iZHAJA VSAK ČETRTEK Naročnina: ITALIJA . . . INOZEMSTVO Lir Letno poiletDs četrtletno 10-40 5-20 2-60 18-20 9-10 4-60 Uredništvo in upravništvo : Trst, Via Maioliea 10-18, Telefon 1690. Uradne ure ta stranke ob pondeljkih in petkih od 10—12. Oglasi: Za vsak mm visožine ene kolone 7 Slrokosti 63 mm: finančni oglasi 1 L, osmrtnice, zahvale, poslana, vabila 80 cent., trgovski, obrtniški oglasi 60 cent. — Plača se vnaprej. — Posamezni izvod 80 cent. Trst, 18. oktobra 1923. — Leto IV. - Štev. 185. Glasilo Komunistične stranke Italije' Kapitalizem misli ubiti proletarsko gibanje s temy da ubija njegove voditelje. Glejte, Liebknecht in Luxembur~ gova sta mriva, Nemčija pa gori z vedno višjimi zublji 1 Tragedija, ki jo preživlja proletarsko gibanje po 1. 1920. od nastopa kapitalistične ofenzive se še vedno nadaljuje, kljub temu, da je svoj vrhunec že dosegla. Pred kratkim se j-e završi 1 nov njen akt na Bolgarskem in s tem zapisal nov krvav list v zgodovino izkušenj delavskega pokreta. Bolgarska, mala deželica, tipične agrarnega značaja, skoro brez industrije, z maloštevilnim proletariatom, poražena v vojni, v kateri se je borila na strani Nemčije in Avstro-Ogerske, je hotela realizirati diktaturo kmetskih 'mas katere naj bi predstavljal pokojni Stambolijski, diktaturo, ki naj bi bila v prvi vrsti naperjena proti mestni buržoaziji, a ki je pozneje zavzemala bolj in bolj protiproletarski značaj. Isto stremljenje smo opažali še v raznih drugih agrarnih državah. Vstajati so začele agrarne stranke s podobnim programom, kakor h. pr. Radičeva v Jugoslaviji, govorilo se je celo o ustanovitvi internacionale kmetskih strank. Toda pri vsem tem prihaja v poštev faktor, ki je odločilnega pomena. Kmetsko ljudstvo ni razred, ki bi po mestu, ki ga zavzema v produkciji mogel samostojno vzeti vlast v svoje roke; prvič ker ni notranje enoten vsled različnih interesov, ki jilb imiajo n, pr. veleposestniki in kmetski delavci, ali vsaj revni in bogati kmetje, kar bi nnjno imelo za posledico nadvlado ene ali druge skupine; drugič pa ker ni v stanu organizirati obrambe proti nasprotnikom, ker nima predvsem organizacijskega duha, kot ga ima n. pr. industrijski proletariat. Kmet ni kolektivist, ne ■čuti kake potrebe po organiziranemu nastopanju, kot delavec, ki mu je to potrebo utisnil njegov socialni položaj, mesto, ki ga zavzema V proizvajalnem procesu in v družbi. Oboje se je tako jasno pokazalo ravno na bolgarskem zgledu. Stam-bolijskijeva vlada, ki je hotela sprva 'realizirati diktaturo celokupnega kmetskega ljudstva se je bolj in bolj razvijala v smeri diktature velikih kmetov in'je končno propadla v boju z maloštevilno, a dobro organizirano mestno buržoazijo, ne da bi bila v stanu organizirati pomembnejše obrambe. Stambolijski je padel, zavladala je na Bolgarskem bela diktatura buržoazije, ki je kaj kmalu pokazala svoje protiproletarsko lice. Komunistična stranka je bila po svoji moči za kmetsko najpomembnejša, imela je za seboj vse delavstvo, velik del malih kmetov in precej inteligence. Vsled svoje moči in ugleda je bila zelo upoštevana v Internacionali, kot najmočnejša sekcija na Balkanu je imela v svojih rokah vodstvo Balkanske federacije itd. Njuna tradicija sega trideset let nazaj, razvijala se jo pod neprestanim vplivom ruske socialistične inteligence, že pred vojno se je otresla reformizma in oportunizma. Ta stranka bi bila tedaj poklicana, da nastopi, so združi s stambolijskije-vimi kmetskimi masami in organizira skupno obrambo proti buržoaziji, podpirani po socialpatriotih. Toda stranka toga ni storila iu š la celo tako daleč, da j0 grajala one pristaše, ki so po raznih krajih podpirali kmetske mase v borbi proti meščanstvu. Imela je sicor svoj strategični 'načrt in sicer sledeči: da ostane v tem boju nevtralna iu prepusti buržoaziji, dia obračuna najprej s Stam-bolijskim, potem bi šele ona povedla v boj ostalo kmetsko mase, ki bodo priihitelo pod njeno zastavo.’. Pozabila jo pa pri tem na to, da se bo mestna buržoazija ko bo na vladi, okrepila in da ji ne bo pustila tako zlepa izvesti vseli njenih načrtov. Kako je bila ta napaka usodna so Pokazali poznejši dogodki. Vlada Cankova, v kateri sod* tndi "sociakte. raokrat KasA7.qy člau—odbo-ra II. hamburške"internacionale, se jo takoj vrgla na komuniste in jih začela na vso mogoče načine preganjati. Zasedla je delavske domove, prepovedala časopisje, pozaprla na tisočo sodru go v. K<>m’ stranka se je zavedla napake, ki j0 j0 storila in skušala popraviti še, kar se je dalo. In res v»s kmetske mase so prihitele pod njeno zastavo, da se b0,r0 za kmctsko-delavsko diktaturo, za Bolgarijo delovnega ljudstva, da započ-nejo na Balkanu z revolucionarno borbo združenih kmetov in delavcev m dajo vzgled ostalim ljudstvom po-t lotoka. Z novim upanjem so so obračalo oči zatira/nega delovnega ljudstva balkanskih in tudi drugih držav ha Bolgarsko, kjer je obetalo znova *dečo solne# proletarske revolucije Toda precizno je uspelo Komunistični stranki trdno organizirati ta spontani naval delovnih množic pod njeno okrilje in ga usposobiti za uspešen boj proti belemu terorju, so bile delovne množice prisiljene stopiti v obrambno borbo proti navalu terorja brez zadostne priprave. Buržoazija je izzvala prezgodnjo akcijo. Kom. stranka je storila sicer vse, kar se je storiti dalo, skušala je to spontano vstajo kolikor mogoče organizirati in je že dosegla mnoge uspehe. Vsa provincialna mesta in cele pokrajine so bile že v rokah revolucionarjev, celi deli vojske so že'prehajali na stran upornikov, boj se je bil na življenje in smrt. Vlada je poslala v boj še poslednje svoje rezerve, Vranglove oficirje in makedonske četaše, s katerimi se ji je končno po desetih dnehi mesarskega klanja posrečilo pokret v krvi zadušiti. Nad 6000 so-drugov je bilo masakrimnih, ostali so se umaknili v gore, nekateri pribežali v Jugoslavijo in med temi se nahajata tudi komunistična voditelja Georgi Dimitrov in Vasili Kolarov, znan tudi našim sodrugom, ker je večkrat prisostvoval v imenu Internacionale raznim kongresom naše stranke. Vesti, ki jih prinašajo razni meščanski časopisi govore o nezaslišanih grozodejstvih, ki jih vrše po deželi vranglovci in makedoinstvu-jušci. Prebivalci celih vasi so poklani, cele vasi in polja unišena, po vsej deželi besni beli teror v najliujši obliki, kar si jih sploh misliti moremo. Vendar se boji še povsod nada-ljujejo, vlada vzdržuje še vedno obsedno stanje, še * vedno ni sigurna. Vstaši, ki so pribežali v gore se še vedno branijo, vse prebivalstvo je z njimi. Vlada Cankova je obsovraže-na do kosti, a treba bo še mnogo energije gibanje na novo organizirati, mnogo truda, mnogo bojev. Grozovite posledice usodne napake bolgarski komunistov pomemjajo novo izkušnjo proletarske revolucije na njeni trnjevi poti. A kljub temu, da jo je plačalo z glavo na tisoče in tisoče proletarskih bojevnikov, pome-nja svetel žarek v današnih črnifo dnevih reakcije: Proletariat zadobi-va znova vero in zaupanje v svojc silo, uvideva bolj in bolj, kje je 'njegova rešitev, stopa znova v akcijo. Bolgarska revolucija pomen j a prvo večjo bitko po treh letih kapitalistične ofenzive, bitko, v kateri so bili sicer revolucionarji udušeni, a ki odpira vrata pričetku svetovne proletarske protiofenzive. Peter Razbojnik. EhM Mi pMliili ii »tulu tnolndii Socialna demokracija odklanja še vedno komunistične predloge za enotno fronto proletarijata. Najprej je tak predlog odklonila Druga internacionala, ali, bolje rečeno, njen vodilni odbor v Amsterdamu. Zaradi takega protiprole-tarskega stališča od strani vodstva II. internacionale, je njen tajnik Edo Fim-men podal demisije. Edo Fimmen, ki, poleg tega, da je bil tajnik Druge internacionale, je tudi tajnik mednarodne zveze transportnih delavcev, je v imenu svoje zveze podpisal v Berlinu z zastopniki Rdečili sindikatov oni pakt po katerem so se transportni delavci obvezali vršiti kontrolo nad transporti vojnega materijala. On je edini član odbora 11. internacionale, ki je razumel važnost in potrebo enotne fronte proletarijata.. V ostalem se pa socialna demokracija bori skoro povsod proti enotni proletarski fronti. A nele socialna demokracija. Tudi socialisti niso še povsod spoznali potrebe takega skupnega proletarskega nastopa. Komunistična stranka Italije je pred dolgimi tedni predložila italijanski socialistični stranki zopet predlog ga ustanovitev enotne fronte proletarijata. Na ta predlog ni italijanska soc. stranka še odgovorila klub temu, da se je odgovor dvakrat urgiral. Italijanskim socialdemokratom t. j. stranki, ki so v ujej Turati, Treves, in drugi reformisti, ni bilo kaj takega predlagano, ker se ve v naprej, da nočejo imeti gospodje nič skupnega s komunisti. Tudi «La Con-lederazione generale del lavoro» ki ji načelnje D’Aragona, je nasprotna enotni fronti proletarijata. Zato pa antišam-bx'irajo D’Aragona, Baldesi in drugi reformisti po rimskih ministrstvih in prosjačijo pri Mussoliniju za košček svobode. Gospodje se ne ženirajo se družiti z izdajalcem proletarijata dočim izjavljajo da nočejo imeti nič skupnega s komunisti. V Jugoslaviji je Nezavisna delavska stranka stavila jugoslovanskim socialdemokratom predlog za ustanovitev enotne fronte proletarijata. O tem predlogu je razpravljal socialistični kongres, ki se jo vršil 21., 22. in 23. septembra v Belgradu. Kongres je predlog z veliko večino. Za enotno fronto je govoril na kongresu le socialist Luka Pavičevič. Njegov prodlog je dobil 13 glasov. Proti enotni fronti so govorili advokat Topa-lovič, in drugi. Naj bolj se je pa jezil na komunisto verižnik Korač, ki je očitat komunistom, da pišejo kakor godejo v Moskvi in je zraven tega nametal na revolucionarni proletarijat toliko psovk in toliko blata, da bi bilo moža lahko sram pred samim seboj. Socialisti Jugoslovanski so torej odklonili predlog za enotno fronto; pri tem so pa sklenili, da vstopijo v Hamburško Internacionalo katere odbornik Je tadi gospod Kasazov, minister lašistovske vlad« Cankove v Bolgariji. Iz Nemčije se poroča, da jo tamošnja strokovna zveza odklonila tudi ona, predlog za enotno fronto. Nemška zve** za strokovnila organizacij je v rokah nemških social-demokrotov. Nemški komunisti stoje na staliSču, da je dolžnost P.roletarijata napovedati boj nemškemu nacional-fašizmd. Nemški social-demo-kratje se pa jezo ker so komunisti objavili paslanjim predlog o onotni fronti. Na Francoskem so reformistični sinda- kalisti tudi odklonili predlog francoskih komunistov za enotno fronto. Na Bolgarskem pa so se social-demo-kratje združili s Cankovo vlado in so ji pomagali v zadnjem puntu kmetov in delavcev pobivati komuniste delavce in kmete. Socialna-demokracija vseh narodov ir socinldemokratje spioh se ravnajo po navodilih, ki so jih dobili iz Amsterdama. Mesto delati na to, da bi združili v veliko enotno bojno četo vse proletarske 'organizme in napovedali boj izkoriščevalcem in reakciji koja poslednja pridobiva na moči povsod kjer je proletarijat šibak, se gospodje družijo z delavskimi nasprotniki. Prosjačijo za mrvo svobode pri ministrih, ki so prototipi delavskih izdajic in pomagajo reakciji v boju proti kmetom in delavcem kadar razmere te prisilijo, da se spuntajo proti tiranom. Socialdemokratje se jeze ako jih imenujemo delavske izdajice. Zakaj se neki jeze za izrečeno besedo in se ne sramuje-jopred dejanji, ki naše besede opravičujejo? Po njih delih Jih boste spoznali. Proletarijat vas že zapušča, gospodje socialdemokratje, in vas bo spoznal ne po naših pikrih besedah marveč po naših dejanjih. In do enotne fronte bo prišlo tudi brez in tudi preko social-demokraske volje. Ude^stvil io bo proletarijat, ker je v to prisiljem. II lioii) ii V zgodovino razrednega boja spadajo tudi sledeči dogodki, ki so vredni, da jih zabeležimo v pouk proletarijatu in vsem, ki še ne razumejo zakaj se ne navdušujemo za monarhistično formo držav : Kadar so v Jugoslaviji sklenili proti proletarijatu zloglasno «Ohznano» in ko so kasneje sklenili proti komunistom, je jugoslovanski kralj odobril oboje z navdušenjem. Kadar so uprizorili fašisti v Italiji svoj pohod v Rim, to se pravi, kadar so uprizorili tisto reč, ki jo imenujejo fa-šistovsko revolucijo, takrat je italijanski kralj šel preko parlamenta. Pustil je parlamentarno vlado Facte na cedilu in je brzojavil v Milan Mussoliniju, naj pride v Rim sestavit novo vlado preko in izven parlamenta. Na Bolgarskem se je tamkajšnji kralj pridružil Cankovu in njegovi reakcionarni revoluciji in je podpisal vse' odloke, ki jih je Cankova vlada izdala proti delavcem in kmetom. Na Spanjskem je kralj pomagal generalom, ki so uprizorili svoj militaristični puč, zapodili vlado in parlament. Vsa zgodovina nas uči, da so bile dinastije vedno na strani reakcije. Dokler je bilo meščanstvo revolucijonarno, so bili kralji in cesarji na strani pleme-nitih fevdalcev. Sedaj, ko je postala buržuazija, po sili razmer, konservativna in reakcijonarna, se oklepa dinastij in te ji pomagajo s svojim vplivom in s svojimi sredstvi v boju proti proletarijatu. Vse to spada v zgodovino razrednega boja in je našo mnenje, da mora biti proletarijat o tej svoji zgodovini dobro poučen. II V naslednjem objavljamo besedilo resolucije o verskem vprašanju, ki je bila sprejeta na zadnji seji širšega izvrševal-nega odbora Komunistične internacionale junija meseca t. 1. Resolucija je kot vsi sklepi in resolucije naših narodnih in mednarodnih inštanc obvezna za vsakega člana Komunistične stranke. V takih resolucijah so izražene v primerni obliki osnovne ideje komunizma ali marxizma ter smernice za njih praktično uveljavljenjo. Ker so te smernice postavljene na podlagi izkušenj iz borbe celokupnega mednarodnega pro letariata, je ravnanje po njih nujno potrebno za uspeh te borbe, ki je borba vsakega posameznega komunista, tudi izraža resolucija v verskem vprašanju ideje, ki so bistven del komunističnega svetovnega naziranja, po osvojitvi katerega stremi vsak zaveden komunist. Sodrugi, ki stoje na vodilnih mestih v našem gibanju (v sekcijah, v Ljudskih odrih itd.) imajo dolžnost, da resolucijo čim bolj razširijo in čim jasnejše rastol-mačijo. Resolucija se glasi: Ker so bile v švedskem časopisu postavljene napačne trditve, ki bi mogle med komunisti povzročiti zmedo, izjavlja plenum izvrievalnega odbora Kominterne sledeče: Komunisti zahtevajo, da bodi religija privatna stvar v odnosu napram meščanski državi, ampak v nobenem slučaju ne smejo komunisti zastopati stališča, da je religija privatna stvar tudi v odnosu napram Komunistični stranki. Komunisti zahtevajo, da meščanska država kot taka ne imej nobenih vezi z religijo ter da verske organizacije niso v nobenih slučajih v zvezi z meščansko državno oblastjo. Komunisti zahtevajo, da imej Vsak državljan pravico priznavati se h kakršnisibodi veroizpovedi, ali ne priznavati se k nobeni veroizpovedi, t. J. biti ateist (brezbožec), kar navadno je vsak zaveden komunist. Komunisti stoje na stališča, da država ne sme dopustiti nobene razlike v pravicah državljanov na podlagi kriterija (vidika) pripadnosti te) ali oni veroizpovedi. Komunisti zahtevajo, da iz uradnih dokumentov izgine celo samo imenovanje ene ali druge veroizpovedi državljanov. Komunisti stremijo za tem, da vzamejo meščanski državi vsako možnost, dovoljevati cerkvenim ali verskim družbam gmotno in drugo podporo. Vse to skupaj predstavlja ravno zahtevo, ki proglaša religijo v razmerju k državi za privatno stvar. Ampak Komunistična stranka se ne more na noben način zadržati ravnodušno napram dejstva, da se poedlnl njeni člani; bodisi tudi kot «privatne osebe* posvečejo verski propagandi. Komunistična stranka predstavlja iz proste volje sklenjeno zvezo zavednih, naprednih bojevnikov za osvoboditev delavskega razreda. Komunistična predstraža delavskega razreda se ne sme ravnodušno zadržati napram neprosvetljenosti, neizobraženosti ter verskemu mračnjaštvu. Komunistična stranka ima dolžnost, da vzgaja svoje člane ne samo v duhu požrtvovalnega izpolnjevanja določnega političnega programa, ekonomskih zahtev ter strankinega statuta, ampak da vcepi svojim članom tudi ostro-začrtan enoten svetovni nazor marsiz-ma, od katerega je ateizem (brezboitvo) bistveni deL Samoumevno Je, da se mora protiverska propaganda vršiti izredno previdno in temeljito premišljeno, z ozirom na plasti, med katero se taka propaganda vrši. Antireligiozna prlpaganda komunistov se mora zlasti vršiti med mladino, in sicer po temeljitem načrta ter upoštevajoč vse posebne okolnostL V komunistični stranki mas se nahajajo tudi člani, ki se še niso povsem osvobodili verskih razpoložen) in predsodkov. Ampak stranke kot celota, in zlasti n)enl vodilni krogi, morajo pobijati verske predsodke in na smotren način propagirati ateizem. Aktivna verska propaganda s strani vodilnih sodrugov, zlasti intelektualcev med njimi, na) zavzame še tako moderno obliko, je absolutno nedopustna. Komunisti so zato, da se pritegnejo vsi delavci brez ozira na svoja verska naziranja v vrste razrednih strokovnih organizacij. Z oziram nato, da Ja v raznih državah še na miljone delavcev, ki so na en ali drugi način versko razpoloženi, morajo komunisti tudi njih povleči v splošno politično in gospodarsko borbo, ne smejo Jih pa v nobenem slučaju odbijati vsled njih verskih predsodkov. Zlasti morajo komunisti v agitaciji za delavsko-kmetsko vlado neprestano naglašati, da s tem predlagajo bratsko zvezo vsem onim, ki delajo, brez ozira na to, ali so varni ali brezbožni D. ANIN: (Študijska shema) Zahteva torej : da se učijo na Češkem vsi Čehi tudi nemško in vsi Nemci v ravno isti meri tudi češko; da se učijo v Julijski Krajini vsi slovenski delavci in kmetje tudi italijanski jezik in vsi ita-lianski delavci in kmetje v isti meri tudi slovenski jezik; da se učijo na Kosovu vsi srbi-arbanaški in vsi arbanasi v isti meri tudi sbrski i. t. d., i. t. d. Samo na ta način bomo lahko zabrisali vsako sled predsodkov o privilegiranih in podrejenih kulturah. To pa bo za proletariat tudi ogromnega pomena: na ta način se bo povečal kontakt med posameznimi kulturami, kar bo prav dobro učinkovalo na splošni kulturni progres proletariata. To, kar je bilo buržuaziji zapreka in povod razdora, bo proletariatu dobrodošlo sredstvo za udejstvovanje in širjenje njegove kulture v večjem, internacionalnem merilu. Naravno, da bo taka državna enota potrebovala tudi svoj posredovalni jezik, da bi na ta način olajšala zvezo med posameznimi oddaljenimi narodnostmi. Mi smo praktični ljudje in nikdo ne dvomi v to, da bo ta jezik oni, ki je že danes posredovalni jezik v Centralni Evropi t. j. nemški. Toda on ne bo to v svojem birokratskem smislu t. j. kot «državni» ali «uradni» jezik. Nemščina se bo poučevala v vseh šolah Su-dobske republike obligatno, ali kakor bo hotel občevati s Centralo v svojem maternem ali nekem drugem jeziku, ta bo to lahko delal brez vsake težkoče. In tu smo že na koncu našega problema. * * • Samo še nekoliko besed in pripomb k taktiki v našem narodnostnem vprašanju. Ko sem na zadnji konferenci, v neki komisiji, prvič govoril v tem smislu o narodnostnem vprašanju, so me naši sodrugi iz Hrvatske, Vojvodine in Slovenije takoj razumeli in se ujemali z mano v misli, da je bila ideja Balkanske federacije tedaj, ko se je bila porodila, t. j. leta 1909., in v tedanjih razmerah, t. j. tik pred nacionalistično imperialistično vojno mlade balkanske buržuazije proti turškemu cesarstvu dobra proletarska deviza, toda, da pomeni danes, v teh razmerah, samo še romantično fikcijo in nič več. Mi moramo razumevati nacionalno vprašanje dialektično z ekonomskega stališča in nc s stališča buržuazne nacionalistične romantike, a s tega stališča moramo tudi vršiti svojo propagando za njegovo konečno rešitev. Kakor mi javlja te naš delegat s konference razširjene Ek-sekutive je prodrlo to stališče, t. j. spo-jenje manj razvitih balkanskih dežel z mnogo bolj razvitimi deželami Centralne Evrope in ostvaritve Podonavsko balkanske federacije tudi v Kominterni, in to je naravno, ker je ta gospodarsko nacionalni problem tako narave, da lahko napravimo iz njega ne samo veliko in učinkovito revolucionarno parolo za jugoslovanske in balkanske narode temveč tudi za ves srednje evropski proletariat. Pa Se več : tudi za vse srednje sloje Centralne Evrope. Gospodarska depresija in brezposelnost, ki postajata vsaki dan večji sta v ogromni meri posledica razkosanja gospodarske enote v Srednji Evropi in porušen j a bivše Avstro-Ogrske. Tako bo nemško-avstrij-ski kakor tudi češki proletariat gledal v taki enoti svojo gospodarsko rešitev. Važna pa bo ta parola zlasti za Avstrijo ker se bo ž njo uspešno podiralo nacio* nalistično socialno-demokracijo, ki vidi edino rešitev avstrijskega proletariata v pangermanizmu t. j. v ujedinjenju nemške Avstrije z Nemčijo. . Samo na tej podlagi se bo tudi balkanski proletariat in proletariat Centralne Evrope lahko uspešno boril proti npizogibnim novim vojnim konfliktom, ki nastajajo na Balkanu in v Centralni Evropi. Rešitev narodnostnega vprašanja v Jugoslaviji torej ni samo jugoslovansko narodnostno vprašanje. Ono prehaja meje Jugoslavije, ono je torej vprašanje Sudobske federacije, in ta se bo torej morala baviti ž njim in ga konečno rešiti. Kar se tiče poskusov posameznih narodnosti in plemen v Jugoslaviji za ostvaritev svojih avtonomij (Hrvatska, Slovenija, Bosna, fmagora) ali za popolno odcepljenje (Makedonija, Vojvodina), sem mnenja, da jih mora naša stranka — jasno naglašujoč svoj program državne ureditve — brezpogojno odpirati tudi tedaj, kadar izgleda, da je to interes dotičnih lokalnih buržuazij. Na ta dačin bomo, prvič, gotovo pridobili simpatije drugojezifnih delavcev in kmetov, a, drugič, gotovo minirali temelje sedanjemu režimu, Toda ne samo to: Delavci Jugoslavije se morajo potruditi, da prebudijo nacionalno zavestnost pri posameznih podjarmljenih narodih, pri katerih le ta Se m prebujena. Tako n. pr. pri Albancih na Kosovem in v Metohiji. Mi moramo zahtevati zanje izrecno sole na njihovem narodnem jeziku in to iz dveh vzrokov, prvič za to, ker jih lahko samo na ta način hitro civiliziramo, da jim damo šole v njihovem maternem jeziku, a, drugič, ker bomo na ta način povečali notranje nacionalistične spore med bur-žuazijo. Buržuazija nacionalnega problema ne more rešiti, dočim ga bomo mi popolnoma lahko rešili. Na Kosovem in v Metohiji se tako stanje prav lahko provocira, ker tam se že pojavljajo «narodni boritelji in rodoljubi». Glede Nemcev in Madžarov velja, da kjer zahtevajo šole na svojem jeziku in druge svoje narodnostne pravice, jih mora naša stranka brezpogojno podpirati in jim ob vsaki priliki priskočiti na pomoč. Take nase pomoči ne smejo biti samo manever, temveč popolnoma iskrene. Ravno isto velja tudi gleda Makedonije, pa naj prihajajo ta vprašanja s strani Makedonstvujusčih ali druge buržuazije, ali pa s strani kmetov samih. Seveda vse to pod sledečim pogojem: da se vsa ta vprašanja vedno gledajo s stališča Sudobske federacije in ob vsaki priliki dovajajo v sveže s to temeljno mislijo Naša zmaga pa ne odvisi samo od nas samih, namreč od proletariata v Jugoslaviji, temveč od dela vsega centralno evropskega in balkanskega proletariata na tem polju. (Konec.) Privilegirano — od privilegij — predpravica; progres — napredek; kontakt — stik; obligatno — obvezno, prisilno; romantična fikcija: romantika — presojanje sveta brez ozira na stvarnoat, na vsakdanje razmere, kakor gledajo svet navadno pesniki, ki jih vodi la domišljija; fikcija — dozdevnost. misel, o kateri smo prepričani, da je resnica, pa je laž; gospodarska depresija — gospodarsko nazadovanje, pojemanja; deviza — geslo; minirati — izpodkopavati; problem — nerešeno vprašanje; federacija — zveza; dialektično (dialektika) —■ način razlaganja, dokazovanja, ki se opira na dejstva. Karl Marx je n. pr. dal pravo osnovo, pravo pot socialni vedi a tem, da nam je s dejstvi pokazal, zakaj in odkod današnje izkoriščanje. PO SVETU :eo:------- BOMBNI ATENTAT V MILANU je bil izvršen v soboto 13. t. m. proti socialističnemu listu «Avanti !» in proti velikemu liberalnemu dnevniku «Gorriere della Sera». Vržene bombe niso naredile nobene Škode. Oblast ni še našla atentatorjev. KAKO GOVORE ŠTEVILKE ? Tako: V Strojni delovnici v mestu Reg-gio Emilia so se vršile volitve za obratni odbor. Fašisti so postavili svoje kandidate mi rdeči delavci svoje. Fašisti so dobili 139 glasov, rdeči delavci po 801 glas. V Torinu in skoro v vseh industrijelnih mestih so bili v obratne odbore izvoljeni zastopniki puntarskih delavcev. Tako govore številke kadar smejo prosto govoriti. Prolet&rjat ni Še zatajil samega sebe in ne bo storil tega nikdar. KOMUNISTIČNE ZAROTE se mno-že kakor gobe po dežju v jeseni. Zlasti v Italiji ni več mestu niti ne vasice, ki bi bila brez svoje komunistične zarote. Vsak kvestor se čuti dolžnega iztakniti kako veliko vsaj deželno zaroto, Vsak policijot ] a, ki količkaj drži na svoj meštir, je dolžan dobiti kako malo zaroto, in vsi pričakujejo za svojo pridnost kako odlikovanje. Ako ne bi bilo vitežkih križcev in drugih odlikovanj, bi imeli f Italiji manj zarot in komunisti bi lahko bolj mirno živeli. Tako pa imamo zarote in imamo norce, ki jih pametni ljudje brijejo iz zarot in njihovih Krištofov Kolumbov. STAVKA SLOVENSKIH RUDAH- JEV, ki je trajala nad dva meseca, je udušena. Policija in žaoidarmerija ata pozaprla celo stavkovno vodstvo. Ker to ni bilo dovolj, je odnesla rudarsko blagajno z vsem denarjem (kaj pravi neki VII božja popoved?) in je naposled zočela zapirati rudarje kar v masah. Pozaprtih je bilo nad ?to rudarjev, Poleg tega je povzročila atentate * udomačenimi pe- II. DELO klenskimi stroji in bombami ter z neškodljivimi strupi in naprtila take atentate rudarjem in drugim poštenim delavcem, katerim vsa jugoslovanska policija ne seže v morali niti do gležnjev. Končno je uprizorila Se pravcrat teror pod katerim še danes ječe slovenski s udar ji v »osvobojeni domovini«. Rudniška uprava bi rada se zlatom ponižala rudarje in v to svrho jih noče »prejeti niti na delo. Vse to pa ne bo pomagalo jugoslovanskim mogotcem prav nič. Rudarji in z njimi, ves jugoslovanski proletarijat bodo že ob času in uri obračunali. Obračunali s kapitalizmom in njegovimi služabniki }n biriči. FAŠISTIČNI KOMPLOT so odkrili na Rumunskem. Gospodje so hoteli rešiti svoj narod potom vojaškega punta. V komplotu je bil prizadet baje tudi romunski prestolonaslednik. Komplot je bil reakcijonaren in skozinskoz protiproletarski. Vlada je bila prisiljena poseči z energičnimi argomenti proti reakcijonarnim puntarjem. Romunska je res čudna dežela. Ima najbolj reakcijonarno vlado in še ni zadovoljena. Bog se je usmili. VELIKA SMODNIŠNICA PRI VAR. ŠAVI JE ZLETELA V ZRAK. Pri tem je bilo več mrtvih in mnogo ranjenih. Nihče ne ve kako je prišlo do te eksplozije. Niihče ni bil radi tega aretiran. Toda poljska vlada bi pa rada začela preganjati komuniste kar na debelo. Zato je objavila, da so eksplozijo zakrivili komunisti. Kakor svoj čas prve kristjane, tako se dela sedaj komuniste odgovorne za vse kar se’slabega zgodi po svetu. No, komunisti imajo široka pleča. Prenesli so že marsikaj, pa bodo še to. Saška proletarska vlada. Na Saškem je prišlo do enotne proletarske fronte in je bila zato tudi sestavljena nova vlada iz levičarskih socialistov in iz komunistov. Od komunistov so ministri sodrugi He-cker, Botetoer inBrandler. Heekertje gospodarski minister, Bottcher je finančni minister in Brandler, bivši zidar, sprejme generalno tajništvo državnega urada. Komunisti so stopili v vlado pod pogoji, ki so bili sprejeti, da se oboroži proletarijat in razoroži meščanstvo. Botcher je član osrednjega vodstva nemške komunistične stranke. Domače vesti Šolsko vprašanje Prav nič ne grešimo, £e trdimo, da so vsi udarci, ki padajo danes na šolstvo, v svojem bistvuudarči reakcije, štiri leta se je vlada zadovoljevala z obveznim poukom italijanskega jeziko v slovanskih osnovih šolah, zdaj začenja odpravljati materinski učni jezik. Je reakcija meščanskega sloja, ki nastopa z nasilstvom proti otrokom, zakaj šolstvo jo bilo vedno orožje napredka. Luž se je vedno borila na strani tlačenih, znanje brani in bo branilo pred izkoriščanjem, ker je zvest zaveznik proti pijavkam. Ce je ob svojem času meščanski razred z veliko silo branil ljudsko šolo in se sploh zavzemal za šolstvo, je to storil, ker je hotel vzgojiti bojevnikov proti plemstvu, oropanemu predpravic in moči v državi, a še vedno nevarnemu bogatemu meščanstvu, ki je dobilo državni stroj v pest. Revolucija francoskega meščanskega razreda ni zmagala čez noč, ampak šele v teku več desetletij ter je šla, kakor bo šla proletarska ruska, polagoma iz ene v drugo državo Evrope. Na tem pohodu je rabilo meščanstvo šolanih množic, da ga podprejo, obenem pa tudi zato, dač mu izvršujejo razna opravila,, ki se brez zadostne izobrazbe Vršiti ne dajo. Meščanstvo je predstavljalo v plemski, feudal-ni državi predvsem trgovino in obrt. Razvoj teh dveh pa ni mogoč brez velike tehnike. Meščanski razred ga je udejstvll, a imeti je moral legije dovolj izobraženih strokovnjakov, uradnikov, delavcev, ki jih brez šole ni, ves nenavaden tehnični napredek pa je zahteval t-udi v najširjih plasteh pismenih ljudi, zato se je uveljavila ljudska šola. Toda meščanstvo je došlo v Evropi na vrhunec in se s svetovno vojno nagnilo navzdol. Ni zdrčalo hipno v prepad, ker ima še mnogo sile v sebi, toda izzvalo je začetek svetovne revolucije, ki napreduje počasneje ali hitreje, kakor je tudi plemstvo v XIX. stoletju šele polagoma odalo svojo moč. Kakor je feudalna, plemiška država ribila vsa sredstva, da se vzdrži, se tudi meščanska prijemlje krčevito vsega, kar naj bi jo rešilo. Svoboda tiska, zborovalna in društvena svoboda, celo parlament, njena draga ustanova, vse se posije k vragu. Nadomesti se z zasledovanji, izgoni, ječo, poboji itd. Tako je prišla tudi šola pod kolesa. Ljudstvo je preveč izobraženo, zato je Sola nevarna. Izobrazba bi morala biti le za fabrikantovega in trgovčevega sina, ne pa za delavski sloj. Sicilijanski zemljiški baroni so že prod tridesetimi leti zahtevali, naj se šola za kmete odpravi, ker so bili ti požgali v' nevolji radi izkoriščanja nekaj carinskih uradov. Takrat seveda še ni bilo take sile kakor je danes. Razvoj meščanstva leti bolj in bolj v gospodarsko razsulo, ".ato jo treba z vsemi silami zadržati propast. Evo vam šolske preuredbe 1 Novega duha rabimo, nove izobrazbe, prave izobrazbe! Križ v šolo, da narr: bo pomagal, če prav sami ne verujemo vanj! Treba, da ne bo prepozno! V Julijski Krajini je vsa stvar še dru-gačna.Kar jo bilo doslej vsaj za silo v redu, jo kar naenkrat nevarno. Vsaj po sodbi nekaterih, zakaj po sodbi dela\ca ni ta ali oni jezik nevaren meščanski družbi. Toda reakcija je že taka, sama po sebi, da zadeva brez pomišljanja na desno In levo. V reakciji je slepota, je neozdravljiva slepota, ki seče brez prave zavesti, ali dela prav ali napak. Vse, kar je količkaj nevarno ali se le zdi nevarno, mora, ali bi vsaj moralo končati pod mečem. Ce udarci koristijo, je drugo vprašanje. Furija vrši svoje delo, pozablja pa, da se jeklo šele pod udarci utrdi. Pozablja, da se ne da uničiti -a vse večne čase, kar je dobro in pravo. Pozablja, da povzroči nasilstvo stvari, ki so še vse usodnejSe kakor pa koristi, ki jih je iskalo. V tem je reakcija podobna onemu pravljičnemu ogljarju ki je zaželel, siromašen, lačen in žejen, da bi se vse, česar se dotakne, spremenilo v zlato. Zgodilo se je po njegovi želji. Toda joj, tudi kruh se mu je v roki spremenil v trdo zlato! Reakcija je pri nas začela uvajati v prvo šolsko leto slovanskih šol učni jezik, ki ni materinski jezik otrok. Takih primerov' imamo danes malo v Evropi, če je tudi vsa narobe. Da se ne bodo otroci ničesar naučili, je gotovo, ker je ta ukrep pedagoško in metodiško (vzgojno in učno) zavrgljiv in nezaslišan. Zato je tudi ni moči, ki bi ga trajno vzdržala. Prej ali slej ga bo pomelo vreme, ki ni vedno enako. Starši šolodolžnih otrok čutijo, da pomenja to za njih deco ogromno škodo. Odgovarjajo z odporom proti odredbi, ne pošiljajo otrok v šolo, ker vedo, da se bo slabo postopalo ž njimi, ker široko zijajo pred novim vzgojeslovjem. Po kakšnem kakonu pa se sme vzeti mladini kmetov in delavcev še tisto malo izobrazbe, ki bi jo morali dobiti v ljudski šoli? Ali si revež ne sme nikdar pomagati? Ali je res rojen le za to, da ga bodo čimbolj in čim lažje izkoriščali? Poskus uvedbe italij. učnega jezika pa ima pri nas še drugo stran. Reakcija je bila do zdaj popolna gospodarica v deželi. Pa glej zlodjal Kar je tlačila z vso silo ob tla, se je opogumilo in vzravnalo. Javno mnenje se prej ni smelo oglašati — zdaj nima več obzira in strahu, ljudje so prej molčali in le polglasno mrmrali — zdaj glasno protestirajo in se upirajo nasilju. Tako doseza reakcija, čisto nasprotno učinke kakor jih želi. podobna lačnemu in žejnemu ogljarju, Prijemlje, misli, da je korist, pa je čezdalje večja škoda ! Z uvedbo italij. učnega jeziko je menda hotela zatreti enkrat za vselej tudi iredentizem, ki se ga boji. S takimi ukrepi ga pa šele prav ustvarja in goji. Končno bi nam ne bilo to njeno nehanje prav nič mari kot tako. Če ga rada ima, naj si ga kar oskrbi. Bojimo pa se, da ga litične pravice jugoslovanske narodne manjšine v Julijski Benečiji, «Istarska Rijoč« in po nji «Edinost», tudi glasili Poli. tičnega društva «Edinost,«, obrekuje, ti komuniste kot navdušeno patriote, ki gledajo na Jugoslovane enako kot fašisti. Narodnjaška »doslednost«, bosto rekli. Globoka nesoglasja tn«d narodnimi voditelji v na- Te dni sem stal s prijateljem na široki cesti, ki ima ime po žrtvi nasilja, ime Cezarja Battistija. Saj ste morda videli njegovo zadnjo sliko. Izrazita glava s čopasto brado, izrazite črte v otožnem obrazu, zasenčenem in povešenem v zadnjih bolečinah, pod brado pa vrv, avstrijska vrv. Po vsej Evropi je šla slika in ne bo nič pretirana trditev, da je povzročila nasilniku več škode kot izgubljena bitka. Na ulici, ki ima ime te žrtve, sem stal s prijateljem pred visoko hišo okrog dvanajste ure. Oktobersko solnce je prijetno obsevalo široka pročelja palač in gori po ljudskem vrtu. Ob tej uri meščani obedujejo in jih ni mnogo na cesti, tisti meščani seveda, ki lahko obedujejo. Dobe se namreč tudi taki, ki ne obedujejo iin ne večerjajo. Pravzaprav je odveč, govoriti o takilh. Ni namreč lepo, da se brigaš za to kar počenja sosed poleg tebe za steno; meščanska morala niti ne dovoljuje tega, zakaj dostojnost je prvo. Na ulico sva stala s prijateljem, ko zagledava pred seboj odprto roko, suho in mršavo. In enako suh in mršav je bil njen gospodar. Prosil je miloščine. Naglo je govoril, ni bil starec, a tudi mlademič ne več. Nisem mu zaupal, pogledal sem mu v obraz. Ni bil pijanec in ni mogel biti varali ca, zakaj govorilo je njegova telo. Toda beračev je mnogo, zato sem mu nekaj dal, povem po pravici, da pojde dalje k drugemu. Pa mi jo obtičalo oko na njegovi srajci. To ni bila srajca, to jo bilo tisoč šivov na dveh krpah okrog vratu, spetih skupaj z iglo. Saj še ir' pozna jesen, burja še ne reže v mozeg, a tudi v avgustu ni prijetno biti brez srajce, kaj šele v oktobru ! Ali je nalašč zavil vrat in prsi 9 temi capami? sem se vprašal. Da bo zbudil več sočutja? Ko bi to delal nalašč, bi bila tudi ostala njegova obleka vsa razdejana in preračunana na učinek. Toda videl si, da jo samo za silo, le če si jo pozorno ogleda^. Oblečena je bila kar na golo, shujšano telo zakaj tudi spodnijih hlač ni revež nosil. Nisem ga vprašal, kdo je in kaj, saj je vedno ista zgodba: brezposelni delavec, s Številno rodbino, ki nima kaj jesti, ki nima kaj obleči in ki s strahom gleda v prihodnost. Zima se bliža in mraz, in če je danes hudo, bo tedaj še hujšo, Boli te, ko vidiš siromaka. Daš mu, kolikor moreš pa jo v vso njih bedo kakor kaplja v morje... Drugi slučaj sem doživel v bogatem mestu nekdanje «rdeč e« pokrajine, natančneje: socialdemokra-tično «rdoče,» V tem mestu gre vse po predpisaihi, uprava jo menda tako urejena, da tudi prosjaka srečaš le v gotovem času in v gotovih ulicah. Vsaj mene jo iznenadilo, ko sem nekega poznega popoldne naletel pod arkadami, pod oboki široke ulice, troje revežev, ki so čakali miloščine. Ulica je ena glavnih, pelje na postajo, kjer jo ogromen promet, in veliko ljudi gre tod po svojih opravkih. Krepak moški, star kakih 28 let, je sedel pod obokom in prisluškoval korakom mimoidočih. Popolnoma zdravih udov je, mogel bi delati, to- votlini pričata, da ga jo udarila vojna. Ko bi ne bil tako mlad še in tako zdrav! Največ, česar je danes zmožen, je njegovo voščilo ljudem, ki gredo mimo: Srečno pot! Bog vam daj zdravje! Bog daj srečo! Raznobarvne listke ima, s številkami, ter jih ponuja ljudem, kakor imajo prosjaki navado po mestih. Silno se mi je smilil revež, ko sem ga videl priklenjenega na tisti prostor, kjer preživi leto in zimo. Z mesta ne more, če ga kdo ne vodi; če mu pade pločevinast krožniček iz rok, ga ne najde voč. Krčevito otipava s prsti svoje listke, da jih postaji, kakor jih bodo laže vzeli mimoidoči. Sedi, prisluškuje korakom, želi sreče in čaka usmiljenja. Postal sem ob strani, nedaleč od slepca, in gledal, koliko je usmiljenja. Ah, kako malo ga je bilo. Ljudje so hodlili mimo, pogledali v oni dve črni votlini, čuli o dobri sreči, a se niso otajali. Kaj naj jim je mari tuja nesreča! Saj vsakega lahko dohiti, tega tako, onega drugače. Kogar je nesreča zadela, naj jo nosi! Kje je zapisano, naj bi mu jo pomagali nositi drugi? Tam sem stal in gledal trde ljudi, ki so hodili mimo. Krčevito jo otipaval slopi mož svoje listke, prisluškoval, dvigal svoj mrtvi obraz in ponavljal, da je slep in da želi sroče. Kako tesno je človeku pri srcu, če mu slepec v cvetu svojo mladosti želi sreče! Ljudje pa so šli svojo pot. Še pomislil ni nihče, da ne bo tia nesrečnež nikdar več videl solnca in da ga bo treba do smrti voditi kakor nebogljenega otroka. Petdeset, vsaj petdeset ljudi je šlo mimo, pa nihče izmed petdesetih ni imel milodara. Poleg sem stal in nisem razumel, sem čutil, kako me v grlu duši. Petdeset brezčutnih ljudi, v tako kratkem času, mimo slepca! V novi dobi smo> v njenem prvem letu. Tisočkrat sem čul besedo Domovina, na vseh straneh in ob vsakem času ponavljajo o njeni veličini. O, kako bedna je veličina domovine v mojih dveh siromakih, v možu s preperelimi cunjami ,na izmozganem telesu in. v tem slepcu! Ali ta dva ne spadata k domovini, k veliki, slavm domovini, ki dosega vrhunce svojega sijaja? Ali ni dal slepec svojih oči za to domovino? Ali niso otroci sestradanega moža njeni otroci? Ne. Lačni in slepi nimata domovine, njena veličina jo le za velike. Ko bi imela domovino, bi jima moralo biti lažje, toplejše, bi jima moralo biti kakor otroku, ki ve mati za njegovo bolečino in nesrečo. Svojemu ugodnemu življenju in svoji osebni sreči so dali nekateri ime in so skušali uveri ti še drugo, da jo to ime najlepše in najslajše. Gorje njemu, ki se tega imena dotakne! Svoje oči jo dal oslepljeni za to najslajše ime, njemu pa jo ostalo petdeset ljudi, ki gredo mimo njegovo neskončne noči in jo no čutijo. Svoje telo je izžel shujšani za to najslajše ime, njemu pa je ostalo petdeset in še več ljudi, ki ne vedo, da nimajo njegovi otroci ne kruha n< ognja. O. kako -bedna si, veličina da »lep jo na obe očesi. Dv« temni domovine, v mojih dveh *irom.akihl Steverjan Skoraj nepotrebno bi bilo, da moramo tem potom obvestiti vse naročnike »Dela«. naj že enkrat poravnajo zaostalo naročnino, ko ste v vsaki številki čitali isto. Ali mislite, da uprava lista kuje sama denar ? Vemo dobro, da ce lista le enkrat ne vdobite, se hudujete, oziroma vam je težko, ker že sami čutite, da je za vas «Delo» edina duševna hrana, ki vas spremlja skozi vaše življenje. Zato pa tudi pazite, da ne bo uprava primorana nikomur lista ustavljati. Pri oddajanju naročnine pa vas je treba opozoriti na to-le : Kdor namreč odpošlje denar, ne žrtvuje samo časa in ima zraven še kakšne neprijetnosti, ampak vi ne pomislite Se na to, da si mora kupiti papir, znamke, da mora plačati toliko od sto za odposlani denar. Zatorej je dolžnost vsakega, da dči kakšen vinar več- ne pa celč manj. Ne smemo biti takšni, da zvalimo vse enemu na hrbet. Zraven tega zahtevate tudi od onega, ki pošlje denar, jamstvo zanj, kakor se je to zadnjič zgodilo, da je nekdo očital : «Ti si denar zapravil«. To je plačilo za ' trud in požrtvovalnost, kaj ne da ? Kakor da bi dotičnik imel od tega kakšen profit. Ali bi ne bilo lepo, ako bi vsak naročnik pridobil še enega novega ? Agitirajte ! Saj je še mnogo družin, ki si «Delo» samo izposojujejo, da ga či-tajo. Take je treba pregovoriti, da se na list naroče. Pravijo, da je v nebesih večje eselje ako se spokori en grešnik, kakor devetindevedeset pravičnih. V tako hiše mora torej priti «Delo», potem boste tudi vi občutili veselje ko boste videli, kako radi ga čitajo ravno tisti, ki so ga poprej najbolj mrzili. In čas je za to ugoden. Denar za naročnino izročite . Antonu Reya ; za »Dolenji kono pa Francu Komjanc-u. Napravite torej vašo dožnost. Zdravo ! Idrija Iz življenja rudarjev Poleg «dobrot» ki jih vživamo, ivam hoče rud. ravnateljstvo, potoni naklonjenosti sedanjega, delavstvu prijaznega režima vsiliti in naprtiti še druge, to pa popolnoma nezakonito, na že itak grbasti hrbet. v Prvič so nam odtegnili okroglo 190 tisoč L. davka na plače (Richezza mobile) popolnoma protizakonito, ker ta davek po zakonu z dne 11 jan. 1923 št. 148 stopi v veljavo za nove pokrajine šele 1. jan. 192-4. «Federacija rudarjev in gospodarjev« je takoj po prvi neopravičeni odtegnitvi napravila vse potrebne korake za preprečitev te neopravičene uporabo zakona. Po trimesečnih korakih, ki jih je delala org. se ji je vendar posrečilo, s posredovanjem Centrale in drž. poslanca dopovedati kapitalističnim dobrotnikom, da je to postopanje nezakonito. So menda še enkrat preči-tali odlok in ustavili nadaljno odtegovanje od plač, do 1. jan. 1924. Leta 1924. pa bomo začeli delavci idrijskega rudnika v formi davka «Ricliezza mobile« zopet plačevati nove vojne dolgove poleg neštetih ki jih že plačujemo. Srečno delavstvo ! Sedaj pa zopet vprašanje, kako iz državne blagajne dobiti nazaj 190 tisoč L. nezakonito odtegnjenih. De-Lavstvo dela potom svojo org. vse mogočo korake in skuša oblastnikom dopovedati, da je to dejanje nezakonito in javni tatvini podobno, a do sedaj še ni definitivnega odgovora. Bomo čakali še malo časa, potem pa še poslužimo sredstev, ki so nam v takih nezakonitilh dejanjih na razpolago. Krasni časi, niti krvavo zaslužnih lire nisi gospodar in trdijo, da so nas odrešili ! Drugič nam hočejo naprtiti osebni davek za celih 5 let nazaj. Zopet protizakonito. V pojasnilo hočem navesti zakon o osebni dohodnini, ki se glasi: Zakon od 25 oktobra 1. 1806. drž. zak. 220. § 202. Vsak davčni obvezancc je dolžan predložiti vsako leto pristojni davčni oblasti napoved v dohodkih in sicer potom tiskovine določene po odredbenem poln in v najmanj enomesečnem roku, ki fl« mora določiti deželna finančna oblast. § 234. Dotičniki (delodajalci) ki iz-plačujejo plačila v smislu § 167. in 168. so dolžni odtegniti od plače predpisano osebno dohodnino, ki jim pa mora davčna odmema oblast v to svrho vsako leto naznaniti. Naznanilo se Izvrši potom plačilnega naloga proti kateremu je djpušceu priziv na finančno deželno oblast. Odtegnitev se izvršuje v istih terminih in v istih razmernih obrokih kakor izplačilo plač. Rudarji so se izjavili, da vsako naknadno vplačilo osobno-dohoclnin-skega davka naj izvrši dotični, ki je zakasnitev zakrivil. Zato so bo delavstvo poslužilo vseh zakonitih sredstev, da odbije ta nezakonit napad na svojo žo itak bedno oksi-stonco, o •??, < ttnni niinen 1?Od \1 ’3 «0; Torej to znači drugi korak naklonjenosti s 'strani državnega fiskusia na delavstvo v obljubljeni demokratični državi. Primerno bi bilo vprašati Er. a, kdo je mati in kdo mačeha ? Tovariši rudarji! Ne pozabite, da ne delavci It ali,' in sploh noben delavec na svetu, i: on Rusije, nima matere pri odmerjanju davkov in pri izkoriščanju sploh. Pa jo tudi ne bomo imeli, tudi če nas j anektirajo Culukafri, toliko časa, j dokler si je ne priborimo sami. To pa je nemogoče prej dokler ; nismo združeni v naših razrednih or- { •ganizacijah, da s skupno močjo vseh internacionalno združenih delavcev in kmetov uničimo izkoriščajoči razred (kapitalizem). Zastonj je čakati pri -današnji reakciji, da pride rešitev sama od sebe, pri prekrižanih rokalhi. Treba jedelati in žrtvovati, kajti brez žrtev ni zmage. Kapitalistični razred je v izkoriščanju, zatiranju, zapiranju, mučenju j i. t. d. brezmejen ali vse zaman, j Evropa je v razsulu, petletne pomir- j jevalne konference je niso bile v sta--; nu rešiti iz povojne mizerije, rešil pa J jo bo proletarijat, če tudi proti nje- j mu nastopajo z najbrutalnejšimi j sredstvi. Napoleon je rekel: «Vse se z hajo-t neti da doseči, samo na njih sedeti je nemogoče« To naj si zapomnijo sedanji zatiralci proletariata ! Ti pa idrijski proletariat stoj na straži in čuj, da to veliki moment ne najde nepripravljenega. Stori svojo dolžnost, še je čas, ali pazi, da no bo prepozno, ura zamujena se ne vrne več nobena. Ruda*. novega tipa s slo-jezikom. V Idriji Srednješolski zavedi v idrSJIi so po odloku kr. naučnega ministrstva! z dne 24. septembra -t. 1., št. 7135-7493 in1 po odloku šolskega skrbništva v Trstu J z dne 1. oktobra t. L, št. 3421-9553,! odpravljeni. Obenem se ustanovijo v i Vidmu (Udine) štiri nižji razredi j tehničnega zavoda venskim učnim ostanejo za letos le še II., III. in IV. | razred tehničnega zavoda (5., 6. in 7. razred višje realke). Omenja se, da 4 nižji razredi tehničnega zavoda odgovarjajo približno štirim razredom nižje gimnazije, ker smejo učenci, ki so z iij*pohom dovršili štiri razrede Anko šol« obiskovati znanstveni licej (Liceo scien-tifleo), ki usposablja absolvente za obisk vseučilišča. Bivši dijaki nižjih razredov gimnazije v Idriji se morajo tedaj vpisati v 2., 3. in 4. razred tehničnega zavoda v Vidmu. Vsi oni dijaki, ki želijo priti na ta novi zavod v Udine, naj se za enkrat priglasijo s priporočeno dopisnico pri ravnateljstvu v Idriji do 12. t. m. S p r e-j e m n i izpiti za sprejem v 1. razred1 se bodo vršili v Vidmu. Razume so, j da izpiti za sprejem v 1. razred, ki so! jih nekteri učenci z uspehom prestali že ; v juliju t. L v Idriji, veljajo tudi za Videm. Dan izpitov in začetek pouka se pravočasno objavi po časopisih. m RAZNO Svetovna zaloga železa. Sir Robert Ilartfield je izračunal, da rja vsako loto razje približno 29 milijonov ton železa, to jo skoraj četrtino letno produkcije železa. Le-1 ta 1905. jo Torholm dokazoval, da s e nahaja na vsem svetu v porabi 10 milijard ton železa, dočim se ga producira vsako leto le približno 100 milijonov ton. Po njegovih računih bi leta 1946. popolnoma zmanjkalo železa. Tako prerokovanje je sicer nekoliko pretirano, zlasti glede problema, ki vendar go ni vsestransko poja-; sujen, Gotovo pa je. da ležišča želez* niso neizčrpna, a jasno je tudi, da bo pomanjkanje železa silno vplivalo na našo industrijsko civilizacijo, Nastaja torej vprašanje, ali jo.mogoče obvarovati železo pred rjo i*1 vsled teoga tudi pred propadanj e m. j V Londonu so bile na primor! izmenjane železno ceyi, ki so l)ill! uničene vsled eksplozije bomb, vrže-j nih iz aeroplana. Cevi so bilo n®1 svojem mestu celili sto let, a vond.ar. bi mogle služiti še eno stoletje. V! Clormont-Ferraudu so leta 1908. še; služile cevi i/. litega železa, ki so bile položeno leta 1718. Lota 1909. so t Versaillesu spoznali še vedno za dobro cevi, ki so bilo položeno lota 1685.: Kljub tem izrednim slučajem, U' igrajo le majhno vlogo v splošnem računu, pa smo videli, da so v sve-j tovui vojni propadle vsled rjo o-gromne množine železa. Vsekakor b°‘ treba pravočasno misliti na to, kakf' naj se nadomesti železo, katerega b° zmanjkalo slej ali prej. I Izdajatslj : I. O. Komunistične stranke Italije. Odgovorni urednik : Posl. Gius. Bollon* »TA*, TIP. S> • THIittTB, I'