PetanCič Davorin: Svete grore. Povest. 34 Pepa se je dvignila in šla čez cerkev, ki se je pobiiia, v zvonišče in potem v stolp. Pozvonila je z malim na kratko, potem pa z obema. TŁg> je odzvonilo v cerkvi za blagoslov in je čula, da ljadstvo odhaja, se je ozrla čez lino na vse strani. Kresovi so goreli po bregovih. Na Rožci ga je žgal Miha. Mesečina in svetloba ognjev sta se spajali. Svetlo je bilo skoro kot podnevi... »Ne bom luči prižigala, saj vidim v temi!« Zataknila je nogo v zav^zo na žvenglju malega zvona, z levico je gnala velikega za vrv, z desnico pa pritrkavala. V njenih rokah sta pela zvonova, kakor v nobenih drugih. Še Lojze ni znal spraviti iz njih takih pesmi kot Pepa. Pa tudi lahko: dvajseto leto že pritrkava. Ima roke zato in srce. Včasih zvoni tako lepo, da se sama solzi. Ko odpojo, vedno prisluhne čez line, da ujame, kako pesem izveni nad Rožco, v dobravo in na Hrvaško stran. »Še eno kitico'« jo žene veselje. Prisluhne pri lini in se zagleda proti strani, kjer stoji Zagorska Mati božja in zaišče za cerkvijo Matere sedem žalosti v Podsredi. »Le poslušajte, kako vam novo cerkev naznanjam, veliko ko graščino inlepo konebesa!« Kresovi pojemajo, plameni ugašajo ... »Zvonite zvonovi!« in začne. Desnica žene veliki zvon, ki doni kakor bi v prazen sod govoril. Pepo navdajaio sveta čuvstva in neukročeno hrepenen je: »Da bo Lenčka zdrava, Marija...!«- Vrv se ji je izmuznila iz objema pesmi. Zatiplje z roko v temo in grabi, pa je ne najde. »Oj, zdaj se bo skvarila pesem! Pa bodo ljudje zamerili, da ženska zvoni, ki ne zna. In zadnji večer v stari cerkvi.« Glasovi bijejo skupaj, kakor da bi mrliču zvonili. Pepa se jadi in grize: »Oh, da se mi je moralo skaziti!« Pripogne se, da bi pograbila vrv pri odprtini, skozi katero drsa. Žvengelj se zamahne in trešči... Pepi se zatemni, potem se* ji pa zasveti sonce in tisoč zvezd, se ji odprejo nebesa ... Krikne in omahne proti lini. Zvonova pojemajoče pojeta skupaj ... Žalostno odjeka od Rožce in Orliške gore ... Janez moli v cerkvi. Spomin mu sili podobo, kako sta prvič klečala s Pepo v cerkvi. Kako jo je varal ves hinavski in lažnjiv. Sploh ni molil, pa je vendar ustnice premikal, da je verjela. Odganja težke misli in se potaplja v pobožnost. »Da bi bila Lenčka zdrava!« prosi venomer kakor v litanijah. Premoti ga klenk... Pogleda na vrvi v zvonišču, kako se gibljejo sanje po sebi. Zažene se v stolp po trhlih stopnicah, pa se' začudi, ko pripleza do zvonov, da je vse temno in mimo. Le ura brni in oven nad zvonom se maje in škriplje. Užge svetilko in posveti po prostoru. Pepa leži mirno s telesom na trhlem stropu, glava pa ji sloni na ograji v lini. Kri ji curi iz senc in teče po očeh in licu  Lovca je prevzelo, pa ni zajokal. Ni se zganil z mesta, kakor da bi se zatopil v globoko misel. Niti prisluhnil ni, če še diše. Razodelo se mu je v srcu, da je morala umreti. Posvetil ji je v obraz, ko je domislil do konca skrivnost. Hotel je še enkrat videti poteze in izraz na obličju te svete zvonarke, gorske Pepe... Zveselilo ga je, da je sedel k njeni glavi in čakal, da bodo prišli ljudje. »Zdaj ve njena duša že vse moje laži!« mu je vpadlo in obšel ga je kes še enkrat eez vse grehe zadnjega leta. Vsak trenutek mu je prinesel misel na večnost in njegovo grešnost. Tako si je očistil dušo ob mrtvi Pepi... Ko se je polegla groza prvega vtisa v dušah domačih, so presojali dogodek vsak zase na skrivaj in prihajali vedno bolj do verc, da se je zgodil čudež. Lenčka je bila od tistega dneva zdrava in je rastla v svojo prejšnjo moč in lepoto. Cerkve niso podrli takoj, temveč šele po njenem pogrebu so začeli z delom. Janez je gledal, kako so rušili debele zidove ... Mogočno kamenje je padalo na zemljo s silo, da se je tresel stolp in da so jekali zvonovi v njein. »Spomini na grehe padajo,« je občutil v kesu. Lenčka se je vrnila od pogreba in se skrila za vrt, da bi bila sama. Bobnenje ji je udarjalo na uho in jo bolelo. Šele čez čas je doumela, da izginja preteklost. Skočila je v hišo, pograbila nagačenega Rolfa, zletela v gozd pod Rožco in ga odložila. Kamenje pri cerkvi je shrumelo na kup, da je odmevala gora kakor od topovskih strelov. »Rolf, tudi ti moraš iti. Pepa ni zastonj umrla.« Zakresala je kamen in pripalila dlako na Rolfovem hrbtu. V nekaj miimtab je bil ves v plamenih. Lencka je sedla nekoliko vstran in gledala, kako je razpadal. Rep, za njim ušesa in glava, ko so noge pregorele, je padel skupaj. Ostal je samo kup pepela. Zdaj šele je stopilo Lenčki nekaj grenkega v grlo. Pred njo so vstajale podobe iz prejšnje pomladi in poletja. Kolikokrat jo je Rolf oblajal in ji naznanil Janeza. še potem po očetovi smrti, ko je že nosil greh s seboj ... Vračala se je trudna od misli in žalosti... Nasproti ji je prišel Janez. Njegove oči so izžarevale nekaj svetlega. Stopil je k Lenčki in ji dal roko. Zaiskal je s pogledom v njenih očeh. »Zdrava si! Tudi jaz sem ozdravel! Rolf je zgorel v dobravi in cerkev so podrli. Lenčka ne boj se me več!« Lenčki je trepetalo v glasu, ko mu je odgovorila: »Pridi enkrat, bova šla gledat pod Vrhunce!« MisHla je na dobravo. ¦ *s • TRETJE POGLAVJE Miha gre... V Mihi se je silno obrnilo mišljenje in življenje. Nanj so vplivali le močni zunanji dogodki in mu kazali, da ne misli prav, da ne hodi po pravi poti. Posebno udarno silo pa je imel nanj Janez. Vso svojo dolgo zgodbo mu je razvil in na njej je bilo posebno trdno eno: da ni denar sreča. Potem mu je potrdila to resnico Mara s svojo pripovestjo o slavnih Benetkah. Prepričala ga je usoda Lahova. Ko je ležala, Pepa na mrtvaškem odru, je presedel večino dneva in noči pri njenem zglavju. Ljudi je bilo po noči malo, ker je Lojze prepovedal priti vsem, ki pridejo iz radovednosti, da bi se zabavali ali radi pijače. Na Pepinem obrazu je sijalo veselje, ki ga je pričaral na obličje zadnji pogled v sonce in tisoč zvezd. Miha je modroval v veri: »V nebesih je; zato jo je Marija vzela k sebi. Sreča je pri Bogu.« Ob njeni smrti je doživel novo življenje, ki ga je klicalo in vedel je, da to ni več klic zemlje. Z Maro sta se v nedeljo po Pepinem pogrebu sešla in se napotila na sprehod, ker je tako želel. Boštovske gorice so zorele. Ustavila sta se pri cerkvici sv. Vida in preletela z očmi obsončeno ravnino, zeleno Medvednico in Gorjance v daljavi. Povsod je bilo samo sonce. »Mara, povedal ti bom nekaj takega, česar nihče ne ve in ne sluti. Tebi bom zaupal, ker si trpela v tujini.« (Dalje sledl.)