240
Iz velikega shoda kmetovalcev v Parizu.
V  zadnjem našem listu smo nekoliko omenili včliki shod kmetovalcev v Parizu, kjer je ravno zdaj svetovna razstava. Naj dodamo uoemu poročilu še nekaj iz shoda kmetovalcev.
Družba kmetijska Francoska je osnovala ta shod, kateremu je vlada na razpolaganje dala 100.000 frankov.
V  prvem shodu je tajnik družbe kmetijske Francoske Lecouteux v zanimivem govoru razložil kmetijstvo celega sveta. Povdaril je resnico tega, kar je nekdaj Montesquieu trdil, rekši: „Dežele so bolje po tem, kolikor več ali manj svobode uživajo, obdelane, kakor pa po rodovitnosti svoje zemlje". To se z drugimi besedami pravi: Cem bolj se kmetijstvo svobodno giblje, tem bolj napreduje in cvete; kaj pomaga samo rodovitna zemlja, če je ne obdeluje umen gospodar, kateremu ni treba zmirom se le na postave ozirati, ki mu propiaujejo pot kmetovanja. Kazal je pri tej priliki na Belgijo in Francosko Flandrijo, kjer je kmetijstvo na jako visoki stopinji. Ti deželi prav očitno potrjujete resnico Montesquieujevih besed. Kjer se kmetuje umno in s premoženjem, ondi raste ne samo kapital in bla-gostan kmetijstva, temuČ se množi tudi število ljudstva. V Belgiji štejejo na 100 hektarov zemlje po 181 ljudi.
Da se na polji kmetijstva res kaj velicega doseže, je pred vsem treba dovoliti mu one svoboščine, katerih potrebuje; zato je velika ovira napredku, če kmetijstvo pri vsaki stopinji zadene na nadzornika in se s kmetijstvom ravna kakor z otrokom. Zato naj le kmetijske družbe napravljajo vsa važna vprašanja, ki se tičejo kmetijstva; le-sem spadajo: uravnava čolnih tarif, užit-ninski davek, zemljiški davek, kmetijski kredit, poduk v vseh razdelkih kmetijstva, zlajšanje življenja kmetijskih delavcev , zložba zemljišč , postave za kmetijstvo, poljska policija, družbine zadeve in zadeve združevanja, odprava sladnine (davka od slada) in druzih monopolov, upeljanje zdatnih pripomočkov za obrambo kužnih bo* lezin, asekurance itd. — Dalje je govornik poudarjal za zboljšanje kmetijstva potrebo, da bi kmetovalci marljivo nabirali in porabili vse, kar služi za gnoj polju in senožati. Naj bi se povsod v mestih in na kmetih gospodarji prepričali, koliko gnojiva jim odteka in v zgubo gre, če se ne skuša porabiti gnojnica, ki po kanalih neporabljena odteka.
Mož je pač zlata vredne besede govoril, katere naj bi tudi pri nas ne padle na tla nečimurnosti!