severu, so nas začeli požirati gosti oblaki. Zajela nas je nev hta, plohe vode tisoče in tisoče kilometrov. Skozi stavke Veje zvonjenje, kak:r da bi buča'o iz vseh evropskih katedral: "Vera ni lagodna stvar, ni prijetna. Vera ljudi neprestano muči, trga jih, goni v obup, prav do mej skrajnega obupa." Drugje je zapisal: "Saj se ne bi rešili, če ne bi bilo edine rešitve: vera terja ljubezen in to je edino, kar hoče duša. Duša je edino, kar je bistveno v človeku. Diuša napravi iz človeka vrednoto, ki je vredna, da živi." Res je in ponovil je 'besede, ki jih je spregovoril, ko je odhajal iz Evrope: "Ni res, da bi bil človek Evrope materialist. Danes je človek Evrope bitje, ki je razduhovljeno in če se še prišteva med kristjane, je za krščanstvo popolnoma brezbrižen. Brezbrižnost pa je najhujša oblika padca in obupa. Rešil se ibo tisti, ki bo ¡obup premagal, se v sebi zlomil in se ponižal na kolena." 'Prvo knjigo, ki jo je napisal v hiši Duše na križu, je začel z besedami: "Svojo svobodo zataji samo mlačnež, ki je taiko zelo mlačen, da je nesposoben celo za to, da bi delal zlo; za ugodje ljubega miru prodaja svojo svobodo Satanu, ker bi si na tak način rad pri njem zagotovil, da ga ne bi skušal..." Bilo je leta 1931. Mrzel novembrski dan. Na lyonskem kolodvoru v Parizu sem čakal na prijatelja. Prihajal je iz Lyona, kjer je bil takrat štipendist francoske vlade. Napovedal se mi je pred dnevi; prihaja v Pariz na svoj prvi obisk. Bilo je mračno, vlažno, dišalo je že po zimi. V meni in okoli je bilo tako, kakor je moralo biti vsem slovenskim študentom, ki so študirali v mestih/ s previsokim življenjskim standardom. Ni bilo lagodno, niti najmanj enakomerno, še manj1 je bilo enostavno... Železniška postaja je najlepša slika takega razpoloženja: vse je v vednem spreminjaju, hitenju, drvenju za znanim in neznanim. Čemu in zakaj— Iz megle se bo čez, nekaj minut iizvil vlak, privede! prijatelja, ki je imel takrat žia svojo pesniško zbirko, bodoči avtor Zemlje, Tovarišije, Straha in poguma. Čudno: spominjam se vsega, vsega — barv dneva, melodije, ki je šele-štela v z raba, njegovih svetlih las —, le njegovega glasu se ne morem domisliti. Govorila sva si in govorila, pri tem ostajala na dveh ravninah. Blodila sva po Parizu dneve in dneve, noči so bile lepše in lepše, lovila slike in doživetja — iz Ljubljane so prihajali listi z njegovimi feljtoni o Parizu. Še do domovine se je razpela mavrica srečanj in spoznanj — in od-bliski od tam so se vračali. Zaman sem lovO Pariz v letu 1946, zatem še enkrat v letu 1947. Preveč je bilo razvalin, nisem prodrl skozi odejo grobov... IPariz je zadihal iz Nove poti, kjer so izšli njegovi zapiski pod naslovom: "Iz mojega dnevnika". Letnica 1955 in kakor da bi hotel podčrtati baročnost svojega stila, je podpisal: M. M. Sledil sem mu in si izpisoval: "... Zdaj po vojni odločno preveč deklariramo in patetiziramo. In vendar mi prav ta sunek v medlo verujočega človeka najbolj ugaja. Sodobna krščanska elita je prodrla tako daleč v izvidniška območja človekovega duha, da jo tradicionalno varne in duhovno neoblikovane množice komaj dohajajo, če jo sploh dohajajo. Prišli tamo do Kafkovega. spoznanja o uikinjenju meje med subjektom in objektom, zaznavajoči jaz in opisani svet si ne stojita več nasproti kot dva različna in ločena svetova, temveč sta si tako blizu, da ju ni mogoče več ločiti ... Zato je nekaj samotnega v njem. Raje sem ž'v pokopan doma, kot mrtev zunaj domovine. Človek sega v dimenzije, ki jih ni mogoče znanstveno uloviti in določiti. In ko me je pisatelj Quefellec poslušal, mi je rekel : 'Lepo je biti Slovan'." Ko je odhajal iz Pariza, je zapisal: "Vračam se težak in zadoščen, kakor čebela pod večer... človek postaja pravi zemljan, ne more se vfeč zapreti v svojo ekskluzivno domovino, pa tudi tujina je izgubila, svojo ekskluzivnost." Bernanosovemu kriku: A quoi bon... odgovarja na koncu dnevnika: "Svet povprečne zadoščenosti se je razodel kot moderna oblika niča in morda celo kot svet demonizma." Prva Bernanosova knjiga, ki sem jo prebral, je bila "La Grande Peur des Bien-Pensants ou Edouard Drumont". V sosedni ulici je imel knjigarno intelektualec, ki je menil, da bo sledil stopinjam Gharlesa Peguyja : zbiral bo pesnike, pisatelje, včasih prirejal predavanja, vmes izdajal zvezke ali drobne knjige. (Pri njem sem mogel po mili volji listati in če ni bilo prehudo, prebrati tudi novo knjigo kar stoje.. . Na policah je bila vsa moderna literatura, na šipi vrat pa je bila vidno izobešena revija, ki jo je izdajal, urejal, pisal — in plačeval Bernanos: "La Réaction". Ko je vse drvelo v progresivnost, je oznanjal svoj odpo^:, reakcijo proti vsemu: proti onim na levici in desnici... odpor, upor proti vsem.. . Prebiral sem jo, zagrabil me je z Édouardom Dru-montom (pa ne zaradi antisemitizma), njegovih literarnih del pa se nisem upal dotakniti. Nisem bral "Sous le Soleil du Satan" in ko je 1936 izšlo njegovo najmočnejše delo "Le Journal d'un Curé de Campagne" ga nisem bral, tudi potem ne, ko je izšel že v slovenskem prevodu .. . Kol sva se vozila s prijateljem z lyonskega kolodvora, sem mu omenil, kam se voziva. Moja lulica je imela lepo ime: Rue du Moulin vert — Ulica pri zelenem mlinu. Bolj pa sem mislil na knjigarno. Prebredla sva vse velike knjigarne, zašla tudi v ono v sosedni ulici. Bližal se je dan njegovega odhoda. Sklenil sem mrj podariti knjigo v spomin •— tega smo se navadili še v letih gimnazijskih šol —, drsela sva med policami in iskala. Hodil je rr.ed knjigami in jih listal. Bil je največ pri Claudelu, priznaval ga je za vzornika in učitelja. Prav blizu je bila polica z deli Georgesa Bernanosa. Hotel sem že seči mednje: dal bi mu "Sous le Soleil du Satan", ali "Mouchette", "Imposture"... Pa me je sunilo malo dlje in sem s police potegnil Mauriaca. Ne vem, kaj sem mu zapisal za posvet lo. Čakal sem na njegov dar, na besede. Hcdil je in hodil, kakor da ne bi bilo nič važno, zakaj sem jaz radoveden. Nazadnje jo je našel, zapisal posvetilo in mi1 jo da1. Bila je knjiga: Essad Bey, Stalin. Ko sva se poslavljala, sem mu cibljiubil, da ga čez nekaj tednov obiščem; vozil se bom skozi Lyon v Ženevo. Konec januarja sem bil v Lyonu. Mesto je ležalo globoko v megli, podobni ljubljanski. Njegovo stanovanje je bilo na hribu, tik pod božjepotno baziliko Fourvière. Tisto noč sem spal v spalnici s pohištvom, kakor da je iz 16. stoletja. Postelja z baldahinom, ograjena s čudnimi, težkimi zastori. Dopoldne sva hodila po mestu, še in še čez Rodan, podob in perspekt'v se spominjam, mesa besed pa ni v meni. Še ena noč -— zjutraj sva bila v baziliki in nato brž na postajo. Sonce je prisijal©, megla se je dvigala, ko sem, se vozil skozi soteske strmih gora proti švicarski meji. Ko sem izstopil v Ženevi iz, vlaka, je pred kolodvorom cesta gorela v zlati odeji snega in zadaj nad njo je beli Mont Blanc kipel v modrino neba. še tist; večer sem pisal prvi članek iz Ženeve za list v Ljubljano in mu dal čisto nov naslov: "V znamenju treh..." Bilo mi je, kakor da sem krenil nekam drugam. Smrt na monumentalnem stopnišču v Ljubljani v mrzlem decembru leta 1918; smrt nad Mediteranom v polnočnem srečanju nad Nico v letu 1946; smrt nad koncem Evrope v oktobrskih dneh 1947. . . In Benetke? Kakor da je ves slep, kdor se s petjem ukvarja.. . Trgamo se od Evrope. Bolečina je grenka in sladka obenem. Pozabljamo nanjo in se vračamo kot pijane čebele. Svet povprečne zadoščenosti je postal svet demonizma in kdor bi se mu predal, bi legel "kakor v črno morje, se zapletel v njegove alge, postal del globine, o črno morjé." Črno morjé... A quoi bon... Potujem in potujem in kadar hodim, sem najbolj srečno bitje na zemlji. Kolikšne pokveke se mi zde tisti, ki se vozijo. Kar pomislite, samo poglejte: Kakšne nakaze so ljudje, ki se vozijo s tramvajem! Ali jih vidite: ob oknih sede, spodnji del telesa jim je kakor odsekan. Hodim in hodim, gledani in gledam. Svet za svetom, zavesa se za zaveso dviga in nikdar jih ni konec. Tla komaj čutim. Nisem ujet, sem doma in nisem: kakor da ni moj .svet, ki lovi moje stopinje. Sem kakor odtrgan od pravega sveta, a živim v njem in zemljai se je dvignila nad oceane ter pozab la, da je nebo nad njo. Svet se bo uresničil šele na pragu večnosti. Zakaj, čemu? Ali redi pesem pero ali pero pesem? A qi-ioi bon. . . zakaj, čemu, prihaja glas z leve .— a -svet se ne ustavi. Zavesa se sicer dvigne iznad odra, pokaže se podoba, od leve zazveni! glas: samo sedi, samo sezi, samo zagrabi! A quoi bon... daj, prodaj mi svojo svobodo. Oh, nikar tak hud pogled. Saj se razumeva: le zakaj se razburjaš, glej, kar vzemi: četrt, pol — cel zaklad. Le svojo svobodo sni odstopi--- Saj dobro veš: vs; bolehate zaradi tega, kei* imate preveč svobode. Sužnji svobode ste, tudi ti si njen suženj, večji od dragih. In kaj bo plačilo?. .. Slišim : Prost boš, prost... ne bo več skušnjav... Ne, ne —■ pozdravljene, skušnjave! čas na tribuni IZ ZAPISKOV NEZNANEGA PISATELJA Po dolgih letih sem neko noč spet zašel na paternalske ulice, po katerih sem preid dvanajstimi leti preživel prvo buenosaireško noč... Stopal sem po istih izumrlih pločnikih, kakor v tistih dneh, ko je srce še napolnjevala strast po odkrivanju tujih besed, tujih obrazov... Nenadoma pa sem se sredi čudne žalosti predramil; na desni sem, zapazil slepo ulico, vodečo z glavne ceste med mrtve hiše. Prisegel bi, da je nikoli ni bilo\ prej tam. In še zagonetna je bila; okaimenela, oblita z zeleno lučjo. Zavil sem, vanjo, ne da bi vedel kdaj. Obstal sem pred zelenkasto hišo, zaprl oči, potem pa sedel na stopnice pod pragom. Izza strehe pred menoj se je prikazala polna, ikrvava luna. Tedaj sem, ga zagledal poleg] sebe. Pogledal me je smehljaje, kakor bi lhotel reči; No, pa si naposled le prisedel! Dejal je saimo; 'Dober večer...' Po tolminsko je pápelo. Bil je moji stari dobri znanec,, "staronaseljenec" Simon Preprost, ki se je 1tam leta dvajsetega prekobalil preko morja in s katerim sva se zadnja leta večkrat srečavala. "Kako je kaj?" sem vprašal. "Tako, tako. Pojdem iskat srebro v Bolivijo. .." Nasmehnil sem se. Tudi če sem ga petkrat srečal v istem letu, dvakrat se ni ukvarjal z istim delom. "Noieoj bi se[ rad s 'teboj pomenilje dejal in vstal. Sledil sem nvu, po stopnicah, po hodniku, preko dvorišča v majhno sobo polno knjig. Potegnil sem s police drugo za drugo. Strani niso■ bile sa/mol prečitane, na/mvnost preglodane: vse občrtano, podčrtano, opremljeno Iz odobravanji in dvomi, s citati drugih piscev, ki zahrračajo ali potrjujejo avtorjeve misli. "Izkopal sem jih izpod kovčkom," je dejal in mi ponudil šop porumenelih listov, "kajti jutri odidem in ne) vem, če se bova še kdaj predala. Beri! Nekateri Usti so še od takrat, ko se nisva tako\ dobro poznala... ,Da veš: če se čez leto ne vrnem, zažgi [jih!" Spomnim se še, da sem ga hotel vprašati, ali so ljubljanskei revije, ki leže po tleh, njegove, potem pa nič več. Zjutraj sem se prebudil doma, vročica mei je kuhala in ko sem vstal s postelje, so mi (rdeče krogle zaplule mimo oči. Spomnil sem se krvave lune in se zasmejal. Pa samo za hip. Ko >sem namreč odpiral hirata, sem začutil, da za njimi na drugi strani na tleh nekaj odrivam. Šelestelo je kakor mrtvo' jesensko listje... Zdaj te liste pregledujem. Večina jih govori o doživetjih emigranta med leti 1925 in 1935. Bolj zanimivi so tisti izza let lj947, 1948, za časa prihoda, nas "novih". Mnogi zapiski so žal povsem nečitljivi. Med njimi so pomešani tudi časopisni iznezki in en šop teh govori o buenosaireški gradbeni družbi, ki izrablja delavce pri gradnji železnice pod ulico Corrientes. Izrezki so pritrjeni z zarjavelo zaponko na osnutek "odprtega pisma" preesidentu države Justu. I Toda kar me je res presenetilo, so zapiski nekoga, ki je vse življenje želel biti pisatelj (pišem, kakor da bi za gotovo vedel, da ga že» ni več med živimi...). Izmed 'teh sem nekatere izbral. Misli so včasih paradoksne, drugič povsem absurdne (n. pr. zaključne misli ob besedilu za mikroopero). Nekajkrat sem ob branju imel celo občutek, da je mož delati sam s seboj to, kur mnogi radi delajo z drugimi: napisal je misel, ki bi naj predvsem — škan-dalizirala. Toda —: koga? Njega ,samega? Vsekakor pa so med zapiski tudi taki, ki bi zaslužili, da jih kak estetski ali knjižni "arheolog" dokončno spraši in presodi. Danes zarana sem se prebudil z občutkom, da se mi prsi v spanjiu niso izpraznile. Vedel sem: zdaj bi lahko začel pisati, zdaj bi lahko začel postajati velik pisatelj. Toda imoral sem si na hitro zlikati hlače in steči v službo. Vsega je bilo konec. Ko bi neikoč res začel pisati, bi napisal tudi besedilo za mikroopero o tolminskih ¿i pomikih. Zgodba bi se pričela na goriškem Travniku, in sicer v jultru, ko pripeljejo upornike z gradu, da jih na trgu obglavijo. Celo začetne vrstice že imaim v glavi. Poje jih lektor na levi strani odra, beroč vso zgodbo iz debelih istarih bukev: "Takrat, ko je senca goloba ob vodnjaku na trgu dolga, kot je dolgo truplo mrtvaka..." Vem: nikdar ni sonce tako mlado, da ibi senca igoloba bila tako dolga, in tudi komu pride na misel meriti senco z dolžino mrliča, toda na neki način bi takoj v začetku že hotel dati občutje dneva smrti in pa zgodaj zjutraj začenjajočega se dejanja. Ponoči sem prebiral novi Slovenski tednik. Kako je pel Gregorčič! Človeka nikar. .. Številko sem prebral od začetka do konca. 0 koncertu na Pa-•bernalu, o gradbi dama v Villa Devoto, pismo V. S-ja o obisku v domotvini (Kakšna zmešnjava! On piše tako, njegova žena, ki je bila z njim, pa govori drugače...) V tej številki ima črtico tudi T. Ne berejo ga radi, toda meni je všeč. Pravijo, dal je avantgardist v književnosti. Če bi jaz kdaj pisal in objavljal, bi pisal tako, kakor piše on. Ko isem ga zadnjič, dan po plesu na Paternalu, srečal na cesti in ga za šalo pozdravil, kakor sean slišal prejšnji dan druge pri njegovem omizju: "Ola, avantgardist!", se ni nasmehnil, kakor sem pričakoval in kakor je to storil prejšnji večer. Dejal mi je samo: "Žal nisem. Jaz živim danes in pišem, kar danes čut'im. Ostal sa:n na vlaku, ki po voznem reda teče svojo pot. Tisti, ki je na postajici sredi pota skočil po časopis, pa nij pravočasno vstopil, lahko sicer reče, da mu je vlak pobegnil, toda zato potniki na vlaku niso nobena avantgarda." Sklenil sem, da mu o tem nikoli več ne bom govoril. Sicer pa on sploh ne ve, da bi tudi jaz rad pisal in da tu pa tam celo napišem nekaj stavkov. Tako — sam zase. Kateri pesnik ali pisatelj si v zreli dobi n; želel zbrati vse izvode svojih (knjižnih prvencev in jih zažgati? Odkar ljudje pametijo — vedno se je to godilo. Zato sem včasih kar vesel, da ne pišem; še bolj pa, da nisem izdal nobene knjige. Zdaj so se pa stvari za nameček še zamotale! Včasih je pisatelj hotel uničiti prvence, 'ker ga jih je bilo sram. Zaradi ne'zpiljenosti sloga, nedovršene oblike. Danes pa kaik zrel pisatelj trpi ob branju svojih prvih knjig ne samo zato, ker so v literarnem pogledu nepopolne, ampak ker čuti, da danes pravilno gleda v svet, da pa njegove knjige še vedno širijo med ljudmi napačne nazore* Dokaz, da je današnja beletristika drugačna, kakor je nekoč bila, in to ne samo po slogu in vsebini, ampak tudi po neki moralni1 odgovornosti. Vsaj pri nekaterih piscih! Nima namreč vsakdo priložnosti, da bi kakor Maxenee Van ^n Meersch ("Car ils ne savent ce qu'ils font...") napisal novi; izdaji bralcu za uvod prošnjo, naj ¡si prihrani dokončno sodbo nastopajočih do konca knjige, kjer je zdaj v zrelih letih dodal še kritično študijo o miselnosti nastopajočih v roimanu.. . Morda ¡mi Bog nj dal moči, da bi pisal, ker je vedel, da mi ni dal istočasno dovolj smisla za odgovornost. Na, pisemskem papirju nekega hotela v Santa Cruz de la Sierra• (Bo-livia) je pritrjena barvna razglednica in sicer z licem, navznoter. Zdi se, da muc je bilo\ več za besedilo na hrbtu razglednice kakor za sliko stare Indi-janke, prodajalke zelišč. "Adusta y alta, mira fijo sin ver, con pupila colgada de desesperanzas y sueños largos. Por sus venas hay siglos. Sabe que irá pasando el tiempo y no pasará nada. Espera. .." Upravnik rudnika mi je posodil knjigo o moderni znanstveni misli, ki se je rodila v Grčiji. Avtor trdi, da še danes ni mogoče reči, koliko sta k njej pripomogla ,m.:nojska in mikenska kultura. (Sledi nečitljivo napisano ime) je našel dva tisoči popisanih ploščic v Minosovi palači. Pisavo ploščic so sicer že ¡ugotovili, toda rezultati nam še niso znani. Nekaj tisoč let je že minilo — pa torej še ne vemo, kaj je bilo znano takratnim ljudem. Na drugi strani pa berem o minljivosti. Avtor trdi, da se bodo Goethe-jeiva dela 'spremenila v prah in čez deset tisoč let bo njegovo ime pozabljeno. ("Kakšni arheologi bodo morda iskali priče o eksistenci naše dobe..." — Priče o eksistenci! In še to komaj morda!) Na eni strani torej še ne vemo in —če je res, da smo produkt vsega preteklega— 'torej še nia.no, na drugi strani pa že vemo, da ne bomo. Tudi največji že ne bodo... Če ne pišem, ni zato, ker bi sodi1, da nima pomena pisati. (Čeprav more misel o Goetheju celo brezdelnega potepuha napolniti z malodušnostjo in obupom in čeprav drži, da ta missl "nagiba naše skrbi k bolj otipljivim stvarem, to je k temu, kar takoj sledi. Od vseh slav namreč najmanj vara ta, ki jo doživljamo...") Če ne pišem, tudi ni zaradi bodoče ne-slave, kakor verjetno nikoli n© bi pisal zaradi slave. Sicer pa: kdo tistih,(ki vse življenje niso delal; drugega, nego pisali, bi še ime' V sebi moči za pisanje, potem ko bi dan za dnem igledal te izmozgane mešance, ta kljub temni koži prozorna lica izstradanih otrok, ta ivečno molčeča usta, iz katerih se cedi zelena sluz kcke, ki jim dan in noč vara želodec, da ne čuti lakote? Ne pišem, ker pač ne pišem. Toda misel o Goethejiu se mi je zakoličila v možganih. Kako daleč sem še od pravilnega zgodovinskega pojmovanja sveta! Dobro se namreč zavedam: če bi pisal, bi se grozansko razburil, ko bi mi stavec izpustil eno samo vejico. Pod kožo smo vsi krvavi. Včeraj sem spet govoril s T. (T:krat je pripravil urednika Njive, da mu bo priobčil eno črtico.) Dejal mi je: "Zadnje čase dosti premišljam o grehu, toda manj me boli, da z njimi žalim Boga, kot pa to, da seim zaradi grehov razbit, neenovit in torej kot pisatelj ne toliko močan, kakor bi sicer lahko bil." Po mojem marsikomu sploh ni dano pisati, ker je prevelik grešnik. Kam naj naslonim svojo misel, da mora pesniška prispodoba biti starejša od predmeta, ki se prispodablja, če naj ne žali ušesa? Denimo: lobanja je prvotnejša od avtomobila, je) nekaj že — klasičnega.; Zat i lahko rečem: "Avto, kateretiriu so pobrali žaromete v karoseriji, da sta mu ostali safnio dve votlini, je podoben lobanji", ne morem pa reči, da sloni pred menoj na mizi "lobanja z votlimi očmi kakor avto, k; so mu iztrgali luči." Kaj je sploh estetika? Nujno si moram dcbiti dobro knjigo o tem vprašanju. Vem, da se estetski čut ne pridobi iz knjig, toda Balmesova me niti kot čtivo ne prime. ("Entiendo por estética la ciencia quq trata de sensibilidad..." — razumljivo torej, da ga zanimajo predvsem sestavni deli oči, ušesa itd. Tadi vidim, da je dal Estetiko 'kot prvi del Metafizike in dostikrat najdem pri njem misel, iz katere sklepam, da mu gre za logično sensibilnost). Pravijo, da lepota obstaja v pravilnem medsebojnem razmerju oblik oziroma misli. Red v misliih pa je logika. Torej: estetika = logika? Pri našib mlajših pisateljih ime res najbolj moti prav nelogičnost v zgradbi dejanja, v zgradbi stavfka, v sestavi izražene misli. Beseda odveč zato uniči stavek, ker logično ni potrebna za lepoto? Ker preostaja? Estetika - logika. Še bolj m¡ je dalo misliti pisanje nekega mladega francoskega pisatelja, ikaterega knjigo sam pred kratkim dobil iz Evrope. (Neki Camus). V "Filozofskem samomoru" (Szifov mit) piše: "V tej dobi (za casal Plotina), je bilo nujno, da se razum prilagodi ali pa da umre. Prilagodi se je. S Plotinom se je spremenil iz logike v estetiko. Metafora je nadomestila silogizan." Nekaj listov je popisanih s pogovori iz Cankarjevih dram. Naslednji odlomek je ledini, kateremu je Preprost pripisal komentar. GRUDNOVKA: Pridite k nam, pisali boste svobodno, po svojem srcu. ŠČUKA: Bi mi ne bili hvaležni... Ali veste, zakaj je pes zvest svojemu gospodarju? GRUDNOVKA: Kam spada to? ŠČUKA: Ker je navajen njegove palice. Navajen je njegove metode in na metodi je veliko ležeče... Kaj svoboda pisanja! Komu je še zanjo? Komu še za uporništvo, komu za narodov blagor? Komu še mar Grudnovke in komu mar, če Ščuke zavezujejo Grozdom čevlje, ali pa če Grozdi ponekod zavezujejo Ščukom čevlje? Metode! Metode! To je važno! V nekem pismu sem bral o arhitektu .Plečniku. Baje rad pripoveduje zgodbo o kitajskem gradbeniku: v gozdu si je ogledoval drevesa v njih naravni rasti, potem pa doma zgradil prečudovito stojalo za zvonove, tideč, da umetnik samo prerodi, kar je narava že ustvarila. Ali more človek, ki mu ni ido cvetic ne do živali, sploh biti umetnik? Dva primera dveh v različnih dobah živečih pisateljev. Oba enako je zanimal Človek, toda Calmus je poln sonca, morja, palm, vetrov, Dostojevski (kakor piše o njem Zweig v svoji študiji) pa se za naravo sploh ni zmenil. Ni je opazoval ne opisoval. Nisem si na jasnem. Včeraj je prišel v bar Venezia eden od "novih". Vsak mesee jih ladje iz Evrope bruhnejo nekaj stotin na zemljo ob Srebrni reki. Zapletla sva se v pogovor (kako lepo je govoril slovensko!) in kmalu sem razumel, zakaj ao ti ljudje morali belžatJ iz domovine. Trdi, da slovenska beseda še nikoli ni trpela v takem suženjstvu, kakor trpi zdaj. Kdor ne poje po taktirki, mora molčati ali pa je potisnjen za zapahe. "Cenzura je kot iz jeklenih palic spletena rešetka", je dejal mož. "Toda čas odžira, krha in iz železne mreže bo nekoč postala pajčevina. Pajčevina pa ustavi samo muho v poletu, lastovice ne... In ko bomo videli lastovico, bomo vedeli: ena saima sicer ne prinese pomladi, javlja jo pa le..." Medtem ko je to govoril, je imel čuden vlažen blesk v očeh. Kakor ga imajo stari miažnarji in anarhisti. Ljudje takega kova so vedno bili nevarni. Spet sem bral o dvoboju "forma: vsebina". ("Snov je umetnini le gorivo, ogenj je v formi.") Ne verjamem. Ali je snov resnični ogenj, ali pa je ta vsaj enakovredna obliki. Estetska dovršenost in pa vsebinska polnost nimata nobene zveze med seboj. Zakaj je Župančič manjši od Prešerna? Formalno je vendar tudi on dovršen! Ali ni to gledanje ("Snov je uimetnini le gorivo...") preveč na splošne preneseno iz likovne umetnosti v besedno in zgolj odsev razmišljanja tistih, ki jim je eksistenca nad esenco, ker šele eksistenca da ©sencam možnost nastanka? Sodobna književnost bo čez stoletja —kakor danes nam starejša— vir ¡užitka in tudi proučevanja. Dvomim, da bodo obstala dela piscev, ki so nekoč trdili: "Ni važno, kaj pišem! Važno je, kako pišem!" Kar pa se tiče današnje literature kot gradiva za bodoče proučevanje današnjega človeka: formalna plat je samo pripomogla, da bodo nekoč ljudje z manjšim trudom in imanjš m ne-užitkom glodali današnje "moderne" in študirali doživljanja. in miselnost njih junakov, to je vsebino . Sicer se tudi sam zavedam, da literatura ni poklicana, da ljudem v bodočnosti (Tukaj se list konča. Nadaljevanja nisem mogel najti.) Po mojem je dramatičnost v nasprotjih in sicer v čiim silnejših, pa tudi čim dalj trajajočih nasprotjih. Višek dramatičnosti bi bil najsilnejše večno nasprotje. Drugič: tem močnejša je, čim večja je tragika za njo. Ali pa je kakšno trajanje tragike, večno, če ni zapopadeno religiozno — v čem pa je sila grške dramatike? — danes krščansko? Ne morejo in ne morejo me prepričati sodobne "tragedije", katerih višek je v tem, da nekdo nevede ubije lastnega sina; v tem, da žena še naprej živi ob možu, ki je ne ljubi; v tem, da dekle naposled le sreča svojo ljuibzen, pa jo spet izgubi... Vse, kar pa se še konča s smrtjo junaka, je danes prav posebej opečateno s pojmom tragičnosti. Toda smrt ni najbolj tragična. Skoraj bi se upal napisati: vse, kar se res konča s simrtjo junaka, ni tragično. Res- nična tragika sega preko smrti. Ne mislim zdaj na tragiko človeka, ki se pogubi, mimre za večno. Niti ne na dramatičnost zgodbe o možu, ki v dobri veri žrtvuje vse življenje za to, da uniči žieni vero v onostranstvo, a po njeni smrti spozna resnico. Za: kristjana je pri vsem tem dramatičnost tudi v tem, da ve, da ne bodo tej dramatičnosti pobegnili niti t sti, ki jo smešijo. Kar sem že včeraj napisal (zapiska ni med listi) : v pojmu božje pravičnosti je vsebovana vsa dramatika. Kajti pravičnost predpostavlja obstoj dveh nasprotujočih si sil. — Ne. Mislim na drugo tragiko človeka. V čem je večje nasprotje, večja upornost prot; drugi sili, kakor v tem, da človek ve, da niti začetek njegovega življenja ni od njega odvisen, niti da ne more končati celega svojega življenja? Tudi brez slehernega dejanja, brez sleherne napetosti — kaj je še bolj dramatičnega za človeka kot dejstvo, da ne more nič proti svoji večnosti ? Dobro je, da ne pišem za ljudi. Kako bi bilo videti, da bi kakšno pisar-če, kakor sem jaz, kakšen "rad-bi-bil-peli Albé-nizova "Asturias", Ginasterova "Danza de la meza donosa" in z žensko rahločutnostjo podani "Preludij v cis-molu" Rahmaninova. Ostali del sporeda so izvedli pevsko nadarjeni Finkovi, ki so se združili v vokalni kvartet. Moški član te izredno muzične družine Božidar Finik nam je kot solist z mehkim in prijetnim baritonskim glasom posredoval Schuberto-vo "Wohin?", dve Debussyjevi pesmi in v slovenščini 'Jesensko pesem', izhajajočo iz romantičnega čustvenega sveta, izpod peresa spremljajočega pianista Alojzija Geržiniča. Tri sestre Finkove so s polnim občutjem in v čisti intonaciji podale dve Sehumannovi pesmi, slovensko "Na Jwjevo" E. Adamiča in lj.uibko pesmico "Tenzone di fontane" Italijana Giulia Cesarja Paribenija. Razumljivo je, da je združeni vokalni kvartet treh sester in brata učinkoval v sozvočju posebno privlačno1; 'V tej zasedbi smo culi žlahtno "Molitev v smrtni stiski" Orlando di Lassovega sodobnika Jakoba Gallusa, katerega prvotno ime je -bilo Jakcb Petelin al¡ Jakob Hand', in samoraslo zborovsko delo "Cest brezupna slast" A. Geržiniča, ki je vsei t:j skladbe, kolikor niso bile zapete "a capella", spremljal na klavirju. Za zaključek so zazvenele v izvedbi vokalnega kvarteta nekatere slovenske narodne pesmi, ki ne morejo zatajiti bližnje meje s sosednjo Avstrijo. Naj na robu s priznanjem poudarim, da odgovarja natis vseh pesemskih besedil v programu najboljšim evropskim tradicijam. Poslušalci so vse izvedbe nagradili s krepkim in prisrčnim ploskanjem." KULTURNI VEČERI SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE V LETU 1959. — Šesti kulturni večer (Literarni odsek) je bil 31. julija. Prof. Alojzij Geržinič je predaval o temi "Razvoj in sedanji položaj našega pravopisa". Večeru je sledila daljša debata — Literarni odsek je za 29. avgusta pripravil sedmi večer, posvečen stoletnici pesnitve francoskega pesnika Friderika Mistrala "Mireill©". Predaval je dr. Tine Debeljak. Kulturni odsek francoskega veleposlaništva je posodil za ta večer tri filme: Provence, Avignon in Lettres de mon moulin. — 5. septembra je bil osmi večer (Filozofski odsek). Dr. Ignacij Lenoek je govoril o temi "Nekaj iz etike atomske vojne". Predavanju je sledil daljši razgovor. — Dr. Tine Debeljak je za deveti večer (Literarni odsek) pripravil predavanje "Delo Slovenske kulturne akcije v okviru zamejske ¡književnosti". (25. septembra.) Predavanju je sledila debata. — O Pablu Picassu je govoril na desetem večeru (9. oktobra) slikar Milan Volovšek. Predavanje so spremljale številne slike (Likovni odsek). — Enajsti večer je pripravil Glasbeni odsek (19. oktobra v dvorani Katoliške univerze). Pianistka Ančica Kralj je v prvem delu odigrala skladbe Grana-dosa, Albeniza, Ginastere, Debussyja in Rahmaninova. Tercet sester Fink in kvartet Finkovih ter Božo Fink kot solist so v drugem delu koncerta a capella in ob klavirski spremljevi (prof. A. Geržinič) peli skladbe Petelina - Gallusa, Schuberta, Schumanna, Debussyja, Paribenija, Adamiča ter prvič izvajali Gerždničevi skladbi "Cest brezupna slast" ter "Jesenska pesem" (obe na besedilo Rafka Vodeba). Večer je zaključil venoek slovenskih narodnih v priredbi Alojzija Geržiniča. O večeru je prinesel oceno tudi buenosaireški dnevnik "Argentinisches Tageblatt". Glasbeni odsek je za večer izdal spored s celotnim besedilom večera v originalnih jezikih. — Dvanajsti večer (Gledališki odsek) 24. oktobra: Paul Claudel "Oznanjenje Marijino." Igrali so: Tinca Glavan, Marija Kutnar Jeločnikova, Nataša Zaje Smersujeva, Nikolaj Jdočnik, Maks Nose in Jože Rus. Režiral je Nikolaj Jeločnik. Scenograf je bil arh. Marijan Eiletz. Del glasbene! spremljave, ki jo je posebej komponiral Alojzij Geržinič, je izvajal kvartet Finkovih. Dne 26. oktobra je bila ponovitev predstave. — Filozofski odsek je pripravil trinajsti večer (7. novembra). Dr. Vinko Brumen je predaval "Kaj je 'novo' v 'novi vzgoji'?' Po predavanju se je razvila daljša debata. — Kot izredni večer je Zgodovinski odsek pripravil (10. novembra) štirinajsti kulturni večer, na katerem je dr. Branka Sušnik predavala o "Primitivcu kot človeku". Večeru je sledil razgovor. — Sezona se je zaključila s petnajstim večerom (Filozofski odsek) 21. novembra, za katerega je dr. Ignacij Lenček pripravil predavanje "Sv. Tomaž Akvinski in naša doba". (Pred večerom je predsednik Slov. kult. akcije Ruda Jurčec spregovoril spominske besede ob smrti ljubljanskega škofa in velikega prijatelja Slov. kult. akcije, dr. Gregorija Rozmana.) Živahna debata je zaključila zadnji letošnji kulturni večer. ŠKOF DR. GREGORIJ ROŽMAN — UMRL. Dne 16 novembra 1959 je v Clevelandu umrl ljubljanski škof dr. Gregorij Rožman. Podpiral je stremljenja Slovenske kulturne akcije in je s svojim mecenskim darom omogočil, da je izšel Avrelija Avguština Enchiridion v prevodu pokojnega prof. Franca Ksaverja Lukmana. Akademski kipar France Gorše je posnel pokojnikovo posmrtno masko, katere reprodukcijo objavljamo na prilogi. "MEDDOBJE" RAZPISUJE NAGRADE ZA ESEJ ALI RAZPRAVO "Meddobje" razpisuje za vse, ki se poklicno ali privatno zanimajo za kulturno-filozofska vprašanja, tri nagrade in isioer z namenom, da poživi slovensko ustvarjalno delo, pa tudi zato, da si pridobi novih sotrudnikov. Izrecno vabi k sodelovanju našo akademsko mladino po vsem svetu. 1. — Nagrade so tri (vsaka po 1.000 argentinskih pesov). 2. — Prispevki marajo biti izvirni (esej ali razprava) in morajo biti iz obče filozofskega ali pa kulturno filozofskega območja. Prispevki iz slovenskega območja so zaželjeni, vendar bo v vseh primerih kakovost edino merilo. 3. — Sodelovati more vsak kjerkoli živeči Slovenec. 4. — Rokopisi je treba poslati do 30. ¡septembra 1960 v dveh na stroj pisanih izvodih na naslov: Ruda Jurčec (Meddobje) - Olazabal 2338/5, Buenos Aires, Argentina. 5. — Rokopis sme obsegati do 20 strani, pisanih v dvojnem razmaku in mo*-a biti opremljen s šifro. Pravo ime ali psevdonim (ki pa mora biti znan vsaj enemu članu žirije) je treba poslati v rokopisu priloženi kuverti, ki nosi isto oznako kakor rokopis. Odpro se samo kuverte nagrajenih avtorjev. 6. — Žirijo sestavljajo gg.: dr. Vinko Brumen, dr. Milan Komar, dr. Ignacij Lenček. 7. — Izbrani teksti bodo objavljeni v Meddobju. V primeru, da se vsi trije nagrajeni teksti ne objavijo istočasno, vrstni red njih objave nima nobene zveze z njih višjo ali nižjo kvaliteto. 8. — Nagrade so izplačljive v Buenos Airesu. V KRITIKAH F. DOLINARJA v Meddobju IV, 4 beri prav: str. 265, vrsta 11 odzgoraj: iz usposobljenosti in častihlepja ustvariti; str. 267, v. 25 odzgoraj: Die Kroaten, str. 199-200; str. 268, v. 19 odzgoraj: lego Slovenije (politične oziroma etnografske) ; str. 278, v. 7 odspodaj: vseslovenski shod 1897; str. 281, v. 4 odspodaj: 1924 so celo banaški Nemci; str. 282, v. 23 odzgoraj: edino strnjeno slovansko prebivalstvo; str. 285, v. 10 odzgoraj: v svoji "protikomunistični" "križarski vojski"; str. 291, v. 1 zgoraj: temu Puklaveju podobno ime: Čeh Pribih iPulkava. SLOVENSKA KULTURNA AKCIJA je doslej izdala sledeče knjige: stanko kociper: MERTIK. Črtice. remec - debeljak: KYRIE ELEISON. Bibliofilsko izdanje. ivan pregelj: MOJ SVET IN MOJ CAS. Zbornik. kos - gorše: KRIŽEV POT PROSEČIH. narte velikonja: LJUDJE. Zbirka novel. marijan marolt: ZORI, NOČ VESELA. Roman. bertoncelj - arko: DHAULAGIRI. Potopisni roman. FRANCE BALANTIČ: ZBRANE PESMI. zorko simčič: ČLOVEK. NA OBEH STRANEH STENE. Novela. FRANCE PAPEŽ: OSNOVNO GOVORJENJE. Pesmi. ruda jurčec: LJUBLJANSKI TRIPTIH. Roman. alojzij geržinič: IRENEJ FRIDERIK BARAGA. Oratorij. STANKO KOCIPER: NA BOŽJI DLANI. Roman. karel mauser: JERČEVI GALJOTI. Povest. neva rudolf: ČISTO MALO LJUBEZNI. Črtice. mirko kunčič: GORJANCEV PAVLEK. Povest za otroke. karel vl. truhlar: NOVA ZEMLJA. Pesmi. A. AVGUŠTIN - fr. KS. LUKMAN: ENCHIRIDION. zgodovinski zbornik. Uredil Marijan Marolt. dante alighieri: PEKEL. Prvi del Božanske komedije. Prevedel Tine Debeljak. V tisku : dnevi smrtnikov. Emigrantsko pripovedništvo. Uredil Alojzij Geržinič. Slovenska kulturna akcija izdaja tudi: VREDNOTE, znanstven; izbornik (Urednik Ruda Jurčcc. Izšle so doslej štiri knjige). — MEiDDOBJE, kulturna revija. — GLAS, informativni štirinajstdnevnik. KNJIŽNA ZALOZBA SLOVENSKE KULTURNE AKCIJE ALVARADO 350, RAMOS MEJIA, BUENOS AIRES, ARGENTINA