377 PLANINSKI VESTNIK GLASILO PLANINSKE ZVEZE SLOVENIJE LETNIK LXXX TRIGLAVSKA VERA MATJAŽ KMECL Foto Ing. Albert Sušnik 1980-8 Bohinjski Janez Mencinger z Broda je že pre1 snJ e stoletje zagotavljal: •Pripoznavam, da sem se preveč zagledal v Triglav, da ga občudujem; in da mi ni zgolj gora, ki je slučajno višja mimo sosednih velikanov, ampak veličasten mejnik med zemljo in ne­ bom.• - Torej je bog na zemlji ali zemlja v nAbesu, smemo sklApatl. Neslovencu je takšna izjava kajpada nerazumljiva. Ko ga ob jasnem, čistem vremenu ugleda. ta naš božj i Triglav, z gorenjske ravni, kako se s svojo gosposko belino zaganja iwad vsega pritlehnega v nebo, mora priznati. da je lepa gora, da je - z malo fantazije - tudi triglavata, tako da ime preprostemu umevanju ne povzroča prehudih težav. Da pa bi bilo kaj božjega na njem? Kje in kako se ta reč vidi? Ne vidi se na prvi mah - razen poleti. ko navalijo nanj z vseh strani velikanske mno­ žice starih in mladih. ženskih in moških romarjev. Kakor so včasih pobožni navcličanci romali v dolj ni Kelmorajn ali na Sveti križ nad Belimi vodami, da so se za nekaj dni ali let odkrižali domačih presedanj in nevšečnosti, tako zdaj še mnogo številnejše trume oblegajo Triglav; kajpada predvsem v letnem času, ko je mogoče po splošnem pre­ pričanju nanj tudi z navadnimi podplati In Izkušnjami. Zakaj? Iz športnih nagibov? Zakaj potem tako redke duše zaidejo na športno enako zanimivo in samo nekaj deset metrov nižjo Škrlatico onkraj Vrat? Mogoče zato, ker je Triglav vseeno višji, ker je navsezadnje najvišji pri nas? E h, no. ja, vse je relativno; Korab, ki je druga najvišja gora, ima gotovo vsaj petstokrat manj častilcev in obiskovalcev. Zakaj potem? - Iz romarskih nagibov, iz neke ncizrecne, pa vendar razprostranjene vere v Triglav. ki je bog slovanstva, bog tega. da smo Slovenci, naše znamenje in zaščitnik! Škrlatica je pač Škrlatica in je v svoji suhoplazni škrlatnosti vsa zemeljska, Triglav pa je bog, za katerega so nam naši stari romantiki iz prejšnjega pa že celo predprejšnjega stoletja - mednje je, čeprav že bolj pri zadnjih. štel tudi Mencinger - sporočili , da ima zato troje glav, ker ima vsako za posebno božje opravilo: z eno gleda v podzemlje In mu vlada, z drugo obvladuje vse zemeljsko, torej tudi Slovence, s tretjo se ozira v nebeško onstranstvo. Posamezne glave si, tako si lahko mislimo, slgnallzlrajo stanja zgoraj, spodaj In na sredi, tako da lahko sproti uravnavajo vse, kar je, odločajo o vsem, kar bo, In pokončujeJo, česar ni treba; prava, resnična božja omnipotentia, pantokratičnost, vsemogočnost. Kdo se ji torej ne bi želel približati, priporočiti in pridobrikati s svojo bližino? Saj je tudi stari romarski turist v Kelmorajn hodil. da je prikupljivo poljubil plašč svete zaščitnice Uršule in njenih tri tavžent zaščitenih in zaščitniških devic; da Foto F. Sluga bi ga vzele za svojega in ga branlle pred vsemi hLJdimi duševnimi In t elesnimi ne­ varnostmi! Julija, avgusta in septembra je zato vse versko poblaznelo okrog Triglava - od samega romarskega približevanja: dotakniti se božje glave, na njej poštempljati razglednico in Izkaznico, j i na ušesa zopeti kakšno lepo pesem od srca (Oj Triglav, moj dom). jo počastiti z godbo na pihala in to na bobnih in pompardonlh, ki so bili trudoma. med števllnlml vzdihljaji, pritovorjeni tjo gor, al i pa ji pok. azati slovenski stoglavi ženski svet. ji pred nosom obredno posrebati posodico Ž!}anice, enako ritualno použiti čokolado in vse drugo iz romarskega nahrbtnika, spraskati svoje ime v rdeči stolpasti klobuk na vrhu - v večen spomin in v božjo knj igo, se z vzdihovanji pobožne navdušenosti pri­ kupiti In priporočiti triglavi slovenski milosti! Ne, ne more bit i druge razlage kot ne­ kakšna vera, ki kot posebna moč zatlači. zaduši še takšna upiranja človeške komod­ nosti: te strašne in mimo vere najmočnejše sile našega življenja. Poganska vma, ker je povezana z žrtjem In poskakujočim veseljem. z igrami in oplojevanji, s skupnimi orgazmi posebne vrste, pa z nedolžnimi, zmernimi vedrinami; vsem hkrati. Kajti Triglav je vsemogočnost, je omnipotentia, J e torej vse. t udi vse človeško, od greha do čednosti. Ker pa je vera do kraja nezemeljska, neoprijemljiva. nečutna. celo zoperčutna in človek na drugi strnni do kraja zemeljski, oprijem!Jlv, čuten, ne gresta čisto skupaj. Takoj ko se pojavi t.ikšna verii, že zučenja polzeti Izpod čutnih , zemeljskih človeških prstov, sesiplje se v prah, v nič, v hipu lahko uteče. Zato J e treba Imeti zmeraj pripravljeno pomoč, oporo, potrdilo zoper dvom: v sočloveku, v soljudeh; vsi verski rituali so že od nekdaj množični, skupinski, takšni so tudi triglavski. Posam ične omahljive vere se medsebojno podpirajo v skupen zanos. v navdušenje in zato je Triglav vse poletje čisto zaripel od vseh mogočih množičnih navduševanj. Ker se mi zdi po drugi strani vsakršna vera kar se da intimna zadeva. se že kakšnih šest, sedem let v poletnih mesecih nisem spravil gor. Poslednjič ko sem bil. me je zatekla avgustovska nevihtnost, tako da J e bilo pogorje, tačas ko sem koračil skozi njegove tople, mešajoče se megle, polne obešave mokrote, videti in slišati nekam prazno In samotno. Sem in tja je sicer malo pozalilo z neba, se zamolklo In oddaleč grmeče povaljalo nad oblaki. ampak ni bilo pravih rnzlogov, da človek ne bi bil srečen . Okrog Planike, na tistih planih Peskih, je potem potegnil še obupen veter, da sem se komaj prestavljal, pa spet ni bila to tist a strupena nadloga, ki s kakšnimi redkimi sodrastimi snežinkami prebada kožo skozi gosta joplčna varovala, marveč kar prijazen 378 monsumsko topel vihar, mlačna zračna kopel. kakršno pripiha tja gor kakšen jugo• vzhodnik z nestalnim, pa ne nasilno neprijaznim vremenom. - No, sem si rekel. zaradi tega vetra se ii: Planike ni ničesar slišalo; vsaj enkrat se je posrečilo tudi poleti brez množičnega mitinga! Bil sem zadovoljen s Triglavom In s seboj. Ko pa sem odprl vrata, je notri bilo tako nabasano. da jih je skoraj nekaj popadalo ven; komaj sem se zrinil pod streho. Vsekrižem in na ves glas je tekel številen pogovor, pilo se je in jedlo, sploh podpiralo (to je pač oblika prastarega verovanja, v Brižinskih spomenikih označe­ nega kot »trebu tvorit• , kar bi naiven jezikoslovec prevedel v •delati potrebo•, dušiti potrebo - boga lakote In žeje, pa tudi vsega po božje nadrejenega). Ves čas se je enako množično oziralo gor v Triglav, kdaj se bo po svoji božji volji očistil In povabil čakajoče množice v avdijenco, da mu pridejo Izpovedat in izkazat vdanost. Nekaj časa sem vztrajal, potem se mi je zazdel zrak notri le prei;lah, pomislil sem tudi na nepri­ jetne prometne zamaške, ki bojo nastali, ko se bo vse to hkrati odpravilo na ozko stezo gor; šel sem naprej, kar bo, pač bo. Imel sem srečo; ko sem bil na Malem Triglavu, malo pod vrhom, se je izkazalo, da veter sploh ni tako nasilen, tudi oblaki so se naenkrat stanjšali, zredčili , posijalo je sonce, in takrat sem imel kaJ videti! Naenk1•at so se odprla vrata skoraj mrtve Kre­ darice, potem še planiška, in skozi obe je začela v naglem, drhtavičnem, nekako ne­ učakanem tempu vreti bruhati, se vsipati neskončna, nepretrgana procesija, nekaj stotin romarjev. nepojmljiva množica, za katero ni bilo jasna, kako neki se je zbasala v oba domova. Nekaj nenadnih sunkov vetra je zagnalo v zrak klobuke, da Je ljudstvo vrisnllo, vendar ne zastalo: v zagrizenem, strnjenem valu se je gnalo naprej v skale. Pohitel sem, da bi bil vsaj kakšne trenutke sam no vrhu, da bi nemoteno odveroval in odmolil stare ljube prostrane razglede po temnomodrih, z belimi, jeklenosivimi in črnimi me­ glami prepletenih vrhovih, mokrih globelih in blcdomodrem, kislo zapredenem nebu. Potem i;em se naglo pobral, ne vem pa, kaj mi je bilo, da se nisem izognil v Kugyjeveo pot na ono stran, marvA/\ da sem krenil varniški falangi nasproti - ta je enako vztrajno in zagrizeno prodirala po grebenu navzgor; gosto. drug drugemu na petah. Srečanje je bilo zamotano in zanimivo: parada, mimohod vsegamogočega; najbolj mi je ostala v spominu stara, stoična, čeprav zadihana gospa (ne morem reči njenim gosposkim sedemdesetim letom drugače) z nekajletno, rosno, še vso nevedno drobno deklico, mogoče vnukinjo; držali sta se za roka in skupaj z drugimi, polni napetega pričakovanja, utrujenosti, pa romarske svečanosti nezaustavljivo koračili z drugimi vred na božje teme, kjer se zemlja stika z nebom, kjer se najbolj bistvena, čeprav najbolj skrivnostno potrjuje slovenstvo. Ne vem zakaj, ampak ne maram množičnih psi hoz: kakor je mogoče biti ob takšnem vsesplošnem, psihotičnem navdušenju ginjen; saj je v današnjih časih redko videti toliko brezrazložnega zanosa In vanj vloženega truda na kupu. Vendar ml ni pri srcu, kakor rečeno, tolika !Judi ob rečeh, ki so vendarle Intimne, stvar tihih t renutkov, kakor bi rekla Cankar in pred njim Nietzsche. Tudi sem moral predolgo čakati na raz ličnih stranskih kamnih, da so se mogle vse te dolgotrajne procesije odgibati mimo. Zato hodim poleti verovat v Triglav raje bolj iz daljave. - Kakšna čudovita . široka, prl)azna In skoraj do pod vrh zelena gora je to z zadnjiškega Ozebnika, tega že od Kugyja pohvaljenega pa od takrat pozabljenega trentarskega razgledišča! Ali pa jo uberemo s Konjščice navzgor na Viševnik, pa od tam pa prijaznem grebenu čez Srenjski preval na Mali in še naprej na Veliki Draški vrh, visoko nad Krmo, v katero se da pol poti gledati zelo strmo navzdol, se potem vležemo v cvetočo, dišečo travo In ga verujoče občudujemo, ta Triglav, od daleč, ko s kakšnega balkona. Velikanskl pro• stor je med nami in vendar se zdi čisto bi izu. Kriki, ki od vsepovsod prihajajo, so nekam blizki, domači; ko pa napenjamo oči za Aljaževim stolpom, se nam zdi skoraj zamalo, kako pičel ostaja v svoji oddaljenosti. Izmed cvetočih travnih bllk ali kakšnega rumenega, kosmatega, · čajastega ranjaka iščemo tudi vir dionizičnih krikov iz triglav­ skega kotla ven. Z očmi , ki so že starostno malce daljnovidne in zato na moč primerne, se napenjamo. iščemo , brskomo navzdol in navzgor, po dolgem in počez v tisočmetrsko globino, pa zlepa ničesar ne uzremo; pač. kak kupček nebogljenih, več ko drobnih mra­ velj, med katerimi očitno, vsaj domnevat i se da tako, vdano koračijo kredariški konji, vsak s svojo zalogo piva, ki ga nikdar ne bodo somi popili. Kolikšni kriki iz te drobnjarije, kolikšna volja, želja, koliko naprezanja! - So stari romantiki vedeli, kaj so zaplodlll? Ko so v slovensko ;,avest, zgodovinsko lačno lastnega mita, zasejali vizijo starega In obenem večnega triglavskega slovenskaga boga? So zavestno Iz starega, polsubstratnega Terglava, recimo Turske ali Terske glave (kakor je Turska gora v Grlntavclh ali Turje v Zasavju in še kje), iz debele glave stare goveje živali, živalskega boga In bogve česa , napravili človeško božanstvo, božanstvo za človeka, najtemeljitejše znamenje o smiselnosti njegovega obstajanja (tudi partizanski uorci so nosili t riglavke in gora je prišla v nacionalni grb v tistih najhujših časih, ko je bilo slovenstvo ogroženo, z njim pa tudi njegovo bistvo, Triglav kot znamenje tega bistva: torej je to bil tudi boj za Triglav). Kakorkoli že: nastalo je to, kar se vidi in sliši, romanje na Triglav je postalo neločljiv 379 del naše narodnosti. Triglav je postal. kakor zagotavlja bohinjski Meeingcr, gora. ki ni navadna gora; ki (tako trdi na drugem mestu) osvaja in premaguje človeka s svojimi duhovi. Po Mencingerjevi viziji bo t udi poslednji Slovenec preminul nikjer drugje kakor na vrhu Triglava: simbolično! Naj so si torej reč nai:ii romantičn i predniki izmislili ali ne, poslala je dol našega ol>stajanja, naše zavesti, samozavesti in, pa čeprav neza­ vedno. vsaj delna tešitev t istega strašnega, večnega človekovega gona, ki skozi pamet kar naprej sprašuje po smislu vsega: Kaj smo? Zakaj smo? Kje je začetek in kje je konec? Tako ležimo rod blagodejnim gorskim soncem zgoraj na DraškAm vrhu, srebamo s po• gledl vsAmogočA barve (skozi cvetoče dišave, kakšen mil, tenek sviščavec cvete vmes) in delamo načrte: lepše je potovati tja gor samotno, ko je vrh ves voljen in prijazen - junija ali konec oktobra, ob lepi jeseni novembra. Junija se v kakšni temni, pa vendar dovolj sončni špranji pod vrhom ugleda že kakšna triglavska neboglasnica ali še kakšen rdeči križemlistnl kamnokreč, malo niže pa vse rumeno globelnika, navadnega in obirskega. Konec oktobra, če je mila jesen, je gori vse polno samotnih. čistih. jasnih µogledov. - Poleti pa je navseiadnje v njegovih l.,ližnjih pokrajinah enako polno skoro t ako lepih. zaradi neobljudenosti gotovo še lepših vrhov. Ce pa se je okrog Triglava razvnela nekakšna tiha, neizrečena . pa vendar le izk:lZovana narodna vera, potem jo je treba skrbno in pazljivo obdržati v rok3h. Vera je samo dotlej vera, dokler omogoča samopotrjevanje, bojevanje zoper dvome in napore, dokler ni gola zabava in konfekcija! šesturna mučna hoja tudi posameznika v množici prepri• čuje o moči in žrtvovanju za nekaj (pa kakor je že na koncu Imenovano ali Izraženo, četudi le kot štempelj na triglavskem štedllnlku)! In takšno prepričanje, ki je zmeraj znova, čeprav nezavedno, vtkano v pohod na Triglav (toliko duhovnih in fizičn ih vlaganj so že rodovi in rodovi investirali vanj!), je vendar nekaj najdragocenejšega za naropno skupnost i Tudi z vidika triglavskih žičnic recimo, te stare, že tričetrt stoletja obstoječe zamisli. ki razburja duhove. Mislim, da je vprašan,·e Lriglavskih žičnic predvsem tehtanje med komercialnostjo, ki se kot kriterij z nasta o množičnostjo kar sama vsiljuje, in drugimi, kratkoročno in •zdravemu umu• manj zanimivimi, nacionalno pa bržkone pomembnejšimi učinki. Vera j e tveganje in napor, iz njiju potešitev; z mehanizacl jo približevanja t akšnemu oč iščevanju bi ta aksiom odpadel: nepreklicno bi zginila mož­ nost neke množične mentalne higiene, če se izrazimo cinično tehnično . Kajti bližanje fiktivnemu božjemu obl ičju slovenstva bi postalo potrošno blago; velika nacionalno združevalna sila, ki prav gotovo t li in žari na dnu množičnega triglavskega romanja, bi naglo ovenela v nič . Poluren škripajoč polet tja gor, v npankah In visokih petah, ne more očistiti na takšen način, kakor posnažl In postrga Iz človeka vso vsakdanjo kramo in navlako, iz duha in iz telesa, šesturno mučenje po poletnem soncu, naprezanje i11 priganjanje tistih energij, ki j ih sicer v vsakdanji civilizirani komodnosti nikdar ne aktiviramo. Mit bi razpadel, odpadli bi tudi vsi •Stranski• uč inki. Pa to vse ne velja samo za žičnice, kje neki! Za vse velja, za vsakogar izmed nas. ki gledamo iz trave na Draškem vrhu nanj , ki zremo v njegovo obl ičje z radovlj iškega polja. ali samo od da leč hrepenimo po njegovi čisli , v nebo zaganjajoči se žarni senci: s Snežnika, od Trebnjega. s Polhograjske Grmade. od koder si že bodi. četudi kar iz misli, ki se nam spreletava in gnete po glavi in čustvu . Kajti zmeraj, kadar gre zanj, velja Slovencu, kakor se je izpovedal že stari bohinjski Mencinger: Triglav »ni zgolj gora, ki je slučajno višja mimo sosednjih velikanov, ampak veličasten mejnik med zemljo in nebom•; in taisto zmeraj znova potrjujemo vsak po svoje, s triglavsko potjo pod nogami. Planine NELLY SCHUSTER Planine potapljajo svoje razbrazdano kamnito čelo v moj majhni vrč lepote! Nestrpno se vračajo v svoj mir! 380