Gledališče zatiranih za krepitev moči skupnosti Zbornik 2. konference gledališča zatiranih Uredila Nežka Struc Gledališče zatiranih za krepitev moči skupnosti: Zbornik 2. konference gledališča zatiranih Avtorji: Aldo Milohnič, Tjaša Kosar, Ronald Matthijssen, Zala Dobovšek, Tomaž Podbevšek, Jana Burger, Metka Bahlen Okoli, Joschka Köck, Adriana Vučković. Uredila: Nežka Struc Pomoč pri urejanju: Barbara Polajnar Jezikovni pregled prispevkov v slovenščini: Jelka Šutej Adamič Jezikovni pregled prispevkov v angleščini: Jaka Andrej Vojevec Oblikovala: Jana Kumberger Ljubljana, Kulturno umetniško društvo KUD Transformator September, 2022 Elektronska publikacija Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID 121003267 ISBN 978-961-95175-2-9 (PDF) Soorganizator konference: SLOGI - Slovenski gledališki inštitut Projekt sofinancirata: JSKD in MOL mladina 4 Nežka Struc Uvod 6 Aldo Milohnić Gledališče upora nekoč in danes 12 Tjaša Kosar Skupnost: misija gledališča zatiranih in človeštva v 21. stoletju 14 Ronald Matthijssen Creating Communities in an Atomized Society 28 Zala Dobovšek »Mi smo ena taka velika družina«: o zatiranju in principih stockholmskega sindroma v uprizoritvenih umetnostih 34 Tomaž Podbevšek Gledališče zatiranih kot orodje za delo z otroki 42 Jana Burger in Metka Bahlen Okoli Gledališka pedagogika in gledališče zatiranih 50 Metka Bahlen Okoli Vstani, deklica 56 Adriana Vučković Medvrstniško nasilje v osnovni šoli ter uporaba gledališča zatiranih kot oblika preventivne dejavnosti 66 Joschka Köck From Community towards a Movement - Thoughts from Practice 4 Zbornik 2. konference gledališča zatiranih Uvod možnost upora proti kapitalizmu in družbenim Nežka Struc problemom, ki iz njega izhajajo. Avtorji_ce v svojih prispevkih ne opisujejo le lepe podobe gledališča zatiranih, ampak se ukvarjajo s konkretnimi problematikami, ki nastajajo ob srečanju gledališča Novembra 2021 se je v Ljubljani zgodila druga zatiranih in resničnega sveta. Zbornik se začne z dvodnevna Transformatorjeva mednarodna razmisleki o gledališču in uporu, ki se nadaljujejo v konferenca gledališča zatiranih. Namen konference je konkretne načine gradnje skupnosti in se vedno bolj bil preizpraševanje gledališča zatiranih kot usmerjajo k uporabi metodologij in tehnik gledališča potencialnega orodja za krepitev moči skupnosti in zatiranih pri pedagoških procesih, s čimer se tudi raziskovanje načinov za njegovo optimalno zaključijo. implementacijo, tako na slovenskih kot mednarodnih Aldo Milohnić v prispevku Gledališče upora nekoč in tleh. danes pojasni nekatere iztočnice njegove knjige V ta namen so svoje izkušnje, metode, uspehe in ovire Gledališče upora, ki je pol leta pred konferenco izšla v prostorih Slovenskega gledališkega inštituta 11. in 12. pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete. Ob tem novembra predstavljale_i slovenske_i in poudarja, da izraza »gledališče upora« in »gledališče« mednarodne_i avtorice_ji. Predstavitve so potekale v nista enoznačna in da ju lahko razumemo različno treh sklopih, ki predstavljajo tri različna področja glede na zgodovinska obdobja. V prispevku omenja delovanja gledališča zatiranih in morebitna prizorišča delavski oder, partizansko gledališče ter aktivistične za krepitev moči skupnosti: povezovanje skozi performanse nedavno preminulega Marka Breclja, ki pedagoško delo in izobraževanje; širitev mednarodnih nas prav vsi s svojo inovativnostjo in angažiranostjo, povezav izvajalk_cev in prepoznavnosti te gledališke nagovarjajo še danes. metode preko mednarodnih in domačih festivalov Naslednji prispevek gradnjo skupnosti gledališča gledališča zatiranih; oblikovanje skupnosti med zatiranih predstavi na konkretnem primeru. Osrednji občinstvom in aktivacija publike s pomočjo gledališča del prispevka Tjaše Kosar z naslovom Skupnost: misija zatiranih kot uprizoritvenega pristopa. gledališča zatiranih in človeštva v 21. stoletju je kratka Na podlagi konferenčnih predstavitev so nastali pisni video zgodba o Jani Sanskriti iz Indije, največjem prispevki, objavljeni v pričujočem zborniku. Tako kot gibanju gledališča zatiranih na svetu. Kratki film je so potekale predstavitve, so tudi prispevki, ki so nastal med tritedenskim festivalom gledališča zatiranih nastali kasneje, po svoji obliki zelo raznovrstni. Skupaj Muktadhara. Do njega je mogoče dostopati preko predstavljajo segment pogledov na uporabo navedene spletne povezave. metodologije gledališča (zatiranih) pri tvorjenju V obsežnejšem prispevku z naslovom Creating skupnosti in izobraževanju. Ne glede na to iz kakšne Communities in an Atomized Society Ronald pozicije avtorji_ice začnejo svoje razprave, bodisi so Matthijssen razmišlja o pasteh, v katere pada njihovi razmisleki teoretični, bodisi izhajajo iz prakse, atomizirana družba nepovezanih posameznikov_ic, ki se strinjajo v tem, da gledališče (zatiranih) nosi se zaradi razdrobljenosti ni zmožna upirati institucijam Zbornik 2. konference gledališča zatiranih 5 zlorabe moči in ekonomskemu izkoriščanju. Na podlagi Adriana Vučković v prispevku Medvrstniško nasilje v dolgoletnih izkušenj obravnava pregled dinamike osnovni šoli ter uporaba gledališča zatiranih kot oblika gledališča zatiranih po svetu in opozarja tudi na preventivne dejavnosti predstavi možnost uporabe interne problematike. Prispevek je v angleščini. gledališča zatiranih v šolskem prostoru. V članku najprej umesti nasilje v družben kontekst in v Zala Dobovšek v prispevku »Mi smo ena taka velika nadaljevanju predstavi potek dneva dejavnosti na družina«: o zatiranju in principih stockholmskega temo medvrstniškega nasilja, ki ga je izvedla na sindroma v uprizoritvenih umetnostih obravnava osnovni šoli. trenutek, kjer se princip »forumskega« gledališča zaradi zlorabe moči v profesionalnem okolju ni Zadnji prispevek v zborniku, ki ga je napisal Joschka udejanil znotraj gledališke scene, ampak se je prestavil Köck, From Community towards a Movement - v množične medije in tako postal predmet javne Thoughts from Practice, na podlagi lastnih izkušenj refleksije. Gre za zelo resno temo zlorabe moči, o obravnava gradnjo skupnosti preko gledališča zatiranih kateri se je veliko let le govorilo, ne da bi se jo kritično in hkrati razmišlja o njegovi vlogi pri pedagoških obravnavalo. procesih. Začetna pozicija avtorja je, da tovrstne skupnosti običajno izhajajo iz nereda, ki se razvije iz V prispevku Gledališče zatiranih kot orodje za delo z projektov, ampak so usmerjene k dolgoročni zavezi. otroki Tomaž Podbevšek predstavi razvijanje Boalove Prispevek je v angleškem jeziku. metode pri delu z najmlajšimi znotraj programa »Early learning through the Arts«. Zelo pomemben vidik Za konec bi dodala, da sama pomembnost gledališča prispevka je, da se kritično opredeli do neoliberalizma zatiranih vidim v njegovih načinih komunikacije, ki v šolstvu ter do vloge in odgovornosti vzgojno- vzpodbujajo prepoznavanje in odpravo hierarhičnih in izobraževalnih delavcev. avtoritarnih struktur. S tem daje prostor in moč neslišanim, zatrtim, prezrtim. Ne glede na to, bi merilo Tudi Jana Burger in Metka Bahlen Okoli v prispevku uspešnosti gledališča zatiranih kljub vsemu Gledališka pedagogika in gledališče zatiranih omenjenemu zelo težko določili. Pa vendar lahko povezujeta gledališče zatiranih s pedagoškim zagotovo trdim, da je najboljši upor proti vsiljenim procesom in razmišljata, kako se gledališče zatiranih družbenim vzorcem, proti patriarhalizaciji družbe, opredeljuje znotraj gledališke pedagogike. V prispevku kapitalizmu in v bistvu vsemu, trdovratna, vztrajajoča, delita svoje praktične izkušnje iz usposabljanj za neumorna gradnja skupnosti ob katerikoli priložnosti. zaposlene v vzgojno izobraževalnih zavodih, v okviru Kot opomnik dodajam, da ta proces ni nujno najbolj programa KATIS. prijetna stvar na svetu, lahko je zelo boleč, in ni rečeno, Temu sledi prispevek Metke Bahlen Okoli, z naslovom da je s tem kaj narobe. Skupnosti je mnogo, nobena ni Vstani, deklica, ki je naravnan zelo empirično. Avtorica popolna, lahko pa stremimo k temu, da se bomo v njih v njem predstavlja proces priprave in izvedbe počutili_e varno. zakonodajne forumske predstave, katere podlaga so izkušnje vstopanja na trg dela, ki jo pripoveduje osem mladih udeleženk projekta, ki ga je vodila avtorica. 6 Zbornik 2. konference gledališča zatiranih Aldo Milohnić Gledališče upora nekoč in danes Povzetek Članek na kratek in jedrnat način predstavi nekatera izbrana poglavja iz avtorjeve najnovejše knjige Gledališče upora (2021). Zgodnji primer gledališča upora je Delavski oder v Ljubljani. V nadaljevanju avtor opozori na partizansko gledališče, ki je bilo sestavni del upora proti okupaciji v času 2. svetovne vojne. Kot sodobni primer gledališča upora avtor izpostavi Marka Breclja, ki je znan po svojih »mehkoterorističnih« performativnih akcijah. Zgodovinski primeri, ki jih avtor obravnava v knjigi Gledališče upora, zaslužijo našo pozornost, ker nas s svojo inovativnostjo in angažiranostjo nagovarjajo tudi danes; prav tako tudi novejši primeri aktivističnih performativnih praks, ki jih lahko razumemo kot posebne oblike gledališča upora. Pričujoči prispevek je nastal kot odziv na prijazno je celo prosto dostopna na spletni strani Znanstvene povabilo kolegice Barbare Polajnar, da na konferenci o založbe Filozofske fakultete:https://e-knjige.ff.uni-lj. gledališču zatiranih predstavim svojo novo knjigo si/znanstvena-zalozba/catalog/book/257. Gledališče upora, ki je le pol leta prej izšla pri Znanstveni založbi Filozofske fakultete, sozaložnik pa je Najprej bi rad poudaril, da izraz »gledališče upora« bila Akademija za gledališče, radio, film in televizijo. Za lahko razumemo različno in ga tudi ne moremo objavo v zborniku sem tako le nekoliko uredil in omejiti samo na eno obdobje v zgodovini gledališča, dopolnil iztočnice, ki sem jih sicer v grobem pripravil za saj se beseda »upor« uporablja za številne pojave, predstavitev, na sami konferenci pa sem se v hipu zgodovinske in sodobne, kakor tudi »gledališče« ni odločil, da jih ne bom uporabil in sem se raje prepustil enoznačen pojem in je skozi stoletja doživel številne trenutnemu navdihu. Zato nekaterih misli iz tega spremembe. Poleg tega se je v prejšnjem stoletju pod članka na predstavitvi gotovo nisem povedal, vsaj ne v vplivom performansa (performance art) pojavil izraz tej obliki, po drugi strani pa sem takrat povedal tudi »scenske umetnosti« (tudi »performativne marsikaj drugega, kar je šlo v »eter«, in mi tega zdaj po umetnosti«, performing arts), s katerim je bilo spominu ne bi uspelo obnoviti. A to morda niti ni tako mogoče zajeti tudi tiste izrazne oblike, ki so lahko pomembno, saj se pri pisanju nisem obremenjeval z hibridne in nastajajo na presečišču likovnih morebitno rekonstrukcijo izgovorjenega, temveč je bilo (vizualnih), glasbenih, plesnih, gledaliških in moje edino vodilo, da na kratek in jedrnat način paragledaliških praks. predstavim nekatera izbrana poglavja iz knjige Med zgodnjimi obravnavami gledališča upora je npr. Gledališče upora. Bralke in bralce, ki bi želeli izvedeti knjiga Roberta Brusteina The Theatre of Revolt, ki je nekaj več o tej temi, pa seveda prijazno vabim, da si prvič izšla leta 1962. Vendar pri tem moramo knjigo preberejo – v tiskani ali digitalni obliki (slednja upoštevati, da je Brusteinov izraz »revolt« podoben, Aldo Milohnić, Gledališče upora nekoč in danes 7 ni pa povsem enak izrazu »upor«. Sam uporabljam bilo ranjenih. In sicer samo zato, ker so želeli priti v izraz »gledališče upora« v najširšem pomenu: središče mesta, da bi demonstrirali v podporo gledališče, ki nastaja v okviru ali kot sestavni del upora stavkajočim delavcem na železnici. ali uporniškega gibanja; gledališče, ki ga ustvarjajo Naslednji prelomni dogodek se je zgodil leta 1927, ko uporniki za upornike in tudi tiste, ki morda to niso, ki je Bratko Kreft prevzel odgovornost za ustanovitev in morda upor le podpirajo ali mu vsaj aktivno ne vodenje Delavskega odra v okviru društva Svoboda. nasprotujejo; navsezadnje tudi gledališče, ki ga lahko Njegova uprizoritev Krize, socialne drame Rudolfa le pogojno tako imenujemo, saj ima morda nekatere Golouha, je bila velik uspeh Delavskega odra, saj se je razpoznavne elemente gledališča (maske, kostumi, delavska publika brez težav identificirala z vsebino igre, lutke ipd.), po drugi strani pa se dogaja izven ki izpostavlja eksistenčno stisko delavstva v času gledaliških prostorov, je izrazito politično angažirano, naraščajoče ekonomske krize. Poleg tega je bil to tudi lahko tudi povsem neobremenjeno z estetskimi oziri, mejnik v načinu uprizarjanja socialno angažirane kot v primeru performativnih in paragledaliških akcij v dramatike, ker je Kreft lucidno premaknil težišče okviru protestnih manifestacij ipd. uprizoritve na vznemirljive množične prizore, k njihovi Moje razumevanje gledališča upora torej ne izhaja iz teatralnosti pa sta dodatno prispevala delavska godba Brusteinovega »gledališča revolta«, temveč je bolj in pevski zbor. podobno konceptu »radikalnega performansa«, kot ga Leta 1932 se je zgodil pomemben novi mejnik v je razvil Baz Kershaw v svoji knjigi The Radical in zgodovini Delavskega odra. Takrat je namreč nastalo Performance (1999). Prav tako izhajam iz zgodovine nekaj predstav v režiji Ferda Delaka, ki so – po zgodnjih političnega gledališča, začenši z ustanovitvijo Kreftovih prebojih – Delavski oder dokončno postavile Proletarskega gledališča v Berlinu (1919) in izidom na zemljevid slovenske gledališke avantgarde. knjige Politično gledališče (1929) Erwina Piscatorja. Najpomembnejši dogodek je bila prelomna in danes že Danes je seveda obseg tega koncepta veliko širši. znamenita uprizoritev njegove dramatizacije Cankarjevega Hlapca Jerneja in njegove pravice. Delavski oder Delakova ključna dramaturška inovacija je bila uporaba tako imenovanega »govornega zbora«, ki je poosebljal Leta 1919, torej sočasno z ustanovitvijo Piscatorjevega hlapca Jerneja, nasproti temu kolektivnemu igralcu pa Proletarskega odra, je delavsko kulturno in je postavil samo enega igralca, ki je zaporedoma izobraževalno društvo Svoboda organiziralo gledališko interpretiral njegove antagoniste. S tem preprostim, a skupino. Prvi preboj je bila uprizoritev Jakoba Rude, ki izjemno učinkovitim konceptualnim premikom je se je zgodila leta 1920 in se je spremenila v veliko Cankarjevo parabolo pripeljal do svojega pojma: če delavsko manifestacijo. Že naslednji dan se je zgodil Jernej znotraj literarnega besedila funkcionira kot krvavi obračun žandarjev z delavci na Zaloški cesti v alegorična prispodoba vseh hlapcev, privzame v Ljubljani, kjer je bilo ubitih trinajst demonstrantov, Delakovi odrski različici podobo pomnoženih teles, med njimi tudi petletna deklica, najmanj trideset jih je množice brezpravnih iskalcev pravice. S tem 8 Aldo Milohnić, Gledališče upora nekoč in danes dramaturškim in režijskim manevrom je jalovo Partizansko gledališče individualistično tavanje od Poncija do Pilata prestavil na raven kolektivne akcije, ki prav tako ne zagotavlja Naslednje pomembno poglavje v zgodovini gledališča vnaprejšnjega uspeha, a če nič drugega, (do)pušča vsaj upora je bilo partizansko gledališče. Med vsemi hipotetično možnost zanj. odporniškimi gibanji preteklega stoletja, in ni jih bilo malo, ne najdemo tako množičnega in tako dognanega Gledališka stroka je v Delavskem odru prepoznala kulturno-umetniškega udejstvovanja, kot so ga izjemen umetniški pojav že v času njegovega obstoja, prakticirali jugoslovanski partizani. Za zgodovino ta ocena pa se ni spremenila niti s primerne slovenskega gledališča pa je bila zlasti pomembna zgodovinske distance. Kreft in Delak sta režijsko ustanovitev Slovenskega narodnega gledališča (SNG) metodo prilagodila okoliščinam, pri tem pa sta se 12. januarja 1944 na osvobojenem ozemlju v Beli seveda zgledovala tudi po delavskih odrih v tujini. krajini, saj se je prvič v zgodovini pojavila javna Katere so značilnosti te metode? Najprej, premišljena kulturna institucija, ki se je uradno imenovala repertoarna politika: izbira socialno in politično Slovensko narodno gledališče. angažiranih besedil, ki so tematizirala težavno življenje mestnega proletariata in obubožanega kmečkega V teh okoliščinah so morali seveda tudi gledališki prebivalstva (to je pomembno prispevalo k izjemnemu ustvarjalci slediti preizkušenemu partizanskemu interesu delavske publike). Kolektivna igra je naslednja pravilu »znajdi se« (kakor veš in znaš), zato si pomembna značilnost te metode. Tako Kreft kot Delak partizanski gledališčniki niso delali pretiranih skrbi, če sta namreč pogosto stavila na množične prizore, kar je v vseh podrobnostih niso sledili metodam dela starega kmalu postal »zaščitni znak« Delavskega odra. Tretji meščanskega gledališča; raje so se zanašali na prijem, ki je bil nemara tudi največji presežek v načinu iznajdljivost, ki so jo izmojstrili v teh časih suhih krav. igre na Delavskem odru, je bila Delakova vpeljava tako Podobno sposobnost improvizacije so morali pokazati imenovanega »govornega zbora«. Delavski oder je z tudi pri sestavljanju repertoarja – od propagandno- uporabo teh specifičnih uprizoritvenih strategij zabavnega skeča do klasičnih besedil, npr. Čehova ali proizvedel učinek, ki ga po analogiji z Brechtovim Molièrovega Namišljenega bolnika. Tudi uprizoritve potujitvenim učinkom imenujem amaterski učinek klasičnih besedil na partizanskem odru so bile del proletarske igre. V času, ko sta ga vodila Kreft in Delak, kulture upora, ki je, kot pravi Ivanka Mežan, igralka je namreč Delavski oder razvil lastno – značilno in SNG na osvobojenem ozemlju, »prinašala žarek prepoznavno – metodo uprizarjanja ter ni podlegel upanja« v tistih težkih časih. Uprizoritve klasičnih skušnjavi, da bi vstopil v neproduktivno tekmovanje s besedil na partizanskih odrih tako potrjujejo tezo, da poklicnimi slovenskimi gledališči. političnost gledališča ni le stvar vsebine, temveč je lahko politična že sama gesta programske odločitve za določeno dramsko besedilo, s katero celo dramska klasika zaživi kot simbolni »upor literature« v zgodovinskem kontekstu svoje aktualizacije. Aldo Milohnić, Gledališče upora nekoč in danes 9 Aktivistični performansi Marka da se hlače ne umažejo itn.), ampak imata oba Breclja rekvizita tudi simbolno vrednost: copate kot simbol pohlevnosti (»copatar« ipd.), a tudi domačnosti, ki je Marko Brecelj je prototip aktivističnega performerja, je lahko prijetna ali grozljiva (ali pa oboje hkrati, kakor pri absolutni fenomen, neutrudni bojevnik proti Freudovem pojmu das Unheimliche); toaletni papir despotizmu lokalnih šerifov (zlasti seveda koprskemu kot nujna toaletna potrebščina, a hkrati tudi metafora Popoviću, a večkrat tudi ljubljanskemu Jankoviću in za politični »sekret«, fekalnost oblasti ipd. mariborskemu Kanglerju), ustanovitelj Društva prijateljev zmernega napredka (pri izbiri imena ga ja Kolenovanje je performans, v katerem se je Brecelj navdihnil kdo drugi kot slavni satirik Jaroslav Hašek in nadidentificiral (pretirano poistovetil) s pozicijo njegova Stranka zmernega napredka v mejah zakona), podložnika in z uporabo te metode subverzivne odličen glasbenik in izostren retorik, za povrh še afirmacije vztrajno kritiziral samopašno politiko publicist in še bi lahko našteval. koprskega župana, ki se mu je sicer izmikal, a v tem večkrat ni uspel, ker je bil performer nenehno na Brecelj nikoli ni bil »zgolj« umetnik, njegova pozicija preži, vedno opremljen s »kolenovalniki« in izjavljanja je vselej večplastna in z lahkoto prebija pripravljen, da se vrže na kolena pred takratnim rigidne meje med umetnostjo, politiko, aktivizmom županom Popovićem. itn. Njegove tako imenovane mehkoteroristične akcije so nenavadna zmes performerskega ludizma, političnega komentarja in nenasilne direktne akcije, ki Za konec je zabeljena z obilno dozo duhovitosti. V knjigi sem izpostavil (in jih tukaj le delno in zelo na Med novejšimi Brecljevimi akcijami je verjetno najbolj kratko povzemam) nekatere primere gledališča upora znan njegov »monumentalni performans« na Slovenskem v 20. stoletju, ki so bili pomembni v Kolenovanje, ki ga je izvajal kontinuirano kar sedem let svojem času in si zato še vedno zaslužijo našo v času vladavine koprskega župana Borisa Popovića. Ko pozornost, ker nas s svojo inovativnostjo in Brecelj označi Kolenovanje za »monumentalni angažiranostjo nagovarjajo tudi danes, ter nekaj performans«, je to seveda duhovita (samo)ironična novejših primerov performativnih praks, ki jih lahko raba izraza, ker je bila izvedba performansa zasnovana razumemo kot posebne oblike gledališča upora v na minimalistični gesti: vsakič, ko je po naključju srečal najširšem pomenu. župana Popovića, je padel pred njim na kolena in se mu poklonil. Seznam pojavov v zgodovini slovenskega gledališča, ki bi jih lahko uvrstili v to kategorijo, seveda ni zaključen, V ta namen si je pritrdil copate na kolena z lepilnim prav tako v naši sodobnosti nenehno nastajajo novi trakom, pozneje pa je raje uporabljal role toaletnega primeri tovrstnih praks, ki jih spodbuja aktualna oblast papirja. Rabo teh rekvizitov (za katere je – v svojem s svojimi avtoritarnimi tendencami. Relevantnega slogu –izumil novo besedo: »kolenovalniki«) so sicer gradiva za prihodnje raziskave gledališča upora pri nas narekovali praktični razlogi (da je lažje dlje časa klečati, torej gotovo ne bo zmanjkalo, saj se kljub stopnjevanju 10 Aldo Milohnić, Gledališče upora nekoč in danes represije vedno najde dovolj ljudi, ki se zavedajo, da je O avtorju prav to, da oblastnikom in pripadnikom avtoritarnih elit povemo resnico, ki je najraje ne bi slišali, Dr. Aldo Milohnić je izredni profesor na Univerzi v pomembno za demokratični ustroj družbe. Ljubljani – Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, kjer predava zgodovino gledališča. Od leta Čeprav je za današnji čas značilna krepitev 2013 je predstojnik Centra za teatrologijo in komunikacije v virtualni realnosti, so najrazličnejše filmologijo UL AGRFT. Je urednik in sourednik protestne manifestacije v fizičnem javnem prostoru še številnih zbornikov in tematskih številk strokovnih in vedno primarne oblike upora. Tako kot druge pravice, znanstvenih revij (npr. Prišli so Pupilčki – 40 let ki nikoli niso priborjene enkrat za vselej, se je treba Gledališča Pupilije Ferkeverk; The Politicality of vedno znova boriti tudi za pravico do izražanja Performance; Artivizem; Body/Differences; Brecht/ nezadovoljstva v fizičnih prostorih javnosti. Gestus; Kaj lahko naredimo z besedami v gledališču; Ženske v gledališču; Gledališče upora), soavtor več knjig (Kultura d.o.o.: materialni pogoji kulturne produkcije; Čas je za Brechta), avtor številnih znanstvenih in strokovnih člankov ter avtor znanstvenih monografij Teorije sodobnega gledališča in performansa (2009), Umetnost v času vladavine prava in kapitala (2016) in Gledališče upora (2021). Je član uredniških odborov gledaliških revij Amfiteater in European Journal of Theatre and Performance, član Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije in International Federation for Theatre Research ter član sveta Slovenskega gledališkega inštituta in izvršnega odbora European Association for the Study of Theatre and Performance. 12 Zbornik 2. konference gledališča zatiranih Tjaša Kosar Skupnost: misija gledališča zatiranih in človeštva v 21. stoletju Po vaseh na obronkih Kolkate človeško oko ujame najbrž še zadnje Tjaša Kosar je novinarka in vzdihljaje skupnostne kulture. Z udeležbo na festivalu Muktadhara v aktivistka, ki v medijih in nevladnih Kolkati pa se preko gledališča zatiranih zgodi trčenje mnogih kultur in organizacijah deluje na področju skupnosti hkrati. človekovih pravic. Leta 2016 in 2017 je pri KUD Transformator opravila Kratka video zgodba o Jani Sanskriti iz Indije, največjem gibanju trenersko usposabljanje iz tehnik gledališča zatiranih na svetu, odpira vprašanja o tem, kaj je skupnost gledališča zatiranih, vse od takrat in postavlja ogledalo individualizmu in neoliberalnim odnosom pa pod domačimi in tujimi mentorji zahodnega sveta. Kako Jani Sanskriti uspeva graditi mostove med izpopolnjuje znanje in participira sabo, med občinstvom in z mednarodno skupnostjo že več kot 30 let? v različnih projektih, ki naslavljajo Kakšna je vloga gledališča zatiranih skozi njihovo prakso? družbeno diskriminacijo. Leta 2018 In zakaj je skupnost nasploh globalna misija v 21. stoletju? se je udeležila zadnjega 3-tedenskega festivala gledališča zatiranih, Muktadhara v Indiji, kjer je pred pandemijo korona virusa z glasovi tamkajšnje skupnosti posnela tudi https://vimeo.com/677172169 osebne intervjuje. Tjaša Kosar, Skupnost: misija gledališča zatiranih in človeštva v 21. stoletju 13 en Community: The mission of Theater of the Oppressed community and humanity in the 21st century In the villages on the slopes of Kolkata, the human eye catches Tjaša Kosar is a journalist and activist probably one of the last sights of communal culture. By participating who works in the field of human rights in the Muktadhara festival, however, many cultures and communities in the media and non-governmental collide simultaneously through the Theater of the Oppressed. organizations. In 2016 and 2017, she completed jokering training in The short video story of Jana Sanskrit from India, the largest theater the techniques of the Theater of the movement of the oppressed in the world, opens up questions Oppressed at KUD Transformator, and about what community is and sets a mirror to the individualism since then she has been perfecting and neoliberal attitudes of the Western world. How is Jana Sanskriti her knowledge and participating in managing to build bridges within the movement, the audience and various projects, addressing social international theater community for more than 30 years? What is the discrimination, under local and role of Theater of the Oppressed through their practice? international mentors. In 2018, she And why is the community a global mission of the 21st century? attended the last 3-week theater festival of the oppressed, Muktadhara in India, before the corona virus virus pandemic, and also recorded personal https://vimeo.com/677172169 interviews with the voices of their community. 14 Zbornik 2. konference gledališča zatiranih Ronald Matthijssen Creating Communities in an Atomized Society How Theater of the Oppressed Focuses on Values to Mobilize against Oppression Abstract The 20th century had the Roaring Twenties, light of the current climate crisis. the 21st century has the Polarizing Twenties. The central thread of the article is the account Individualization, the product of the 1st and 2nd of a Forum Theatre performance in a context so Modernity, has now moved into atomization. polarized that it almost backfired. Almost. Atomization is one of the looming dangers of what is called the Third Modernity. Citizens separated from and pitted against each other can no longer build a resisting front against Introduction abuse of power and economic exploitation. In this article I will explore what I have dubbed The Since the 1970s in Latin America they used to Power of Dialogue1, based on Augusto Boal’s concept say “El pueblo unido jamás será vencido” – a united people shall never be defeated. Now it is of dialogue, as opposed to monologue, “which rather “El pueblo dividido será muy oprimido” – create the Oppressors-Oppressed relationship” (Boal a divided people shall be very much oppressed. 2003, cf. Fritz 2017:91). We live in a rapidly changing world in which monologues thrive and gradually tear The article elaborates on the idea of community societies apart. We already knew that the traditional building using Theater of the Oppressed and by focusing on values, referring to theoretical media, like printed media and TV, try to retain readers concepts from, among others, Augusto Boal, and viewers by tapping into monologic narratives, Antonio Gramsci, Shoshana Zuboff, Chantal thus creating the first bubbles. Recent developments Mouffe, Birgit Fritz and David Diamond. The in social media have demonstrated an even stronger importance of dialogue as the key element of tendency to nudge people into extreme opinions, a community is highlighted. The author also which are monologic by nature. In her groundbreaking raises the question if TO can contribute to book “The Age of Surveillance Capitalism” (2018), changing patterns in community and structures in society at the same time. Shoshana Zuboff meticulously analyzes the mechanisms behind the invisible manipulation The urgency of achieving a form of cultural and processes which deprive humanity of many of its political hegemony in opposition to widespread human characteristics. false consciousness, now fueled by online manipulation by paid trolls, is explained in the 1 Which was also the title of the TO multiplication program Formaat, Workplace for Participatory Drama performed in Moldova, Serbia and Croatia between 2005 and 2007. Ronald Matthijssen, Creating Communities in an Atomized Society 15 “The basic aim of Theater of the Oppressed is to The interview that was published in Under Pressure2 humanize humanity” (Boal 2003, cf. Fritz 2017:86). focused on the issue of individual vs. collective desire. Now the stage is set for a truly historic task. What Remember that in late 1999 the two bombshell books Boal obviously meant in this main principle of TO was Rainbow of Desire (Boal 1998) and Legislative Theatre setting out to re humanize humanity. The exercises (Boal 1999) had just been published. described in “Games for Actors and Non-Actors” (Boal 2005) and any others added in the past 30 years Boal emphasizes that what he means with desire is have clearly been designed to restore many of the in fact a collective thing: “[there is also]… the desire human capacities damaged or even erased by systemic in confrontation with the desires of the people of oppression. These exercises form the basis of working the same kind. It's not ‘ my desire and the rest of with a community, with a group of which the members the world’s’. It's all the desire of members of the share the same experiences of oppression. movement called Theater of the Oppressed. So we have one desire. Each one of us has the same desire In a ‘regular’ TO process, the exercises yield images as the other one. And we are workers in the same and the images are dynamized into scenes. In any factory. We have one desire. It's not a desire in the of these processes there is a moment in which the sense of: ‘I desire this only’, that’s not in the sense of personal transforms into the collective. This varies society. […] I could say that it's a social desire, if I could from group to group and from context to context. use that expression, which is an incoherence, because The scope can be quite huge: in some contexts there desire usually goes against society. And society is is an instant collectivist spark from day 1, in others about the regulation of desire [...] But sometimes the it seems that individual members want to stick to regulation of the desire is done by the desire of some their personal oppressions and find it difficult or people, that they impose their desire” (Formaat 1999). even wrong to trade them for collective ones. Here is where TO methodology and the concepts of false Boal does not elaborate further on the issue of consciousness and (cultural) hegemony begin to conflicting desires, because his position is that of an a overlap. False consciousness is the antithesis to priori: there is a collective desire among the oppressed informed collective desire and cultural hegemony is to terminate oppressing desires being imposed the prerequisite for false consciousness. upon them. This type of a priori would qualify as a structuralist or essentialist point of view, by which the subjects (the oppressed, the members of the TO Collective desire movement) are identified by their position in the oppressed/oppressor dichotomy. The advantage of In 1999 the ARGE Forumtheater Austria, one of the a structuralist view is that it offers analytical clarity longest running TO collectives in Europe, hosted and, when it comes to identifying the path towards the Forum Theater Festival in Vienna. Augusto Boal change, a more or less defined timeline. If we assume attended the festival and gave several interviews. we are dealing with a Marxist timeline, we would 2 Under Pressure used to be the international newsletter of Formaat and of the theatreoftheoppressed.org website between 1999 and 2007. 16 Ronald Matthijssen, Creating Communities in an Atomized Society be in the stage of monopolization of capital, leading countries, the shift was less drastic, sometimes leading towards the collapse of capitalism and a subsequent to a split in the movement. The issue of unity put itself revolution.3 on the agenda and has not been taken off since. So what about the collective desire Augusto Boal talked Following this reasoning, we are facing a major about in 1999? problem. The Marxist timeline is based on class struggle. However, what used to be easily definable “There is always a need to build a unity that is not classes in the 19th and early 20th century, began to given, either in the economy or in society. It is not a gradually erode in the run-up to World War II. In question of unveiling something already there, but the majority of the countries of the world today, the of articulating differences and forging a collective notion of class has disappeared almost completely. will” (Errejón/Mouffe 2016:18). A collective will is Neoliberalism and surveillance capitalism have tantamount to collective desire which by itself can be achieved the total atomization of modern societies, understood as a community of desires or a desiring transferring the competition between enterprises to community. competition between citizens (including artists and Theater of the Oppressed groups and jokers). And here is where Gramsci comes in. The concept of ‘creating’ or ‘building’ communities was originally TO jokers, including Boal, have always acknowledged aimed at uniting what Gramsci called the “historical that there can be oppressor/oppressed relationships bloc” (Gramsci 1971: 418) against capitalism, between members of the TO movement, as a consisting of different oppressed groups which representation of the intersectionality of oppression seemed to have diverging interests. in society. In the late 1970s a huge paradigm shift happened among the radical Left of those days. “[Gramsci] is aware that a socialist project has to be The Leninist premise that the Party would lead the the articulation of a collective will for these different revolution was challenged by both feminist and black groups. He talks about the need to think in terms of activists who failed to see their interests represented historical blocs, and that I think is very important to by communist and socialist parties. In some countries, us. especially in Italy but also in the Netherlands In politics there is a dimension of antagonism, which it 4, this shift was massive which meant that suddenly is impossible to eliminate, but there is also a need for oppression within the party was challenged. In other forms of consensus. In order to establish a hegemony it is necessary to articulate these different groups and to create a collective will among them. Politics has to 3 This article is not the place to do so, but in the book I am preparing I will try to explain that the unresolved dilemma of the do with collective subjects” (Errejón/Mouffe 2016:41). Left – and consequently also of TO – is how to shape the period after the revolution, which Marx/Engels/Lenin have characterized as the Dictatorship of the Proletariat. If we align the word dictatorship with Hegemony is the key word here: the power to hegemony, we get a pretty good idea of what this ominous term could mean in our times. determine the narrative of society, which is the 4 As a young communist I found myself right in the middle of this basis for change. Without a widely accepted ‘real colossal shift, the scope of which is hard to imagine from today’s point of view. image’, there cannot be a transition to a collective Ronald Matthijssen, Creating Communities in an Atomized Society 17 ‘ideal image’. If we transpose the ‘ideal image’ to Most of this research looks at communities of interest. the concept of the ‘common good’, which is widely This is logical, because a Forum play is usually born regarded as the objective of politics and political out of the interest of a group, out of the desire for struggle, the concept of hegemony makes even more change. The shape of this change is subject to the sense: “Those capable of persuading the majority to Forum. Since the birth of Forum Theater 50 years ago, identify itself with their conception of the common a number of techniques have been added to break good achieve hegemony” (Mouffe/Errejón 2016:41). down the process towards change into several stages. The majority, however, is divided within itself. It roughly goes from Image Theater and Aesthetics of the Oppressed to either visible Forum Theater Because today, 100 years after Gramsci’s first thoughts or Invisible Theater and may or may not culminate about hegemony, the division among the oppressed into Legislative Theater. That is a long process during has gone further than ‘just’ a division by groups. which the group may constantly fluctuate. Community Individualism on the contemporary level has led to members will come and go, at least in countries in a division on the level of each single person. It has which there is no clear geographical boundary defining become harder and harder to agree upon the ‘real the community. This means that there will be an ebb image’ of society, mainly because the media-industrial and flow of interests. At a performance on day 1, the complex wants to single out every person on this spect-actors will focus on scene 1 and the next day planet to become an isolated consumption unit, thus it could be scene 2 or 3. This may be true for linear maximizing profit. As a result, each and every one and non-linear storylines alike. There will be several of those who use the internet, will already have a strategic options. Interests vary. different newsfeed from all the others. It is inevitable that we disagree, turning unity into a distant dream, Coalitions based on interest will last as long as the even beyond what we can imagine desiring. common interest supersedes the particular goals of these now temporarily united groups. As soon as either the goal is achieved or the objective slips out of Community dialogue reach, the division reappears. I have never observed this more clearly as during the 2014 “Revolution of As soon as a community and/or group develops a Dignity” in Ukraine. A coalition of communists and left- Forum play, there will be room for dialogue with wing students, pro-EU citizens and political parties, people outside this group or community. The story oligarchs and their supporters, as well as right-wing of the Forum will give the informed spect-actor nationalists and even paramilitary groups, defeated some clues about the level of collectivism behind president Yanukovich and his Berkut secret police the play. Research has found that Forum Theater, force. A few weeks after the revolution I was shown among others, “strengthens community cohesion” around Maidan square, where the insurrectionists and “promotes opportunities for positive dialogue” camped out to prevent any counter-revolutionary (instead of polarization) (Sloman 2011:6). action. On one side of the square psychologists were 18 Ronald Matthijssen, Creating Communities in an Atomized Society offering free counseling to people who had been different board, and with different rules now. We traumatized during the street fighting, but also during have moved into the Third Modernity (Zuboff 2019: the Crimea takeover and the first skirmishes in the 31-37). Whereas the First Modernity is equaled with Southeastern Donetsk and Luhansk provinces. On the industrialization and the rise of modern capitalism other side the right-wing paramilitary Pravy Sektor in the second half of the 19th century, introducing were rounding up fighters for the Southeast. individual economic choices, the Second Modernity, broadly since the late 1950s, is characterized Toppling Yanukovich had been the common cause, by the rise of technology, introducing individual and as far as I could see this was based on values, identities, originally designed to solve problems and first and foremost the self-determination of a nation. subsequently becoming the problem itself. Since the What united these groups with totally different inception of the 21st century, the Third Modernity political agendas was the desire to not become a regards human beings themselves as the primary Russian satellite state. The mobilizing element of the means of production, introducing the individual as revolution was not a particular interest, as there were a commodity. “Data mining” has become the most many ideas about self-determination beneath the roof profitable industry on the planet, moving oppression of unity. to the realm of the digital, i.e. invisible, world. Power What ensued could have been a scenario simlar to is not only associated with capital but increasingly the February and October 1917 Russian revolutions, with information. The tech giants sell this information except that after the February revolution, October to the highest bidder and even help them exploit never happened. Russia took hold of the Crimea, this information to their greatest benefit, regardless and the Donetsk and Luhansk provinces declared of moral standards. Information can not only sell independence from Ukraine. Ukraine was paralyzed products but also win elections, silence and wipe out and went on to elect another oligarch as president. political opposition and create a totalitarian world in Media campaigns from Ukraine and Russia created an which Thomas Hobbes’ dystopia, “a war of all against insurmountable enmity: each side began to regard the all”, becomes reality. To summarize the development other as evil. from the first into the third modernity, it could be said that initially the emancipation of the working classes This became apparent when I went back to Ukraine in became a threat to capitalism, but over the period 2015, giving workshops in the city of Dnipro, only 100 of 100 years it eventually managed to convert more miles from the two southeastern provinces, where and more individualized workers into raw material for refugees from Donetsk, Luhansk and the Crimea their surveillance industries. Being consumers, we are had been pouring in. Through Image Theater the now consumed. You could say that the old saying – participants made the process of mutual demonization tweaked for the 21st century reality – goes: if you can’t crystal clear. beat them, eat them. So we are back at square one: false or hegemonic Many community Forums Formaat performed in consciousness. But we are playing chess on a Ronald Matthijssen, Creating Communities in an Atomized Society 19 the early 21st century took place during a time realistic awareness? Plus, and this is crucial if we want when surveillance capitalism was in its early stages. to counter the process of atomization, does Theater of The notion that huge profits could be made from the Oppressed necessarily and unquestionably lead to increasing polarization, pitting group against group, the creation of communities instead of reinforcing the person against person, applying psychological bubbles and creating/cementing subcommunities? Is mechanisms in the most devious way, was not yet it Pangea or an archipelago that which TO is steering so widespread. The fact that it is now should remind towards? us of the reason why psychology became so popular in the 1930s and 40s, after a period in which it had What exactly is this community we are talking about? been regarded ‘just’ as a supplement to philosophy It is obviously more than a random number of people and medicine. That reason is warfare. Psychology showing up at a certain event (like a rally but also a TO was discovered as a subtle and, if you will, invisible workshop or a public Forum Theater performance). way to coerce soldiers into behaving exactly how David Diamond writes about living communities their superiors wanted them to, hence the origin as organisms and quotes Fritjof Capra (2002): of behaviorism. Today, behaviorists have taught »Social networks are first and foremost networks tech companies to make people even think what of communication involving symbolic language, politicians and businesspeople want them to think. cultural constraints, relationships of power, and so The method is easy: if a radical point of view tapping on” (Diamond 2007:45). Mentioning communication into a well of emotions is not contradicted, people as the foundation of communities clearly points at will not only feel emotionally confirmed and satisfied, dialogue as an essential aspect of communities. But but the point of view will transition from meaning to there is more. fact. “Capra defines the pattern of organization of a living system as the ‘configuration of relationships among the system’s components that determines the Patterns and structures system’s essential characteristics’”(Diamond 2007: 46). Diamond goes on to explain that the structure of The importance of dialogue could not be asserted a system is determined by this pattern of organization, more strongly than this. But how do you get people i.e. “it is the pattern of relationships that creates the out of their bubbles? Can Forum Theater, which structure, not the other way around” (op. cit.). seems to rely on the oppressor-oppressed dichotomy, unite human beings against systemic oppression? Or Birgit Fritz also emphasizes the role communication to phrase it more accurately: can Forum Theater open plays in the process of creating communities, people’s eyes to make them aware of the existence especially since communities also create their own of systemic oppression in the first place? Is Theater realities. This process is called autopoiesis. “Outside of the Oppressed an adequate tool to reverse the our own subjective reality, there is an objective reality process of false consciousness into something like upon which we can agree with others in a community 20 Ronald Matthijssen, Creating Communities in an Atomized Society […]. Maturana and Varela [1987] signaled a key insight On the other hand, all structures differ enormously if (radical constructivism) in clarifying that there can you add the cultural factor. Change, especially radical be no reality independent from us. That means, if we change, requires addressing oppression on both are interested in existing with others, who likewise levels. Focusing merely on the structural level would exist in their autonomous, self-creating reality, it is be essentialist, the downside of which was discovered communication that makes community life possible already by noone less than Che Guevara himself. A (Fritz 2017: 246).” She goes on to point out that cultural revolution must ensue, but not a top-down Theater is well suited as a means of communication one. Focusing on patterns only is the evolutionary, between individuals to share realities as it directly “baby steps” way, which may not produce any relates to creating images of reality. structural changes within our lifetimes (even though it may eventually make a difference in the long run). Following this line of thought, we could add that Boal argued that it does not stop at creating images of The urgency for developing a strategy against reality. Being a citizen means inventing images of the oppression does not match very well with baby steps. future and acting to convert them into reality. If you talk to TO practitioners who have been around for many years, they will tell you how exhausting the Communities create patterns of communication and “long march” has been. Newly emerging practitioners organization, i.e. the reality of everyday life of their will tell you that they find the concept of changing members. It is within this everyday life that oppression patterns locally plus aiming for structural changes takes place. This leads to a challenging question, as on a higher level daunting, no matter how necessary phrased by David Diamond: “Is it then the case that the structural approach may seem. One of the in order to change the local and global structures that complicating factors in this regard is the fact that in seem to control our lives, it is not effective to focus none of Augusto Boal’s books one will find a clear path solely on structural change? That we must work to to structural change, whereas the tools to change change the patterns that create those structures, patterns abound. Nevertheless, there is no doubt otherwise the structures will be recreated in that whatsoever that the overall objective of Theater of the same form again?” (Diamond 2007:46). Oppressed is to change structures. The Declaration My answer to this question would be that it is a of Principles of the International Theater of the feedback loop: many patterns are no longer based Oppressed Organization (ITO5), drafted by Augusto on generic human behavior, but rather on economic Boal, formulates the main objective as “humanizing and technical structures. There is a 9-5 work day humanity” (cf. Fritz 2017: 86). One cannot imagine structure, a 5-day school week structure and a leisure taking baby steps towards that goal. time structure based on the availability of technical 5 ITO used to be a virtual global network of TO practitioners devices. This structure did not emerge from cultural and supporters between 2003 and 2009. It was founded by Augusto Boal, Julián Boal and Luc Opdebeeck and revolved around the evolution but initially from industrial, later from Theateroftheoppressed.org website. ITO ceased to be in the year of technological and eventually surveillance capitalism. Augusto Boal’s demise, after the control of the website changed hands from Formaat, Workplace for Participatory Drama (Rotterdam) to a global committee. Ronald Matthijssen, Creating Communities in an Atomized Society 21 An equally major objective has emerged in the structures. Integrating atomized humans or groups shape of a global climate crisis. Just a few numbers into communities can. for better understanding. In order to achieve the 1,5 degrees of global warming goal in the long run, This implies breaking the bubbles and deconstructing the production of fossil fuels needs to drop globally polarization frames. We may win if we manage to by 6% per year (UNDEP 2020), but it has fallen only stitch together the ‘historic bloc’ against oppression. around 2% in the last 20 years. The main reason for This must include the oppressed who were this is that governments worldwide are spending represented by the Left during the First and the first a stunning USD 500 billion on fossil fuel subsidies half of the Second Modernity but were lost during (New Zealand Foreign Affairs and Trade 2021). This is the past 30-40 years. The citizens who crossed to the 4 times as much as the world spends on renewable Right because they did not feel represented by the energies. Huge efforts are needed to persuade Left anymore, clearly acting against their own interests governments to reverse this trend. Not even teenager on account of a false consciousness. The origin of this or adult steps will suffice. The energy transition is false consciousness, however, is not just surveillance and will be the biggest challenge the world has ever capitalism mechanisms, although they play a major faced. And we should not kid ourselves: the countries part, but also the detrimental use of ethics to exclude of the global North are those burning most of the instead of including by the Left. I’m going out on a energy, so we should be the first to change, both on a limb here, but there has been a noxious strategy of structural and on a lifestyle (patterns) level. The days placing all those with a false consciousness, despite of consumption growth are over – but not for the being part of the historic bloc, outside the scope of (surveillance) capitalists, as such a radical transition “our community”, thus leaving them in the open to be would kill off their dreams of a comfortable, luxury picked up by the Right. We are talking about people life. whom Hillary Clinton dubbed the “deplorables”, and some renowned joker colleagues dubbed them as people who “we do not choose to work with”. We must fight and win! Achieving cultural hegemony of any sort without including them, unfortunately, is short of impossible How should we go about this? First of all I believe and reduces the scope of TO to the realm of the that the conjunction of changing patterns as well structural, where we are spectacularly outnumbered as structures implies the need for a shift in cultural and outspent. hegemony. Counteracting the current shift towards If TO succeeds in mobilizing the oppressed by atomization as the core feature of the Third resorting to values, however, the chances of creating a Modernity would mean reconquering the realm of strong historic bloc appear to be quite promising. community. As we have seen above, this requires communication and dialogue. Calling out the oppressors or the oppressive systems cannot change 22 Ronald Matthijssen, Creating Communities in an Atomized Society ARTiculating Values6 didn’t stop at that. Introducing values, or, more specifically, ethical We began to experiment with the format of the dilemmas into the fabric of Forum Theater was intervention stage of the Forum, matching values introduced to Formaat, where I used to work from with collective desires and thus introducing structural 1999-2011, in the year 2000. The idea emerged issues as part of an antagonist improvisation. If, for from a collaboration project between social work example, a Forum about racism and bullying in schools and education platforms all over the Netherlands would yield a strong appeal by students to their with the goal to implement a new approach to teachers “not to look away or even encourage racism community dialogue. The idea was that the collective and bullying by singling out students and linking their learning process – what Jana Sanskriti might call the behavior to ethnic characteristics”, one of the actors “intellectual journey” – of a community about how to would play the role of the principal and downplay address conflicts may be triggered by ethical dilemmas the role of teachers regarding a general phenomenon and the values they are based on. If values are at the which had to be dealt with outside the field of root of dialogue, both the approach and the outcome education. The hidden values behind the appeal were will be an ethical one, not – as we usually observe – a responsibility and solidarity, the hidden value behind unilateral ‘winner takes all’ result. the principal’s reaction was efficiency (do not waste time or energy on things you cannot change anyway). After a rather difficult start, since back in the day This would usually lead to concrete proposals by the general approach to Forum Theater was rather students for a responsible, solidary AND also efficient unilateral, we began to see some astonishing results, policy against racism and bullying at school. This especially in situations in which polarization was at methodical transition happened during a period an explosive level. At first we believed that there of two years, during which we got from ‘defeating was another branch of FT developing, but the more the bully’ to ‘changing the school system AND thus we introduced values into our Forums, the more defeating the bully’. interventions they would trigger and the more practical the solutions became. The desperate, The major difference between focusing on values violent solutions which resembled revenge rather and focusing on interests is that interests tend to than revolution started to become less frequent, be particular, whereas values tend to be collective. so it worked quite well within the framework of a Interests may shift depending on the context, while Forum Theater performance. Clearly, we were also values are more often consistent across various challenging patterns, starting with the reflex “an eye contexts. In an oversimplifying way one could say that for an eye – a tooth for a tooth” response. But we interests belong to the individual and values belong to the community. And there is another reason to focus 6 This was the name of a major project in 8 countries (2009- on values. In his groundbreaking book Humankind: 2011), relying on multiple art forms to initiate a dialogue about values. Young people and their teachers from Europe and the Middle East went A Hopeful History (2021), the Dutch journalist and through a TO training by Birgit Fritz and Chen Alon before developing presentations. Ronald Matthijssen, Creating Communities in an Atomized Society 23 historian Rutger Bregman7 points at the many food, leisure, culture and subsequently all this for distortions of key events that would prove the basic their children as well. With all of these mostly material evilness of the human race, including the notorious symbols of success being the subject of competition, Milgram experiment. In reality those key events, the level of envy is permanently on the rise. And this is if examined in detail, proved exactly the opposite. where modern capitalism places its hooks. Humanizing humanity still has a firm basis and it can reach deep into the group of people that some TO Make no mistake: we are all susceptible to being jokers “do not choose to work with”. caught by these hooks, unless we reduce our internet presence to zero and choose to live our lives away Some, if not many of the readers might now be from the limelight. Since the introduction of self- asking: are you proposing to break the wall between publication on websites and later on social media, oppressor and oppressed? To throw them into one people can actually show off permanently. Pride is single category? To erase the power gap so that no longer primarily based on the recognition of what oppression becomes invisible? Not in the least! you have achieved by the community, but rather Theater of the Oppressed is not directed at blurring on your personal satisfaction. This has penetrated these lines. It rather redraws the lines and makes the education culture and the education system visible what has hitherto been invisible. One of profoundly in the scope of just one generation: be the invisible systemic oppressions is the deliberate proud of what you did, no matter what others think atomization of humans via the division of interest. about it. The question: “was it of any value to you personally or also to the community?” is no longer Communities that used to be united in terms of met with a nod. It is met with bewilderment. economic and social class, thereby possessing an enormous power, have now become powerless Surveillance capitalism has purposely invented a individual entities. They compete with all the other whole new species of cops in the head, representing individuals on multiple levels. Instead of struggling several branches of the surveillance apparatus. There for a decent existence and equality, they compete are the cops who tell us not to trust those with a for recognition, for likes, if you like. Recognition is no different opinion because they must be hatching a longer based on virtues but on success. This ranks devious plan. There are the cops who tell us that we human beings on a multitude of hierarchical scales: have the right to be selfish and greedy as long as diplomas, positions in an organization, possessions, 10% of what we buy is donated to charity. And there skills, countries visited, bucket list items completed, are the cops who tell us that our interests are better beauty, fashion, health, living conditions, access to served by developing our own plan in life, instead of adapting to collective plans. Bubbles, consumerism, 7 He became famous for proposing “taxes, taxes, taxes” for the atomization. filthy rich as the only way to achieve equality at the World Economic Forum in Davos, Switzerland, where all the filthy rich had gathered: https://www.youtube.com/watch?v=P8ijiLqfXP0; and for getting slurred Now you may object and say that TO jokers will not by Tucker Carlson when Bregman exposed him as a “millionaire paid by billionaires”: https://www.youtube.com/watch?v=6_nFI2Zb7qE. be dominated by these cops, that ‘we’ have purged 24 Ronald Matthijssen, Creating Communities in an Atomized Society ourselves from these evils. Judging by my own 30-year Deviations which Augusto Boal wrote 20 years ago he experience in the TO movement I can assure you that encouraged jokers to continue to experiment, because ‘we’ have not. Neither have I personally achieved this. “the techniques of the Theater of the Oppressed I have seen jokers being ostracized by other jokers, were made for people; people were not made for sometimes in public, many jokers rely on extensive the techniques. Our techniques are alive like their air or car travel to get around, jokers from the global practitioners, they are not dead words written on North compete with those from the global South for stone. jobs in the South, and there is a strong reluctance towards any form of collective action by jokers even There is a lot of talk about heresies in the practice of from the same country, let alone from the entire our Method and, because of this, we need to keep world. We have been invaded by these cops (the in mind that the TO is not a religion that bears the original Portuguese title of the technique translates Revealed Truth. It can and must grow, and to grow is as “Invasion into the brain”) and we are in no position to change…(Boal 2002)” to criticize others for being invaded as well. We shall Today, creative heresies are needed in the field have to expel these cops together with our fellow of creating communities, countering atomization jokers and with our fellow human beings. We need and achieving unity through dialogue. If we will to identify these cops to understand why people act not dissolve our bubbles into larger entities, we contrary to their own interests or why they do not act stand no chance against the powers that be. They at all. have understood that despite their apparent fierce This means that we need to develop a more systematic competition, they must agree on one unifying issue, way of healing the wounds inflicted by these cops. and that is to extract as much surplus value and We must counter the atrophy of the essential human surplus data from human beings as possible and characteristics; in many of us they have been replaced deplete Mother Earth as much as they can. They do by automatic reactions, usually with a finger on some noot just control armies of uniformed soldiers and smartphone trigger. By countering these relatively new police officers, but also invisible armies of bots and tendencies to dehumanize us, we acknowledge their trolls, driving a wedge between all people, so that existence and by doing so also acknowledge the tilt they can be exploited even more efficiently. of cultural hegemony towards atomization. Tilting it back and ultimately tipping the scale implies investing into the creation of more and more communities Media resistance that will communicate in dialogue, not in monologue. That is why I have started to experiment, albeit on This also implies that we need to take the liberty to a very small scale, with Media Theater as a creative develop methods and techniques suited for such new heresy and addition to Newspaper Theater. As an challenges. extension of Media Theater I have proposed to jokers In the famous article Creative Heresies and Inexcusable and TO practitioners that they engage in online Ronald Matthijssen, Creating Communities in an Atomized Society 25 discussions in which trolls or otherwise oppressive Resorting to unorthodox techniques within the people try to bully and victimize vulnerable people. framework of a Forum Theater play, it is possible to Although some platforms are called the dumpsters stretch the scope of the method way beyond what was of the internet, we should not look away. There are originally conceived as feasible or desirable. A number communities to be created in every corner of the of bold examples come to mind: PartecipArte, a long- earth, even in the darkest ones. “Battling the trolls” standing TO group in Rome, performed a Forum about is also a good exercise in dialogue, even with those the exploitation of migrant workers in Southern Italy you might want to “not choose to work with”. Even if and the underlying racism in a predominantly neo- you reject them, they will still pose a threat to others. fascist district. They managed to establish an analogy Asking questions instead of blunt condemnation between the treatment of Italians in Northern Europe sometimes has a de-escalating effect, especially when and the treatment of migrants in Italy. The discernable values come in. Your interventions may be followed value: equality of experiences. by others. Your resistance is watched by the online community. Your communication may eventually CTO Rio de Janeiro worked for a period of 10 years create a community. in more than 100 Brazilian prisons to improve the human rights conditions for inmates and staff alike. But in order to take more than baby steps, there is They broke the wall between prisoners and guards and a pressing need for coordinated action. The climate helped establish common causes. Solidarity among change movement is already performing this with those oppressed by the same system. their weekly Friday demonstrations. A weekly event may be too much to ask, but a monthly global The Afghanistan Human Rights and Democracy TO action should be possible. If as many jokers/ Organization (AHRDO) have worked relentlessly and practitioners as possible act on the same day of every with enormous courage to protect and promote the month (I would propose the 16th), what would that rights of all victims of human rights violations in the mean in terms of creating a global community? I past 40 years, regardless by which regime or social would also propose that every month a single issue structure. They have forged all kinds of unexpected is chosen to highlight the community ‘behind’ it. It coalitions and have especially stimulated women to could be anything, from Forum Theater on a square come forward and denounce the violations they have to Invisible Theater on a market, Legislative Theater in suffered. Justice and equality emerged as central a school, Newspaper/Media Theater on a bandstand, values (cf. AHRDO 2015). Image Theater in the middle of the road. It could be a A shift in cultural hegemony has already been single action or part of a long-term process, it could be achieved in smaller and not so small contexts. What the product of a group or the start of a group process. sometimes seems unlikely is certainly not impossible! I imagine it as a rhizome-, a cashew tree-like event, during which we are all connected by being in the same time and space and intervening in public space. 26 Ronald Matthijssen, Creating Communities in an Atomized Society Bibliography AHRDO (2015): Women in the Eyes of Men: Tackling the Structural Roots of Women’s Problems in Afghanistan. Kabul: AHRDO. Boal, Augusto (1998): The Rainbow of Desire. London/New York: Routledge Boal, Augusto (2002): Creative Heresies and Inexcusable Deviations, in: Under Pressure 118, p. 1 Bregman, Rutger (2021): Humankind, a hopeful history. London: Bloomsbury. Capra, Fritjof (2002): The Hidden Connections. New York: Doubleday. Diamond, David (2007): Theatre for Living, the art and science of community-based dialogue. Victoria, BC: Trafford. Errejón, Iñigo/Mouffe, Chantal: Podemos, in the Name of the People. London: Lewis & Wishart. Formaat (1999): Why Do We Live? To Be Happy? An Interview with Augusto Boal, in: Under Pressure 1, published on www.formaat.org. 9 Fritz, Birgit (2017): The Courage to Become, Augusto Boal’s Revolutionary Politics of the Body. Vienna: danzig & unfried Gramsci, Antonio (1971): Selections From the Prison Notebooks. New York: International Publishers. Maturana, Humberto/Varela, Francisco (1987): Tree of Knowledge. Boston: Shambala New Zealand Foreign Affairs and Trade (n.d.): 500 Billion Reasons for Change, see: https://www.mfat.govt.nz/en/environment/fossil-fuel-subsidy-reform-ffsr/500-billion- reasons-for-change,10 accessed 12/19/2021 Sloman, Annie (2011): Using participatory theatre in international community development, in: Community Development Journal 47(1), p. 42-57. Oxford: Oxford University Press. UNDEP (2020): World’s governments must wind down fossil fuel production by 6% per year to limit catastrophic warming, see: https://www.unep.org/news-and-stories/press- release/worlds-governments-must-wind-down-fossil-fuel-production-6-year,11 accessed 12/19/2021 Zuboff, Shoshanna (2019): The Age of Surveillance Capitalism, the Fight for a Human Future at the New Frontier of Power. London: Profile Books. 8 Unfortunately, Under Pressure can no longer be found online. Those who would like a copy, please contact the author under ronald@c-linq.nl. 9 Unfortunately this issue can no longer be retrieved. 10 Unfortunately this article can no longer be retrieved. 11 Unfortunately this article can no longer be retrieved. Ronald Matthijssen, Creating Communities in an Atomized Society 27 About the author Ronald Matthijssen (1961, The Hague/NL), now living tour management and project evaluation. From in Austria, of bicultural origin, grew up in a village 2002 contact desk of the International Theatre of the below sea level, surrounded by civil servants and small Oppressed Organization (ITO). Self-employed since businesspeople. Co-founder of the youth branch of 2011, mainly Image Theatre, Prison Theatre, Jokering, the first Dutch green party, squatter/antifa activist TO group development and Media Theatre workshops before traveling to Central America several times. in several countries, of which twice in Slovenia. Outreach worker with migrant youth in Rotterdam, Counsel to a TO group of people with psychiatric shifting gradually to right-wing youth, first in NL, later diagnoses and drug issues and their supporters from in Germany. Took up debt counseling for ex-convicts/ 2011-2018, today a sustainable local community. substance addicts in Bremen by the end of the 20th Trained as a social pedagogue/psychologist/teacher century. and currently working as a university of applied First encounter with Theatre of the Oppressed in 1990, sciences teacher and translator. co-creating a Forum about sexual harassment in the Last but not least: currently writing a book about TO workplace and doing some acting for 2 years. Hiatus and sustainable systemic change. Working title: After until 1999, when Formaat, Workplace for Participatory the Rehearsal. Drama was founded together with Luc Opdebeeck and Irma Hazeleger. What ensued were 12 years of fulltime TO: project development and financing (with partners in the field), jokering, Forum play writing, 28 Zbornik 2. konference gledališča zatiranih Zala Dobovšek »Mi smo ena taka velika družina«: o zatiranju in principih stockholmskega sindroma v uprizoritvenih umetnostih Povzetek Uprizoritvene umetnosti veljajo za specifičen prostor ustvarjanja, saj ga zaznamujejo močne komponente zaupnosti, ranljivosti, bližine in povezovalnosti. Pogosto se napajajo iz ideje, da veljajo za sinonim »velike družine«, a več kot pozitivnega je v tem negativnega. Principi t. i. stockholmskega sindroma so ukoreninjeni izjemno globoko, predvsem kot privzgojene želje po pripadnosti in sprejetosti, ki vključujejo tudi nekritično prevzete vzorce podreditve, seksizma, homofobije, rasizma, razredizma in starizma. Kakšni so načini realizacije principov gledališča zatiranih v profesionalnem gledališču oziroma ali so sploh mogoči? Zaradi izjemne majhnosti in prepletenosti (familiarnosti) scene je to tako rekoč nemogoče, saj je strah pred izgubo dela in statusa prevelik. Vendar pa se je ta princip »forumskega« gledališča kljub vsemu zgodil, a na drugačni ravni: »ultimativni NE« se ni zgodil v internem in strokovnem prostoru, ampak se je prestavil v množične medije in tako postal predmet javne refleksije, s tem pa javnost tudi obložil z odgovornostjo. Uprizoritvene umetnosti veljajo za specifičen prostor in ustvarjalca. Podobno analogijo lahko najdemo ustvarjanja, saj ga zaznamujejo močne komponente v zelo osnovnem fenomenološkem razumevanju zaupnosti, ranljivosti, (umske in čustvene) bližine, zaznave fikcije, kjer je tisto, kar opazujemo, sicer tveganja, (samo)analiziranja, razkrivanja in lahko izmišljeno, a čustva, ki nas pri tem doletijo, povezovalnosti. Tako proces ustvarjanja gledališke so resnična. Sfera uprizoritvene dejavnosti je po eni uprizoritve kot izobraževanje na tem področju pogosto strani ekskluzivna (ali pa jo tako vsaj radi označujemo), posegata globoko v človekovo intimo, čeprav se ta po drugi strani pa so v njen mehanizem delovanja/ največkrat »osvetljuje in filtrira« prek dramske ali ustvarjanja vpisani tako rekoč identični vedenjski druge literarne predloge oziroma izbrane raziskovalne vzorci kot v širši družbi. tematike. Kljub temu da je navzoč transfer (torej nek »zunanji« material za obravnavo), skozi katerega se Nekaj bistvenih paralel najdemo v obliki močne pretaka kompleksna in osebna vsebina sodelujočega v navzočnosti hierarhij, nekritičnega idealiziranja in nekem procesu, ta transfer ne zmanjša relevantnosti, zakoreninjenih pozicij moči, ki s pridom in v lastno avtentičnosti in intenzivnosti odzivov ustvarjalke korist izkoriščajo privilegij razglašanja »kaj je prav in kaj Zala Dobovšek, »Mi smo ena taka velika družina«: o zatiranju in principih stockholmskega sindroma v uprizoritvenih umetnostih 29 ne«, se pravi prilaščanja vsesplošnih kriterijev. Zaradi domačijska, spregleduje svoje prekrške ter se upira umetno in natančno premišljene družbeno privzgojene re-definiciji in najraje ohranja tradicijo. Sledeč temu so glorifikacije avtoritet prostor scenskega ustvarjanja tudi posledice tovrstne »ideologije« pričakovane: njeni prevzame formo družine in njene temeljne značilnosti člani in članice iščejo ultimativno pripadnost, s tem pa – vzgoje. Mlad človek, ki vstopi na področje poklicnega zanemarjajo lastna načela in želje. Upor v družinski/ ukvarjanja z uprizoritveno umetnostjo, se znajde na gledališki skupnosti vedno pomeni kazen, ki sočasno točki pre-vzgoje (ta ni le drugačna od prvotne, ampak poteka tako navznoter (izguba všečnosti, privilegijev naj bi jo v nekem etičnem in moralnem smislu celo in udobja) kot navzven (družbena stigmatizacija in presegla), ki je v tej sferi, kot že omenjeno, izjemno javna degradacija). Eden od prelomnih momentov specifična, saj ne gre le za novo izkušnjo znanja ali človeka je namreč lahko prav trenutek ultimativnega nadgradnjo lastnega razvoja kot takega, gre za vstop v spoznanja, da se kategorično ne strinja z eksistenčnim »ekskluzivni« prostor intenzivnega (samo)raziskovanja, vrednostnim sistemom (stališči, pričakovanji) svojih ki pa vselej poteka z/med/ob drugimi in celo staršev. Nekatere teorije stockholmski sindrom javnostjo. Skupnost je tisti odločilni faktor udeležbe v prepoznavajo prav v družini – kot osnovni celici našega uprizoritveni umetnosti, ki nam tako rekoč ne dopušča »jetništva«. Otrok svet dojema skozi perspektivo kakršne koli izolacije. Brez možnosti (vsaj začasne) staršev, prek njih se vanj zasidrajo vrednote in stališča, izolacije pa je človekova avtonomija velikokrat izjemno oni zarišejo njegovo sfero svobode. Pogled na starša je težko dosegljiva. Na novo vzpostavljene »družinske pogosto nekritičen in idealiziran, četudi kot posledica parametre« prepoznamo v močni želji po sprejetju obrambe pred lastnim obupom. In ko se zgodi prej s strani avtoritete in še prevečkrat nekritičnemu omenjeni rez v to »utopijo« in se človek globoko sledenju njenih pravil in stališč, ki so posredovana zave nestrinjanja z obstoječo vzgojo in družinskim bodisi neposredno (z jasnimi verbalnimi ali pisnimi delovanjem, mu preostane dvoje: ali sledi svojemu direktivami) ali posredno (s čustvenim izsiljevanjem načelu in se upre ali pa potisne bolečino globoko v oziroma pasivno agresivnostjo). Gledališče se ohranja nezavedno in nadaljuje z idealiziranjem. »Če imata kot ogromen mehanizem, njegov tempo pa vzporedno žrtev in agresor dovolj časa, se lahko razvije pozitivna in komplementarno poganjata tako stroka kot javnost ali negativna navezanost. Ali se razvije negativna ali (občinstvo) – z vsemi svojimi pogoji, normativi, pozitivna, je odvisno od interakcije« (Strentz, 1980). pričakovanji in uredbami. Prav po tem lahko sklepamo, da obstajajo številna, nekako povsem funkcionalna pozitivna razmerja, ki Gledališče se pogosto napaja iz ideje, da velja za črpajo moč prav iz navezanosti in strahu pred izgubo sinonim »velike družine«, a več kot pozitivnega je v pripadnosti, varnosti. V takšnih kontekstih ni nujno, da tem negativnega, mestoma celo ogrožajočega. Vsaka gre za kakršno koli očitno ali hudo starševsko zlorabo, družina je najbolj sveta sama sebi, zato ima velik saj se travma navsezadnje lahko prikrade tudi v bolj odpor do zunanje kritike (lastno le redko premore), subtilnih oblikah, ko otrok spozna, da svoje življenje skrajno pazljivo ščiti sebe kot idealno institucijo, živi po podobi pričakovanj svojih staršev in ne kot permisivno zagovarja svoje »otroke«, je samozadostno lastno bivanjsko avtonomijo. »Če je otroku odvzeta 30 Zala Dobovšek, »Mi smo ena taka velika družina«: o zatiranju in principih stockholmskega sindroma v uprizoritvenih umetnostih individualnost, spodbujajo pa soglašanje, njegovo dosledno ne vključuje družbeno ranljivih, marginalnih neenakopravnost, devalvirajo različnost njegovih in stigmatiziranih vsebin/oseb in jih odrinja ter v mnenj, vedenj, ga nadzirajo in omejujejo, lahko razvije »najboljšem« primeru stereotipno reprezentira, privzet identitetni položaj. Mladostnik v tem primeru zavrača njihov obstoj in v tem se nahaja največja gesta zgolj prevzame identiteto neke druge pomembne razvrednotenja oziroma zatiranja. osebe. S čimer povzroči, da prevzema predvsem njegova stališča in vrednote« (Umek in Zupančič, Telo na slovenskih odrih »ne sme« biti nebelo, staro, 2020). Podobne vzorce vsebujejo tudi toksična transspolno ali debelo. Mora biti belo, binarno, brez razmerja v zakonu, ko zlorabljene osebe želijo potisniti sledi staranja in drugih »estetskih nepravilnosti«. stran ugrabitelja, ki jim škoduje, po drugi strani pa ga Včasih pa je lahko tudi to. Lahko je tudi drugačne polti, želijo imeti ob sebi, saj so se nanj navezale. Takrat se a bo deležno izključno temu primerno stereotipnih pogosto vzpostavi t. i. »preložena jeza«, ko zlorabljene vlog. Lahko je tudi transspolno, a bo namenjeno zgolj osebe ne »smejo« izraziti jeze proti agresorju (saj bi reprezentaciji svoje lastne družbene stigmatizacije. to pripeljalo do negativnih posledic), zato preložijo to Lahko je starikavo, a bo moralo nujno pokazati pri jezo nase ali pa na druge, ki imajo nad njimi manj moči tem kakšen drug osupljiv atribut, da bo v resnici v isti kot agresorji (Graham, 2001). sapi starost zasenčilo. Lahko je mestoma tudi debelo, starejši korpulenten igralec je največkrat markanten, Soroden princip privzgojene želje po pripadnosti, igralka pa po vsej verjetnosti zanemarjena, mlade varnosti, všečnosti in sprejetosti je izrazito vpet tudi igralke s prekomerno težo (in prekomerna je zelo v familiarne mehanizme gledališkega ustvarjanja, hitro) v slovenskem gledališkem sistemu niso zaželene. ki se še vedno regenerira na nekritično prevzetih Če seštejemo teh le nekaj najbolj plastičnih primerov standardnih vzorcih podreditve, seksizma, homofobije, ustroja in imperativov, dobimo uvid v vladavino rasizma, razredizma in starizma, s čimer ohranja patriarhata, ki zatira in nadzoruje vse, kar ni njemu svojo tradicionalno, patriarhalno in normativno lastno. To je še vedno močno navzoča »primarna podobo »pravega, privlačnega in lepega«. Vzporedno gledališka vzgoja« lokalne uprizoritvene scene in tudi s temi imperativi pa (surovo ali subtilno) že izloča, izobraževanja. zatira in onemogoča vse, kar odstopa od mačističnih pričakovanj. Najbolj pomembno se zdi prepoznati Šele – a v oziru kolektivne klime povsem razumljivo, zatiranje, ki je nevidno, se pravi zatiranje tistih vsebin zakaj ne prej – leta 2021 je igralka Mia Skrbinac, ali populacij, ki na »gledališke odre« ali pa v dramatiko nekdanja študentka Akademije za gledališče, sploh ne pridejo. Takšna represija se pojavlja v zelo radio, film in televizijo, javnosti razkrila izkušnjo različnih kontekstih in je izjemno fluidna, mestoma večletnega psihičnega in spolnega nadlegovanja s tudi težko določljiva oziroma dokazljiva. Prezir strani profesorja v času študija. S to gesto je ne le (določenih tematik ali populacij) kot akt učinek zaščitila lastno digniteto, temveč tudi prikazala več doseže s tem, da učinka sploh ne proizvede. S tem, desetletij trajajoči molk vseh tistih, ki so bili deležni ko večina gledališke scene v svoje uprizarjanje in deležne raznolikih oblik psihičnega nadlegovanja Zala Dobovšek, »Mi smo ena taka velika družina«: o zatiranju in principih stockholmskega sindroma v uprizoritvenih umetnostih 31 in spolnih zlorab v času izobraževanja in študijskih aktivirajo svoj obrambni sistem potlačevanja vseh procesov – kot tudi izven njih, torej na povsem zasebni nelagodnih, posmehljivih, poniževalnih in nespoštljivih ravni. Tako zlorabe v družini kot v gledališču zaradi situacij in komentarjev, ki so jih deležni, in jih razumejo njune sorodne narave skupnosti, prepletenosti in kot pač neizogiben nujni del na poti k uspehu in domačijskosti, ki lahko prav zato perpetuirata tudi napredovanju. V tem se skriva potuhnjena toksičnost strah, odvisnost in nemoč, potekajo dolga leta, preden razredizma, ki pelje v naslednjo poanto: »Zatirani prodrejo v javnost (če sploh). Principi stockholmskega si želijo zatiralca posnemati, mu slediti, te težnje sindroma so v obeh sferah ukoreninjeni izjemno se opažajo predvsem pri tistih iz nižjega, srednjega globoko in nezavedno, obravnavani so kot nevidna razreda, ki želijo biti enaki ’imenitnemu človeku’ ponotranjenost imperativov večine oziroma avtoritete. t. i. visokega razreda« (Freire, 2019). Še vedno pa Osebe, nad katerimi se v teh primerih izvršuje kakršna lahko od etabliranih režiserjev (srednje generacije) koli oblika pritiska si »pogosto napačno razlagajo slišimo izjave, da se jim zdi neetično, da o zatiranih odsotnost fizične zlorabe kot prijaznost in zaradi tega skupinah govorijo (jih problematizirajo) s svojega razvijejo hvaležna čustva do agresorjev. Če je ta samo privilegiranega položaja. Zaradi takšnih stališč zloben in nasilen, bodo do njega razvile sovražna lahko v neki družbi (gledališkem okolju) nastane čustva, če pa pokaže nekaj prijaznosti, bodo potlačile ideološka praznina, saj se ustvarjalci in ustvarjalke jezo in se osredotočile na agresorjevo ’dobro stran’, – zaradi moralnih zadržkov in tudi želje po varnosti – da bi zaščitile same sebe« (Fabrique idr., 2007). Ali osredotočajo le na probleme in tematike, ki naslavljajo še radikalneje: osebe smatrajo, da so jim agresorji njihov družbeni status oziroma tematizirajo vsebine že podarili življenje preprosto s tem, ker jim ga niso vzeli. obstoječih, predvsem pa vidnih družbenih resnic. Močno zakoreninjena patriarhalna miselnost – tako Kakšni so načini realizacije principov gledališča pri moških kot ženskah – se napaja na izkoriščanju zatiranih v profesionalnem gledališču oziroma položaja moči (to je največkrat režiser, profesor, ali so sploh mogoči. Zaradi izjemne majhnosti in mentor), ki velja za poglavarja pričakovanj in prepletenosti scene, je to tako rekoč nemogoče, saj imperativov, kako naj ženska ali pa kdorkoli njemu je strah pred izgubo dela, kariere in statusa prevelik. podrejen, izgleda, misli in deluje. Tovrstno zatiranje Zato se oblika forumskega gledališča znotraj gledališke se ne dogaja kot jasen obračun, ampak je vraščeno v scene (naj bo to na vajah, med študijem ali v drugih splošno kulturo življenja in ustvarjanja, je edina prava sorodnih procesih) nikoli ne zgodi. Tako rekoč skoraj »normalnost«, ki jo seveda sočasno s pridom podpira nikoli se ne zgodi, da bi zatirana oseba (ali pa priča) tudi kapitalizem – kot bolj objektivni, zunanji zatiralec. ustavila problematično situacijo ali pogovor in direktno Največji problem zatiranja v gledališkem prostoru in iz oči v oči nekomu rekla »ne« oziroma se na (kot tudi v družini) je med drugim v tem, da se kakršenkoli dolgoročno učinkovit način uprla. Pogosto nemalokrat dogaja vsem članicam in članom na očeh, se tudi pustijo prepričati o lastni nesposobnosti, a je ponotranjeno, nereflektirano, zato ga je težje posrka jih kompleks manjvrednosti in odvisnost od prepoznati, hkrati pa si zatirani in zatirane samodejno nadrejenega. Vendar pa se je ta princip forumskega 32 Zala Dobovšek, »Mi smo ena taka velika družina«: o zatiranju in principih stockholmskega sindroma v uprizoritvenih umetnostih gledališča kljub vsemu zgodil, a na drugačni ravni. Ta na račun obstoječih norm privlačnosti. Projekt bo »ultimativni NE« se ni zgodil v internem in strokovnem zaključila v formatu (pol)literarnega zapisa in morda prostoru (torej v gledališču, med vajami ali študijem), tudi v performativni obliki – torej znova v obliki ampak se je prestavil v javni prostor, se pravi v javnega izrekanja.1 množične medije in postal predmet javne refleksije. Zgodili sta se dve stvari: širša javnost postane seznanjena z določeno anomalijo (v tem primeru spolnim nadlegovanjem), hkrati pa postane njena naloga tudi, da zavzame mesto zaveznice, na javnost se nekako računa, da bo zaradi narave delovnega okolja ona tista, ki bo prevzela odgovornost in se jasno opredelila do storilca in do definicije, kaj je zloraba in da je nedopustna, sankcija pa obvezna. Sproži se krožni princip reakcije: iz – za javnost nevidnega prostora – vaj ali študija, kjer sta prisotni zatiranje in zloraba pozicije moči, se gesta upora in želja po »prekinitvi« tovrstnega vedenja prestavi in zgodi v javnem diskurzu, zato da bi se kasneje znova vrnila v prvotni prostor vaj in študija, tokrat razbremenjena nadlegovanja in manipuliranja. Prestop določene problematike v javno sfero seveda omogoča tudi možnost, da se sprememba nekega krivičnega in avtoritarnega sistema zgodi na sistemski ravni in ne le individualni. Zato je tudi gesta anonimnih prijav spolnega nadlegovanja lahko kljub vsemu razumljiva in pomembna, saj s tem naslovi problem kot družben, vseobsežen in ne kot oseben, privaten, en-kraten. Soroden primer zatiranja je navzoč tudi v primerih zasidranih normativov o izgledu igralk, ki jih kroji imperativ moških pričakovanj. Mlada slovenska igralka Sara Dirnbek, ki ne ustreza kapitalističnim lepotnim idealom in standardom družbe ter umetnosti, bo na podlagi neposrednih lastnih izkustev poglobljeno reflektirala številne ovire, ki jih je kot igralka s 1 Obrazložitev njenega projekta, ki ga izvaja v sklopu štipendije Sklada Jerneja Šugmana (ZDUS), je dostopna na https://zdus.si/porocilo- prekomerno težo bila deležna in jih je morala preseči komisije/. Zala Dobovšek, »Mi smo ena taka velika družina«: o zatiranju in principih stockholmskega sindroma v uprizoritvenih umetnostih 33 Literatura: Fabrique, N., Romano in J. S., Vecchi. Understanding Stockholm Syndrome. FBI Law Enforcement Bulletin, 2007, str. 10. Freire, Paul: Pedagogika zatiranih. Krtina, 2019, str. 37. Graham, D. L. R. A scale for identifying »Stockholm Syndrome« reactions in young dating women: Factor structure, reliability, and validity. Psychological abuse in violent domestic relations. Springer Publishing Company, 2001, str. 77–100. Strentz, Thomas. The Stockholm Syndrome: Law enforcement policy and ego defenses of the hostage. Ann NY Acad Sci / Forensic Psyc. 1980, str. 137. Umek Marjanovič, Ljubica in Zupančič, Maja. Razvojna psihologija. Ljubljana: Znanstvenoraziskovalni inštitut Filozofske fakultete, 2020, str. 57. O avtorici Zala Dobovšek je dramaturginja, gledališka kritičarka, teatrologinja in docentka za področje dramaturgije in študijev scenskih umetnosti na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo. Na AGRFT je diplomirala iz dramaturgije in se v času študija izobraževala na gledališki akademiji DAMU v Pragi (Divadelní fakulta Akademie múzických umění v Praze). Leta 2019 je doktorirala na AGRFT (smer Študiji scenskih umetnosti) z disertacijo »Gledališče in vojna: temeljna razmerja med uprizoritveno umetnostjo in vojnami na območju nekdanje Jugoslavije v 90. letih 20. stoletja«. Je aktualna predsednica Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Od leta 2016 je mentorica celoletnega seminarja Mala šola kritike. Deluje kot praktična dramaturginja, recenzentka, mentorica kritiškega pisanja in pedagoginja. 34 Zbornik 2. konference gledališča zatiranih Tomaž Podbevšek Gledališče zatiranih kot orodje za delo z otroki Povzetek V prispevku bomo predstavili, kako razvijajo Boalovo metodo pri delu z najmlajšimi znotraj programa »Early learning through the Arts«. Kritično se bomo opredelili do neoliberalizma v šolstvu ter do vloge in odgovornosti vzgojno-izobraževalnih delavcev. Razredni boj in gledališče zatiranih razredni družbi govorimo, ko ima del družbenega prebivalstva (ki je procentualno gledano manjšina) Brazilski režiser, dramatik in aktivist Augusto Boal monopol nad družbeno produkcijo. Vladajoči razred ter brazilski filozof in aktivist Paulo Freire sta se si zaradi svojega monopola družbeni presežek,1 ki ga pri razvijanju svoje metode gledališča zatiranih ustvarjajo delavci, prisvoji za osebno rabo.2 in pedagogike zatiranih naslanjala na marksizem. Augusto Boal v svojem delu Theatre of the Oppressed Ker se vzgojno-izobraževalni pristopi, zavodi, v prvem delu knjige nazorno razlaga, kako se je skozi institucije, mediji in kultura razvijajo v korist zgodovino konstruiralo buržoazno gledališče. Predstavi kapitalističnega razreda, ki ima to moč, da si podreja nam, da gledališče ni nevtralno, tako kot ni nevtralna vse družbene dejavnosti, je Freire razvil svoj pedagoški nobena umetnost, in da je bilo gledališče vselej v model, Boal pa različne gledališke pristope, ki temeljijo rokah vladajočega razreda, ki je gledališče zavedno na prebujanju politične zavesti delavskega razreda. ali nezavedno izkoriščal za širjenje svojih ideologij in Boalovo gledališče zatiranih in Freirejeva pedagogika krepitev lastne moči. Buržoaznemu gledališču se prvi zatiranih omogočata, da delavci prepoznajo, da so zoperstavi Brecht s svojim epskim oz. dialektičnim zatirani, in odpirata potencialne možnosti za upor gledališčem, na podlagi katerega Boal naprej delavcev.3 utemeljuje in razvija svoje gledališče, torej gledališče, 1 Družbeni presežek predstavlja presežna vrednost, ki je razlika kjer moč ni več v rokah buržoaznega razreda, temveč med vrednostjo delovne sile in količino dela, realizirana v produkcijskem je v rokah navadnih ljudi. procesu. Višina mezde ni določena glede na delo, ki ga delavec opravi, ampak glede na vrednost delovne sile na trgu dela (»Presežna vrednost«, Wikipedia, 5. december 2019, https://sl.wikipedia.org/wiki/Presežna_ Karl Marx je leta 1848 v Komunističnem manifestu vrednost. Dostop 20. mar. 2022). 2 »Razredni boj«, Wikipedia, 2. marec 2021, https://sl.wikipedia. zapisal, da je zgodovina vsake dosedanje družbe org/wiki/Razredni_boj. Dostop 20. dec. 2021. zgodovina razrednih bojev. Razredni boj je posledica 3 Delavski razred ne predstavljajo zgolj delavke in delavci v tovarnah, temveč delavci v širšem smislu, med njimi tudi vzgojno-protislovij razredne družbe, ki se deli na dva glavna izobraževalni in kulturni delavci, ki so enako kot drugi delavci prisiljeni za družbena razreda: kapitalističnega in delavskega. O mezdo na trgu dela prodajati svojo delovno silo. Tomaž Podbevšek, Gledališče zatiranih kot orodje za delo z otroki 35 Gledališče zatiranih (GZ) ali gledališče za družbene potrebe. Razredno izkoriščanje ni zgolj podobno spremembe je okrog leta 1960 zasnoval Augusto drugim oblikam izkoriščanja na podlagi nacionalnosti, Boal. Njegova metoda se uporablja v gledališko- spola, spolne usmerjenosti, veroizpovedi, starosti itd., aktivistične, pedagoške in izobraževalne namene kot ampak sestavlja skupaj z njimi sistem medsebojno orodje za doseganje socialne pravičnosti.4 Danes je odvisnih in vzajemno delujočih izključevanj in GZ v različnih oblikah razširjeno tako v Evropi kot tudi dominacij. drugod po svetu. Gledališče za družbene spremembe temelji na Neoliberalizem v šolstvu ideji, da je treba najprej razumeti, kaj vzpostavlja zatiranje v družbi; dekodirati je treba, kaj vzpostavlja Neoliberalizem vpliva s svojimi mehanizmi na vse neenakosti, diskriminacijo, rasizem, seksizem ali sfere družbe, torej tudi na javne vzgojno-izobraževalne druge oblike izkoriščanja. Zato je osnovni koncept institucije.7 Šola je bila od nekdaj vodilni ideološki gledališča zatiranih moč, preko katere raziskuje, aparat države, ki je z učenjem določenih tehnik obravnava in izpostavlja razmerja moči med (branja, pisanja, računanja), pravil (ustrezno vedenje, zatiralcem in zatiranim.5 Igralke in igralci s pomočjo morala, državljanska zavest, poklicna vest itd.) in različnih tehnik, kot so časopisno gledališče, forumsko prvin znanstvene in humanistične kulture zagotavljala gledališče, nevidno gledališče in slikovno gledališče, obvladovanje in podrejanje množic vladajoči ideologiji razvijajo kritično mišljenje o moči dominantnega (Podbevšek, 2018). razreda. Teja Kržišnik (2008) v svoji diplomski nalogi z naslovom Neoliberalni diskurz v osnovnošolskih učbenikih Kapitalizem in družbeni problemi ugotavlja, da lahko iz učnih načrtov in Zakona o osnovni šoli razberemo, da se neoliberalne vrednote Ker živimo v kapitalistični in potrošniško usmerjeni vse bolj uveljavljajo tudi v slovenskem šolstvu. družbi, kjer je glavno gonilo dobiček, se soočamo Neoliberalno usmerjeno izobraževanje poudarja tržno z mnogimi družbenimi problemi, kot so vse večje logiko razmišljanja, individualizem, tekmovalnost in neenakosti med bogatimi in revnimi,6 degradacija materializem. Spodbuja tiste izkušnje, kompetence okolja in enormno izkoriščanje živali za človekove in znanja, ki so uporabna na trgu fleksibilne delovne sile. Kržišnik ugotavlja, da avtorji osnovnošolskih 4 »Gledališče zatiranih«, Kudtransformator, https:// učbenikov v ospredje postavljajo posameznika, ki kudtransformator.com/gledalisce-zatiranih/. Dostop 20. dec. 2021. ga razumejo kot gospodarja svoje usode in časa. 5 »Gledališče zatiranih«, Kudtransformator, https:// kudtransformator.com/gledalisce-zatiranih/. Dostop 20. dec. 2021. 6 Leta 2017 je imelo 8 oseb več premoženja kot 3,5 milijarde 7 David Harvey (2012) neoliberalizem, ki je zgolj ena od različic najrevnejših ljudi skupaj. Zaradi globalne ekonomske in socialne krize, kapitalizma, opredeli kot »teorijo politično-ekonomskih praks, ki pravi, ki jo med drugim povečuje še Covid-19, se bodo neenakosti med da do človeške blaginje najhitreje pridemo z osvoboditvijo individualnih kapitalističnim in delavskim razredom še povečale (Just 8 men own same podjetniških svoboščin in veščin v institucionalnem okviru, ki ga wealth as half the world, Oxfam International 16. januar 2017, https:// zaznamujejo močne pravice do zasebne lastnine, prosti trg in prosta www.oxfam.org/en/press-releases/just-8-men-own-same-wealth-half- trgovina. Vloga države pa je ustvariti in ohraniti institucionalni okvir, world. Dostop 20. decembra 2021). ustrezen takšnim praksam.« 36 Tomaž Podbevšek, Gledališče zatiranih kot orodje za delo z otroki To se kaže tudi pri ekoloških vprašanjih, kjer se pri omogoča, da prepoznajo in razumejo človekov položaj degradaciji okolja poudarja odgovornost posameznika v družbi. Ko spoznajo, da so vloge in položaji družbeno (ločevanje odpadkov, zmanjšana uporaba plastike konstruirani, oblikujejo zavest, da je možna tudi itd.), ne pa vloga in odgovornost korporacij. Avtorji in drugačna družba. Družba, ki ne temelji na izkoriščanju avtorice učbenikov obenem poudarjajo pomen naroda oz. zatiranju Drugega.8 in družine, ne pa delavskih pravic, enakopravnosti spolov, javnega šolskega in zdravstvenega sistema itd. Tradicionalnost se kaže tudi v opredelitvi družbene Forumsko gledališče in lutkovna vloge spolov, kjer avtorji jasno ločijo moška in ženska umetnost opravila ter moškega predstavljajo kot rešitelja vseh težav. V Queensu od leta 1990 vpeljujejo Boalovo metodo pri delu z najmlajšimi v okviru programa »Early Learning through the Arts«, ki ga vodi skupina Creative Arts Gledališče zatiranih kot alternativna Team (CAT) z Mestne univerze New York. Pri delu z metoda pri poučevanju otroki, starimi od tri do sedem let, se je za učinkovito izkazala kombinacija forumskega gledališča z lutkovno Učitelji in učiteljice pri poučevanju in raziskovanju umetnostjo (Dishy in Naumer, 2010). Pedagogi že uporabljajo različne oblike in metode dela. Gledališče dalj časa prepoznavajo prednosti in koristi lutk pri zatiranih lahko služi kot metoda za poučevanje, njihovem vključevanju v vzgojno-izobraževalni proces. saj služi kot orodje za naslavljanje nepravičnosti v Lutka je sredstvo, ki olajša komunikacijo, saj omogoča neoliberalnem sistemu ter usmerja k aktivni in pravični posredni dialog z otrokom.9 Intervencije z lutkami so participaciji ne zgolj učencev, temveč tudi staršev, pokazale, da se otroci lažje vživijo v like, prepoznajo in društev, nevladnih organizacij in aktivističnih skupin. delijo svoja občutja in razmišljanja (Dishy in Naumer, 2010). Gledališče zatiranih sprva ni bilo namenjeno delu z otroki, zato se je moralo naslanjati na različne Forumsko gledališče temelji na dialogu, ki ga med gledališke tehnike, pristope in metode. Vprašanje, igralci in gledalci vzpostavlja joker ali moderator, in kako pri najmlajših spodbuditi razmislek o zatiranju intervencijah, s katerimi vplivamo na potek dogajanja. in emancipaciji, me je vodilo do raziskovanja dobrih Omogoča tudi izkustveno učenje, s čimer podpira in praks gledališča zatiranih kot orodja za delo z otroki. krepi razvoj lastnosti, ki jih bodo otroci potrebovali v V delu »Youth and Theatre of the Oppressed«, ki sta svojem življenju. Tistemu, kar otroci gledajo, sledijo ga leta 2010 uredila Peter Duffy in Elinor Vettraino, pogovor, refleksija, analiza in evalvacija »gledanega«. je navedenih več različnih pristopov, kako gledališče Preko intervencij z lutkami otroci tudi lažje ozavestijo, zatiranih uporabiti pri delu z mladimi. Julian Boal (2010) na začetku knjige zapiše, da lahko otroci 8 Drugi predstavljajo različne marginalizirane skupine, kot so begunci, migranti, Romi, homoseksualci, živali itd preko gledališča ozavestijo, kaj pomeni biti v koži 9 Kozinc, Manca »Vloga lutke v predšolskem obdobju.« Varuska- nekoga drugega. Gledališče jim bolj kot drugi mediji ziva.si, https://www.varuska-ziva.si/vloga-lutke-v-predsolskem-obdobju/. Dostop 21. dec. 2021. Tomaž Podbevšek, Gledališče zatiranih kot orodje za delo z otroki 37 kaj je vzrok za nastali konflikt, razvijajo svojo okolje, daje navodila, npr. kdaj in kako lahko otroci senzibilnost do drugih in tehtajo različne možnosti za intervenirajo oz. prekinejo predstavo, jih spodbuja ter reševanje konfliktov (Dishy in Naumer, 2010). usmerja h kritičnemu razmišljanju in iskanju predlogov za izboljšanje situacije. Lahko stoji ali sedi ob strani Pri delu z najmlajšimi je kreativna skupina izhajala dogajanja, kjer ima pregled nad otroki in notranjim iz forumskega gledališča, ki ga je uspešno priredila moderatorjem, da lahko v proces dela hitro poseže z otrokovim zmožnostim, potrebam in interesom. vprašanji, podvprašanji in preusmerjanjem situacij, če Prednost samega forumskega gledališča je, da lahko se izkažejo za neučinkovite. Zunanji moderator mora predstavo prekinjamo oz. zaustavljamo, kadar želimo, obvladati, kako predloge otrok vključiti oz. vpeljati v kar omogoča poseben prostor, znotraj katerega predstavo. Je v vlogi vsevednega pripovedovalca, ki otroci s pomočjo učitelja/moderatorja razmišljajo, od zunaj usmerja potek predstave. Je tisti, ki otrokom razglabljajo in presojajo o videnem (Dishy in Naumer, zastavlja vprašanja glede ravnanja lutk: ali to deluje 2010). Tina Fischer (2010), članica kreativne skupine, ali ne, je to prav ali narobe itd. Zunanji moderator ne je zapisala, da otroci na tak način razvijajo spretnosti, moralizira, temveč zgolj z vprašanji preverja njihovo ki so nujne za to, da se bodo v prihodnosti lahko mnenje (Dishy in Naumer, 2010). postavili zase in za druge. Augusto Boal si je jokerja zamislil po Sokratovi metodi, ki temelji na postavljanju vprašanj in podvprašanj Notranji moderator – lutkar in učencem, s katerimi se izpostavlja protislovja v zunanji moderator – joker njihovih mislih in zamislih. Tudi zunanji moderator z vprašanji in podvprašanji spodbuja otroke, da Znotraj intervencij z lutkami so namesto enega definirajo in artikulirajo svoje misli. Gre za učno uporabljali kar dva moderatorja: zunanjega in metodo, ki spodbuja kritično razmišljanje, analiziranje, notranjega. Notranji moderator je lutka oz. lutkar, poenostavljanje, sklepanje in argumentiranje. Zunanji ki se odziva na mnenja otrok in upošteva njihove moderator z vprašanji in podvprašanji krepi dvom predloge pri nadaljevanju predstave. S tem otroci v njihove predloge, ki jih otroci nato sprejmejo ali v ponovnih uprizarjanjih/intervencijah spoznajo zavrnejo. Kreativna skupina je izpostavila, da se pri posledice svojih predlogov. Naloga notranjega delu z otroki pogosto pojavljajo predlogi, s katerimi moderatorja je, da otroke spodbuja, da se vživijo in bi se s pomočjo magije ali pa zvijače dokopali do razmišljajo kot liki. Notranji moderator lahko kadarkoli rešitev. Oba moderatorja (notranji in zunanji) morata tudi zaustavi predstavo, še posebej tedaj, ko njegova takšne predloge upoštevati, saj je meja med realnim in lutka rabi pomoč ali nasvet. Običajno sedi v centru, nerealnim pri otrocih te starostne skupine zabrisana. nekje na sredini, kjer lahko opazi odzive otrok in Zato naj oba moderatorja otroke spodbujata, da so čim zunanjega moderatorja, s katerim morata sodelovati. bolj konkretni pri podajanju svojih predlogov (Dishy in Zunanji moderator pa je v bistvu joker, torej tisti, Naumer, 2010). ki vodi in koordinira ponovitve z intervencijami. Njegova naloga je, da zagotavlja varno in spodbudno 38 Tomaž Podbevšek, Gledališče zatiranih kot orodje za delo z otroki Rezultati intervencij z lutkami izkoriščanju in zatiranju, saj raziskuje in razkriva razmerja moči in neenakosti v družbi. Z intervencijami Intervencije z lutkami so pokazale, da morajo biti in vodenim pogovorom otroci prepoznavajo drugačne učitelji/moderatorji dobro usposobljeni. Poleg igralskih možnosti, ki vplivajo na njihova razmišljanja, vedenja spretnosti se morajo naučiti, kako animirati (oživljati) in ravnanja. To dokazujejo tudi intervencije z lutkami, lutke. Poleg animatorskih morajo dobro obvladati tudi saj avtorici navajata, da so otroci preko igre z lutkami moderatorske spretnosti. Znotraj programa so s tem prepoznali enake zatiralske vzorce tudi v resničnem namenom učiteljem omogočili razna usposabljanja in življenju: »You just did that just like that puppet did. izobraževanja, kjer so izpopolnjevali svoje animatorske That isn't a good thing.«10 (Duffy idr., 2010) in moderatorske spretnosti. Program še vedno ni dokončno oblikovan, saj se še izpopolnjuje ter razvija Navsezadnje gledališče zatiranih ne vključuje zgolj v skladu z izzivi in problemi, ki se pojavljajo pri delu z učiteljev in učencev, temveč tudi druge deležnike. otroki (Dishy in Naumer, 2010). V GZ lahko vključimo tudi starše, razna društva in iniciative, nevladne organizacije itd., s katerimi Večina avtorjev in avtoric, ki delajo z mladimi, v delu krepimo povezanost šole z lokalnim okoljem (Duffy Youth and Theatre of the Oppressed izpostavlja, da idr., 2010). je GZ učinkovita metoda, kadar se usposobi učitelje in učiteljice o njegovi vlogi in namenu (Duffy idr. 2010). Če učitelji in njihovi ravnatelji prepoznajo, da Učitelji in učiteljice bi morali biti GZ spodbuja ustvarjalnost, kritičnost, čut za drugega, glasniki družbenih sprememb solidarnost, razbija stereotipe in predsodke, ga bodo vključili v kurikulume ter k sodelovanju povabili tudi Po drugi strani pa se GZ sooča tudi z velikimi ovirami. zunanje in strokovno usposobljene izvajalce. Zgoraj Velik problem v vzgojno-izobraževalnih zavodih smo navedli primer intervencij z lutkami, ki jih lahko predstavljajo učitelji, ki se ne zavedajo svojega učitelji in njihovi spremljevalci, če se za to usposobijo, poslanstva in zgolj nekritično prenašajo svoje znanje. izvajajo tudi sami z učenci v razredu. Učiteljice in Učitelji in učiteljice bi kot intelektualci in intelektualke učitelji lahko pri pouku uporabijo tehnike gledališča morali biti glasniki družbenih sprememb ter s tem zatiranih na različne načine. Učitelj slovenščine lahko mlade usmerjati v kritično in kreativno soustvarjanje namesto usmerjenega pisanja uporabi forumsko pravične prihodnosti za vse (Podbevšek, 2018). gledališče in učenca spodbudi, da prikaže glavni Ker šole ne spodbujajo in ne razvijajo kritičnosti, problem in okoliščine, v katerih bi protagonist lahko so emancipatorne metode in prakse, kakršno je odreagiral drugače (Duffy idr. 2010). GZ je lahko prav gledališče zatiranih, neuspešne za razvijanje politične tako učinkovito sredstvo za dialog med učitelji, učenci zavesti.11 in njihovimi starši. 10 »Ravnal si tako, kot je ravnala lutka. To je narobe.« Avtorji in avtorice prepoznavajo, da je gledališče 11 Karl Marx (1945) je v enajsti tezi o Feuerbachu zapisal, da so filozofi svet samo različno interpretirali; gre pa za to, da ga spremenimo. zatiranih lahko učinkovito orodje v boju proti Temu sta pri razvijanju svoje metode in pedagogike sledila tudi Paulo Freire in Augusto Boal. Tomaž Podbevšek, Gledališče zatiranih kot orodje za delo z otroki 39 Globalni kapitalizem ustvarja vse bolj široko organizirano in sistematično izkoriščanje ljudi, živali in okolja, zato moramo že pri najmlajših spodbujati vprašanja o razmerjih moči v družbi. Gledališče zatiranih je lahko ena izmed učinkovitih participatornih praks, ki bi morala postati del širšega organiziranega boja za odpravo kapitalističnega družbenega sistema. 40 Tomaž Podbevšek, Gledališče zatiranih kot orodje za delo z otroki Seznam literature Dishy, Andrea, in Naumer, Karina. »Puppet Intervention in the Early Childhood Classroom: Augusto Boal's Influences and Beyond« v Youth and Theatre of the Oppressed, ur. Peter Duffy in Elinor Vettraino, Palgrave Macmillan, 2010, str. 17–43. Duffy, Peter, Vettraino, Elinor, Alon, Chen, Blair, Brent, Conrad, Diane, Dishy, Andrea, Dodge, B. J., Saldaña, Johnny, Linds, Warren, Arsham Kuftinec, Sonja. »Why This? Why Now?« A Contributors' Discussion v Youth and Theatre of the Oppressed, ur. Peter Duffy in Elinor Vettraino, Palgrave Macmillan, 2010, str. 1–14. Harvey, David. »Kratka zgodovina neoliberalizma.« Studia humanitatis, 2012, str. 7. Kržišnik, Teja. »Neoliberalni diskurz v osnovnošolskih učbenikih.« Diplomsko delo, 2008, str. 6–20; 68–70. Marx, Karl, in Engels, Friedrich. »Komunistični manifest.« ČZDO Komunist, 1980, str. 29– 30, Ljubljana. Marx, Karl, v Engels, F. »Ludwig Feuerbach in konec klasične nemške filozofije« Cankarjeva založba, 1945, str. 55. Podbevšek, Tina. »Neoliberalizem v geografskem izobraževanju.« Magistrsko delo, 2018, str. 6–11; 109–115. Seznam virov Just 8 men own same wealth as half the world, Oxfam International 16. januar 2017, https:// www.oxfam.org/en/press-releases/just-8-men-own-same-wealth-half-world. Dostop 20. decembra 2021. KUD Transformator. »Gledališče zatiranih«, 2021, Kudtransformator, https://kudtransformator. com/gledalisce-zatiranih/. Dostop 20. decembra 2021. »Presežna vrednost«, 2019, Wikipedia, https://sl.wikipedia.org/wiki/Presežna_vrednost. Dostop 20. marca 2022. »Razredni boj«, 2021, Wikipedia, https://sl.wikipedia.org/wiki/Razredni_boj. Dostop 20. decembra 2021. Tomaž Podbevšek, Gledališče zatiranih kot orodje za delo z otroki 41 O avtorju Tomaž Podbevšek je profesor slovenskega jezika s književnostjo, mladinski delavec, izvajalec delavnic gledališča zatiranih in gledališki performer. Kot prostovoljec je izvajal delavnice z otroki in mladostniki iz socialno ogroženih družin, z otroki z motnjo v duševnem razvoju in z otroki priseljencev s Kosova, iz Albanije in Bosne. Več let je bil aktivni član neformalne gledališke skupine ZIZ, ki deluje po pristopih gledališča zatiranih. Trenutno je zaposlen kot učitelj za dodatno strokovno pomoč na Osnovni šoli Toneta Čufarja Maribor. 42 Zbornik 2. konference gledališča zatiranih Jana Burger in Metka Bahlen Okoli Gledališka pedagogika in gledališče zatiranih Being human is being theater. - Augusto Boal Povzetek Že nekaj let si več institucij, organizacij in posameznic_kov prizadeva opredeliti izraz gledališka pedagogika in terminologijo tega področja, kaj pravzaprav pomeni in katere aktivnosti vključuje ter kje se srečujeta gledališče in pedagogika. V ta namen je društvo ustvarjalcev Taka Tuka izdalo priročnik Moč (spo)razumevanja, ki ga priporočava v branje vsem, ki jih ta tema zanima. V tem prispevku ne želiva poglobljeno razpravljati o terminologiji, predvsem naju zanima, kako se gledališče zatiranih lahko opredeli znotraj gledališke pedagogike. Navedli bova nekaj značilnosti gledališča zatiranih (v nadaljevanju GZ) in predlagali, kje v polju gledališke pedagogike je mesto metodologije GZ. V drugem delu zapisa deliva najini praktični izkušnji z dveh usposabljanj, ki ju že nekaj let zapored izvajava v okviru KATIS-a za zaposlene v vzgojno izobraževalnih zavodih. GZ išče inkluzivno, pravično in solidarno družbo, v Šolski razred je skupina, družba v malem. V razredu kateri posamezniki delujejo kolektivno, sodelovalno se odseva vse, kar se dogaja izven šole. Oder kot in v so-moči. Vse na tem svetu je odvisno od pozicij prostor, ki drži pozornost, lahko ponuja varno mesto moči, ki je danes prevečkrat uporabljena kot za preizpraševanje naših izkušenj in dogodkov, ki so nadmoč oziroma premoč. Zanimiv podatek je, da za neko skupino pomembni v vsakdanjem življenju. SSKJ pozna besedo premoč, medtem ko je beseda GZ ponuja številne tehnike, ki naših izkušenj ne so-moč zloženka. Odnos med posameznicami_ki in postavljajo samo na verbalno, ampak tudi na telesno medsebojno razumevanje, sta ključna za kolektivno raven in išče izraze onkraj besed. Kar doživljamo, akcijo, ki bi omogočila širše, sistemske spremembe. seveda občutimo individualno, z lastnimi občutji, ki Cilj GZ tako ni produkcija ene določene predstave, so indikator čustev, ki jih doživljamo. GZ raziskuje te ampak konkretna in kontinuirana politična akcija. To telesne vtise na estetski ravni in jih prevprašuje na izraža tudi ime metode: »gledališče« kot umetnost in kolektivni ravni. Ob tem naj omenimo, da GZ nikakor »zatiranih« kot politično stanje/dejanje (Santos, 2019). ni terapija, lahko pa ima terapevtske učinke na posameznika_ico. Prav tako GZ sledi načelu majevtike, Sistem zatiranja vzpostavlja neenakosti med kjer ni režiserke/režiserja, ni vodje procesa, ampak t.i. skupinami ljudi, na podlagi družbenih (ne) jokerka/joker povezuje igralce in publiko, pri tem pa privilegijev, utemeljenih na vrednotah in sistemskih je sama, sam del procesa, del skupine, učeča se oseba strukturah družbe na podlagi rasnih, spolnih, verskih, (Santos, 2019). ekonomskih, seksualnih, etničnih razlik. Jana Burger in Metka Bahlen Okoli, Gledališka pedagogika in gledališče zatiranih 43 Trije vidiki gledališke pedagogike predstava, torej gledališka umetnost. Pri učenju z gledališkimi pristopi pa gre za učenje snovi med Zgoraj omenjeni priročnik navaja tri vidike gledališke poukom, torej ponuja »interaktivne učne pristope pedagogike: gledališko opismenjevanje, gledališko za doseganje vzgojno-izobraževalnih ciljev z različnih ustvarjanje in učenje z gledališkimi pristopi, ki jih v predmetnih področij« (Lešnik 2020, 10). Lešnik članku Gledališka pedagogika na preseku gledališke omenja, da »pogosto uporabljajo te metode pri umetnosti in pedagoške znanosti predstavi Irina Lešnik pouku tujih jezikov, kjer poskušajo učitelji v skladu s (2020). sodobnimi načeli komunikacijskega pouka ustvariti fiktivne dialoške situacije s pomočjo ene od osrednjih Gledališko opismenjevanje je eden od bolj prisotnih v metod gledališke pedagogike – metode igre vlog.« šolah in vrtcih po Sloveniji. Gre za »organizacijo ogleda (Lešnik, 10). kakovostnih gledaliških predstav, ki mora potekati čim bolj celostno. To pomeni, da se priprava na ogled Gledališče zatiranih bi glede na ustvarjalni proces začne že v učilnici z načrtovanimi dejavnostmi, ki lahko šteli med gledališko ustvarjanje, prav tako bi otrokom približajo dramske like, motive, teme. Po z nekaterimi značilnostmi, recimo gled-igralci_kami ogledu naj bi učitelj otrokom dal možnost izražanja (vsi smo igralci_ke in gledalci_ke) ustrezalo tretjemu lastnih doživetij« (Lešnik 2020, 9). Cilj tega vidika je vidiku, učenju z gledališkimi pristopi. Pa vendar izobraziti avtonomne gledalce, ki bodo gledališko je v prvem primeru vezan na gledališki produkt – opismenjeni. predstavo, in v drugem učenju neke določene učne snovi. GZ, kot omenjeno, ne sledi cilju produkcije Tudi drugi vidik gledališke pedagogike je pri nas oz. predstave, ampak si želi kontinuiranega procesa, dobro znan, gre za gledališko ustvarjanje: »Ta oblika prevpraševanja, v katerem ni končnih rešitev, ampak dejavnosti poteka večinoma v okviru gledaliških iskanje razumevanja pravih vprašanj, predvsem pa krožkov in izbirnega predmeta gledališki klub. se posveča kolektivnemu procesu. Prav tako GZ ni Izhodišče gledališkega ustvarjanja v šoli je običajno samo umetniška forma, je več, je politično angažirano v naprej izbrano besedilo, lahko pa besedilo nastaja gledališče. V primerjavi z vidikom učenja z gledališkimi tudi med samim ustvarjalnim procesom ali pa celo pristopi GZ ne išče učenja neke določene snovi (recimo povsem izostane, saj premore gledališče še veliko angleščine), ampak gradi na iskanju kolektivnega drugih izraznih sredstev« (Lešnik 2020, 10). Lešnik procesa in izhaja iz naših izkušenj, ne glede na starost nadaljuje: »Predstava, ki jo učitelj skupaj z učenci udeleženk_cev. Presega torej »bančno izmenjavo« in postopno gradi in nazadnje postavi na (šolski) oder, sledi Freirevemu konceptu součenja. za otroke nedvomno predstavlja edinstveno izkušnjo javnega nastopanja. Učitelji izpostavljajo težave pri Gledališka pedagogika bi morala po najinem mnenju časovnih omejitvah, saj tovrstne ustvarjalne oblike upoštevati ne samo umetniški vidik gledališča, ampak dela zahtevajo svoj čas« (Lešnik 2020, 10). tudi družbeno politično moč tovrstne pedagogike, ki jo nosijo nekatere metodologije, torej tudi gledališče Kot lahko beremo v prvih dveh vidikih gledališke zatiranih. Izpostaviti želiva manjkajoče umeščanje pedagogike, je cilj dejavnosti ustvarjena ali ogledana 44 Jana Burger in Metka Bahlen Okoli, Gledališka pedagogika in gledališče zatiranih družbene angažiranosti in vzpostavljanja skupnosti v Sodobne izobraževalne institucije pa naj bi vendarle opredelitve gledališke pedagogike. »krepile moč znanja pri preseganju obstoječega, moč osvobajanja, utopične dimenzije znanja« (Barle, 2007). »Šola kot institucija, ki prenaša in oblikuje, obenem Vloga institucij vzgoje in pa tudi spreminja vrednote v okolju, ima potencial biti izobraževanja učinkovit dejavnik družbenih sprememb« (Klemenčič, 2011). V povezavi z umeščanjem gledališča zatiranih v kontekst gledališke pedagogike razmišljamo Pri vzpostavitvi tovrstne vloge šole in drugih vzgojno- tudi o vlogi institucij vzgoje in izobraževanja v izobraževalnih institucij je zagotovo pomembno sodobnem svetu in o tem, kaj je njihova naloga. vprašanje, kako se to lahko zgodi. Praktiki gledališča Kako sploh oblikovati kurikul, ki bo izobraževal za zatiranih bolj ali manj intenzivno v okviru različnih življenje v današnji družbi? Kako ga oblikovati, da projektov z učenci, dijaki in študenti (tudi vrtčevskimi bo izobraževal za družbo prihodnosti? Kaj morajo otroki) izvajamo delavnice različnih tehnik gledališča vzgojno-izobraževalne institucije pravzaprav »naučiti« zatiranih. Pogosto naslavljamo različne teme z uporabo slehernike, ki jih obiskujejo? forumskega gledališča. Na ta način vzpostavljamo prostor in čas, v katerem spregovorimo o Pri tem se zagotovo odpre vprašanje, kako poteka nepravičnostih v družbi, o diskriminacijah, o družbenih proces pridobivanja znanja. Ali se je izobraževanje kaj razlikah, o nasilju, o spolnem nasilju, o spolnih vlogah bistveno spremenilo od šestdesetih in sedemdesetih … O temah torej, ki jih je pomembno naslavljati, da let 20. stoletja, ko je Paulo Freire pisal o prehajanju s bi tako delali korake k družbenim spremembam. t.i. bančniškega izobraževanja, pri katerem učeči se na Predvsem zaradi prekarnega financiranja pa so to nekritičen način prejema znanje od tistih, ki arbitrarno redke in zgolj občasne dejavnosti, ki dolgoročno vedo več od njega, na emancipacijsko učenje, kjer zagotovo ne morejo imeti tolikšnega učinka kot bi je pridobivanje znanja pojmovano kot družbeno- ga tovrstno delovanje lahko imelo, če bi ga izvajali politični proces, kot »avtentičen dialog, ki je sposoben kontinuirano. Pozitivne učinke uporabe gledališča počlovečiti« (Freire 2000 v Gregorčič, 2019)? Ranciere v vzgoji in izobraževanju pa so pokazale že številne je v svojem delu Nevedni učitelj pisal o krogih moči in o raziskave.1 tem, kako so ti homologni krogom nemoči. »Nevedna oseba se bo sama naučila tudi tistega, česar učitelj ne ve, če učitelj verjame, da to zmore, in jo obvezuje, da spozna svojo sposobnost« (Rancière, 1991). Pravi, da se tako začne in nadaljuje krog emancipacije ali krog 1 Alenka Kobolt, Jelena Sitar-Cvetko, Andreja Stare. Gledališko ustvarjanje kot socialno integrativno delo z mladimi. Socialna pedagogika, moči. »Krog nemoči pa je nenehno prisoten kot samo vol. 9, št. 3, 2005, str. 229–264. American Alliance for Theatre & Education. The Effects of Theatre delovanje družbenega sveta. Tisti, ki so izključeni iz Education, https://www.aate.com/benefits-of-theatre-ed, dostop 6. 1. 2022. sveta inteligence, se sami strinjajo s sodbo o svoji Prigl, Mojca. Pozitivni učinki metod gledališke pedagogike na učence pri izključitvi« (prav tam). pouku slovenščine v osnovni šoli, Univerza v Mariboru, 2018. Jana Burger in Metka Bahlen Okoli, Gledališka pedagogika in gledališče zatiranih 45 KATIS - Katalog programov dijake_inje vodili po poti kritičnega in celostnega nadaljnjega izobraževanja in presojanja. usposabljanja V omenjenih programih usposabljanja strokovne V Sloveniji imamo vzpostavljen Katalog programov delavke in delavci v vzgoji in izobraževanju pridobijo nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja strokovnih nove uvide glede možnosti in načinov doseganja delavcev v vzgoji in izobraževanju. Prisotnost v ne-kognitivnih rezultatov procesov vzgoje in tem katalogu smo prepoznali kot eno od možnosti izobraževanja. Z vnašanjem metod, ki jih spoznajo k poti do bolj kontinuirane uporabe metodologije na usposabljanju, v vsakodnevno delo pri otrokih in gledališča zatiranih in sorodnih metod za podporo mladih lahko dosegajo, da: emancipacijskemu učenju v institucijah vzgoje in - se bodo ti lažje in bolj samostojno soočali z izobraževanja v Sloveniji. V letu 2018 sva tako Jana reševanjem konfliktov, Burger in Metka Bahlen Okoli v medsebojnem - bodo bolj optimistično gledali na prihodnost, sodelovanju pripravili dve usposabljanji: Gledališka - bodo izražali višjo stopnjo inovativnosti in moči za pedagogika za ustvarjalno razreševanje konfliktov izražanje kreativnosti, in Gledališče zatiranih za inkluzivnost v skupini (ki - bodo imeli bolj pozitivno samopodobo, sva ga kasneje preimenovali v Igre za sodelovanje in - bodo pridobili veščine javnega nastopanja, inkluzijo). Usposabljanji sta namenjeni strokovnim - se bo pri njih zmanjšala stopnja anksioznosti, delavkam in delavcem v vzgoji in izobraževanju, - bodo razvili večjo stopnjo tolerantnosti in odprtosti, oblikovali pa sva ju z namenom, da jih opremimo itd. z metodologijo za emancipacijsko učenje. Na ta način spodbujava njuno uporabo pri rednem delu v Način, na katerega omogočimo prenos tega znanja formalnem izobraževanju. v prakso, je izkustveno učenje. Izvajamo t. i. trening Pri oblikovanju programov obeh usposabljanj sta bili v treningu, pri čemer udeleženci na svoji koži osnova metodologije teoriji Freireove Pedagogike preizkusijo aktivnost, izkušnjo reflektirajo ter na zatiranih in Kolbovega kroga izkustvenega učenja ter osnovi tega načrtujejo prenos v svojo prakso. Na obeh Boalova gradiva o Gledališču zatiranih. V izkustvenem usposabljanjih pridobijo konkretna orodja oz. metode, usposabljanju udeleženke in udeleženci preizkušajo, ki jih lahko uporabijo v razredu ali v drugih skupinah, s raziskujejo in reflektirajo metodologijo, ki jo je moč katerimi delajo, da bi vzpostavili pozitivne in solidarne uporabiti v izobraževalnih institucijah pri naslavljanju odnose. Naslova usposabljanj nakazujeta, da ima družbeno perečih (tabu) tem in nastajanja skupnosti vsako od njiju tudi svojo specifiko. medsebojnega povezovanja in avtentičnega dialoga. Tako jih usposabljanje podpira pri kritičnem in celostnem presojanju raznolikih življenjskih situacij v skupinah, s katerimi delajo, ter pri vzpostavitvi procesa, v katerem bodo tudi svoje učenke_ce in 46 Jana Burger in Metka Bahlen Okoli, Gledališka pedagogika in gledališče zatiranih Usposabljanje Gledališka Usposabljanje Igre za sodelovanje pedagogika za ustvarjalno in inkluzijo razreševanje konfliktov V formalnem sistemu vzgoje in izobraževanje Pri usposabljanju Gledališka pedagogika za ustvarjalno so skupine oblikovane umetno, posameznice in razreševanje konfliktov udeleženke_ci izkusijo proces posamezniki se v njih ne povezujejo na osnovi lastnih priprave in izvedbe forumskega gledališča. V tej tehniki želja in interesov. Tako tudi ni samodejno, da so te odigramo kratek prizor konflikta z jasno prikazano skupine vključevalne in je potrebno vključevanje osebo, ki je zatirana, in osebo, ki zatira. Opazovalke_ci spodbujati. Za usposabljanje Igre za sodelovanje in razmišljajo o spremembah in nanje aktivno vplivajo inkluzijo sva avtorici pripravili šest sklopov aktivnosti, z vstopom v sam prizor v vlogi protagonista_ke. Tako ki sva jih prepoznali kot ključne za vzpostavljanje kolektivno reflektirajo o primeru in oblikujejo svoja vključevalnih skupin. S sprotnimi refleksijami dajemo stališča ter dobijo ideje za delovanje v resničnih prostor za izmenjavo različnih vidikov v posameznih situacijah. Stik med opazovalci_kami in igralci_kami uporabljenih tehnikah (vsebinski, čustveni, socialno- prizorov vzpostavlja moderator_ka, joker_ka, ki integracijski, fizični ...), ki jih predlagamo za uporabo v spodbuja k aktivni udeležbi in spodbuja dialog. praksi med izvajalci_kami usposabljanja in udeleženci_ Strokovne delavke in delavci v institucijah vzgoje in kami. izobraževanja se preizkusijo tudi v vlogi moderatork in moderatorjev. Tako delujejo kot fasilitatorke_ji, ki 1. Pozornost (na okolje, na druge ljudi, nase) vsem udeleženim nudijo podporo pri osvetljevanju V tem sklopu izvajamo vaje, s katerimi »spoznamo« situacij z različnih zornih kotov in spodbujajo in »osvojimo« prostor, se ga učimo uporabiti skupaj medsebojno razumevanje in spoštovanje. z njegovimi pomanjkljivostmi in prednostmi, ga Pri tej aktivnosti so posebej poudarjeni vzpostavljanje sprejmemo in se tako učimo, kako se udomačiti v in razvoj socialnih stikov ter povezav med katerem koli drugem prostoru, se osredotočimo nase, posamezniki_cami, ki se spletajo ob skupnem iskanju na svojo telesno držo, dihanje in gibanje, pridemo do rešitev za npr. predstavljeni problem v forumskem raznolikih uvidov glede sebe, spoznamo tudi druge gledališču. Skupnost, ki sodeluje v procesu, se udeleženke in udeležence, se z njimi povezujemo, uči novih in inovativnih pristopov k participaciji usklajujemo in vzpostavljamo skupnost (Bahlen Okoli, in neposredne participacije, medsebojnega 2021). razumevanja med ljudmi iz različnih socialnih okolij, 2. Sodelovanje in prijateljstvo izboljšanja socialne vključenosti, razvija veščine svobodnega izražanja, enakopravnosti, strpnosti, Sklop je namenjen vajam za usklajevanje, razvijanje vzajemnega spoštovanja in, nenazadnje, ozaveščanja svobodnega izražanja in medsebojnega poslušanja o večplastnosti življenjskih situacij ljudi, s katerimi ter posameznikove_čine avtonomije, pridobivanje soobstajamo. izkušenj učinkovite socialne komunikacije, povezovanje Jana Burger in Metka Bahlen Okoli, Gledališka pedagogika in gledališče zatiranih 47 s svetom okoli sebe, izboljšanje socialne vključenosti, Na mestu zaključka enakopravnosti, razvijanje strpnosti in vzajemnega spoštovanja. Povratne informacije udeleženk in udeležencev obeh usposabljanj so izjemno pozitivne. Izražajo hvaležnost 3. Moč in so-moč za možnost avtentičnega izražanja in navdušenje nad Prostor za preizpraševanja pozicije moči. Kaj metodologijo, s pomočjo katere so se v zgolj nekaj pomeni izražanje moči in kaj so-moči? Zakaj so- urah povezali drug z drugim in ustvarili skupnost. moč in ne premoč? Z vajami razvijamo učinkovito V kolikšni meri od udeležbe na usposabljanjih in konstruktivno sodelovanje v svojem družbenem uporabljajo tehnike pri delu ni znano, prav tako ne okolju, še posebej v naraščajočih raznolikih dolgoročni učinki njihove uporabe. Tako vsekakor družbah, intenzivno sodelovanje in udejstvovanje v prepoznavamo potrebo po raziskovalnem projektu, s družbenem življenju. katerim bi beležili tovrstne učinke. 4. Varnost Z vajami, pri katerih s skupnimi močmi podpiramo drug drugega v skupini, in s tem celotno skupino, se urimo v kolektivnem zagotavljanju občutka varnosti. Spoznavamo sebe in svoj notranji svet, se povezujemo z notranjimi svetovi drugih in tako vzpostavljamo varno socialno okolje. 5. Zaupanje Sklop vaj, ki je tesno povezan z vajami za varnost. Gre za prepuščanje procesu, tako v telesnem kot psihičnem smislu, za spodbujanje intenzivnih interakcij med udeleženci, prenašanje in podajanje odgovornosti med članicami in člani skupine ter medsebojno podporo za skupinsko izpolnjevanje zadane naloge in doseganje zastavljenega cilja. 6. Izražanje čustev Ta sklop je morda najbolj igriv in v njem najbolj popusti cenzura. Vaje so namenjene razvijanju veščine izražanja raznolikih čustvenih stanj z uporabo telesa, glasu in prostora, ustvarjalnemu odpiranju, izražanju idej, misli, čustev ali mnenj, inovativnosti. 48 Jana Burger in Metka Bahlen Okoli, Gledališka pedagogika in gledališče zatiranih Viri: American Alliance for Theatre & Education. The Effects of Theatre Education, https://www. aate.com/benefits-of-theatre-ed, dostop 6. 1. 2022. Bahlen Okoli, Metka. Navodila za uporabo videa ‘Vstani, deklica’, Zavod Bob, 2021, https:// drive.google.com/file/d/1pxGkWqCgH2YNuJW6mBWnBN8zAGOZGc9O/view, dostop 7. 1. 2022. Barle, Andreja. Instrumentalizacija znanja - šole organizacije za hitro dostavo znanja? Genialna prihodnost - genetika, determinizem in svoboda. Mednarodni posvet Biološka znanost in družba, 2007. Str. 239-249. Gaber Korbar, Veronika; Jenko, Sandra; Korbar, Valentina; Lešnik, Irina; Picelj, Katarina; Suhadolnik, Gorazd; Šmalc, Matjaž; Štampek, Marjetka. Moč (Spo)Razumevanja - Osnove gledališke pedagogike. Društvo ustvarjalcev Taka Tuka, 2020. Gregorčič, Marta. Pedagoške smernice za emancipacijsko učenje. Zavod Bob, 2019, https:// drive.google.com/file/d/1qIvrVsxDoXFqLzsICzoA54GXZKkJA26z/view, dostop 7. 1. 2022. Klemenčič, Eva. Nacionalna in mednarodna perspektiva izobraževanja za državljanstvo v multikulturni družbi. ZRC SAZU, 2011. Kobolt, Alenka, Jelena Sitar-Cvetko, Andreja Stare. Gledališko ustvarjanje kot socialno integrativno delo z mladimi. Socialna pedagogika, vol. 9, št. 3, 2005, str. 229–264. Lešnik, Irina. 2020. Gledališka pedagogika na preseku gledališke umetnosti in pedagoške znanosti. Moč (Spo)Razumevanja - Osnove gledališke pedagogike. 8-13. Prigl, Mojca. Pozitivni učinki metod gledališke pedagogike na učence pri pouku slovenščine v osnovni šoli, Univerza v Mariboru, 2018. Rancière, Jacques. The Ignorant Schoolmaster. Stanford University Press, 1991. Santos, Barbara. Theater of the Oppressed Roots and Wings, KURINGA, UCLA Art and Global Health Center and UCLA Prison Education Program, 2019. Jana Burger in Metka Bahlen Okoli, Gledališka pedagogika in gledališče zatiranih 49 O avtoricah Jana Burger je komunikologinja, praktikantka in Metka Bahlen Okoli je pedagoginja in andragoginja certificirana trenerka nenasilne komunikacije in ter mladinska delavka, pevka, pripovedovalka, jokerka, mentorica, še raje pa uporabnica gledališča zatiranih. igralka. Pri svojem delu se posveča osvetljevanju Dela v Sloveniji in v tujini, je članica več kolektivov in v javnosti spregledanih tem in opozarjanju na rada vadi petje. nepravičnosti v družbi. Gledališče zatiranih je metodologija, ki je nikoli ne neha navdihovat. Zanjo je to jezik neslišanih – ljudi, vsebin, krajev, dogodkov, zatiranj. Je umetnost, ki je potisnjena na obrobje kot ne-umetnost. Ustvarjajo jo vsak dan, z vsakim korakom, dejanjem, gesto in izrečeno besedo. Vsaka uprizoritev je priložnost, da se prisotni povežejo in ustvarijo skupnost, ki solidarno in iskreno naslavlja družbene neenakosti. Navdušuje jo delovanje med fikcijo in realnostjo, v kateri ustvarja vzporedne svetove in jih nato prenaša v resničnost, tako da lahko stopa na oder življenja brez občutkov nemoči in krivde. 50 Zbornik 2. konference gledališča zatiranih Metka Bahlen Okoli Vstani, deklica Povzetek V prispevku predstavljamo proces priprave in izvedbe zakonodajne forumske predstave Vstani, deklica. To je zgodba o izkušnjah vstopanja na trg dela, ki jo pripoveduje osem mladih udeleženk projekta Pogon, ki smo ga v Z avodu Bob izvajali od februarja 2020 do septembra 2021. V tem času smo s 120 udeleženkami in udeleženci izvedli 630 ur usposabljanj, da bi krepili kompetence mladih skozi aktivno državljanstvo za večjo zaposljivost. Poleg tega smo vzpostavili mrežo zaposlovalcev, kamor se je vključilo kar 42 organizacij in posameznikov, nekateri so gostili mlade na t. i. job shadowingu1 ter sodelovali na zaključnem dogodku projekta. Slednji je bil namenjen srečanju mladih iskalcev zaposlitev in zaposlovalcev ter njihovi medsebojni izmenjavi pogledov na zaposlovanje mladih. V Pogonu smo podpirali mlade iskalke in iskalce zaposlitve v krepitvi kompetenc za večjo zaposljivost skozi aktivno državljanstvo. 1 Job shadowing je proces spremljanja izkušenega zaposlenega pri opravljanju točno določenega dela/poklica oz. konkretnih delovnih nalog na določenem delovnem mestu. Za ta izraz najdemo različne prevode v slovenščino: metoda osvetlitve dela, izobraževalni obisk, obdobje opazovanja na delovnem mestu. Mladi se soočajo z brezposelnostjo ali negotovimi trgu dela in v obliki forumskega gledališča izpostavile zaposlitvami ter netrajnim in nepravičnim problematiko zaposlovanja med mladimi. Obiskovalci zaposlovanjem. Po konceptu »vsak je svoje sreče dogodka so vstopali v prizore in odigrali svoje predloge kovač« je družba tovrstne strukturne probleme za spremembe na bolje. naložila na pleča posameznika in mu sporočila, da je za njihovo reševanje odgovoren sam. Za piko na i Z gledališčem zatiranih družbene nepravičnosti tako smo tako v projektu organizirali Posvet med mladimi naslavljamo in rešujemo kolektivno, na družbeni in zaposlovalci, kjer je v dialogu sodelovalo 22 ravni. Mlade udeleženke so v procesu medsebojnega predstavnikov zaposlovalcev in 23 mladih iskalcev povezovanja ter deljenja in analiziranja svojih zgodb zaposlitev. Izvedli smo ga v obliki zakonodajne odstirale tančice iluzij o zaželjenosti fleksibilnih forumske predstave z naslovom Vstani, deklica. zaposlitev. O temah, ki v javnosti niso izpostavljene, Pripravile so jo mlade iskalke zaposlitve in v njej so tako javno spregovorile osebe, ki največkrat nimajo prikazale svoje izkušnje zaposlovanja ter izpostavile javnega glasu. Družba, v kateri živimo, je izrazito nepravičnosti in diskriminatorne prakse, ki se ob kapitalistična. Poveličuje konkurenčnost, potrošnjo, tem izvajajo. Omenjene udeleženke so brez dvoma premoč. V gledališču zatiranih preizprašujemo te aktivne državljanke, so pa nezaposlene. V gledališkem družbene premise in jih zastavljamo na novo, v smeri procesu so izrazile svoj pogled na položaj mladih na vzpostavljanja sodelovanja in tvorjenja skupnosti. Eno glavnih vprašanj, ki si jih postavljamo, je, kako Metka Bahlen Okoli, Vstani, deklica 51 lahko v družbi delujemo z močjo in ne s premočjo? preizpraševale družbeno medijsko krajino in širile Zgodba neke posameznice ali posameznika postane razumevanje, kaj v širšem družbenem kontekstu širša zgodba in zgodba neke družbene skupine, ki jo povzroča, omogoča in ohranja določena dogajanja v lahko umestimo v širši družbeni kontekst. To sta naloga družbi. Zgodba posameznice je postala širša zgodba, in poslanstvo gledališča zatiranih in projektov kot je zgodba neke družbene skupine. Nastala je pesem z Pogon. naslovom Vstani, deklica. To je bil trenutek, ko je bilo v skupini že čutiti elemente Skupnost in proces nastajanja skupnosti. Povezoval nas je skupen interes, vzpostavile forumske predstave so se vloge posameznic v skupini in čustvene povezave, zadovoljena je bila potreba po svobodnem Prvi dan razpisanih delavnic se je zbralo osem izražanju. Posvetile smo se zgodbam – prekarnosti, udeleženk. Med sabo se niso poznale, skupno jim izkoriščanju na delovnem mestu, negotovosti, delu je bilo to, da so se prijavile na eno od usposabljanj brez plačila, nezakonitemu odpuščanju. projekta Pogon in da so bile brezposelne. Le ena od Slikovno gledališče in ritem mašine2 smo nato njih je imela izkušnje z gledališčem zatiranih. Prišle uporabile za nadaljnje raziskovanje perečih vsebin, so, ker smo ustvarili prostor, v katerem so lahko delile povezanih s položajem mladih na trgu dela. Z analizo izkušnje zatiranja pri zaposlovanju. Kot že rečeno, je pozicij teles in njihovih posameznih delov (telesna bila osnova tega prostora gledališče zatiranih, ki ga je drža, položaj nog in rok, izraz na obrazu), usmerjenosti v šestdesetih letih 20. stoletja utemeljil Augusto Boal, pogleda itd., smo izluščile vsebine, na katere sicer brazilski gledališčnik in aktivist. Boal razume gledališče ne bi pomislile ali niso bile izražene in evidentne. v najširšem smislu, kjer je gledališče namenjeno vsem V nadaljevanju so s kiparjenjem3 nastajali zametki in črpa iz neusahljivega izvira življenja (Fritz, 2012). prizorov, ki smo jih kasneje sestavile v predstavo. Začele smo z igrami, ki so med drugim tudi temelj Ko nastaja forumska predstava, zgodbo pripovedujemo metodologije gledališča zatiranih, uporabimo pa večplastno. Ena od plasti je narativna, predstava jih lahko tako rekoč v vseh fazah dela s skupinami. ima scenarij, odvija se v sosledju prizorov z dialogi, So igre v najboljšem in najširšem pomenu besede, nepogrešljive pri vzpostavljanju nove skupnosti. 2 V skupinski zamrznjeni sliki vsaka posameznica in posameznik Sodelujoče podprejo v tem, da se osvobodijo spon poišče enostaven gib, ki izhaja iz pozicije, v kateri se nahaja. Gib ponavlja in izdeluje, da je povsem jasno, kako se začne in kako se konča. Gibu svojega družbenega položaja, da se izrazijo, da nato doda še pripadajoči zvok. Tako nastane eden od »zobnikov« ritem utelesijo, kako doživljajo sebe in svoje notranje mašine, ki bo ponazarjala celoto vsebine, ki jo uprizarjamo. Ko združimo posamezne elemente (zobnike), nastane ritem mašina. doživljanje ter svet okoli sebe. Igre lahko prinašajo 3 Kiparimo lahko v parih ali v skupini, aktivnost poteka v tišini. razigranost pa tudi nove uvide in kritičnost ter skoraj Pri kiparjenju oblikujemo telesa drugih, ki nam služijo kot t. i. pametna glina. Kaj želimo od osebe, ki je v vlogi pametne gline, nakažemo s tem, vedno uigranost. da premaknemo njen del telesa v določeno pozicijo. Če na tak način ne dosežemo želene oblike, lahko tudi sami pokažemo, kako si predstavljamo neko pozicijo, ki jo pametna glina nato upodobi. Tako lahko naredimo Nadaljevale smo s časopisnim gledališčem, tehniko individualne ali skupinske zamrznjene slike in kipe. Zamrznjeno sliko lahko oblikuje tudi vsakdo sam, ne da bi ga oblikovala druga oseba. Če delamo gledališča zatiranih, s katero smo raziskovale in skupinske slike, se več oseb ena za drugo pozicionira v njej. 52 Metka Bahlen Okoli, Vstani, deklica skozi katere je moč razbrati dogajanje. Druga plast je zatirane osebe) intonančna. Ta nam daje impresije, čustveno podstat, - intervencije v predstavo (prizor se ponovi in prisotni analogije ... Tretja je vizualna. Skozi scenografijo in ga lahko ustavijo in predlagajo drugačno nadaljevanje s kostumografijo nam sporoča podobe zgodbe, kot tem, da vstopijo v prizor in nadomestijo zatirano osebo jih doživlja dotična skupina zatiranih (Fritz, 2012). ali njegove zaveznike oz. vpeljejo novega zaveznika) Svojstveno vlogo ima pri tvorjenju skupnosti zatiranih ustvarjanje lastne estetike, ki je nemalokrat izraz upora proti estetiki kot jo narekujejo elite. Gre za boj Za vsako intervencijo razmislimo, kaj se je v prizoru za svet brez vladajočih, za tvorjenje skupnosti čutenja, spremenilo, ali se nam je zdela realistična, kakšen je ki »zoperstavlja mrtvemu mehanizmu države živo silo njen dolgoročni potencial za spremembe na bolje. skupnosti, ki jo napaja čutno utelešenje njene ideje« Sledi diskusija s publiko, v kateri analiziramo, kar (Rancière 2012, str. 66). smo videli in osvetlimo raznolike vidike situacije v intervenciji. Pri zakonodajni forumski predstavi v času dogodka zbiramo predloge za spremembe na 1. Zakonodajno forumsko gledališče sistemski ravni, na ravni regulativ, pravilnikov in drugih dokumentov, s katerimi so urejena različna področja Nastalo forumsko predstavo smo predstavili na človekovega delovanja. S pomočjo zakonodajne konferenci Mladi, družba, služba. V dialogu so forumske predstave Vstani, deklica smo zapisali sodelovali mladi in zaposlovalci, ki so v varnem okolju Priporočila za trajno vključevanje na trg dela. preizkušali različne možnosti za razplet prikazane zgodbe. Forumsko gledališče nam lahko služi kot In čemu forumsko gledališče namesto preproste vaja za realnost. Kar naredimo na odru, ne bo imelo diskusije o izpostavljeni problematiki? Nemalokrat je posledic v resničnem življenju. Še več, vsako potezo komentar osebe, ki je intervenirala: »Nisem si mislila, bomo lahko osvetlili z različnih zornih kotov, pri čemer da bo tako težko.« Res je, da v forumski predstavi bodo sodelovali vsi prisotni s svojimi razmišljanji. nismo v resnični situaciji, a je ta kljub temu tako Izplen forumske predstave tako ni nujno najboljša reprezentativna, da lahko do neke mere občutimo, možna rešitev za prikazan problem, temveč širše in kaj ta situacija za nekoga pomeni v realnosti, ko globlje razumevanje celotne situacije ljudi, ki so vanjo vanjo vstopimo na odru. Ključna je interaktivnost – s vpleteni, ter širšega družbenega konteksta. tem se predstava spremeni v celostno izkustveno doživetje. Čim bolj so sodelujoči vpeti v situacijo, tem Dogodek s forumsko predstavo v grobem izpeljemo v intenzivneje doživljajo in spoznavajo raznolike aspekte treh fazah: prikazanega zatiranja. - priprava vseh prisotnih (običajno pripravimo ogrevalne vaje za aktivacijo občinstva in vaje, s Pri tem gre lahko za vzajemen emancipacijski katerimi vpeljemo obravnavano temo) proces zatiranih, posamezniki_ce, ki nimajo dotične izkušnje zatiranja, pa le-to bolje razumejo, se z njo - prikaz problema – predstava (na odru odigramo povežejo na neki ravni in prav tako sodelujejo v pripravljen prizor, v katerem se prizor konča slabo za Metka Bahlen Okoli, Vstani, deklica 53 procesu emancipacije. Celoten proces pri sodelujočih vzbuja čustva, ki so lahko prijetna ali neprijetna. Preizkušamo in reflektiramo nova spoznanja v novih situacijah. Poleg prepoznavanja obstoječih kot skupnost ustvarjamo nove zamisli, stališča, vrednote in delovanje in novo kolektivno resničnost. Na konkretne situacije lahko pogledamo z več zornih kotov in svoja opažanja vključimo v svoje delovanje v vsakdanjem življenju. Viri: Fritz, Birgit. InExActArt. The Autopoietic Theatre of Augusto Boal. Ibidem-Verlag, 2012. Marentič Požarnik, Barica, Magajna, Lidija in Peklaj, Cirila. Izzivi raznolikosti: stili spoznavanja, učenja, mišljenja, Educa 1995. Rancière, Jacques. Nelagodje v estetiki, ZRC SAZU 2012. Zavod Bob (22. oktober 2021). Vstani, deklica [Video]. Pridobljeno 10. 1. 2022 s https://youtu.be/AFRMTOYw-rI 54 Metka Bahlen Okoli, Vstani, deklica O avtorici Metka Bahlen Okoli je pedagoginja in andragoginja ter mladinska delavka, pevka, pripovedovalka, jokerka, igralka. Pri svojem delu se posveča osvetljevanju v javnosti spregledanih tem in opozarjanju na nepravičnosti v družbi. Gledališče zatiranih je metodologija, ki je nikoli ne neha navdihovat. Zanjo je to jezik neslišanih – ljudi, vsebin, krajev, dogodkov, zatiranj. Je umetnost, ki je potisnjena na obrobje kot ne-umetnost. Ustvarjajo jo vsak dan, z vsakim korakom, dejanjem, gesto in izrečeno besedo. Vsaka uprizoritev je priložnost, da se prisotni povežejo in ustvarijo skupnost, ki solidarno in iskreno naslavlja družbene neenakosti. Navdušuje jo delovanje med fikcijo in realnostjo, v kateri ustvarja vzporedne svetove in jih nato prenaša v resničnost, tako da lahko stopa na oder življenja brez občutkov nemoči in krivde. 56 Zbornik 2. konference gledališča zatiranih Adriana Vučković Medvrstniško nasilje v osnovni šoli ter uporaba gledališča zatiranih kot oblika preventivne dejavnosti Povzetek S pojavom medvrstniškega nasilja se lahko srečamo na vsaki šoli, kljub vzpostavljeni ničelni toleranci do nasilja. V zadnjem času raziskovalci obravnavanju tega pojava in njegovemu preprečevanju namenjajo vedno več pozornosti. Pomembno vlogo pri preprečevanju medvrstniškega nasilja imajo preventivne dejavnosti. Kot ena možnih oblik preventivne dejavnosti v prihodnosti se mi zdi smiselna uporaba gledališča zatiranih. Gledališče zatiranih naslavlja temo neenakomerno razporejene moči in njene zlorabe, kar je značilno za pojav nasilja. Skozi dejavnosti se usmerja k razvijanju bolj strpne, odprte družbe, zmožne dialoga. Učenci preko različnih iger, vaj in z uporabo različnih tehnik gledališča zatiranih pridobijo večje razumevanje pojava nasilja. Prav tako se preko izkustvenega učenja opremijo z znanjem in veščinami, ki jih opolnomočijo za lasten, bolj aktiven pristop k preprečevanju tega. Oder postane njihova vaja za resničnost. V članku najprej umestim nasilje v družben kontekst in v nadaljevanju predstavim potek dneva dejavnosti na temo medvrstniškega nasilja, ki sem ga izvedla na osnovni šoli s sedmimi razredi. Zaključim z evalvacijo delavnice in možnostjo uporabe gledališča zatiranih v šolskem prostoru. Nasilje in družba Kadar govorimo o individualnem primeru zatiranja (npr. nasilje do vrstnika v razredu), govorimo o več Začetnik gledališča zatiranih Augusto Boal je mnenja, drugih podobnih primerih zatiranja in o družbi, ki ta da se vse moralne in politične vrednote družbe, zatiranja omogoča. vse njene strukture dominacije in moči, vsi njeni mehanizmi zatiranja lahko kažejo že v najmanjših Medvrstniško nasilje je univerzalen pojav, ki poteka celicah družbene organizacije ter v najmanjših tudi v slovenskih šolah. Pri medvrstniškem nasilju incidentih v našem socialnem življenju (Boal, 1995, str. obstaja neravnovesje moči med nasilnežem in 40). Ena teh celic družbene organizacije je šola. žrtvijo. Gre za zlorabo moči, pri kateri si žrtev ne zmore pomagati sama. Ne gre za konflikt, ki je Adriana Vučković, Medvrstniško nasilje v osnovni šoli ter uporaba gledališča zatiranih kot oblika preventivne dejavnosti 57 normalen pojav med vrstniki. Negativna dejanja do Učenci, ki so izpostavljeni nasilju v šolah, so pogosto žrtve (žaljenje, brcanje, osamitev, izsiljevanje ...) so tisti, ki izstopajo. Lahko gre za otroke, ki se razlikujejo povzročena namerno. Nasilje se običajno ponavlja, po narodnosti, veri, rasi, učence s posebnimi lahko se tudi stopnjuje v hujše oblike in traja dlje časa. potrebami, učence, ki izstopajo od povprečja (po Poznamo fizično, verbalno, psihično, ekonomsko in, videzu, oblačenju, spolni usmerjenosti, učni uspešnosti z vse večjo uporabo socialnega omrežja, tudi spletno ...), učence iz socialno ogroženih družin ... Pogosto gre nasilje (Razpotnik in Dekleva, 2015). za tiste, ki spadajo v ranljive družbene skupine. Medvrstniško nasilje se ne dogaja v izolaciji, temveč Razpotnik in Dekleva (Razpotnik in Dekleva, 2015, str. vedno poteka v nekem socialnem kontekstu, 224) menita, da učenci, ki izvajajo vrstniško nasilje, sestavljenem iz posameznika, družine, šole in pri žrtvah prepoznavajo družbeno nezaželene lastnost družbenega okolja (Espelage in Swearer, 2010, v (nezdrav videz, revščina, priseljenstvo, posebne Lampe, 2012, str. 48). Muršič meni, da moramo za potrebe ...). Sprašujeta se, ali s tem, ko učenci celovito razumevanje nasilnih odzivov posameznika, izvršujejo nasilje nad »drugačnimi«, ne udejanjajo postaviti nasilno vedenje v kontekst, torej upoštevati neke kolektivne volje? S to razliko, da učenci to medsebojni vpliv različnih dejavnikov (Muršič v večinoma počnejo na neposreden, brutalen način, Lampe, 2012, str. 48). Prav tako moramo poznati medtem ko odrasli to počnemo na bolj prefinjen, posameznikove vire, tiste, ki so mu na voljo, oz. tiste, sofisticiran način. Habbe (2000) meni, da problematiko za katere je strukturno prikrajšan. nasilja v šolah razrešujemo s spremembo načina življenja in vrednot. Namesto k vedno večji storilnostni Nasilje v šoli je v veliki meri povezano s širšim naravnanosti šol moramo dati večji poudarek socialno- družbenim kontekstom. Šole so vse bolj storilnostno čustvenemu opismenjevanju učencev, namesto k naravnane. Pogosto vlada tekmovalno okolje pri tekmovalnosti jih moramo spodbujati k sodelovanju doseganju učnih, športnih in socialnih dosežkov. ipd. Manj uspešnim to povzroča občutek manjvrednosti. Učenci občutek odtujenosti, nepovezanosti s šolo, Ena od usmerjenih dejavnosti, kjer učenci poleg na kompenzirajo tudi z nasilnim vedenjem (Yoneyama novo pridobljenega znanja krepijo socialne veščine 2015, v Mavroudis in Bournelli, 2016, str. 3). in sodelovanje, so dnevi dejavnosti. V nadaljevanju bom opisala dan dejavnosti, izveden na osnovni šoli s Učenci, ki doživljajo ali povzročajo nasilje v šoli, so sedmošolci. Tema dneva dejavnosti so bili medvrstniški lahko z nasiljem obremenjeni v družinskem okolju. V odnosi ter medvrstniško nasilje. Učenci so se prav tako raziskavi, ki jo je opravila avtorica Pušnik (2012), je teh srečali z gledališčem zatiranih. skoraj tretjina. Baldry (2003) meni, da imajo tisti, ki so priča nasilju doma, trikrat večjo možnost, da tudi sami postanejo nasilni v šoli. 58 Adriana Vučković, Medvrstniško nasilje v osnovni šoli ter uporaba gledališča zatiranih kot oblika preventivne dejavnosti Potek dneva dejavnosti do sveta. Zavedajo se problematike in možnosti preoblikovanja sveta skozi aktivno držo. V tem procesu V prvih dveh urah smo naredili različne vaje na lahko učenci začnejo zaupati v svojo lastno moč, temo prijateljstva in sodelovanja, ki smo jih sproti prevzemati odgovornost in interpretirati realnost še iz reflektirali. Zaključili smo s tem, da z drugimi drugih kotov (Freire, 2005). ne vzpostavimo vedno odnosa »jaz zmagam, ti zmagaš«, ki je značilen za prijateljstvo. Obstajajo Tako npr. pri vprašanju, ali je lahko nasilnež tudi tudi destruktivni odnosi, za katere je značilna ena žrtev, skozi diskusijo pridejo do ugotovitve, da od naslednjih oblik (»jaz zmagam, ti izgubiš«, »jaz lahko. Kar nekaj učencev je izpostavilo povezanost izgubim, ti zmagaš«, »jaz izgubim, ti izgubiš«). Po nasilja z družinskimi razmerami. Največ učencev je malici smo prešli na temo medvrstniškega nasilja. izpostavilo, da nasilnež mogoče potrebuje pozornost, ker se doma nihče ne ukvarja z njim (starši nenehno V uvodnem delu se je pol učencev postavilo v kip delajo in nimajo časa zanje, oče ni prisoten …). Drugi nasilneža, druga polovica pa v kip žrtve. Prizori so bili so povedali, da so učenci lahko žrtve, če so sami podobni. Eni učenci so imeli pesti pred seboj, drugi izpostavljeni nasilju (so priča nasilju med starši oz. pa so si z rokami zakrivali obraz. Poleg prikazanega drugimi družinskimi člani, so sami deležni fizičnega ali fizičnega nasilja, ki ga učenci najlažje prepoznajo kot verbalnega nasilja). Eden od učencev je izpostavil, da nasilje, smo se pogovorili še o drugih oblikah nasilja: so učenci morda jezni, ker jim ne gre dobro v šoli in psihičnem, verbalnem, ekonomskem, spolnem, so zato nasilni do drugih. Glede na poznavanje situacij spletnem. Na temo spletnega nasilja, ki je z vse večjo določenih učencev je bil vsaj eden teh odgovorov uporabo socialnih omrežij tudi bolj razširjeno, smo si osnovan na lastni izkušnji. pogledali kratek film. Skozi skupno analizo filma, kjer so bili učenci zelo aktivni, se je bogatilo njihovo znanje Učenci so skozi diskusijo spoznali, kako pomembno o tej temi, tako so lažje uprizorili prizore nasilja, kjer vlogo imajo in kakšno odgovornost nosijo kot smo v prihodnjem delu ure uporabili tudi elemente opazovalci. Po njihovih besedah v primeru fizičnega gledališča zatiranih. nasilja pogosto posreduje že učitelj. Če ga ni dlje časa, gre po njega v večini primerov katera izmed učenk. Na Za razliko od pasivnega sprejemanja informacij vprašanje, kaj opazovalce (učence) zadržuje, da bi bili učenci s pomočjo elemntov gledališča zatiranih bolj aktivni, jih je večina odgovorila, da je to strah, da pridobivajo znanje z zanimanjem. Ker so bili vsi že kdaj se bo kasneje nasilnež spravil tudi nanje. Pri nekaterih izpostavljeni medvrstniškemu nasilju (večina v vlogi drugih oblikah nasilja se ne želijo vpletati oz. ne vedo, opazovalcev), jim je bila tema blizu. O izpostavljenem da dejansko gre za nasilje. Nekatere stvari vzamejo problemu so aktivno razmišljali ter se učili v povezavi z za samoumevne. Sprejmejo, da imajo nekateri učenci drugimi, v dialogu. dodatno strokovno pomoč, zaradi primanjkljajev na Na ta način učenci tvorijo reflektiven in dejaven odnos različnih področjih (npr. vedenjske - čustvene težave), Adriana Vučković, Medvrstniško nasilje v osnovni šoli ter uporaba gledališča zatiranih kot oblika preventivne dejavnosti 59 navajeni so, da z nekaterimi enostavno nimajo stika vedeli, da so posledice in občutek nemoči žrtve tako (drug spol, sramežljivost/tihost nekaterih, priseljenci, močni. Žrtve imajo pogosto nizko samopodobo, »posebneži«) in jih to ne moti. Kadar ne gre za fizično občutijo tesnobo, osamljenost, krivdo, strah, sram, nasilje, večinoma menijo, da je žrtev tista, ki bi morala zaradi katerih se nekatere med njimi zatečejo tudi biti bolj aktivna pri reševanju svojih težav. Npr. lahko k samodestruktivnemu vedenju. Učenci so bili med bi sama povedala učiteljem, se postavila po robu drugim šokirani tudi nad podatkom, da so se med nasilnežem, se bolj prilagodila in sama pristopila do njihovimi vrstniki v Sloveniji zaradi vrstniškega nasilja njih, da bi bila bolj vključena. Na vprašanje: »Ali bi v zgodili tudi že samomori. svojo družbo sprejeli nekoga iz razreda (ki je izključen, kar žrtve pogosto so), če bi ta pristopil do vas, in rekel, Ena od oblik nasilja, ki je za učence samoumevna, da bi se rad družil?« so najprej vsi odgovorili pritrdilno. so vsakodnevne žaljivke. Žaljivke v razredu slišimo Potem pa so skozi podvprašanja ugotovili, da bi bili vsak dan, vendar jih učenci pogosto ne obravnavajo verjetno na začetku zgolj vljudni in ni nujno, da bi ga kot vrste nasilja. V večini primerov gre za govorico zares sprejeli in se z njim družili. mladih. Npr., ko en učenec reče drugemu: »Kok si glup.« Drugi pa je tiho ali pa mu odvrne: »Bod tih, Nato smo se navezali na ogledani film o spletnem debilčina.« in se naprej družita. Takšnega primera nasilju, v katerem žrtev začne verjeti nasilnežem, da ne moremo obravnavati kot nasilnega vedenja. Ne je zguba. Pogovorili smo se o žrtvi in njenih občutkih gre za neravnovesje moči, ki je značilno za nasilje. nemoči, sploh, kadar ta začne sama verjeti oznakam, Primer, kjer učenec, ki ima moč, reče drugemu z manj ki ji jih pripišejo drugi. Spomnila sem jih na začetek moči: »Bosanc en.« ali: »Prokleta piflarka.« pa učenci dneva dejavnosti, ko je vsak učenec povedal dobro prepoznajo kot žaljivko. Pomembna sta kontekst in lastnost o sebi (pozitivno oznako). Prvi učenec, ki je interpretacija situacije. Ali želi tisti, ki izreče žaljivko, s zase rekel »ne vem«, je bil v obeh razredih deležen tem nekoga ponižati, ali si tisti, na katerega se žaljivka izjave drugega učenca: »ker je nimaš«, čemur je nanaša, to interpretira kot boleče. Nasilje je družbeno sledil smeh. V nadaljevanju sem spodbudila razred, definirano, vendar je obenem stvar individualne da pomaga učencu najti pozitivno lastnost. Učenci so interpretacije. začeli naštevati njegove pozitivne lastnosti. Ta vaja je za nekaj trenutkov spremenila ozračje (povezanost Učence sem opozorila, da gre pri tem vprašanju za razreda, dobro počutje ...). hojo po tankem ledu. Kdaj je verbalno nasilje prekrito z vsakodnevno in neškodoželjno komunikacijo? Lahko Prednost delavnice je v tem, da so nekateri učenci, se zgodi, da je oseba užaljena in ponižana, ampak se najprej skozi navedbo primerov za vsako obliko vseeno smeji, reče kaj nazaj, se dela, kot da ni nič. nasilja spoznali, da so tudi ignoriranje, obrekovanje Učence sem spodbudila k razmisleku, zakaj lahko pride in kontinuirano žaljenje oblike nasilja, ki imajo do takšnega vedenja. Veliko učencev se strinja z izjavo lahko za žrtev dolgoročne posledice. Nekateri niso učenca, da bi s tem, ko bi skušali povedati sošolcu 60 Adriana Vučković, Medvrstniško nasilje v osnovni šoli ter uporaba gledališča zatiranih kot oblika preventivne dejavnosti ali sošolki, da jih to moti, izpadli kot »jokice,« če bi mehanizem projekcije. Ker ga uporabljamo zavedno, povedali učitelju, bi bili »tožibaba«. Nekaj učencev pa nam služi kot podpora za kontakt (Ščuka, 2002). S se je strinjalo z izjavo sošolca, da se bojijo možnosti, tem, ko vstopamo v vlogo drugega, skušamo dojeti in da bi s tem izgubili prijatelja, oziroma se ne bi imeli razumeti njegove poglede, doživljanja in njega samega s kom družiti ipd. Zaključim lahko, da učenci raje ter si pridobiti novo perspektivo. Z vstopanjem v vlogo sprejmejo neprijetnosti, ker bi sprememba zanje lahko druge osebe spoznavamo in vzpostavljamo to drugo poslabšala situacijo. osebo, njene misli, skrbi, občutja, strahove, izzive in vedenja. S tem, ko igramo drugo osebo, se zavedamo V nadaljevanju so se učenci razdelili v skupine. Vsaka njenega položaja in jo priznavamo ne glede na to, skupina je imela čas, da ustvari prizor, iz katerega ali se z njo strinjamo ali ne. Nasilnež lahko raziskuje je razvidna ena od oblik nasilja. Že v fazi tvorjenja bolečino žrtve, žrtve lahko raziskujejo načine, kako skupin smo lahko opazili dinamiko razreda ter razna se upreti, opazovalci spoznajo, da niso sami v svojih izključevanja (prijatelji želijo biti skupaj in novih ne občutjih nelagodja (Salas, 2005, v Mavroudis in želijo, nesprejemanje že izključenih posameznikov, Bournelli, 2016, str. 6). večinoma hočejo fantje in dekleta biti ločeni, itd). Problematiko sem naslovila in jih pred lastnim Učenci so najprej s pomočjo slikovnega gledališča deljenjem v skupine (v krogu sem jim razdelila števila) uprizorili, katere vrste nasilja bodo prikazali. Ostali spodbudila k temu, da uporabijo znanje s prejšnje so ugibali. Za uprizarjanje dogodka, povezanega s ure in urijo veščino sodelovanja. Pri razdelitvi vlog fizičnim nasiljem med vrstniki, smo uporabili forumsko (nasilnež, žrtev, opazovalec) sem jih nagovorila, da se gledališče. Ob slednjem je bilo v obeh skupinah preizkusijo v vlogah, v katerih še niso bili. Učenci, ki so prisotnih največ spontanih intervencij. Večkrat so najbolj glasni in so vloge izbrali prvi, so pogosto izbrali intervencije vodile v novo nasilje. Tisti, ki so hoteli vlogo nasilneža, tisti, ki imajo radi izzive, tudi vlogo pomiriti ali ustaviti nasilneža, so sami postali žrtve ali žrtve. Opazila sem, da skupina pogosto predlaga, kdo nasilnež; intervencija, kjer je učenec šel po učitelja, je bo žrtev v skupini, žrtve pa se s tem strinjajo. Nekateri nasilje zaustavila. se celo sami javijo. Ostali so opazovalci. Učenci so, kot v realnosti, najraje v tej vlogi zaradi na videz pasivne Pri uprizarjanju psihičnega/verbalnega nasilja so drže. imeli učenci večje težave. Med igranjem prizora sem s ploskom ustavila igro, igralci so zamrznili v kipe. Igranje vlog je ena od metod izkustvenega učenja. Na dotik ramena je vsak lik začel govoriti svoje misli, Skozi igro vlog raziskujemo nove oblike odzivanja in občutja ali želje. Ta prizor je bil emocionalno bolj nabit vedenja v različnih socialnih kontekstih, rešujemo kot prejšnji. Pri tem gre za manj vidne oblike kot pri problemske situacije in preigravamo potencialno fizičnem nasilju, vendar je njihova teža močnejša. Gre provokativne situacije v varnem in podpornem okolju lahko za bolj odkrite oblike, kot so grožnje, žaljenje, (Vec in Peklaj, 2003). Pri igranju vlog uporabljamo kričanje, kritiziranje ali bolj prikrite, kot so kaznovanje Adriana Vučković, Medvrstniško nasilje v osnovni šoli ter uporaba gledališča zatiranih kot oblika preventivne dejavnosti 61 z molkom, poniževanje, zavračanje, prekinjanje, ipd. Opazovalci so na ta način povezovali prizore z minimaliziranje mnenja, čustev drugih ipd. Po možnimi rešitvami in ugotavljali, kako lahko sami odigranem prizoru je sledila diskusija. reagirajo v podobni situaciji. Seveda v primerih, če želijo narediti konec obrekovanju. Še vedno jim to Kot pravi Moreno (2000), je na odru dovoljeno vedenje namreč predstavlja pomembno pripadnost raziskovati vse asocialne tendence, nesprejemljive vrstniški skupini. želje, prepovedana vedenja, »nezdrava« občutja. Zato sem učence nagovorila, da se v svoji skupini razdelijo Po vseh zaključenih prizorih smo naredili evalvacijo. na pol in najprej prvi del skupine drugemu na glas Najbolj nemirni učenci so povedali, da se niso ničesar govori žaljivke, na moj znak pa zamenjajo vloge. Na naučili. Povedano sem dala v kontekst (mudilo se jim je začetku je bilo učencem zelo neprijetno, potrebovali domov, bili so utrujeni, imeli so že manko pozornosti) so kar nekaj časa, da izpeljejo vajo. Večjo težavo so in prepustila besedo drugim učencem. Ti so povedali, imela dekleta. Govorila so tiho in kljub spodbudam so kaj so spoznali tekom dneva dejavnosti, kaj jim je se v večini primerov težko vživela v vloge. Prav tako je bilo zanimivo. V evalvacijo so se na koncu vključili vsi bilo sram nekatere dečke, sploh tiste, ki so vedenjsko učenci. manj izstopajoči. Fantje, ki pogosto uporabljajo žaljivke, so začeli najprej z »manj grobimi« žaljivkami, potem, ko sem jim dala dovoljenje in primer žaljivk, ki Sklep in evalvacija dneva dejavnosti, jih ponavadi uporabljajo, so se osvobodili. Takrat jih možnost uporabe gledališča je bilo težko ustaviti. Zabavali so se. Ko so bili v vlogi zatiranih tistega, ki posluša, jim ni bilo prijetno. Tudi sami so v Izvedba dneva dejavnosti se mi je zdela v veliki meri evalvaciji povedali, da jim je bilo lažje govoriti žaljivke uspešna. Učenci so skozi različne dejavnosti zagotovo kot jih slišati. Eden je rekel: »Še dobro, da je bila vaja, pridobili večje razumevanje pojava medvrstniškega ker bi ga drugače razbil.« nasilja. Poleg njim najbolj znanega fizičnega nasilja Tudi obrekovanje je ena od problematik, ki jo je so se spoznali še z drugimi oblikami nasilja. S na šolah mogoče zaznati. Skupini sem po prvotni pridobljenim znanjem (teoretičnim, praktičnim) bodo uprizoritvi vsakič dala novo nalogo, ki so jo morali v prihodnosti bolj dovzetni za njegovo prepoznavanje, odigrati. Opazovalci so po vsakem prizoru delili svoja kar je prvi korak k preprečevanju nasilja. Spoznali in opažanja. Poskušali so povezati, na kakšen način raziskovali so različne vloge, ki jih lahko prevzamejo novo dejanje vpliva na dinamiko v skupini in na v medvrstniškem nasilju. Poudarek je bil na vlogi samo obrekovanje. Npr. v enem prizoru je skupina, opazovalcev, v kateri se učenci najpogosteje znajdejo. ki obrekuje, nehala poslušati tistega, ki obrekuje; v S pomočjo gledališča zatiranih so spoznali moč in ponovitvi prvotnega prizora je eden od skupine začel odgovornost, ki jo imajo kot opazovalci. V tej vlogi govoriti o pozitivni lastnosti osebe, ki jo obrekujejo, lahko nehote, tudi z ignoriranjem, nasilje spodbujajo, 62 Adriana Vučković, Medvrstniško nasilje v osnovni šoli ter uporaba gledališča zatiranih kot oblika preventivne dejavnosti ob pravilni intervencijah pa ga lahko pomembno Po dnevu dejavnosti se je v teh razredih nasilje še preprečujejo (Vec in Andrinek, 2019, str. 12). naprej pojavljalo. Enkratna dejavnost ne bo prispevala k bistvenim razlikam. Dejavnosti je pomembno Lewin meni, da učinkovito izkustveno učenje vpliva izvajati kontinuirano. Na podlagi izkušnje lahko na posameznikovo kognitivno strukturo, stališča, rečem, da bi bilo smiselno, da se razred razdeli v dve vrednote, zaznavanje in vedenjske vzorce. Zato je ali več skupin, sploh, kadar gre za razred z vedenjsko nujno ustvariti sprejemajoče in podporno okolje, problematiko. Šele s kontinuiranim izvajanjem kjer lahko posameznik eksperimentira s svojimi skupinskih dejavnosti (spodbujanje sodelovanja, drugačnimi pogledi, vedenjem in doživljanjem. Vse to povezovanja, medsebojnega zaupanja ...), kjer bi se lažje spreminja v skupini kot individualno (Johnson in ustvaril varen prostor, bi lahko raziskovali temo nasilja Johnson, 1996, v Vec in Peklaj, 2003, str. 54–56). bolj poglobljeno, saj bi v tem primeru učenci občutili Ustvarjanje sprejemajočega in podpornega prostora razred kot varno okolje, primerno za raziskovanje. v razredu je dolgotrajen proces. Pozitivna klima Šola se uspešno spopada z medvrstniškim nasiljem, v razredu je pomemben varovalni dejavnik pri kadar ima izraženo ničelno toleranco do nasilja in če preprečevanju nasilja. V razredih, kjer sem izvedla se aktivnosti (s preventivnimi programi) loteva načrtno dan dejavnosti, je bilo opaziti, da razred ni bil v in premišljeno (Lešnik, 2012, v Muršič, 2012). Vsi celoti povezan (prisotne so bile občasne žaljivke, bi se morali zavzemati, da so tovrstne aktivnosti izločanja, nestrpnost ipd.). Na klimo razreda vpliva vključene v redne dejavnosti šole. Poleg osvajanja tudi učni uspeh učencev. Učno neuspešni učenci znanja je pomembno tudi razvijanje strpnosti, izražajo večjo osamljenost in občutke zavrnitve kritičnega mišljenja, socialnih veščin ipd., s čimer se in izolacije (Salomon in Strobel, 1996, v Arzenšek ukvarja prav gledališče zatiranih. Večina učiteljev se Krajačič, 2018, str. 211). V skupinskem delu niso vsi za uporabo dramskih tehnik v večini ne počuti dovolj učenci sodelovali enakovredno. Pri igranju prizorov kompetentnih. Nekateri učitelji nimajo zaupanja v so se nekateri učenci zlahka poistovetili s svojo vlogo. dramske tehnike, druge je strah, da se bo pri odkritem Drugim se ni uspelo celostno angažirati (miselno, obravnavanju nasilja to še povečalo (Burton in O'Toole, čustveno, telesno) oz. se poistovetiti z likom, morebiti 2009, v Mavroudis in Bournelli, 2016, str. 7). zaradi strahu pred obsojanjem drugih (sram) oz. nelagodjem, povezanim s situacijo oz. likom, ki so ga Mednarodni programi so s pomočjo gledaliških igrali. V nekaterih skupinah se je to nelagodje kazalo tehnik uspeli zmanjšati nasilje na šolah. Pomembni skozi obilico smeha in zabave učencev pri ustvarjanju dejavniki pri tem so bili usposabljanje in izobraževanje nasilnih prizorov. Učenci so uprizoritve, pogovore in učiteljev o teoriji in tehnikah drame v vzgoji in intervencije izpeljali. Nekateri učenci so skozi igro vlog izobraževanju oz. zaposlitev zunanjih izvajalcev, ki so pridobili na samopodobi, odkrili nov talent, drugim specialisti na dramskem področju. Ostali dejavniki je bilo všeč, ker so uspešno intervenirali oz. dobro so bili: dobro načrtovana strategija ter vrednotenje opazovali situacije. faz, finančna podpora za izvedbo programa s strani Adriana Vučković, Medvrstniško nasilje v osnovni šoli ter uporaba gledališča zatiranih kot oblika preventivne dejavnosti 63 države, sprejetost programa in podpora v celotni šolski skupnosti (zaposleni, učenci, starši), uvedba programa v šolski kurikulum in dalj časa trajajoča izpostavljenost učencev dramski aktivnosti (Mavroudis in Bournelli, 2016). Tudi v Sloveniji je čas, da se preventivne dejavnosti na šolah (usmerjenost k razvijanju veščin za nenasilno komunikacijo in k socialnemu vključevanju, razvijanje socialnih veščin, krepitev pozitivne samopodobe, razvoj ugodne šolske klime, strategije za razreševanje konfliktov ...) uvedejo kot del kurikuluma. Uvedba dramskih tehnik in elementov gledališča zatiranih bi s svojim celostnim pristopom bogato pripomogla k preprečevanju in zmanjševanju medvrstniškega nasilja na šolah. 64 Adriana Vučković, Medvrstniško nasilje v osnovni šoli ter uporaba gledališča zatiranih kot oblika preventivne dejavnosti Literatura: Arzenšek Krajačič, Helena. »Socialni odnosi učencev s posebnimi potrebami v osnovni šoli.« Socialna pedagogika, letn.22, št. 3-4, str. 199-228. Baldry, A. C. (2003). Bullying in schools and exposure to domastic violence. Child Abuse and Neglect, 27 (7), 713- 732. Boal, A. (1995). The rainbow of desire: the Boal method of theatre and therapy. London; New York: Routledge. Habbe, J. (2000). Nasilje in varnost otrok v šolah: nasveti za ravnatelje, učitelje, starše in vse, ki skrbijo za varnost v osnovnih in srednjih šolah. Ljubljana: Lisac & Lisac. Lampe, T. “Medvrstniško nasilje v osnovni šoli z vidika učencev in strokovnih delavk.” Socialna pedagogika, letn.24, št. 1-2, 2020, str. 43-64. Razpotnik, Š., Dekleva, B. “Medvrstniško nasilje v šoli- socialnopedagoški pogled,” Socialna pedagogika, letn.19, št. 3-4, 2015, str. 217-230. Mavroudis, N., Bournelli , P., (2016). The role of drama in education in counteracting bullying in schools, Cogent Education, 3:1, 1233843. Pridobljeno 14.12.2022 s spletne strani: https://www.tandfonline.com/doi/full/10.1080/2331186X.2016.1233843 Moreno, J.L. , Moreno, Z.T. (2000). Skupine, njihova dinamika in psihodrama. Ljubljana: Inštitut Antona Trstenjaka. Muršič, M. (2012). Prekiniti krog nasilja (za varnejše družine in vzgojno-izobraževalne zavode). V: (O)krog nasilja v družini in šoli, ur. Muršič, M., Filipčič, K., Klemenčič, I., Pušnik, M. in Lešnik Mugnaioni, D. Ljubljana: Inštitut za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani. Vec, Tomaž, Andrinek, Mateja (2019). Vpliv skupinske dinamike na nasilje v razredu. Socialna pedagogika (Ljubljana), letn. 23, št. 1/2, str. 1-20. Vec Rupnik, T., Peklaj, C., (2003). Igra vlog in simulacija kot učna metoda: priročnik za učitelje psihologije in drugih družboslovnih predmetov ter razrednike. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Adriana Vučković, Medvrstniško nasilje v osnovni šoli ter uporaba gledališča zatiranih kot oblika preventivne dejavnosti 65 O avtorici Adriana Vučković je univerzitetno diplomirana socialna pedagoginja. Zaposlena je na osnovni šoli kot učiteljica za dodatno strokovno pomoč. Z gledališčem zatiranih se je leta 2009 srečala v okviru projekta SOFA Inštituta Ekvilib. V letu 2015 je obiskovala Akademijo gledališča zatiranih KUD Transformator. Elemente gledališča zatiranih uporablja vseskozi v praksi. Najprej nekaj let v gledališki skupini Odpisani (Društvo za pomoč in samopomoč brezdomcem Kralji ulice), pozneje v različnih organizacijah in društvih (Mladinski center Bit, Javni zavod Mladi zmaji ...), mladinskih izmenjavah (Where is your dreamland, Puppets in action). Uporabila jih je tudi v svojem diplomskem delu (Policaji v glavi), kjer je združila gledališče zatiranih (Mavrica želja) z geštalt pristopi. V letu 2020/21 je vključena v program Umetnost učenja, ki učitelje spodbuja k uporabi gledališke pedagogike v šolskem prostoru. 66 Zbornik 2. konference gledališča zatiranih Joschka Köck From Community towards a Movement - Thoughts from Practice Introduction Believing that in Theatre of the Oppressed (TO) progressive change. Interesting tensions praxis, when the show is over, the real work emerge between community building and starts, this paper suggests to define audiences movement action: What are the differences of TO projects in a wider sense, not only as the and commonalities between community and people attending a specific show or workshop. movement building? Similarly, in this paper I look at community not as a (group) feeling that evolves during a These tensions are best explored by looking performance, but starts thereafter: Community at specific projects and I will therefore reflect is the messiness that evolves from projects and on three recent TO projects that I am/was is aimed at long-term commitment. involved in. The first is Resilient Revolt, an international TO network/movement working A second strand of thought in this paper is a towards climate justice, the second is Prekär reflection on the question if, while TO work is geht nicht mehr!/Precariousness no longer good at community building, it is also good at works!, a recent project of our association TdU changing society (as its premise and reason Wien/TO Vienna, and the third is a university for existence claims, i.e. at “humanising course I conducted with social work students humanity”)? In finding out if TO is actually about their precarious internships. Analysing good at working against oppression, I turn and reflecting upon each of the projects, what to the term movement. For the sake of this guides me are the following three questions: 1) short paperI I define social movements as What is the community that evolved through social groups that want to change society in each of the projects? 2) How is the work in a progressive way. I also argue that social each specific project related to movement work movements are the only political actors who and action? 3) What are the specific joys and can make meaningful progressive social challenges of each project? change (a statement open for discussion). In a different article (Köck 2020), I argue that the TO movement constitutes a social movement in itself. Here, however, I separate TO as a praxis from social movements in the sense that I do not take it for granted that it actually manages Joschka Köck, From Community towards a Movement - Thoughts from Practice 67 Resilient Revolt On the positive side, maybe because Resilient Revolt attracts members based on friendship and sympathy, The first project, Resilient Revolt (RR), is an people who would otherwise never have been international movement and network of people using exposed to climate justice suddenly learn to care TO to advocate for Climate Justice.1 At the moment it about this political concern. consists of quite stable groups in Germany, Slovenia and Austria, with other individual practitioners in Coming to the challenges of the project: An open Europe beyond these groups. What defines it are the question is: How can new groups join the network? friendships that were made through this movement. How does the recruiting process work? Based on what I claim (and other members of Resilient Revolt might criteria are groups chosen? Is it because of their deep disagree with me in that regard), that the people do engagement with climate justice, their experience with not come to activities of the movement principally TO, or is a personal meeting with the other groups because they want to change something political, required in order to also become friends with them? but because they are good friends. This is not to say How are new groups approached: By the movement that this is not a worthwhile reason to meet for a TO itself or does it want to be approached by them? Or project. I only want to emphasise that it depends on does it form new “chapters” through workshops? A individual members of the movement to work for second important question is what are the political climate justice within it. RR has not (yet) reached the positions of the group. RR does have a charta in point at which all the people involved would work which core principles are stated, like intersectionality, together towards climate justice. Neither do people inclusion, resilience, multiplication and horizontality. become involved with the movement principally But these are no actual political values that RR actively because they would want to work activistically fights for. One way forward would be to adapt them towards climate justice or become part of social from climate justice movements (which RR implicitly movement action in general. Thus this specific project does by claiming to be part of them). Also, I claim, the includes mainly friends and colleagues rather than clearer the political positions and strategy of the group political comrades working together. We can test get, the clearer it becomes which groups to recruit. my hypothesis by assuming the same groups that are involved with Resilient Revolt would meet for a different theatre project: Is this realistic? Yes, however, some members of the groups would always come back to climate justice as one of or even the main issue. 1 Read more (and also about core principles mentioned further below) here: https://resilientrevolt.org/. Some might debate the very fact that Resilient Revolt is a movement and many of the reasons for that are discussed later in this paragraph. 68 Joschka Köck, From Community towards a Movement - Thoughts from Practice Prekär geht nicht mehr!/ similar to Resilient Revolt, but it is also much more Precariousness no longer works! concrete as we really talk about specific politics. The next project I want to deal with is “Prekär geht In the project we also connected with different social nicht mehr!”,2 a project we recently did in TO Vienna movement organisations (SMOs), like unions, in order (TdU Wien). It consisted of a series of short three hour to anchor our community in civil society in this way. I workshops in which people could get to know and wonder if contacts to SMOs are a necessary condition enjoy TO practice regarding the issues of precarious for us as TO practitioners to do our job as social work. After that we had a one week workshop in change makers. which a fixed group came together in order to create What went really well in this project is that people a play. And then we had performances of this play from very diverse precarious contexts came together in different communities (schools, youth centres, and after the project officially ended, the actors university), but also some that were aimed at a wider themselves self-organised a performance at a protest public. A very diverse theatre group was chosen rally of non-EU students. So the project developed (within many other criteria) based on their different its own dynamics. However nice the diversity of the experiences with precarious work. There were Non- group and their struggles was, the fact that not all EU students who did not have work permits for actors were connected to the same social struggle also Austria which was officially their right to have, there constituted a challenge, because CARE workers do were CARE workers, low income pensionists and many have other political challenges than migrant students more. Our idea was that these diverse experiences or pensionists. How is it possible then to deeply would allow for alliances to form between people engage with a struggle? If we really want to change affected by very different forms of precarity. We something politically, it is necessary to engage with imagine the emergence of a community of solidarity one specific injustice or struggle. On another note, and joint political work against precarity. In the if participants in a project have problems obtaining context of this project, we learned that community (working) visas, as was the case in our project, this is also a scale of political organisation between the can also pose a danger to the continuity of the individual and the governed society. As such, it is theatre community. Another challenge is that the a relational support structure at instances when more precarious also the documentation status of individual coping as well as government infrastructure people in the project is, the more danger it poses to (like the welfare state) no longer work to cope the continuity of the group in case people leave the with precarity in order to find ways out of it and country (or worse get deported). to instigate joint political actions. In a sense, the community formed in the course of this project is An important lesson for us was that it is important to tell people very clearly before the theatre project 2 More information (also in English) to be found here: https:// what it actually is about, and that the goal is to build tdu-wien.at/prekaer-geht-nicht-mehr/. Joschka Köck, From Community towards a Movement - Thoughts from Practice 69 a community of support, not “only” to carry out a networking opportunities. We also invited the union theatre project that ends at some point. of social workers to the course to talk about best practice examples in other social work faculties all over Germany. So the TO work, from the beginning, Precarious internships in Social was conceptualised alongside political work. We Work at the University of Applied tried to find a way to make TO artistic interventions Sciences Würzburg-Schweinfurt work for this specific political situation. I would (FHWS) therefore argue that this is a different approach to Every semester I give a seminar in TO for social work the projects mentioned above, where the artistic students at the FHWS. My students all have to do six objectives are in the foreground rather than the months of full time internships for which they are political ones. not paid at all (or too few to make a living). During When I talk about community here, it is important this time, they are unable to make an income with to say that the students at FHWS are being coerced any other job. If they are sick for more than five days into participation. They do not want to do TO during this time, they have to make up for these voluntarily, but they are forced to take one artistic days at the end of the internship. There is no (paid course during their BA in social work and some of or unpaid) vacation during this time. So, as you can them do not like arts at all. So this is the community see, the conditions of these internships are very we are forming here, but it is really important that precarious. When I first started teaching the course, all of them, with no exceptions, are precarious the university did not support their students in fighting workers in the framework of the internship for better conditions. It was actively promoting programme. This formed, very fast, a community of neoliberal values in education to the point that my activists (or: social movement) advocating for better students at the time were surprised that I was allowed working conditions, even though the members did to hold a seminar with this title. This is the political not participate on a voluntary basis (which is also status quo in which I offered my TO course. a challenge for politically organised work). I argue In this context, we created a forum play to which that it is not voluntary but rather a dialogic context we invited the university staff, of which only two and action which is the best you can get in such a members attended last semester. Besides that, we situation. launched a petition with almost 1000 signees3 and It was the petition that created a lot of real political an Instagram account4 for PR which was flooded with impact, especially within the university where many people were shocked. We chose a very antagonistic 3 More on https://www.change.org/p/fhws-lohn-statt-lob- prek%C3%A4res-praktikum-beenden-2ab2e6f8-0d3f-4b74-8add- and conflict based approach, as we saw that the f5dde24bb1ab. university did not do anything in the past. With 4 More on https://www.instagram.com/prekaeres_praktikum_ fhws/. 70 Joschka Köck, From Community towards a Movement - Thoughts from Practice my current course we chose a much more dialogic Discussion and further questions and harmonic approach with the university. There are several reasons for that: First, we see that the Are we friends and/or colleagues and/or political university now grasped the full consequences of comrades in our TO praxis? What really drives us in the precarious working situations of the internships our TO work? To answer this question, I argue, it is and is currently in active dialogue with student important to look at specific projects rather than representatives about how to improve the situation make general conclusions or worse, prescriptions. (which we can see as a direct result of our petition It is important to analyse each project separately. and forum play), second, in the non-violent political Taking into account that communities are defined action I use as a basis when conceptualising TO as existing offstage and outside theatre, leads to the political work, one prefers to make new allies rather conclusion that it really matters how we embed our than enemies and transform oppressors from the TO projects into more general social contexts and standpoint of the oppressed. into specific social movements. I argue it can bring us closer to social justice if we design TO projects The joy of this project is clearly its actual political according to the change we want to see and make in impact. Regarding the students, it was amazing to the world(s). This means that TO is not considered to see their conscientization process during the course, be a method, but a very context specific artistic and how they became politically conscious of oppression, theatrical intervention. Within each social context also through TO exercises (that, by the way, were the artistic form that it takes can vary and it is not conducted online). In this way, the project really wise to cling too strongly to the methods that were changed real people and also entire communities. transferred to us by Augusto Boal. Rather, I suggest, A challenge however remains that while TO is we should ask, which artistic interventions can bring integrated into the project, it is not its main about the biggest and most meaningful change. This component. A clear role for artistic intervention is also means asking whether and how each project is not defined and the forum theatre felt a bit like an related, or better, integrated into social movement addition to political work. So my question here would action. In judging movement action, we can also ask, be, how TO and “real activism” interact. My take on what counts as movement action for us? Maybe my this is that my TO courses are always conceptualised categorization is too strict and dogmatic and neglects as direct action aiming at real change in the real all kinds of other ways in which TO severely impacts world. Part of it is also to negotiate as a group what society in a progressive way, e.g. by de-mechanizing defines and counts as a success. Changing society can the body, dialogic action etc. Also, it remains open for sometimes be tiring, and it is always hard work with discussion if the borders between political comrades/ no “absolute” victories. activists and friends and colleagues are more fluid than portrayed here. Joschka Köck, From Community towards a Movement - Thoughts from Practice 71 It is therefore right to ask if friendship is a necessary community building and/or movement action praxes condition to participate in any given TO project,5 if respectively. community is the driving motivation of people to come to a workshop/festival/action (as I observed for Resilient Revolt). However, I believe that people in this specific project only became friends with time and have not been friends from the start, so I would not consider it a necessary condition of participation (as TO is indeed an effective community building tool within workshops/festivals/performances, even though here it was not discussed as such). Looking at current tendencies within TO praxis, I would wish for more projects taking an explicit organising approach, meaning that they get people as participants that are united by specific oppression(s) to fight together. These might be people that “normally“ would ot participate in theatre projects or are not part of traditional leftist activist circles. Josipa Lulić, in response to this talk given at the conference, suggested that in the Ma(g)dalena network of women’s* TO, community and political goals were working well alongside each other: These are feminist groups of women*, inside and outside TO, and also a community. She also pointed out her TO group, POKAZ, explicitly supporting Croatian social movements with TO, e.g. a young Roma community who use the method for their cause. I find these examples very beautiful and I wonder how it can become the rule rather than an exception within the TO praxis, even though I do not want to determine any right or wrong practices of making TO. I do recognize the benefits of very different ends of TO projects as a 5 Thanks to Ronald Matthijssen for this question. 72 Joschka Köck, From Community towards a Movement - Thoughts from Practice References Köck, Joschka (2020): »Global TO Movement(s) and its Discontents,« Pedagogy and Theatre of the Oppressed Journal: Vol. 5 , Article 3. Available at: https://scholarworks.uni.edu/ptoj/vol5/iss1/3 About the author Joschka Köck is a participatory theatre maker, member of TdU Wien (www.tdu-wien.at). Currently he is writing his PhD in Political Science on the TO movement in the Anthropocene, working towards climate justice as well. He also teaches TO at the University of Applied Sciences Würzburg-Schweinfurt, department of Social Work. He considers TO as a means and praxis of active non-violence. Document Outline Nežka Struc Aldo Milohnić Gledališče upora nekoč in danes Tjaša Kosar Skupnost: misija gledališča zatiranih in človeštva v 21. stoletju Ronald Matthijssen Creating Communities in an Atomized SocietyHow Theater of the Oppressed Focuses on Values to Mobilize against Oppression Zala Dobovšek »Mi smo ena taka velika družina«: o zatiranju in principih stockholmskega sindroma v uprizoritvenih umetnostih Tomaž Podbevšek Gledališče zatiranih kot orodje za delo z otroki Jana Burger in Metka Bahlen Okoli Gledališka pedagogika in gledališče zatiranih Metka Bahlen Okoli Vstani, deklica Adriana Vučković Medvrstniško nasilje v osnovni šoli ter uporaba gledališča zatiranih kot oblika preventivne dejavnosti Joschka Köck From Community towards a Movement - Thoughts from Practice