NE MOREM
Lili Novy
—  Povej jo, svojo rahlo, plaho sanjo, ki te objame, preden vstane dan,
ki prebledi, ko svit pogleda vanjo, in prva zgine v toplo, nočno stran. Povej to muko, ki se že začenja, ko se ti komaj bliža stroga luč. —
—  Ne morem.
V senci mračnega podstenja
drhtim ob dobrih durih, iščem ključ. —
—  Povej jo, željo, ki se v jutro vzpenja,
v tvoj dan gori kot plamen, v gošči vžgan, in up, ki v tvoji želji se spočenja kot v ognju dim, ki raste nad ravan. Povej to trudnost, ki šumi in pada in kakor dež gasi, hladi, blaži. —
—  Ne morem.
Saj povedala bi rada,
a pride mrak in vse se spremeni. —
—  Povej skrivnostni mir, ki iznenada s prozorne dalje ti je v dar poslan, ko nad prelivi rožnega zapada
že stenj velike zvezde je prižgan.
Povej to sanjo, ki ob mili uri
te prva sreča pod zavetjem trne. —
—  Ne morem.
Spet so se odprle duri,
vstopila sem in sanja jih zapre. —
51