26
Dve nerodni legendi
(Zapiuil F. Kosi.)
 o sta še Zveliiar in sv. Peter hodila po zemlji.  prideta na svojem po-tovanji mimo neke krčnie, iz katerc sta uže od dalcč slišala glascn vrisk. KveliŠar je hotel mimo iti, a sv. Peter ga je silil in prosil, da bi hh nekoliko noter- A Zveličar le ni hoti-l, da-si sv. Pcter ni nehal prositi. «Ce te le tako noter vabi, jia idi sam, jaz te tukaj zunaj počakara," re&e Zveličar. — Peter gre. Ko stopi v krčmo, vse mu naproti kJiče: »Dobro doiel, godec! nu  zdaj   nam pa le jedno  zagodi,  da   bodorao plesali!" — BKako bi godel, saj  nc znain,"  reče začudeni Peter.    Al\  druhal le ne neha,  ter vpije nad Petrorn: nČemii pa nosis gosli na hrbtu, če nisi godec?" Peter se ozre preko rame,  a ničesar ne zapazi.    (iostje ga zmirom silijo,   da naj bi godel in ker tega ne stori, zaJno po njem udribati, da je bilo joj. Komaj jim je na prosto uše].   Ves upehan  piitefie za božjim mojstrom, tor mu toži, kako 90 mu v krimi rpkli,  da ima gosli na hrbtu.  da bi inoral gosti ia ker ni mogel tega atoriti, zaželi so ga nazadnje pvetepati. da jim je koiuaj užel.
Zveliiar so mu nasiruihne, reko^: nVidi5, Poter ljubi, ako bi bil ti meue slušal in bi ne bil Sel v kržmo, nii žalcga bi se ti ue bilo zgodilo, a ker zmirom želiš delati po svojej glavi, prejel si zdaj za svojo trmo zaslužono plačiJo!"
Zvelifar je nanire6 sv. Petru skrivaj na hrbet obesil gosli, tako, da so jih samo drugi videli, a sr. Peter sam jih ni videl.
II.
Ncko no5 sta morala Zvelicar in sv. Peter pod miliiu nebom prenočiti, ker ni biJo blizu hiše, da bi prosila za prenofišče.
Sv. Petor jo bil uže zel6 truden in ves nevoljon ; Zvcliiar mu reče: ,Ker je uže noč io ker di nobene biSe tukaj b]izu, prenoeila bodeva nocoj na pro8tem. Jaz sfi vležem kar tukaj na cesto!" To rekži vleže se Zvcličar na sredo ceste, a sv. Peter se tiho spravi k grmu ob eesti, ter si misli: ,,Kak6 je vender neumen; ravno tja se je vlegel, koder vozijo!" Ker sta biia oba zeW zaspana, 8ta tudi liitro zaspala.
Po noči se pripelje voz po tistej cesti. Ko pridejo konji do Zveličai-ja, ustražijo se, pobeguejo v stran, ter povozijo sv. Petra, ki je ležal pod grmom. Peter začne vpiti tw na pomoč klicati. ZveliSar se prebudi, in vpraša: rKaj ti je render, da tako upiješ?"
nKaj bi ne upil, 6e so me konji povozili?" odvrne nm sv. Peter.
,Kako je Tender to, da onod vozljo, kjer ni eestc?" prari Zveli6ar, ter Se pristavi: „('6 bi bil tukaj pri moni ostal, hi te konji ne bili povozili, a ker si po Bvojpj glavi niisliš kaj boljšega izbrati. zadela te je zaslužcna kazen I"