Začasno osvobojeno ozemlje Franjo Frančič OSVOBOJENO OZEMLJE Dolgo sem iskal osvobojeno ozemlje, pa je bilo tako blizu v meni, čas se je drobil in smeje se črtal male preroke, mi pa smo po čudežnih otokih iskali izgubljene otroke, treba je poklekniti prav nad zemljo in jo poljubiti, mati ni domovina, čarovnija je v krogotoku, sodba, 382 383 Začasno osvobojeno ozemlje ki si jo izrekel v mali vojni samo zato, ker je bilo blizu, zabris ostrih robov, in potem tvoj kažun brez strehe, in potem nebo brez temeljev, čisto preprosto, bile so besede, zgodbe, samo brez teže, čakanja in minevanja, rekel sem si: o ta zlati čas, in bilo je, kot zmaga. KDO JE ČAROVNIK? Konji jezdijo po stenah, očesa oken so odprta, neopredeljivo mehko potrka, pore zemlje, utrip časa, akcija, rečem in obstanem, čudež je v rasti, klečim ob nektarini, drugo leto življenja živi, lepotica, prisluškujem, čutila odpovedo, zdaj, ko je krošnja velika, polna plodov, breskvastih jabolk, zakričim: kdo je čarovnik? ¦ BLUES ZA PRAZEN DAN Zaupanje, na vrhu hriba pernica, nežen burin in snežinke, predstava se začenja, loviš jih, klovnove nasmehe, raztopijo se na dlaneh, KRI Hvala za kri, so bile zadnje besede, oče in mati sta ležala drug ob drugem, zven žebljev, ki so prodirali v les, in mitske sanje, kamniti falos, dvobarven v zidku votline z ognji, spominjam se dolge, vijugaste ceste, korak naprej, dva nazaj, zemlja je čakala dežja, 384 Franjo Frančič mehka je prst, ugreza se čas, sadiš stebla, zrastejo drevesa, vališ kamne, nastajajo zidovi, nič ni, tudi za prazen dan je treba garati, da se zidovi ne podro, da drevesa ne podivjajo, da pernica postane mati, žarometi počasi ugašajo. ZAKAJ SEM Nad mojim kažunom je hrib, SE NASELIL votel in poln vodnih tokov, obešenca so iskali štiri letne čase, pa so našli samo glavo v zanki, drugo so raznesle živali, prav na vrhu hriba pa živi čarovnica, nisem je še srečal, kot ne žene, ki mori, sedmo leto sem tu, začasno osvobojeno ozemlje, med morjem in nebom kos zemljevida, čudežna pokrajina in prehodi, poleti bije vročina, burja pozimi, ciprese so rakete, ki prebadajo nebo, res pa je, da tako lepega pokopališča ni nikjer zeleno, tiho in veliko vina. Začasno osvobojeno ozemlje ob zori pogledam iz kažuna, tako fiksno je, a spreminjajoče obraz pokrajine, kri, ki se pocedi, je slano znana. ROŽE Ne vem, zakaj je tako čudežno v moji hiši, mrtvec leži na stopnicah, a ga nočem opaziti, preklel sem njegov grob, da me ne bi položili vanj, podedoval sem požgane trave, a zdaj, čudežno, brezštevila rož. Ob norih jutrih sem jih sej al, te rože, ob večerih vonjal, te barve, zrasle so iz srca, te male smrti. Rekel sem si, ne bom izpisal teh besed, naj ostane belina nedotaknjena, pa je pesem sama prišla, vedra in polna sonca je potrkala, vrata poletja so bila odprta, cvetovi so se spreminjali v plodove, še pajek v kotu je zaspal in zasanjal, besede v mreži, vrtnice, drevesa, ptice, življenje, reka si, njive so morje, tja se izteče, a že nov izvir nov dan prebudi. TA PESEM JE POTRKALA SAMA 386 Franjo Frančič IZBRIS SPOMINOV Majske češnje padajo v usta, roji pikapolonic prekrijejo pokrajino, mrtvi ne trkajo na vrata ob večerih, sosed kriči na ženo, šoja v črnobelem dresu opreza, ljudje, ki prihajajo po poti, nič ne rečejo, nevidni, sedim in gledam na čas, ki je in ga ni, štejem valove globokih dimov, pripelje vlak, pa ne vstopim, nobene želje ni, raketa dneva pelje v peno, spomnim se na nekaj, morda na pravljico, a v hipu odide, ta volkodlak, čarobni cvetni prah, v telesu ni teže, zbiralci perja smo, veš, kaj je zaupanje? me vpraša fazan, za odgovor pa ni časa, stopim v zadnji vagon, na okno očesa pišem: ne nagibaj se v preteklost!