258                                Igo Gruden: Domotožje.
Narod lastno zemljo kolne, težki glas iz Istre čujem — kako dolgo še? — vprašujem si v brezupu misli bolne.
V duši tihi, sveti mir — zunaj veter vre od juga; ulica šumi kot struga, v okno pljuska ves večer.
¦¦ i Kk/Kx '              /^0tn - "g    ^*~*                                                 .   2
Igo Gruden:
Domotožje.
K.
wot da bi v sanjah šel skozi pomlad, bredem v omotici skozi vonjave; misli od vonja vse mehke, sanjave, tiho se predejo v solnčne daljave, zlat mi v oblake že zidajo grad.
Dvigne se ptič iznad polj, iznad trat, v solnčnih valeh si otresa peroti; z roko oči si zasenčim na poti, iščem s pogledom ga v sinji samoti, ki v koprnenju mi drug je in brat.
Kriknil je ptič preko trat, preko polj, padel kot kamen v megleno obzorje; ruši nad Krasom se, pada v Primorje, grad moj z oblaki pogreza se v morje bliže, moj^dom, si mi bolj in bolj . . .
¦r