772463 ZZB 9 O F 19 41 JE NI 45 19 GLASILO ZZB ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE januar 2024 DOGODKI B E S E DA KOLUMNA KRIK ZA SVOBODO 821805  B SLOV E NO Poštnina plačana pri pošti 1102 Ljubljana TEMA MESECA Slovenski kulturni praznik Dražgoše Jože Poglajen Bolnica Krvavice Z bojem do svobode V imenu ljudstva Partizansko zdravstvo STRAN 4 STRAN 5 STRAN 6 AKTUALNO Dva obraza 10. februarja Dr. Nevenka Troha V sodobni zgodovini Slovencev in Slovenije je torej 10. februar 1947, ko je bila podpisana mirovna pogodba med zavezniškimi silami in Italijo, eden najpomembnejših datumov. Med najpomembnejšimi določili pogodbe je sprememba italijanske vzhodne meje, določene z Rapalsko pogodbo novembra 1920. V skladu z njo je Jugoslavija (in v njenem okviru Slovenija ter Hrvaška) priključila velik del ozemlja, ki ga je zahtevala na mirovnih pogajanjih. Na to odločitev zaveznikov je pomembno vplival prispevek slovenskih partizanov k zavezniški zmagi in so bila v precejšnji meri uresničena pričakovanja primorskih Slovencev, ki so se množično udeležili boja za zmago nad fašizmom in nacizmom ter za narodno osvoboditev. Navdušenje nad spremembo meje je nekoliko zagrenilo dejstvo, da vse jugoslovanske zahteve niso bile sprejete, zlasti boleča je bila izguba Gorice. Z mirovno pogodbo je bilo tudi ustanovljeno Svobodno tržaško ozemlje (STO), ki je do Spomenice o soglasju oktobra 1954 ostajalo Manifestacija ob osvoboditvi Trsta, 2. maja 1945 (Foto: France Cerar) razdeljeno na coni A in B. Takrat je bil Sloveniji priključen etnično mešan Koprski okraj cone B, s katerim je dobila tudi svoj izhod na morje. Kako pomemben je bil ta premik meje za Slovenijo, nam med drugim pove podatek, da je po prvi svetovni vojni zahodno od rapalske meje živela dobra četrtina Slovencev. Ti so bili izpostavljeni raznarodovanju, ki je v času fašizma preraslo v kulturni genocid. Odgovor je bilo narodnoobrambno gibanje, v katerem je sodelovala večina primorskih Slovencev. Mnogi so bili poslani v konfinacijo, obsojeni na dolgoletne zaporne kazni in tudi na smrt, prvi med njimi štirje pripadniki Borbe (TIGR) septembra 1930, ustreljeni na bazoviški gmajni. Po okupaciji Ljubljanske pokrajine aprila 1941 so italijanske oblasti tudi v odgovor na delovanje slovenskega osvobodilnega gibanja izvajale skrajno nasilje in zagrešile vojne zločine. Ubitih je bilo več NADALJEVANJE NA STRANI 2 V METEŽU ZGODOVINE 7. januar 1944 Prvi bombni napad na Maribor Dr. Marjan Žnidarič Ko pišemo o dogajanju na slovenskem Štajerskem v letih druge svetovne vojne, ne moremo mimo tretje dimenzije vojne, kot običajno imenujemo vojno v zraku. Spopad za prevlado v zraku je bil že od začetka vojne eden odločilnih dejavnikov na kopnem in morju. Če je bila v prvih treh letih nemška Luftwaffe gospodarica neba na vseh bojiščih, se je leta 1942 razmerje sil v zraku odločilno obrnilo na stran zaveznikov. Takrat je britansko-ameriško letalstvo začelo širokopotezno strateško in taktično bombardirati Nemčijo in ni prenehalo vse do konca vojne. Kljub ogromnemu krvnemu davku in neprecenljivi NADALJEVANJE NA STRANI 2 palili vasi, in v izgnanstvo peljali ljudi, kot da so živina in ne več ljudi. Matjaž Kmecl akademik, pisatelj, politik Spominjam se: v začetku osemdesetih let, ko je praznovanje kulturnega praznika skoraj že zamrlo, smo ga – brez denarja – poskušali znova obuditi. Bil nas je cel kup prizadevnežev: Mitja Rotovnik je zagotovil veliko dvorano Cankarjevega doma; pesniki in gledališčniki so obljubili neprekinjeno recitacijo Prešernovih pesmi pred pesnikovim spomenikom; skupina filharmoničnih trobilcev je zagotovila po zgledu iz Trubarjevih časov trobiti pozdravne fanfare z grajskega stolpa; Mito Trefalt je obžaloval, da ni zmogel organizirati kresnega obroča okrog Ljubljane in tega poslikati iz helikopterja; naši vrhunski glasbeniki so se odločili praznično igrati v tujini za izseljene Slovence – in tako naprej, vse na lepo besedo. Marsikaj je šlo, marsikaj tudi ne: z gradu se zaradi prometnega ropota spodaj v mestu ni slišalo ničesar, veliko dvorano Cankarjevega doma nam je kljub vsem prizadevanjem in osebnim prigovarjanjem uspelo napolniti le do polovice (približno) in tako naprej. Ob tem smo sklenili, da mora biti poslej rdeča nit vsakoletne proslave recitacija Prešernove Zdravljice, z zmeraj drugim recitatorjem, torej z zagotovljenimi novimi in novimi interpretacijami. In tako naprej. Že naslednje leto se je začela cela reč 'prijemati' in se sčasoma prebila do današnjega formata, ko je postala zanimiva tudi za fanfarone najrazličnejših kalibrov in ko je važno, da si sploh tam in na katerem stolu sediš. - Čas je postajal zmeraj bolj osamosvojitven, in to se je poznalo – že takrat. - Je pač normalno, če želiš biti samostojne država, povrhu s himno, kakršne nimajo nikjer več na svetu – s Prešernovim podpisom in kulturo na zastavi, moraš potrpeti tudi z najrazličnejšimi bahači in pozerji. Za vse mora biti prostor. Do sem vse v redu. - Potem pa je prišla pošta, in v njej pesem; jo bom kar prepisal: Partizan Ponosen sem, da sem bil partizan! Kadar Hitler in Mussolini, so stisnili prave Slovence v obroč, postavili žico, za nas ni bil več dan, ma samo še noč. Glavna železniška postaja v Mariboru po bombnem napadu 19. novembra 1944 (Fotografijo hrani Muzej narodne osvoboditve Maribor.) So bili šteti dnevi za Slovenske ljudi, nastal je pekel na zemlji, mučili, ubijali in Takrat so nas izbrisali iz tega sveta, Maribor bi postal Nemški, Ljubljana Italijanska bi bila. In izdajalci so pomagali tem zveri, ni jim bilo težko če Slovenci nebi več bili in prodali bi tudi svojo mater za par mark in tisoč lir. Ma pravi Slovenci smo si sami izbrali svojo težko pot, šli smo v gozd, v partizane, tudi tam je bilo trpljenje, mraz in glad, ma videli smo svoj svetli dan in boljšo pomlad. Knez Rihard Prepisano z vsemi 'napakami'. In z vso preprosto samozavestjo; tudi z vsem spominskim prizvokom davnih mitingov. Nikoli nisem osebno srečal podpisanega (očitno) primorskega poštenjaka, toda zdel se mi je od prvega znan: kot da se je spet prikazal eden od tiste množice pesniških stvarnikov, ki so jim pred leti Paternujevi zbiralci iz spominov in zapisov oteli 12.000 in več pesmi; ter s tem izoblikovali poseben, enkraten spomenik enemu največjih dejanj slovenskega ljudstva v zgodovini. Ne spomenik voditeljem, ne 'zaslužnežem' te in one vrste, ne zbiralcem premoženja, medalj in podobno bleščeče in 'koristne' ropotije, temveč spomenik skupnosti slovenskih ljudi, njihovi zvestobi in ponosu! In seveda tudi njihovemu neizmernemu trpljenju. Toda ob kulturnem prazniku moramo biti ob tem pozorni še do nečesa: kar so takrat naši ljudje želeli povedati najbolj zaupnega, najbolj intimnega in slovesnega, so to storili v verzih. Z 'navadno' govorico se – po njihovem prepričanju – to ne dela. Mora biti tako, kot je to delal Prešeren. - In tako je to storil tudi 'Knez Rihard', primorska duša. - Saj ni ne vem kako mojstrsko; večkrat je kaj zmašenega vmes, je pa kot glas ljudi z davnih mitingov; glas ponosa in kljubovalnosti iz najglobljega pekla. Glas volje po preživetju. Lansko Kajuhovo leto nam v celoti govori s tem jezikom. In se moramo spomniti, naj je to komu všeč ali ne, da so svojčas našteli okrog sto naših umetnikov, ki so jih okupatorji z njihovimi tukajšnjimi pomočniki pobili samo zato, ker se niso uklonili. Eden najboljših slovenskih risarjev likovnikov, izjemen karikaturist in svobodomislec Hinko Smrekar, je padel med prvimi talci, literarnega zgodovinarja Avgusta Žigona so ustrelili kar na NADALJEVANJE NA STRANI 2 2 januar 2024 NADALJEVANJE S STRANI 1 NADALJEVANJE S STRANI 1 Slovenski kulturni praznik Dva obraza 10. februarja ulici, Ivana Roba, neizmerno duhovitega satirika, svobodnjaka, primorskega Slovenca, so obstrelili in potem napol živega zakopali, da je zemlja nad njim še dolgo drgetala v krčih (on pa je, ve se, fašistični soldateski pred tem zabrusil v obraz, da je živel dovolj, kdor je padel za domovino). In tako v dolgi vrsti vse do pesniške Korošice Katarine Miklav, ki so jo z množico sotrpinov in sotrpink pobili in sežgali v Ravensbrücku nekaj dni pred koncem vojne. - Zdaj jih vse že dolgo pregrinjajo sence preteklosti in pozabe, v ospredju se namesto njih zmeraj bolj gnetejo hrupni alfapolitični samci; vsi v imenu slovenske samostojnosti in svobode. Toda tisto, kar ostane, so bila dejanja, ne današnje razlivanje besed. Poznal sem družinico, pravzaprav očeta z dvema otrokoma, ki so leto za letom ob začetku novembra nosili svečo in cvetje na brezimno pokopališče talcev ter jih tam polagali na tiste zadnje domove, tudi Smrekarjevega, kjer ni bilo ničesar in nikogar. - To so tiste vrste ljudje, ki tudi danes ne bodo zlepa zašli na še tako bleščeče kulturne proslave, ker jih ne bo živ krst povabil; si bodo pa mnogi znali na pamet povedati kakšen verz, če že ne Prešernov, pa pač svoj. Svojemu prepričanju v podporo in srcu v tolažbo. Tista stoterica umetnikov in kulturnikov, ki je s svojim življenjem med veliko vojno potrdila svojo slovenskost in človečnost, pa ostaja slej ko prej naša mrtva straža. Mrtva straža slovenske kulture in njene resničnosti. TO SI MU DOLŽAN Za koga naj preplezam vse te višine? Star sem in noge me ne nesejo več! Za koga naj pretečem vse te daljave? Srce je utrujeno in ne zmore več! Za koga naj se poženem v neznano? Moje misli so utrujene, počasne in okorne so! Za koga vendar? Za svoj rod, to si mu dolžan! B SLOV E NO 19 41 O F E NIJ ZZB Jože Sevljak 45 19 kot šest tisoč ljudi, veliko jih je bilo izgnanih v koncentracijska taborišča, največ na Rab, požgane so bile številne vasi. Podobno so ravnale italijanske oblasti na Primorskem. Za Italijo ima 10. februar čisto drugačen pomen. Mirovna pogodba je bila zadnje dejanje Italije kot fašistične države in agresorke v drugi svetovni vojni, predstavniki katere so zagrešili tudi številne vojne zločine. Po vdaji 8. septembra 1943 je Italija sicer prestopila na stran zaveznikov, v njej je delovalo močno osvobodilno gibanje, nemške okupacijske enote pa so skupaj z enotami Mussolinijeve Salojske republike in drugimi kolaboranti izvedle številna grozodejstva, a ji je kljub temu uspelo pridobiti samo status sobojevnice. Med določili mirovne pogodbe, ki so Italijo najbolj prizadeli, je bila izguba območij do rapalske meje, še posebej boleča etnično mešanih območij v Istri, na Reki, v Zadru in na otokih, kjer je po nekaterih ocenah živelo kakšnih 200.000 Italijanov. Ti so se izseljevali vse od konca vojne. Z območja, ki je danes na Hrvaškem, je po nekaterih ocenah odšlo več kot 150.000 ljudi. Na območju današnje Slovenije Italijani živijo zlasti na Koprskem, ki je bilo do leta 1954 del cone B STO. Tam se je množično odseljevanje začelo šele leta 1953. Od maja 1945 do leta 1957 je to območje zapustilo 27.810 ljudi, v veliki večini Italijanov, ostalo jih je le nekaj več kot 3000. V Italiji je to dogajanje poimenovano eksodus (esodo), odseljeni pa esuli. Med pomembnejši- mi vzroki za odhode so bili ukrepi jugoslovanskih oblasti, ki pa so bili marsikdaj razredni, a jih je italijansko prebivalstvo zlasti zaradi svoje socialne sestave sprejemalo kot pritisk nanje kot na narod. Svojo vlogo so odigrali še predsodki do »manjvrednih slovanskih barbarov«, ki so tedaj prišli kot zmagovalci in kot oblast, pritiski lokalnih aktivistov, ki so marsikdaj italijanstvo enačili s fašizmom, gospodarska navezanost na Trst. Na njihovo odhajanje je vplivala tudi propaganda italijanskih oblasti in dela politike glede aretacij in usmrtitev, ki so jih septembra 1943 v Istri izvedli pripadniki hrvaškega osvobodilnega gibanja, maja 1945 pa na zasedenem območju jugoslovanske oblasti (za to dogajanje se je uveljavil termin fojbe). Ta propaganda je vse od leta 1945 fojbe skušala prikazati kot eno največjih tragedij vojne, kot dokaz za barbarstvo in genocidnost Slovencev in obenem zamolčevala leta fašističnega zatiranja in zločine italijanskih okupatorjev. Potem ko so 1. maja 1945 jugoslovanske enote in slovenski partizani osvobodili in zasedli območje do Soče, so jugoslovanske oblasti prve dni maja na tem območju, največ v Trstu in Gorici, aretirale več tisoč ljudi. Veliko je bilo kmalu izpuščenih, drugi so bili usmrčeni in vrženi v kraška brezna in druge jame (fojbe) ali pa deportirani zapore in taborišča za vojne ujetnike v Jugoslaviji, od koder so se mnogi vrnili. Vseh pogrešanih je verjetno med tri in štiri tisoč, na območju, ki je bilo maja 1945 v pristojnosti slovenskih oblasti, 1600. To so bili večinoma sodelavci fašizma in okupatorja, pripadniki raznih oboroženih enot, a je med njimi tudi nekaj sodelavcev osvobodilnega gibanja in drugih. Med pogrešanimi je le nekaj žensk in mladoletnih, največ je Italijanov. Tako imenovane fojbe so bile predvsem posledica ravnanja italijanskih fašističnih oblasti in po septembru 1943 kolaboracije z nacističnim okupatorjem. Usmrtitve tudi zgolj domnevnih kolaboracionistov so bile v tem času tudi drugod po Evropi. Tu pa jih je za razliko od drugih območij izvajala oblast, in to tudi s ciljem, da se čim bolj onemogočijo tisti, ki bi lahko ovirali vzpostavitev komunizma in obenem priključitev k Jugoslaviji. Jugoslovanske oblasti to dogajanje so dolga leta zamolčevale, sorodnikom umrlih niso dale informacij in so s tem prispevale k širjenju pretiranega števila pogrešanih in manipulacijam z njimi. Za določitev današnje slovenske zahodne meje je pomembnih pet datumov: 16. september 1943, proglas Vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte o priključitvi slovenskega Primorja k svobodni in združeni Sloveniji, 10. februar 1947, podpis mirovne pogodbe med zavezniki in Italijo, 15. september 1947, uveljavitev njenih določil, 8. oktober 1954, podpis Spomenice o soglasju (tako imenovani Londonski memorandum) in 10. november 1975, Osimski sporazumi. Poslanska zbornica in senat Italijanske republike sta leta 2004 10. februar uzakonila kot dan spomina na žrtve fojb in eksodusa, pa tudi na druga dogajanja ob italijanski vzhodni meji. Italija ima seveda vso pravico, da se spominja teh zanjo travmatičnih dogodkov. Žal pa se kljub obsežnim in poglobljenim raziskavam te problematike tako italijanskih kot slovenskih zgodovinarjev, ki so prišli do podobnih ocen, večina italijanske politike, tudi njeni najvišji predstavniki, raje zateka k manipulacijam. Pri tem izrablja narodnostna čustva, napihuje število umrlih, ki naj bi bili usmrčeni zgolj zato, ker so bili Italijani, govori o genocidnosti Slovanov in ob tem zamolčuje fašistično nasilje in vojne zločine italijanskih oblasti. Vse to se še potencira na slovesnosti na dan spomina, 10. februarja v spominskem parku ob bazoviškem jašku. Manipulacije se stopnjujejo, in to čeprav slovenske organizacije, posamezniki, del politike in včasih tudi osrednje oblasti zlasti ob 10. februarju protestirajo in poudarjajo, da je treba upoštevati zgodovinska dejstva. Ti protesti so seveda potrebni. A je s tem italijanski strani uspelo, da smo v Sloveniji pozabili na pravi pomen 10. februarja 1947 za našo državo. In pravo vprašanje, ki bi ga morali naši najvišji predstavniki postaviti svojim italijanskim kolegom, je naslednje: »Oprostite, zakaj že so zavezniške sile po zmagi v drugi svetovni vojni od Italije zahtevale, da sklene mirovno pogodbo?« NADALJEVANJE S STRANI 1 Prvi bombni napad na Maribor gmotni škodi sta nemška morala in nacistična disciplina še dolgo ostali trdni. Po zaslugi okupiranih dežel so nacisti celo povečali proizvodnjo orožja in bojne opreme. To pa je bil leta 1944 glavni razlog, zaradi katerega so zavezniki leta 1944 začeli bombardirati tudi okupirane dežele v zahodni Evropi in na Balkanu. in prizadeli veliko gorja tudi našemu območju, še posebno Mariboru, ki je v času od 7. januarja 1944 do 12. aprila 1945 doživel kar 29 bombnih napadov, v katerih je izgubilo življenje kar 483 ljudi, med njimi 60 otrok. Žrtve tudi med civilnim prebivalstvom Prvi bombni napad na Maribor, ki ni bil namenjen mestu, ampak okupatorjevi tovarni letalskih motorjev na Teznem (VDM – Luftfahrtwerk Steiermark), je bil izveden 7. januarja 1944. Tega dne ob 11. uri in 12 minut, dobre pol ure po letalskem alarmu, je 29 štirimotornih ameriških bombnikov tipa B-17 (to so bile prve »leteče« trdnjave!) v spremstvu 22 zaščitnih lovcev tipa P-38 izvedlo šestminutni napad v enem valu. Letala, ki so priletela iz južne smeri, so odvrgla 276 razstrelilnih bomb (30 težkih, 206 srednje težkih in 40 lahkih v dolgi črti od mestnega vodovoda na Tržaški cesti čez nekdanjo tovarno Texta in tovarno letalskih motorjev do Brezja. Nekaj bomb je padlo tudi v bližnji Rogozi. Ubitih je bilo 55 ljudi, od tega devet žensk in osem otrok, huje ranjenih je bilo 16 in lažje 36 ljudi. Tri osebe so bile pogrešane. Zavezniki so kmalu spoznali, da so tudi na slovenskem Štajerskem nekatera pomembna prometna vozlišča za vzhodno bojišče in Balkanski polotok (Maribor, Zidani Most, Dobova), pa tudi industrija na omenjenem območju (Maribor, Strnišče, Celje) je bila pomemben člen nemškega vojnega stroja. Iz intenzivnosti in načina zavezniških letalskih napadov je mogoče sklepati, da je na slovenskem Štajerskem šlo pretežno, razen nekaj večjih napadov, za pomožne cilje zavezniških letal, ko so se vračala z bojnih akcij v Nemčiji in Avstriji. Ker so zavezniška letala bombardirala z velike višine (4000 in več metrov!), niso bila posebno natančna, zato so povzročala veliko škode in žrtev tudi med civilnim prebivalstvom. Strateška bombardiranja v drugi svetovni vojni, tako zavezniška kot sil osi, so grobo kršila vsa pravila takrat veljavnega mednarodnega vojnega prava (še posebej 25. člena IV. haaške konvencije!). Zato ni nobenega dvoma, da bombni napadi spadajo med težke vojne zločine, ki so v drugi svetovni vojni dosegli ogromne razsežnosti Šestminutni napad v enem valu Na tovarno letalskih motorjev padlo 37 bomb Od industrijskih objektov je bila najtežje zadeta tovarna letalskih motorjev. Na njeno območje je padlo kar 37 bomb, težkih od 500 do 850 kilogramov. Štiri bombe so zadele severni del upravnega poslopja. S tremi polnimi zadetki je bila ena baraka popolnoma porušena in ena težko poškodovana. Težko zadeto je bilo tudi poslopje tovarniške gasilske enote in obratne straže, pri čemer je bil uničen tudi dobršen del tovarniške opreme za protiletalsko obrambo. Dva polna zadetka sta močno poškodovala obratno ambulanto. Nekaj škode so bombe povzročile še na nekaterih drugih tovarniških objektih. Na območje tovarne Texta je padlo šest bomb. Zadeto je bilo vzhodno krilo tovarne, pri čemer je izbruhnil požar. Poškodovana je bila vajeniška delavnica tovarne letalskih motorjev, pod katero je spadala Texta. Težko zadeto je bilo poslopje tovarniške menze. Precej škode pa je bilo tudi na nekaterih prometnicah. Zaradi bombnih zadetkov je bila 30 ur zaprta cesta Maribor–Ptuj, močno oviran je bil promet po Tržaški cesti. Bombe so na dveh mestih pretrgale telefonski kabel ob Tržaški cesti, tako da je bila telefonska zveza proti Slovenski Bistrici in Celju nekaj časa prekinjena. Veliko škodo je utrpel mestni vodovod, pa tudi električno omrežje. Izpad električne energije je bil na črpalni postaji 6 mestnega vodovoda, na radijskem oddajniku na Teznem in v tovarni letalskih motorjev. Neuspešno protiletalsko topništvo Popolnoma porušenih je bilo osem stanovanjskih zgradb, deset je bilo težko poškodovanih, ena srednje, 64 lažje, na 142 hišah pa je bila manjša škoda. V glavnem je šlo za enostanovanjske hiše, razen na Tržaški cesti 88 a, v kateri je bilo ubitih kar deset ljudi. Brez strehe nad glavo je ostalo 31 družin s 106 družinskimi člani. Porušeno je bilo tudi eno gospodarsko poslopje. Potem ko so letala odvrgla bombe, so krenila nad studenški kolodvor ter prek Pohorja izginila proti jugu. Protiletalsko topništvo je streljalo na sovražna letala, vendar nobenega ni uspelo sklatiti z neba. Z letališča Thalerhof pri Gradcu so sicer vzleteli tudi nemški lovci in napadli zavezniška letala, toda brez uspeha. Velike izgube, ki jih je povzročilo prvo bombardiranje Maribora, so bile posledica precejšnje neresnosti prebivalstva, pa tudi organizacija obrambe proti letalskim napadom je bila šele v povojih. Do prvega napada ljudje predpisov, ki so veljali ob letalskih napadih, niso resno jemali. Mnogi se niti niso umaknili v zaklonišča, misleč, da se Mariboru ne more nič zgoditi. Zato je šele prvi napad 7. januarja 1944 prinesel popolno streznitev ter živčnost in strah med ljudi. Nemški okupator je skušal udarec, ki ga je dobil z bombardiranjem Maribora, nekoliko prikriti in ublažiti s pogrebno slovesnostjo (in s spremljajočo demagogijo) v spomin žrtvam bombnega napada. Slovesnost, ki so se je udeležili vsi vidnejši nacistični funkcionarji v Mariboru, je bila 11. januarja popoldne na pobreškem pokopališču. O drugih bombnih napadih na Maribor in nekatere druge kraje okupirane slovenske Štajerske bomo v letošnjih številkah Svobodne besede še pisali. 3 januar 2024 DOGODKI Celovec KOLUMNA 75-letnica Zveze koroških partizanov Zveza koroških partizanov in prijateljev protifašističnega odpora (ZKP) je 25. novembra lani v novem prireditvenem centru iKult v Celovcu pripravila proslavo ob počastitvi 75-letnice zveze. Zbrane je pozdravil predsednik ZKP Milan Wutte. V svojem govoru je poudaril skrb za spomenike po Koroškem ter podajanje védenja slovensko in nemško govoreči mladini o dogodkih, ki so močno zaznamovali ljudi na tem območju. Wutte je nadalje poudaril, da je Zvezi koroških partizanov uspelo združiti vse protifašistične pobude na Koroškem ter utrditi povezavo z vseavstrijskimi združenji nekdanjih borcev in žrtev nacizma. Prav tako je poudaril dobro povezovanje z Zvezo združenj borcev za vrednote narodnoosvobodilnega boja Slovenije (ZZB NOB) in borčevskimi organizacijami nekdanje Jugoslavije. Žiga Novak, predsednik Mladih za vrednote NOB (MNOB), mladinske organizacije Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, je v svojem pozdravu poudaril, da le spomin Milan Wutte, predsednik Zveze koroških partizanov, med nagovorom na pogumen boj naših dedov ni dovolj. Vrednote, skovane v ognju in krvi narodnoosvobodilnega boja, moramo prenesti na nove generacije. Vendar se ta prenos ne bo zgodil sam od sebe. Zgodil se bo tako – za kar se zavzemajo tudi pri Mladih za vrednote NOB Slovenije – da bomo najbolj zavzete mlade pritegnili v svoje vrste in jim dali možnost in moč soustvarjati in tudi spreminjati naše organizacije. Slavnostni govornik Klaus Schönberger, predstojnik Inštituta za kulturno analizo na Alpsko-jadranski univerzi v Celovcu, je svoj govor zaokrožil s poimenovanjem jedra tega, kar imenuje »emancipatorično spominjanje«. Schönberger je dal velik pomen tudi ženskemu odporu. Na to temo se je navezala članica odbora ZKP Helena Verdel, ki je ob 80. obletnici Zveze slovenskih žena (ZSŽ) skupaj z Vido Obid izdala knjigo z naslovom GLEJ, ta svet je tudi zate. Gospa Verdel je v svojem govoru poudarila tudi, da brez žensk upora ne bi bilo. Veliko zanimanje javnosti za odpor koroških partizanov sta sprožila dva dogodka, in sicer na eni strani izdaja prvega dela romana Valentina Polanška Bratovska jesen v nemščini, na drugi strani pa podelitev Rizzijeve nagrade mag. dr. Lisi Rettl, ki je ob prejemu dejala, da se z znanostjo in ustvarjanjem védenja ter podajanjem znanja družba lahko spremeni. Prireditev je s petjem pesmi upora z vsega sveta popestril Ženski pevski zbor Kombinat. Ob slavnostni prireditvi sta Nikolaj Orasche, namestnik tajnika Zveze koroških partizanov, in Žiga Novak v prostorih iKulta v Celovcu odprla razstavo Nasilje rodi odpor – NOB 1941–1945. Nataša Novak DOGODKI Ljubljana Koncert v spomin na 12. december 1941 Akademski pevski zbor Univerze v Ljubljani je skupaj z svojimi nekdanjimi pevkami in pevci 12. decembra pripravil kratek spominski koncert. Na Miklošičevi cesti pred glavnim vhodom v hotel Union so kot ob vsaki obletnici ubrano zapeli v spomin na koncert vseh koncertov, ki ga je 12. decembra 1941 uprizoril APZ pod vodstvom Franceta Marolta na predvečer kulturnega molka v okupirani Ljubljani. Koncert slovenskih narodnih in ponarodelih pesmi je izražal ljubezen do rodne grude in netil željo po uporu slovenskega naroda. Vrhunec prvega dela koncerta se je razvil ob Jenkovi Lipi, ki je od tistega večera v brk tedaj prisotni okupatorjevi oblasti postala sino- Koncert pred glavnim vhodom v hotel Union v Ljubljani nim upora. Koncerta pred hotelom Union se je udeležila približno stoglava množica, med njimi vodstvo ljubljanskega združenja borcev s članico predsedstva ZZB NOB Slo- venije, tovarišico Julko Žibert, na čelu. Prisluhnilo mu je tudi nekaj mimoidočih in hotelskih gostov. Andrej Kerin DOGODKI KoDVOS z novim vodstvom Zavzemanje za družbene in moralne vrednote Marijan Križman (desno) je predal vodenje KoDVOS Janezu Podržaju. Člani Koordinacije domoljubnih in veteranskih organizacij Slovenije (KoDVOS) so se 16. januarja 2024 sestali na 85. redni seji. Med drugim sta bila obravnavana tudi poročilo za leto 2023 in program dela za leto 2024. Predsedujoči KoDVOS v letu 2023 Marijan Križman se je vsem lepo zahvalil za dejano in tvorno sodelovanje. Poudaril je, da je lanska počastitev 15-letnice delovanja KoDVOS dokaz, da članice KoDVOS predstavljajo zgodovinski lok tistega dela slovenske zgodovine, ki ohranja vrednote boja za lastno državo in narodovo samoohranitev, razvijanja domoljubja ter za ohranitev miru. V svetovnem merilu je to primer dobre prakse glede povezovanja sorodnih domoljubnih organizacij. Predsedovanje KoDVOS je v letu 2024 prevzela Zveza društev vojnih invalidov Slovenije (ZDVIS). Članice KoDVOS se bodo še naprej zavzemale za izvedbo skupno dogovorjenih dogodkov, sodelovali bomo pri dejavnostih, ki so zgodovinskega pomena za slovensko državnost in samobitnost. Spremljali bomo odnos javnosti do našega dela in se odzivali na potvarjanje zgodovine v slovenski družbi ter branili družbene in moralne vrednote, za katere se zavzemamo članice v KoDVOS. Manja Konkolič Dr. Martin Premk Priključitev Primorske V februarju se v Italiji praznuje »dan spomina na fojbe«, ki ga je italijanska vlada uvedla leta 2004. Pustimo ob strani razmišljanja, ali bi Italija morala uvesti tudi »dan spomina na žrtve fašizma«, saj smo bili prve žrtve prav Slovenci in Hrvati, pa še mnogo drugih žrtev fašizma je bilo pred in med drugo vojno, od Balkana tja do Afrike. Za »uravnoteženje« je leta 2005 vlada Janeza Janše uvedla praznik vrnitve Primorske, ki se praznuje 15. septembra. Že takrat so bile razprave o ponesrečeni izbiri imena in datuma, a prav je, da najprej pogledamo, o čem sploh teče beseda, ko govorimo o Primorski in mejah na zahodu. Pesniku Simonu Gregorčiču ni bilo treba biti posebno jasnoviden, da je napisal, kako bo nekoč Soča še krvava tekla. V 19. stoletju se je Italija z vojnami in spopadi vedno bolj širila proti vzhodu in samo vprašanje časa je bilo, kdaj pride do Soče. Prvo svetovno vojno je ta država sicer dočakala kot zaveznica Avstro-Ogrske in Nemčije, a v vojno ni takoj vstopila. Leta 1915 pa je v Londonu podpisala tajni sporazum s Francijo, Veliko Britanijo in Rusijo, da v zameno za Primorsko, Istro in druga ozemlja prestopi v njihov tabor. Italija je maja 1915 napadla Avstro-Ogrsko in začeli so se boji ob Soči, kjer so Italijani oktobra 1917 doživeli uničujoč poraz. Kmalu zatem se je v Rusiji zgodila boljševistična revolucija in prav boljševiki so javno objavili sporazum iz Londona kot primer, kako vladarji in bankirji trgujejo z ozemlji, medtem ko morajo tisočeri umirati na bojnih črtah. Ne glede na vse je bila Italija ob koncu prve svetovne vojne na zmagoviti strani in londonski sporazum se je uresničil. Bil je še potrjen leta 1920 s pogodbo v Rapallu med Kraljevino Italijo in Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. Primorska je bila dve desetletji italijanska, po aprilski vojni leta 1941 pa si je Italija prisvojila še Dolenjsko in Notranjsko. Po dveh letih vojne in partizanskem boju je Italija septembra 1943 kapitulirala in takoj po tem porazu je Osvobodilna fronta 16. septembra 1943 izdala proglas o priključitvi slovenskega Primorja k združeni in svobodni Sloveniji. To je bilo potrjeno še na zasedanju odposlancev slovenskega naroda v Kočevju oktobra 1943 in na drugem zasedanju AVNOJ novembra 1943. Potrebni sta bili še dve leti krvavih bojev, da so našo Primorsko vključno s Trstom in Gorico osvobodili partizani 9. korpusa in 4. armade. Zaradi pritiskov zahodnih sil se je morala naša vojska junija 1945 iz Trsta in Gorice umakniti za razmejitve- no črto, ki je veljala do konca pariške mirovne konference. Mirovna pogodba je bila po dolgih pogajanjih podpisana v Parizu 10. februarja 1947, veljati pa je začela 15. septembra 1947. Določila je zahodno mejo Jugoslavije in vzpostavila neodvisno Svobodno tržaško ozemlje, ki je bilo pod nadzorom Združenih narodov in razdeljeno na cono A pod upravo zahodnih zveznikov in cono B pod upravo Jugoslavije. Zahod je oktobra 1953 cono A samovoljno prepustil Italiji, kar je povzročilo krizo, ki je bila odpravljena z Londonskim sporazumom oktobra 1954. Takrat so cono A dokončno dodelil Italiji, cono B pa z nekaj popravki v njeno korist Jugoslaviji. Čeprav so se razmere umirile, je bilo mednarodno pravno stanje dokončno rešeno z Osimskimi sporazumi leta 1975. Potem do osamosvojitve Slovenije ni bilo večjih napetosti z Italijo, morda zato ne, ker se je Italija nekoliko bala jugoslovanske vojske. Italijanski pritiski so se začeli po osamosvojitvi Slovenije in malo je celo manjkalo, da bi naši »najbolj domoljubni« politiki z Oglejskim sporazumom ustregli skoraj vsem italijanskim zahtevam. Za umiritev napetosti so leta 2000 zgodovinarji pripravili Poročilo slovensko-italijanske zgodovinsko-kulturne komisije o odnosih med narodoma, ki ga italijanska država do danes ni želela potrditi. Italijanski pritiski so se stopnjevali tudi po vstopu Slovenije v Evropsko unijo, ko je bil uveden dan spomina na »fojbe« in je bila za glavno spominsko mesto izbrana »fojba« v Bazovici, za katero se niti ne ve, ali so v njej sploh ubiti in koliko jih je, saj italijanske oblasti ne dovolijo raziskave. Se pa na tem kraju ponavljajo vsakoletna izzivanja in zahteve po »italijanski« Istri in Dalmaciji. Nemalokdaj tudi skupaj s fašističnimi oznakami in pozdravi, nazadnje so se množično fašistično pozdravljali kar v Rimu pred nosom italijanskih oblasti, ki se zaradi tega niso pretirano razburjale. Prav nasprotno, lahko bi se reklo, da so to celo tiho podpirale. Zato je žal treba vedeti, da je očitno cilj italijanske politike še vedno prisvojitev ozemlja, ki jim je bilo nepravično dodeljeno v času prve svetovne vojne, in večina tega ozemlja nikoli ni bila italijanska. Svoje ozemlje smo si tako Slovenci kot Hrvatje z uporom proti fašizmu in narodnoosvobodilnim bojem sami priključili nazaj. Vse zasluge za to imajo tako naši partizani kot tigrovci in spomin na to ne sme nikoli izginiti ali umreti. Zgodovinski spomin je eden od dejavnikov, ki poleg ozemlja, jezika in kulture tvori narod. Zato je brisanje našega narodnega spomina enako trganju našega ozemlja ali uničevanju našega spomina. Italijanski pritiski so se začeli po osamosvojitvi Slovenije in malo je celo manjkalo, da bi naši »najbolj domoljubni« politiki z Oglejskim sporazumom ustregli skoraj vsem italijanskim zahtevam. 4 januar 2024 AKTUALNO Bolnica Franja Zbiranje sredstev za obnovo spomenika Konec novembra lani je Videmski pokrajinski odbor VZPI-ANPI v sodelovanju z ZZB NOB severne Primorske in podporo dežele Furlanija - Julijska krajina v Čedadu pripravil posvet o partizanski bolnici Franja. Namen posveta je bil predstaviti ta simbol izjemne človeške humanosti, ki so ga naravne ujme v zadnjih desetletjih že večkrat poškodovale oziroma porušile. Posvet naj bi tudi spodbudil člane in druge napredne ljudi k solidarnostnemu zbiranju sredstev za obnovo tega kulturnega spomenika. Na posvetu se je zbralo veliko ljudi. Med njimi so bili predsednik VZPI-ANPI za Vzhodno pokrajino Italije Dino Spangharo, predsednica VZPI za Videmsko pokrajino Antonella Lestani, predsednik VZPI Čedad Luciano Marcolini Provenza, predsednik VZPI Nadiških dolin Daniele Goleš, koordinator ZZB NOB severne Primorske Mirko Brulc in predsednik Združenja za vrednote NOB Bovec - Kobarid - Tolmin Rok Uršič. Denar za obnovo zbirali že leta 2007 Luciano Marcolini Provenza je navzoče seznanil z namenom posveta in spomnil, da so že leta 2007 zbirali sredstva za obnovo te bolnice in da je prišel čas, da se po katastrofi leta 2023 spet izvede akcija. Poudaril je, da tako kot je bila potrebna med vojno pomoč ranjenim vojakom, med njimi tudi veliko italijanskim, tako je danes potrebno vnovično solidarnostno zbira- nje sredstev za pomoč pri obnovi poškodovanega celotnega kompleksa bolnišnice. Dr. Jože Pirjevec je navzoče spomnil, da se podobno oziroma v še hujši obliki dogaja z ranjenci tudi v današnjem času, ko je na vojnih območjih veliko ranjenih ljudi, poleg vojakov tudi civilno prebivalstvo in še posebej nedolžni otroci. Spomnil je na drugo svetovno vojno, na bitke za ranjence, na Neretvo in Sutjesko, na smrtonosni tifus, ki je vzel veliko življenj, in na vojne v razpadajoči Jugoslaviji. Pri nas v Slovenji so med drugo svetovno vojno na Kočevskem kaj hitro, že na začetku vojne, organizirali bolnišnico, kjer so zdravili partizane, med njimi tudi ranjene partizane s Tržaškega in iz Furlanije. Mnogo zdravnikov se je pridružilo partizanskemu odporu z namenom pomagati in zdraviti ranjence. Še posebno pa je poudaril vlogo žensk (Franja, Pavla, Vera) in njihovega velikega prispevka pri organizaciji in zdravljenju ranjencev. Rok Uršič je orisal delovanje sanitetnih postaj na območju od Brd do Trente med drugo svetovno vojno. Sprva so ranjeni borci okrevali po posameznih kmetijah, hitro pa se je pokazalo, da je zanje potrebna strokovna oskrba pri zdravljenju. Tudi ko sta že ustanovljeni bolnici Pavla in Franja sprejemali ranjence, so bila nekatera primorska območja predaleč, da bi ranjence nosili v ti dve bolnici. Zato so v odročnejših delih Primorske vodstva organizirala bolnišnične enote, poimenovali so jih sanitetne postaje. Večino teh Za posvet je v Čedadu vladalo veliko zanimanje. so postavili po večjih spopadih z Nemci. Bilo jih je več kot deset in vsaka je sprejela največ 20 ranjencev. Sanitetne postaje v Posočju so v začetku leta 1944 združili v novo centralno bolnišnico s sedežem na Kolovratu. Zaradi nemških ofenziv se je morala pogosto seliti in spreminjati svoje ime. Nazadnje se je imenovala Svoboda in je delovala v dolini reke Idrija. Sanitetne postaje so imele svojega bolničarja ali bolničarko, včasih le domačina, ki je imel nekaj izkušenj z zdravljenjem živine oziroma je znal prevezovati rane. Te postaje je občasno obiskoval partizanski zdravnik, ki je dajal navodila za zdravljenje, opravil pa je tudi manjše operacije. Med njimi so bili italijanski zdravniki dr. Sigismund Osser - Paolo, Giuseppe Marangon, Anton Ciccareli, Giusepe Montaneri Annibale Beriglia, Piero Garibaldi di Galzigna, Alberto Gentili, Tranquillo Villa, Pasquale Calabro in mnogi lekarnarji, ki so darovali zdravila in obveze. Težje primere so napotili v eno od obeh centralnih bolnic. To pa je pomenilo veliko tveganje, saj je bilo treba ranjence nositi mimo nemških položajev, čez reke in ceste v Franjo ali Pavlo. V avgustu 1944 sta obe bolnici okrog sto najtežjih ranjencev po dogovoru z zavezniškimi enotami 31. divizije prenesli na letališče na Notranjskem in od tam so bili prepeljani na zdravljenje v Bari v Italiji. Leta 2023 v soteski Pasice dve naravni nesreči Milojka Magajne, zgodovinarka in sociologinja, muzejska svetnica, vodja dislocirane enote Mestnega muzeja Idrija, oddelek Cerkno, je podrobno orisala organizacijo bolnišnice med vojno in njeno pot do danes. Postavljena je bila v tes- ni soteski Pasice, na težko dostopnem terenu. Skrita je dajala zaščito ranjencem in osebju bolnišnice. Pred 80 leti, tik pred božičem 1943, je bolnica sprejela prve ranjence. Kmalu je v bolnico prišla tudi zdravnica Franja Bojc, ki je dobila organizacijsko nalogo in je bila odgovorna za delovanje bolnišnice v celoti. Do konca vojne so v grapi zgradili 14 različnih objektov, od barak za ranjence in osebje do operacijske barake, rentgena, invalidskega doma in tudi elektrarne. Že med vojno so po zdravnici Franji tudi poimenovali bolnišnico. V bolnici se je zdravilo okrog 900 ranjencev različnih narodnosti. Poleg Slovencev so bili najbolj številni italijanski ranjenci, ki so delovali v spopadih IX. korpusa. Osebje in ranjenci so sotesko Pasice zapustili 5. maja 1945. Julija 2023 sta Franjo prizadeli kar dve nesreči, najprej povodenj 13. julija in zatem še vetrolom 18. julija. Poškodovana je bila dostopna pot, povsem uničene tri barake, bolj ali manj pa tudi druge barake, saj so bile skoraj vse poplavljene. Milojka Magajne je obiskovalcem predstavila kratek film o posledicah zadnje nesreče, ki je obiskovalce globoko pretresel. VZPI Videmske pokrajine je s to prireditvijo začel akcijo zbiranja sredstev kot pomoč pri obnovi tega edinstvenega spomenika v Evropi, po celotni Furlaniji - Julijski Krajini. Zbiranje sredstev bo potekalo do marca letos, ko bodo zbrana sredstva predali Mestnemu muzeju Idrija. Vojko Hobič DOGODKI Dražgoše »Z uporom in bojem do svobode« Osrednja spominska slovesnost, 67. prireditev Po stezah partizanske Jelovice ob 82. obletnici dražgoške bitke, je bila 14. januarja pri spomeniku v Dražgošah. Sporočilo letošnje slovesnosti je bilo »Z uporom in bojem do svobode«. Slavnostni govornik je bil Matjaž Nemec, poslanec Evropskega parlamenta. po njegovih besedah še najprej odločno prizadevati za mirovni proces, ki naj vodi v priznanje neodvisne Palestine. »Kot smo se pridružili ukrajinski tožbi proti Rusiji v njeni agresiji na Ukrajino, je naša odgovornost, da se zdaj pridružimo aktivnostim Južnoafriške republike in njeni tožbi proti Izraelu, ker Bine Pibernik (sedi) je tradicionalni obiskovalec slovesnosti v Dražgošah. »Dražgoše brezčasno odmevajo nauke, ki smo jim dolžni prisluhniti. Sporočilo Dražgoš je upor! Upor, ki ga ni utišal niti mitraljez sovražnika. Sporočilo Dražgoš je resnica! Da svoboda ni samoumevna, temveč izborjena. Demokratične vrednote se zdijo vse bolj posebnost manjšine kot pa prevladujoče načelo sveta,« je poudaril Nemec in dodal, da to, čemur smo priče v Gazi, ni nič drugega kot »okupatorjev poskus uničenja naroda«. Slovenija si mora je vojna v Gazi genocid.« Poudaril je tudi, da so se slovenski partizani v dražgoški bitki borili v sodelovanju in poenoteni v cilju, kar je bilo ključnega pomena za njihov odpor. »To mora služiti kot vodilo vsem nam tudi danes. Tisočkrat izrečene besede ali obljube o spoštovanju pravne države po tem, ko smo na lastni koži občutili, kaj pomeni oblastniška aroganca, ne pomenijo veliko, če je pravna država omejena z okoliščinami. Spoštovanje pravne države ni izbira, temveč dolžnost! In je prvo merilo, ob katerem demokracija pade ali se krepi,« je med drugim povedal Matjaž Nemec. Številne udeležence iz vseh krajev Slovenije in zamejstva v Italiji in Avstriji je nagovoril tudi predsednik organizacijskega komiteja za prireditve Po stezah partizanske Jelovice, generalmajor Ladislav Lipič. Še posebej je opozoril na nujnost, da vsi voditelji obsodijo vsako uporabo sile pri reševanju sporov v mednarodni skupnosti. Po besedah Lipiča je bil narodnoosvobodilni boj od leta 1941 do 1945 obdobje upora in boja za svobodo in je vodilo vsem generacijam, da ohranijo spomin na to dejanje pogumnih in narodno zavednih ljudi. To pa je bilo tudi obdobje številnih pomembnih, a tudi tragičnih odločitev, s katerimi moramo kot narod živeti – živeti v sožitju, medsebojnem razumevanju in miru. Pomen Dražgoš smo ponesli tudi zunaj Naj spomnimo, da je bila dražgoška bitka ena večjih bitk med drugo svetovno vojno na Slovenskem, v njej se je Cankarjev bataljon spopadel z Nemci. Potekala je med 9. in 11. januarjem 1942. Partizani so se po bitki in ob izgubi devetih tovarišev umaknili na Jelovico, Nemci pa so v odgovor pobili 41 domačinov, požgali vas in jo v januarju in februarju 1942 popolnoma porušili. Slavnostni govornik, evropski poslanec Matjaž Nemec (Foto: Jože Jeram) slovenskih meja s povezovanjem s kraji, s katerimi si skupaj delimo simbol zločinskih dejanj nacističnega režima: Lidice, Oradour sur Glane, Lipa, Marzabotto. Padlim so se med drugim poklonili tudi predsednik državnega sveta Marko Lotrič, predsednik ZZB NOB Slovenije Marijan Križman, delegacije borčevskih združenj, nekaterih občin in političnih strank. Slovesnosti pa so se udeležili tudi prvi predsednik Republike Slovenije Milan Kučan, zunanja ministrica in predsednica Socialnih demokratov Tanja Fajon, minister za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Luka Mesec, minister za kohezijo in regionalni razvoj dr. Aleksander Jevšek, minister za solidarno prihodnost Simon Maljevac ter številni drugi znani politični obrazi. Garda Slovenske vojske pa je v imenu predsednice republike Nataše Pirc Musar položila venec h kostnici spomenika v Dražgošah. Številni udeleženci so se v vas na pobočjih Jelovice podali peš. Tudi letos so različna planinska društva v sodelovanju z veteranskimi organizacijami pripravila vrsto krajših in daljših pohodov z več izhodišč. Udeleženci najdaljših pohodov – 45. pohoda Po poti Cankarjevega bataljona v Dražgoše in 25. pohoda Železniki– Ratitovec–Jelovica–Dražgoše – so se na pot odpravili že ponoči. Organiziran pa je bil tudi pohod z najdaljšo tradicijo, to je 47. pohod iz bohinjske soteske prek Rovtarice v Dražgoše. V kulturnem programu so nastopili Policijski orkester, Moški pevski zbor Izola pod vodstvom Antona Baloha, igralca Bojan Trampuš in Lina Akif ter združena pevska zbora osnovnih šol Dravlje in Šentvid pod vodstvom Andreje Kozlevčar. Program je vodil Jan Bertoncelj. Manja Konkolič 5 januar 2024 KOLUMNA V METEŽU ZGODOVINE Sv. Primož na Pohorju Ob 80. obletnici ustanovitve XI. SNOUB Miloša Zidanška Pred 80 leti je bila na Sv. Primožu na Pohorju ustanovljena XI. SNOUB Miloša Zidanška. Ustanovitev brigade ravno 8. januarja ni bila naključje, posvečena je bila namreč padcu Pohorskega bataljona. Nemški okupator je s svojim propagandnim strojem vneto razglašal, da je z uničenjem Pohorskega bataljona partizanstva na Pohorju konec. Zgodilo se je prav nasprotno. Pred vrati Maribora, najmočnejše nemške vojaško-policijske postojanke in nemških uradov za raznarodovanje Slovencev, se je ustanovila nova, še močnejša, dobro organizirana, opremljena, pa tudi operativno močna, XI. slovenska narodnoosvobodilna brigada Miloša Zidanška, ki je pozneje zaradi svojih bojnih uspehov prejela častni naziv udarna brigada. Patrulje iz zasede skrbele za varnost Dopoldne 8. januarja 1944 ni bila nobena skrivnost več, da se bodo pri Sv. Primožu razvrstili vsi bataljoni zaradi ustanovitve Pohorske brigade. Štab brigade je imel obilo dela. Vse je bilo v pričakovanju slovesnosti, toda ta slovesnost je veljala skoraj izključno samo za zbrane partizane. Sv. Primož je bil preblizu številnih sovražnikovih postojank v Dravski in Mislinjski dolini, zato partizani domačinov niso posebej vabili na ustanovitev brigade. Da ne bi sovražnik zmotil slovesne ustanovitve brigade, so v vse smeri razposlali patrulje, na nekatera mesta pa so postavili tudi zasede. Po pregledu razvrščenih bataljonov je povzel besedo politični komisar IV. operativne cone Mitja Ribičič - Ciril, ki je prebral odredbo štaba IV. operativne cone o ustanovitvi brigade. Borce je nato nagovoril prvi komandant brigade, Boris Cižmek - Bor. Najprej je govoril o razvoju partizanskih enot na Pohorju od začetka vstaje in o njihovi težki bojni poti. Za zgled, kako naj se brigada bojuje, je navedel legendarni Pohorski bataljon. Poudaril je, da bo ustanovitev Pohorske brigade za okupatorja resen opomin, saj se bo odslej proti njemu bojevalo Jože Poglajen V imenu ljudstva T Polaganje venca pri spomeniku Zidanškovi brigadi štirikrat več partizanov kakor pred enim letom. Nato je naštel vojaške naloge na novo ustanovljene brigade. Za njim se je zvrstilo še nekaj govornikov. Po končanih slovesnostih so partizani v Sv. Primožu in bližnji okolici razglasili, da bodo v počastitev ustanovitve Pohorske brigade pripravili miting. Ta vest se je naglo razširila in v vas je najprej začela prihajati mladina, za njo pa še starejši. Ura je bila že precej čez polnoč, ko so utihnili zadnji zvoki harmonike in veseli glasovi partizanskih borcev. Ognjeni krst brigade v Vuhredu Ognjeni krst je brigada doživela že v noči na 17. januar, ko je v Vuhredu napadla vlak in v Podvelki požgala tovarno lepenke. Med prebivalstvom se je o teh akcijah mnogo Obiskovalce spominske slovesnosti so nagovorili župan občine Vuzenica Franjo Golob, predsednik ZZB NOB Slovenije Marijan Križman in predsednik OO ZB NOB Vuzenica Stanko Naglič. Na proslavi so sodelovali praporščaki borčevskih, veteranskih in domoljubnih organizacij pod vodstvom višjega štabnega vodnika Jožeta Temnikarja. govorilo, pa tudi njun izid je bil za partizane zelo uspešen, saj ni zahteval partizanskih žrtev. Zidanškova brigada se je s svojo prvo akcijo dostojno predstavila prebivalstvu in sovražniku. Akcije brigade proti sovražniku so se nato vrstile druga za drugo in vse so bile uspešne. Seveda je prihajalo tudi do žrtev, vendar morala borcev ni upadala. Ranjene in padle so hitro nadomestili novi borci. Brigada Miloša Zidanška se je sredi julija premaknila v Savinjsko dolino in Zasavje. Eden njenih največjih uspehov je bil osvoboditev Gornjega Grada. Od oktobra do konca decembra je sodelovala v bitkah na Dolenjskem, kjer se je borila za razširitev in zavarovanje osvobojenega ozemlja ter je pri tem utrpela velike izgube. V zaključnih bojih se je pomikala med Savo in Savinjo proti Koroški. Število borcev v brigadi se je takrat povzpelo celo na 836. V Celovec in Velikovec je prispela 12. maja in tam sodelovala pri obkolitvi in razorožitvi velikih okupatorjevih in kvizlinških enot. Izredno bogata bojna pot brigade se je končala 29. maja 1945 v Ivniku na avstrijskem Koroškem. Po razformiranju so njene enote priključili brigadam XIV. divizije. Matjaž Tomažič DOGODKI Osankarica Mladi ob obletnici boja Pohorskega bataljona Mladi za vrednote NOB Slovenije (MNOB) so se 6. januarja udeležili slovesnosti ob 81. obletnici poslednjega boja 1. pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju. Tako smo utrdili spomin na pomembnost boja bataljona in zgodovinski pomen dogodka v zavesti Slovencev. Ekipa petih članov MNOB si je za pohod izbrala pot od RTC Jakec preko Črnega jezera in mimo kraja, kjer je še nedolgo tega stal dom na Osankarici, do prizorišča poslednjega boja Pohorskega bataljona. Po prireditvi so se pridružili tovariškemu druženju s čajem in golažem, za katerega je poskrbela Slovenska vojska. Zaradi močnih padavin so čla- nom MNOB na poti nazaj do izhodišča v duhu tovarištva pomagali člani ZB NOB Celje s prevozom na svojem avtobusu. Udeleževanje članov mladinske organizacije ZZB na slovesnostih Spominsko slovesnost na prizorišču bojišča Pohorskega bataljona pri Treh žebljih na Osankarici na Pohorju je organiziral Zavod za kulturo Slovenska Bistrica v sodelovanju z občino Slovenska Bistrica. Slavnostni govornik je bil predsednik Državnega sveta Marko Lotrič. V kulturnem programu sta nastopila KUD Gaj Zgornja Polskava in MOPZ Obrtnik Slovenska Bistrica - Polskava. S. B. Skupina članov MNOB na Osankarici in druženjih s starejšimi člani ZZB, nekdanjimi borci NOB in njihovimi družinskimi člani je izrednega pomena za širjenje zavesti o svobodi, tovarištvu, resnici in pomenu vseh bojev, ki so jih bili partizani v narodnoosvobodilnem boju. Žiga Novak udi stavke niso več pomeni, da morajo biti sodniške to, kar so bile. Zdaj plače primerljive s funkcionarskine stavkajo več de- mi, doslej uradno še niso pojasnili, lavci v tovarnah in še manj pa predlagali načine, kako rudnikih, ampak so do te primerljivosti priti. V zahtena okopih za viš- vi ustavnemu sodišču, naj ugotoje plače javni uslužbenci, šolni- vi neustavnost plačnega položaja ki, zdravniki, sodniki. Novost teh sodnikov, so navedli le primerjaštrajkov je, da se njihovi vodje na ve višine funkcionarskih in sodnidebelo sprenevedajo o tem, za kaj ških plač. In to je tudi vse, kar bo stavkajo. Fidesovi sindikalisti nas imelo v rokah ustavno sodišče, če tako hočejo prepričati, da ne zah- bo ugodilo zahtevi sodnega sveta, tevajo občutno višjih plač, ampak da samo – torej mimo vlade in drstavkajo v dobro bolnikov, sodniki žavnega zbora – sprejme zakon, ki pa da se borijo za pravno državo. bo na novo uredil sodniške plače. A to niti ni nekaj Povedano v njinovega. Tudi šolhovem jeziku, Ali sodniki kot niki menda niso da svojemu sodfunkcionarji tretje štrajkali za plače, niškemu cehu ampak za to, da bi dostoveje oblasti, za kar se zagotovi bil poklic učitelja janstvo in neodimajo, v pravni državi visnost. In to v bolj spoštovan. Še pomembnejmesecih! sploh smejo stavkati? šestih ša razlika je, da so Določiti bo moMorda bi veljalo posledice klasičralo, kolikšna nih štrajkov obbo najvišja, to vodstvo sodniškega čutili lastniki podje plača predsejetij, pri zdajšnjih društva le spomniti, dnika ustavnega stavkah zdravniin zakaj pravi naša ustava. sodišča, kov in sodnikov tem še razmerja pa za talce vza– se pravi, koliko mejo nas državljane: v času stavke manj evrov od njega bodo dobivane moremo do zdravnikov in do že li člani ustavnega sodišča, pa člani razpisanih sodnih obravnav. Vodil- sodnega sveta, vrhovni, višji in nižni v sodniškem društvu gredo celo ji sodniki. Še več, predpisati bodo tako daleč, da vlado izsiljujejo z morali, kako do te plačne lestvice bojkotom vodenja volilnih komi- priti, kdo se bo s kom o tem pogasij pri junijskih volitvah v evropski jal, in niz drugih zoprnih podrobparlament. Očitno se sodniki pož- nosti, ki so sicer za druge javne vižgajo na to, da s tem posegajo v uslužbence urejene z dogovorom našo ustavno pravico voliti in biti o plačah med sindikati in vlado. izvoljen in da to njihovo sicer dobToda sodniki so samo ena ro plačano (887 evrov) obveznost stranka v pravdi o plačah. Drudoloča zakon. ga je vlada. Vse dosedanje vlaStavke zdravnikov v času, ko ni de pa niso storile kaj prida, da se Janša na oblasti, so postale že ne- vprašanje sodniških plač vendarkaj vsakdanjega. To, da so se stav- le ustrezno uredi. Uredi tako, da kovnemu valu zoper zdajšnjo vla- se jih ne tlači v sistem plač javnih do z enakim ciljem občutnega zvi- uslužbencev, se pravi ne primeršanja plač pridružili tudi sodniki, ja z raznimi svetovalci, referenti, pa je nekaj novega. V sodniškem tajnicami in drugimi zaposlenimi društvu stavko sicer zavijajo v ce- v javnem sektorju. Zahteve sodlofan boja za pravno državo, ki da nikov so torej vsaj delno upravije v razsulu, ker vlada še ni ures- čene, toda ali je zato treba stavničila sodbe ustavnega sodišča o kati in kot kalimero užaljeno jadivišjih plačah. Pri tem se med dru- kovati, ker na neki sestanek, ki so gim sklicujejo na 3. člen ustave, v ga sklicali, nista prišla predsednik katerem je zapisano, da ima oblast vlade in predsednica parlamenpri nas ljudstvo, ki jo izvršuje ne- ta? Je bilo šeficam sodniškega posredno in z volitvami, po načelu društva res treba, ker do pogajanj delitve oblasti na zakonodajno, iz- še ni prišlo, slovensko vlado »špevršilno in sodno. To naj bi pome- cati« organom EU? Če sodnice in nilo, da so sodniki funkcionarji in sodniki na tak revolverski način ne zgolj javni uslužbenci. 125. člen vodijo sodne obravnave, nam res pa pravi, da so sodniki pri svojem bog pomagaj. delu neodvisni. Po mnenju stavkaIn ne nazadnje, ali sodniki kot jočih sodnikov to pomeni, da sod- funkcionarji tretje veje oblasti, za nika pred pritiski, ki bi lahko vpli- kar se imajo, v pravni državi sploh vali na njegovo odločanje, lahko smejo stavkati? Morda bi veljazavarujejo le visoke plače. Te mo- lo vodstvo sodniškega društva le rajo biti »skladne z dostojanstvom spomniti, kaj pravi naša ustava: sodniškega poklica«, še dodajajo v namreč da imajo pravico do stavke sodnem svetu. delavci, torej ne funkcionarji, in da Koliko evrov naj državo staneta se pravica do stavke lahko omeji, dostojanstvo in neodvisnost sod- če to zahteva javna korist. Koristinikov, si očitno vsak lahko razla- lo bi tudi, če bi stavkajoči sodniki ga po svoje. Sodni svet, denimo, pogledali tudi v zakon, ki dolopredlaga začasni dodatek k pla- ča njihovo delo, kjer med drugim čam v višini 1071,59 EUR bruto, piše, da sodnik delovanja sodišča ki naj se izplača tudi za čas od iz- ne sme ovirati zaradi uveljavljanja daje odločbe ustavnega sodišča, svojih pravic. Ali pa velja tista ljudto je od junija lani. Tudi tega, kaj ska o bosi kovačevi kobili? 6 januar 2024 KRIK ZA SVOBODO Kultura in saniteta med NOB (1) Partizansko zdravstvo na obronkih mesta V Ljubljani je leta 1941 že poleti nastala razvejana mreža sanitetnih odborov Osvobodilne fronte med zdravniki, lekarnarji, medicinci, bolničarji in babicami. V te zaupne odbore je bilo vključenih okrog 70 zdravnikov iz samega mesta in okolice. Člana matičnega odbora, dr. Pavel Lunaček in dr. Franc Novak, sta svoj dopust izkoristila tako, da sta načrtno obiskovala zdravnike v Ljubljani ter jih novačila za delo v Osvobodilni fronti, ob tem pa še skrbela za evidentiranje in zbiranje sanitetnega materiala, ki so ga po kapitulaciji kraljeve vojske poskrili vsepovsod. Študent medicine Rihard Gregorčič in dr. Andrej Jenko. Ta je dobil nalogo, da v bolnišnici v najstrožji tajnosti zagotovi možnost delovanja tako imenovanega »varnega oddelka,« ki bi omogočal okrevanje ranjenim aktivistom in borcem Molniške čete. Okrevališče za ranjence, tako je razmišljal dr. Kanoni, pa bi lahko uredili tudi na pristavi na Razorih, saj je dovolj oddaljena od Sostra in povsem samuje vrh hriba. Že mesec dni pozneje so v varni oddelek bolnišnice na Studencu začeli prihajati prvi ranjeni borci in aktivisti. Tu jih je zdravstveno osebje učilo simuliranja preprostih znakov dušev- Pristava na Razorih aprila leta 1941 Varen oddelek na Studencu 1942. Danes je v njem oddelek za gerontopsihiatrijo. Kostja Nahtigal se je septembra 1941 pridružil partizanom na Mokrcu in je ob napadu Krimskega polbataljona na Lož skrbel za vojaško previjališče. Ranjene borce pa so obiskovale tudi dr. Pavla Jerina, dr. Ruža Germ - Šegedin in dr. Marija Bole. Partizanski taborišči v Iškem vintgarju in nad Kožljekom pri Borovnici pa sta obiskovala zdravnika Marjan Južnič in Dušan Mravljak. Pomembno vlogo pri razvoju sanitete na vzhodnem obrobju Ljubljane je odigral Rajonski odbor OF Device Marije v Polju in že konec maja vzpostavil sanitetni odbor OF, ki ga je vodil dr. Janez Kanoni, v njem pa so bili še dr. Igor Kraut, dr. nih bolezni in ranjenci so bili tako vešči pri posnemanju bolezenskih znakov, da jih italijanska inšpekcija ni odkrila, čeprav so izdajalci iz vrst zaposlenih nenehno javljali na vevško kvesturo, da se med zidovi studenške bolnišnice dogaja nekaj nenavadnega. Partizanska bolnišnica na Razorih Pristava na Razorih je uspešno opravljala svoje poslanstvo partizanske bolnišnice. Samo v petih mesecih, torej od januarja 1942 do konca maja 1942, je v njej uspešno okrevalo več kot 50 ranjenih partizanov, predvsem borcev Molniške čete, med njimi pa je bilo tudi precej aktivistov od Zadvora do Dobrunj, ki so bili ranjeni v spopadih z domačimi izdajalci. Za ranjenega je bilo pribežališče v Sadinji vasi, od tam pa jih je oskrbnik pristave z volovskim vozom prepeljal na vrh Razorov. Varen oddelek v matični bolnišnici na Studencu je deloval od junija 1941 do prvih dni avgusta 1942, ko je bil zjutraj ob prihodu v službo dr. Janez Kanoni aretiran in na sojenju zaradi sodelovanja z Osvobodilno fronto obsojen na 30-letno zaporno kazen na otoku Rab. Doslej je za prvo partizansko bolnico veljala PVB Krvavice nad Igom, ki jo je postavil bolničar Berce. Po najnovejših podatkih pa bo treba tudi na tem področju opraviti revizijo, saj je nesporno varen oddelek v državni umobolnici z izpostavo na Razorih začel svoje sanitetno poslanstvo izvajati že zgodaj poleti 1941! Za usposabljanje sanitetnega osebja je bilo treba opraviti tečaje prve pomoči, na katerih so za opravljanje nujnih kirurških posegov usposobili lepo število študentk in študentov medicinske fakultete v Ljubljani. Te je pripravljal in vodil dr. Božidar Lavrič, v prosekturi ljubljanske bolnišnice pa sta ga vodila dr. Franc Derganc in dr. Janez Milčinski. Razmah partizanske sanitete Matični odbor je z organiziranim zbiranjem, sortiranjem, skladiščenjem in odpošiljanjem sanitetnega materiala za bojne enote ustvaril razmere za razvoj slovenske partizanske sanitete. Skladišče so pripravili na Mirju pri Golobovih, najnujnejša zdravila in druge pripomočke pa so skrivali pri dr. Neubergerju za Bežigradom, pozneje pa tudi v bolnišnici za ženske bolezni, v kateri je služboval dr. Pavel Lunaček. Razmah osvobodilnega boja na slovenskih tleh spomladi 1942, še posebej pa v Ljubljanski pokrajini, je na tem območju spodbudil dvig kakovosti partizanske sanitete. Številni bataljoni in odredi ter prve brigade, ustanovljeni med julijem in oktobrom tega leta, so zahtevali ustrezno zdravstveno organizacijo. Do začetka junija 1942 je v partizane odšla prva skupina petnajstih zdravnikov, hkrati pa so iz Ljubljane na železniško postajo v Stično poslali še vagon sanitetnega materiala. Od tam so ga tamkajšnji aktivisti varno prepeljali na (že) osvobojeno ozemlje. V približno stotih slovenskih partizanskih bolnišnicah se je med narodnoosvobodilnim bojem zdravilo okoli 11.000 ranjencev in civilistov. Po nekaterih virih je v narodnoosvobodilnem boju sodelovalo 183 zdravnikov od osemstotih, kolikor jih je tedaj premogla dravska banovina. Edinstvena je bila ta naša, slovenska partizanska saniteta. Edinstvena v požaru, ki je gorel po vsej Evropi. Zavezniki po vojni pa tudi po večini britanski opazovalci, člani zavezniških misij, ki so se zadrževali med partizani, so lahko le nemo opazovali vrhunsko organiziranost naše sanitete. Sovražnik se je loteval vsega, da bi jo ohromil ali uničil. Zakaj? Z njenim uničenjem bi omajal in nazadnje uničil bojno moralo partizanov. Da bi dosegel svoj cilj, se ni obotavljal uporabljati sredstva, ki razodevajo, da ni bil zgolj zver v človeški podobi, temveč tudi razvraten sadist. Boj z njim je spreminjal svoj obraz, na slehernem koraku pa je terjal silno čuječnost, premetenost, drznost in osebno junaštvo. Samo z globoko predano vero v svetlo stvar in zmago partizanske vojske je bilo mogoče razviti lastnosti in kreposti, da so kljubovale krutim sovražnikovim silam in nakanam. Partizanska medicina je herojska in pomeni epopejo v zgodovini slovenske medicine nasploh. Pa vendar! Tisto, česar ni mogel sovražnik uničiti v vojni, smo uničili v miru. Mi sami. V Univerzitetnem kliničnem centru v Ljubljani je bil v avli vrsto let (od odprtja UKC Ljubljana leta 1973) na ogled zemljevid Slovenije z označenimi partizanskimi bolnišnicami. Že dolgo ga ni več! Tako neideološki in tako svetel spomin, ki je pričal o herojski epopeji nekega naroda, je bil odstranjen zaradi subjektivne presoje in nikakor ne zaradi objektivnih okoliščin, ki naj bi jih narekovala leta 1991, po vzpostavitvi slovenske suverenosti, prenova avle UKC. Črt Kanoni V METEŽU ZGODOVINE Bolnica Zima (1) Spomini partizanke Sonje V organizaciji Krajevnega odbora ZZB NOB Dramlje je 16. decembra lani v avli Osnovne šole Dramlje potekalo novoletno srečanje članic in članov. Na srečanju so gostili tovarišico Zofijo Gregl s partizanskim imenom Sonja, pogovor z njo pa je vodil vsestransko prizadevni predsednik Krajevnega odbora ZB Janez Kukovič. Danes 87-letna Zofija Gregl se je rodila v Celju, odraščala je v štiričlanski delavski družini v kraju Razgor pri Marija Dobju. Mati Marija s partizanskim imenom Marica je opravljala priložnostna dela gospodinje in negovalke v okoliških vaseh, oče Anton, partizansko ime Lenart, pa je bil pek v pekarni v Celju. Partizanska družina Gregl Ko se je začela druga svetovna vojna, se je oče Anton pridružil partizanskemu gibanju, opravljal je zaupna dela terenskega aktivista. Po izdaji domačih ovaduhov se je mama Marija skupaj z otrokoma Zofijo in Antonom zaradi varnosti začasno preselila v Hrastnik pri Dramljah. Že pred gradnjo partizanske bolnice Zima so se posvečali negova- nju ranjenih partizanov na Tolstem vrhu, kjer so sodelovali s partizanskimi enotami pod poveljstvom legendarnega komandanta Milenka Kneževiča. Zofija se teh dogodkov še dobro spominja: »Ko smo mi prišli v parti- zane, nas je na Hrastniku na domačiji Hrastenskih sprejel komandant Milenko Kneževič, bil je zelo prijazen in dober človek. Brat Tonček je bil potem veliko z njim, bi ga kar obdržal, če ne bi mama vztrajala, da ostanemo skupaj. Na Konjiški gori sva z mamo sami oskrbovali ranjence, potem smo šli vsi skupaj do bolnice Zima.« Komandanta Milenka se spominja tudi kot odločnega in skrbnega poveljnika s čutom odgovornosti do borcev, še posebej pa ranjencev. Velikokrat je sam prinašal hrano za ranjene in osebje, večkrat tudi priboljšek – piškotek zanjo. Pri gradnji bolnice so pomagali domačini Poleti leta 1944 so enote XIV. divizije, še posebej Bračičeva in Tomšičeva brigada, začele intenzivno napadati železniško progo med Celjem in Mariborom. Pri tem je bilo veliko ranjencev, ki jih je bilo težko in nevarno prepeljati in prenesti v oddaljene partizanske bolnice na Pohorju in Kozjanskem. Zato je štab 14. divizije odločil, da se na območju med Dramljami in Blagovno organizira gradnja partizanske bolnice. Zaradi lastnosti terena so se odločili za graditev podzemnega bunkerja, saj je samo takšna konspiracija omogočala zadostno varnost ranjencev. Bunker so začeli graditi konec junija 1944 v osem metrov širokem in tri metre globokem jarku z nagibom navzdol. Po tej »zlaki«, kot takšna območja imenujejo domačini, je teklo nekaj vode, objekt pa so lahko tudi bolje zamaskirali. Gradivo so zbirali v okoliških krajih, največ ga je priskrbel Stanko Sodin. Brata Štefan in Franc Koštomaj sta imela nalogo gradivo prepeljati v bližino bolnice. Od tam naprej so ga znosili do gradbišča bolnice, poleg bratov Koštomaj sta pri tem sodelovala Anton Pavle Ofič in Pavle Kovačič. V bunker so postavili osem postelj, tako da je imela bolnišnica Večer z Zofijo Gregl - Sonjo zmogljivost do 23 ranjencev. Dohod v postojanko je bil samo od spredaj, po jarku z vodo, kar je bilo potrebno zlasti pozimi, da je bilo mogoče kljub snegu neopazno priti v postojanko. Za zaloge in druge potrebščine so zgradili približno 50 metrov od bolnice Zima dobro skrit manjši bunker. Oktobra pa so začeli v Jesenkovem gozdu v bližini Marija Dobja graditi velik rezervni bunker, v katerega naj bi prenesli ranjence v primeru ne- varnosti izdaje ali odkritja postojanke. Za kurivo so uporabljali le dobro posušena in gladka bukova drva, ki so jih največ nabavljali na Taniku pri Šolincu, po domače pri Jozlu. Nemcem kljub nenehnemu zavzetemu iskanju postojank ni uspelo najti niti enega ranjenca. (Nadaljevanje v prihodnji številki) Primož Laubič, foto: Tone Gradišnik 7 januar 2024 GEOPEDIJA Partizanski spomeniki (24) KOMENTAR Fant s treh kamnov To je zgodba o revolucionarju, prvoborcu za lepši, srečnejši in svoboden jutrišnji dan. Franjo Dular (tudi Franc Duler, 1918–1942) je bil edinec revne in izkoriščane matere Marije, p. d. Emeršičeve, ki je svojemu otroku komaj lahko dala kaj več kot golo življenje. Bil je bister fant in zgodaj je spoznal, da ga revščine lahko reši le znanje. Izučil se je za pleskarskega pomočnika in se lotil privatnega študija na mariborski realni gimnaziji. Napisal je nekaj pesmi, posvečenih domovini, svobodi in materi. ozemlju) nikakor niso bili pohlevne ovčke. Kot domobranci so tudi oni Hitlerju zvesto služili do svojega bridkega konca. Po uničenju Pohorskega bataljona na Osankarici je gestapo obiskoval družine in sorodnike pohorskih junakov. Maščevanje nad civilisti je bilo strašno. Franjeva mama je po vrnitvi iz Hitlerjevih uničevalnih taborišč leto za letom obiskovala grob padlega sina na Pohorju. Pot je z leti postajala vse težja, zato so soborci poskrbeli za prekop posmrtnih ostankov z Ribnice na Pohorju na pokopališče v Šentjanžu pri Dravogradu. Godba na pihala je igrala žalostinko, pevski zbor je pel v slovo, pionirji in mladinci so recitirali pesmi upora. Trije govorniki so predstavili njegovo trnovo pot. Ob prekopu so mu postavili lepo spominsko obeležje, ki pa ga danes ni več. Kje je nagrobnik Franja Dularja? Poizvedoval sem v Ribnici na Pohorju, na Lepenarci, kjer je bil smrtno ranjen, pri prijaznem župniku v Dravogradu. Duhovnik v knjigi ni našel zapisa, ker prekop pač ni bil cerkven, usmeril pa me je v Bukovsko vas k Dularjevim sorodnikom. Dr. France Križanič Inflacija in cene živil I Nagrobnik v Ribnici na Pohorju (Foto B. Borovski) Franjo Dular Globoko je verjel v poraz nacifašizma. Materi je zaupal, da je na Pohorje prišel španski borec, ki vabi za boj predane ljudi. Pridružil se je komandantu Prve štajerske brigade oziroma II. grupe odredov, Francu Rozmanu - Stanetu. Postal je borec Pohorskega bataljona. Novembra 1942 je bil v nemški ofenzivi po kratkem in srditem boju na Lepenarci na Pohorju zadet, zajet ter mučen na policijski postaji v Ribnici na Pohorju. Izdal ni ničesar. Še istega dne je proti večeru umrl. Njegovo truplo so Nemci vrgli na tla v mrtvašnici, kjer so se nad njim izživljali vermani. Grobar ga je pokopal na spodnjem koncu pokopališča. Leto dni pozneje so borci Pohorskega odreda prijeli vermana, ki je Franju Dularju izbil zlate zobe in ga iznakazil. Dobil je svoje plačilo. Vermani (pripadniki napol vojaških oddelkov, ki so jih ustanovili Nemci na zasedenem slovenskem Nekdanji spomenik v Šentjanžu pri Dravogradu Spomenik na Lepenarci na Pohorju (Foto: S. Gradišnik) Tam sem izvedel, da so postavili nov nagrobnik, vendar brez Franjevega imena. Nagrobnik je ob pokopališkem zidu, kamor bi lahko privili še ploščico s Franjevim imenom in priimkom. Živeči sorodniki se strinjajo, zato sem pred dvema letoma o tej zadevi obvestil predsednika ZB Dravograd – na potezi smo zdaj mi, borci za vrednote narodnoosvobodilnega boja. Stane Gradišnik VIRI: • Ludvik Pušnik: Po poteh spomina: Spomeniki in znamenja 20. stoletja na območju Občine Dravograd, 2008. • Mirko Fajdiga: Pohorski partizani 1943: Od padca Pohorskega bataljona do ustanovitve Zidanškove - Pohorske brigade, 1985. • France Filipič: Pohorski bataljon: Poglavje iz zgodovine narodnoosvobodilne borbe v severovzhodni Sloveniji, 1979. DOGODKI Čedad Spomin na pobite in mučence V Čedadu je 17. decembra lani potekala že 79. slovesnost v spomin na pobite partizane in meščane med nemško okupacijo tega mesta in okolice. Prireditve smo se udeležili tudi predstavniki borčevskih organizacij iz Brd in Posočja s prapori. K spominskim obeležjem smo položili vence. Sprevod z godbo na pihala je krenil izpred občinske stavbe in se najprej ustavil na športnem igrišču, kjer smo se poklonil ustreljenim partizanom. Med njimi so bili tudi Stojan Terpin iz Vipolž v Brdih, Anton Marinič iz Dobrovega v Brdih, Franc Pahor iz Sela na Krasu in Rudolf Boštjančič iz Krmina. Sprevod je nadaljeval pot do opuščene vojašnice italijanske vojske Francesccato, kjer stoji spominsko obeležje, posvečeno 105 partizanom, aktivistom, talcem, pomagačem odpora in podpornikom, ki so jih Nemci po pobojih zakopavali ob nabrežju reke Nadiže pri Čedadu. Spominsko obeležje je bilo postavljeno v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Večina imen pobitih ni znanih, tako se tudi ne ve, koliko med njimi je bilo Slovencev. Po uvodnih nagovorih županje Čedada Daniele Bernardi in predsednice ANPI-VZPI za Videmsko pokrajino Antonelle Lestani je navzoče nagovorila prof. Albertina Soliani, podpredsednica ANPI Italije, tudi predsednica Inštituta Cervi di Gattatico. Spomnila je na težke dni odpora proti nemškemu okupatorju, težke dneve prebivalstva v tem predelu ob meji in sodelovanje s partizani iz Jugoslavije in Slovenije. Govorila je tudi o dogajanju danes, ki prerašča v vse večje konflikte, kot je vojna tako v Gazi kakor v Ukrajini. Naloga vseh nas je, da storimo vse, da se te nesmiselne vojne čim prej končajo, saj so največji poraženci civilisti, predvsem ženske in otroci. To ni sprejemljivo. Politiki v državah po Evropi premalo storijo za zaustavitev teh napetosti in konfliktov. Mladi, ki prihajajo, bodo morali prevzemati težko breme, da se mirno končajo vojni spopadi in druga konfliktna stanja v svetu, je poudarila. Vojko Hobič nflacija ali splošna rast cen ne banke se je začela zmanjševati in je posledica povpraševanja, decembra 2023 je znašala še dobre večjega od ponudbe. Nastane 4 odstotke letno (Statistični urad Relahko zaradi povečanja pov- publike Slovenije). praševanja (posledica rasti Prenos rasti cen elektrike na indohodkov, povečanja kredi- flacijo je potekal po dveh poteh. tov ipd.) ali pa zaradi zmanjšane Neposredno je učinkoval na splošponudbe (podražitev uvoza ipd.). V no raven cen zaradi deleža električslednjem primeru govorimo o »po- ne energije v skupni porabi gosponudbenem šoku«. Inflacijo central- dinjstev, največji učinek pa je bil na banka zaustavlja z omejevalno preko vpliva povečanih stroškov denarno politiko, ki vpliva na zmanj- energije na cene različnih dobrin, šanje kreditov in povpraševanja. pa tudi na cene polizdelkov. Tu Stranska posledica je recesija. Pri je proces potekal postopoma, saj »ponudbenem šoku« lahko nosil- proizvajalci z dobavitelji elektrike ci gospodarske in razvojne politi- sklepajo večletne nakupne pogodke (vlada) vsaj be in cena se jim v začetni fazi z poveča šele pri Podatke o strukturi regulacijo in fiponovnem skleskalnimi ukrepi cen imamo do panju teh poodpravijo vzroke godb. Pri kmelanskega oktobra, ko za zmanjšanje tijstvu so se tako ponudbe ali pa podražila zlasti je inflacija na letni vsaj pospešijo gnojila, krmila ravni dosegala 7 prilagoditev goin sredstva za spodarstva, da je rastlin odstotkov, za približno varstvo inflacijski pritisk (repromaterial) čim manjši. Moenak odstotek pa se je ter tako vplivala derna razvojna na rast cen pripodražila tudi hrana. delkov. politika s spodbujanjem uvajaPodatke o nja novih tehnostrukturi cen imamo do lanskega logij, poslovnih pristopov, izdelkov oktobra, ko je inflacija na letni ravin podjetij je nastala prav kot odgo- ni dosegala 7 odstotkov, za približno vor na dva »naftna šoka« v sedem- enak odstotek pa se je podražila tudi desetih letih dvajsetega stoletja. hrana. Zanimivo, da so bile v tem V letih 2022 in 2023 se je infla- mesecu pri slovenskih kmetih cene cija v svetu povečala. V ZDA jo je že 5 odstotkov nižje kot pred letom, povzročila rast povpraševanja, saj cene reprometriala v kmetijstvu pa so tam med odpravljanjem gospo- so se znižale za 11 odstotkov (Statidarskih posledic pandemije covida stični urad Republike Slovenije). 19 iz proračunskih virov porabili Vzemimo kruh. Ta se je kljub 26 odstotkov bruto domačega pro- 53-odstotnemu upadu cen žit v zadizvoda (BDP) ter leta 2023 poveča- njem letu podražil za 8 odstotkov. li javnofinančni primanjkljaj na 7,5 Verjetno bo učinek pocenitve suodstotka BDP, medtem ko so bili ti rovine nastopil z večmesečnim zaizdatki v evrski skupini za polovico mikom. Če ne bo, imamo opraviti z manjši z učinkom na 3,5 odstotka monopolom oziroma monopolnim BDP javnofinančnega primanjklja- dogovorom na področju ponudbe ja. Po drugi strani je v evrski skupini te za osnovni življenjski standard pospešek inflacije povzročilo veliko zelo pomembne dobrine. Podobne povečanje cen energije (The Eco- so razmere tudi pri živilih živalskega nomist). izvora. Ta so se pocenila za 16 odZa razliko od prejšnjih energet- stotkov, pri tem pa so se jajca za poskih kriz se v Evropi tokrat ni pod- trošnike podražila za 12 odstotkov, ražila nafta, ampak se je podražila mleko pa za 8 odstotkov. Krompir električna energija. Dvig njenih cen se je pri kmetih podražil za 6 odstotje bil deloma vezan na rast cen pli- kov, v trgovini pa za 31 odstotkov. na in deloma na rast cen emisijskih Nekoliko manj izrazit je ta pojav pri kuponov ter s tem na podražitev mesu, ki je bilo oktobra v trgovini elektrike proizvedene v termoelek- za 5 odstotkov, pri kmetih pa za 1 trarnah. Plačilo emisijskih kuponov odstotek dražje kot pred letom. (obračunavajo se na tono emisij toPri zelenjavi, sodeč po primerjavi plogrednih plinov, na primer CO2) spreminjanja cen od predlanskega predstavlja dodano vrednost in se do lanskega oktobra, ni znakov mopo državah pretežno nalaga v pod- rebitnega monopolnega obnašanja nebne sklade. Vzemimo primer Slo- posrednikov. Za potrošnika se je venije. Podatke o cenah elektrike podražila za 8 odstotkov, pri prideloimamo do tretjega četrtletja (julij– valcih pa za 10 odstotkov. Sadje se je september) 2023, ko so bile za go- v enakem obdobju pri pridelovalcih spodinjski odjem za 34 odstotkov, podražilo za 28 odstotkov, v trgoviza vse druge oziroma za gospodar- ni pa za 11 odstotkov. Tudi sadni in stvo pa 182 odstotkov višje od pri- zelenjavni sokovi so se podražili za merljivih v letu 2018. Takrat se je 16 odstotkov. Med oktobrom 2022 začenjal proces dviga cen emisijskih in oktobrom 2023 so se precej bolj kuponov. Povečanje cen elektrike od od hrane (omenjenih 7 odstotkov) 2018 do 2023 je spremljal 23-odsto- podražili: električna energija (24 odtni dvig skupnih cen. Inflacija je bila stotkov), zdravila ter oskrba z vodo najprej nizka, nato pa se je od marca (po 16 odstotkov), najemnine (14 2021 do avgusta 2022 postopoma odstotkov), zbiranje odpadkov (13 pospeševala. Takrat je dosegla 11 odstotkov), medicinski pripomočki odstotkov letno. Zaradi omejevalne (12 odstotkov) ter zemeljski in medenarne politike Evropske central- stni plin (11 odstotkov). 8 januar 2024 GLEDALIŠČE Uprizarjanje zgodovinskih dogodkov -nadaljevanje iz prejšnje številke (2) Od Kajuha do Pohorskega bataljona Če je zgodovinski dokumentarec Pohorski bataljon do potankosti premišljena interpretacija dokumentov in zgodovinskih dejstev Jerneja Lorencija ter dramaturške in igralske ekipe, je avtorski projekt Juriš Nika Žnidaršiča in režiserke najmlajše generacije Žive Bizovičar ter njenih vrstnikov (verjetno je večina od njih Lorencijevih študentov – ugibam glede na njihov uprizoritveni koncept) divji prelet stotih let slovenske zgodovine, kar ni nič presenetljivo glede na to, kako hitro se samo informirajo s pomočjo sodobnih tehnologij. Sto let je zanje davna preteklost, kot je bila za mojo generacijo davna preteklost leto 1914, ko so nas v gimnaziji učili o začetkih prve svetovne vojne in je bil Gavrilo Princip samo zgodovinski podatek, druga svetovna vojna pa nešteto datumov in imen pri urah zgodovine. Današnje mlade generacije in mi z njimi imamo to srečo, da vse podatke najdemo na spletu in jih ni treba znati na pamet. Tudi ni katastrofalno, če jih malo pomešamo. Uprizoritev mi predvsem sporoča, kako generacije, rojene po osamosvojitvi, dojemajo to obdobje in Kajuha. Že v napovedi predstave se z ničimer ne obremenjujejo. Napovedana je: »Po motivih življenja in dela Karla Destovnika Kajuha Juriš«, a je ob njegovo zgodbo enakovredno postavljena zgodba o Francetu Balantiču. Seveda ne gre zanemariti marketinške poteze gledališča ob stoti obletnici Kajuhovega rojstva za vabilo šolam. V uprizoritvi na mali sceni SLG navdušuje šest igralcev: ob izkušenih Jagodi in Damjanu Trbovcu mladi Lovro Zafred, Mario Dragojević, Mojka Končar in Miranda Trnjanin, ki s hitrostjo klikanja po spletu menjavajo vloge, kostume, premikajo scenske elemente, mikrofone, napise menjajo z zanje starodavnim grafoskopom. Navdušila me je premišljena kostumografija, še posebej pa režijsko in scenografsko učinkovit divji prizor pohoda XIV. divizije in zmrzali ter izjemno subtilen prizor o Brininih zmrzlih stopalih, tako da kar oprostiš nekaj nepotrebnih domislic (npr. pesmica »mi ga spet žingamo …« ali pa kurentova maska). Zgodovinska dejstva igralci uvajajo z napovednim stavkom »so rekli«, vmes pa se razvija zgodba obeh pesnikov od njunega rojstva v istem letu, družine, odločitve v vojni do smrti v istem letu. In do tega, da igralca z masko portretov obeh pesnikov stojita sredi odra, se držita za roke in jima k nogam položijo venec. Nato pa v približno petnajstih minutah, kot bi se usul plaz, sledi celih 80 let zgodovine od njune smrti do danes. Igralci zapolnijo oder z napisi o osvoboditvi, povojnih do- Prizor iz predstave Juriš (Foto: Jaka Babnik, SLG Celje) godkih, razvoju blagovnih znamk, Titovi smrti, razpadu Jugoslavije, izkopavanju grobišč, izbrisanih do današnjih kolesarskih protestov. Najbolj znane Kajuhove pesmi donijo s posnetkov v ozadju, prav tako Balantičeve. Nad vrati v zaodrje ves čas visi napis PREKO SMRTI STOPAMO V SVOBODO. V režijskem konceptu in postavitvi najdem večino odgovorov, ki so si jih zastavili v napovedniku uprizoritve: » A zakaj? Kaj je pri Kajuhu tako vznemirljivega, tako pomembnega, da je ostal v narodnem spominu? In kaj tako problematičnega, provokativnega, subverzivnega, da DOGODKI Nemci njegovo leto praznujemo prepozno? Gre le za vprašanje politične ideologije? Za ohranjanje preteklih idej? Za oživljanje mrtvih, pogrevanje konfliktov nekdanjosti? A vendar zdrahe niso ohlajene, mrtvih pa nikakor ne moremo pustiti pri miru – vedno znova jih kopljemo iz grobov in si mečemo imena pozabljenih; a ne zaradi imen, njihovih zgodb, teles ali idej, temveč zaradi metanja. Je Kajuh s svojimi tovariši res želel tako prihodnost? Morda pa tihi grobovi šepečejo še drugo pesem, pesem o svetli prihodnosti nekega naroda, pesem, ki je »nastajala v boju za nov svet, [kar] je pomenilo, da je obstajala na strani še-ne-obstoječega; posebni način obstajanja partizanske umetnosti je mogoče misliti samo kot dialektiko obstajanja in neobstajanja. Še v sedanjosti doni ta glas, pa čeprav za svet, ki ga ni. Kajuhove (in druge partizanske pesmi) so artefakti, ostanki, presežki, ki jih ne znamo pospraviti ali preprosto pozabiti. Dirjajo po gozdovih, kot duhovi se pojavljajo na proslavah, odmevajo med gorami. Medtem ko je v naši sedanjosti partizansko gibanje le jabolko spora, sladko-kisla polpreteklost našega naroda, se avtorji predstave sprašujemo predvsem o neki minuli, večno mladi generaciji. O generaciji, ki je bila prisiljena sprejemati radikalne odločitve in se je iz naivne mladine zavestno spremenila v glas upora, propagandno trobilo, steklega psa. V kaj se torej spremeni glas umetnika v vrtincu vojne? Kaj pomeni njegovo (mlado) življenje? In kaj lahko prepoznamo, ko prisluhnemo nekdanjim sanjam prihodnosti, ki jih je že razpihal veter?« Generacija, ki gotovo napoveduje nove tokove v gledališču in je ne zanimajo več idejna in zgodovinska nasprotja preteklosti. Želimo ji le lahko, da bo živela v miru vsaj toliko časa, kot je naša »iz petdeset i neke«. (Konec) Branka Bezeljak DOGODKI Sveti Anton Venec padlim, nageljni umrlim borcem Slovenska Ana Frank Na Nemcih pri Orehku se je na praznično dopoldne 26. decembra ob počastitvi dneva samostojnosti in enotnosti zbrala množica pripadnikov borčevskih organizacij ter udeležencev osamosvojitvene vojne, svojcev borcev narodnoosvobodilnega boja, domačinov iz okoliških vasi in pohodnikov trinajstega spominskega pohoda Rodne. Slovesnost, posvečeno prvim padlim borcem med narodnoosvobodilnim bojem na Cerkljanskem in spominu na bitko na Rodnah nad Orehovško grapo, sta pripravili Zveza borcev NOB Idrija - Cerkno in Krajevna organizacija Zveze borcev Cerkno. V čast štirim mladim domačinom s partizanskimi imeni Roman, Slavko, Osvetnik in Zajčev, ki so pred 81 leti v neenakem boju Postroj praporščakov Spominska plošča pod streli fašistov padli na domači zemlji, sta venec položila pripadnika krajevne organizacije Cerkno. Kratek nagovor k ponovnemu premisleku in iskanju novih poti k spravi pa je s toplo besedo in molitvijo izrekel tudi pater Bogdan Knavs, ki je s predsednikom Krajevne organizacije Zveze borcev NOB Cerkno Jožetom Jeramom na spomenik položil pet nageljnov v spomin na večkratne udeležence slovesnosti na Nemcih, borce narodnoosvobodilnega boja Osvalda Močnika, Danila Škorja, Radovana Hrasta, Izidorja Čebrona in Valerijo Skrinjar Tvrz - Valči. S trenutkom molka so prisotni na slovesnosti počastili še pred kratkim umrla praporščaka zveze borcev Karla Breliha in praporščaka vojne za Slovenijo Draga Feltrina. Ob postroju častne straže in praporščakov več organizacij ter prvega spominskega partizanskega Do- lenjskega bataljona, slavnostnem govoru Roka Uršiča, predsednika Združenja borcev za vrednote NOB Bovec, Kobarid in Tolmin, je slovesnost zaznamovala še podelitev srebrne plakete Odbora za priznanja Zveze borcev za vrednote NOB Cerkno tovarišu Matevžu Rijavcu, ki si je priznanje kljub mladosti prislužil z dejavnim organizatorskim in koordinatorskim delom pri izvedbi spominskih slovesnosti ter s svojo povezovalno vlogo med različnimi generacijami in zagnanostjo, usmerjeno v ohranjanje spomina na vrednote narodnoosvobodilnega boja. Kulturni program slovesnosti je oblikovalo več nastopajočih: recitatorki partizanka Breda in učenka Osnovne šole Cerkno Eva Golja, mladi primorski glasbenik Aleks Pavlin in nepogrešljiva glasnica partizanske pesmi Marjetka Popovski. Špela Mrak 9. decembra lani smo si v dvorani krajevne skupnosti v Svetem Antonu ogledali čudovito gledališko predstavo. Z odrsko uprizoritvijo so nam mladi koprski gimnazijci oživili spomin na tržaško protifašistko Zoro Perello Godina ob 100. obletnici njenega rojstva. To je zgodba o naši Ani Frank, hčeri Slovenke in Italijana, ki je zrasla v ozaveščeno Slovenko. Preživela je več zaporov in celo mučenja v zloglasni Collottijevi Vili Triste, ni pa preživela nemškega koncentracijskega taborišča. Preberite si knjigo Lide Turk Zora ali pa tudi vi povabite v svoj kraj te naše mlade igralce in glasbenike, da vam odigrajo predstavo. V predstavi so nastopili dijaki Gimnazije Koper: Taša Bornšek, Valentina Prodan, Klemen Ivan Romih, Jan Dariž in Matevž Gregorič; učenka Osnovne šole Ankaran Zora Perello Godina Anja Sukič in prof. Tjaša Ruzzier, kitaristka Aurora Rakar iz Glasbene šole Koper in pevka Ivana Jelaš. Avtorica scenarija po knjigi Zora je bila Neda Zorman, režija pa je bila delo Samante Kobal. S. B. V predstavi so nastopili mladi koprski gimnazijci. 9 januar 2024 V SLIKI IN BESEDI Boben nad Hrastnikom: 16. decembra lani je KO ZB za vrednote NOB Rudnik Hrastnik v Bobnu nad Hrastnikom pripravila krajšo slovesnost. Na slovesnosti so sodelovali tudi otroci in Revirska spominska četa. Italijani zajeli in ga odpeljali v zapor najprej v Trst, nato v Rim. Domov se je vrnil naslednje leto in preživel vojno. Govornik je spomnil tudi na prispevek velikega števila deklet in žena, ki so pripomogle k temu, da je partizanska vojska lahko delovala tako, kot je. In še pripis Vojka Levstika z Idrije pri Bači: Ob 35. obletnici prihoda Vide Krošelj - Marjance v Soški odred in njene smrti so njene soborke na kmetiji v njen spomin postavile bronasto spominsko ploščo. Na spominski slovesnosti 12. novembra 2023 so bili poleg praporščaka tolminskega združenja prisotni tudi praporščaki iz nekaterih drugih primorskih krajev. Ob tej priložnosti smo k spominskemu obeležju položili tudi cvetje. Prireditev smo sklenili s prijetnim druženjem. S. B. Z minuto tišine, kratkim govorom in recitiranjem Robovih pesmi smo se poklonili devetim talcem, ki so dali svoje življenje za našo svobodo. Na spomeniku so vklesane besede Ivana Roba, ki jih je izrekel pred smrtjo: »Kdor za domovino umre, je živel dovolj.« Po vojni so posmrtne ostanke talcev prenesli v skupno grobnico na Drči ali pa so jih svojci pokopali v družinske grobove. Z našimi gostitelji smo se odpeljali do enega od izvirov Ljubljanice, do Močilnika. Od tam smo se po gozdni poti povzpeli na Drčo, to je grič nad Vrhniko. Tam stoji mogočen spomenik v obliki razrušenega mosta – delo Tatre: Spominska slovesnost v Bobnu nad Hrastnikom Slovesnost je bila namenjena spominu na dogodke pred 79 leti, ko je 35 borcev 1. bataljona tretje brigade VDV uspešno napadlo nemško kolono. Napad je bil zelo uspešen, kajti zaplenili so veliko orožja, streliva in drugih nujnih potrebščin, ki so jih zatem dostavljali partizanom na Dolenjsko. Žal pa sta bila med bitko smrtno ranjena dva partizana. Eden od njiju je bil domačin, ki je zaradi hudih ran umrl nedaleč stran od doma. Darja Grebenc Unec: Praznični dan, posvečen generalu Rudolfu Maistru, je bil na Uncu 23. novembra lani kljub mrzlemu dnevu lepo obiskan. Učenci osnovne šole, poimenovane po generalu, in člani Notranjskega domoljubnega društva generala Rudolfa Maistra smo prisluhnili upokojeni učiteljici Majdi Palčič Marc, ki je opisala življenje in zasluge tega velikega moža v slovenski zgodovini. Bil je domoljub, slikar, pesnik, velik ljubitelj knjig in vojaški general. Njegova bogata zbirka knjig je shranjena v mariborski knjižnici. Tudi lani 25. novembra so se v Tatrah v občini Hrpelje - Kozina zbrali številni obiskovalci spominske slovesnosti in se skupaj poklonili žrtvam druge svetovne vojne, partizanom, ki so jih izdali domači izdajalci, eden celo iz Postojne. Od tragičnega dogodka 13. novembra 1943, ko je bila požgana tudi vas, mineva že 80 let, a spomini niso Ljubica Jelušič zbledeli. Neenak boj s sovražnikom sta bojevala 3. bataljon Šercerjeve udarne brigade in Tomšičeva brigada. V tej kruti bitki za svobodo primorskega naroda je žal umrlo veliko borcev. Njihova imena so vklesana na spominski plošči na tamkajšnjem pokopališču in na pročelju nekdanje osnovne šole. V tej stavbi je od leta 1980 do 1991 imela svoj sedež slovenska Teritorialna obramba. Spomenik devetim talcem v Veliki Ligojni arhitekta Borisa Kobeta, na vrhu pa stoji kip partizana s puško – delo solkanskega kiparja Borisa Kalina. Pod spomenikom je grobnica z vklesanimi imeni partizanov, ki so padli v bojih za osvoboditev Vrhnike. V grobnici počivajo tudi posmrtni ostanki Ivana Roba. Partizan, pesnik, pisatelj, satirik in prevajalec Ivan Rob je pred prvo svetovno vojno živel v Šempetru pri Gorici. Naša osnovna šola nosi njegovo ime, občinska uprava pa ima svoje prostore na Trgu Ivana Roba. Dan smo končali ob prijetnem druženju v bližnjem lokalu in povabili predstavnike ZB Vrhnika na našo letošnjo spominsko prireditev Po poteh goriške fronte. Dragica Mavrič Poljubinj: Spominska slovesnost v Tatrah Zbranim pred Maistrovo hišo pa je upokojena učiteljica unške šole Karmen Petrič povedala nekaj dejstev o Maistrovi družini, ki je živela v tej hiši. Nato smo odšli pred spomenik Rudolfa Maistra. Tam so učenci nastopili v lepem kulturnem programu, predsednik društva David Kavčič in dve članici društva pa so položili cvetje k spomeniku. V Maistrovi dvorani v unškem gasilskem domu smo si ogledali panoje s slikami o življenju in delu generala Maistra. V pozdravnem nagovoru je predsednik Kavčič povedal, da je njihovo domoljubno društvo predlagalo priznanje Zveze društev generala Maistra za podružnično unško osnovno šolo, in sicer za zgledno sodelovanje pri prenašanju spomina in sporočilnosti generala Maistra in njegovih borcev za severno slovensko mejo na mlajše rodove. Rudolf Maister je v slovensko zgodovino zapisan z zlatimi črkami. Maribor je po njegovi zaslugi in zaslugi njegovih borcev ostal slovenski. Imeli smo ljudi, ki so nam pokazali pot, kako se brani domovino in rod. Bruna Simčič Olenik Tolminski Lom: V organizaciji Zveze združenj borcev za vrednote NOB Tolmin - Kobarid Bovec smo se v nedeljo, 12. novembra, zbrali na domačiji pr, Malenču pod Tolminskim Lomom. Prav na ta dan pred 81 leti je v grmovju nad domačijo padla Vida Krošelj, ki je bila prva padla partizanka na Primorskem. Rok Uršič, predsednik tolminske borčevske organizacije, je v govoru predstavil Vidino življenje po odhodu v partizane od julija 1942 do usodnega 12. novembra istega leta, ko je padla pod streli fašistov. Vida Krošelj - Marjanca je bila doma v Cerknici. Kot članica Loškega odreda, Praporščak Vojko Levstik pri spoki se je po prihodu na Primorsko prei- minskem obeležju menoval v Soški odred, je bila z delom čete napotena na Tolminsko. Dolga in naporna pot je pustila posledice. Žulj, ki ga je Marjanca dobila med hojo, se ni pozdravil, ampak je prerasel v zastrupitev. Ker zaradi hudih bolečin poti ni mogla nadaljevati s soborci, so jo aktivisti po skrivnih poteh pripeljali v Kremence, na domačijo Stanislava Štruklja, po domače Pri Malenču. V dneh med 8. in 12. novembrom so Italijani izvajali čistko terena na tem območju. Drugi partizani so se pravočasno umaknili, njo pa je gospodar, ki je bil tudi sam invalid, poskušal na ramenih prenesti v gozd nad domačijo. Žal se je Vidino življenje končalo tik nad hišo – zadel jo je rafal strelov z druge strani grape. Njeno truplo so prepeljali na pokopališče na Mostu na Soči. Pokopali so jo brez krste, pred pokopom pa so se še naslajali nad njenim golim telesom. Ranjenega gospodarja so Krajani vasi Poljubinj vestno skrbimo za urejenost treh obeležij, ki spominjajo na žrtve narodnoosvobodilnega boja. Eno je postavljeno na planini Lom v čast devetim padlim partizanom, drugo je umeščeno tik pred naselje, spominja pa na vse žrtve vojne iz vasi. Tretje obeležje stoji ob poti, ki vodi iz vasi do Tolmina in je postavljeno v spomin na sedem žrtev druge svetovne vojne, talce iz vasi Poljubinj. Slavnostna govornica Ljubica Jelušič je opisala dogodke pred 80 leti, ko smo se borili za svobodo in tudi za primorsko ozemlje, ki so si ga med drugo svetovno vojno in še kakšno leto pozneje lastili tuji okupatorji. Opozorila je tudi na današnje dogajanje v Izraelu in Palestini in se vprašala, ali smo se iz svoje zgodovine česa naučili. V kulturnem programu so nastopili mešani pevski zbor Slavnik, godbeniki iz Glasbene šole Sežana in učenki, ki sta recitirali pesmi. Po koncu srečanja smo udeleženci uživali v pravem partizanskem golažu. Franc Krajnc Straža: ZB Straža je bila tako kot vsa leta doslej soprirediteljica lepo sprejete in obiskane kulturne prireditve ob dnevu rojstva največjega slovenskega pesnika Franceta Prešerna. Poleg ZB Straža sta bila glavna nosilca priprave in izvedbe dogodka še Kulturno-prosvetno društvo Svoboda Straža in Kulturno društvo Straža. Program je bil skrbno izbran in vrhunsko izveden s pomočjo domačih članov obeh kulturnih društev. Voditelja proslave, zakonca Kren, sta vešče krmarila skozi program in povezovala recitacije izbranih pesmi in glasbene vložke domače etnozased- Praporščak Vojko Levstik pri spobe Poseben gušt. Še posebej se lepo minskem obeležju zahvaljujemo pevki Editi in recitatorjem Brini, Lini in Franetu. Kulturno-prosvetno društvo Svoboda Straža je na prireditvi napovedalo tudi »zapiranje statusa društva« in združitev z ZB Straža ter nadaljevanje dela v njenem okviru. Dejstvo je, da imata oba društvi soroden program dela in da ni smiselno podvajanje članstva, zato smo se vodstvi obeh društev dogovorili, da bomo v prihodnje vse dejavnosti izvajali preko ZB za vrednote NOB Straža. Ustanovitelju in predsedniku društva, tovarišu Franciju Plutu, pa se za dolgoletno delo in vodenje Svobode najlepše zahvaljujemo, saj je KPD Svoboda pustil viden pečat v naši domači skupnosti. Lepo pripravljena in prisrčno izvedena proslava je še enkrat pokazala, da je v slogi moč in da se tudi v prihodnje lahko nadejamo podobnih veselih uric v Kulturnem domu Straža. Branko Đukić Lani poleti nas je močno presenetil piš vetra, ki je mogočni smreki ob spomeniku prelomil in izruval, obenem pa je močno poškodoval del spominskega obeležja kot tudi njegovo urejeno okolico. Na srečo kamniti spomenik ob tej naravni nezgodi ni bil poškodovan. Domačini smo se takoj organizirali ter se v dogovoru z Združenjem borcev za vrednote NOB Tolmin, ki je poskrbelo za pokritje materialnih stroškov obnove, lotili odpravljanja posledic razdejanja. Ob tej priliki smo še izboljšali podobo spomenika in dali novo podobo širši okolici obeležja. Končno podobo uokvirja nasad sadik, ki zaključuje prostor spomina in s tem postavlja obeležje v osrednji del prostora. Z nekaj dobre volje in prostovoljnim delom nam je še pred dnevom spomina na mrtve spet uspelo ustvariti zgledno podobo obeležju. Vsekakor gre zahvala vsem akterjem obnove kot tudi vsem, ki so kakor koli pripomogli k uspešni obnovi in končni poživitvi spominskega prostora, ter vsem, ki že leta skrbijo za urejenost obeležij. S skrbjo za obeležja izkazujemo čast krutim zgodovinskim dogodkom, ki naj bi za vedno ostali v našem spominu. Vojko Žagar Pišece: V večnamenski dvorani v Pišecah je 12. decembra potekalo redno prednovoletno srečanje Združenja za vrednote NOB Brežice. V polni dvorani se je namreč zbralo več kot 90 članic in članov združenja. Celoten program in vse, kar spada zraven, je prevzela Krajevna organizacija Zveze borcev Pišece. Velika Ligojna: 17. oktobra lani je skupina devetih članov Krajevnega odbora Združenja borcev za vrednote NOB Šempeter pri Gorici obiskala Veliko Ligojno in Vrhniko. Na Vrhniki so nas sprejeli predstavniki Krajevnega odbora ZB za vrednote NOB Vrhnika in nečak Ivana Roba, naš krajan Ivan Rob. Pospremili so nas do kraja, kjer je bilo ustreljenih devet talcev, med njimi Ivan Rob. Na obronku gozda v Veliki Ligojni je ZB za vrednote NOB Vrhnika leta 1959 postavila spomenik, kamor smo položili lovorov venec in prižgali svečko. Pod scenarij programa se je podpisal Tadej Škof, ki je tudi duhovito in prisrčno vodil celotno prireditev. Kot gostja večera je najprej nastopila Alina Ogorevc, učenka Osnovne šole Maksa Pleteršnika Pišece, ki je recitirala 10 januar 2024 V SLIKI IN BESEDI Maribor: dve pesmi Karla Destovnika - Kajuha. Za pester glasbeni program sta poskrbela Marjetka Petelinc in Jože Žagar. Predsednik združenja Stane Preskar je kot osrednji govornik najprej vse udeležence lepo pozdravil. Poudaril je, kako dobro in uspešno je združenje delovalo, ter za konec podelil knjigo in vrtnico vsem 28 novim članom, ki so v letu 2023 vstopili v Zvezo borcev NOB Brežice. Ob tej priložnosti je vse zbrane pozval na redni letni zbor članov, ki bo marca. Tadej škof Moste - Polje: Mladinska organizacija ZZB za vrednote NOB Slovenije (MNOB) je 22. decembra pripravila prednovoletno druženje, ki je vključevalo tudi odprt občni zbor članstva. Srečanje je potekalo v prijetnih prostorih Mladinske postaje Moste (MPM) v Ljubljani, za potrebe MNOB so bili na voljo brezplačno. Predsednik je posebej poudaril, da je tokratni občni zbor odprtega značaja, kar pomeni, da so bili k razpravi vabljeni tudi predstavniki splošne javnosti. Dnevni red zasedanja je vključeval poročilo predsednika MNOB o delovanju organizacije v letu 2023, predstavitev točk MNOB, obvestila in dogovore ter odprtje razprave za splošno javnost. Druženje je potekalo v sproščenem in zabavnem razpoloženju. Za dodatno razvedrilo je poskrbel dedek Mraz, ki je obiskovalce navdušil s svojo sivo kučmo in belo brado. Oblečen v vojaška oblačila je povedal, da se je komaj prebil skozi zasede Božičkovih in Miklavževih mož, kar je sprožilo številne smehljaje in dobrovoljne komentarje. Vsem prisotnim je dedek Mraz prinesel darila. Poleg članov MNOB so se dogodka udeležili tudi gostje. Dva predsednika krajevnih organizacij združenj borcev (Dragomelj in Sostro) sta izkazala podporo mladinski organizaciji, prav tako so se štirje mladi, ki so izkazali zanimanje za delovanje MNOB, po končanem dogodku odločili včlaniti v organizacijo. Njihova včlanitev dodatno poudarja pomen organizacije in njen vpliv na mlade generacije. Prednovoletno druženje Mladih za vrednote NOB Slovenije je tako postreglo s kombinacijo pomembne razprave, druženja in smeha, hkrati pa je okrepilo povezanost med člani organizacije in njihovo odprtost do sodelovanja z javnostjo. Žiga Novak, foto: Izidor Ramšak Pirniče: Tudi letos smo člani ZB za vrednote NOB Medvode dan pred 79. obletnico tragične smrti komandanta in narodnega heroja Franca Rozmana - Staneta pri njegovi rojstni hiši v Spodnjih Pirničah pripravili krajšo spominsko slovesnost. K spomeniku Francu Rozmanu - Stanetu je venec položila tudi delegacija Mestnega odbora Zveze borcev Ljubljana. (Foto: Iztok Pipan) Naš gost je bil tokrat Milan Gorjanc, dolgoletni predsednik Odbora partizanskih brigad pri ZZB za vrednote NOB Slovenije. Kot priznani vojaški analitik in upokojeni oficir nekdanje JLA in Slovenske vojske nam je v svojem govoru opisal lik komandanta Staneta. Poudaril je predvsem njegov osebni odnos do borcev, saj je vsakogar poznal po imenu. Po drugi strani pa nam je predstavil Franca Rozmana - Staneta kot odličnega poveljnika in stratega, ki ni poznal poraza. Vsi poznamo delo z naslovom Ukana, ki ga je napisal Tone Svetina. Prav ta izraz je uporabil tovariš Milan, ko nam je zanimivo opisal najmanj pet ukan, ki jih je izvedel komandant Stane s svojo partizansko vojsko. Prav zaradi takih ukan, ko so se partizanske enote pod njegovim poveljstvom premikale po Dolenjskem in Štajerskem, so Nemci mislili, da je borcev veliko več, kot jih je bilo v resnici. Dejstvo je, da so bile partizanske akcije že leta 1941 na okupiranem ozemlju Slovenije prvi in edini oborožen upor na ozemlju, ki so ga zasedli Nemci. Zato so okupatorji kmalu spoznali, da ne bodo mogli izpolniti Hitlerjevega ukaza, naj »to deželo naredijo spet nemško«. Prav zato bo tovariš Stane, slavni poveljnik in heroj, večno živel v spominu slovenskega ljudstva. Tudi člani ZB za vrednote NOB Medvode si bomo še naprej prizadevali, da spomin nanj in na partizanski boj nikoli ne bo zamrl. Kot je dejal tovariš Milan Gorjanc: »Na to nas bodo spominjale tudi besede partizanske pesmi, posvečene njegovemu spominu, od zmag do zmag nas vodil je tovariš Stane.« Prireditev, ki je bila lepo obiskana, je pripravil KUD Pirniče, sodelovali pa so, tako kot se za počastitev partizanskega poveljnika spodobi, častna straža Slovenske vojske, številni praporščaki, domači pevski zbor Srebrne zvezde in na novo ustanovljena spominska četa iz Bučke na Dolenjskem, ki se imenuje po Francu Rozmanu - Stanetu. Emil Doles Novo mesto: Na povabilo novomeške ZB za vrednote NOB smo se člani ZB Straža, Uršna sela, Dolenjske Toplice in mnogi drugi udeležili še zadnje lanske načrtova- Udeleženci spominske slovesnosti ne slovesnosti na Glavnem trgu v Novem mestu, in sicer v spomin na dva obešena partizana, ki so ju domobranci 30. decembra 1943 obesili po dolgotrajnem mučenju v belogardističnih mučilnicah v Novem mestu. Kruta smrt talcev Franca Janca in Alojza Hacina Združenje borcev za vrednote NOB Maribor nadaljuje tradicijo srečevanja svojih članov. Začetki srečanj segajo več desetletij nazaj, ko smo se ob nekdanjem državnem prazniku - dnevu borca začeli srečevati veterani dveh generacij. Ta srečanja so potem prerasla v skupno srečanje veteranskih in domoljubnih organizacij, ki ga gojimo še danes. Deveto tovariško srečanje smo izvedli 2. septembra 2023 na zelenici KUD Angel Besednjak. Preživeli smo prijetno poletno soboto pod senco prireditvenega šotora, kar nam je s svojo donacijo omogočilo podjetje EXPO BIRO. Zbralo se je več kot 180 članov našega združenja, ki so prisluhnili kulturnemu programu, v katerem so se predstavili člani Maks Kobal, Stane Šajn, Jože Vrhnjak z recitacijami Kajuhovih pesmi, Špela Pokeržnik in Tim Ribič pa sta nas ob spremljavi harmonike razveselila s partizansko in narodno pesmijo. Jože Vrhnjak, novoizvoljeni predsednik našega združenja v preteklem letu, je v svojem nagovoru poudaril predvsem pomembnost naših druženj, prihodnje naloge in izvedbo programa dela, pa tudi prelomne naloge, povezane z organiziranostjo in delovanjem združenja v prihodnje. Spomnil je tudi na tradicionalna srečanja na Limbuškem nabrežju, ko se nas je zbralo tudi po več tisoč. Ni pa mogel mimo dejstev, da v republiški in občinskih organizacijah premalo storimo za svojo prepoznavnost, saj slovenska borčevska organizacija šteje več kot 30.000 članic in članov in bi tako naša organizacija lahko imela večjo težo in bi bila bolj upoštevana v družbi. Ob vseh težavah pa vendarle pomirja in spodbuja dejstvo, da smo v lanskem volilnem letu k sodelovanju v izvršni odbor združenja pritegnili nekaj mlajših članov, ki so pripravljeni ohranjati vrednote narodnoosvobodilnega boja. In prav nadaljevanje tradicije slovenskega uporništva in ohranjanje tradicij narodnoosvobodilnega boja ter spoštovanje pridobljenih vrednot, kot so tovarištvo, solidarnost, spoštovanje, naj bodo naša skupna zaveza za delovanje našega združenja. Prireditve se je udeležila tudi Marjanca Gorenšek, partizanka in terenska aktivistka Osvobodilne fronte, ki je v začetku septembra praznovala stoti življenjski jubilej. Vsi navzoči smo ji čestitali s Ujeta partizana Franca Janca in Alojza Hacina so domobranci pred gručo na silo zbranih krajanov in nemških okupatorjev obesili posebej kruto. Vešala so bila tako kratka, da so jima po dveh neuspelih poskusih zvezali noge, da so ju lahko obesili. Kot je dejal slavnostni govornik Dušan Černe, predsednik ZB za vrednote NOB Novo mesto, izživljanje domobrancev ni imelo meja. Lep program je popestril straški harmonikar in pevovodja Mitja Bukovec z udarnimi partizanskimi napevi. Trajno se bomo spominjali tragičnega dogodka in izražali svoje spoštovanje žrtvama. Branko Đukić, foto: Pezelj Ljubljana Moste: Mladi za vrednote NOB Slovenije so v prostorih Mladinske postaje Moste 23. novembra lani pripravili tematski pogovorni večer z mladinsko aktivistko Saro Štiglic. Pogovarjali so se o mladinskem aktivizmu in pogledu mladih na stanje v svetu. S tem večerom so odprli sezono tematskih pogovornih večerov 23/24. Na začetku je Sara opisala, kako je začela svojo pot aktivizma. Zanjo je bil prelomen trenutek, ko se je po odstopu Šarčeve vlade oblikovala nova oblast pod taktirko Ivana Janeza Janše, ki je takoj začela grobo posegati v pravice in svoboščine državljank in državljanov. Kar jo je takrat najbolj zmotilo, ni bila le ideologija, po kateri so posegale takratne stranke, ampak izkoriščanje ene največjih zdravstvenih kriz za lastno korist in bogatenje. V tem času se je začela udeleževati protestov, pridružila se je tako imenovanim 'petkovim protestnikom', nato še gibanju Mladi za podnebno pravičnost. V tem času se je njeno gledanje na svet močno spremenilo. Mlada aktivistka je pojasnila svoje poglede na različne pristope k aktivizmu – predvsem prednosti in izzive, primerjajoč aktivizem ene teme, ki se predvsem odziva na posamezne napake in stranpoti oblastnikov, s sistemskim aktivizmom, ki se ukvarja z vprašanjem, kako zgraditi nov, drugačen sistem, v katerem se to ne bi dogajalo. Tematski pogovorni večer s Saro Štiglic Zbrane so na koncu zanimale najrazličnejše teme. Pri vprašanju, kako organizirati mlade, Sara svoje upe polaga predvsem v neposredni stik in pogovor. Verjame, da se je veliko ljudi pripravljenih angažirati in si želijo spremembe zdajšnjega sistema, vendar so zaradi preteklih razočaranj izgubili upanje in postali družbenopolitično pasivni. Prav z neposrednim pristopom pa jim lahko razblinimo meglo, ki nam jo pred oči postavlja obstoječi sistem. Pomembno vprašanje je bilo tudi vprašanje preseganja družbenih razredov in kje, če sploh kje, je točka preloma, ki bi vodila v to. Po Sarinem mnenju je rešitev v številčnosti. Zaradi tega je tako pomembno, da se vsak posameznik mobilizira, tudi če v svoji sferi delovanja v tem ne vidi bistvenega prispevka. Nazadnje se je pogovor obrnil v bolj filozofsko smer, in sicer je udeležence zanimalo, kaj predstavlja konec revolucije in prehod v novo stanje. Na tej točki je Sara povedala svoje mnenje, da je prehod v boljšo, pravičnejšo družbo jasno določen, medtem ko na drugi strani revolucijo vidi kot neskončno dejavnost, saj ko dosežemo takšno družbo, bo še vedno in za vedno potrebna državljanska aktivnost, da ohranimo novonastalo družbo. Žiga Novak pesmijo in nazdravili s kozarcem štajerske kapljice. Marjanca, ki je kljub bolezni in častitljivi starosti še vedno dobre volje, bistra, pronicljiva in polna vedrine, je z veseljem zapela z nami. Prireditev, ki smo jo popestrili tudi s srečelovom, smo dobre volje in z lepimi vtisi končali pozno popoldne. ZB NOB Maribor Novo mesto: Komandanti brigad, razporejenih okoli Novega mesta, obdanega z bunkerji in bodečo žico, so v novembru 1943 hoteli mesto vnovič zavzeti. Svoboda, trajajoča kar dvainštirideset dni v prvem osvobojenem mestu v okupirani Evropi, je bila še tako živa, da so se partizani v nočeh v sredini novembra podali v boj, ki ni prinesel zavzetja, je pa utrdil v prebivalstvu prepričanje, da postaja partizanska vojska vsak dan močnejša in da jo priznavajo zavezniške sile kot zaveznico v boju proti nacifašizmu in domačin izdajalcem. Spomenik na Kapiteljskih njivah, Marofu, danes opozarja na dogodek, ko je tu padlo šest borcev 4. bataljona Cankarjeve brigade, ki so v nočeh prišli do naselja na robu mesta, zavzeli železniško postajo ter preprečili dostop in pomoč vojaštvu v središču mesta. Spominsko proslavo sta izvedli krajevni organizaciji Zveze borcev Bršljin in Mestne njive - Ločna - Mačkovec. Z recitalom in glasbenim programom so nastopili učenci Osnovne šole Bršljin in več starejših recitatorjev. Zgodovinskih dogodkov tega časa v svetu in našem okolju so se dotaknili Dušan Černe, Marjan Somrak, Mitja Gros in Jože Pečnik. Spominska novomeška četa in praporščaki so na mestu ob spomeniku zaokrožili podobo tega dne. Prisotni smo drug drugemu porekli, naj svoboda traja in traja in naj bodo vrednote partizanskega boja vrednote človeštva v boju zoper vse zavojevalce in tirane. Bel teloh že cveti! Spomladi bodo cvetele marjetice, zvončki, vijolice. Naj bodo znanilci pomladi in spomin na tiste surove dogodke v boju proti okupatorju naše domovine. Jože Pečnik Koper, Škofije: V koprski Osnovni šoli Antona Ukmarja so se 14. decembra lani spomnili 45. obletnice smrti tega velikega primorskega domoljuba in protifašista, po katerem je šola poimenovana. Učenci in njihovi mentorji so pripravili prisrčno prireditev. S petjem, plesom, recitacijami in projekcijami so prikazali njego- 11 januar 2024 V SLIKI IN BESEDI vo izredno zanimivo življenjsko pot. Ta je Antona Ukmarja iz domačega Proseka, kjer se je po prvi svetovni vojni prvič spopadel s fašisti, vodila po vsej Evropi. V mednarodnih brigadah se je boril za špansko republiko, v Etiopiji je pomagal zasnovati odporniško gibanje proti italijanskim okupatorjem, v italijanski Liguriji je postal legendarni partizanski komandant Miro in so mu ob koncu vojne podelili naziv »osvoboditelj Genove«. Ob koncu vojne pa je kot eden vodilnih primorskih aktivistov odigral pomembno vlogo v prizadevanjih za priključitev Primorske k matični domovini. V pripovedi jih je dopolnila še Antonova hči Dunja Ukmar. z zanimanjem poslušali govor slavnostnega govornika Andreja Ostermana, generalmajorja Slovenske vojske. V svojem nagovoru je orisal dogodke pred 80 leti ter trenutno stanje doma in v svetu, še posebej pa je poudaril, da je naša skupna odgovornost skrb za ohranjanje slovenske narodne zavesti, pri čemer veliko vlogo igra krepitev odnosa do slovenskih državnih simbolov: grba, zastave in himne. Za pripravo prireditvenega prostora izrekamo zahvalo Zdravku Dobravcu in Urošu Korošcu. Martin Gorišek Golišče nad Jevnico: 30. novembra sta krajevni organizaciji Zveze združenja borcev za vrednote NOB Kresnice in Jevnica ob finančni podpori krajevnih skupnosti Kresnice in Jevnica v športnem parku vrh Golišč pripravili tradicionalno slovesnost v spomin na žrtve zločinov. Srečanje poteka vsako leto v spomin na tragedijo, ki se je zgodila konec novembra 1944. Gorele so domačije z gospodarskimi poslopji vred, v teh poslopjih pa so zgoreli ljudje, med njimi tudi otroci, najmlajši je imel komaj šest let. Do tedaj so Nemci požgali deset domačij in v dveh dneh je v njih umrlo 15 ljudi. To se je zgodilo na Goliščah v Zgornji Jevnici in Kresniškem Vrhu. Dva tedna prej so praznovali na Škofijah. Dan tamkajšnje krajevne skupnosti je posvečen spominu na prvi krajevni odbor Osvobodilne fronte v slovenski Istri, ki so ga 1. decembra 1941 ustanovili na Plavjah. Letos so po premoru, ki ga je povzročila epidemija, pripravili še bolj odmevno prireditev. Predstavili so se tamkajšnji pevci, recitatorji in seveda tudi učenci Osnovne šole Oskar Kovačič, ki ponosno nosi ime ustanovitelja tega odbora. Slavnostni govornik je bil Miloš Ivančič. Po prireditvi je sledilo prijetno druženje. Ob plošči na steni hiše, v kateri so pred 82 leti ustanovili odbor, so se na Plavjah naslednjega dne zbrali pohodniki Združenja protifašistov, borcev za vrednote NOB in veteranov Koper. V bližnjih Urbancih so se med pohodom poklonili tudi spominu na ustreljene Danila Pregarca ter sestri Cvetki in Ivani Škrlj. Občinski odbor ZB Koper Kočevje: Na 101. obletnico rojstva Karla Destovnika - Kajuha 13. decembra lani smo v pisarni Združenja borcev za vrednote NOB Kočevje ravnateljem kočevskih osnovnih šol in Gimnazije Kočevje izročili knjige Kajuh pesnik partizan. ZB za vrednote NOB Kočevje je 80. obletnico zbora odposlancev slovenskega naroda počastil v športni dvorani s koncertom Partizanskega pevskega zbora in z razstavo slik učencev kočevskih osnovnih šol in Gimnazije Slovesnosti se tokrat zaradi slabega vremena niso udeležili učenci z učiteljicami podružničnih osnovnih šol iz Kresnic in Jevnice. Na spominski slovesnosti so bili navzoči predsednik območnega združenja borcev za vrednote NOB Matjaž Aškerc in predsedniki KO ZZB za vrednote NOB Jevnica Franc Doblekar, Šmartno pri Litiji Marko Brčon, Gabrovka Vili Lušina in Kresnice Bojan Cimerman, ki je bil tudi slavnostni govornik. Program letošnje prireditve je oblikoval Mešani pevski zbor Miha Vahen pod vodstvom Natalije Šuštar iz Jevnice, ki nam je zapel partizanske pesmi, recitirala pa je Lidija Vidic, in sicer pesmi iz svoje pesniške zbirke. Slavnostne proslave so se poleg že naštetih udeležili tudi člani ZZB in krajani obeh krajevnih skupnosti. Po proslavi je bilo družabno srečanje. Bojan Cimerman Celje: Tradicionalnega, tokrat že 15. novoletnega skoka v Savinjo na Špici v Celju se je udeležilo 76 plavalk in plavalcev. Najstarejša udeleženka je bila 82-letna Majda Gričar iz Doslovč pri Žirovnici, tudi članica tamkajšnje borčevske organizacije. Vsem osnovnim šolam in Gimnaziji Kočevje je borčevska organizacija iz Kočevja podarila knjige Kajuh pesnik partizan. Kočevje na temo zbora odposlancev. Razstavljalo je okoli 30 učencev. Izmed vseh edinstvenih, ustvarjalnih, domiselnih risb je bilo težko izbrati najboljšo. Zato smo se v ZB odločili, da v zahvalo in spomin na tako veličastno obletnico tega zgodovinskega dogodka v našem mestu knjižnicam vseh osnovnih šol in Gimnaziji Kočevje podarimo knjige Kajuh pesnik partizan. Knjigo je v Kajuhovem letu izdala Knjižnica Velenje v spomin na 100. obletnico pesnikovega rojstva. To je stripovska biografija o mladeniču iz Šoštanja, pesniku, skojevcu, komunistu, vosovcu, partizanu, ki je star komaj 22 let padel pod streli slovenskega rojaka v okupatorjevi uniformi. Danes doživljata Kajuhova osebnost in poezija novo življenje pri mladih, ki ga sprejemajo kot glas nove generacije. Njim je posvečen ta strip in v ZB Kočevje upamo, da bodo učenci in dijaki radi posegali po njem. Predstavniki ZB za vrednote NOB Kočevje smo izrazili željo po nadaljnjem sodelovanju učencev in dijakov pri ohranjanju spomina na narodnoosvobodilni boj in resnico o tem, kdo je iz štiriletne vojne izšel kot zmagovalec, kdo je bil okupator in kdo izdajalec. Ravnatelji so prijazno ponudili pomoč, za kar se jim zahvaljujemo. Z. A. Goreljek: 2. decembra lani smo se udeležili slovesnosti v počastitev 80. obletnice boja III. bataljona Prešernove brigade pri spomeniku na Goreljku na Pokljuki. Kljub slabemu vremenu se je zbralo lepo število obiskovalcev, ki so Narasla Savinja je imela dobrih šest stopinj, ozračje pa je bilo za kakšno stopinjo toplejše. Za varnost so skrbeli celjski potapljači in domači kajakaši. Majda Gričar se je plavanja v hladni reki udeležila četrtič, prvič leta 2019. Tokrat sta z njo plavala tudi sin Samo in vnuk David. Zamisel za skok v Savinjo je pred 15 leti dal Jože Tanko. Po besedah predsednika kajakaškega kluba Dušana Konde bodo tradicijo ohranjali tudi v prihodnje, saj se je prireditev uveljavila in na breg Savinje vsako leto privabi veliko ljudi. Letos se jih je zbralo več kot tisoč. M. G., foto: Severina Gričar Bohinj: 1. decembra lani smo se srečali člani upravnega in nadzornega odbora skupaj s poverjeniki naše organizacije, ki opravljajo naloge po posameznih vaseh na bohinjskem območju. Njihovo delo je izjemno pomembno, saj so naši člani osebno obveščeni o dogodkih in zadevah, ki so pomembne za vse. To pomeni, da poverjeniki obveščajo o proslavah, prireditvah in drugih dogodkih, obiščejo člane v času, ko je treba pobrati članarino, prav tako pa se udeležujejo obiskov naših jubilantov v starosti 80, 85, 90 let in starejših. Ko jih osebno obiščemo skupaj z vodstvom KO in jih obdarimo, se z njimi pogovorimo o njihovem življenju, potrebah za njegovo izboljšanje, obenem pa dobijo informacije o delovanju organizacije. Pomemben člen organizacije so tudi praporščaki, ki se udeležujejo proslav, žal pa tudi pogrebov naših članov. Pri svojem delu so vestni in odgovorni, saj svoje delo opravljajo v vsakem času, prav tako pa njihove udeležbe ne ovira vreme. Svoje delo opravljajo v ličnih uniformah, kar daje njihovi prisotnosti še poseben pomen, ter z društvenim praporom z imenom organizacije, ki jo predstavljajo. Srečanja se je udeležilo 22 povabljenih. Upravni odbor je na svoji četrti redni seji sprejel sklep, da se na podlagi 53. člena Statuta ZB za vrednote NOB Radovljica podeli poverjenikom in praporščakom pisno priznanje za njihovo vestno delo. Na srečanju smo poslušali tudi izredno zanimivo predavanje Stanislava Čičerova: Metulji Slovenije danes in jutri. V uvodu je pojasnil, da jih je več kot 180.000 vrst, da je v Sloveniji več kot 3600 vrst, od katerih je večina le nočno aktivnih, in da imamo le 181 vrst dnevnih metuljev. Opisal nam je tudi Društvo za proučevanje in ohranjanje metuljev Slovenije, njegovo delovanje in težave pri delu, predvsem zaradi ljudi, ki smo do narave neodgovorni. Zaradi obširnosti in zanimivosti teme je predavanje potekalo več kot eno uro. Martin Gorišek JUBILEJI 99 let Miroslava Križaja Miroslav Križaj se je rodil 27. novembra 1924 v veliki družini šestih bratov in sestre v vasici Orehek pri Postojni. Vsi člani njegove družine razen njega so pokojni. Dokončal je italijansko osnovno šolo v Orehku. Družina se je preživljala s kmetijstvom. Po končani osnovni šoli, star je bil 14 let, se je zaposlil kot sadilec borovcev, sadili so jih pod Sv. Trojico in na Počku. Nato je delal v tovarni Spekia, kjer so izdelovali puškina kopita in jih vozili v Italijo. Leta 1939 mu je umrl oče. Miroslav ni služil vojske, ker je imel slabo srce, vendar je bil večkrat mobiliziran, a na koncu vedno izpuščen zaradi zdravstvenih razlogov. Leta 1942 so ga fašisti odpeljali v zbirališče v Slavini, potem v Postojno in od tam v zapor Coroneo. Mama in sestra sta bili odpeljani v ženski zapor, sam pa je ostal v Coroneu, od koder so ga odpeljali na švicarsko mejo kot interniranca, kjer je pomagal pri poljskih opravilih. Med vojno so ga večkrat lovili zaradi sodelovanja s partizani, zaprli pa so ga tudi domobranci. Leta 1943 se je pridružil Gradnikovi brigadi, ki je prodirala preko Nanosa v Trnovski gozd. Ko se je zaradi slabega srca zrušil, so ugotovili, da ni zmožen takih naporov, in je bil odpuščen iz enote ter poslan domov. Poleti leta 1944 se je pridružil Dolomitskemu odredu in pomagal pri prenosu ranjencev izpod Sv. Lovrenca preko Bukovja, Predjame, Šmihela, Stran, Velikih Brd, čez Hruševje, Sajevče po gozdu čez Ravnik, kjer so preživeli dan in ob mraku nadaljevali pot v Slavino, Ambrožičev mlin, čez reko Pivko do Slovenske vasi, Palčja in gozda ob Juriščah. Ranjence so predali, sami pa so odšli v štab Dolomitskega odreda v Žirovskem Vrhu, kjer so s poveljnikom Julijem zasledovali domobrance. Akcija je propadla, saj so bili izdani. Po osvoboditvi Postojne je kot mobiliziranec odšel v Hercegovino, kjer je sodeloval pri zajetju četnikov. Leta 1947 je bil udarniški brigadir v Doboju. Po vrnitvi se je zaposlil v tovarni Javor, kjer je delal do svoje upokojitve. Miroslav Križaj je član krajevne organizacije Združenja borcev za vrednote NOB Prestranek. Kljub svojim 99 letom je še vedno čil in dokaj zdrav, saj vsak dan prehodi tudi do osem kilometrov. Da se dobro počuti, zanj skrbita njegova sorodnica Mirica Križaj in njen sin Uroš. Miroslav zavzeto skrbi, da zastave ob spomeniku padlim borcem, žrtvam fašističnega nasilja in talcem v Orehku visijo ob vsakem prazniku. ZB Prestranek PREJELI SMO Rab in Gonars Z objavo mojega prispevka o Rabu in Gonarsu v decembrski številki Svobodne besede ne morem biti zadovoljna. Razlog je slika ob njem. Zakaj je prišlo do zamenjave slike, ki sem jo poslala kot del prispevka? Slika je bila iz knjige Pričevanja rabskih internirancev 1942–1943, str. 47. Pod njo je podpis: Pogled na taborišče za ženske, otroke in starčke. V vsakem šotoru je živelo od šest do osem ljudi. To je podoba rabskega taborišča, ki jo nosim in jo nosimo v spominu še redki preživeli interniranci iz Bele krajine. Z njo je povezano moje pisanje o trpljenju v taborišču na Rabu. Pod prispevkom Interniranci leta 1942 je moje ime. Kako naj se počutim? Darka Šimec Čop Spoštovani! Fotografije nismo objavili zaradi avtorskih pravic, saj niste zapisali, da imate dovoljenje za objavo fotografije. Pogled na taborišče za ženske, Uredništvo Svobodne besede otroke in starčke 12 januar 2024 V METEŽU ZGODOVINE Edvard Ravnikar Stanovanja, spomeniki in znak OF Čeprav arhitekt Edvard Ravnikar nikoli ni odšel v partizane, je že od leta 1941 močno sodeloval z Osvobodilno fronto slovenskega naroda. S svojim znanjem grafičnega oblikovanja je postal referent za grafiko pri Centralni tehniki OF. Zaradi njegovega delovanja je Ravnikarja italijanski okupator zaprl, pozneje pa je pod nemško okupacijo ilegalno bival in deloval v Ljubljani. Njegovo medvojno delo je izredno pomembno vplivalo na naš narod in narodne simbole. Edvard Ravnikar je skupaj z Marjanom Tepino namreč avtor vsem nam znanega znaka Osvobodilne fronte, nastalega konec leta 1941. Triglav, črki O in F ter pozneje še peterokraka zvezda med njima naj bi omogočili hitro in preprosto risanje ali tiskanje. Obenem pa je znak na daleč razpoznaven. Ta simbol se je uporabljal tudi v dokumentih, recimo na obveznicah, ki jih je od leta 1942 dalje oblikoval Ravnikar. Pozneje je slikar Božidar Jakac vključil še simbol rek in morja. Proti koncu vojne so Ravnikarjevi simboli Branku Simčiču bili osnova za oblikovanje grba Ljudske republike Slovenije. Lahko rečemo, da je tudi za današnji slovenski grb v veliki meri zaslužen prav Edvard Ravnikar. Takoj po koncu vojne je mladi arhitekt postal vodja oddelka za projektiranje na ministrstvu za gradnje, hkrati pa je začel predavati na Tehnični fakulteti Univerze v Ljubljani. Ravnikar nam je vsem znan po svojih arhitekturnih projektih, ki so nastajali v povojnem času. Mednje lahko uvrstimo projekte, ki so znova zgradili porušeno domovino in tako odpravljali stanovanjsko stisko. Veliko pa je projektov, ki imajo globok simbolni pomen tako za slovenski kot za jugoslovanski narodnoosvobodilni boj. Urbanistični načrt Nove Gorice Med projekti obnove domovine lahko opozorimo na urbanistični načrt za gradnjo Nove Gorice, natečajni načrt Novega Beograda, obnovitvena načrta za Žužemberk in Dravlje, regionalni načrt Svobodnega tržaškega ozemlja, regionalni načrt Kranja, Litostrojske bloke v Ljubljani, stanovanjsko naselje v Kidričevem, načrt za študentsko naselje v ljubljanski Rožni dolini in še bi lahko naštevali. Za naše člane pa so zagotovo najzanimivejši Ravnikarjevi spomeniki. Najprej sta leta 1951 nastala spomenik demonstracijam žena pred ljubljansko stolnico in pa kamnita plošča na vogalu vladne palače. Prvi spomenik je bil žal po osamosvojitvi revizionistično Osrednji prostor grobišča Kampor na Rabu (Filip Slakan Jakovljević) odstranjen. Istega leta je začel nastajati spomenik narodnoosvobodilnega boja v Novi vasi na Blokah. Najbolj znani spominski kompleksi pa so nastali leta 1953. Prva dva sta grobišči talcev v Dragi in Begunjah. Grobišči si je arhitekt zamislil kot urejen park z drevjem in grmičev- jem, v katerega je umestil vijugave poti in mednje razmestil skrbno urejene skupine kamnitih nagrobnikov v obliki prisekanih kvadrov (Begunje) ali trikotnih prizem (Draga). Tretji kompleks je grobišče internirancev v Kamporju na otoku Rabu. Tam je vrste nagrobnikov v enostavnih geometričnih oblikah razporedil med travnate pasove in borovce, postavil dva tanka obeliska, uredil zidove in ustvaril obokan prostor s preprostim žrtvenikom v funkciji kripte. Trosilni listek z znakom OF, znak sta leta 1941 ustvarila Edvard Ravnikar in Marjan Tepina. (NUK) Avtor Trga revolucije Ne nazadnje pa je Ravnikar avtor osrednjega trga takratne Sociali- stične republike Slovenije – Trga revolucije (danes Trg republike) v Ljubljani. Dve stolpnici, trgovski kompleks Maxi, osrednja kulturna ustanova Cankarjev dom in monumentalni trg s Spomenikom revolucije, ki ga je oblikoval Drago Tršar, so nastali med letoma 1965 in 1983. S tem prostorom, posvečenim narodni revoluciji, ki je bila nerazdružljiv del narodnoosvobodilnega boja, je Slovenija dobila prvi in edini odprti prostor državnega pomena – monument. Kot sklenjena celota je trg s pripadajočimi stavbami najlepši primer modernizma v širši okolici. Pomen prostora se je izboljšal z umikom parkiranih avtomobilov s trga, a takoj poslabšal s postavitvijo zastav držav Evropske unije na rob Šubičeve ulice. Prav tako nas mora skrbeti stanje Spomenika revolucije, ki počasi propada, nekateri (celo zagovorniki narodnoosvobodilnega boja) pa si ga želijo kar odstraniti. Prav je, da v naših organizacijah cenimo simbolno in umetniško vrednost spomenikov Osvobodilne fronte in narodnoosvobodilnega boja. Edvard Ravnikar se s svojim izvrstnim delom nedvomno prišteva med najboljše slovenske arhitekte, nekateri pa brez pomisleka povemo, da je naš največji arhitekt. Filip Slakan Jakovljević V METEŽU ZGODOVINE Višnja Gora Domobranski zločin ob zori svobode Druga svetovna vojna je človeštvu zadala težke rane. Življenje je izgubilo tudi 160 krajanov Višnje Gore, med njimi štirje civilisti, ki so jih domobranci aretirali 4. maja 1945. Mesto so nato domobranci že naslednji dan zapustili. Teh štirih naših krajanov nismo nikoli več našli ne živih ne mrtvih. Višnjo Goro so 11. aprila 1941 okupirali Italijani ter jo zasedali vse do 8. septembra 1943. Po njihovem odhodu smo imeli vse do 28. maja 1944 svobodno partizansko ozemlje, ko so ga zasedli domobranci in tu ostali vse do 5. maja 1945. Njihova po- umrla že pred drugo svetovno vojno. Njegovo potomstvo je štelo sedem otrok, tri sinove in štiri hčere. Sinova Polde in Slavko sta bila v partizanih, sin Ivan pa je bil pismonoša v Ljubljani in tudi povezan z Osvobodilno fronto slovenskega naroda. 4. maja 1945 se je Leopold Žnidaršič z vnukom Poldetom z vozom peljal h kovaču Perušku podkovat konja. Po končanem kovaškem opravilu je stari oče naročil vnuku, naj se pelje z vozom po cesti po dolini, sam pa se je napotil peš za staro šolo proti domu. Na mostu čez Pregeljščico je bil »blok« z do- Italiji. To je povzročilo, da se je z ženo Pavlo in šestimi otroki izselil v državo SHS, pozneje Kraljevino Jugoslavijo. Naselili so se v Višnji Gori v gradu Podsmreka (rojstni kraj Kranjske čebele). Dobil je zaposlitev kot kretničar v Višnji Goril, pozneje na Rakovniku v Ljubljani. Družina se je v času bivanja v Višnji Gori povečala še za dva člana. Sin Milan je po končani gimnaziji v Ljubljani študiral na teološki fakulteti ter nato 23. julija 1933 pel v Višnji Gori novo mašo. Sinova Boris in Branko sta bila v partizanih, hčere Marica, Vera in Klara pa v italijanski in nemški internaciji. Zvečer 4. maja 1945 so prišli po očeta Defarja v stanovanje v mestu štirje domobranci iz postojanke in ga odpeljali s seboj. Nikoli več se ni vrnil domov. Jože Kodrič izginil za vedno Auerspergerjev grad – sodnija v Višnji gori. stojanka z nemško četo in nemškimi oficirji za zvezo je bila v nekdanji Auerspergovi graščini. Ker je bilo v njej od leta 1900 okrajno sodišče, smo stavbo imenovali Sodnija. Ti naši krajani, ki so jih domobranci privedli v svojo postojanko v Sodniji, so bili Leopold Žnidaršič, Milan Defar, Jože Kodrič in Franci Groznik. 64-letni Leopold Žnidarič je bil kmet in priučen živinozdravnik. Bil je vdovec, ker mu je žena mobransko stražo, ki je Žnidaršiča ustavila in odpeljala v postojanko, od koder ni bilo nikoli več sledu za njim. Zvečer prišli po očeta 66-letni Milan Defar se je rodil v Tinjanu v Istri, zaposlen je bil kot kretničar na železnici v Repentabru. Po razpadu avstro-ogrske monarhije leta 1918 so leta 1919 Goriška, Primorska in Istra pripadle 57-letni Jože Kodrič je oktobra 1941 pobegnil z družino iz Krške vasi pri Brežicah čez takratno okupacijsko nemško-italijansko mejo v italijanski del okupirane Slovenije, v Višnjo Goro. Družina se je naselila v stari hiši na Peščeniku. Njegov sin se je avgusta 1943 pridružil partizanom. 4. maja 1945, okrog 10. ure zvečer, so slovenski domobranci prišli h Kodriču z zahtevo, da mora nujno z njimi v postojanko zaradi prevajanja iz slovenščine v nemščino. Bil je namreč večkrat za tolmača, ker je obvladal nemški jezik, tamkajšnjim nemškim oficirjem za zvezo pri zasliševanju partizanskih ujetnikov. Kodriča je takrat žena nazadnje videla, izginil je za vedno. 23-letni Franci Groznik je bil študent pravne fakultete v Lju- bljani. Bil je težak bolnik zaradi tuberkuloze. Ker je bolehal in študij v vojnem času ni potekal, je živel v Višnji Gori. Tako iz zdravstvenih razlogov kot zaradi nevarnosti bombnih napadov so starši uredili, da so ga sprejeli na stanovanje h Katrnikovim na Hribu v Starem trgu. Njegova sestra Vera je bila aktivistka Osvobodilne fronte in udeleženka prvega kongresa AFŽ v Dobrniču oktobra leta 1943. Slovenski domobranci so prišli ponj 4. maja 1945 v jutranjih urah. Šrangarjeva mama je videla, kako so ga zvezanega z vrvjo gnali s hriba neznano kam. Nihče več ga zatem ni videl ne živega na mrtvega. VOZ REAKCIJE Pozabil hlapec star je s konjem bolnim, ki bil še bolj starikav je kot sam, omahoval je pod vozičkom polnim, težko je vlekel vprego preko jam. Nekoč iz jarka mogel ni speljati in hlapec ga je bičal kar se da. Tako, da sta omahnila oba in voz ves trhel dali so sežgati. Tako tepo zdaj kljuse tiranije, ki je zavleklo voz v prepad in gospodarjem pot po licih lije, brezglavo bijejo kljusad. Izmučeni vpijo da bi speljali, a mi jih bomo z vozom vred zažgali. Karel Destovnik Kajuh Nikoli več jih niso našli Vse štiri opisane aretacije so izvedli slovenski domobranci iz postojanke v nekdanji Sodniji, zato so ujetnike sorodniki in drugi krajani najprej iskali v tej graščini. Vsi prostori so bili prazni, tudi šest zaporniških celic, ki so bile sicer zgrajene za potrebe sodišča, stene v celicah pa so bile na več mestih okrvavljene, še posebej tam, kjer so bili v zidu pritrjeni železni kavlji. Zatem so bile izvedene številne preiskave ozemlja okoli gradu in tudi na pokopališču, vendar brez uspeha. Nikoli več jih nismo našli. Ker je na dvorišču, ki je bilo namenjeno sprehajanju sodnih zapornikov, začelo zaudarjati, so julija 1945 začeli kopati in izkopali deset trupel, zvezanih z žico, očitno umorjenih ujetnikov. To je opis ene izmed tragedij, ki jih je Višnja Gora doživela med drugo svetovno vojno, ob zori svobode, ki se je za ta kraj začela 6. maja 1945. Franc Godeša ŽE ČAS ČUTIM … Že čas čutim, ki ga ni še, Čutim ga, kako on diše. In dan za dnem so vse temnejše noči A pot vsak dan bolj negotov … Svet pa ki ves bo drug in nov. O, jaz že čutim pomlad, ki po burji pride. Karel Destovnik Kajuh KDAJ, AH KDAJ … Kdaj ah kdaj prešel bo čas, ko ne bo več vojn pri nas, ko drugačen bo sveta obraz? Karel Destovnik Kajuh 13 januar 2024 OPRAVIČILO Franci Kovač Vanda Jelerčič Andrej Krč Vojko Čeligoj V 86. letu starosti je lani umrl Vojko Čeligoj. Rodil se je 19. julija 1938 na Topolcu. V otroštvu je izgubil očeta partizana. Osnovno šolo in nižjo gimnazijo je obiskoval v Trnovem, na učiteljišču v Ljubljani je maturiral leta 1957. Zaposlil se je najprej kot razredni učitelj v osnovni šoli v Košani, med letoma 1961 in 1974 pa je služboval v Osnovni šoli Dragotina Ketteja v Trnovem kot učitelj in pomočnik ravnatelja. Tedaj je dokončal višjo pedagoško šolo v Ljubljani. Nekaj časa je bil juliju 1942 tudi znašli na seznamu za požig in uničenje Pstote. 19. julija 1942 se je tudi vas Kokra poleg vasi Hrastnik in Sovodenj znašla na »posebnem povelju štev. 1« policijskega okupacijskega generala Karla Brennerja, da se vse te tri vasi uničijo. To se je v Kokri zgodilo že naslednji dan, 20. julija. 64-letni oče Andrej, gospodar Pstote, je bil še isti dan ustreljen med talci v Kokri, preostala družina devetih Krčevih s Pstote pa je bila pa še isti dan z drugimi Kokrčani odpeljana v taborišče Ratzberg na Bavarskem: mati Marija, hčere Tončka, Ivanka, Katrca in Marija s sinčkom, sinova Andrej in Rok Krč ter Ivana Zaplotnik. Po skoraj treh letih trdega in težkega dela in bivanja v nemškem taborišču so se kokrški taboriščniki avgusta 1945 vrnili v rodni kraj, žal na popolnoma uničene, požgane kmetije. Med njimi tudi Andrej Krč, ki je v tem času že skoraj dopolnil 17 let. Zanj se je začelo novo življenje, obremenjeno s težkimi bremeni preteklosti in razmišljanji o prihodnosti. Andrej je začel postajati nov gospodar Pstote in s trdno voljo in domoljubno močjo sta se začela obnova kmetije in ustvarjanje temeljev za novo življenje, za nov razvoj in zagon. Po poroki v letu 1958 si je Andrej ustvaril družino, imel je hčer in dva sinova. Postal je pokončen mož in sodoben gospodar. Vključeval se je v delo v krajevni skupnosti, društvenih dejavnostih in tudi skrbel za ohranjanje, vzdrževanje in obnovo kulturnih pa tudi cerkvenih dejavnosti. Enako je bil zavzet in delaven pri organizaciji spominskih dogodkov in skrbi za obeležja. Dokler mu je zdravje služilo, je z nošnjo prapora in nagovori vedno sodeloval tudi na proslavah v spomin na dogodke iz narodnoosvobodilnega boja. To delo mu je bilo vedno v ponos in čast. Franc Ekar Lani smo se poslovili od 94-letnega Andreja Krča z domačije Pstota v Kokri, v več kot 900 metrov visokem slikovitem gorskem zaselku. Od leta 1948 je bil član Krajevnega odbora ZB Kokra - Kranj. Zvestobo članstva NOB ZB je še naprej ohranil tudi v samostojni državi Sloveniji in do konca življenja je ostal zvest delaven član tudi v novem, združenem ZB Bela in Kokra v občinskem odboru ZB Preddvor. V tem obdobju je bil tudi praporščak, to odgovorno nalogo in čast je opravljal od leta 1986 do leta 1990, nato pa je bil do leta 2006 predsednik ZB Kokra. Med drugo svetovno vojno so bili Krčevi domoljubno slovensko naravnani in so priložnostno pomagali partizanom. Zato sta se domačija in družina Pstotnekovih v Umrla je Vanda Jelerčič iz Solkana. V resnici ni umrla, le zapustila je svoje staro zgarano telo in se preselila med zvezde. Bila je izredna ženska. Zrastla je v družini Mršnik v Hrastju pri Pivki. Doma so vedno govorili slovensko, čeprav je bilo v času fašistične okupacije na Primorskem to strogo prepovedano. Ukaz »Qui si parla soltanto italiano!« zanje ni veljal. Vanda se je že kot 16-letno dekle vključila v narodnoosvobodilni boj in je bila nekaj časa tudi zaprta. Po vojni se je zaradi dobrega znanja slovenskega jezika zaposlila na okraju v Postojni. Pa ni samo hodila v službo, kot brigadirka je sodelovala pri gradnji proge Brčko–Banovići in postala udarnica. V Postojni je spoznala svojega bodočega moža. To je bil Jože Jelerčič - Vojko. Poročila sta se in že je bil tu dekret: morala sta v Novo Gorico. Stanovanje sta dobila v še nedograjenem četrtem »ruskem« bloku. Tam je Vanda kar po vrsti rodila tri fante. Kljub zahtevnemu materinstvu je pomagala pri gradnji novega mesta. Zlasti je bila v veliko oporo svojemu možu, ki je postal urednik prvega goriškega časopisa Gorica in zatem Primorskih novic. Vanda ni imela možnosti, da bi se izobraževala v šoli, njena šola je bilo življenje: bila je mama treh fantov, trdna zaslomba svojemu možu, izjemna soseda, borka na številnih področjih. Svojo šolo življenja je izdelala z odliko. Vanda je znala samo dajati, pomagati. Ko so v Solkanu zgradili hišo, se je takoj vključila v družbeno življenje. Pomagala je v krajevni skupnosti, bila je članica balinarskega kluba in sodelovala povsod, kjer so jo potrebovali. Starost je v miru dočakala doma v Solkanu, obkrožena z rožami in prijatelji. Zdaj počiva ob svojem možu in sinu na solkanskem pokopališču. Tu je slišati šumenje Soče, tu je vse polno rož, tu so vse njene izpolnjene želje. Marica Nakrst Rihard Knez V 94. letu starosti je umrl Rihard Knez iz Strunjana. Od njega smo se poslovili 28. decembra lani na pokopališču v Piranu. O liku in delu ter njegovem delovanju na številnih področjih je žalujočim govoril Bojan Česnik, predsednik ZB za vrednote NOB občine Piran, in poudaril, da je bil Rihard Knez član ZB za vrednote NOB občine Piran, tudi častni član Društva istrskega prijateljstva Histria ter prejemnik številnih priznanj, med katerimi je bilo tudi najvišje, zlati grb občine Piran. Rihard Knez je bil dober poznavalec zgodovinskega razvoja Istre in zlasti svojega kraja. Boril se je za vrednote narodnoosvobodilnega boja in nikoli ni priznaval posegov tujcev v Istri ter je obsojal dejanja italijanskih fašistov, med njimi je bilo zavržno dejanje, ko so fašisti v Strunjanu z vlaka streljali na otroke in dva ubili. Po zvokih tišine je v trajni spomin umrlemu Knezu zaigrala in zapela Marjetka Popovski in prebrala tudi eno od njegovih znamenitih pesmi. Franc Kranjc Slavko Alojz Kramar in Ilinka Todorovski na predstavitvi knjige v Ljubljani V novembrski številki Svobodne besede smo v članku Venci v spomin pobitim taboriščnikom na strani 6 napačno zapisali: »Veleposlanik Dovžan je ob tej priliki Muzeju v Jasenovcu podaril knjigo Slavka Alojza Malnarja Slovenski taboriščniki v Jasenovcu, Knjiga imen in obrazov, katere urednica je Ilinka Todorovski. Knjiga je izšla 13. oktobra 2023. V odsotnosti direktorja jo je prevzela kustosinja Martina Barešić. Dragoceni izvod knjige je veleposlanik namenil tudi ZZB NOB Slovenija.« Prav tako je napačen podpis pod sliko s tega dogodka. Vsem prizadetim se za napako iskreno opravičujemo. Avtor izjemnega dela je Slavko Alojz Kramar, urednica pa Ilinka Todorovski. Založnik knjige je Slovenski dom Zagreb, Svet slovenske narodne manjšine Mesta Zagreb. V uvodni besedi je avtor med drugim zapisal: »Vedno s posebnimi občutji pričakujem dneve spominskih pohodov v kraje, ki so jih med drugo svetovno vojno, med letoma 1941 in 1945, zaznamovale zmage, a tudi tragedije. Odkar v Jasenovcu stoji spomenik Kamniti cvet, se udeležujem spominske prireditve, ki jo vsako leto pripravijo v spomin na 22. april 1945, ko so taboriščniki izvedli splošni upor in preboj. Zelo pomembno je, da se spomini ohranjajo in obujajo. Pomembno je tudi, da se zapišejo, da ne bi utonili v pozabo.« Uredništvo B SLOV E NO 19 41 O F E NIJ Na pokopališču na Dolu pri Hrastniku smo se 9. decembra poslovili od dolgoletnega člana Združenja borcev za vrednote NOB Hrastnik Franca Kovača. Franc Kovač se je rodil 10. januarja 1941 v rudarski družini v Hrastniku. Mama mu je umrla v otroštvu, zato je Franci svoja otroška leta preživljal pri starejši sestri Pavli. Po končani osnovni in poklicni šoli se je zaposlil v Rudniku Hrastnik. Zaradi svoje zavzetosti in organizacijskih sposobnosti je bil izvoljen za predsednika mladinske organizacije in zatem za predsednika občinskega sindikata. Svojo poklicno pot je končal kot načelnik oddelka za notranje zadeve v upravni enoti občine Hrastnik. Bil je prejemnik zlatega priznanja občine Hrastnik za delo in uspehe na družbenem področju. V Združenju borcev za vrednote NOB Hrastnik je opravljal funkcijo predsednika nadzornega odbora v Krajevni organizaciji Rudnik. Bil je predsednik komisije za spomeniško varstvo in komisije za zgodovinopisje. Kot predsednik komisije za spomeniško varstvo si je zelo prizadeval za ohranitev spomenikov in spominskih obeležij v občini Hrastnik, največ prizadevanja pa je namenil prestavitvi in postavitvi spominskega obeležja Gvidu Pavliču - Vitku. Spomenik je bil prestavljen zaradi rušenja Vitkove rojstne hiše, ki je stala na degradirani rudniški površini. Slovesno odkritje spomenika je bilo 25. aprila 2017. Franci Kovač je bil član občinskega združenja slovenskih častnikov, predsednik odbora PVD Sever Hrastnik, član Lovske družine Hrastnik in vrste drugih društev v občini Hrastnik. Bil je prejemnik vrste priznanj in odlikovanj. Tovariša Franca Kovača smo poznali kot zelo prizadevnega in srčnega člana Zveze borcev, bil pa je tudi oster kritik nepravilnosti, ki se dogajajo v ožji in širši družbi. Danijela Kovač med prosvetnim delom sekretar ilirskobistriškega občinskega odbora Socialistične zveze delovnega ljudstva. Med letoma 1974 in 1983 je bil zaposlen kot svetovalec za poklicno usmerjanje na Zavodu za zaposlovanje Koper. Od leta 1983 do upokojitve leta 1997 je spet poučeval na šoli v Ilirski Bistrici kot učitelj predmetnega pouka, več let je bil pomočnik ravnatelja. Na tej šoli je vodil tudi planinski, filatelistični in fotografski krožek ter je nasploh skrbel za tehnično kulturo mladine. Bil je dejaven član in podpornik Društva TIGR vse od ustanovitve društva 21. maja 1995. Bil je član Društva Univerza za tretje življenjsko obdobje Ilirska Bistrica, tamkajšnjega avto-moto in čebelarskega društva, Roda snežniških Ruševcev in še bi lahko naštevali. Vojko je bil med drugim tudi strasten ljubitelj železnic ter je podpiral in spremljal delovanje železniške postaje. Bil je soavtor ali avtor številnih knjig, kronist in dopisnik, publicist in fotograf. Redno je objavljal v Planinskem vestniku, ilirskobistriških občinskih časopisih Snežnik, Naš krajan, Naš borjač, v Primorskih novicah in drugih časopisih. Kot aktivni član Društva za krajevno zgodovino in kulturo Ilirska Bistrica je sodeloval pri vseh izdajah Bistriških zapisov in številnih publikacijah cikla Ilirske teme. Bil je zbiralec (ne)materialne dediščine in raziskovalec zgodovine domačih krajev. Vojko Čeligoj je bil tudi pobudnik in predsednik odbora za ureditev spominske sobe pesnika Dragotina Ketteja na Premu, snovalec Kettejeve poti in vsakoletnega pohoda po njej. Vedno nas je spominjal na obletnice mesta, raznih ustanov, društev, pomembnih prednikov. Bil je najplodnejši sodelavec portala slovenskih knjižnic Kamra, saj je med letoma 2016 in 2021 spisal več kot 700 domoznanskih prispevkov. Med letoma 2000 in 2004 je bil poslanec Državnega zbora Republike Slovenije. Pri Vojku se je znova potrdila ljudska modrost »Kdor zna posejati svoje življenje, bo tudi na slabi zemlji požel bogato letino«. Vojko, naj ti bo lahka primorska gruda! S. B. ZZB IMELI SMO LJUDI 45 19 14 januar 2024 PREJELI SMO Venček v spomin na zasedanje AVNOJ-a in narodne heroje Dovolim si spremeniti verze pesnika Otona Župančiča, ki krasijo Grobnico narodnih herojev, v: »zgodovina je ena, nam vsem dodeljena …« Pokop žrtev in velik naslov v časopisu, da gre za nemške zločine. Kljub redkemu spominjanju na drugo zasedanje AVNOJ-a je nerazumljivo, da je v pozabo tako globoko zdrsnil včasih pomemben praznik, dan republike. Pomembni dokumenti iz tistih davnih dni, ki so Sloveniji omogočili odhod, odcepitev ali kakor koli se že reče naši poti v samostojnost, so žal pozabljeni, za nekatere morda celo sramotni! Ne glede na vse sem v imenu Združenja borcev za vrednote NOB Ljubljana Center položil venček v spomin na dogodek in narodne heroje. Mihael Grobelnik Kdo vam laže? Spoštovani direktor Nova24 TV, Boris Tomašič! Vsaj zadnja tri leta na dan oktobrske revolucije 7. novembra v oddaji Na današnji dan objavljate slike »komunističnih zlo- Časopis 1. US Army z dne 1. junija 1945, ki prikazuje zločin v Nordhausnu. Mrtvi taboriščniki po angleškem bombardiranju – slika je vzeta s spletne strani. činov«. Med njimi je tudi slika poboja 1300 političnih jetnikov iz vse Evrope, ki so bili v nacističnem taborišču Boelke Ka- da nekaznovano ubije vsaj petkrat toliko sonarodnjakov, someščanov, sovaščanov, sorodnikov in družinskih članov napadalcev, kolikor je sama imela žrtev. Vendar so voditelji Izraela in ZDA že večkrat složno izjavili, da bo izraelsko klanje Palestincev v Gazi trajalo, »dokler ne bodo uničili Hamasa«, temu pa so vse zahodne politične lutke samo prikimavale, nobena ni oporekala. Po tem zadnjem podatku sklepajoč, se torej člen o samoobrambi v »mednarodnem pravu« očitno glasi tako: vsaka napadena država ima pravico, da nekaznovano ubija vse sonarodnjake, someščane, sovaščane, sorodnike in družinske člane napadalcev, dokler ne ubije dejanskih krivcev!!! serne, Nordhausen/Harz v ulici Rothenburgstrasse. Ta vojni zločin je načrtno in namerno izvedla angleška RAF 3. in 4. aprila 1945 istočasno s pobojem 8800 nemških otrok, žena in starcev. Mestece Nordhausen so napadalci zradirali z zemljo. Prilagam fotokopijo 21. strani originala ča- Demonstracije po svetu zoper izraelski sopisa 1. US Army z dne 1. junija genocid nad Palestinci 1945, ki prikazuje ta zločin. Vaša slika (mrtvi taboriščniki) je bila Glede na te najnovejše empirične posneta dan pozneje, ko so nem- razlage »samoobrambe po medški civilisti pod nadzorom Ameri- narodnem pravu« bi torej morali čanov pobirali trupla in jih nosili tudi Afganistan, Irak, Libija, Srbija v skupno grobnico. Sliko ste vzeli in razne druge oškodovane držas spletne strani https://en.wiki- ve imeti pravico, da nekaznovapedia.org/wiki/Boelcke-Kaserne_ no morijo vse prebivalce ZDA in concentration_camp in jo v vaši držav njihovih zaveznic, ki so v oddaji »prodajate« gledalcem kot protipravnih napadih nanje sokomunistični zločin. O tem sem delovale, dokler ne ubijejo devas opozoril že pred tremi leti, a janskih krivcev!!! Če je torej »mednarodno pravo« očitno ne zaleže. za vse države enako, tisti politiki, Prilagam še 18. stran istega čaki tako vztrajno potrjujejo, da je sopisa, ki prikazuje pokop žrtev to, kar zdaj počenja Izrael v Gazi, iz Boelke Kaserne (približno 400 »samoobramba v skladu z medmetrov od kraja angleškega zločinarodnim pravom«, dejansko opna), in časopis 1. US Army, v kateravičujejo vsesplošno in nebrzdarem z velikimi črkami piše, da gre no mednarodno maščevalno poza nemške zločine. Kdo vam laže? bijanje, saj je to »samoobramba Boris Nemec, Šempeter pri Gorici v skladu z mednarodnimi predpisi«! Odgovornost za ta pobijanja bo torej izključno njihova! »Mednarodno pravo« Samo Ferluga, Milje Pri koliko ubitih palestinskih civilistih se po večkrat priklicanem »mednarodnem pravu« neha »pravica Izraela do samoobrambe«? Pri deset tisoč, sto tisoč, enem milijonu? Zahodne politične lutke vojaško-finančno-industrijskega vrha, ki od začetka 20. stoletja vlada v ZDA in zatem vsem drugim njihovim kolonijam in protektoratom, ki sestavljajo geopolitični pojem »Zahod«, nenehno obsesivno izjavljajo, da »ima Izrael v skladu z mednarodnim pravom pravico do samoobrambe«, pri tem pa nihče nikoli niti približno ne razloži, kaj glede »samoobrambe« sploh predvideva to izmuzljivo »mednarodno pravo«! Zaradi te večne nedorečenosti nam, nepomembnemu in neukemu ljudstvu, ostane samo empirična logična razlaga glede na podatke, ki so nam na voljo. Glede na to, da je do zdaj število palestinskih smrtnih žrtev izraelskega bombardiranja že preseglo skoraj dvajsetkratnik izraelskih smrtnih žrtev Hamasa, bi to lahko pomenilo, da »mednarodno pravo« v členu o samoobrambi podeljuje vsaki napadeni državi pravico, 80 let Avnoja Spoštovana, tudi mi smo bili v Jajcu na počastitvi 80. obletnice drugega zasedanja Avnoja. Bili smo predstavniki Slovenije, ki smo s pesmijo prispevali kulturni program v Jajcu in dva dni prepevali povsod, kjerkoli smo lahko. Celo naša RTV Slovenija z Jeleno Aščič je del našega pevskega programa predvajala v oddaji Tednik. Ja, bili smo res ponosni na celotno dogajanje! Po izidu decembrske številke Svobodne besede pa smo videli, da je bil objavljen le članek o tem dogodku iz ZB Zadobrova - Sneberje, ki je opisal dogodek, povedal o udeležbi tamkajšnjih članov in tudi kdo je z besedo, pozdravom in recitacijo predstavljal Slovenijo v Jajcu. Po izidu časopisa so se oglasili mnogi, ki so bili v Jajcu in so gledali oddajo Tednik. Spraševali so nas, kje je tu skupno sodelovanje in skupno zastopanje Slovenije ob takšnih dogodkih. Nekateri »uradni« predstavniki Slovenije so sedeli v prvi vrsti in nas gledali, kako smo s pesmijo dobesedno dvigovali razpoloženje ljudi in v en glas prepevali tudi po proslavi. Nismo pa bili vredni, da nas omenijo skupaj z vsemi, ki smo Slovenijo predstavljali. Bili so čudoviti v svojih intervjujih, nas pevce in glasbenike pa so zavrgli. Bilo je tudi veliko vprašanj in nespodobnih pripomb. Čustveno in z zanosom nabit pevski nastop na osrednji proslavi pri muzeju Avnoja so spremljale in skupaj z menoj zapele tudi pevke iz pevske skupine Cvet v laseh ob spremljavi člana in harmonikarja Mirana Pečenika. Odmevale so slovenske Na oknu glej, Šivala je deklica zvezdo, Za vasjo in nadaljevale z Bello ciao in Sivi sokole, Računajte na nas, Avanti popolo ... Občinstvo je glasno prepevalo, me spodbujalo in nagrajevalo s ploskanjem. Bilo je čudovito in nepozabno. Marjetka Popovski, Izola B E S E DA Sporočilo uredniškega odbora Dragi sodelavci, drage sodelavke Svobodne besede! Uredništvo je ob koncu leta z zadovoljstvom ugotovilo, da se število zunanjih sodelavcev, ki nam pošiljajo prispevke in fotografije, spodbudno povečuje. S takšnim rednim poročanjem se pestrost in kakovost našega glasila še izboljšujeta in tako se ustvarja dobro komunikacijsko in delovno sožitje. Bralcem pa bi še bolj ugodili, če bi kakovost prispevkov še izboljšali. Naštevamo nekaj priporočil. – Zaželen je natančnejši in bolj vsebinski opis ne samo prireditve ali drugega dogodka, ampak tudi razlogov, zaradi katerih je nastal dogodek. Na primer: če gre za slovesnost ob spomeniku, je dobrodošlo napisati kaj več o samem spomeniku in vzroku za njegovo postavitev. – Dobro je tudi predstaviti sam kraj dogajanja, še zlasti če gre za kakšen manjši kraj. V tem primeru ga je treba umestiti ob kakšen večji, bolj znan kraj. Ob tem posvetite pozornost izbiri pravega predloga v ali na, saj je predvsem za zaselke in ledinska imena težko preveriti, kaj je ustrezna raba. – Pri navajanju manj znanih kratic (na primer raznih organizacij, ustanov) je treba ob prvem omenjanju take kratice izpisati celotno ime. Sicer se je treba v besedilih izogibati pretirani rabi kratic (npr. v času NOB – med narodnoosvobodilnim bojem …). – Fotografije, ki spremljajo in ponazarjajo dogodke, je treba preudarno izbirati, saj dodajajo sporočilno vrednost pisnemu prispevku. Potrebni so tudi podpisi k slikam: kdo je, kaj je, zakaj je na sliki. – Skrb za slovnično in pravopisno ustreznost prispevka zmanjša tudi možnost vsebinskih napak. Izogibamo se jezikovnim mašilom, izražajmo se jasno. – Pomembna je tudi dolžina prispevka. V povprečju naj bi bil poslani prispevek dolg do 5000 znakov, za rubriko V sliki in besedi do 2500 znakov, prav toliko za rubriki Jubileji in Imeli smo ljudi. Članke in fotografije pošiljajte izključno na naslov uredništva in sicer: svobodna.beseda@zzb-nob.si Sicer pa si še naprej želimo vašega sodelovanja. Uredništvo Svobodne besede ZZB NOB SLOVENIJE Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja Koordinacijski odbor žrtev vojnega nasilja spremlja izvajanje zakona o žrtvah vojnega nasilja in drugih zakonskih ter podzakonskih aktov, ki pomenijo zagotavljanje pravic žrtev vojnega nasilja; usklajuje delovanje taboriščnih odborov; skrbi za udeležbo slovenskih predstavnikov taboriščnih odborov v mednarodnih komitejih; podaja predloge za ureditev spominskih mest; sodeluje pri organiziranju proslav slovenskih taboriščnikov; daje pravne nasvete žrtvam vojnega nasilja pri urejanju njihovih pravic. Na podlagi 30. člena Statuta Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije je predsedstvo zveze na prvi seji v mandatu 2023– 2027 17. oktobra lani sprejelo sklep o imenovanju Koordinacijskega odbora žrtev vojnega nasilja za mandatno obdobje 2023–2027. Odbor sestavljajo: Janez Alič (predsednik), Monika Kokalj Kočevar (podpredsednica), Vesna Dobre, Bojana Žokalj Jesih, Neda Zorman, Matjaž Špat, Mitja Dobre, Herman Janež, Janez Maršič, Janez Deželak, Jože Vidič, Marko Kožuh, Alojz Srčič, Viljem Prevolšek, Dušan Stefančič in Boris Nemec. S. B. POD KAMNOM Kamen pod gozdom na jasi stoji, zvezda na njem je rdeča vklesana. Pod kamnom še spim, tovariši moji, ob meni tesno spi še četa partizana. Nekoč pogosto k nam so pionirji hodili z rožicami z jase in pesmice nam zapeli. Preživeli tovariši spominu so se poklonili, pod zastavo miru, svobode srečo podelili. Kot hodite zdaj, moji ponosni pionirji mali, zakaj teptate cvetje in brcate naš Kamen? Za vašo srečo in mir življenje smo že dali, kdo ugasnil v srcih pravičnosti je plamen? Zakaj je naša zvezda na kamnu zbledela, pot do nas grmovje in robida že prekriva? Pesem o svobodi kdaj spet se bo zapela, Kajuhov nemi krik pod gozdom se odziva. Soka 15 januar 2024 KULTURA Dokumentarni film KNJIGE Boris Črne Prekomorci – Campo 65 Kako se je kalil vojak Boris Ekipa Regionalnega centra TV Koper/Capodistria: snemalec Damjan Volk, novinar Miloš Batistuta in režiserka Sonja Cerkvenik (od leve proti desni). Foto: J. Alič V začetku decembra lani je petčlanska delegacija, v kateri so bili novinarska ekipa TV Koper/Capodristria, predsednik Zveze združenj borcev za vrednote NOB Marijan Križman in član predsedstva Janez Alič, obiskala mesto Gravina pri Bariju v južni Italiji. Tam so namreč ostanki taborišča Campo 65, ki je bilo do 8. septembra 1943 taborišče za angleške in druge zavezniške vojne ujetnike, po kapitulaciji Italije pa je bila tam od novembra 1943 naprej zbirna točka za jugoslovanske prekomorce. Marijan Križman (levo) in Janez Alič (desno) med ogledom stavb v Gravini Ostanki Campa 65 so med mestoma Altamura in Gravina. Taborišče je bilo načrtovano za 12.000 ljudi, merilo pa je kar 30 hektarov. Tam je bila urejena vsa osnovna infrastruktura z barakami, kuhinjo, komando in stražarskimi mesti. Na ograjenem zapuščenem območju je mogoče videti le še nekaj zgradb, komando, stražarske postojanke, predvsem pa sta pomembni dve grajeni stavbi, v katerih so tudi po 80 letih ohranjeni in nepoškodovani napisi, ki dokazujejo prisotnost prekomorcev: • Živeli zavezniki SSSR – ANGLIJA – AMERIKA, • Smrt fašizmu sloboda narodu, • Na steno z barvicami narisan zemljevid Jugoslavije in Italije, v morju pa napis »Buči buči morje adrijansko, bilo si in boš slovansko«, • Na steno je z barvicami narisan zemljevid vzhodne Evrope od Moskve do Budimpešte. Vse to kliče, da ob 80. obletnici ustanovitve prekomorskih brigad slovensko javnost nekdo spomni na to. Tega sem se po novinarski plati lotil Miloš Batistuta, novinar TV Koper/Capodistria iz Tolmina. V dokumentarnem filmu v produkciji TV Koper/Capodistria, ki bo nared predvidoma na pomlad letos, bom s pomočjo zgodovinarjev, zadnjega prekomorca Alojza Bucika, predstavnikov organizacije Associazione Campo 65 in drugih osvetlil temo, ki je danes v slovenski javnosti manj znana, še kako pa je pomembna za Primorce. Prekomorske brigade so namreč sestavljali zvečine primorski fantje od Bovca do Ilirske Bistrice, ki so jih italijanske oblasti prisilno pobrale in jih namestile v tako imenovane posebne bataljone po vsej Italiji, ter fantje, ki so bili rekrutirani v enote italijanske vojske, politični ujetniki, interniranci v koncentracijska taborišča … V letih 1943 in 1944 je tako nastalo pet prekomorskih brigad, 1. tankovska brigada, 1. in 2. eskadrilja NOVJ in nekaj artilerijskih in specialnih enot, ki so bile poslane v boj proti okupatorju v Jugoslaviji. Vsega skupaj je enote sestavljalo okoli 18.000 borcev: Slovencev, Hrvatov, Srbov in Črnogorcev. Miloš Batistuta Stavbe nekdanjega taborišča Campo 65 nezadržno propadajo. Konec lanskega leta je pri založbi Buča v nakladi 2000 izvodov izšla knjiga avtorja Borisa Črneta Dobri kadet Boris? (Kako se je kalil vojak Boris). Knjigo je posvetil vsem veteranom vojne za Slovenijo, pripadnikom Ljudske milice, enotam Civilne zaščite, gasilskim enotam in vsem državljanom, ki so skupaj enotno delovali v boju za samostojno in neodvisno domovino; posvetil pa jo je tudi mladim, pred katerimi je trnova pot, da bodo dosegli tako složnost in enotnost, kot smo jo imeli leta 1991. »Za to, da sem napisal tole knjigo, ki je pred vami, sem se odločil, ko sem prebral zanimivo in zabavno knjigo Vesele zgodbe iz Bosne, ki jo je napisal moj sošolec in prijatelj Franc Jamšek - Aco in v kateri opisuje svoje dogodivščine s služenja vojaškega roka v Bosni in Hercegovini. Minilo je pol stoletja, v katerem so se zgodile sanje, želje našega naroda: dežela (republika) Slovenija je postala država, Teritorialna obramba je postala Slovenska vojska, ki je skupaj z milico in zaščitnimi enotami ubranila suverenost ozemlja v času ustanavljanja slovenske države. V vse to dogajanje sem bil vključen in sem po svojih najboljših močeh deloval,« je med drugim v uvodu knjige zapisal avtor. Zanimiva je ocena prof. dr. Boža Repeta, zgodovinarja, kadeta 61. generacije v šentviški ŠRO leta 1979: »Knjiga, ki jo imate pred seboj, je v grobem sestavljena iz štirih delov: spominov na šolanje v šoli za rezervne oficirje v Šentvidu pri Ljubljani; z vojsko in vojaščino povezane zgodbe prednikov avtorja; nekaj je utrinkov in pričevanj udeležencev šole za rezervne oficirje in desetdnevne vojne in na koncu avtorjeva razmišljanja o definiciji in pomenu desetdnevne vojne. Ter tako kot v večini veteranskih Knjigo lahko naročite na naslovu: Buča, d. o. o., Kolarjeva 47, Ljubljana (tel. št. 01 230 6580, info@buca.si, spletna knjigarna: www.buca.si. knjig razočaranje nad tem, v kaj se je spremenila Slovenija. Glavni del je vsekakor osebni opis doživljanja šole za rezervne oficirje v Šentvidu v času, ko je ta šele začela delovati, ker je dobro dokumentiran in z veliko fotografijami. Na šolo za rezervne oficirje sta bila vse od začetka dva različna pogleda: slovenska politika je v njej videla zametek lastnega vojaškega šolstva za potrebe TO, izobraževanje in urjenje naj bi tudi potekalo v slovenskem jeziku; vrh JLA pa jo je dojemal kot drobljenje enotnega jugoslovanskega koncepta šolanja rezervnih oficirjev na osnovi nacionalnega ključa. Že po dveh ali teh generacijah (šolanje je trajalo dobrega pol leta) je Šentvid postal bolj ali manj izpostava šole v Bileći, v drugi polovici osemdesetih let pa jo je vrhu JLA uspelo ukiniti … V šoli je bilo tudi veliko privilegiranih otrok socialističnih veljakov, sorodnikov visokih oficirjev in takih, ki so vanjo prišli po zvezah. Tu se pač ni treba sprenevedati. Ni pa seveda tudi treba posploševati. Velik del, če ne večina »pitomcev« je izhajala iz partizanskih družin, šolanje je bilo na neki način nadaljevanje partizanske tradicije v mirnodobnih razmerah in sledenje nacionalnim in socialnim ciljem staršev. Status rezervnega oficirja pa je bil v tistih časih tudi pomembna referenca pri poklicni karieri in statusu na družbeni lestvici.« Nezaželeni kader Kot podporočnik in nato poročnik sem najprej poveljeval enoti Teritorialne obrambe v občini Radovljica, zatem pa vodu minometalcev v Ljubljani. Tu sem prišel v konflikt z majorjem (Slovencem) in skoraj pred vojaško sodišče, ker nisem dovolil, da moji rezervisti na Počku, kjer smo imeli vsakega pol leta vaje z bojnim streljanjem, iščejo in z rokami po terenu pobirajo nerazstreljene mine (večinoma smo streljali s tistimi iz petdesetih let). Po zvezah sem potem dobil razpored pri štabu Teritorialne obrambe, kjer naj bi bil odgovoren za zgodovino. Štaba nikoli nisem videl, ker je republiški sekretar za obrambo po prvih večstrankarskih volitvah postal Janez Janša, jaz pa nezaželeni kader. Tako se je moja vojaška kariera končala. DOGODKI Maribor Rdeča armada v Prekmurju V Mednarodnem raziskovalnem centru druge svetovne vojne Maribor je 12. decembra lani potekala znanstvena konferenca pod naslovom Rdeča armada v Prekmurju: stanje raziskav. V prostorih nekdanjega taborišča Stalag XVIII D v Melju so jo izvedli pred prihajajočo 80. obletnico osvoboditve Prekmurja. Rdeča armada je edino to slovensko ozemlje osvobodila v začetku leta 1945 in to je bila ena največjih vojaških operacij med drugo svetovno vojno na slovenskih tleh. Z referati so svoja raziskovanja na to temo predstavili priznani slovenski zgodovinarji: dr. Darja Kerec je govorila o recepciji Rdeče armade v Prekmurju v slovenskih medijih, Boris Hajdinjak o življenju in smrti Izaka Koreckega in Grigorija Gildenberga, Daniel Siter o zaključnih bojih Wehrmannschafta z Rdečo armado v Prekmurju in okolici, Darjan Lorenčič o dojemanju Rdeče armade v Prekmurju v prekmurskem in porabskem okolju v luči pričevanj in časopisnih virov, dr. Katarina Mohar o spomeniku zmage v Murski Soboti, Metka Fujs pa o proučevanju osebnih podatkov padlih rdečearmejcev. Direktor MRC Janez Ujčič je ob odprtju konference poudaril: »Mi kot raziskovalno središče želimo predvsem ohraniti zgodovinski spo- Del udeležencev konference (Foto: Igor Napast, Večer) min in spomenik za prihodnje rodove, naše delo pa je usmerjeno predvsem v ohranjanje miroljubnega sožitja med različni narodi.« Leta 1945 je severovzhodno ozemlje okupirane Slovenije (današnja Prekmurje in Pomurje) bilo pomembno obrambno oporišče političnega in vojaškega vodstva nacistične Nemčije, saj naj bi po nemških utvarah ustavilo napredovanje Rdeče armade proti Dunaju. Vse razpoložljive fašistične sile v regiji so bile poslane branit meje Hitlerjevega rajha. Konec marca in v začetku aprila 1945 so sovjetske čete 57. armade pod poveljstvom generala M. N. Šahorina in deli III. ukrajinske fronte pod poveljstvom maršala F. I. Tolbuhina stopili v boj za osvoboditev slovenske zemlje. Daniel Siter je med drugim povedal: »To je pravzaprav edina regija, ki jo je v Sloveniji popolnoma osvobodila izključno Rdeča armada. Želeli smo ilustrirati tudi zgodbe iz osebnega življenja vojakov sovjetske Rdeče armade. Posebej sem analiziral zaključne boje v Prekmurju in okolici. Danes ljudi najprej seznanjamo z odločnostjo in pomenom Rdeče armade v dogodkih druge svetovne vojne. Za 80. obletnico osvoboditve leta 2025 bomo zagotovo pripravili večjo razstavo, predvsem zaradi ohranjanja naše zgodovine.« V razpravo so se vključili tudi nekateri obiskovalci: dr. Božo Repe, Zmago Jelinčič, Miran Fišer iz OZVVS Maribor, predstavnik ZZB NOB Vladimir Koren in diplomat Milan Predan. Konference so se udeležili tudi nadarjeni osnovnošolci, raziskovalci zgodovine iz Osnovne šole Videm pri Ptuju. Mednarodni raziskovalni center v Mariboru (MRC Maribor) je začel delovati novembra 2017 v ohranjeni stavbi nekdanjega nacističnega »taborišča smrti«. V Melju je bilo zaprtih 15.000 vojnih ujetnikov, od katerih je 5000 sovjetskih državljanov umrlo na grozovite načine. S. B. 16 januar 2024 NAGRADNA KRIŽANKA Geslo križanke napišite na dopisnico in jo pošljite na naslov ZZB NOB Slovenije, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana, s pripisom »nagradna križanka« ali pošljite na elektronski naslov: svobodna.beseda@zzb-nob.si do 15. februarja 2024. Trem izžrebanim reševalcem bomo podarili knjigo. ENOTNA MATIČNA ŠTEVILKA OBČANA Naslov uredništva in naročnin: ZZB za vrednote NOB Slovenija, Einspielerjeva ulica 6, 1000 Ljubljana telefon: (01) 434-44-45; fax: (01) 434-41-17 romana.jemec@zzb-nob.si LETVA, LATA KRAVICA MAJHEN NOVEC GLASBENI STAVEK ZA EN GLAS ..., TI, ON VZDEVEK OLIVERJA MLAKARJA MAJHEN AMOR PUSTNE MASKE V BRKINIH NASELJE NAD JUŽNO LJUBLJANO (IZ: LERO) GLAVNI MESTNI TRG PRI STARIH GRKIH KLEPETAVOST SPANJE OSEBNI PUSTNE ZAIMEK MASKE NA SRED- CERKLJAN- PREDAJA NJEGA SKEM SPOLA ERVIN ČURLIČ MAJHNO OKO, OČESCE DEPARTMA V VZHODNI FRANCIJI GOLOST UREJENA MORSKA OBALA NOVA GVINEJA ŠTUDENT PRED DIPLOMO PREMETENEC, NAVIHANEC PREBIVALEC GRENADE MISIJONAR BARAGA NAGAČANJE BIBLIJSKI SKRIVNOSTNI KNEZ OSAMITEV IZOLACIJA LIKALNA PRIPRAVA REMONT, OBNOVITEV RADO LIKON Izdajatelj: ZZB za vrednote NOB Slovenije Zanj: Marijan Križman, predsednik Uredniški odbor: dr. Ivan Svetlik (predsednik), dr. Martin Premk, dr. Maca Jogan, Mitja Meršol, dr. Nevenka Troha, Črt Kanoni Odgovorni urednik: Janez Alič telefon: 041 686 322 elektronski naslov: svobodna.beseda@zzb-nob.si Oblikovanje: Vid Brezočnik Jezikovni pregled: Mirjam Furlan Lapanja PUSTNE MASKE V VZHODNI SLOVENIJI MODULARNI BLOK 1. Marija Poljšak Planina 72, 6232 Planina 2. Silva Močan Krmelj 6/c, 8296 Krmelj 3. Zdenka Kroflič Kasaze 21 A, 3301 Petrovče je glasilo ZZB za vrednote NOB Slovenije za domoljubna, socialna, gospodarska, politična, zgodovinska in kulturna vprašanja doma in po svetu. Izhaja vsak zadnji petek v mesecu. PUSTNE SKLAPOPOLNI MASKE NA NAŠ VZORI, PTUJSKEM DATELJ ALEŠ IDEALI POLJU KERSNIK MORALA (IZ ČRK: KEITA) Izžrebani reševalci križanke iz 98. številke časopisa Svobodna beseda Rešitve križanke: SLOVSTVO, ROKAVIČKA, ETIMON, OL, ČO, ŽB, INK, KOS, EOLCI, ZLO, GARI, ALDRIN, NORADRENALIN, KS, AGAR, ODZIV, ATAKA, ČADA, ADDA, BO, IN, ATAMAN, RANJENOST, JČ, VRŠA, DESETKA, NAMOK, KVA, ZE, OLL, ONIKS, AJUBIDI, AG, SKALINJE, IRAVADI, TE, ANJA, KA, ERIK. Geslo: SREČO IN ZDRAVJE VAM ŽELI SVOBODNA BESEDA. SEDANJOST, ZDAJŠNJOST GLAVNI ŠTEVNIK FRANC JAKOPIN PREBIVALEC AALSTA V BELGIJI PREPLAH POGAN, NEVERNIK IVAN TAVČAR NIZOZEM. MESTO (SIR) OBER VETRC TVORBA, NASTALA S SVALJKANJEM ANTON OCVIRK VERDIJEVA OPERA ANDREJ OBLAK REJEC PSOV SOGLANIŠKI STIK NAJMANJŠI NEDELJIVI DELEC ZMLETA ŽITNA ZRNA PRAVOSL. PODOBA MASKE V DOBREPOL DOLINI KMEČKO VOZILO PREBIVALEC GLAVNEGA MESTA TURČIJE NACIONAL SOCIALISTI IVANA KOBILCA ENES ČENGIĆ MESTO V GRŠKEM EPIRU KRAJ V REZIJI ČUHRAJ GRIGORIJ PREBIVALCI GOR. BRD MITOLOŠKI LIBIJSKI VELIKAN (IZ ČRK: TAJNA) MENIČNO JAMSTVO SILVA TRDINA IVO ZORMAN FRANCOSKA PRED SEDNIŠKA PALAČA V METEŽU ZGODOVINE Dolnji Suhor pri Metliki 80. obletnica odhoda XIV. divizije na Štajersko Občina Metlika, Združenje borcev za vrednote NOB Metlika in KO ZB za vrednote NOB Suhor so 6. januarja pripravili slovesnost ob 80. obletnici odhoda XIV. divizije na Štajersko. Prireditev je potekala v Kulturnem domu na Dolnjem Suhorju pri Metliki. Slovesnosti se je kljub deževnemu vremenu udeležilo več kot 200 obiskovalcev, med njimi so bili občani iz različnih krajev Slovenije, borci in člani borčevskih organizacij, pripadniki Slovenske vojske, člani veteranskih in domoljubnih organizacij, pripadniki Prvega spominskega dolenjskega partizanskega bataljona in nosilci praporov borčevskih in veteranskih ter domoljubnih organizacij. Slovesnosti so prisostvovali tudi Darko Zevnik, član Državnega sveta Republike Slovenije, Janko Veber, član Predsedstva ZZB za vrednote NOB Slovenije, Borut Likar, predsednik Medobčinskega sveta ZB za vrednote NOB za Dolenjsko in Belo krajino, ter polkovnik Miha Butara v imenu skupnosti borcev XIV. divizije. Slavnostni govornik je bil Marijan Križman, predsednik ZZB NOB Slovenije. V začetku slovesnosti so delegacije položile cvetje k spomeniku borcem XIV. divizije. Pozdravna nagovora sta imela Martina Legan Janžekovič, županja občine Metlika, in Milan Travnikar, predsednik ZB za vrednote NOB Metlika, v imenu Društva za ohranjanje spomina na pohod XIV. divizije na Štajersko Laško pa je navzoče nagovoril Andrej Mavri, predsednik ZB za vrednote NOB Laško. Slavnostni govornik na slovesnosti je bil Marijan Križman, predsednik ZZB za vrednote NOB Slovenije. V govoru je orisal bojno pot XIV. divizije na Štajersko. Med drugim je poudaril: »Odhod divizije je zgodba o požrtvovalni epopeji borcev te divizije. Vključevala je najelitnejše partizanske brigade tedanjega slovenskega ozemlja: Tomšičevo, Šercerjevo, Gradnikovo in Prešernovo bojno skupino. Ustanovitev XIV. divizije je oznanjala širjenje slovenskega partizanstva, z organizacijsko-vojaškega vidika pa je nakazala uspešno preoblikovanje v redno jugoslovansko armado. Njena uspešna dejanja so potrjevala to trditev. Pohod je zahteval težke žrtve in obrodil velike sadove. Borce divizije je čakala krvava pot. V smeri mozirskih planin se je divizija ustavila tudi v Belih Vodah, kjer je tragično – le pol ure hoje od rojstne hiše – umrl 21-letni pesnik Karel Destovnik - Kajuh, narodni heroj, simbol partizanskega boja, kateremu v spomin je Vlada Republike Slovenije leto 2023 razglasila za Kajuhovo leto. Grozot druge svetovne vojne ne smemo nikoli pozabiti in protifašizem mora znova postati temeljni kamen združene Evrope in sodobnega sveta.« V okviru slovesnosti sta bila organizirana tudi spominska pohoda iz Metlike in iz Dolnje Lokvice do Dolnjega Suhorja. V kulturnem programu slovesnosti so nastopili Ženski pevski zbor Društva upokojencev Metlika, učenci Podružnične osnovne šole Suhor, Tina Pezdirec, učenka solopetja, s harmonikarjem Marjanom Končarjem, Glasbena šola Andreja Bajuka, in recitatorka Terezija Potočar Korošec. Milan Travnikar, foto: Marko Klinc (Foto Life Novo mesto)