POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI
MLADI BORCI
STANOVSKI TEDNIK ZA SLOVENSKO DIJAŠTVO. — IZHAJA VSAK PETEK. — LETNA NAROČNINA: DIJAŠKA 16 DIN, NEDIJAŠKA 26 DIN, PODPORNA VSAJ 30 DIN. — POSAMEZNA ŠTEVILKA 75 PAR - UREDNIŠTVO IN UPRAVA V LJUBLJANI V STRELIŠKI ULICI 12/11. — ČEKOVNI RAC. ŠT. 16.078.
LETO I.	LJUBLJANA,	PETEK,	26.	MARCA	1937.	ŠTEV.	28.
Postrgajte stari kvas!
(1 Kor 5,7)
V polmraku velikega jutra iščemo v grobu Njega, ki nas je s svojo ljubeznijo u k l e n i l.
* *
Koga iščete? Vstal je, ni ga tukaj. Ne iščite ga v grobu med trohnobo, iščite ga v čistosti zmagujoče moči.
Pojdite iz groba trohnobe in grdobije, vaše. mesto je v čisti in nezmagani vojski n e z m a g l j i v e g a Kralja. Postrgajte stari kvas in stopite z opresniki čistosti in resnice v boj: treba je zmagati starega človeka i\n njegove zaveznike.
Danes je čas radikalne odločitv/e: kdor ne zbira, raztresa, kdor ne vstaja, pada. Ne iščitte rešitve v blatu življenja, ampak v slavi vstajenja. Zmag al bo le čist in junaški rod.
* *
Ko se vračamo od praznega groba, nam srca v o g n ju gore:	Zmagali smo starega človeka, zmagali bomo njegove za-
vetnike!
ŠTIRIDESET LET BOGATEGA DELA
Te dni je postal prof. dr. Aleš Ušeničnik član papeške filozofske akademije (accademia di S. Tommaso d’ Aquino e di Religione Cattolica). Zunaj Rima ima ta znanstvena akademija, ki jo je ustanovil papež Leon XIII. 1. 1879, trenutno le petnajst članov. Izmed Francozov sta njena elana znana filozofska pisatelja Maritain in Gil-son, od Nemcev je njen član le prof. Grabmann
iz Miinchena, od vseh Slovanov pa samo naš profesor Aleš Ušeničnik. Na vsak način moramo biti Slovenci veseli, da imamo svojega človeka med tako redkimi in odličnimi inozemskimi zastopniki v omenjeni akademiji. Prof. Grabmann je n. pr. eden največjih nemških bogoslovnih znanstvenikov, ki je nesporno prvi strokovnjak v poznanju srednjeveških teoloških struj. Ma-
ritain je vodilni francoski sholastični filozof, velik znanstveni pisatelj in umetnik. Podobno je velik filozofsko bogoslovni pisatelj Gilson, ki je zlasti odličen poznavalec sv. Avguština; oba, Maritain in Gilson sta laika. Ko je papeška znanstvena akademija tem učenjakom pridružila tudi našega profesorja Aleša Ušeničnika, je dala pred zunanjim svetom priznanje njegovemu znanstvenemu delovanju.
Življenje prof. Aleša Ušeničnika je bilo izredno plodovito. Pred štiridestimi leti (1897) je prevzel s »Katoliškim Obzornikom« nalogo katoliškega slovenskega ideologa, filozofa, vodilnega teologa in sociologa. Njegovi spisi nam kažejo, da je ogromno študiral, neprestano pisal in tako v delu zrastel v moža, učenjaka in idejnega vodjo, čigar avtoriteta je postala nesporna. Ako ga slišiš govoriti, se mu moraš ukloniti. Govori sicer skromno, kot filozof, zraven pa neizrekljivo jasno in logično.
Slovenski dijaki so od profesorja Aleša Ušeničnika veliko prejeli. Čeprav je gospod profesor že v letih, ko bi kdo drugi nemara že odložil pero, vendar z mladeniško živahnostjo piše inteligenčni mladini knjige o življenju in modrosti. Vsi poznamo dve knjigi načel, ki jih je napisal za »Našo pot«, tretja in najobširnejša pa je tudi že pripravljena za tisk. Njegov socialni katekizem je že v drugi izdaji razprodan po komaj
dveh letih, kar je morda rekord za slovensko knjigo te vrste. Končno nam pripravlja gospod profesor še obširen komentar k okrožnici »Qua-dragesimo anno«. To so pa le nekatere stvari, ki jih je profesor Aleš Ušeničnik za mladino napisal. V štiridesetih letih svojega delovanja je Aleš Ušeničnik poleg strogo strokovnih knjig napisal nešteto načelnih, filozofskih in socioloških člankov, tako da je ustvaril celo literaturo.
Mladi borci so si izbrali Aleša Ušeničnika za svojega idejnega voditelja in jim nikoli ne bo žal, da so to štorih. Pri tej izbiri jih niso vodili osebni razlogi, marveč le to, da je profesor Aleš Ušeničnik velik predstavnik večnost-ne filozofije. Ves z iskreno dušo in neprestano zatajujoč sebe, se je postavil v službo krščanske filozofije. Mladi borci, ki hočejo po krščanskih načelih reformirati sebe in svojo okolico, so si zato izbrali njega, da jim ta načela tolmači.
Bolj ko kdaj poprej potrebujemo katoliški diajki danes za voditelja moža, ki je prežet pravega cerkvenega duha. In tak voditelj je prof. Aleš Ušeničnik. Sodba vseh, ki ga poznajo, je namreč v tem edina, da je on zastopnik prave katoliške in cerkvene miselnosti.
Zato se bomo slovenski katoliški dijaki zvesto ravnali po smernicah, ki nam jih je podal v svojih knjigah prof. Aleš Ušeničnik.
Iteseie vetikfiMtM fMuutike žetima - ifsm cUaieCjm -
Krivda boječih dobrih
V onem ljudstvu, v katerem je bil Kristus rojen in umorjen, tudi tisti niso bili prosti tega strašnega zločina, ki jih je bilo res toliko, da so se jih — kot pravi evangelij — veliki duhovniki in pismouki bali in si zato niso upali na Kristusa rok položiti (Lk 21, 2), toda so se pozneje plaho potajili in so dopustili, da je bil umorjen in od hudobnih in nevoščljivih judovskih voditeljev. Ako bi bili hoteli, bi se jih bili Judje vedno bali, tako da roke hudobnih proti njemu nikoli ne bi bile zmagale. 0 njih je na drugem imestu namreč tudi rečeno: »Mutasti psi niso znali lajati« (Iz 56, 10).
Sv. Avguštin.
OKROG PARIŠKE RAZSTAVE
V Parizu se pripravlja velika razstava, ki je zamišljena kot nekaka sinteza sodobne Francije pred očmi vsega sveta. Odprla se bo 1. maja.
Kar nas tukaj zanima, je sklep vlade ljudske fronte, naj bo model francoske vasi brez cerkve. Radi tega sklepa napadajo listi z upravičenim sarkazmom vlado ljudske fronte, ki hoče narediti iz francoske vasi vzorec brezbožnlške vasi. Leon Daudet, (ki gotovo ni navdušen katoličan) piše, da bo ta bedasta fantazija le tedaj celotna, če postavijo zraven še model Društva narodov v miniaturi.
In v resnici sramotni molk Ženeve spričo tolikih boljševiških grozodejstev v Španiji in Mehiki po-
nižuje Društvo narodov na stopnjo brezbožniške vasi 'na pariški razstavi.
»Kaj je vas?« vprašuje »Journal«. »Je skupna tvorba stoletij, njeno jedro je cerkev, njen znak je zvonik. Brez cerkve ln brez vitkega zvonika bi vas ne bila več vas; zgubila bi svojo dušo ...«
In prav to hoče komunizem, ko ruši Cerkve v Rusiji, Španiji, Mehiki: ustvariti narod brez duše, ki bo nato postal lahek plen boljševiškega satanizma.
Pri nas cerkve in zvoniki še kraljujejo nad lepo slovensko vasjo. Toda vztrajno, korak za korakom, se skuša vsiliti k nam tuja miselnost, »tuje dete«; miselnost, ki nam ruši evharistične križe in ki bi nam rušila tudi cerkve ln zvonike, če bi mogla. Zato, tovariši, zvonimo, zvonimo!
lld
Ivan Grozni,
(Konec.)
PETER VELIKI
NASILNE REFORME Peter Veliki je hotel svojo državo reformirati po vzgledu zapada, mislil pa je, da bo mogel >to storiti z enim samim zamahom, z ukrepi, vrednimi neizmernosti azijskih step. Revoluoionarna nasilnost ni uspela tam, kjer bi počasen razvoj lahko ustvaril trajne uspehe. S trmoglavostjo barbarja je Peter pogazil vse kultumorazvojne zakone socialnega življenja in je hotel prisiliti naravo, da bi »delala skoke«.
Kratka študija E. MUllerja nam oriše Petra in njegov dvor. Car, ki je zrastel sredi mornarjev, koftija-žev in pouličnih ljudi, je imel kaj malo spoštovanja za svete običaje svojega naroda. Takoj je nastopil zoper staromodno obleko in z lastno roko je odrezal marsikateremu bojarju častitljivo brado. Ce je zagledal brado, ga je prav tako vrglo od groze kvišku, kakor vrže sodobne revolucionarje beseda »buržuj«.
Z isto vrnemo, s kakršno se danes izvaja petletka, se je vrgel na delo za napredek svoje zaostale dežele. Žrtvoval je človeška življenja s tako brezobzirnostjo, kakor da bi bilo življenje zadnja izmed dobrin. Z neukrotljivo nasilnostjo je zatrl vsako opozicijo, tako upor Strelcev kakor odpor cerkva in samostanov.
Ustanovil je novo uradniško hierarhijo iz sposobnih ljudi, precej pa tudi iz pustolovcev in novobogatih. Uradnlštvo in policija, ki ju predstavlja vsaka znanstveno zasnovana gospodarska politika, nista predstavljali pravičnosti, ampak svojevoljnost. Organsko rast Rusije je pretrgala brutalna neorganska sila.
TUDI NEKAK VERSKI ZNAČAJ Tudi Petrova revolucija je imela nekak verski značaj. Tako Petru kakor Ivanu je bila pravovernost, praznoverje in opozicija ena in ista stvar. Cerkev je smela imeti le to vlogo, da podpira carja v njegovem samovladstvu. V zaničevanju do Cerkve je šel celo tako daleč, da je ustanovil »pustni patriarhat« in da je slavil v cerkvi sv. Trojice papeževo ženitovanje. Ljudje so ga na splošno imeli za Antikrista. Prf-vsem tem pa carju ni manjkalo simpatičnih potez: globoka verska zavest, živ čut odgovornosti pred Bogom.
PREDHODNIK BOLJŠEVIZMA Siloviti zagon, ki ga je dal Peter ruskemiu kolosu, ni ostal brez posledic, toda narava ne ljubi nasilja in s samimi ukazi se mišljenje naroda ne da spremeniti. Car je sicer sanjal o velikih rečeh, bil pa je tako
Peter Veliki,
IM • • •
kratkoviden, da ni spoznal važnosti proletariata, ki je zaradi industrializacije dežele pričel naraščati. Kakor danes so tudi tedaj kmete nenadoma odtrgali od lastne hiše in lastne družine, ter jih nameščali pri kopanju kakega kanala ali pa so jih pošiljali na vojsko. Vsaka napaka se je končno maščevala, in carstvo Petra Velikega je zdrknilo polagoma v boljševizem.
STALIN
BREZOBZIRNOST
E. Mtlller piše tudi: »Brez Petra ni Lenina, in Lenin je mož, ki je s pomočjo proletariata podvzel rušenje Petrove države, z isto energijo in brezobzirnostjo, kakor jo je Peter ustanovil. Od Lenina pridemo do Stalina in do prizorov, kd smo jim priče. Zopet se nov car znebi bojarjev, ki so ga spravili na prestol. Značilna Stalinova poteza: sumničava nezaupnost in nenasitlji-va častihlepnost. V svoji avtobiografiji je Trocki opisal Stalina kot največjega povprečneža v stranki, Krupskaja pa pravi, da je bila zadnja izmed Leninovih želja, »likvidirati« Stalina. Trockizem in stalinizem si stojita nasproti kot sovražna tekmeca. Poleg idejnega spora je to osebna borba naslednikov.
SKRIVNOSTNOST NJEGOVE OSEBE
Stalin je za nas skrivnostna osebnost kakor sta Peter in Ivan. Kot absolutno zanesljive nam navajajo sledeče Stalinove besede:	»Nič ni
slajšega, kakor če moreš z enim udarcem ohladiti svojo jezo nad davno zasovraženim nasprotnikom, in nato mimo iti spat.« Tako je šel Ivan Grozni iz obednice v mučilno sobo.
Trockemu se ni posrečilo, da bi Stalina odstranil. Ruske revolucije — to je nauk zgodovine — niso delo
STATISTIKA BREZBOŽ-NIKOV V RUSIJI
»Osservatore Romano« poroča: število vpisanih brezbožnikov v sovjetski Rusiji je po močni propagandi v preteklem letu naraslo na šest milijonov in pol.
Zanimivo je, da tvori tretjino vpisanih mladina do 18. leta, ostanek pa povečini osebe do 30. leta, le neznaten del brezbožnikov je starih nad 30 let.
če se vpošteva, da je med temi približno en milijon vojakov, ki jih štejejo med brezbožnike, potem moremo sklepati, da se brezbožna propaganda le počasi in s težavo vrši med prebivalstvom in da velike ma-
ljudstva, ki je tu bolj ko drugje pasivno, ampak delo voditeljev, despotov, diktatorjev, valptov. Nagla industrializacija Rusije, ki jo vrši Stalin v popolnem skladju z rusko tradicijo, spominja na mesijanstvo Ivana Groznega in na radikalne ukrepe Petra Velikega. Napori diktatorja, da hi spravil v ravnotežje zagon ruskega nacionalizma in načrt svetovne revolucije spominjajo na prednike, ki so Rusijo jačili za dosego njene zgodovinske naloge.
Sovraštvo proti veri, ki je lastno Leninu in vsem marksistom, je brez dvoma v Stalinu, bivšem bogoslovcu, iz istih korenin, Iz katerih je v Ivanu in Petru zrastlo skrajno zaničevanje do Cerkve in duhovščine. Ruski cerkveni krogi s svojimi zastarelimi tradicijami, s svojo pomanjkljivo vzgojo in brezbrižno le-nivostjo so bili tem strastnim navdušencem napredka obsovražemi. Niso vedeli kaj z vero, ki, po njihovem seveda, ohranja narod v nevednosti, umazanosti, pijančevanju in lenobi. *
Zakaj pišemo o tem? Da pokažemo, kako je vse to značilno za rusko revolucijo; da spoznamo, kako napačno je, tolmačiti ruske dogodke z zapadnimi pojmi; da odkrijemo zgodovinsko vez v protislovnih in navidez medsebojno neodvisnih dogodkih.
Evg. Rosenstock je v svojem velikem delu »Fenomenologija revolucije« dobro pokazal, da vse velike revolucije poudarjajo v prvi vrsti tisti element v življenju, ki se je v dobi pred revolucijo zanemarjal. Ko se ravnotežje vzpostavi, pridejo do svoje vloge drugi činitelji in zgodovina teče spet mimo naprej. V pro-učevainju prehodnih časov kot je naš, ki so često burni, ni moči dovolj krepko poudariti neminljivih vrednot, ki jih revolucionarji zanemarjajo ali zanikajo.
Ne smemo pa tudi v največji zmešnjavi prezreti resnega glasu zgodovine, ki se često posluži zla In nerazumnosti, da doseže to, kar razum in krepost nista mogla doseči. Le tako služi božjemu načrtu »Anti«zlo In protislovje.
se ostajajo zveste veri očetov. Le ena dvaindvajsetina vsega prebivalstva Rusije je vpisanega med brezbožnike.
Voditelji komunizma so sklenili, da je treba posvečati posebno paž-njo protiverski propagandi med mladino, zlasti med dijaško, šolske oblasti vpišejo med člane brezbožnih društev vse dijake sovjetskih univerz, šolske otroke od osmega leta dalje.
Zadnji kongres »brezbožnikov«, kd se je vršil letos v januarju v navzočnosti 1500 zastopnikov več ko 40 narodov, ni prinesel pričakovanih uspehov.
Zdi se, da brezbožna propaganda ni idosegla naklonjenosti mednarodnih mas.
nc:
SV. OČE PROTI SLABEMU FILMU
Dne 29. junija 1936 je poslal sv. oče vsem škofom in nadškofom Združenih držav Amerike znamenito okrožnico o kinematografu. Povod za okrožnico so bili veliki uspehi, ki jih je v iboju proti nemorali v filmu dosegla severnoameriška Legija dostojnosti. O tej ustanovi govori papež v prvem delu svoje okrožnice.
Legija dostojnosti
Ameriški katoličani so pod vodstvom svojih škofov že dolgo opozarjali javnost in filmsko industrijo na veliko nevarnost, ki preti človeški družbi od slabega filma. Zahtevali so, da se ta nevarnost, ki grozi predvsem moralnemu zdravju mladine, odstrani. Na to so voditelji filmske industrije v Združenih državah odgovorili, da prevzamejo nase vso odgovornost in »da bodo v bodoče ščitili nravnost onih, ki po-sečajo kinogledišča«. Ostalo pa je samo pri obljubi. Film je ostal tak, kot je bil.
Zato so škofje ustanovili Legijo dostojnosti, sveto vojsko, katere namen je: boriti se za nravnost v filmu in kinu — način boja pa: bojkot slabih filmov in propagiranje dobrih. Na poziv škofov se je odzvalo na milijone katoličanov in nekatoliča-nov (protestantov in judov), »ki so rade volje sprejeli obljubo, da ne bodo posetili nobene kinematografske predstave, ki bi žalila katoliško nravnost in prava življenjska načela«. V sistematičnem širjenju te akcije so bili škofje in ljudstvo popolnoma edini, kar sveti oče z veliko radostjo ugotavlja. Kmalu se je pokazal blagoslov te edinosti: Legija dostojnosti je dosegla uspehe, ki jih niso pričakovali niti njeni organizatorji. Pokazal se je viden napredek v nravnosti filmov, število nenravnih filmov se je zmanjšalo.
Problem filma
V drugem delu okrožnice pride sv. oče na načelno obravnavanje problemu kina.
človeku je po vseh dnevnih težavah in skrbeh naravnost potreben telesni in duševni oddih. A ta oddih mora biti vreden razumnega človeka, mora biti nravno zdrav in dober, sicer mu uničuje tvorne in odporne moči. Kot zabava pride danes predvsem v poštev kino, in sicer zato, ker je najbolj razširjen po vsem svetu in med vsemi sloji in ker ima na gledalce silen, neubranljiv vpliv. V kinu so naše duševne zmožnosti kot v polsnu: udobno sedimo v svojem stolu in z ugodjem ter brez vsakega truda sledimo slikam na platnu. Nič ni treba misliti, nič sklepati: brez napora in brez odpora sprejemamo vse, kar nam film nudi,
sprejemamo strup, ker nam ga nudi, sprejemali bi dobro hrano, če bi nam jo nudil.
Prav poseben vpliv pa ima kino na mladino. V mladostnih letih je človek najbolj sprejemljiv za različne vplive, je takorekoč nepopisana tabla, na katero piše vsakdo, ki pride z njim v stik. Vse kar vidi, kar doživi, sprejme vase in ohrani.
In ta kino, ki ima tolik vpliv na milijone ljudi, ki oblikuje življenje današnje mladine, ki nam kuje usodo bodočih dni, je danes največji in najuspešnejši širitelj razvratnega in nemoralnega življenja!
Nasprotno pa bi nravno dobri filmi gledavcem veliko koristili. Nudili bi jim pošteno, zdravo razvedrilo, mogli bi jih buditi in dvigati k plemenitim življenjskim idealom, razširjati koristno znanje, posredovati večje poznavanje zgodovine, predstaviti resnico in krepost v privlačni obliki in tudi na svoj način pomagati pri ureditvi novega, bolj privlačnega ustroja človeške družbe.
Ako bi bil film nravno dober, bi se res lahko veselili njegovega napredka. Tako pa prinaša človeštvu tem večje prekletstvo, čim bolj se tehnično izpopolnjuje, čim bolj se širi.
Rešitev problema
O rešitvi problema današnjega filma govori sv. oče v tretjem delu okrožnice.
Problem kina bi bil hitro rešen, če bi imeli katoličani dovolj denarja. Ustvarili bi si lastno filmsko produkcijo, ki bi prisilila tudi druge kmopodjetnike, da bi svoje filme nravno zboljšali. Ker pa to še ne bo takoj, in ker se je treba proti zastrupljanju po filmu hitro zavarovati, se moramo poslužiti drugih sredstev.
Tu se obrača sv. oče predvsem na škofe, naj opozorijo najprej kinske podjetnike na njihovo moralno odgovornost, ki jo nosijo pri nemoralnih filmih, nato naj pa pozovejo svoje vernike na svet boj proti nemorali v kinu. Dolžnost »katoličanov in vseh plemenitih ljudi, ki jim je pri srcu čast in poštenje družine, njihove lastne domovine in vse človeške družbe«, je, da se klicu svojih škofov odzovejo in da po zgledu ameriških katoličanov vsako leto slovesno obljubijo, da ne bodo nikdar posetili kinskih predstav, ki žalijo resnico in načela krščanske vere.
Če bodo katoličani vsega sveta sledili pozivu svetega očeta in svojih škofov, bodo opravili veliko delo: rešili bodo svet moralnega propada in obrnili svetovno silo kino v pravo smer: »širiti visoke ideale in nagibati k pravim življenjskim načelom«.
Zopet razočaran prijatelj komunizma
Presbiterijanski pastor dr. John Sutherland Bonnel, ki je bil prej naklonjen temu, da bi protestantske cerkve sodelovale s sovjeti, se je po vrnitvi z obiska v Rusiji jasno izjavil, da je vsaka možnost sodelovanja izključena.
»Če bi se komunisti,« pravi, »polastili naše dežele, bi se cerkve hitro spremenile v brezbožne zavode, v brezverske muzeje, kjer ne bi vere samo tajili, ampak jo zasmehovali.
Med nami nekateri še zdaj ne verjamejo, da je komunizem proti veri, njegovo delavsko zaščito in bahavo bratstvo imajo za krščansko. Govoril sem z odločujočimi predstavniki sovjetov, s pisatelji in časnikarji. Vsi soglašajo v tem, da je komunizem nasproten vsaki veri v Boga. Če bi mogli gledata socialni program komunizma sam zase, bi bilo sodelovanje mogoče. Toda komunisti ne dopuščajo te ločitve, kjerkoli zmaguje njihova ideja. Sovjeti torej, nadaljujejo nepomirljivo vojsko proti vsakemu izrazu vere v Boga.
Tujce, ki prihajajo v Rusijo opazovat, prav lahko varajo. Profesor Sydney Webb trdi, da v Rusiji ni našel nobene sledi preganjanja. Morda ni opazil, da so vsi verski zavodi zaprti in protestantski verski predstojniki izgnani ali pomorjeni. Noben verski pouk ni dovoljen, tudi v cerkvah ne, medtem ko vlada sama vodi protiversko propagando. Sv. pismo in druge verske knjige se ne smejo ne tiskati ne uvažati. Vsak okraj ima svoj protiverski muzej v oskrunjenih cerkvah. Na vseh šolah, od otroškega vrtca pa do univerze se po višjem ukazu poučuje brez-boštvo. Prof. Sydney Webb vsega tega ni videl, zato lahko trdi, da v Rusiji ni preganjanja.«
Ne politična stranka, ampak svetovni nazor ...
V Lublinu na Poljskem je zborovala katoliška duhovščina in se ba-vila z vprašanjem boja proti komunizmu. Ugotovili so, da jo treba v tem boju preganjati površnost in strah. Neprestano in vedno znova je treba naglašati, da komunizem ni samo politična stranka, kakor bi ga nekateri radi enostransko maskirali, ampaJk predvsem svetovni nazor. Posebno so svarili pred tako zvanim kulturnim boljševizmom, ki v literaturi, kinu, gledališčih in sploh v kulturnem življenju pripravlja pot gospodarskemu in političnemu boljševizmu.
Odg urednik: Ciril Kovač (Ljubljana). Izdaja konzorcij (J. Prešeren, Ljubljana). Tiska Misijonska tiskarna, Groblje-Domžale (Jože Godina).