PREDSTAVUAMO VAM NAŠ KRAJ: ŽAŽAR Vode ne bo več primanjkovalo Ljudje predvsem iz bližnjih krajev, poz-najo kraj po njegovi vaški specifiki: po ne-ugnanih polharjih, ki neutrudno zalezujejo polhe po okoliških gozdovih, dobrih gobah, lepi naravi in odličnih smučinah, ki privab-Ijajo tudi Ijubitelje smučanja iz okoliških krajev. Manj pa seveda poznavalci Žažarja pri Horjulu poznajo njegovo vaško problemati- ko, težave in tegobe, s katerimi se otepa kraj. Predvsem je tu že nekaj časa v ospredju vaški vodovod, saj jim voda še vedno uhaja pod črpališče in je ne morejo zajeti v celoti. Krajani že za naslednjo pomlad načrtujejo obnovo črpališča (s tem, da bo poslej nižje) in izgradnjo novega zajetja, s čimer bo ta problem, kot upajo. ddkončno rešen. »Dela smo se hoteli lotiti kar sami, a je preveč strokovno, zato ga bo moral prevzeti kak zasebnik, ki se na to spozna,« je povedal o problemu Franc Trček, ki je nedavno prevzel krmilo vaške skupnosti. »Pa tudi časa nimamo krajani dovolj, da bi bili vselej po trije ali-štirje zraven.« Nevzdrževane ceste Nemalo sivlh las pa Žažarčanom povzro-čajo tudi vaške ceste. Sami morajo vzdrževa-ti, kot pravijo, kar okoli 8 km cest in še tiste, ki peljejo skozi vas povrh, zato bi radi, da bi vsaj cesto od Žažarja do Ligojne prevzela Kotnunalna skupnost. Toda ta se je vztrajno otepa. »Ta cesta je zdaj v prav obupnem stanju,« je nezadovoljen Franc Trček. »Svoje pa so jeseni napravili še nalivi, ki so odnesli še tistega malo peska, ki ga je ostalo. Zato se bomo seveda še naprej trv.dili, da jo prevza-me in zanjo skrbi Komunalna skupnost.« Kdo bo skrbel za šolo? Odkar so v Žažarju ukinili osnovno šolo - štirirazrednico, je staro šolsko poslopje (ki mimogrede sploh ne daje takšnega videza!), skoraj povsem opuščeno. Za vzdrževanje zgornjih prostorov sicer skrbijo stanovalci, ki tu stanujejo, spodnji, »šolski« pa že več let zaman čakajo na pridne roke. »Trudimo se, da bi poslopje prepustili v upravljanje kar nam krajanom, a nam ga zaenkrat še ne dajo,« razglablja o zadevi mladi predsednik vaške skupnosti. »Vendar pa upamo, da ga bomo slednjič le dobili. Zgradbo bodo po vsej verjetnosti koristili naši gasilci, ki bi že z manjšo adaptacijo Žažarska alternativa: bo mali gasilski dom le pri-šel v roke domačih kulturnikov? prišli do tako potrebnih prostorov. Tako jim sploh ne bi bilo treba graditi novega gasil-skega doma, ki jim je sicer nujno potreben. Stari pretesni in dotrajani dom, ki ždi na odročnem mestu zunaj vasi, pa bi potem prevzel KUD Žažar in ga primerno ob-novil.« , • » Kmalu nova vlečnica Vsaj že kakih pet let, točneje od leta 1982, v Žažarju gradijo tudi lastno smučarsko vlečnico, ki bo koristila domačim pa tudi drugim ljubiteljem smučanja. Naprava bi bi-la najbrž že zdavnaj gotova, ko bi ne zaškri-palo pri finančnih sredstvih, zato so primo-rani pač graditi bolj po polževo, s tem, kar pač imajo. Vendar pa stebri zdaj stojijo, tudi drugo je že nared in preostaja jim le še montaža. Upajo, da bo že naslednjo pomlad vlečnica stekla. • • • ¦¦"¦. ¦¦¦ Seveda Žažarčanom ne manjka še drugih načrtov. Vsaj deset krajanov denimo čaka na telefonski priključek, a za zdaj ne bo nič, ker je pač centrala v Horjulu že prenatrpa-na. Nasploh ljudje tu gori s svojimi načrti in željami niso imeli vselej sreče. Zato se tudi danes vse manj ljudi peha za kruhom po tukajšnjem težkem bregovnatem svetu, (pristni kmetje so le še štirje), ampak si raje služijo zanesljivejši kruh v Horjulu in Ljub-ljani. Pač, mik lažjega zaslužka nepovratno primamlja še tako uporne in trdožive kmeč-ke korenine. BRANKO VRHOVEC