Vesna Leskošek
POMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA
PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB
S spolno zlorabljenimi otroci se srečuje cela
vrsta vladnih ali nevladnih organizacij, ki v
obravnavo vstopajo različno. Otrok, naj-
pogosteje deklica, lahko razkrije zlorabo
različnim ustanovam, npr. anonimno po
telefonu kateri od nevladnih organizacij, ki
ponuja tako pomoč. To so v Ljubljani Otro-
ški telefon, telefon Zate, Tom telefon. Druga
možnost je poklicati Društvo za pomoč
žrtvam spolnih zlorab. Nekatere od teh or-
ganizacij izvajajo tudi individualno pomoč,
nobena od njih pa nima javnih pooblastil
za ukrepanje. Za vse velja, da morajo spolno
zlorabo prijaviti policiji, če imajo za to
ustrezne podatke.
Druga vrsta ustanov so razne zdravstve-
ne ali psihosocialne javne službe, ki pogo-
steje same odkrijejo spolno zlorabo, ne da
bi deklica o tem jasno spregovorila. Taki
primeri so vrtci, kjer se otrok na nevsak-
danji način spolno vede ali se igra spolne
igrice. Lahko je to zdravstveni dom, ki ob
rednem pregledu otroka ugotovi analne ali
genitalne poškodbe. Pogosto je to pedopsi-
hiatrični oddelek otroške bolnice, kamor
pripeljejo otroka zaradi posledic spolne
zlorabe, kot so npr. bulimija, anoreksija, av-
tistično vedenje in drugo. Ena takih ustanov
je tudi šola, ki opazi spremenjeno vedenje
ali celo fizične znake spolnih zlorab.
Tretja vrsta ustanov so tiste, ki imajo
javna pooblastila za ukrepanje. To so centri
za socialno delo, ki v primer vstopijo tako,
da ga odkrijejo sami aU pa jim ga javi katera
od naštetih organizacij. Javno pooblastilo,
ki ga ima center za socialno delo, je odvzem
otroka in namestitev v nadomestno druži-
no ali institucijo. Ponovno pa je treba po-
udariti, da imajo vse naštete organizacije
dolžnost prijaviti spolno zlorabo na policijo
in sodelovati v kazenskem postopku.
Četrta vrsta institucij sta policija in so-
dišče (tožilstvo in sodniki). To sta edini
instituciji, ki lahko zares zavarujeta otroka
pred nasilnežem, tudi tako, da ga odstra-
nita. Če odločbo o odvzemu izda center za
socialno delo, lahko v nadaljnjem postopku
sodišče odloči drugače in je treba otroka
vrniti v družino. To se pogosto zgodi tudi
zato, ker so centri za socialno delo socialne
službe brez ustreznih preiskovalnih spret-
nosti ali spretnosti nabiranja dokaznega
gradiva.
Ob vseh teh vpletenih ustanovah je real-
nost spolno zlorabljenih, da ostanejo pogo-
sto sami in se kljub razkritju spolna zloraba
nadaljuje, kar je za žrtve usodnega pomena.
Velika večina jih namreč razvije resnejše
duševne motnje. Informacija, ki jo otroci
ob neukrepanju institucij najpogosteje
dobijo, je, da je to, kar se jim dogaja, prav,
ali da so za dejanja sami krivi. V sistemu
vpletenih ustanov se zatika na vseh ravneh.
Najprej pri pojmovanju spolne zlorabe. Na
deklarativni ravni velja, da je to kriminalno
dejanje, ki je grozno ali gnusno in je za
otroka travmatično. Ko pa preidemo na
konkretno raven, je praksa ravnanja pogo-
sto drugačna. Mnogim se zdi, da je to stvar
družine, zato naj se v družini to tudi nekako
uredi. Pogosto nastopi tudi razumevanje
storilca, ali pa je storilec oseba z močjo,
proti kateri se je težko boriti. Najslabše so
vodeni tisti primeri, kjer storilec uživa dru-
žben ugled in razpolaga z večjo družbeno
močjo.
Iskanje številk oz. statističnih podatkov
o številu nam pove več dejstev v zvezi s
191
VESNA LESKOŠEK
Spolnimi zlorabami. Najprej to, da je šte-
vilke skoraj nemogoče dobiti. Težko jih je
prodobiti na sodiščih, še težje na centrih
za socialno delo, kjer tovrstna statistika
sploh ne obstaja. Zaradi take malomarnosti
ne moremo dobiti podatka o javljenih pri-
merih in prijavljenih na policijo. Primeri
spolnih zlorab se skrivajo v družinskih
problemih, motenih otrocih ali podobnih
kategorijah. Nekaj številk lahko dobimo v
nevladnih organizacijah, večinoma iz tele-
fonskih klicev. Še največ podatkov lahko
dobimo na policiji, kjer so primeri natan-
čno vodeni.
Po številu končanih primerov vidimo, da
je zaključenih le četrtina. 63% izrečenih
kazni je dolgih le do enega leta, čeprav člen
o spolnem napadu otroka predvideva ka-
zen od treh mesecev do osmih let. 14% izre-
čenih kazni je celo krajših od predvidenih.
Trajanje spolnih zlorab iz zgornjih podat-
kov ni razvidno in ga podatki na uradu za
statistiko ne ponujajo. Predvidevamo pa
lahko, da so trajale v skladu s povprečjem,
ki se giblje okoli štiri leta. Pogosto storilec
zlorablja več otrok. Nerazumevanje teže
tovrstnih dejanj je razvidno iz blagih izre-
čenih kazni, kar priznavajo tudi sodišča.
Za neuspešne obravnave spolnih zlorab
krivijo razne organizacije ena drugo, kar se
zlasti vidi na raznih srečanjih, seminarjih,
medijskih dogodkih, ki jih je v zadnjem času
kar nekaj. Poskušala bom opredeliti glavne
težave pri obravnavi. Za njihovo bolj natan-
čno opredelitev pa bi potrebovali analizo
obravnav v posameznih organizacijah, ki bi
omogočila začetek bolj sistematičnega
načrtovanja dela s spolno zlorabljenimi.
Problemi so naslednji:
•	Večina organizacij njim znanih prime-
rov ne prijavi na policijo, čeprav so to
dolžni storiti. Sami pravijo, da ne prijavljajo
zato, ker so policijske intervencije grobe,
neuspešne in za otroka ogrožujoče.
•	Nekatere organizacije ali posamezne
strokovnjakinje in strokovnjaki ne prijav-
ljajo, ker menijo, da je to družinski problem,
ki se ga da rešiti z ustrezno družinsko
obravnavo.
•	Za večino javnih ustanov je to nov
problem, s katerim se v zgodovini niso
ukvarjali. O spolnih zlorabah se govori
zadnjih nekaj let, zato doktrine dela niso
razvite, prav tako ne tehnike in metode.
Zaradi neznanja in pomanjkanja ustreznih
orodij ostanejo primeri spolnih zlorab
pogosto v predalih pisarniških miz. Tako je
zaradi popolne nepreglednosti nad prime-
ri, pomanjkanja registrov zlorabljenih in
dejstva, da je oškodovanec otrok, ki ne
more uveljavljati svoje pravice do ustrezne
obravnave, drugi pa nimajo interesa, da bi
to storili namesto njega.
•	Policija ima velike težave pri zbiranju
dokaznega gradiva, zato so postopki dolgo-
trajni, pri tem pa je pogosto onemogočena
psihosocialna ali terapevtska obravnava
otroka, saj intenzivno delo ni v prid pre-
iskovalnim metodam. Tak odnos zaostruje
medinstitucionalno obravnavo,
•	Tožilstvo po prejeti kazenski ovadbi
vpelje kazenski postopek, če oceni, da ovad-
ba to omogoča. V času kazenskega postop-
ka lahko odredi dodatno zbiranje dokazov
ali izvedeniško mnenje, kar postopek po-
daljša tudi za več kot leto dni.
•	Sodniki dobijo spis šele po večmeseč-
nemu ali večletnemu predhodnemu delu.
Zaradi prenatrpanosti z zadevami preteče
od prijave do obravnave tudi nekaj let, ki
pa so vsekakor v škodo žrtev. V tem času je
lahko dokazno gradivo že zastarelo. Žrtev
in storilec večinoma še vedno živita skupaj.
Pogosto se zloraba nadaljuje, ali pa so maš-
čevalni ukrepi zaradi prijave taki, da otroka
ponovno viktimizirajo. Zaradi večletnih
sistematičnih pritiskov otroci pogosto
spremenijo izjave v prid storilcem.
•	Če pa otroci še vztrajajo pri svoji
prijavi, je le četrtina primerov rešena z
obsodbo storilca. Ostale tri četrtine se kon-
čajo z oprostitvijo, kar je za žrtev vsekakor
najslabši možen izhod. Informacija, ki jo
dobi, je, da storilcu nihče nič ne more, da
je bilo to, kar se je dogajalo, normalno in v
redu, saj je bil storilec oproščen, ali pa so
bili sami krivi, saj jih nihče ne brani.
•	Če se nam vendarle posreči izločiti
otroka iz družine, ga nimamo kam name-
stiti, ker nimamo niti enega samega pro-
grama za spolno zlorabljene. Pogosto jih
namestimo v rejniške družine, ki za delo z
zlorabljenimi niso usposobljene, ali pa v
zavode, ki temeljijo na ideji o motenosti
192
POxMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB
otrok in jih kot take tudi obravnavajo.
Naštetih je le nekaj težav, ki jih lahko
ugotovimo s površnim poznavanjem doga-
janja. Prepričana sem, da je to mnogo kom-
pleksnejše, toda možne rešitve so po drugi
strani dosti bolj enostavne. Da bi jih lahko
ugotovili, moramo spoznati prednosti in
pomanjkljivosti vsakega člena sistema
posebej. Neučinkovitost je namreč tudi v
medsebojnem nezaupanju, ki izhaja iz po-
manjkanja sposobnosti, da bi prepoznaU
svoje pomanjkljivosti in šibkosti. Od tod
tudi nenehno obtoževanje drugih. Vse
organizacije namreč natanko vedo, kaj bi
morali storiti drugi, le redke pa so sposobne
definirati lasten položaj.
Navedeni problemi pa kažejo še na nekaj
drugega. Področje spolnih zlorab je dokon-
čno postalo del vsakdana navedenih urad-
nih ustanov. Problemu se ne da več izogniti,
ga ignorirati ali prepustiti nekomu dru-
gemu. Nastala je potreba po resnem spo-
padanju s težavami in potreba po ustreznih
rešitvah. Da bi bilo to mogoče, moramo
najprej natanko vedeti, kje smo, kaj se zares
dogaja, kakšne so značilnosti dela posamez-
nih ustanov in kakšne so njihove potrebe.
V ta nemen sem v letu 1998/99 opravila
raziskavo v Mestni občini Ljubljana z naslo-
vom »Institucionalna obravnava spolno
zlorabljenih v Ljubljani«, pri čemer sem
imela tole delovno hipotezo:
Sistem reševanja problema spolnih zlo-
rab je lahko učinkovit le takrat, ko vsak člen
posebej prepozna svojo vlogo in naloge, si
izgradi lastno doktrino, se strokovno uspo-
sobi in tako prepreči prevladovanje mitov
in stereotipov o žrtvi in storilcu. Le takrat,
ko so vsi členi strokovno avtonomni, z iz-
grajenimi lastnimi doktrinami in postopki,
je mogoče učinkovito sodelovanje v prid
žrtev oz. tistih, ki so preživeli spolne zlo-
rabe. Prenašanje krivde in odgovornosti za
nefunkcioniranje sistema na druge je le
odraz neprepoznavanja svojih pomanj-
kljivosti.
V raziskavo sem vključila vse ustanove,
ki se srečujejo s primeri spolnih zlorab in
imajo za ukrepanje javna pooblastila. Taka
ustanova ni le Svetovalni center za otroke,
mladostnike in starše, ki je vključen v
raziskavo zato, ker je edina terapevtska in
svetovalna institucija. Vsaki ustanovi sem
poslala najprej vprašalnik s splošnimi po-
datki in nato opravila še poglobljen struk-
turiran intervju. Rezultati raziskave so do
določene mere potrdili hipotezo, v neka-
terih delih pa tudi ovrgli. V tem članku bom
objavila povzetke vprašalnikov in intervju-
jev ter zaključke, širši prikaz rezultatov razi-
skave pa bo objavljen v posebni publikaciji.
CENTRI ZA SOCIALNO DELO
VPRAŠALNIK
Število primerov zelo variira. Povsod, z
izjemo CSD Vič, se kaže povečanje prime-
rov v zadnjem letu (1998), kar lahko kaže
tudi na vedno večjo občutljivost do zazna-
vanja teh primerov. Še zlasti je to vidno na
CSD Moste, kjer je bilo v letu 1998 kar 9
primerov. Številke niso popolnoma točne,
ker se ne pobirajo sistematično, temveč so
jih za potrebe vprašalnika dobili tako, da
so vprašali vsako delavko na CSD posebej,
koliko primerov je imela. Nekatere niso
odgovorile.
O zaključevanju primerov veljajo različ-
na mnenja. Večinoma je primer zaključen,
ko je končan upravni postopek, vendar to
ne velja v primerih, ko gre samo za sum
spolne zlorabe. Ti primeri veljajo za naj-
težje, saj sum obstaja, možnosti za poseg v
družino pa ni veliko, še zlasti takrat, ko dru-
žina obravnavo zavrne, ko se je postopek
na sodišču končal z oprostilno sodbo, ali
pa so na tožilstvu zavrnili ovadbo, ker je bilo
zbranih premalo dokazov za uvedbo po-
stopka na sodišču. V teh primerih se morajo
na centrih za socialno delo odločiti, kaj
bodo storili v prihodnosti. Kljub končanim
postopkom na sodišču ali policiji lahko sum
spolne zlorabe še vedno ostane, malo pa je
sredstev za vztrajanje pri postopku. Lažje
je v primerih, kjer so postopki končani s
sodbo na sodišču ali pa je zloraba tako očit-
na, da lahko umaknemo otroka že v začetku
postopka. Ena od delavk trdi, da je primer
končan šele takrat, ko otrok dobi tudi us-
trezno terapevtsko pomoč.
Obstaja različna praksa, koliko ljudi zno-
traj CSD dela na tem področju. Ponekod so
193
VESNA LESKOŠEK
primeri prepuščeni koordinatorici dela (te
imajo povsod), ponekod se delo razdeli na
večino delavk. Bolj so zadovoljni tam, kjer
se delo razporedi, ker si nihče ne želi delati
samo na področju spolnih zlorab. Za vse je
to obremenjujoče delo. Ponekod delata dve
delavki skupaj, drugje pa si razdelijo delo z
različnimi člani družine, ki jo obravnavajo
— eden dela z otrokom, drugi z mamo in
tretji s storilcem, čeprav na večini CSD
nihče ne dela s storilci. Večinoma zato, ker
storilci sodelovanje odklanjajo.
Načini razdeljevanja primerov so različ-
ni. Ponekod je postopek znan (direktorica
npr. razdeli primere po abecedi priimkov).
Ponekod vse primere dobi koordinatorka
in se nato posebej pogovarja z ostalimi za
sodelovanje. Zgodi se lahko, da se primeri
zato kopičijo koordinatorki, ki težko pri-
dobi sodelovanje sodelavk. Boljši so sistemi,
kjer se primeri po jasnih kriterijih porazde-
lijo med delavke. Nekateri predlagajo evi-
denco ali register obravnavanih spolnih
zlorab, ki bi točno pokazal, koliko je pri-
merov, v kateri fazi so, kaj je treba še storiti
in kdaj je primer zaključen. Približek take-
mu registru imajo na dveh centrih.
Podpore imajo delavke po navadi toliko,
kolikor si je vzamejo. Povsod lahko imajo
supervizijo, če jo želijo, vendar morajo za
to same poskrbeti.
Na večini centrov so z osebnim delom
zadovoljni. Vidijo velike premike v zadnjem
času, vedno bolje sodelujejo, vendar pa je
še vedno veliko niš, ki bi jih bilo treba
zapolniti. To so npr. smernice, kaj kdo dela,
kakšne so odgovornosti, naloge, vloge in
podobno. Nekateri to izražajo tako, da zah-
tevajo pravilnik, ki bi urejal medinstitu-
cionalno sodelovanje. Nekateri so tudi
nezadovoljni s pomanjkanjem znanja in
spretnosti in različnih praks, zlasti v
primerih, ko gre samo za sum, ki ni potrjen.
Kvalitete so zlasti v timskem delu, delu
v paru, razmejitvi nalog med institucijami,
izoblikovanem modelu dela, jasnejši vlogi
CSD, hitrem reagiranju, v podpori materi
oz. nezlorabljajočem staršu.
Pomanjkljivosti so v preveliki odgovor-
nosti nosilcev, v nezadovoljivem zaključe-
vanju primerov, v premalo definirani vlogi
članic in članov strokovnega tima, v neza-
dostnem delu z nezlorabljajočim staršem.
Razporeditev primerov ne sme biti prepu-
ščena sprejemni pisarni. Delo je treba raz-
deliti tako, da s posameznimi družinskimi
člani delajo različni delavci.
Večinoma so na CSD zadovoljni z med-
institucionalnim delom in vidijo velike
premike v zadnjem času. Pomanjkljivosti so
v stalnem informiranju, plačilu, nepozna-
vanju vloge drugih institucij ali pa omejitve
znotraj institucij, ki bi jih bilo treba od-
praviti.
INTERVJUJI
Večina zaposlenih v CSD se s področjem
ukvarja zadnjih nekaj let. Dodatno izobra-
ževanje je realitetna ali družinska terapija
(v izobraževanju ni bilo posebnih poudar-
kov na spolnih zlorabah), drugače pa znanja
večinoma pridobivajo na seminarjih, kjer
gre bolj za pridobivanje informacij in ne
spretnosti. Nihče ne omenja posebnih tre-
ningov spretnosti. Na sploh velja, da je izo-
braževanja premalo, pozna se pomanjkanje
specifične literature, tiste, ki je na voljo, pa
strokovne delavke večinoma ne poznajo.
Pomembno je vedeti, kako se izvaja prvi
intervju, kakšno je delo z vsakim članom
družine posebej, nestrinjanje pa nastane ob
vprašanju, kdaj je mogoča družinska tera-
pija. Večinsko mnenje je (kar opazimo po-
zneje tudi pri intervjujih), da je družinska
terapija mogoča šele takrat, ko se lahko vsi
prostovoljno odločijo zanjo, zlasti žrtev, in
ko storilec jasno prepozna svoje dejanje in
ga obžaluje. Torej tam, kjer je moč vseh ude-
leženih enaka. Brez teh osnovnih pogojev
družinska terapija ni mogoča. V tem mne-
nju je prepoznati standard storitve, ki bi
lahko veljal kot kriterij za ocenjevanje dobre
prakse na tem področju.
Nekateri poudarijo pomembnost pozna-
vanja zakonodaje, možnosti, ki jo daje, in
upravni postopek v zvezi s tem. Tudi o tem
vprašanju lahko zaznamo različne poglede.
Nekateri menijo, da takrat, ko starši odklo-
nijo obravnavo, vseeno pa obstaja sum o
spolni zlorabi v družini, služba nima pravih
možnosti za ukrepanje, drugi pa menijo, da
ima CSD v zakonih podlago za ukrepanje
194
POxMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB
tudi v teh primerih. Da npr. 119. člen Zako-
na o zakonski zvezi in družinskih razmerjih
omogoča jasen poseg v družino. Lahko ji
npr. sodelovanje naložijo, zahtevajo, da se
razgovorov udeležijo oz. jim naložijo raz-
lične obveznosti. Če jih ne izpolnijo, lahko
sledi odvzem otroka, ki ga je treba zavaro-
vati. Tudi v tem primeru so starši pozneje
dolžni izpolnjevati obveznosti, ki so jim
naložene. Tako mnenje poudarja tudi Karel
Zupančič. Trdi, da imajo CSD podlago v
zakonu za celo paleto ukrepov, ki jih lahko
uporabijo, da prisilijo starše k sodelovanju.
V tem smislu gre torej bolj za to, koliko de-
lavci na centru te možnosti zares poznajo.
Ni torej resnična trditev, da imajo na CSD
malo možnosti za zaščito, ravno narobe.
Možnosti obstajajo, postati pa morajo pred-
met razprave, na CSD jih morajo poznati,
razviti morajo poti uresničevanja, pri tem
pa morajo razviti tudi notranjo organiza-
cijo, ki bo omogočala delitev kontrolne in
podporne vloge. Na nekaterih centrih nam-
reč že delijo delo na enem primeru med
različne delavke.
Jasno je bilo izrečeno prepričanje, da je
treba primere prijaviti na policijo, ni pa
povsem jasno, kdaj naj se to zgodi, ali takoj,
ali pa se morajo strokovnjaki v instituciji
najprej sami prepričati, da gre res za zlora-
bo. Tak odnos je verjetno posledica prete-
klih izkušenj, ko policija sama še ni imela
izdelanih poti obravnave in se je veliko
primerov predolgo vleklo, otroci niso bili
primerno obravnavani, premalo je bilo
spretnosti pridobivanja dokazov. Danes se
v veliko primerih pokaže, da tako stanje ne
velja več. Nobenega dvoma torej ne bi
smelo biti, da je treba takoj prijaviti primer
zlorabe na policijo, kadar o tem obstaja
sum. Navsezadnje je le policija tista, ki zna
zbirati dokaze in lahko presodi, kdaj jih je
dovolj za nadaljnji postopek. V psihosocial-
nih službah nimajo teh spretnosti.
V vseh ustanovah je jasno prepoznano,
da je treba otroka najprej zavarovati, torej
zagotoviti pogoje, da se bo spolna zloraba
nehala. Otroku je treba zagotoviti varnost.
Tako je stališče, ki pa se ne uresniči vedno.
Ponekod traja nekaj časa, lahko tudi nekaj
mesecev ali celo let, ko otrok še vedno živi
skupaj s storilcem in je izpostavljen nevar-
nosti ponovne zlorabe. Taki so primeri, ko
se postopek na sodišču vleče, ni pa ustre-
znih pogojev za odvzem otroka. Najpo-
gosteje so to primeri, ko se drugi izmed
staršev, najpogosteje mati, postavi na stran
storilca in ne zavaruje otroka. In ravno tu
najdemo v vseh odgovorih ključen moment
za uspešno ali neuspešno voden primer.
Vsem (tudi v drugih institucijah) se namreč
zdi za zaščito otroka bistveno to, koliko je k
temu zavezana mati zlorabljenega otroka
(ko se zloraba dogaja v družini). Prepo-
znavajo namreč, da je uspešen primer tisti,
kjer se je mati takoj postavila na stran otro-
ka in ga je zavarovala, neuspešen pa tisti,
kjer mati tega ni storila. Ravno zato bi mo-
ralo biti delo usmerjeno zlasti v delo z ma-
terjo ali drugo bližnjo osebo, ki je za otroka
pomembna. Poleg energije in dela, ki je
sedaj usmerjeno v medinstitucionalno
sodelovanje (kar je prav), bi moralo biti
bistvo intervencije ravno delo s to pomem-
bno osebo oz. materjo. To pa ni jasno pre-
poznano. Gre bolj za moralno obsojanje
matere in izražanje jeze in začudenja, zakaj
mati ne zavaruje otroka. Tak odnos zavira
ali celo preprečuje možnosti, da bi mati
zares stopila na stran otroka. Kot vemo iz
literature, so matere v takih zakonih ravno
tako vpete v krog zlorabe, ki ga kreira sto-
rilec. Tudi materam je težko prepoznati, kaj
se zares dogaja. Namesto moraliziranja in
obsojanja bi morala biti intervencija usmer-
jena zlasti v večanje razumevanja in krepi-
tev moči matere, da bo lahko zavarovala
otroka. Ena od delavk centra pravi, da na
tem področju ne morejo delati tisti, ki
nimajo razčiščenega lastnega odnosa do
zlorab. Moraliziranje in obsojanje najbrž
kaže ravno na to.
Kaže, da so medinstitucionalni timi že
povsem običajen način dela na tem podro-
čju. Centri za socialno delo sprejemajo vlo-
go koordinatorjev tima, to mu priznavajo
tudi drugi. Tudi timi na centrih niso več
problem. Izraženo pa je prepričanje, da mo-
rajo imeti vsi v timu enakovredno vlogo, da
ni hierarhije, zato ne sme priti do dodelitve
nalog ali premeščanja odgovornosti. Na
centrih še zlasti poudarjajo, da njihova ko-
ordinacijska vloga ne pomeni, da bodo pre-
vzeli primer. Ne gre torej za dodeljevanje
195
VESNA LESKOŠEK
dela ali odgovornosti. Gre za koordiniranje
ukrepanja ob zaznanem primeru. Timi se
morajo sestati hitro in ne smejo biti ovira
za uspešno delo, temveč morajo uspešnost
omogočati. Še vedno pa se pojavijo primeri,
ko je treba prepričevati strokovnjake dru-
gih institucij, da se tima udeležijo. Najpogo-
steje je tako v odnosu do zdravstvenih
ustanov. Vsi bi morali biti voljni za sodelo-
vanje, pripravljeni na odpiranje do drugih
sistemov. Še enkrat je treba poudariti, da je
današnja situacija veliko boljša in da se kri-
tika o nesodelovanju nanaša bolj na izjeme.
Danes se timov udeležujejo tudi iz tožilstva,
kar prej ni bilo mogoče.
Odprti ostajata tudi področji dela s sto-
rilci in terapevtskega dela z otroki. Iz raz-
govora lahko vidimo, da nobena od delavk
na CSD ne dela s storilci. To bi se lahko
zgodilo le takrat, ko storilec prizna krivdo,
takih primerov pa ni. Na vseh centrih sku-
paj se spomnijo le enega takega primera.
Kljub temu, da storilec izzove močan mora-
len odnos, pa to ne bi smelo preprečevati
konkretnega dela z njimi. V tujini so znane
oblike dela s storilci, res pa je, da jih izvajao
zlasti moški. V celotnem sistemu pa sem
naletela le na enega moškega, ki je delal s
spolno zlorabljenimi, in sicer na policiji.
Kolikor mi je znano, ponuja delo s storilci
samo Društvo za nenasilno komunikacijo,
kamor pridejo le tisti, ki to želijo in ki zanje
vedo, kar pa je občutno premalo.
Prav tako nezadostno področje je tera-
pevtsko delo z otroci in mladimi na CSD.
Delavke same pravijo, da za tako delo niso
usposobljene, ali pa menijo, da to ni več
vloga CSD. Svojo vlogo vidijo le v izpeljavi
upravnega postopka oz. tistega dela, ki ga
narekujejo javna pooblastila. Večina jih
meni, da je zaščita otroka le začetek, potem
pa je potrebno svetovanje. Svetovanje naj
bi bilo del centra, obstajajo pa različni pre-
dlogi, kako naj bi bilo izvajano. Večinoma
velja, da se naj svetovalna in upravna fun-
kcija med sabo ločita. V izvajanje sveto-
valnega ali terapevtskega dela z otrokom
centri največkat vključijo Svetovalni center
za otroke, mladostnike in starše. Nakazani
sta bili tudi dve ideji, kako bi bilo delo
ustrezneje opravljeno. Ena je, da bi ustano-
vili znotraj CSD poseben oddelek za zaščito
otrok, drugi pa, da bi v Ljubljani obstajala
posebna služba za delo z zlorabljenimi in
spolno zlorabljenimi otroci. Tako bi se
izboljšalo oboje, medinstitucionalno sode-
lovanje in svetovalno terapevtska pomoč
otroku ali pa delo z družino, kadar so njeni
člani na to pripravljeni.
Izražena je bila tudi potreba po družin-
skem sodišču, kjer bi delali sodniki, ki so
za področje specializirani, ga dobro po-
znajo. Taka sodišča bi odpravila mnoge
pomanjkljivosti današnjega sistema, zlasti
pa bi sodniki poznali podočje, imeli bi
specifična znanja, ki so potrebna, postopki
bi bili krajši, prevzeli bi odločanje o od-
vzemih otrok, ki ga ima kot svoje poobla-
stilo sedaj CSD. Velja mnenje, da je le
sodišče tisto, ki lahko odloča o tako radikal-
nem posegu v pravice ljudi, kot je odvzem
otroka in podobni ukrepi. O tem ne bi smel
odločati upravni organ, ki za tako delo ni
usposobljen, poleg tega pa gre za proti-
slovje med vlogami, saj je upravni organ
hkrati tudi izvajalec ukrepa, ki ga izreče.
Torej izreče tisto, kar lahko izvede. To pa je
v nasprotju z zahtevo po varstvu otroka.
Družinska sodišča so torej tista, ki bi po
mnenju skoraj vseh vnesla novo kvaliteto v
delo na področju spolnih zlorab.
KRIZNI CENTER ZA MLADE
Krizni center deluje v okviru Centra za
socialno delo Bežigrad. Nima nikakršnih
javnih pooblastil za ukrepanje. Ponuja
zavetje otrokom in mladim, kadar zbežijo
od doma. V kratkem času bivanja (trije
tedni), ko so mladi v centru nastanjeni, so
na varnem in imajo priložnost povedati
svoje zgodbe. Veliko je spolno zlorabljenih
— polovica obravnavanih na vsej ljubljan-
skih centrih za socialno delo. Dobra stran
organizacije je torej varno zavetje, za ob-
ravnavo spolnih zlorab pa je njena slaba
stran kratkotrajnost bivanja. V treh tednih
namreč ni mogoče narediti skoraj nič.
Nova kvaliteta pa je strokovna doktrina,
ki jo promovira KC, in sicer krepitev žrtve,
da sama postopa tako, kot meni, da je zanjo
dobro. Tak je tudi predlog, da bi si lahko
žrtev sama izbrala terapevta in da bi ves
196
POxMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB
postopek ob prijavi tekel na istem mestu,
tako da žrtvi ne bi bilo treba hoditi po raz-
ličnih institucijah. Tak predlog je podoben
tistemu o osrednji ljubljanski službi in je
vreden premisleka. KC lahko deluje tudi kot
neke vrste zagovornik ali zaupna oseba
tistim, ki se pri njih odločijo spregovoriti o
zlorabi. Koncept zagovorništva, ki se v
našem prostoru razvija v zadnjem času, je
civilno zagovorništvo. Pomeni pa dvoje, in
sicer spremljanje žrtve in njeno zastopanje
tam, kjer sama nima dovolj moči, da bi se
zastopala, in pa krepitev moči žrtve same,
da čimprej in v čimvečji meri začne spreje-
mati samostojne odločitve, da ima aktiven
vpliv na to, kar se ji dogaja.
POLICIJA
Iz vprašalnika najprej prepoznamo veliko
razliko v številu primerov med socialnimi
službami in policijo. Nekaj razlike nastane,
ker okraj, ki ga pokriva ljubljanska policija,
zajema še Kamnik, Kočevje, Hrastnik,
Ribnico in še nekaj krajev. Poleg tega ne gre
samo za spolni napad na otroka, temveč
tudi za posilstva in druge spolne delikte.
Kljub temu pa je razlika tolikšna, da lahko
kaže na neurejene statistike CSD ali pa da
na CSD za večje število nikoli ne izvedo. Na
policijo lahko pridejo žrtve same, ali pa
primere prijavijo druge službe. Verjetno pa
v teh primerih niso delovali multidisci-
plinarni timi, saj bi v njih sodelovali tudi
delavci centrov, ki bi primer vsaj eviden-
tirali, če ne že vanj tudi posegli.
Drugo dobro razvidno dejstvo je ureje-
nost področja pri policiji. Povsem jasen je
način dobivanja primerov, jasno je, kdaj se
primer začne in kdaj konča. Vodja oddelka
pozna primere in delo, ve, v kateri fazi so,
ustrezen je nadzor nad delom kriminalistov.
Da je delo policije na tem področju v
zadnjih letih zelo napredovalo, pričajo tudi
pogovori s strokovnjakinjami drugih insti-
tucij. Vse omenjajo dobro sodelovanje s po-
licijo. Pripombe se nanašajo le na to, da ni
povratnih informacij, ali na napačno priča-
kovanje policije, da v času preiskave psiho-
socialne službe ne bodo delale z določe-
nimi člani družine, kar se je izkazalo v
nekaterih posameznih primerih.
Vendar so to bolj nesporazumi kot
sistemska napaka. Velika olajšava za dobro
delo policije je tudi to, da so vsi kriminalisti
v isti hiši, celo v istih pisarnah. Vsak dan je
mogoč kontakt ali razgovor o primeru, če
je treba. V nasprotju s tem so ljudje na CSD
razpršeni, ni medsebojne povezanosti, zato
je tudi podpora v konkretnih primerih
pomanjkljiva.
Edina kritika, ki jo v vprašalniku poudar-
ja policija, je prepozno prijavljanje prime-
rov, ko so lahko zaradi različnih okoliščin
sledi že zabrisane. To je resen očitek, ki ima
posledice prevsem za žrtev zlorabe in de-
luje v prid storilcu.
INTERVJUJI
Podobno kot na CSD tudi policija nima
specializiranega oddelka za zlorabe in spol-
ne zlorabe. Poleg tega delajo še z drugimi
področji, ki se tičejo otrok in mladostnikov.
Na oddelku delajo tisti, ki si to sami iz-
berejo, morajo pa biti do področja dovolj
občutljivi. Podobno velja tudi za ostale
službe. Večina jih trdi, da se moraš za delo
na tem področju sam odločiti in vanj ne
smeš biti potisnjen. Pomembno je, da lahko
žrtev izbira med moškim ali žensko in da je
taka izbira za oddelek normalna.
Velik poudarek je na izobraževanju, ki
ga policija organizira tudi za druge službe.
Seminarji potekajo v Gotenici in kot lahko
vidimo tudi iz drugih intervjujev, se jih
udeležuje velika večina institucij, z izjemo
zdravstva. Manjka pa skrb za psihohigieno
samih delavcev. Premalo imajo priložnosti
govoriti o sebi in o posledicah, ki jih ima
toliko let dela na tem področju.
Tudi za policijo je kriterij dobro oprav-
ljenega dela dejanska zaščita žrtve in obso-
dilna sodba za storilca. Sami menijo, da dobi
žrtev premalo svetovalne ali terapevtske po-
moči, kar bi lahko bila tudi kritika zunanjih
institucij. Povedo, da se žrtve k njim vračajo
tudi na svetovalne razgovore, ki jih sami ne
morejo izvajati, saj za to delo niso usposo-
bljeni. Ovira za doseganje dobre prakse je
zlasti nesodelovanje drugega, nezlorablja-
jočega starša (kar je problem tudi za druge
197
VESNA LESKOŠEK
institucije), ker se ob takem nesodelovanju
rado zgodi, da žrtev čez čas zanika zlorabo,
kar je posledica pritiskov okolja. Tukaj se
pokaže pomembnost sodelovanja med
institucijami, saj so pri delu na primeru v
soodvisnosti. Dobro delo psihosocialnih
služb npr. z materjo se pozna tudi v lažjem
zbiranju dokazov na policiji. In narobe,
odstranitev storilca v pripor in hitro delo
policije omogočata uspešno zaščito žrtve.
V sodelovanju bi torej moralo biti v ospre-
dju to zavedanje o medsebojni odvisnosti
služb.
Druga ovira je zbiranje dokaznega gra-
diva. Zlorabo je namreč težko dokazati,
kadar ni materialnih dokazov, ko gre le za
izpoved žrtve, čeprav kriminalist tudi pove,
da žrtev včasih zlorabo opiše na način, ki
je povsem nedvoumen. Iz opisa je jasno, da
to ni moglo nastati v glavi otroka. V pri-
merih, ko ni materialnih dokazov, izpoved
pa ni povsem nedvoumna, v delo na to-
žilstvu vključijo izvedenca. Spolne zlorabe
imajo zastaralni rok, ki se zdi zelo kratek —
10 let. Če se npr. zloraba zgodi pri 6. letih
starosti, potem pri 16. že zastara. To pa je
običajna starost, ko se pojavijo spomini in
se lahko mladostnice same odločijo, da o
tem spregovorijo. V nekaterih državah taki
delikti ne zastarajo oz. imajo občutno daljši
zastaralni rok, kar bi bilo treba vpeljati tudi
pri nas.
Policija prepoznava pri sebi velik napre-
dek pri zbiranju dokazov, ki je ključno delo
policije na tem področju. Prav tako pre-
poznavajo napredek na tožilstvu, kjer lahko
na sodišču dokažejo spolno zlorabo tudi
takrat, ko ni materialnih dokazov, in je
storilec obsojen. Pozna se tudi napredek pri
izrekanju dolžine kazni. Te so sedaj dosti
višje, kot so bile še pred letom.
Postopki na policiji potekajo različno
dolgo, nekako do mesec. Najdaljši so takrat,
ko težko zbirajo dokaze, in takrat, ko so pri
delu odvisni od drugih institucij. Te pa
pogosto ne reagirajo hitro. Upravni roki za
dokončanje zadeve ne obstajajo, so pa to
prioritetni primeri na oddelku. Eden od
očitkov policiji je bil tudi, da ni povratnih
informacij, kaj se s primerom dogaja, kar
včasih spravlja druge institucije v stisko. Ker
na CSD ne vedo, kaj se dogaja, se težko
odločajo, kako bodo ukrepali. Še zlasti je to
pomembno za institucije, kjer se otrok
zadržuje dalj časa, kot so vrtci ali šole. Z
otrokom so stalno, ne vedo pa, ali je ta zaš-
čiten ali ni, kaj se dogaja s storilcem. Najlažji
primeri so tisti, kjer dokaze zberejo hitro
in neovirano, najtežji pa tisti, kjer je otrok
še majhen, ne more verbalizirati in gre za
pomanjkanje materialnih dokazov.
Novost so pogovori, ki jih z žrtvijo
opravijo skupaj s strokovnjakinjo iz ene od
psihosocialnih služb, najpogosteje s Sveto-
valnega centra. Ti pogovori ponavadi ne
potekajo na policiji in se posnamejo s ka-
mero. Tak posnetek lahko na sodišču velja
tudi kot dokaz in otroku ni treba pričati,
vendar je to odvisno od sodnika. To je velik
napredek, ki pa je verjetno bolj značilen za
delo v Ljubljani kot v drugih krajih po dr-
žavi. Tako je z otrokom opravljen samo en
pogovor.
Tudi na policiji opažajo izboljšanje dela
na tem področju, zato kakšnih velikih
pripomb na delo drugih nimajo. Menijo pa,
da druge institucije, zlasti CSD, delajo pre-
počasi, da se ne odzovejo vedno dobro na
sodelovanje, ga ob nepravih trenutkih za-
vrnejo, jih včasih na samem začetku ne
povabijo na timsko obravnavo, začnejo
delati z družino in tako omogočijo storilcu,
da prikrije dejanje, odstrani dokaze, si zgra-
di obrambo. Delavci na CSD so po zakonu
obvezani prijavljati primere in tukaj nimajo
možnosti izbire, tako se je že zgodilo, da so
na policiji podali ovadbo proti delavki na
CSD, ki primera ni prijavila. Nekateri se
skrivajo za Zakonom o varovanju osebnih
podatkov, posledica pa je nesodelovanje.
Znotraj svoje ustanove so v zadnjih letih
naredili nekaj sprememb. Danes poudar-
jajo zlasti izobraževanje.
SVETOVALNI CENTER
Ni statistike, ker je sistem beleženja storitev
kompliciran, vendar same delavke pravijo,
da imajo potrebo po drugačni evidenci, ki
pa se je zaradi preobremenjenosti ne mo-
rejo lotiti.
Svetovalni center za otroke, mladostnike
in starše je specifična ustanova, ki je svoje
198
POxMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB
mesto v sistemu pridobila zlasti kot sveto-
valna in terapevtska institucija, ki jo kot
tako prepoznavajo skoraj vse ostale organi-
zacije, vpete v mrežo dela s spolno zlorab-
ljenimi. Dolga leta so bili namreč skoraj
edini, ki so imeli dovolj znanja in spretnosti,
da so jih pričeli ostali prepoznavati kot
referenčne na tem področju. Kot izvedenci
delajo na sodišču, policija jih potrebuje,
kadar gre za strokovne ocene ali spretnosti
vodenja razgovora, centri za socialno delo
tja pošiljajo otroke v svetovanje ali terapijo,
z njimi sodeluje tudi tožilstvo in sodišče.
Krepi pa se njihova vloga na področju
izvedenstva. Same delavke SC prepozna-
vajo, da se zaradi vedno večje usposoblje-
nosti ostalih njihova vloga v zadnjem času
nekoliko zmanjšuje. Zlasti pri sklicevanju
timov in medinstitucionalnem sodelovanju
vlogo koordinatorja počasi prevzema CSD.
Zelo pomembna je njihova svetovalna in
terapevtska vloga, ki pa je tolikšna, da jo
sami težko zmorejo. Primere naročajo na
več kot mesec razlike med obiski. To je tudi
največji očitek ostalih v sistemu. V času
obravnave v SC se drugje svetovalno delo
nekoliko pretrga, saj ni dobro, da se v to
delo vpleta več institucij hkrati. Ker pa je
naročanje v SC tako redko, ostaneta otrok
in mati brez ustrezne obravnave. Za učinko-
vito delo bi bilo treba zato povsem spreme-
niti način dela znotraj SC ali pričeti razmi-
šljati o drugih rešitveh. Iz obeh intervjujev
pa je očitno, da je to v sedanji situaciji skoraj
nemogoče. Način financiranja je tak, da
zahteva kvantiteto, plačani so namreč po
storitvah. Dejstvo, ki situacijo še poslabša,
pa je, da za večino storitev pri spolnih
zlorabah, kot so timsko delo, prisotnost v
drugih institucijah, medinstitucionalno
sodelovanje in podobno, delavke niso pla-
čane. Razumeti jih je torej prej kot prosto-
voljno delo, kot pa delo znotraj delovnega
časa. Za otroka ima seveda tako stanje slabe
posledice in tega se zavedajo vsi.
Prednost v obravnavi, ki jo ima SC, je
tudi ta, da njihovo delo ni odvisno od
upravnega dela, niso zavezani javnim
pooblastilom in tudi niso obvezani inter-
venirati. Svoje delo lahko povsem posvetijo
zaščiti žrtve. Taka je tudi njihova doktrina.
SC se ne ukvarja z delom s storilci ali z
družinsko terapijo, čeprav to prepoznavajo
kot problem. Stališče ene od delavk je, da
je družinska terapija mogoča šele takrat, ko
vsi razpolagajo z isto mero moči, do takrat
pa je treba dajati žrtvi vso potrebno pod-
poro.
Jasno je prepoznana tudi pomembnost
dela dela z materjo (nezlorabljajočim star-
šem). Od intenzivnosti tega je odvisno tudi
zanikanje zlorabe v nadaljnjem postopku.
Predlagajo, da se vloge razdelijo tako, da z
otrokom delajo oni, delo z materjo pa
prevzame CSD, kadar je to potrebno ali
racionalno.
Poleg svetovalne vloge je pomembna
tudi njihova izobraževalna vloga. Izobra-
ževanja so vedno dobro obiskana, s pre-
davanj so prešli na bolj ustrezen način dela
v delavnicah, kjer lahko udeleženke in
udeleženci pridobijo znanje in spretnosti.
Izdali so zloženko in prevod knjige o spol-
nih zlorabah. Treba je razmisliti o tem delu
v prihodnosti. Glede na to, da se število pri-
javljenih zlorab povečuje, lahko predvide-
vamo, da se bo moralo vse več strokovnih
delavk in delavcev ustrezno izobraziti.
Tretja pomembna vloga je izvedenska.
Obe delavki izražata veliko odgovornost, ki
jo s sabo prinese izvedenska vloga, saj je za
poročilom vedno konkretna življenjska
usoda otroka, na katerega se poročilo veže.
Osnovno izhodišče pri pisanju mnenj je, da
bi otrok utrpel čim manjše posledice po-
stopkov, da bi bil varen. Pri pisanju izhajata
iz trdnega prepričanja, da otrok nikoli ne
more biti kriv za zlorabo, da je ne spodbuja
s svojim obnašanjem in da je zanjo povsem
odgovoren storilec.
Podobna vloga izvedenstva je tudi pri-
čanje na sodišču. To vidijo kot priložnost,
da dodatno pojasnijo zlorabo, da je njihovo
pojasnilo v korist žrtve ter da s svojim
znanjem pomagajo pri obravnavi. Podobno
je tudi prepričanje vedno več delavk na
CSD. Še pred leti so se zelo upirale pričanju
na sodišču. Poglavitni argument je bil, da
so tam soočeni s storilcem, kar onemogoča
učinkovito delo, poleg tega pa jih spravlja
v nevaren položaj. Današnje mnenje je
popolnoma drugačno. Pričanje je prednost,
ki mora prinesti korist zlasti žrtvi.
Podobno kot prej tudi v tej ustanovi
199
VESNA LESKOŠEK
opažajo velik napredek v medsebojnem
sodelovnaju. Opažajo, da institucije vedno
bolje vedo, kaj je njihova vloga in naloga,
kakšne so doktrine. Vendar je stanje še da-
leč od idealnega, saj je še vedno bolj odvis-
no od posameznikov, ki so v institucijah
zaposleni, kot pa da bi bila to sistemska
značilnost. Nekateri delajo dobro, drugi ne.
Predvsem se to pokaže pri zahtevnejših pri-
merih. Ko npr. starši odklanjajo sodelo-
vanje, ko je otrok še majhen, ko obstaja sum,
ki ni potrjen, in podobno. Tako opažajo
določeno negotovost pri postopanju in
sodelovanju s strani zdravstvenih ustanov.
Vidijo večje možnosti za vključevanje
patronažne službe. Vidijo tudi razlike med
tistimi CSD, kjer so ljudje lahko sami izbrali
področje spolnih zlorab kot svoje področje
dela, in med tistimi, kjer so bili delavci
obvezani prevzeti to delo. Za dobro delo na
tem področju se je treba namreč zanj pro-
stovoljno odločiti, ker je delo naporno,
povezano z lastnimi občutki in čustvi in v
tem smislu obremenjujoče. Prav tako še ni
razvitih postopkov med institucijami in
znotraj institucij sami. Ni strategije.
Same delavke SC se zavedajo nezmož-
nosti, ki jih povzroča njihova organizacija
dela, nimajo pa občutka, da lahko to prakso
spremenijo. Drugače bi bilo, če bi bile raz-
bremenjene drugega dela, ali pa bi se zno-
traj hiše še kdo odločil za delo na spolnih
zlorabah. Zaradi pomanjkanja sredstev tudi
izgubljajo dobre in usposobljene sodelavke,
ki bi želele delati na tem področju. Svojo
vlogo vidijo tudi v mentorstvu in super-
viziji.
TOŽILSTVO
VPRAŠALNIK
Najočitnejši je porast števila zadev v letu
1998 v primerjavi s prejšnjimi leti, še zlasti
z letom 1995. Opazen je tudi porast pripo-
rov pri 183. členu KZ, ki govori o spolnem
napadu na otroka, člen 182 se nanaša na
spolno zlorabo slabotne osebe, člen 184 pa
govori o kršitvi spolne nedotakljivosti z zlo-
rabo položaja. Vendar je opazna tudi velika
razlika med ovadbami in obsodbami. Tako
je bilo v letu 1998 35 ovadb, sodb pa le 6; v
letu 1995 je bilo ovadb 12, sodbe pa no-
bene. V vseh letih skupaj je bilo podanih
122 ovadb, sodb pa je bilo 14. Dobra de-
setina torej.
Tako kot v vseh prejšnjih ustanovah tudi
tukaj oddelek tožilcev dela na celotnem
mladoletniškem področju in ni speciali-
ziran na področje spolnih zlorab. So se pa
vsi izobraževali na tem področju in imajo
redne sestanke, na katerih je tema tudi spol-
na zloraba. Pogovarjajo se redno tudi o
izidu postopkov.
Kritika lastnega dela se nanaša predvsem
na predolgo dobo, ki preteče od odkritja
zlorabe do postopka na sodišču, in to kljub
temu, da se zadeve spolnih zlorab obrav-
navajo prednostno. Prednost vidijo zlasti v
tem, da so si tožilci sami izbrali področje,
kar zagotavlja večjo kvaliteto dela. Zadnja
tri leta ocenjujejo kot tista, ko so se zgodili
največji premiki na bolje. V tem obdobju
se je pričelo krepiti sodelovanje z zunanjimi
službami, sodelujejo v kriznih timih, več je
izobraževanja znotraj oddelka, mislijo pa,
da se premalo dogaja po podaji kazenske
ovadbe.
INTERVJU
Občutno je povečan porast ovadb v zadnjih
letih. Iz tega razloga se je tudi povečala
potreba po izobraževanju, saj primeri
postajajo vedno zahtevnejši. Delo tožilcev
v procesu na sodišču je težko, saj so vedno
bolj spretni tudi zagovorniki obdolžencev.
Nov zakon sicer vpeljuje novosti, ki vaujejo
žrtve do 15. leta starosti, s tem da jim ni tre-
ba pričati pred storilcem na glavni obrav-
navi. Tožilci se zavedajo, da lahko zlorabo
dokažejo le, če imajo o tem nasploh dovolj
široko znanje, zato tudi tako velik poudarek
na izobraževanju. Na podobno zavedanje
smo naleteli že na policiji, kjer prav tako
vedo, da je izobraževanje tisto, ki jim po-
maga h kvaliteti.
Če želijo imeti popolno sliko o dogajanju
v konkretnem primeru, kar je potrebno za
oblikovanje obtožbe, morajo dobro sodelo-
vati z zunanjimi institucijami. Tudi to je
novost zadnjih let. Sodelujejo že v pred-
200
POxMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB
kazenskem postopku, hodijo na krizne
time, kjer pripomorejo k temu, da obrav-
nava teče teko, da je obtožba možna. Po-
vedo, kdaj je dovolj dokazov oz. sumov, da
se lahko vloži kazenska ovadba.
Tudi tožilstvo prepoznava pomembnost
nezlorabljajočega starša v postopku, pona-
vadi mame. Če je namreč mati povsem na
strani otroka, potem ta zlorabe na sodišču
ne zanika in ima stalno oporo v materi, je
na neki način varen. Če pa mati ni priprav-
ljena stopiti povsem na stran otroka, je
postopek zelo težak in pogosto neuspešen.
Zgodilo se je že, da je tožilka zlorabo
dokazala kljub temu, da jo je v postopku na
sodišču žrtev sprva zanikala.
Čeprav dobivajo posnete pogovore na
video kasetah, se ne odločajo zanje kot do-
kazno gradivo. Pravijo, da niso uporabne
za nadaljnji postopek. Žrtev mora biti pri
njih še enkrat zaslišana. Ni pa zaslediti iz
povedanega, kaj je bilo s kasetami narobe
in kako bi morale biti posnete, da bi zado-
stile potrebam tožilstva. Najbrž je tukaj
mogoče večje sodelovanje in večje zaupa-
nje ali celo oblikovanje skupnega razgovora
z otrokom. Pri zaslišanju manjših otrok jim
pomagajo strokovnjaki drugih institucij,
največkrat Svetovalnega centra.
Tudi v tej fazi je težko govoriti o lažjih
ali težjih primerih. Najlažji so tisti, kjer je
priznanje in so dokazi, najtežje pa je pri
majhnih otrocih, ki še ne morejo natančno
izraziti in opisati dogajanja, pa tudi takrat,
ko žrtev zlorabo zanika in nima opore v
družini. Težko je tudi takrat, ko predhodno
delo ni bilo zadovoljivo opravljeno, ko je
policija poslala ovadbo s premalo dokaz-
nega materiala, ko so socialna poročila
slabo napisana in iz njih dinamika v družini
ni prepoznana. Potrebna so tudi kvalitetna
izvedeniška mnenja.
Tožilci so pri delu povsem samostojni,
vsak zase presoja, kdaj bo dal obtožni pre-
dlog in kdaj bo ovadbo zavrgel. Podoben
odgovor smo dobili tudi na policiji. Da pa
gre za podobne kriterije med vsemi tožilci
na oddelku, zagotavljajo s tem, da imajo sku-
pna izobraževanja, redne notranje sestan-
ke in pogovore ob posameznih primerih.
O notranjih spremembah ne razmišljajo,
razen o tem, da bi delo oddelka razširili še
na pretepene ženske oz. na kazniva dejanje,
kjer so žrtve ženske in otroci. O medinsti-
tucionalnem sodelovanju menijo, da je v
zadnjih letih veliko boljše, kot je bilo prej.
Pri tem opozarjajo na institut privilegirane
priče, kar pomeni, da socialna delavka, ki
obravnava družino in ji otrok zaupa zlo-
rabo, o tem ne more pričati na sodišču. Še
zlasti težko je, če otrok zlorabo zanika.
Vendar je to dejstvo, ki ga ne moremo pre-
prečiti. Otrok pač pove tistemu, ki mu lahko
zaupa. Nekaj več kritike se nanaša na orga-
nizacijo dela na sodišču. Tožilstvo meni, da
bi morali biti sodniki specializirani za po-
dročje dela na spolnih zlorabah. To bi bilo
mogoče že sedaj, ker sodni red to dopušča.
Sicer bi bilo v idealu najbolje, če bi imeli
družinska sodišča, vendar nič ne kaže, da
bi sodišče razmišljalo o tem. Zato bi lahko
nekatere spremembe vpeljali že sedaj.
Pomisleki se nanašajo tudi na odvetnike.
Ti bi morali zastopanje v primerih spolnih
zlorab sami izbirati in se za to delo tudi
usposobiti. Sedaj se dogaja, da nimajo niti
toliko interesa, da bi se dobro pogovorili s
klientom, npr. otrokom. Zastavlja se vpra-
šanje, koliko lahko potem otroka zares
zastopajo. Podoben pomislek imajo tudi na
Svetovalne centru. Vendar tega ne smemo
razumeti kot argument proti zagovorni-
kom, temveč le kot korak naprej v razmiš-
ljanju. Zagovornike sedaj zakon določa kot
obvezne, zato morajo biti zagovorniki za
delo izobraženi in zainteresirani.
SODIŠČE
Na sodišču nisem mogla opraviti intervjuja,
ker nihče od sodnic in sodnikov ni želel
odgovarjati na vprašanja. Pridobila pa sem
odgovore na nekoliko razširjen vprašalnik.
Dobila sem tudi vpogled v tri sodne spise
in lahko sem bila navzoča na glavni obrav-
navi. Na žalost sta bili obe obravnavi pre-
kinjeni, ker ni bilo zagovornika oz. obtožen-
ca, sodni spisi pa niso dali odgovorov na
vprašanja. Tako je edina podlaga za analizo
izpolnjen vprašalnik. Zaradi močne hierar-
hične strukture sodišča sem porabila kar
nekaj časa, da sem razvozljala, kam se mo-
ram najprej obrniti in koliko dovoljenj
201
VESNA LESKOŠEK
moram pridobiti, da pridem do ustreznih
podatkov. V vseh prejšnjih institucijah s tem
nisem imela nikakršnih problemov. Tudi s
policijo ne, čeprav je bilo še pred kratkim
težko priti do kakršnih koli podatkov. Tak
zaprt sistem lahko streže različnim ciljem.
Eden je vsekakor zaščita sodnikov pred
javnostjo, saj je njihovo delo izpostavljeno
nenehnemu nadzoru in kritikam, pa tudi
nevarnostim. V tem smislu je vsako zaščito
razumeti kot dobro, saj zagotavlja občutek
varnosti, s tem pa verjetno povečuje mož-
nost za dobro delo. Zaprtost pa lahko razu-
memo tudi kot ustvarjanje notranjega sveta,
ki je zunanjemu svetu neznan. V javnost ne
more priti niti tisto, kar bi rabilo kot pozi-
tivna podoba sodišča. Kar na videz osvobaja
(zaščita pred javnostjo), po drugi strani
omejuje (nemožnost javnega nastopanja,
sodelovanja, konstruktivnih konfliktov ali
kritik).
Nič čudnega torej, da sodišče ne razmi-
šlja o reorganizaciji kljub pričakovanjem
vseh, ki sestavljajo sistem na področju spol-
nih zlorab. Kljub neučinkovitosti, dolgim
postopkom, ki so za žrtev travmatizirajoči,
če že ne zlorabljajoči. Nič čudnega, da na
sodišču do sedaj še niso imeli izobraževanja
na področju spolnih zlorab in da o tem
nimajo nikakršne dodatne izobrazbe. Nič
nimajo povedati tudi o medinstitucional-
nem sodelovanju. Seveda ne gre za kritizi-
ranje ostalih, gre za prepoznavanje napak,
ki sedaj zavirajo sodelovanje, njihova od-
prava pa bi pomenila večjo kvaliteto za
žrtev zlorab. Tako so to vprašanje razumeli
tudi ostali.
Zanimivo bi bilo s sodniki o tem govoriti,
raziskati izhodišča, na katera se opirajo
odločitve o sodbi, vendar to v tem primeru
ni mogoče. Zanimivo bi se bilo npr. pogo-
varjati o tem, kaj pomeni stavek iz vprašal-
nika: »Vloga žrtve npr. pri spodbujanju
storilca k storitvi kaznivega dejanja, iskanje
stikov z njim itd. bi lahko v določeni
primerih, odvisno od posamezne zadeve,
lahko bila olajševalna okoliščina pri odmeri
kazni storilcu.« Ali gre za močan stereotip
ali predsodek, iz zapisa ni razvidno. Vemo
namreč, da žrtve nikoli ne spodbujajo
storilcev k dejanju, gre le za storilčevo
interpretacijo obnašanja. Strokovnjakinja
svetovalnega centra pravi, da se lahko
otroci obnašajo na način, ki bi ga kdo lahko
opisal kot seksualnega, vendar se otroci
tako ne obnašajo zato, ker bi odraslega
vabili k spolnosti, temveč je to del njihovega
normalnega obnašanja, ki si ga večina
odraslih tako tudi interpretira. Gre torej za
zavedanje, da so edini odgovorni za zlorabo
odrasli storilci in v nobenem primeru žrtev.
Če tako interpretiramo, potem »spodbu-
janje ali iskanje stikov s storilcem« nikakor
ne more biti olajševalna okoliščina, ravno
narobe.
UGOTOVITVE
Rezultati raziskave so pokazali velik napre-
dek v institucionalni obravnavi spolno
zlorabljenih otrok v Ljubljani. Ta ugotovitev
je pomembna zlasti zato, ker se je pokazalo,
da se praksa spreminja hitreje kot podoba
o njej. Institucije so prisiljene nenehno
spreminjati svoje načine dela, še posebno
takrat, ko so v medsebojni odvisnosti. In
nedvomno se je pokazalo, da je v primerih
spolnih zlorab tako.
Zelo težko je verjeti, da lahko primer ob-
leži v predalih delavk in delavcev v službah,
ki so dolžne intervenirati. To so zlasti Centri
za socialno delo, policija, tožilstvo in sodi-
šče. Medsebojna odvisnost ustanov je to-
likšna, da jih sodelovanje sili v spoštovanje
dogovorjenega. Blizu inerventnim službam
je še Svetovalni center, ki deluje kot tera-
pevtski in svetovalni center in je pogosto
navzoč v primerih, ki jih pokrivajo omen-
jene javne službe. Zelo pomembne so tudi
tiste ustanove, ki sicer niso ne terapevtske
in ne intervencijske, se pa srečujejo z otroki
redno oz. vsakodnevno. To so zdravstveni
domovi, osnovne šole in vrtci in jih v ta
zapis nisem vključila, čeprav so zajete v
raziskavo. Vse naštete ustanove sestavljajo
krog institucij, ki so osnova za učinkovito
reševanje primerov. Rezultati so pokazali,
da različno razumejo učinkovitost. Nekateri
vidijo konec svoje vloge takrat, ko je
opravljen upravni del postopka. Ta je dobro
utečen. Medinstitucionalni timi delujejo,
koordinatorska vloga CSD je sprejeta,
povsod imajo tudi osebo, katere ime je
202
POxMEMBNOST MEDINSTITUCIONALNEGA SODELOVANJA PRI OBRAVNAVI SPOLNIH ZLORAB
znano, prijave niso več problem, čeprav
nekateri v posameznih primerih še vedno
omahujejo in se težko odločajo za prijavo.
Toda če je bila v preteklosti večina prime-
rov taka, da so omahovali s prijavo, so danes
taki primeri prej izjema kot pravilo. Omahu-
jejo zlasti tam, kjer v hiši ni ustreznih
dogovorov o postopanju v primeru spolnih
zlorab. Neprijavljanje namreč pomeni tudi
izogibanje ukrepanju. Če zadeve ne prija-
vimo, ni treba sklicati timskega sestanka, in
če ni tega, lahko povsem sami razpolagamo
z informacijo o zlorabi. To pa lahko počne-
mo tudi tako, da ne interveniramo. Takoj
pa, ko primer prijavimo, se samodejno za-
čne vsa procedura, ki nas prisili k resnemu
in odgovornemu delu.
Drugi strokovnjaki razumejo učinkovi-
tost tako, da mora otrok poleg zaščite pre-
jeti tudi ustrezno svetovalno ali terapevtsko
pomoč. Pri tem pa delujoči sistem ni več
tako učinkovit. Na pedopsihiatričnem
oddelku je namreč malo primerov, saj jih
oddelek veliko tudi ne prenese. Svetovalni
center pa je zaradi svoje osrednje vloge pre-
natrpan s primeri in notranja organizacija
in način financiranja onemogočata ustre-
zno organizacijo. Dogaja se, da so zato otro-
ci preredko na vrsti za svetovanje in kljub
obiskom ne dobijo ustrezne podpore za
reševanje svojih travm.
Kot sem že napisala, so multidiscipli-
narni ali medinstitucionalni oz. krizni timi
(tako so jih poimenovale sogovornice) že
povsem utečeni. Še vedno pa pri nekaterih
ostaja občutek, da gre za prelaganje odgo-
vornosti, sumničenje, da naloge niso iz-
peljane, kot bi morale biti, da ne gre za ena-
komerno prevzemanje bremen. Nekateri
tudi niso zadovoljni (npr. šole), ker se ne
čutijo enakovredne partnerje, tja pridejo
samo zato, da dajo informacije, potem pa
so iz kroga nekako izključeni. To še zlasti
občutijo takrat, ko bi morali dobiti podporo
za svoje vsakodnevno delo z otroci.
Šele v razgovoru s predstavnico tožilstva
sem zares začela razumeti, da je lahko pri-
mer uspešno rešen le, če vsak segment
sistema zares opravi svoje in je povezan z
ostalimi. Sodba na sodišču je namreč od-
visna le od uspešnega in usklajenega prej-
šnjega dela. Pravična kazen za storilca je
lahko tudi pomemben del okrevanja za
žrtev. Velja tudi narobe, namreč, daje lahko
slabo delo, preden pride zadeva na sodišče,
vzrok, da storilec ni obsojen, kar je vsekakor
pomemben del dodatne travme za zlora-
bljeno osebo.
Še vedno se velik del odgovorov nanaša
na potrebo po izobraževanju. Izkazalo se
je tole: bolj ko ima institucija pri sebi ure-
jene postopke (policija, tožilstvo), večja je
želja po izobraževanju. Izobraževanje je
rdeča nit vseh odgovorov.
Iz razgovorov je razvidno, da pri delu z
spolno zlorabljenimi obstaja zelo različna
praksa. Večinsko mnenje je, da je npr. dru-
žinska terapija mogoča le takrat, ko vsi raz-
polagajo z enako mero moči, ko vsi povsem
prostovoljno vstopijo v terapevtski proces
in zlasti takrat, ko storilec povsem nedvo-
umno pokaže zavedanje o teži dejanja, ki
ga je storil, in zanj prevzame tudi popolno
odgovornost. Takih primerov je zelo malo,
mislim, da sta bila našteta le dva. Nihče od
vprašanih se ne ukvarja s storilci, ne sve-
tovalno ne kako drugače. Storilec najpo-
gosteje nima nikakršnih obveznosti. Edini
stik z njim je zaslišanje in glavna obravnava
na sodišču. Bistvenega pomena pa je inten-
zivno delo z materjo. Izkazalo se je namreč,
da so najbolje vodeni in nekako najbolj
enostavni primeri tisti, kjer je mati stopila
na stran otroka. Tukaj je najti tudi največje
niše v reagiranju služb. Zelo redko se nam-
reč zgodi, da bi se táko intenzivno delo za-
res izvajalo, čeprav o tem obstaja zavedanje.
Potreba po boljši urejenosti področja je
bila izražena kar nekajkrat. Predlog o osre-
dnji ljubljanski instituciji je vsekakor eden
od teh. Drug pa je predlog o ustreznejši or-
ganizaciji sodišča. V zadnjih letih prepozna-
vamo velik napredek v delovanju in sodelo-
vanju vseh institucij, tudi sodišča. Vse manj
je oprostilnih sodb, več je fleksibilnosti pri
procedurah, več je prepoznavanja, kaj
pomeni zloraba za otroka, in dejanje ima
vse večjo težo. To se vidi zlasti po vedno
višjih izrečenih kaznih, kar v preteklosti ni
bila praksa. Kljub temu pa nekateri menijo,
da bi morali vpeljati družinska sodišča, ki
bi bila do teh primerov občutljivejša, hi-
trejša in bi tako omogočala učinkovitejše
delo, saj bi se področje hitreje razvijalo.
203
VESNA LESKOŠEK
Več kritik se je nanašalo na slab pretok
informacij med ustanovami oz. pomanj-
kanje povratnih informacij. To so izrekli
skoraj vsi. Res pa je tudi, da je težko stalno
obveščati o vsem, kar se dogaja. To verjetno
tudi ne bi bilo v skladu z dobro prakso posa-
meznih institucij. Gre namreč za varovanje
podatkov, pa tudi za to, da se poznavanje
osebne zgodbe omeji, da se osebno ne
prepleta preveč z javnim. Tudi otrok ima
pravico do intime in do skrivnosti, ki jih
zaupa komu z mislijo, da jih ta ne bo pripo-
vedoval okoli. Vendar gre v želji po več
informacijah verjetno za nekaj drugega. Na
primer, ali je potreben kakšne posebne
obravnave, bolj individualnega dela; če
ostane doma, ne vedo, ali je zloraba onemo-
gočena ali se nadaljuje in podobno. Ker jim
manjka teh informacij, je njihovo delovanje
oteženo.
Kot so večkrat poudarile moje sogovo-
rnice in sogovorniki, je sodelovanje v
zadnjih nekaj letih veliko boljše, kot je bilo
prej. Več kot je razkritih primerov, bolj se
razvija področje. To velja tako za delovanje
ustanov kot za medsebojno sodelovanje. V
tem smislu se je delovna hipoteza povsem
potrdila. Medsebojno sodelovanje je dobro
takrat, ko imajo posamezne institucije ure-
jene notranje postopke. Z vsakim novim
primerom je delovanje boljše. V tem smislu
je raziskava ovrgla kar nekaj mojih trditev
iz predloga, vendar ne popolnoma. Če je v
preteklosti veljal velik dvom o postopkih na
policiji, vlada danes veliko zaupanje, to pa
še ne pomeni, da so prijavljeni vsi razkriti
primeri spolnih zlorab, čeprav bi morali
biti. Praksa je torej boljša, vendar še daleč
od idealne.
Pripomb je veliko tako na svoje delo
kakor na delo drugih. Vse po vrsti pa so bile
izrečene dobronamerno, saj so ob koncu
vsi poudarili, da ne želijo kritizirati, kar pa
še ne pomeni, da niso kritični. Pri vzpostav-
ljanju sistema delovanja bi veljalo primerjati
področje s praksami v tujini, kar lahko
olajša lastno iskanje. To trdijo tudi nekateri
vprašani, ki sodelujejo s tujino ali so se tam
izobraževali. Izkazalo se je tudi, da lažje in-
tervenirajo službe, ki imajo enotne oddelke
za celo Ljubljano. V teh oddelkih se lažje
vzpostavlja komunikacija, lažji je pretok
informacij, več se razpravlja o posameznih
primerih. Taka informacija je zlasti pomem-
bna za centre za socialno delo, ki imajo
veliko dilem, zelo raznoliko prakso in tudi
prepričanja o problemu. Več kot potrebno
bi bilo skupno delo in skupno razvijanje
področja. Še zlasti pa bi lahko tisti, ki
področje že poznajo in imajo izdelane po-
stopke, pomagali tistim, ki se s področjem
šele seznanjajo.
Ob koncu bi rada opozorila še na dejstvo,
ki ga je omenila ena od sogovornic. Bilo bi
zelo napačno, če bi postale spolne zlorabe
področje, ki bi zasenčilo ostala, npr. zane-
marjanje ali fizično nasilje. Po njenih
izkušnjah se to že dogaja. Vendar odgovor
ni manj govorjenja in dela na spolnih zlo-
rabah, temveč več govorjenja in dela z nasi-
ljem in zanemarjenostjo. Nekateri imajo
namreč spolnih zlorab že dovolj, o tem se
jim ne da več govoriti. Zdi se jim, da je že
vse jasno in znano, praksa pa pokaže, da
smo še daleč od tega.
204
pomembnost medinstitucionalnega sodelovanja pri obravnavi spolnih zlorab
Literatura
Bain O., Sanders M.(1996), Ko pride na dan. Ljubljana: Co Libri.
bouwkamp R.(1996), Pshosocialna terapija pri spolni zlorabi v družini. Logatec: Firis.
Bass E., Davis L. (1988), The Courage to Heal. New York, Harper&Row Pubi.
Frei К.(199б), Spolna zloraba - z odkrito besedo do varnosti. Ljubljana: Kres.
Leskošek v. (1999), Institucionalna obravnava spolno zlorabljenih v Ljubljani. Raziskovalno
poročilo. Ljubljana: Mirovni inštitut.
— (1997), Teorija in praksa na področju spolnih zlorab. Socialno delo, 36, 5-6: 375-382
Zaviršek, d. (ur.) (1996), Spolno nasilje. Feministične raziskave za socialno delo. Ljubljana, VŠSD.
205