X                                                    Književna poročila.                                                    X
Za to pa ne zadošča, da ni v koledarju «nič neplemenitega, nič opolzlega» in da ga je «odobril preč. knezonadškofijski ordinariat», kar nam zagotavlja uredništvo «Goriške Matice» o letošnjem koledarju, ker morala ni in ne more biti edino merilo za njegovo vrednost. S pravico smemo zahtevati, naj ne bo koledar občinska gmajna, kjer pasejo nepoklicani pastirji svoje pesniško kljuse. In takih nepoklicanih pastirjev je v letošnjem goriškem koledarju še precej. Menda so vsi primorski pismouki zaorali po slovstveni njivici in od imenitne rime «sunil — pljunil« do nesrečnega samomorilca, ki si odveze na odru (!) š samokresom v roki «pas od hlač» (kar je menda prezrl preč. knezonadškof. ordinarijat) ter potem zbeži in se — ustreli, najde vsak prijatelj humorja še marsikaj za smeh in kratek čas, dokler ga ne spomni
«Statio ad Frigidum: Bibite   ad  libitum!» —
da «minuli sreče so in slave časi».
Pregovor «ni vse zlato, kar se sveti» ima dve plati; če gledamo koledar z druge strani tega pregovora, lahko mirno priznamo, da vsebuje marsikaj, kar je bilo vredno, da zagleda luč tega sveta, marsikaj, kar bo narod z veseljem in s pridom čital. A povsod manjka roka kritičnega urednika, ki bi znal koledar ies urediti, prispevke krajšati, konfiscirati in narediti iž kaosa celoto. Škoda, <da se je ob tej razdrapanosti razbil tudi Bucikov poizkus enotne notranje opreme.
Med prozo se nahaja tudi S. Gregorčiča spisek «G^voreČLbankovec», ki nas spominja dveh Mencingerjevih spisov v Janežičevem «Glasniku». Uredništvo plTnam ni povedalo, kje, kako in od koga je prejelo ta spis, ker bi nas vendarle zanimalo   izvedeti,  kaj   je   z   Gregorčičevo  literarno   zapuščino!
Letošnji koledar je brezdvomno boljši kot sta bila njegova dva predhod* nika in prav iz srca želimo «Goriški Matici», da bi se uresničilo njeno hotenje »napredovati in se od leta do leta izpopolnjevati«.                           A. Pirjevec.
Stanislav Krakov: Kroz buru. Roman. C. B. Cvijanovič. Beograd, 1921.
Na koncu 224 strani obsežne, s čudno, čisto neumljivo karikaturo opremljene knjige je opazka: Na frontu 1917.—1918. in tudi naslov sam da slutiti dejanje v burji in vihri vojnega meteža. Pa ni hudega. Vsa vojna «burja» je taka, da je pisatelju ne moremo verjeti. Vojni «dogodki» so neverjetni, nemogoči, kakor bi jih gledal na vežbališču, opisane «bitke» pa so čisto nevojaške.
Na srečo v tej knjigi ni dosti vojne burje; zato pa je več romantične in tudi prav naturalistične ljubezni.
O JLtanjslavu Krakovu, mladem srbskem pisatelju, vem samo, da ga Srbi precej cenijo. Ker drugih njegovih del ne poznam, ne morem reči, ali in koliko je to češčenje pretirano; vem pa, da si ga s tole knjigo po mojih mislih ni utrdil.
Kaj je St. Krakov s tem svojim delom prav za prav hotel, res ne vem. Ni nam pokazal zavojevane Srbije, ni spoznal trpeče duše srbskega vojaka, ni videl trpin* čenega in križanega srbskega človeka v najstrašnejši dobi, ki jo je kdaj doživel: — skratka, iz tega romana ne vidimo prav ničesar, a po svoji notranji revščini in po svoji zunanji okornosti nas niti ne zabava, niti ne zanima.
Nespretno in po polževo leze na star, medloromantičen način pripovedovana, sunkoma in slabo zgrajena povest. Štejem jo med vojno slovstvo.
V njej je dosti dejanja, dosti nepotrebnega, a drugače raztrganega in iz* gubljenega, da se nikjer ne more zvezati in zmiselno zliti v zaokroženo celoto. Iz
—   440   —
X
Književna poročila.
X
vsega se le s težavo prikazuje glavni junak; junakinja, lepa Jela, se redko izmota na površje, in še takrat čisto po pravilu «deus ex machina», kakor «sreča v nesreči«.
Posamezne situacijske slike so pa dobre.
Pisatelj pripoveduje v preteklem in sedanjem času, vse križem, kakor mnogo srbskih pisateljev, ki nimajo nobenega okusa za jezik, slog in za — ločila. Jezik mu je birokratski in kakor tista znana latovščina slabo urejevanih srbskih časnikov; prav nič ni izbran, tudi v opisih ne, ki naj bi bili poetični. Brezglavo in brez potrebe seje pisatelj tuj plevel na dobro domačo njivo. Zakaj? Ker nima nobenega stika s pravim domačim jezikom, ker mu je za izraz trda in je pre* malomaren in umetniško neobčutljiv, jezikovno estetsko premalo rahločuten, premalo vešč in prav nič vesten.
To ne velja samo za St. Krakova, ampak za velik del srbskih pisateljev, ki jih poznam.
Tak leposlovec bi rad kaj rekel o steklenici, pa čvekne: «flaša»L. domisli se vrčka, pa rigne: «krigla» ¦(!!); potrebuje čevljarja, pa pokliče «šustera»*fhoče biti vljuden, pa se odreže: «stojim.vam na usluzi» itd. itd., da o neslovanskih tvorbah
V.     /
in rečenicah (škola igranja [plesna šola], u ostalom, medjutim itd.) niti ne go= vorim.
In v meni se zmerom bolj utrjuje prepričanje, da «leposlovci», ki pišejo tako neokusno jezikovno zmes, niso pravi umetniki in niso dobri sinovi svojega na« roda. Zakaj kot umetniki bi morali nagonsko najti pot do čistega vira jezikovne popolnosti in lepote. Ta vixJje„iiyj^ja^Q4E§-^X9Xica- Med srbskimi ljudmi nisem nikoli slišal srbščine, ki jo berem v srbskih knjigah, časnikih ali celo v uradnih spisih, ampak sem naravnost užival, ko sem poslušal, kako krasno, blagozvočno V in čisto «zbori» ali «govori» srbsko ljudstvo. Pisatelji bi morali, če šo res dobri sinovi svojega naroda, biti vsaj včasih zares, prav zares nekoliko demokratični in priti med ljudstvo.
Ampak tam doli je vse to povečini samo bobneča, puhla in zlagana rečenica, potrebna za gotove čase le kot okrasek kake demagoške tirade o nekem «narodu».
Tudi St. Krakovu uide dvakrat, trikrat beseda «demokratičnost». Ali kako jo razume, pokaže, ko nekje našteva, koliko je bilo «dama, žena, dece».
Slovanske duše ne pozna prav nič, ker misli, da je po svojem občutju bliže laški teatralnosti in francoski frivolnosti nego germanski kontemplativnosti in res* nosti; o velikem ruskem narodu ne ve menda ničesar.
Zdi se tudi, da je St. Krakov slišal le o vojni med Srbijo in Bolgarijo. Bol* gari so mu sovražniki, strašni in krivoločni divjaki, ki streljajo samo z razpoč* ljivirhi «kuršumi» (kroglami); o Avstrijcih, Madžarih in Nemcih ne ve ničesar.
Včasih se ti zazdi, da bi pisatelj rad pokazal nekatere domače rane; pa jih ne more, ker se mu rado blešči od narejenega bleska. V svoji tipični gostobesedni navlečenosti in malenkostnosti človeka samo zmede.
Prikupno in lepo govori o prostem vojaku, tej dobri, zvesti duši, topo vdani i v temno usodo, a zmožni krasnega junaštva in otroške dobrosrčnosti. V vseh arma* dah sveta je prosti vojak takega značaja, ker mu je srce zmerom — doma, na rodni grudi, kamor venomer hrepeni. Častniki so dostikrat podli izprijenci, brez* obzirni častilakomneži in neredko tudi — strahopetci, ki junačijo najrajši kje daleč za fronto med ustrahovanim, bednim prebivalstvom, posebno pa med osa* melimi, željnimi ženskami malopridnicami.
Do zdaj je še povsod bilo tako.
—   441   —
X
Književna poročila.
X
To se zdi najbrž tudi pisatelju, ker med častniki, ki jih nam kaže, ni niti enega, da bi nam bil simpatičen, še glavni junak podporočnik Bora Pavlovič je vihrava, včasih sanjava, včasih lahkomiselna šleva; kjerkoli se srečamo s častni« kom ali kakim pismenim človekom, vidimo, da je podišavljena in polizana, v lakaste čevlje (med vojno, tako rekoč na fronti!) obuta in razuzdana spaka.
Dejanje povesti je zmerom nekako v zraku. Kjer pa se zastavi v realno življenje, postane okorno, neverjetno in včasih zelo odurno.
Če je St. Krakov na tak način morda hotel pokazati kos domače Azije, se mu je to naravnost na rafiniran način sijajno posrečilo. Dasi zasnova in tenor, ves široki in komaj pregledni timbre povesti, ne govorita izzivajoče za to, me potrjuje v tej misli med drugim tudi tale vzdih o javni upravi: «Težkoče, koje stvara uredna neuredjenost orijentalska, pojačana sad još prolaznom neurejenošču ratnom» (str. 9). —
Drugače gre pisatelj «kroz buru» vojne vihre z neko čudno ravnodušnostjo in neobčutnostjo. Zanj ni naroda in njegovega trpljenja, ni od vseh strani napadane in stiskane Srbije, ni nevarnosti za občni blagor, — on vidi po svojem čudnem Bori Pavloviču samo za ped daleč predse, sebično išče osebnih naslad in misli, da je to vse.
Ob tem romanu se spominjam starina Branislava Nušiča. Tudi on je napisal roman, ki je vihral «kroz buru» vojne. Ali kako krepke, jasne, jedrnate so nje* gove vojne slike; kako pretresljivi so njegovi opisi kalvarijske poti srbskega naroda! In kaki zmazki so slike, ki se je z njimi vical mladin St. Krakov! —
Ivan Zoreč.
Priloži za književnost, jezik, istoriju i folklor. Urednik Pavle Popovič. Knjiga prva. Beograd, 1921. 304 str.
Ta znanstveni časopis je zamišljen kot dopolnek Beličevemu «Južnosloven* skemu filologu», ki je začel izhajati že pred vojsko in ki se peča samo z našo filologijo. O njegovih nalogah in namenu govori urednik že v uvodu: «Odavna je, kako je nama potreban časopis ove vrste. Po struci humaniora, kod nas zapravo nije ni bilo naučnog organa, kakav več od dužeg vremena postoji za izvesne grane prirodnih nauka ili za nauke pravne i društvene. Medutim, interes za humanistične nauke, naročito nacionalne, danas je mnogo širi nego što je nedavno bio. I rad na njima danas je intensivniji, kao što je i broj radnika  znatno veči.»
To svojo nalogo je list v tem prvem letniku lepo opravil. Kar bi mu mogli očitati, izrekamo bolj v obliki želje: naj bi — vsaj v praksi, če že ne tudi v naslovu — omejil svoj delokrog na naš teritorij in na probleme, ki nas direktno zanimajo. Lepo je, da prinaša poročilo o dantologiji, Shakespearju, apuljski keramiki in zgodovini cerkvene umetnosti, toda vse to gre na kvar intenzivnosti - dela, ki je nam danes v prvi vrsti potrebno. Tudi smo danes menda že toliko napredovali, da lahko začnemo s specijalizacijo in ne hodimo drugim strokam v zelje. Torej: sistematična in čim popolnejša poročila o vsem, kar zadeva našo «književnost, jezik, istoriju i folklor«. Tako delo je nujno potrebno in tudi mogoče, saj dobiva beograjska «Nacijonalna biblioteka* vse tiske iz naše države kot dolžne izvode. Ti podatki pa morajo biti zanesljivi (ali je Stojšičeva «knjiga» res izšla? — str. 128) in ekonomični; boljša je sistematična biblijo* grafija, ko pa raztresene notice, ki niso niti biblijografski podatki, niti referati (dasi bi radi bili), kaj šele kritike. Toda to so očividno začetne težkoče, ki se bodo počasi same po sebi uredile.
—   442   —