RAZSTAVA O
JOŽU GAŠPERŠIČU
V oktobru 1989 je bila v Kovaškem muzeju
v Kropi razstava o domačinu Jožu Gašperšiču
(1896-1964), ki ga poznamo kot zborovodjo,
dirigenta, glasbenega pedagoga, skladatelja,
organista, igralca, režiserja, muzealca, zgodo-
vinarja, ob vsem_tem pa je bil še 21 let ravna-
telj (direktor) Žebljarske zadruge (od leta
1939) Plamen. V 50. in 60.-tih letih je J. Gaš-
peršič objavil precej člankov v Kroniki in Lo-
ških razgledih, ki so se nanašali na zgodovino
železarske industrije in njen razvoj do danes.
Ob razstavi je izšel tudi katalog, v katerem je
predstavljeno življenje, predvsem pa številne
dejavnosti J. Gašperšiča, ki so razvejane na
številna, med seboj različna področja - zadru-
ga, glasba in kultura ter muzealstvo in zgodo-
vinopisje.
Na Gašperšičevo življenjsko pot je usodno
vplivala poškodba zapestja, saj mu je bila tako
pot glasbenika za vedno zaprta (onemogočeno
mu je bilo igranje klavirja in violine).
Tako se je leta 1918 vrnil v Kropo in se za-
poslil v Žebljarski zadrugi kot uradnik, leta
1924 je prevzel posle prokurista, leta 1926 je
postal ravnatelj zadruge, od leta 1953 pa do
upokojitve je opravljal delo višjega komerci-
alista.
Njegovo delo je bilo komercialno, admini-
strativno, organizacijsko, skrbel pa je tudi za
strokovni pouk v okviru zadruge. Poleg red-
nega dela je študiral organizacijo sorodnih po-
djetij doma in v svetu, organizacijo socialnega
gospodarstva in zgodovino lokalne železarske
industrije.
Ob prevzemu dolžnosti mesta direktorja si
je postavil tri poglavitne naloge: vzpostavitev
jasnih računov in točnih kalkulacij, uvelja-
vljanje reda in discipline ter smotrno porabo
časa, denarja in zagotavljanje ter stalno pove-
čevanje trga. Ob tem pa je ves čas skrbel za
oživljanje in popularizacijo ljudske kulture.
Takoj po vrnitvi v Kropo se je vključil tudi v
delo prosvetnega društva. Njegov namen je
bil, da poleg zbora, ki je v kraju že deloval,
ustanovi še orkester. Stalno je poudarjal, da
naj se tudi amaterska kultura goji sistematič-
no, obravnava široko in naj ne bo le prilož-
nostno, nezahtevno in neodgovorno razvedri-
lo. Ustanovil je orkester Zvezda (komomo-
instrumentalni) in zanj napisal številne sklad-
be. Gašperšičeva lastna glasbena ustvarjalnost
je bila ves čas podrejena potrebam društva.
Novo obdobje je nastopilo po drugi svetov-
ni vojni. Začel je delati z zborom in bil v
50.-ih letih glavni organizator, vodja in peda-
gog v kroparski glasbeni šoli. Ta naj bi vzgoji-
la potrebno število kvalitetnih instrumentali-
stov za orkester; in res, za simfonični orkester
in pihalno godbo je pridobil okoli 50 godbeni-
kov. Načrt dela je bil skrbno pripravljen in je
tekel tako dolgo, dokler Gašperšič ni zbolel. S
tem je bilo konec rednega dela z zborom in
orkestrom in tudi delo v glasbeni šoli je počasi
zamrlo.
Po upokojitvi se je Gašperšič posvetil delu
v muzeju, katerega eden glavnih pobudnikov
za ustanovitev (1952) je bil. V času njegovega
dela moramo omeniti dejavnost ob odkritju
t.i. slovenske peči (1953), in leta 1955 razsta-
vo Žebelj in vijak, ki je bila pripravljena ob
60. letnici Plamena. Poleti istega leta je pod
vodstvom muzeja potekalo raziskovanje rud-
nih jam na Jelovici. Leta 1956 je Gašperšič
na Baševo pobudo napisal brošuro Vigenjc. V
knjižici je opisal in predstavil zgodovino vi-
genjcev, njihova imena, lokacijo, opremo,
orodje in njegovo poimenovanje ter običaje,
ki so se vezali na življenje in delo v kovačnici.
Zanimalo gaje, od kod sama beseda vigenjc in
kako daleč sega njegov nastanek. Gašperšič je
imel z muzejem precej načrtov. Poudarjal je,
da je nastal iz ljudskih vrst in pobud, kar pa
naj ne pomeni, da ne more v celoti izvrševati
svojega kulturnega in zgodovinskega poslan-
stva. Zavzemal se je, da bi muzej pridobil
čimveč muzealij in predvsem ustrezne prosto-
re za njihovo predstavitev.
Vzporedno z delom v muzeju se je Gašper-
šič ves čas ukvarjal s krajevno zgodovino,
predvsem tehnično. Pri pisanju člankov mu je
mnogo pomagalo znanje tujih jezikov, saj je s
tem dobil vpogled v precej širši spekter te, pri
nas še ne prevedene literature. Gašperšičevo
zgodovinopisje sega pravzaprav že v 30. leta,
ko je dal predlog, da se začne z izdajanjem to-
varniškega glasila Zadrugar, ki naj bi zadruž-
nike poučilo o tekoči problematiki zadruge
(domače in tudi tujih) in jih seznanilo z zgo-
dovino Krope in železarske obrti. Gašperšič je
bil več let glavni urednik glasila in je sam pri-
speval številne članke, katere je pisal sam aH
jih samo prevedel. Zadrugar še danes pomeni
pomemben vir za poučevanje, saj v njem sle-
dimo krajevni kroniki in razvoju kraja in za-
druge.
25. letnica Gašperšičeve smrti je priložnost,
da se ponovno spomnimo njegovega dela in se
mu na ta način oddolžimo za vse, kar je Kropi
dal.
BIBLIOGRAFIJA J. GAŠPERŠIČA
Loški žeblji in žebljarstvo. Loški razgledi, 1957,
35-41. — O oglarstvu na Jelovici, LR, 98-109. — O
jelovškem rudarstvu, LR, 1960, 63-75. — V spo-
min zadnjim rudarjem na Jelovici, LR, 1962,
104-149. — Gorenjsko železarstvo v 14. in 15. sto-
letju, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgo-
dovino, 1959/1, 5-10. — Nastanek in delo Kova-
škega muzeja v Kropi, Kronika, 1959/1, 54-55. —
O nekdanjem žebljarstvu na bivšem Kranjskem,
Kronika, 1960/1, 9-20. — Ferdinandejski rudarski
red za fužine pod Jelovico, Kronika, 1960/3,^
83
149-158. - O tehniki in opremi nekdanjih rudarjev
na Jelovici, Kronika, (19623/1, 9-19. — Rudarsko
poklicno znamenje »kladivo in klin«. Kronika,
1962/3, 157-163. — Novo železarjenje v fužinah
pod Jelovico v 19. stoletju in njegov konec, Kroni-
ka, 1963/1, 12-22. — Iz vigenjca v fužine in tovar-
no. Kronika, 1963/3, 148-166. — Vigenjc — vod- :
nik po zgoidovinskih žebljarskih kovačnicah v ;
Kamni Gorici, Kolnici, Kropi in Železnikih, Lju-
bljana, 1956, 104 str., il.
Alenka Klemenc
84