226
PRAVNI  IN SOCIALNO POLITIČNI  PROBLEMI POLJEDELSKEGA DELAVSTVA.
Poljedelski  delavci.7
Število poljedelskih delavcev v ožjem smislu, sezonskih delavcev in dninarjev znaša po cenitvah F. Uratnika 50.000 do 60.000. Okrog 50.000 je pri nas hlapcev in dekel.
7 Prim.: Uratnik: Poljedelsko delavstvo v Sloveniji, Lj. 1938 — Bajič: Poljedelski delavci — Misel in delo, 1938, str. 278.
Sezonski delavci se rekrutirajo predvsem iz Prekmurja, kjer je pomanjkanje zemlje zlasti občutno. Nad 50% prekmurskih posestnikov ne zmore nad 4 ha zemlje, zato si mora iskati zaslužkov izven lastne zemlje. V manjšem številu se podajajo ljudje na sezonsko delo iz ostalih predelov Slovenije. Izseljevanje je usmerjeno v večjem številu na veleposestva v Vojvodini in na poljedelske obrate v Franciji in Nemčiji. Nekaj malega odhaja Notranjcev na gozdno delo v Francijo.
V svojem bistvu predstavlja sezonsko izseljevanje eno najbolj tragičnih rešitev iz brezizhodnosti našega agrarnega vprašanja. Človek, ki tej zemlji pripada, mora v svet tlačaniti tujcu, da more preživljati v domovini svojo družino in s prihranki reševati majhno in zadolženo posest. Vendar se obravnava to vprašanje pri nas kot nekaj, kar je splošno razumljivo. Razne ankete in publicistika se zadovoljujejo z dejstvom, da je vzrok izseljevanja hiperpopulacija in potemtakem nujnost. Predlogi takih anket se omejujejo na „praktično" stran vprašanja, kako izseljevanje čim uspešneje in načrtno organizirati s fondi, podporami in podobno.
Neraziskane so tudi prilike, v katerih žive slovenski ljudje v tujini. Za sezonske delavce v Vojvodini je zbrala v lanskem letu nekaj podatkov Zveza poljedelskih delavcev iz Murske Sobote. Pretresljiva so poročila, ki jih pošiljajo od časa do časa dnevnemu časopisju sezonski delavci ob povratku v domovino. Povprečni čisti zaslužki znašajo v Jugoslaviji 1400 do 1900 din na sezono, v Franciji 4500 do 5000, v Nemčiji do 7000 din. Delovni čas na sezonskem delu doma in v tujini ni urejen. Največkrat traja od 3—4. zjutraj do trde noči s kratkimi presledki za časa južine in kosila. Delovni pogoji in prilike, v katerih delavci žive, so povsem odvisne od dobre volje službo-dajalca. V nekaterih primerih so celo zadovoljive. Po drugi strani pa je mnogo pritožb zaradi nezadostne in slabe hrane in nehigieničnih stanovanj. Posledice trdega in težkega dela se kažejo v zdravstvenem stanju: tako računajo, da tretjina naših delavcev zboli v tujini za trajnimi boleznimi. Kakor so včasih zaslužki lepi, ne odtehtajo škode, ki jo delavci tako v fizičnem kot moralnem pogledu utrpe v tujini.
Pravno je bil položaj sezonskih delavcev v Nemčiji urejen 1. 1928. s posebno konvencijo tako, da so bili naši delavci v pogledu zaščite, zavarovanja in organizacije zaščiteni kot nemški delavci.  S  Francijo take  konvencije naša država nima.
Kmečki posli so v poljedelskem obratu zaposleni stalno in jim je to delo glavni poklic. Sprejeti so v hišno gospodarstvo službodajalca in prejemajo za delo plačilo v denarju in naturalijah ter hrano in stanovanje. Pri srednjih in manjših posestvih se praviloma ves življenjski način hlapca in gospodarja ne razlikuje, razen v pogledu stanovanja. Najobičajnejši pojav je, da spijo hlapci v hlevih. Kader hlapcev in dekel tvorijo sinovi in hčere kočarskih in maloposestniških rodbin, ki jih domača zemlja ne more preživeti in ki jim je pot v druge poklice in v industrijo zaprta. Življenjski in delovni pogoji te socialne plasti se ravnajo po ekonomski moči službodajalca. Slabši  so na posestvih  šibkejšega  kmeta, običajno ugodnejši  na trdnih kmetijah.
Pravni viri, ki so urejali to panogo odvisnega dela, so bili poselski redi (za Kranj sko iz 1. 1858., Koroško 1. 1874. in Štajersko 1. 1895.). V teh ureditvah, ki so veljale prav do obrtnega zakona 1. 1931., so se očitovale tendence zaščititi poljedelskega posestnika pred pomanjkanjem kmečkega delavstva. Značilno je, da je vsa predvojna in povojna zakonodaja šla popolnoma mimo poljedelskega delavstva, z izjemo III. novele (1. 1916.) k občemu državljanskemu zakoniku, ki je prinesla vrsto določb glede službene pogodbe v splošnem. Z obrtnim zakonom, ki ureja službeno pogodbo delavcev in nameščencev, je to razmerje ostalo tudi neizčrpno urejeno. Delo v poljedelstvu izkazuje mnoge posebnosti, ki jih obrtni zakon ni mogel upoštevati. Tako bi bilo treba posebej urediti plačevanje prejemkov, kar je sedaj prepuščeno običajem. Neurejeno je vprašanje higieničnih stanovanj, delovnega časa in zaščite žen in otrok v poljedelskem delu, dopusta in minimalnih mezd.
227
15*
Osrednji problem pa predstavlja nezaščitenost te plasti v primeru bolezni, smrti in zlasti starosti in onemoglosti. To je problem sto in sto hlapcev Jernejev, ki v letih, ko niso več zmožni za delo, padajo v breme svojim občinam, prisiljeni živeti v bedi in beračenju. Socialno zavarovanje za vse rizike se v skoro vseh evropskih državah razteza na vse poljedelske delavce. Statistike v državah, kjer je to zavarovanje razvito, kažejo, da obolenja v poljedelstvu daleč presegajo obolenja v industriji, ker so v poljedelstvu pogosta nekatera infekciozna obolenja. Pri nas se zakon o zavarovanju delavcev iz 1. 1922. razteza le na tiste delavce v poljedelstvu, ki so zaposleni pri strojnih napravah. Kljub temu, da ta zakon predpisuje, da je treba izdati statut za zavarovanje ostalih poljedelskih delavcev v enem letu, ni bilo to vprašanje še do danes rešeno.
Posebno kategorijo poljedelskega delavstva tvorijo še dninarji. Praviloma so to majhni posestniki, ki so na mezdno delo tem bolj navezani, čim manj donosna je njihova posest. Navadno so ta dela kratkotrajna, kot mlačev, košnja in obiranje hmelja in podobno. Pri takih delih stopajo dninarji povsem v službena razmerja kmečkih poslov. Delo je akordno, prejemki so pogojeni v denarju, včasih v naturalijah. V to vrsto spadajo tudi vsi viničarji, za katere ne veljalo določbe viničarskega reda. Službeno  razmerje  teh viničarjev  ni  posebej   urejeno.
Med dninarje spadajo tudi majerji in huberji, ki žive na večjih gozdnih posestvih na Pohorju in katerih službeno razmerje je podobno viničarskemu. Za določena dela v gozdu dobivajo poleg stanovanja v uživanje še zemljo in živino. Nekoliko sliči temu tudi položaj ofrov, ki morajo z delom odsluževati stanovanje. Vsa ta službena razmerja so tipičnost za slovensko Štajersko in predstavljajo, kot viničarsko razmerje, nekakšen ostanek polfevdalnih službenih razmerij. Položaj majerjev, huberjev in ofrov je slabo raziskan in se zanje nihče ne briga.
Gozdni   delavci.
V gozdnem obratovanju je značaj dela različen: sekanje lesa in spravljanje lesa po rižah, vzpenjačah ali izvoznih poteh v dolino. H gozdnemu delu se prišteva običajno tudi splavarstvo v Savinjski in Dravski dolini. Delo v gozdih je sezonsko, opravljajo ga kot  ostalo najemno poljedelsko delo mali kmetje in bajtarji.
Najštevilnejša je skupina gozdnih delavcev, ki opravljajo sekanje lesa. Po Uratni-kovih cenitvah se peča s sekanjem lesa kot najemnim delom v Sloveniji okrog 7000 ljudi. V manjših gozdnih obratih opravlja ta dela kmet sam s svojimi posli. Najet drvar pričenja v gozdnih površinah od 40 ha dalje. V večjih zaposlitvah žive drvarji po gozdovih okrog Radovljice, Kamnika, na Notranjskem okrog Rakeka, v kočevskih gozdovih, v Zgornji Savinjski in Dravski  dolini.
Sekanje in spravljanje lesa v dolino predstavlja eno najnevarnejših del. Smrtne nesreče in težke telesne poškodbe so mnogo bolj pogost pojav kot v industrijskem obratovanju. Delo je akordno, mezde so po raznih krajih različne: 30 do 40 din, tudi 60 din dnevno. Zelja za čim večjim zaslužkom pripravlja drvarje do tega, da so pri delu nepazljivi, kar je v največji meri vzrok pogostih nesreč. Drug vzrok je v tehnično nepopolnem obratovanju. Delovni čas ni reguliran in traja poleti do 16 ur, pozimi do 10 ur. Ker je delo navezano na vremenske prilike, izgube ob deževnih dneh drvarji v gozdu po več dni brez zaslužka.
Anketa iz 1. 1939.8 o gozdnem delavstvu je opozorila zlasti na vprašanje življenja drvarjev v času dela v gozdnem obratu. Stanujejo v provizornih barakah, ki si jih zgrade iz lesnih odpadkov in lubja  sami  in ki ne ustrezajo  najprimitivnejšim zdrav-
8 Prim.: Naši gozdovi in žage. Izdala D. Z. Lj.  1939.
228
stvenim predpisom. Hrano si pripravljajo sami, slabo in nezadostno, ker zanjo ne trosijo mnogo. Računa se, da porabijo dnevno za prehrano 3'50 do 4 din.
V  pogledu zaščite dela v gozdu obstoja pravilnik za lesno industrijo, ki zahteva obvezno zgraditev zaklonišč in ima vrsto drugih tehnično-varnostnih predpisov glede sekanja, podiranja, prevažanja in skladanja lesa. V največ primerih tega pravilnika ne poznajo niti delavci, niti podjetnik. Inšpekcija dela razmer gozdnega delavstva sploh ne proučuje. Sicer pa je omenjeni pravilnik s tehnično strokovnega vidika kot z vidika socialno ekonomskih interesov delavstva pomanjkljiv. Nujne bi bile natančne določbe glede graditve higieničnih stanovanj. Stroški za te barake bi morali zadeti gospodarje. Na podoben način bi bilo treba rešiti vprašanje kolektivnih kuhinj, kjer bi lahko dobivali delavci zdravo in ceneno hrano. To velja seveda le za obrat večjega  obsega.
Najaktualnejše pa je seveda vprašanje socialnega zavarovanja, ki je sicer za gozdarje izvedeno, ki pa se pomanjkljivo izvaja. V tem pravcu je zadnja anketa prinesla mnogo važnih izsledkov. Gozdno delo je uvrščeno med najbolj nevarna opravila, kar ima za posledico, da so predpisane zelo visoke dajatve. Zaradi tega se skušajo tako delavci kot delodajalci tem dajatvam izogniti s tem, da se ne prijavijo k zavarovanju.
Omenjena anketa se je v vprašanju zavarovanja postavila na tole stališče: Zavarovanje gozdnega delavstva je treba nujno izboljšati. Zavarovati je treba vse osebe za primer nezgode, ki so zaposlene pri sekanju in prevažanju lesa, naj so to poklicni delavci, kmetje ali kmečki hlapci. Prispevek za zavarovanje naj nosijo kolektivno banske uprave. Individualno je treba zavarovati za primer starosti in bolezni za čas, dokler se ne izvede splošno bolniško in nezgodno zavarovanje, gozdne delavce in kmečke hlapce, ki so zaposleni pri sekanju in prevažanju lesa, ki se ne uporablja v lastnem gospodarstvu lastnikov gozdov. Uvede naj se najstrožja kontrola prijavljanja delavcev k socialnemu zavarovanju.
Zaključek.
Kot je bilo uvodoma omenjeno, so vsa ta vprašanja, ki se kažejo pri poljedelskem in gozdnem delavstvu, tesno povezana z vprašanjem položaja našega kmeta. Vsi več ali manj radikalni socialno politični ukrepi so neizvedljivi, dokler ne bo rešeno vprašanje, kako preprečiti propadanje kmečke posesti, oziroma kako rešiti probleme poljedelske produkcije v celoti.
V  tem pravcu je bilo postavljenih že večkrat dvoje zahtev: Zaščita kmečke posesti z znižanjem davčnih bremen in razdelitev zemlje.9 Agrarna reforma po svetovni vojni propadanja malega kmeta ni zavrla, temveč ga je po mnenju mnogih strokovnjakov celo pospešila. Rezultat, kot so si ga zamišljali nosilci agrarne reforme, meščanski liberalni in socialnodemokratski politiki, da se bodo namreč mali kmetje in poljedelski delavci po izvedeni reformi socialno dvignili in postali ekonomsko močnejši, je bil prav nasproten od pričakovanja. Kdor je zemljo dobil, je ni dobil toliko, da bi mu zadostovala, poleg tega pa so mu odškodnine obremenile posest.
Dognano pa je, da agrarna reforma tako na poljedelskih veleposestvih kot pri velegozdovih ni bila dosledno izvedena in da se je veleposestnikom posrečilo, čim se je socialni val, ki je izbruhnil po svetovni vojni, nekoliko polegel, obdržati večino zemlje v lastnih rokah. V Sloveniji je pod agrarno reformo prišla le % vseh veleposestniških gozdov in 38% poljedelske zemlje. Na drugi strani so velike površine zemlje s špekulacijo prešle v nekmečke roke ali v roke gruntarjev.
" Prim.: Bratko: Nekmetska in tuja zemljiška posest v Sloveniji — Tehnika in gospodarstvo 1939, str. 164. — Mirkovič M.: O dvadesetgodišnjici naše agrarne reforme — Soc. arhiv 1939, str. 65.
229
Po vsem tem predstavlja zahteva po zemlji še danes eno najrealnejših političnih zahtev kmečkega proletariata. Taka razdelitev pa bi se morala izvršiti dosledno in na vsej veleposestniški zemlji tako, da bi kmetu zasigurala dostojno eksistenco. Iz izvedbe agrarne reforme pri nas je mogoče črpati v tem pogledu mnoge koristne izkušnje.
Res pa je, da tudi agrarna reforma ne bo mogla dokončno rešiti agrarnega vprašanja in s tem vprašanja agrarnega proletariata. Saj se prav za Slovenijo postavlja vprašanje, ali bi vkljub idealno izvedeni agrarni reformi bilo zemlje za slovenskega človeka dovolj, da bi se mogel dostojno preživljati? „Agrarno vprašanje je sestavni del splošnega gospodarskega napredka" (prof. Mirkovič), kot tako ga je treba motriti in v tej smeri iskati tudi za slovensko zemljo in slovenskega kmečkega človeka, ki ga je zajelo  kolo  gospodarskega propadanja  in  proletarizacije,  uspešnih  in  smotrnih  rešitev.
Vlado Vodopivec.
230