UDK 316.001 : 614.8 + 355.01 Žiga Knap SITEMSKO-TEORETIČNI PRINCIPI UREJENOSTI KOT OSNOVA ZA RAZISKOVANJE KATASTROFNIH POJAVOV V prispevku so na kratko uvedeni pojmi sistemske urejenosti, morfostaze, morfogeneze in omejene indeterminiranosti. Na osnovi teh pojmov in pojma ranljivosti se skuša konstruirati sociosistemski model, ki bi služil pri proučevanju katastrofnih pojavov tako na teoretičnem kot aplikativnem nivoju . In this paper the notions of systemic order are briefly introduced, then morphostasis, morphogenesis, and limited indeterminacy. On the basis of these notions and the notion of vulnerability the author tries to construct a sociosystemic model, which could serve at studying disastrous phenomena as on theoretical as on applicative level . katastrofe, družbena regulacija, sociosistemski modeli, sociosistemska urejenost Problem reda in urejenosti je od Hobbsa sem znan kot vprašanje, kako je družba sposobna privzeti za naravno stanje nenehne konflikte interesov med ljud- mi (grupami etc .) . Modernejša preformulacija problema reda, urejenost, bo vpra- ševala, kako so vzorci socialne organizacije zgrajeni, kako se ohranjajo, spremi- njajo in propadajo. Vsekakor lahko smatramo glavne sociološke (meta)teorije za poskus rešitve tega problema, začenši od Hobbsovega »principa« urejenosti, ki je osnovan na zunanji prisili, pa do Parsonove konceptualizacije socialnega reda, ki je osnovan na voluntaristični akciji . Pri pregledu sodobnih teoretskih tekstov lah- ko pokažemo, da nobena rešitev vprašanja, kako pridemo do vzrocev socialne organizacije, kako se ti vzroci ohranjajo in spreminjajo, ni splošno sprejeta med raziskovalci sociologi in metodologi . Morda je to tudi znak intelektualne vitalnos- ti sociologije, ki je vsekakor osnovana na določeni nepreciznosti v procesu kon- strukcije teorije. Težko bi najbrž bilo pokazati kakšen kriterij, ki bi bil primeren za proces preverjanja »principa«, ki lež v osnovi »geometrije« takšnih teorij (Menzies, 1982). Posledica te zadnje observacije, namreč težavnosti kontroliranja primernosti posameznih principov, pa je, da zija hiat med globalnimi sociološki- mi teorijami in sociološko (empirično) raziskovalno dejavnost . Zdi se, da je »ne- mogoče« sociološko raziskovanje, ne da bi operacionalizirali kakšnega iz »princi- pa reda, urejenosti« v eksplicitni preverljivi formi . Kaže, da je splošno sprejeto, da imajo sodobna sociološka prizadevanja na raznih mestih celo vrsto takšnih pri- ncipov, vendar pa jih zelo redko lahko transformiramo v operativne modele . Menimo, da problem neadektvatnosti sociološkega teoretiziranja dostikrat za- visi od metode konstrukcije teorije . Če ima metoda, s katero skušamo konstruirati 165 teorijo, majhno sposobnost za redukcijo kompleksnosti, gotovo pridemo do težav, kadar hočemo splošne trditve operacionalizirati . (Zanimivo je, da tudi pri teorijah srednjega dometa in ozkih (lokalnih) teorijah ne nastopajo nič manjše težave .) Glede na to, da ni zadosti razvita teorija redukcije kompleksnosti v socialoških znanostih, se pač uprorablja »jezik«, ki pomeni kar sredstvo za redukcijo kom- pleksnosti pleksnosti per se. Izbor kakšnega jezika je lahko prisila s stališča raziskovalca, ki se poskuša v sociološki raziskavi angažirati v taki smeri, da bi predstavil objekt svojega raziskovanja s pomočjo formuliranja sintetičnih principov, ki so primerni tako za kvantificiranje kot za verifikacijo samih principov . Sistemsko-teoretični pristop se na široko uporablja v tistih znanstvenih disciplinah, ki imajo opravka s kompleksnostjo. To pa je hkrati najenostavnejši možni jezik, ki bo tudi že sam po sebi reduciral kompleksnost. Verjamejo, da je celo pri hudih omejitvah, ki so značilne za perspektivo uporabe sistemske teorije, odprtost takega jezika večja kot pa pri klasičnem sociološkem jeziku, katerega raznolikost je samo navidezna (Pe- landa, 1982) - kar je svojvrsten paradoks. Poskušali bomo vsaj shematsko prika- zati principe urejenosti na osnovi privzetega sistemskega koncepta . Formuliranje sistemske urejenosti Formuliramo pojem urejenosti oziroma reda odprtega sistema kot določen tip regularnosti v njegovi strukturi in procesih, ki potekajo v njem . S tako formulacijo je povezano legitimno vprašanje : od kot izhajajo, na kaj se naslanjajo, kje bazirajo te regularnosti. S pomočjo pojmovnega aparata, ki je zajet v terminih entropija, ekvilibrium, stacionarno stanje, homeostaza, vzvratna zveza (feed back), negativna vzvratna zveza, ne moremo razložiti, kako se formirajo visoko urejene strukture, kako pridemo do forme teh visokoorganiziranih (urejenih) struktur . Strukture odprtega sistema izhajajo tudi iz nestabilnosti, ki povzroča poveča- no fluktuacijo. Prigogine je formuliral »princip« urejenosti na osnovi fluktuacije, Prigogineov mehanizem ustvarjanja novih struktur vključuje kot svoj osnovni ele- ment pojave nestabilnosti . Thom je s pomočjo svojega matematičnega modela, na- mreč matematične teorije katastrof, razložil nastanek novih oblik z diskontinui- teto, kije lastnost okolice (Thom, 1972) . Bergsonova trditev, da »trajanje označuje investicijo in kreacijo form in stalno ustvarjanje nečesa absolutno novega«, nahaja svojo konkretno podporo v tistih teorijah, ki imajo za skupno izhodno točko tisto, kar je daleč stran od ekvilibriuma in nelinearnosti in kar naj formira urejenost v odprtih sistemih. Nelinearnost kot relacijski aspekt pri socialnih sistemih ni nekaj novega, saj so to posebnost poznali že tudi starejši sociologi . Če prepišemo »imi- tacijo« ali Durkheimovo »solidarnost« v matematični jezik, bomo vsekakor uvi- deli nelinearnost teh konceptov. Stanje sistema, ki je zadosti daleč od ekvilibriu- ma, je pogoj za kakršnokoli morfogenezo na osnovi vzajemnega razširjanja vzroč- nih procesov. To je jasno konceptualizirano v sistemskoteoretičnih socioloških tekštih (Buckley, 1967), prav tako pa v socialni filozofiji in v znanosti o komplek- snosti . Von Foerster je formuliral v zvezi s samoorganizirajočimi se sistemi poseben princip »urejenosti, ki je zasnovana na neurejenosti«, in ta princip je ključen za proces rasti tako adaptivnosti kot tudi komplekstnosti odprtih sistemov . Paralelna formulacija tega principa je »organizacija skozi dezorganizacijo«, in pri tem je tre- ba poudariti, daje »dezorganizacija« glavni izvor varietete in osnova socialne evo- lucije. Nekateri poudarjajo, da »evolucijski proces implicira odprtost kot samo- transcendiriranje in s tem nepravilnost, pogum in negotovost (neodločenost!), ne pa nasprotnih pojavov, kot so deterministična pravilnost, statičnost, varnost in gotovost« . V danem kontekstu pomeni neurejenost kot organizacijski faktor konceptu- alizacijo, ki poudarja pomembnost napake, odklona v smeri nedeterminiranosti 166 etc . v strukturalnih procesih in strukturalnih konfiguracijah sistema . Produkcija informacij, ki jih generirajo napake v ponavljajočem se procesu, ali naraščanja adaptabilnost, ki jo generira strukturalna indeterminiranost, sta dva pojava, ki so jih na mnogih področjih obravnavali in študirali . V biokemiji je znano dejstvo, da napake »transkripcije« pri biokemijski genetiki pripeljalo do nastanka novih substanc in so za nekatere od njih karakteristične večja katalitična aktivnost in nove funkcije. V samih prvih letih kibernetske dobe je von Neuman pokazal, da je potrebna z naraščanjem kompleksnosti avtomatov določena indeterminiranost, da bi izboljšali njihovo adaptacijo na spremembe in pertubance (von Neumann, 1956). Von Neumannov primer na avtomatih je pravzaprav varianta in konkre- tizacija znanega Ashbyjevega »zakona potrebne varietete« (Ashby, 1958). Vse na- šteto je pravzaprav samo vrsta primerov, ki nam pomagajo konceptualizirati si- stemski model in neki princip, ki pove, da so indeterminiranost, nered, odkloni, napake, deviacije in šumi v sistemu potrebni, če naj bo sistem sposoben adaptivne transformacije . Izrazi za tako formuliran princip, ki pa so včasih nekoliko literar- no obarvani, so še »notranja vzročnost«, »samoorganizacija«, »simbioza hetero- genosti«, »vzajemno se odplajajoča vzročna zanka«, »pozitivna vzvratna zveza« in drugi, ki opisujejo v različnih znanstveih disciplinah v osnovi vsekakor med sabo ekvivalentne procese . Neurejenost, nered, napaka, odklon, deviacija, šum, odstopanje od ekvilibrija, prostostna stanja, indeterminiranost so termini, ki opi- sujejo tip sistemske konfiguracije, ki je predpogoj za evolucijski preskok, diskon- tinuiteto, naraščanje organizacijske kompleksnosti, adaptivno transformacijo, for- miranje novih vzorcev organizacije. Nekoliko redukcionistično in shematsko lah- ko na kratko formuliramo geslo, ki pove, da sta neurejenost in indeterminiranost izvora urejenosti in reda . Na eni strani sta neurejenost in indeterminiranost predpogoja za sistemski proces razdelave (nove) strukture. Na drugi strani pa vodita neurejenost in inde- termininacija, ki jima niso postavljene nobene meje, k nenadni izgubi stabilnosti, strukturalnemu kolapsu in destrukciji . Socialni sistemi so odprti sistemi posebnega tipa, ki potrebujejo zgodovino in stabilnost, da se razvijajo. Zdi se, da potrebujejo celo več stabilnosti kot biološki sistemi . »Socialna evolucija vsebuje mnogo več kontrole in upravljanja nad svo- jimi »genetičnimi« spremembami kot pa biološka evolucija, kjer se zdi, da so ge- netične spremembe čisto slučajne . Poleg tega je socialna evolucija vodena na osno- vi predstave o prihodnosti, kar se zdi, da v primeru biološke evolucije ne velja« . (Boulding, 1978) . Socialni sistemi potrebujejo zato oboje, stabilnost in nestabil- nost. Ohranjajo se z obema komponentama, tako z urejenostjo kot tudi z neure- jenostjo, odvisno od tega, koliko urejenost in neurejenost penetrirata druga v dru- go in kako mnogo od obojega, namreč urejenosti in neurejenosti, eksistira v sami socialni konfiguraciji, kar odloča o tem, ali bo doživela struktura evolucijo zaradi destrukcije predhodnega reda (urejenosti) ali zaradi posebnega tipa upravljane (in kontrolirane) spremembe . Poudariti moramo, da se popolnoma zavedamo, da je razlikovanje med ure- jenostjo (redom) in neurejenostjo (neredom) zelo grob mehanizem predvsem za- radi tega, ker nimamo na razpolago konceptualnega instrumenta, s pomočjo ka- terega bi bili sposobni obravnavati in delati z urejenostjo (redom) in neurejenostjo (neredom) kot z eno samo dimenzijo oziroma nekoliko ohlapnejše, vendar bolj po- Ino rečeno, kot s celoto . »Urejenost (red) in neurejenost (nered) se neprestano vra- čata v življenjskem procesu« (Sorkin, 1962) . Ideja neurejenosti (nereda) vznikne v našem mišljenju vsakokrat, kadar naha- jamo neko urejenost (red, strukturo), ki se ne pokriva z našimi posebnimi nameni v danem trenutku. Dokler ne razrešimo tega tipa kompleksnosti, je največ, kar lahko za zdaj dosežemo, gledanje na urejenost (red) in neurejenost (nered) kot na 167 dve reči, ki se vzajemno prežemata (penetrirata druga v drugo), ne pa da gledamo na oba pojma kot na dva diamterlno nasprotna (kontrarna) in/ali kontradiktorna pojma . Konstrukcija modela na osnovi konceptov morfostaze, morfogeneze in omejene indeterminiranosti. Vse regulativne procese odprtega sistema lahko reduciramo na dva osnovna pojma: morfostazo in morfogenezo. Mofostaza se nanaša na vse tiste procese, ki preprečujejo pomembne spremembe v obstoječi in etablirani strukturi sistema . Morfostatični procesi poskušajo ohranjati obstoječo strukturo, kadar je izpostav- ljena določenim tipom motenj . Takšna regulativna lastnost zagotavlja odprtim sis- temom njihovo preživetje v spremenljivem okolju. Drugo situacijo imamo, kadar perturbacije prestopijo meje, ki jih dopuščajo morfostatične regulativne možnosti ; tedaj je variabilnost sistema odvisna od njegove sposobnosti izpopolniti svojo last- no strukturo, z drugimi besedami, od sposobnosti sistema, da reagira na struktu- ralno nesposobnost, da bi dominiral nad varieteto okolice (jo obvladal), s tem da spremeni tisto konfiguracijo, ki je njegova hiba in generira novo strukturo, ki ima višji nivo organizacijske kompleksnosti, sposobnosti prilagajanja etc . Takšen pro- ces naraščajoče sistemske dominacije na bazi kreiranja nove stukture imenujemo morfogenezo . Morfogenetični procesi so osnova razvojne dinamike živih sistemov . V tem smislu postane adaptacija sistema sprememba v celoti karakteristik, regulatorja, ki povečuje kvaliteto regulacije (Buckley, 1975) . Srčika problema je v vprašanju : »kateremu tipu sprememb« glede na tip sistemske konfiguracije, »totalnemu« ali »omejenemu«, naj damo prednost? Od tod sledi, da je tip spremembe lahko glede na tip sistemske konfiguracije »totalen« ali »omejen« . »Totalni« tip spremembe lahko opišemo kot situacijo, v kateri je sistemska regulacija pod pritiskom okolice uničena in struktura razpade v svoje elemente . V tem primeru se bo pokazala morfogenetična stabilnost na nivoju elementov in nov sistem bo imel analogno novo »regulacijo«, »upravljanje«, ki ga generira z destrukcijo prejšnjega upravljanja in sistema . V drugem primeru nastopijo struk- turalne spremembe brez destrukcije (porušenja, razruševanja) obstoječih (etablira- nih) upravljalnih (kontrolnih) komponent sistema, to pa pomeni, da je morfoge- neza inkorporirana v transformacijska pravila sistema samega . Opazimo lahko, da ta drugi tip strukturalnih sprememb omogoča permanent- nejšo stabilnost kot pa prvi tip . Z drugimi besedami, opraviti imamo z evolucij- skim procesom, ki je osnovan in se v nekem smislu ohranja tako na omejeni mor- fostazi kakor tudi na omejeni morfogenezi . Ta tip evolucijskih sprememb postane relevanten, kadar je sociosistemska struktura objekt mutacij . Tako npr. Buckley (1975) razlikuje med dvema tipoma morfogeneze v evolucijski zgodovini sociokul- turnih sistemov. Prvi tip je »morfogeneza zaradi destruktivnega konflikta«, kjer se nove socialne strukture pojavljajo po katastrofah in razrušenju (destrukciji) sis- tema, ki ni sposoben, da bi prevladal notranje ali zunanje spremembe, odklone, variacije. Drugi tip morfogeneze pa označujejo strukturalne spremembe v siste- mih, katerih institucionalni principi vključujejo eksplicitne procedure modifika- cije samega sebe (samomodifikacije) . Ta drugi tip morfogeneze ne zahteva dest- rukcije pri generiranju novih struktur . Tak proces se lahko pokaže kot princip urejenosti (in urejevanja, grajenja reda), ki je osnovan na samomodifikaciji . Če je strukturalna konfiguracija v visoki stopnji determinirana, tedaj morfostatični re- gulativni procesi nadvladajo dinamiko sistema, kar pomeni, da lahko pripeljejo procesi, ki imajo za osnovni cilj ohraniti že obstoječo strukturo, sistem do tega, da bo struktura kot struktura izginila . To pa pomeni, da bo naraščanje perturbacij spremljala analogna rast poskusov stabilizirati oziroma fiksirati že obstoječo 168 strukturo. To se bo nadaljevala do kritičnega praga, kjer . bodo pretirano regidna struktura in z njo povezani regulacijski procesi razrušeni . Eventualna morfogene- za, ki sledi tej razrušitvi, bo osnovana na destrukciji prejšnje strukture . Sama re- generacija bi bila v tem primeru možna samo na nivoju elementarnih sistemskih komponent. Za ta tip dinamične morfogeneze sistemov je izdelal matematični model Thom s svojim modelom metaboličnih katastrof (Thom, 1972) . IN pa je sistemska konfiguracija v veliki meri indeterminirana, tedaj karak- terizira regulativne procese majhna sposobnost (moč), da bi aktivirali morfostati- čno vzvratno zvezo . V tem primeru celo zelo majhne variacije lahko razbijejo ce- lotno strukturo. Tu sta samoregulacija in eventualna morfogeneza spet grajeni na uničenju predhodne strukture in postaneta možni le na nivoju elementarnih si- stemskih komponent. Če je sistemska konfiguracija karakterizirana z omejeno in- determinacijo, lahko rečemo, da morfostatična vzvratna zveza ne more preprečiti morfogenetičnih procesov izpopolnjevanja strukture, kakor tudi to, da se nek tip strukturalne stabilnosti vzdržuje tudi pod vplivom sprememb. Taka konfiguracija maksimizira verjetnost transformiranja perturbacij, odstopov, deviacij (»novo« in »slabo« etc .) v faktor samoorganizacije, to je v proces, ki preko samomodifikacije povečuje organizacijsko kompleksnost . Ta zadnji tip procesov zahteva poseben tip urejenosti (reda), ki ga karakterizira »funkcionalna« neurejenost (nered), to pome- ni neurejenost znotraj določenih mej ali kar »omejena indeterminacija« . To je ure- jenost (red), v katerem ima vsaka sistemska komponenta visoko stopnjo prostosti znotraj določenih (vendar transformabilnih) mej . Konfiguracija, kjer morfostatični procesi ne preprečujejo nove strukturalne spremembe in ne razrušijo celotne strukture, ima v sebi element strukturalne transformabilnosti . Imamo torej opra- viti z vzajemno se prežemajočimi procesi, za katere velja, da so med sabo funk- cionalno tako povezani, da celo jačajo nekatere strukturalne elemente . Indeterminacija znotraj mej je predpogoj tako za formiranje kakor tudi za oh- ranjanje sociosistemske urejenosti . Verjamemo, da eksistira optimalna socio- sistemska konfiguracija, v kateri urejenost (red) sloni tako na morfostazi kakor tudi na morfogenezi . Takšna konfiguracija se pojavi, kadar so tako struktura kot tudi bolj ali manj periodično ponavljajoči se procesi sistema karakterizirani s funkcionalno indeterminizacijo, ki se giblje znotraj (funkcionalnih) mej . Geomet- rijo, ki formira in ohranja urejenost, lahko definiramo kot princip urejenosti (reda), ki bazira na omejeni indeterminiranosti . Koncept »omejene indeterminacije« v raziskavah o katastrofnih pojavih in konstrukcija ustreznih modelov Shematsko smo prikazali naš princip urejenosti z omejeno indeterminacijo . Vendar pa je jasno, da sta naša intencija in ves poskus konstrukcije modela us- merjena v to, da bi enoznačno identificirali eno samo dimenzijo, s pomočjo katere bi lahko reducirali kompleksnost sociosistemske urejenosti in dinamike . »Reduk- cija« mora biti seveda osnovana na ireduktibilni metodologiji, kar pomeni, da se v modelu, ki ga gradimo, ohranja vse bistveno, znižamo torej samo razsežnost, di- menzionalnost. Naš namen pri uporabi geometrije je konstrukcija takega modela, na osnovi katerega bomo lahko pokazali, kako pride do različnih socialnih kon- figuracij in kako »stabilne« konfiguracije same sebe reproducirajo . Tak tip reduk- cije ima lahko metodološko vrednost samo tedaj, če so kriteriji, ki so sami rezultat redukcije, jasno povezani s splošnim principom možnosti za preverjanje modela . Verjamemo, da smo s tem, ko smo shematsko podali problem formiranja in oh- ranjanja urejenosti, podali vsaj en teoretičen razlog, ki govori za to, da povežemo določen tip sistemske konfiguracije z določeno stopnjo (in)determiniranosti . Nadalje smo skušali teoretično osnovati, zakaj določen nivo konfiguracijske indeterminiranosti maksimizira adaptivnost (prilagodljivost, samoorganiziranost) 169 funkcij sistema. Na kratko, preliminarna osnova, ki smo jo tu shematsko opisali, nam daje uporaben kriterij, katerega teoretični pomen je eksplicitno določen . Pus- timo ob strani bolj kompleksne implikacije naše grobe konceptualizacije in si og- lejmo njeno najenostavnejšo uporabo, zato da bi jo razdelali in uspešno vpeljali v problem raziskave katastrofnih fenomenov . Eden od načinov gledanja na katastrofni pojav je, da ga imamo za socialno urejenost posebnega tipa. Zdaj pa postavimo nekoliko spremenjeno vprašanje o tem, »kaj je katastrofni pojav«. Takole ga v transformirani obliki formulirajmo : »kateri tipi socialne konfiguracije maksimizirajo ali minimizirajo tako verjetnost nastopa socialne destrukcije kakor tudi sociosistemske prilagodljivosti, in sicer v primeru, ko imamo opraviti z nenadnim nastopom možne socialne destrukcije?« Ce vpeljemo pojem »princip urejenosti (reda), ki je osnovan na omejeni indeter- minacije«, potem lahko vprašanje »s kakšnim tipom socialne konfiguracije imamo opraviti« transformiramo v za naš namen ekvivalenten problem, namreč vpraša- nje »kakšna je stopnja indeterminiranosti v sociostrukturi oziroma v ponavljajočih se procesih?« Na osnovi take formulacije postavljamo hipotezo, da eksistira na kontinuumu intervala med točkama maksimalne indeterminacije in maksimalne determinacije področje, v katerem socialna konfiguracija minimizira verjetnost nastopa destruktivnih dogodkov in maksimizira prilagodljivost socialnega substis- tema na osnovi samomodifikacije . Formalno si lahko narišemo tudi graf na kontinuumu indeterminiranosti-de- terminiranosti na abscisni osi . Kako izberemo začetno točko (maksimalna inde- terminacija) in končno točko (maksimalno determinacija), je dosti poljubno in od- visno predvsem od tega, kaj hočemo še naprej delati s tem . (Pri problemih matematičnega modeliranja imamo zelo razločno opraviti z dvema različnima usmeritvama . Prva usmeritev se veže s stremljenjem konstitui- rati podroben, natančen model proučevanega procesa, potrditi adekvatnost mo- dela z veliko količino eksperimentalnega materiala, v nadaljnji fazi pa uporabiti ta model za potrditev kvantitativnih ocen in seveda za dosego zaključkov uporab- nih za prakso. Druga smer pa je zvezana s poskusi konstituirati maloparametrične opise procesov, ki naj bi omogočali predvsem kvalitativne ocene in predstave o različnih lastnostih proučevanja pojava . Obe smeri imata pravico do eksistence in vsaka izmed njiju nosi povsem določeno breme pri proučevanju tiste realnosti, ki nas obdaja in v kateri smo vsi nastopajoče osebe (Moiseev, 1983) .) Iz pravkar povedanega sledi, da v naši poenostavljeni shemi ostaja povprečna stopnja strukturalne indeterminacije sociosistema znotraj »funkcionalnih« mej . Rečemo lahko torej, da je konfiguracija takšnih sistemov manj ranljiva zato, ker dosežemo neko optimalno stopnjo (seveda glede na določene kriterije) prav s kom- binacijo stabilnosti in transformabilnosti . Ce se premakne točka, ki karakterizira »povprečno stopnjo strukturalne indeterminizacije«, izven mej, ki določajo polje »omejene indeterminacije«, če torej prekorači določen prag, uvidimo iz našega modela, da mora narasti verjetnost destrukcije, kakor tudi da se izgubi »optimalna transformabilnost« . V eni smeri imamo opraviti s pretirano morfostatično rigid- nostjo, v drugi pa s pretirano strukturalno indeterminiranostjo . Redukcija na tako poenostavljeno sliko seveda zahteva rešitev množice me- todoloških problemov, vprašanj, in generira mnogo ugovorov . Poskušajmo na tem mestu na kratko pokazati, kako definirati meje, znotraj katerih je indeterminira- nost (strukture sociosistema) »funkcionalna« . Rešitev moramo iskati v smeri pri- vzema kompleksnega modela, ki nam omogoča simulacijo fenomena . Prvi korak je v identifikaciji strukturalno relevantnih komponent dane socialne konfiguracije . V drugem koraku moramo pripisati vsaki komponenti stopnjo indeterminacije v smislu našega modela . Taka ocena je možna seveda samo pri upoštevanju celotne multivariantne relacijske konfiguracije medsebojnih vplivov med komponentami . 170 Tretji korak pomeni določiti prane vrednosti za vse komponente, vrednosti namreč, preko katerih ne smejo preiti vrednosti posamezne komponente, če naj ostane sistem strukturalno nespremenjen. V primeru, da vrednost kakšne kompo- nente preide preko prane vrednosti, ima to za posledico spremembo v (celotni) strukturi. Pri tako postavljenem modelu (shemi) je teoretično možno ugotoviti za vsako komponento, katera je tista stopnja indeterminiranosti, ki maksimizira sis- temsko strukturalno transformabilnost . Prav tako pa lahko tudi ocenimo meje, znotraj katerih se, če se jih držimo, izognemo nenadnim strukturalnim spremem- bam. V četrtem koraku lahko potem rezultate tretjega koraka pretvorimo v oceno povprečij, ki definirajo »optimalne meje indeterminacije in nivo celotne socialne konfiguracije, s katero se ukvarjamo« . Še en pojem nam bo v nadaljnjem potreben, in sicer je to ranljivost oziroma sociosistemska ranljivost, ki je pravzaprav sinonim za sociostrukturalno ranljivost . V zvezi s katastrofnimi pojavi jo opredeljujejo kot stopnjo izgub oziroma poškodb ogroženca ali skupine ogrožencev ob naravni nesreči oziroma določeni vrednosti značilnega parametra nesreče . Na tem mestu povežimo model, ki opredeljuje so- ciostrukturalno indeterminiranost, s pojmom sociostrukturalne ranljivosti, ki je morda intutivno enostavnejši, ne glede na vrsto problemov, ki so zvezani s tem pojmom (glej Pelanda, 1981). Rekonceptualizirajmo socialno ranljivost kot odvis- no spremenljivko, za neodvisno spremenljivko pa obdržimo, kot se za zdaj zdi, formalno trdneje definirano sociostrukturalno (in)determiniranost na kontinuumu od minimalne determiniranosti preko področja »omejene indeterminiranosti« do maksimalne determiniranosti. Krivulja »sociostrukturalne« ranljivosti bo očitno zavzemala maksimume na obeh skrajnih točkah kontinuuma indeterminiranost - determiniranost in bo dosegla nek minimum nekje vmes. Odnos med stopnjo ranljivosti in stopnjo (in)determiniranosti si lahko ponazorimo tudi z grafom . Iz danega opisa bo graf zavzel maksimalne vrednosti na obeh skrajnih točkah (mak- simalna indeterminiranost in maksimalna determiniranost) . Med obema skrajni- ma točkama pa se bo nahajalo področje, kjer zavzema graf funkcije minimum . To področje je karakterizirano s pojmovno vsebino »omejene (in)determiniranosti« . Hipotetična predstavka, ki je seveda smiselna za ves naš model, je ta, da krivulja sociostrukturalne ranljivosti doseže minimum nekje na področju »omejene inde- terminacije«. Z drugimi besedami, celotna ranljivost socialnega (sub)sistema do- sega relativni minimum, če je njena struktura karakterizirana z neko indetermi- nacijo, ki se giblje znotraja funkcionalnih mej . Takšna strukturalna konfiguracija maksimizira verjetnost absorbcije perturbacij (groženj, nevarnosti) na ta način, da generira, prvič, socialne spremembe, in drugič, naraščanje organizacijske kom- pleksnosti. Glede na shematsko konceptualizacijo, ki je osnovana na razumevanju katastrofnega pojava kot socialnega produkta, nastopi ta katastrofni pojav, ki je bolj ali manj viden, tedaj ko preide nivo strukturalne indeterminiranosti v kon- figuraciji socialnega (sub)sistema za (preko) meje, znotraj katerih je indetermini- ranost »funkcionalna«. Prekoračitev mej je možna v dveh smereh, v smeri mak- simalne indeterminacije ali pa v smeri maksimalne determinacije (rigidnosti) . Verjamemo, da lahko tak pristop pripelje do nereduktibilne definicije katast- rofnega pojava kot rezultata preverljive »teoretične sheme«, ki eksplicitno formu- lira tako princip sociosistemske urejenosti kot enolične kriterije, na osnovi katerih so zgrajeni modeli in možnosti testiranja teh modelov . Menimo, da nas lahko naš pristop v nadaljnjem razvoju pripelje do vrste ap- likacij v študiju problemov, povezanih s katastrofnimi pojavi (katastrofologijo) . Tak problem je vprašanje socialne etiologije katastrofnih pojavov . S privzemom modela »omejene indeterminacije« lahko ocenjujemo različne strukture moči gle- de na njihove vplive pri generiranju kratkoročnih in dolgoročnih kriz . Tako lahko politično naravo katastrofnega pojava komparativno ocenimo preko morfologije 171 moči (Davis in Seitz, 1980, citiramo po Pelanda, 1982) . Podobno lahko »klasični« problem dolgoročnih socialnih efektov lokalnih katastrofnih pojavov preformuli- ramo v jezik diferenciranih trendov, ki so osnovani na različnih tipih sociosistem- ske urejenosti. Posledice lokalne (nenadne) krize povežemo s socialno etiologijo in primerjalno razložimo na osnovi problematike nivoja societalnega razvoja . Tip socialne urejenosti, nivo razvoja etc . s o pojmi, ki jih lahko transformiramo v jezik stopnje (in)determiniranosti tako strukture kot tudi vztrajnostnih procesov social- nega subsistema . Modeli, ki privzemajo »omejeno indeterminiranost«, lahko pomagajo pri štu- diju in razreševanju problemov, ki so povezani z določenimi spremembami oko- lja, vendar še vedno ostane vprašljiv čas vpliva . Ocenjujemo lahko mejo, preko katere prevencijski posegi postanejo socioekonomsko bolj destruktivni kakor sama pričakovana katastrofa . »Naloga raziskovanja stabilnosti lastneg doma je najbrž predvsem v tem, da bi se naučili določati tiste pogoje, ki ne rušijo naravnega toka evolucije, ki ne pripelje k nepričakovanim katastrofalnim spremembam okolja, ki nas obdaja . Spremembe naj bi ostale v mejah, na katere se je narava še sposobna adaptirati« (Moiseev, 1983) . V študijah, ki ocenjujejo vpliv in tveganje, ki je povezano s tehnologijo in z njo povezanim rizikom, lahko vpeljemo pojmovni aparat »omejene indetermina- cije« za razvijanje kriterijev sociotehnološkega planiranja . Dalje lahko mnoge so- cialne pojave, ki spremljajo katastrofne pojave, razlagamo s pomočjo modela strukturalne (in)determiniranosti, tako npr . problem nivoja »strukturiranosti« ko- lektivne akcije v katastrofni situaciji, kakor tudi probleme medorganizacijskih in medinstuticionalnih konfliktov in kooperacijo v taki situaciji. Poleg drugih mož- nih aplikacij naj omenimo še tole : menimo, da lahko našo preliminarno koncep- tualizacijo apliciramo na splošen problem, kateri tip socialne konfiguracije mak- simizira verjetnost transformiranja pojavov nepričakovanega oziroma neznanega v faktor samoorganizacije . S formuliranjem pristopa »omejene indeterminacije« smo poskušali premakniti problem v smeri identifikacije pogojev, v katerih trans- formabilnost postane kompatibilna s stabilnostjo . Takšni pogoji morajo biti naj- splošnejši ključ za to, da bi obvladovali sociosistemsko ranljivost tako v primeru »dobro vidnih« kot tudi »slabo vidnih« katastrofnih pojavov . Omejena inditerminantnost je v našem kontekstu tako glede na strukturo so- cialnega sistema kot na procese, ki ta sistem ohranjajo, pravzaprav sinonim per- manentne modernizacije sociosistema preko evolucijskih preskokov v socialni strukturi, ki eksplicitno vključuje tudi določeno stopnjo neurejenosti . LITERATURA Ashby, W .R. (1958) »Requisite Variety and its Implications for the Control of Open Systems« . In Cybernetica, l : 83-99 . Boulding, K.E. (1978) Ecodynamics. Beverly Hills, Cal .: Sage . Buckley, W. (1967) Sociology and Modern Systems Theory . Englewood Cliffs, N .J . : Prentice-Hall . Buckley, W. (1975) »A Systems Model of Societal Regulation«. In Melcher (ed .) : Ge- neral Systems and Organization Theory: Mothodological Aspects . Kent State University Press . Casti John (1979) Connectivity, Complexity, and Catastrophe in Large Scale Systems, John Wiley and sons, Chichester, New York, Brisbane, Toronto . Davis, M., and S.T. Seitz (1980) Disasters and Governments: A Theory and Some Data . Unpublished Paper . Department of Political Science. University of Illinois at Urabana-Ca- hampaingn . Foerster, V. von. (1960) »On Selforganizing Systems and Their Environment« . In Yo- vitz and Cameron (eds.) Selforganizing Systems . New York: Pergamon Press . 172 Menzies, K. (1982) Sociological Theory in Use . London Routlege and Kegan Moiseev N.N . (1983) Modeli ekologii i evoljucii, »Znanie«,,.Moskva, 1983 . Neumann, J. von. (1956) »Probabilitistic Logics and the Synthesis of Reliable Orga- nisms from Unreliable Components« . In Shannon and McCarth (eds .). Automata Studies . Princeton: Princeton University Press . Pelanda, C . (1981) Disaster and Sociosystemic Vulnerability, Preliminary Paper n . 68 . Columbus, Oh . : Disaster Research Center, Ohio State University . Pelanda Carlo (1982) Disaster and Order. Theoretical Problems in Disaster Research . Sociology of Disasters Department, Institut of International Sociology, Gorizia, Italia . Prigogine, I. (1976) »Order through Fluctuation : Self-Organization and Social System« . In Jantsch and Waddington (eds .) : Evolution and Consciousness . London : Addison Wesley . Sorokin, P.A . (1962) Social and Cultural Dynamics . New York : Bedminster Press . Thom, R. (1972) Stabilite structurelle et morphogenese. Essai dune theorie Generale des modeles. Paris: Intel Editions . Thom, R. (1972) Stabilne structurelle et morphogenese. Essai d'une heorie gnerale des modeles. Paris: Intel Editions 173