ChikakoShigemuri:
Zaradi Ijubezni v Ljubljano
Prišla je z Daljnega vzhoda, kjer je domala vse drugače in vendar si je v Ljubljani ustvarila svoj drugi dom. Govori pravilno slovensko, le sičnike mehko izgovarja, da jo je naravnost prijetno poslušati. Piše se Shigemuri - Bučar, ime pa ji je Chikako, kar bi v prevodu iz japon-ščine pomenilo Dekle tisoč vonjav. V Ljubljano jo je pripeljala Ijubezen.
»Moja pot do Slovenije je bila precej vijugasta. S starši sem živela v Kaliforniji, kjer sem imela za prijateljico Slovenko. Z njo sem prišla sem na počitnice in tu sem - spoznala moža. Pravzaprav sva sprva že-lela živeti na Japonskem, vendar je pri nas težko za tujca, da se vživi v naš način življenja,« ja začela svojo pripoved drob-na, skoraj vedno se smehljajoča Chikako.
V Ljubljani živi že četrto leto in tudi študira četrti letnik germanistike na Filo-zofski fakulteti. To je sila marljivo in na-tančno dekle. V smehu mi je dejala, da ji je bilo spočetka najbolj nerazumljivo na-še navzkrižje z uro, saj kar naprej vsi zamujamo.
»Sveta nebesa, saj sploh ne veste, kaj je točnost,« je vzkliknila, medtem ko mi je nalivala skodelico japonskega čaja, kajti Japonci pijejo čaj kot mi kavo ali vino, tudi med obedi.
Za moža in zase sicer zdaj kuha bolj po slovensko kot po japonsko, a njena kuhi-nja diši po njeni domovini.
»Prijateljem včasih skuham kaj naše-ga, a kaj ko je naša hrana povsem dru-gačna od vaše i.n je tudi ne morem nikjer kupiti. Namesto krompirja je pri nas riž, namesto mesa ribe, vsaka jed pa sloni na sojini omaki,« je razlagala.
- Kakšna se vam zdi naša hrana?
»Precej težka je in obilna,« je odgovo-rila in hkrati povedala, da ima zelo rada krvavice in narodne jedi.
- Kako vas Ijudje jemljejo kot tujko?
»Ljudje so zelo prijazni, radi pomagajo in tudi radodarni so, kar me je posebej. presenetilo. Dobro se počutim med vami, včasih pa se mi toži po kalifomijskih pri-jateljicah in po Tokiu. Slovenija je na-mreč moja tretja domovina.«
In tej tretji domovini se je tudi prilago-dila, všeč ji je naša družbena ureditev, naša literatura, zlasti pravljice, ki jih pre-vaja v japonščino. Seveda pa je dodala, da ima vsaka od njenih treh domovin svpje sončne in svoje senčne strani. O primerjavi položaja žensk v Jugoslaviji in na Japonskem, je menila, da bi težko prišli do jasno začrtanih meja, ker polo-žaj žensk v določeni deželi pogojuje že sama družbena ureditev.           A. Adamič