PESMI
MIRKO AVSENAK
ZAVESE
Zjagrnil sem okna,
raste v zavesah noč.
Ko da nekje se odpira zaklad,
vsa mi je duša od njega bogata,
vsa mi je duša od njega zlata,
že vso je vso sobo skrivnost napolnila,
skrivnost čakajočega:
kdaj pride človek in potrka na vrata,
IZPOVED
Večer je ljubeča pesem dveh mladih src, ki hrepenita
po človeku in njegovi skrivnosti in se težkih, težkih dveh teles bojita.
MUTASTE OČI
D a bi mogel zaspati! Svojo mladost bi prodal, da mi je zaspati.
lNekaj pred dušo stoji in jo gleda, gleda
z mutastimi očmi. Vsa drhti.
1 onem, tonem, utoniti ne morem. Izginjam, izginjam, nekaj me vrača nazaj. Nekaj pred dušo stoji in jo gleda z vedno enakimi očmi.
HIŠA  V  BREGU
JVakor na skali priklenjen črnobel galeb, okamenel galeb.
Vsako noč mi oči v demonskih rokah v
daljo žele, vsak dan mi bele prsi v svetlem vabilu gore.
J okajen je dom za veselih zarij obisk . . .
I                          VERNO  IN  TEŽKO
LJan na dan
pada na moj samotni, beli dom
udar na udar:
verno in težko:
In kadar je boj za kri in lobanjo in za Boga
končan,
se vrača, verno in težko,
kot ovnov in kladiv udar:
dan, dan, dan — — —
Še med molitev in greh in Njegovo luč
pada
dan, dan, dan------------
VEČER
IVAN DORNIK
/j& lahkonoč   je   vrglo   solnce   rož   po  nebu
za seboj. Ne! — Moje rožne misli razprostrle so roke ^a blagoslov, ki naj rosi na tvojo posteljo sedajle, ko boš šla počivat-------
±od rožami na nebu, glej, vijoličast oblak! Spokorno moje hrepenenje plava v ta večer, v  samoti  iztega roke v  daljo k tebi  — —
Zaživel park je v čudotajen šum, dehteče grme, breze, vrbe žalostne spreletel je nemir.
_[ ožvižga kos, tam ptiček zgane se v temi —
in roke mojih misli trudno omahnejo,
povesijo glavo in zamiže —
PESEM
IVAN DORNIK
Ali veš,
kako je v pomladnih nočeh, ko duša vsa trepeta? Skozi okno lije po cvetju duh, po zelenju, po mehki travici, življenje tajno v uho žubori: pa sloniš nad svojo ubogo dušo, prestane rane skele. In sklanjaš se, jočeš sam v se ko v grob, posut s cvetlicami I      usahlimi-------
166