4^4 Velimir: Naša potovka. * Naša potovka. Spisal Velimir. a ženica! Nikdar ni bila ugnana. Vedno je bila na cesti kakor kamen. Črtalo časa ji je sicer zarezalo že dokaj brazd po velem lici, ali za hitrost in h6jo se je še skusila z vsako deklico. Kar naslonila se je na drog svojega vozička in pot se ji je odsedala, da je bilo kaj ! Res je časih zadela z nogo ob kak nepoklican kamen, da bi se bile kmalu iskre pokazale. Videla ni že tako dobro, kakor v prejšnjih letih. Pa če je tudi pocenila na tla, popihala je malo zadeti prst kakor otroci in spet se je pobrala in hitela dalje, kakor bi se ne bilo nič zgodilo. Pobrala se je lahko, ker ni bila velika, pa životna tudi ne. Z jedno roko je držala drog vozičkov, z drugo navadno molek, če ni bilo po zimi. Kadar je mrazilo, takrat je imela na jedni roki velikansko rokavico, drugo pa je tiščala za beli kožušek. Molila je rada in obilo; grehi nje mladosti so ji večkrat pogrevali dušo. Sina in hčer je imela. Zgovorna pa je bila, zgovorna! To bi vam bila časih ves dan čenčala, če bi jo bili hoteli poslušati. Saj je tudi marsikaj vedela. Po svetu se zgodi toliko čudnih rečij in čudovite reči ljudje vselej radi poslušajo, četudi vsekdar ne verjamejo. Vender naša ženica ni ravno legala. In če je, tedaj ni nikomur nič škodovalo, kakor je sama večkrat rekla. Ako pa so njo drugi nalegali, za to, se ve, ona ni bila odgovorna. In v mestu, kjer se vedno kaj novega vidi in sliši! Pri nas — daleč v kraji — sliši se navadno le takrat kaj novega, kadar birlč kaj pove ob nedeljah po službi božji. Pošte pa takrat pri nas še ni bilo in brzojava še menj. Toda naša ženica je vselej kaj novega prinesla iz mesta. Plehanovim pozdrav od študenta, Tičkovi Mani pozdrav od nje Toneta, ki je bil pri vojakih, Klečevi Urši pozdrav od hčere, ki služi v mestu, Kočarjevemu Martinu »numare« na Gradec ali Trst, Rokcu žitno ceno, Kraševčevi Jeri, kaj so pridigovali pri frančiškanih ob porcijunkuli, Makovi materi kofka in cukra, Jerebovi Marijani šivank in sukanca, Soharjevi Lojzi novo ruto, Merovcu tobaka v »klobasah«, Tepkovčevemu Janezu tobaka »soldaškega«, Travnarju novo koso, Merniku novo oslo, Kukovki cimeta in lorbarja, gospodu učeniku novih not, tablic, peres, sešitkov itd., gospodu župniku časnikov, kako pisemce itd. itd. Takega in mnogo drugega jednakega je donašala iz mesta. Kajpada se je oglašala spotoma tudi po drugih vaseh, koder je imela Velimir: Naša potovka. 485 svoje »kunte«. In vse to je devala v svoj košek, dokler ga je mogla nositi. Ko pa si je napravila voziček, pospravljala je vse naročeno in nenaročeno v voziček. In menite, da je imela tudi kakšen zapisnik? O ne, vse je imela v svoji glavi in kar in kolikor so ji naročili, vse je natančno opravila. Zanesljiva je res bila. Le časih se ji je malo zmedlo, kadar so ji po prodajalnicah v mestu ponujali preveč slivovke. Malo slivovčice je rada spustila na suhi jezik. »Oh, kako to človeka v drobu pogreje, posebno po zimi!« rekala je. In plačilo ? Z malim je bila zadovoljna. V tej hiši je dobila za to malo kosilca, tam spet malo južine, tu malice, tam kos kruha, tu polič pšena, tam polič moke, tu malo zabelice, tam kako suho kra-čico, tu polič ječmenčka, tam hlebček itd. In tako je žena prinesla ali pripeljala toliko domov, kolikor je prinesla ali pripeljala iz mesta. To je bila torej naša potovka 1 Godeževega Janeza je tudi najbrž malokdo poznal. V svojih mladih letih je hodil nekaj v šolo. Ali častihlepen ni bil. Med součenci svojimi je bil vselej bolj pri zadnjih. »Da se človek le vsako leto jedenkrat premakne, pa je dobro,« mislil si je Janez. Vender mu je nekoč izpodletelo, da je obtičal tam, koder je bil vse leto. »Take učenosti je že dosti,« dejal je oče in Janez je obesil šolo na kol. Približa se mu čas, da se prvikrat pokaže gosposki, je li sposoben za vojaško »kanistro« ? Bil je sposoben. Za tri leta so ga uteknili v vojaške hlače. In zdaj vam je bil hipno ves drugačen človek. Prišel je od vojakov. Tri zvezde je imel na vsaki strani dolgega vratu in še zlato porto pod njimi. Pero je znal dobro sukati in še kakšen paragraf je časih privlekel na dan. Takisto je svojega dopisnika dobila naša vas. Ljudje pa so imeli strah pred Janezom; kajti kdor se mu zameri, pride v tiste »novice«, ki jih gospod fajmošter dobivajo. Tudi nekaj denarja si je bil Janez prihranil pri vojakih. Brat pa mu je odštel izgovorjeno dčto. Kmalu kupi kos vrta od lastnika, ki je imel svoje pohištvo ravno nasproti farne cerkve. Na tem prostoru si zgradi skromno hišico, ki je imela vrata in okno, kakor nobena druga hiša. V oknu se je videlo vse tako, kar je vozila potovka iz mesta, in še mnogo drugega lepšega. Ljudje so kar zijali, kaj to pomeni? In zdaj pa si mislite še izgovornega Janeza! »O, to vam je govoril, kakor bi voda tekla,« rekali so možje. Ženske so rekale: »Ta ima namazan jeziček, ta!« Deklici pa: »To govori, kakor bi rožice sadil.« — 486 Velimir: Naša potovka. Janez je imel vedno dosti kupovalcev, zlasti ob nedeljah. In čemu bi tudi ljudje ne kupovali pri njem? Saj je bil Janez domačin, postregel je rad, predrag ni bil, oduren tudi ne. Sovražnika ni imel nobenega, jedino potovka — ni ga mogla videti živega. Kak6 tudi? Saj ji je pobral malone vse domače »kunte«. To je bolelo staro ženico. Toliko let je prenašala košek po cesti, zdaj pa ji je nagloma neprijazna usoda potrla vse upanje. O, pač! Se je migala po beli cesti in hodila svoj stari pot v mesto. Tožila pa je vender o slabem zaslužku in vzdihovala po boljših starih časih. Svoje dni se je še kaj zaslužilo, svoje dni, a zdaj se je obrnilo kolo sreče. — »Mati, pridite k meni, pridite, kaj se boste ubijali na stara leta s tem poslom? Saj vidite da ni nič, odkar je prišel ta Godeževi Janez od vojakov.« Tak6 je govorila potovki nje hči, ki se je pred leti primožfla na neko bajto v vasi. — »Ne odneham pa ne, dokler bom mogla laziti.« — »Pa ne, če nečete!« In pogovor je bil pri kraji. Potovka je hodila svojo pot, kakor nekdaj. Premišljevala pa je mnogo, kako bi jedno zagodla Godeževemu Janezu ? Vedno je iskala, da bi našla pri njem kaj napačnega. Kmalu se ji posreči. Novi prodajalničar je točil namreč tudi žganje. Ker je bil dacar daleč od naše vasi, natočil je Janez lahko marsikako merico tak6 pod roko. Potovki se je obraz žaril od veselja. Vender je splavalo nje upanje po vodi. Dacar ni mogel najti ničesar nezakonitega. Nekaj časa potlej dobi potovka novo snov za tožbo. Zatoži Janeza pri gospodu župniku, da toči med službo božjo ob nedeljah. Ali tudi iz farovža odide z dolgim nosom. Potovkin sin France je bil jeden glavnih vsakdanjih gostov Janezovih. — »Najprej pometi pred svojim pragom«, odgovori ji gospod župnik. Kajpada je potovka kregala svojega sina, prišedši domov. A bilo je že prepozno. Navada je železna srajca. Janez pa vender ni več točil med službo božjo, ker se je bal gospoda župnika. In če se zameri gospodu župniku, zameri se tudi ljudem. To je Janez dobro vedel. V tretje gre rado. Potovka gre še jedenkrat pozneje h gospodu župniku. In takrat je šla z veselim licem iz farovža, To je pa bilo tako-le: Velimir: Naša potovka. 487 O dekli, ki je služila pri Janezi, šla je slaba govorica na okrog. In ta slaba govorica se je raznesla tudi o Janezu Nekega dne stopa Godežev Janez jako hitro iz farovža. Lica mu žehtč, kakor bi jih bil grel pri ognjišči. Drugi dan pa je odšla dekla iz hiše njegove k staršem svojim. Sest tednov potem se spet povrne. A vrnitev, ta je bila vsa drugačna, kakor slovo pred šestimi tedni. Venček je imela Uršika na glavi in por6čni prstan na prstanci. Dekla je bila odšla, nevesta se je vračala. In spet se je vozilo vse po starem kolovozu, kakor nekdaj. Le potovki ni bilo prijetno pri srci. Ona si je to stvar mislila vse drugače. Prišla je volitev v občinski zastop. Godeževega Janeza so izvolili za prvega svetovalca. Nekateri možje so zmajevali z glavo, nekateri pa so dejali: »On nam bode priskrbel pošto in telegraf.« Gospod župnik ni imel ničesar zoper novo volitev, župan tudi ne, ker je bil spet izvoljen, le prejšnji prvi svetovalec je zabavljal na Janeza in drugi so klicali za njim. Potovka pa je o tem le toliko vedela, da so Janeza potrdili za »moža«. — »Oh, pa takega-le volijo za moža, ki nima ničesar drugega moškega na sebi kakor hlače. Kaj se bo tak-le potegnil za kmeta, ki se zmerom s škrijci shaja! Se ob vero nas bo pripravil. Saj je sam tako nič nima. O copernicah pravi, da jih še ni ne. Mene pa zmerja s copernico. Nekoč je še celo rekel, da si upa vse tiste »kugljice« snesti, kakor jih imajo gospod fajmošter, da jih dajo bolnikom. . . . O, jaz bi mu že pokazala temu oderuhu, če bi imela kaj besede!« Komaj izgovori potovka na zeljniku te besede Lukčevi Mini, kar se oglasi za hrbtom Godežev Janez: — »Kaj bodete pokazali, mati! A — a??« Potovka se tako ustraši, da ji sapa zastane, Mini pa pade zeljna glava iz rok v razor. Ali Janez ni bil sam. Dva druga moža sta bila ž njim. — »Kaj ne, vidva sta slišala, kaj je govorila potovka?« — »Slišala.« — »Dobro«, reče Janez in vsi odidejo. Dva tedna pozneje sta imela Janez in potovka »dan«. Potovko so obsodili na pet goldinarjev. In od takrat je imel Godežev Janez mir pred potovko. Potovkin fant pa je rad zahajal k Janezu. Znanca sta bila še izza mladih let. In Francetovo grlo ni bilo nikdar dosti mokro. Zganjče 488 Velimir : Naša potovka. je imel tako rad, kakor ne vem kaj. Bil je priden delavec, ali služiti ni mogel. Teden ali dva je vztrpel, dokler je imel kačo v žepu. Kakor hitro pa je čutil kak drobiž, naselil se je v Janezovi pivnici. Godež ga vzame naposled k sebi, da mu je delal za žganje. Omožena sestra je umrla med tem časom. Stara potovka pa se je postarala še bolj. Naposled ji noge popolnoma odpovedo. — »Da bi bil France za kaj, kako lahko bi zdaj on opravljal moj posel. Tak6 pa ni nič ž njim. Stradati bodeva morala oba na starost. Ali je meni tega treba? In Lenka bi lahko še zdaj živela, da ni vzela tega neusmiljenega dedca! Oh, kam smo prišli?« In jokati je začela stara ženica. Ni ga imela človeka, ki bi ji porahljal blazinico starega življenja. S tujimi ljudmi je pa taka težava. France ji je že še postregel, kolikor je znal in mogel. Ali okorna moška roka, ta ne zna tako postreči kakor ženska. Oh, Lenka, Lenka 1 Zakaj si morala prej umreti? Zjutraj je France nanesel starki vse potrebno, ali čez dan ga ni videla nikdar. Kdo pa naj bi sedel v pivnici, če bode on doma čepel ? Le mlada Godeževka se je časih prikazala na pragu z roko pod predpasnikom. — »Bog ti povrni, Uršical Jaz ti ne morem.« Usmiljenega srca je bila mlada Godeževka in krivico je rada pozabila. — »France, kaj bo, kaj bo z menoj?« — »I, kaj bo, umrli boste,« odgovori France hladnokrvno svoji materi zvečer, polagaje težko glavo na klop pri peči. Takoj zaspi trdo. Starka pa le tarna in vzdihuje na postelji. — »France, kaj ko bi šel ti še jedenkrat po gospoda?« Ali France spi in leži kakor tnala. Prešibek je bil glas starkin . . . — »Lenka, brž pridi, da grem. Solnce je že nizko . . . Drugače še do prve vasi ne pridem danes.« v Mlada Godeževka je stala na pragu. Zenica je že ni poznala. Mislila je, da je Lenka, in naganjala jo je, da napravi voziček za v mesto. — »Mati, kaj bi radi?« Na milo vprašanje Godeževkino zave se žena. — »Gospoda bi rada. Kje pa je France?« Mlada gospodinja predrami Franceta in pošlje ga po gospoda župnika. Sama pa hitro pospravi in počedi po hiši, prižge luč in postavi razpelo na mizo , . , J. Steklasa: Gajbija, turški prerok. 489 Gospod župnik prihiti z Najsvetejšim. Svetili so vso noč stari potovki. Šele zjutraj, ko solnce spusti žarke svoje skozi okno, preseli se potovka v večnost. Pokopali so jo čedno s sveto mašo in libero. In ko je bila osmina po rajni potovki, pride sam Godežev Janez v farovž in plača pogrebščino za rajnko. Bajto in vrtiček je kupil Godež od Franceta. France pa je ostal pri njem, delal in pil, dokler se ni zdelal in spil . . . Gajbija, turški prerok, Spisal J. Steklasa. o sem bil leta 1876. prestavljen iz prijaznega Karlovca na gimnazijo v Požego v Slavoniji, bilo mi je potovati od Siska po Savi do Stare Gradiške. Takrat še ni bila železnica izpeljana do Nove Gradiške, od koder se more zdaj dospeti v Požego lahko v treh urah na dobrih konjih, ker ceste so v požeški županiji še precej dobre, dočim je pot od Stare do Nove Gradiške strašno slaba. Od Jasenovca, prve parobrodske postaje pod Siskom, imeli smo takrat na desno še turško mejo, namreč bosensko. Na našem paro-brodu je vihrala bela zastava radi nemirov, ki so bili takrat v Bosni. Na turški meji se je videlo ob savski obali na mnogih mestih po-žganih čardakov in mostov, ki so žalostni svedoci ravno minule revolucije nam dokazovali, da je Turška dozrela že zdavnaj, in da narod komaj čaka odrešenja. Pokazali so nam tudi mesto, kjer je bila vstaška četa v Savo zagnana ter vsa pokončana. Tedaj samo žalostni spomini na vsem poti! Ko pridemo v Staro Gradiško brez vsake nezgode, izstopim hitro s svojo prtljago prvič v svojem življenju na slavonsko zemljo. v Čudni občutki so me obvzeli, ko sem stal na obali široke Save ter gledal preko v sosedno Bosno, ki je bila pred dohodom Turkov tako blagoslovljena zemlja. In Slavonija? Ta klasična zemlja, kjer so za Rimljanov cvetela tolika mesta, kjer je bila kultura na tako visoki stopinji, da se je denašnja požeška dolina zvala »zlata«, kajti bilo je vse krasno obdelano in gosto naseljeno! Celo nekoliko cesarjev je dala ta zemlja Rimu. In kako ni zopet za selitve narodov vse pro-palo ter se je morala novic krščanska kultura razviti, kar je krasno